1. No category

TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
TESSI - Teaching Sustainability across Slovenia and Italy
Partnerji:
AREA Science Park
Univerza v Ferrari
Immaginario Scientifico
Univerza v Novi Gorici
Slovenski E-forum
Spletna stran: www.tessischool.eu
2
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Kazalo
Poglavje 1: Splošno o odpadkih ·········································· pag. 5
Poglavje 2: Odpadki v gospodinjstvih ································· pag. 12
Poglavje 3: Biološki odpadki ············································ pag. 20
Poglavje 4: Nevarni odpadki ············································ pag. 26
Poglavje 5: Ponovna uporaba in recikliranje ························ pag. 37
Poglavje 6: Energijska izraba odpadkov ······························ pag. 48
Poglavje 7: Odlagališča odpadkov ····································· pag. 57
Poglavje 8: Odpadki v Evropi in svetu ································ pag. 61
Poglavje 9: Vključevanje javnosti v sistem ravnanja z odpadki · pag. 69
Poglavje 10: Strateške usmeritve in cilji ravnanja z odpadki ····· pag. 78
Seznam slik: ································································ pag. 89
Legenda
Ključni pojmi
Definicija
Študija primera
Naloga
Opomba
Viri
Povezave
3
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Kolofon
Priročnik o ravnanju z odpadki
IZDAJATELJ: Consorzio per l’AREA di ricerca scientifica e tecnologica di Trieste (Italija)
AVTOR: Univerza v Novi Gorici (Slovenija)
GLAVNA UREDNICA: Maša Šprajcar
AVTORJI: dr. Andrej Kržan, dr. Polonca Trebše, dr. Romina Rodela, dr. Gregor Torkar,
Maša Šprajcar
VIRI SLIK: celoten seznam je na strani 89
GRAFIČNO OBLIKOVANJE IN PREDOGLED TISKA: Bordercross
KRAJ IN DATUM: Trst, januar 2014
Pričujoča publikacija je na voljo v elektronski obliki na spletni strani www.tessischool.eu/
materiali-didattici;
»Projekt je sofinanciran v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 20072013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev. «
»Progetto finanziato nell'ambito del Programma per la Cooperazione Transfrontaliera Italia-Slovenia 2007-2013, dal Fondo europeo di sviluppo regionale e dai fondi nazionali.«
»Vsebina publikacije ne odraža nujno uradnega stališča Evropske unije. Za vsebino
publikacije so odgovorni izključno avtorji.«
4
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
POGLAVJE 1 – Splošno o odpadkih
Ključni pojmi:
 Vrste odpadkov in kako nastanejo
 Človekove dejavnosti, povezane z nastajanjem odpadkov
Kaj so odpadki?
Ljudje za življenje nujno potrebujemo energijo in različne snovi. Za zadovoljevanje
naših potreb izkoriščamo razpoložljive naravne vire in ob tem, tako kot tudi ostala
živa bitja, ustvarjamo nerabne ali odpadne snovi. Med živalske in rastlinske ostanke
sodijo iztrebki, odpadlo listje, lupine plodov, ostanki živalskih bivališč itd., ki se
kasneje v naravi razgradijo do osnovnih gradnikov in ponovno vstopajo v cikle
izgradnje novih snovi. Daleč največ odpadnih snovi ustvarimo ljudje. Odpadne snovi,
ki so posledica človekovih dejavnosti, imenujemo odpadki.
Slika 1: Levo - odpadlo listje; Desno - Deponija odpadkov (www.dreamstime.com)
Naloga: Igor in Ana si ogledujeta steklenico, ki sta jo
ravnokar izpraznila pri večerji. Igor bi jo rad zavrgel, ker je
prazna in je ne potrebuje več, Ana pa bi jo rada obdržala.
Preberimo njun pogovor.
Igor: Ana, zakaj pomivaš steklenico? Vrzi jo v smeti.
Ana: Škoda mi jo je zavreči, prav mi bo prišla.
Igor: Kaj pa boš z njo? Saj je samo navadna steklenica.
Ana: Vem, ampak še vedno lahko služi svojemu namenu.
Igor: Saj bo ponovno služila svojemu namenu tudi, če jo
vrževa v zabojnik za steklo. Reciklirali jo bodo.
Ana: Prav imaš, ampak jaz jo še vedno potrebujem. In za
Slika 2: http://
recikliranje odpadkov je prav tako potrebne veliko
it.wikipedia.org/
energije. Jutri nameravam kuhati sok in ta steklenica bo
wiki/Bottiglia
ravno pravšnja, da bom sok vanjo natočila in ga shranila
za ozimnico.
5
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Če ste pozorno sledili dialogu, lahko razberete, da je odpadek vsaka snov
ali predmet (na primer steklenica), ki ga imetnik ne more ali ne želi več
uporabiti. Odpadek postane vse, česar človek ne potrebuje, ga moti ali mu
škodi in tisto zato zavrže, namerava ali mora zavreči. Med odpadke štejemo
tudi tiste snovi in predmete, ki jih je možno vključiti v različne postopke
nadaljnje predelave, v smislu pridobivanja recikliranih materialov ali
energije.
Definicija: Odpadek je vsaka odpadna snov, ki je posledica človekove
dejavnosti. Med odpadke sodijo tudi tiste snovi in predmeti, ki jih je možno
vključiti v različne postopke recikliranja oziroma pridobivanja energije.
Naravni viri so v okolju prisotne sestavine, ki so bistvenega pomena za
zadovoljevanje potreb vseh živih bitij. Naravne vire delimo na obnovljive in
neobnovljive.
Odpadki nekoč in danes
Naravni viri so bili od nekdaj tisti, ki omogočajo naš obstoj. Skozi tisočletja
obstoja človeške vrste pa so se naše potrebe po naravnih virih na prebivalca
skokovito povečale. Ljudje v industrijsko razvitih družbah namreč porabimo 4- do
8-krat več naravnih virov kot ljudje v agrarnih skupnostih ter kar 15- do 30-krat
več kot plemena, ki živijo od lova in nabiralništva. Povečana poraba naravnih
virov hkrati pomeni tudi večanje količin odpadkov, ki so posledica človekovih
dejavnosti.
V pradavnini, ko so se ljudje preživljali z lovom in nabiralništvom, je človek v
povprečju dnevno porabil 3 kilograme naravnih virov. Nastalih odpadkov je bilo
razmeroma malo ter so bili večinoma hitro razgradljivi, ker so ljudje uporabljali
le tisto, kar so našli v naravi (ostanki hrane, oblačil, orodij, orožij, bivališč, pepel
iz kurišč …) in snovem še niso spreminjali lastnosti. V prvih agrarnih skupnostih
so se ljudje zanašali na ulovljeno, nabrano in na polju pridelano hrano, poraba
naravnih virov pa je narasla na približno 11 kilogramov na prebivalca na dan.
Povečala se je predvsem na račun porabe hrane za oskrbo domačih živali, ki nam
dajejo različne produkte (npr. mleko, meso, volno) in pomagajo obdelovati
zemljo (npr. orati polja). Porabilo se je tudi več naravnih virov za gradnjo večjih
in trajnejših bivališč in izdelavo kovinskih izdelkov. Glavni vir energije je bil les,
razpoložljivost lesnih zalog pa ključna omejitev za rast človeških skupnosti.
Z industrijsko revolucijo v 18. stoletju se je začela bliskovito širiti raba fosilnih
goriv. Sprva premoga, kasneje pa tudi nafte in zemeljskega plina. S tem so se
naenkrat povečali človeku razpoložljivi viri energije, ki so omogočili hiter razvoj
industrije in povečano produkcijo dobrin in storitev. Vse od industrijske
revolucije dalje smo priča hitri rasti svetovnega prebivalstva, ki potroši vse več
naravnih virov in ustvarja tudi vedno več odpadkov. Med odpadki narašča
predvsem odstotek plastike, manjša pa se količina odpadkov, ki so biološko
razgradljivi. Dnevna poraba naravnih virov na prebivalca, ki živi v industrijski
družbi, je v povprečju 44 kilogramov.
6
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Slika 3–4: Povprečna količina porabljenih naravnih virov na prebivalca v različnih družbah (levo:
en.wikipedia.org/wiki/File:Maler_der_Grabkammer_des_Sennudem_001.jpg; desno: Univerza v Novi
Gorici)
V nekaterih predelih sveta, kot sta pragozd ob reki Amazonki in na Papui Novi Gvineji,
ljudje tudi danes živijo od lova in nabiralništva. Velik del Afrike, Azije in Latinske
Amerike še vedno živi od poljedelstva. Na svetu smo danes priče velikim razlikam v
porabi na prebivalca. V letu 2000 je povprečen Evropejec dnevno potrošil 43
kilogramov naravnih virov, medtem ko je v enakem obdobju pridobil zgolj 36
kilogramov naravnih virov na ozemlju Evrope. Evropejci smo torej neto uvozniki
naravnih virov iz drugih predelov sveta. Največja dnevna poraba naravnih virov na
svetu je v severni Ameriki in Oceaniji, najmanjša (9- do 10-krat manjša) pa je v Afriki.
Razlike v porabi naravnih virov se odražajo tudi v socialnih in političnih razmerah, kot
so revščina, lakota in vojne.
10
14
88
43
34
S.Amerika
Latinska Amerika
Evropa
Afrika
Azija
Slika 5: Povprečna količina (kg/dan) porabljenih naravnih virov na prebivalca leta 2000
(povzeto po Overconsumption? Our use…, 2009).
7
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Koliščarji na Ljubljanskem barju
Kolišča na Ljubljanskem barju (Slovenija) so najstarejše kolišče iz dobe
okoli 4500 let pred našim štetjem. So oblika bivališč, značilna za jezerska
in močvirna območja. V hišah na kolih so ljudje na Ljubljanskem barju
vztrajali z več prekinitvami kar 2500 let. Prve raziskave kolišč segajo že v
konec 19. stoletja. Na podlagi analiz odpadkov in drugih ostankov, ki so
ostali v plasteh nekdanjih naselij, raziskovalci spoznavajo, kako so se ljudje
prehranjevali, kako so pripravljali hrano in v kakšnih okoljskih razmerah so
živeli. Mokra barjanska tla so namreč ohranila ostanke kosti, semena,
plodove in druge ostanke, ki v suhih okoljih običajno propadejo.
Delitev odpadkov v skupine
Odpadke lahko razvrščamo na različne načine, na primer po izvoru nastanka ali z
vidika nevarnostnega potenciala za zdravje ljudi in okolje. Ljudje se najpogosteje
srečujemo s komunalnimi odpadki, ki jih proizvajamo v gospodinjstvih, gostinskih
obratih, trgovinah, pisarnah in drugih javnih prostorih; mednje sodijo tudi podobni
odpadki iz industrije ter mulji iz čistilnih naprav in greznic.
Industrija iz naravnih virov (npr. nafta, rude, les) izdeluje izdelke, ki nam olajšujejo
naš vsakdan. Pri tem pa nastajajo tudi različni industrijski odpadki, kot so pepel,
jalovina, mulji, odpadne kovine, olja, embalaža in drugi odpadki. Med industrijske
odpadke uvrščamo vse odpadke, ki nastajajo ob proizvodnji in odpadke iz industrijskih
čistilnih naprav.
Odpadke, ki zaradi svoje količine, koncentracije, fizikalnih, kemijskih ali bioloških
lastnosti ogrožajo naše zdravje in okolje, imenujemo nevarni odpadki. Kemijske
lastnosti nevarnih odpadkov so vnetljivost, korozivnost (zaradi kislosti ali alkalnosti
korodirajo druge snovi), reaktivnost in radioaktivnost. Več o nevarnih odpadkih si
preberite v četrtem poglavju.
Podrobnejšo razdelitev odpadkov najdete v Klasifikacijskem seznamu odpadkov, ki je
priložen v dodatku prvega poglavja.
Definicija: Komunalni odpadki so tisti odpadki, ki nastajajo v
gospodinjstvih, gostinskih obratih, trgovinah in drugih javnih objektih, ter
podobni odpadki iz industrije in mulj iz čistilnih naprav in greznic.
Industrijski odpadki so odpadki, ki nastajajo kot posledica industrijske
dejavnosti. Nevarni odpadki so odpadki, ki zaradi svoje količine,
koncentracije, fizikalnih, kemijskih ali bioloških lastnosti ogrožajo naše
zdravje in okolje.
Naloga: Koliko odpadkov proizvede prebivalec Italije in koliko prebivalec
Slovenije?
V spodnji tabeli so zbrani podatki o količinah odpadkov (v 1000 ton) za Italijo,
Slovenjo in celotno Evropsko unijo (EU) v letu 2010.
Analizirajte jih. V čem se razlikujejo količine odpadkov med Slovenijo in
8
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Italijo? Katerih odpadkov je največ? Izračunajte povprečno količino odpadkov
na prebivalca Italije, Slovenije in Evropske unije v letu 2010. V Italiji živi okrog
60 milijonov prebivalcev, v Sloveniji 2 milijona in v celotni Evropski uniji (27
držav članic) 503 milijoni prebivalcev. Izračunajte tudi dnevno količino
odpadkov na prebivalca.
Tabela 1: Količine odpadkov v Evropski uniji, Italiji in Sloveniji (podatki objavljeni septembra 2013)
Proizvodne
dejavnosti
Energetika
Gradbeništvo
Druge gospodarske
dejavnosti
Gospodinjstva
Skupaj
Rudarstvo
Odpadki iz
gospodinjstev in
gospodarskih
dejavnosti
(2010)
671.750
274.950
85.930
859.730
351.870
218.590
311
706
35.928
2.660
59.340
27.204
32.479
141
12
1.517
1.509
694
728
Kmetijstvo,
gozdarstvo in
ribištvo
Vsi
podatki v
1000 ton
Delež
nevarnih
EU (27
držav)
2.502.240
101.300
Italija
158.628
8.543
Slovenija
5.159
120
39.420
558
(Tabela povzeta po: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/images/5/50/
Waste_generation%2C_2010_%281_000_tonnes%29_T1.PNG)
Iz katerih materialov je izdelan mobilni telefon in od kod ti materiali
izvirajo?
Čeprav so mobilni telefoni v rabi za širšo javnost komaj dobro desetletje, si
danes življenja brez njih skoraj ni več mogoče predstavljati. Ob koncu leta
2011 je bilo na svetu v uporabi že okoli 6
milijard mobilnih telefonov. V Sloveniji in
Italiji je v uporabi več kot en telefon na
prebivalca. Veliko povpraševanje po mobilnih
telefonih in njihov nenehen razvoj tako
razumljivo prispevata k povečani porabi
naravnih virov in povečevanju količine
odpadkov, tudi nevarnih. Mobilni telefoni so
izdelanih iz različnih materialov. Običajno je
okoli 40 % telefona izdelanega iz različnih
kovin, 40 % iz plastike in 20 % iz keramike in
elementov v sledovih. V vezju najdemo baker,
zlato, svinec, nikelj, berilij, cink in druge
kovine. Tekoči kristali zaslona vsebujejo
strupeno živo srebro. V baterijah so nikelj,
Silka 6 - http://
kobalt, kadmij, cink in baker. Bakrene so tudi
it.wikipedia.org/wiki/
žice. Plastični so plošča vezja, del ohišja in
File:Mobile_phone_
zaslon ter napajalnik za telefon.
evolution.jpg
9
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
S pomočjo atlasa in svetovnega spleta raziščite, v katerih državah so največji
rudniki kovin, iz katerih izdelujejo mobilne telefone. Raziščite tudi, v katerih
državah izdelajo največ mobilnih telefonov. Na koncu primerjajte ekonomsko
razvitost in družbene razmere v teh državah.
Povezave
Agencija Republike Slovenije za okolje. Varstvo okolja: odpadki.
http://www.arso.gov.si/varstvo%20okolja/odpadki
Klasifikacijski seznam odpadkov. Priloga 7.
http://www.uradni-list.si/files/RS_-2008-034-01358-OB~P007-0000.PDF
Krajinski park Ljubljansko barje.
http://www.ljubljanskobarje.si/unesco-na-ljubljanskem-barju/prazgodovinske
-barjanske-naselbine
Eurostat.
http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/environment/data/
database
mobiThinking
http://mobithinking.com/mobile-marketing-tools/latest-mobile-stats/
a#subscribers
Viri
Overconsumption? Our use of the world's natural resources. B. Slater,
Warhurst, M. (eds.). SERI, GLOBAL 2000, Friends of the Earth Europe, 2009.
Samec, N. Ravnanje z odpadki. Fakulteta za strojništvo, Univerza v
Mariboru, Maribor, 2005.
Uredba o odpadkih, Uradni list RS, št. 103/11. Dostopno na http://
www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED5368#
10
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Dodatek
Skupine odpadkov iz Klasifikacijskega seznama odpadkov (Priloga 4 Uredbe o
odpadkih)
01
02
03
04
05
06
07
08
09
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
Odpadki iz iskanja, rudarjenja, dejavnosti kamnolomov, fizikalne in
kemične predelave mineralnih surovin
Odpadki iz kmetijstva, vrtnarstva, ribogojstva, gozdarstva, lova in ribištva,
priprave in predelave hrane
Odpadki iz obdelave in predelave lesa ter proizvodnje ivernih plošč in
pohištva, vlaknin, papirja in kartona
Odpadki iz industrije usnja, krzna in tekstilij
Odpadki iz rafinerij nafte, čiščenja zemeljskega plina in pirolize premoga
Odpadki iz anorganskih kemijskih procesov
Odpadki iz organskih kemijskih procesov
Odpadki iz proizvodnje, priprave, dobave in uporabe sredstev za površinsko
zaščito (barve, laki in emajli), lepil, tesnilnih mas in tiskarskih barv
Odpadki iz fotografske industrije
Odpadki iz termičnih procesov
Odpadki iz kemične obdelave in površinske zaščite kovin in drugih
materialov; hidrometalurgija barvnih kovin
Odpadki iz postopkov oblikovanja ter fizikalne in mehanske površinske
obdelave kovin in plastike
Oljni odpadki in odpadki tekočih goriv (razen jedilnih olj iz točk 05 in 12)
Odpadna organska topila, hladilna sredstva in potisni plini (razen 07 in 08)
Odpadna embalaža; absorbenti, čistilne krpe, filtrirna sredstva in zaščitna
oblačila, ki niso navedeni drugje
Odpadki, ki niso navedeni drugje v klasifikacijskem seznamu
Gradbeni odpadki in odpadki iz rušenja objektov (vključno z zemeljskimi
izkopi iz onesnaženih območij)
Odpadki iz zdravstva ali veterinarstva in/ali z njima povezanih raziskav
(razen odpadkov iz kuhinj in restavracij, ki ne izhajajo neposredno iz
zdravstva ali veterinarstva)
Odpadki iz naprav za ravnanje z odpadki, čistilnih naprav ter priprave pitne
vode in vode za industrijsko rabo
Komunalni odpadki (gospodinjski in njim podobni odpadki iz trgovine,
proizvodnih, poslovnih, storitvenih in drugih dejavnosti ter javnega
sektorja), vključno z ločenimi frakcijami
11
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
POGLAVJE 2 - Odpadki v gospodinjstvih
Ključni pojmi:
 Komunalni odpadki
 Raznolikost odpadkov iz gospodinjstev
 Ravnanje z odpadki iz gospodinjstev
V gospodinjstvih ima vsak izmed nas neposreden in podroben vpogled
v količine in sestavo odpadkov, ki jih proizvajamo, prav tako pa smo
vključeni v sistem ravnanja z odpadki, ki ga zagotavljajo komunalna
podjetja. Za odpadke, ki nastanejo v gospodinjstvih, je značilna
izjemna raznolikost, ki je posledica raznolikosti naših dejavnosti in se
je običajno niti ne zavedamo. Gospodinjske odpadke uvrščamo med
komunalne odpadke, kamor sicer sodijo tudi odpadki iz različnih
ustanov (bolnišnice, šole, pisarne), manjših trgovin, lokalov, obrti,
čiščenja javnih površin ter mulji iz čistilnih naprav. Večinoma se
odpadki iz gospodinjstev uvrščajo med nenevarne komunalne
odpadke, a vključujejo tudi nevarne odpadke in razne posebne
odpadke.
V primerjavi z odpadki, ki nastajajo v proizvodnih dejavnostih, mešani komunalni
odpadki in ločeno zbrane frakcije komunalnih odpadkov predstavlajo manjši delež
celotne količine zbranih odpadkov (npr. v Sloveniji 11 % v letu 2011), a jih, kot smo že
omenili, označuje zelo velika heterogenost. Ravno zaradi te lastnosti so reciklirani v
manjšem deležu kot industrijski odpadki. Ločeno zbiranje frakcij je za recikliranje
ključnega pomena.
Definicija: Komunalni odpadki so odpadki iz gospodinjstev in drugi
odpadki, ki so po svoji naravi in sestavi podobni gospodinjskim odpadkom.
Nastajajo v manjših količinah kot industrijski odpadki in so po sestavi zelo
heterogeni. Za ustrezno ravnanje s komunalnimi odpadki je zelo
pomembno, da jih zbiramo ločeno.
Na Sliki 1 so prikazane količine komunalnih odpadkov v evropskih državah. Razvidno
je, da so trendi različni od države do države.
12
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Slika 1: Količina nastalih komunalnih odpadkov (v kg na prebivalca) v letih 1995, 2002 in 2009 v evropskih
državah
(vir
slike:
http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/index.php?title=File:
Municipal_waste_generated_by_country_in_1995,_2002_and_2009,_sorted_by_2009_level_%
28kg_per_capita%29.PNG&filetimestamp=20110708152012)
Vrste odpadkov, ki nastajajo v gospodinjstvih
Kot že omenjeno, so odpadki, ki nastajajo v gospodinjstvih, zelo raznoliki, zato je tudi
število frakcij, ki jih v sodobnih sistemih ravnanja s komunalnimi odpadki zbiramo ločeno,
vedno večje. Z ločenim zbiranjem komunalnih odpadkov in preprečevanjem mešanja se
uporabnost odpadkov močno poveča. V gospodinjstvih danes največkrat ločeno zbiramo
naslednje frakcije:
• papir,
• steklo,
• embalaža,
• biološki odpadki.
Odpadke, ki ne sodijo v te skupine, odvržemo v zaboj za mešane komunalne odpadke.
Posebno pozornost pa moramo nameniti še odpadkom, ki prav tako nastajajo v
gospodinjstvih in jih je prav tako nujno potrebno zbrati ločeno, čeprav zanje ne
obstaja poseben zabojnik (vsaj ne na domačem pragu ali na ekološkem otoku). To so:
• nevarni odpadki (zdravila, baterije, barve, topila, fluorescentne sijalke, olja,
detergenti, kemikalije) – več si preberite v Poglavju 4;
• kosovni odpadki (pohištvo, športna oprema, vrtna oprema, avtomobilske gume,
gradbeni elementi, OEEO – odpadna električna in elektronska oprema).
Našteli smo glavne skupine odpadkov, ki nastajajo v gospodinjstvih. Kako poteka
njihovo ločeno zbiranje, je odvisno od lokalne organiziranosti sistema ravnanja z
odpadki. Ločeno zbiranje je možno na ekoloških otokih za ločeno zbiranje frakcij,
13
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
marsikje pa ima tudi že vsako gospodinjstvo doma vsaj
dva zabojnika za smeti, ki ju komunalne službe ločeno
praznijo. Ponekod je vzpostavljen tudi sistem zbiranja
odpadkov od vrat do vrat, o katerem podrobneje pišemo
v Poglavju 10. Nekoliko drugače velja za nevarne in
kosovne odpadke, ti se največkrat zbirajo nekajkrat letno
v posebnih akcijah zbiranja teh odpadkov, ki jih
organizirajo lokalna komunalna podjetja. Vsak izmed nas pa ima vedno tudi možnost,
da ločeno zbrane odpadke, nevarne ali kosovne odpadke odpelje do centrov za ločeno
zbiranje odpadkov, s katerimi prav tako upravljajo komunalna podjetja.
Komunalni odpadki v Sloveniji v letu 2011
Leta 2011 je prebivalec Slovenije povprečno proizvedel 352 kg komunalnih
odpadkov, oziroma približno 1 kg odpadkov na dan. Z javno službo zbiranja
je bilo zbrano skoraj za desetino manj odpadkov kot leta 2010, za skoraj
petino pa se je na račun pospešenega zbiranja ločenih frakcij zmanjšala
količina zbranih mešanih odpadkov.
Na Sliki 2 so prikazani še deleži vseh zbranih in odloženih komunalnih in nekomunalnih
odpadkov v letu 2011 za območje, na katerem za odpadke skrbi komunalno podjetje
Snaga Ljubljana. Razvidno je, da mešani komunalni odpadki iz gospodinjstev
predstavljajo več kot polovico vseh zbranih in odloženih odpadkov, kar kliče po
izboljšavah.
Slika 2: Sestava zbranih in odloženih komunalnih in nekomunalnih odpadkov zbranih z javno službo v
letu 2011
Vidimo, da kljub napredku pri zbiranju ločenih frakcij med mešanimi odpadki še
vedno ostaja večina materialov, ki bi jih lahko izkoristili v recikliranju ali za
14
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
pridobivanje energije. Če bi jih uspeli ločiti, bi lahko porabili manj osnovnih surovin,
ki jih pridobivamo za proizvajanje produktov. Sočasno bi bilo na odlagališča potrebno
odlagati manj odpadkov, kar pomeni tudi manjše breme za okolje, saj imajo
odlagališča odpadkov na okolje mnoge negativne vplive (več o tem si preberite v
poglavju o odlagališčih odpadkov).
Ločeno zbiranje odpadkov v italijanski regiji Emilia-Romagna
Na Sliki 3 je za leto 2009 po posameznih frakcijah (biološki odpadki, papir,
steklo, kovine in aluminij,...) prikazano, kolikšen odstotek vsake izmed
frakcij se zbere ločeno (temno vijolični delec stolpca) in kolikšen odstotek
ostaja med mešanimi odpadki. Vidimo lahko, da je za plastiko odstotek
ločeno zbranega materiala zelo nizek.
Slika 3: Deleži ločeno zbranih materialov v regiji Emilia Romagna v letu 2009
(Vir: ARPA: http://www.arpa.emr.it/cms3/documenti/_cerca_doc/stato_ambiente/annuario2010/
cap_05.pdf)
Zbiranje odpadkov iz gospodinjstev
Zbiranje odpadkov iz gospodinjstev mora zaradi velikega števila mest nastanka
(število gospodinjstev) ter njihove raznovrstnosti potekati po večih poteh. Obstajata
dva osnovna pristopa, ki ju je mogoče različno kombinirati:
a) pobiranje od vrat do vrat in
b) pobiranje z mest, kamor uporabniki sami prinesejo odpadke.
V sodobnem sistemu zbiranja odpadkov, ki vključuje zbiranje vedno večjega števila
ločenih frakcij, je nujna uporaba večjega števila zbiralnikov. Za večjo racionalizacijo
zato običajno kombiniramo oba pristopa: mešane odpadke se pobira od vrat do vrat,
ločene frakcije pa se zbira na t.i. zbirnih oziroma ekoloških otokih. Danes ima
velikokrat tudi vsako posamezno gospodinjstvo dva ali tri ločene zabojnike, v katere
člani gospodinjstev odlagajo mešane komunalne odpadke, embalažo in biološko
razgradljive odpadke. Komunalna podjetja nato vsakega izmed zabojnikov praznijo po
vnaprej določenem urniku, ki ga prejme vsako gospodinjstvo.
15
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Slika 4: Ekološki otok ter zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov (zeleni - mešani komunalni odpadki,
rjavi - biorazgradljivi odpadki, rumeni - embalaža) (Avtor slik: Komunala Kranj)
Zbiranje posebnih odpadkov (npr. kosovnih in nevarnih odpadkov) poteka samo
občasno. Za dopolnitev zbiranja so na voljo tudi zbirni centri, kjer lahko oddamo več
različnih frakcij kot na ekoloških otokih. V zbirne centre lahko pripeljemo vse tiste
frakcije, ki jih sicer lahko odnesemo tudi na ekološke otoke (steklo, papir, embalaža),
kot tudi gradbene odpadke, pohištvo, OEEO, nevarne odpadke, odpadna olja,...
Zbiranje vključuje še zbiranje iztrošenih vozil, ki poteka pri pooblaščenih
prevzemnikih, a je zaradi narave odpadka manj pogosto.
Slika 5: Levo - Akcija zbiranja nevarnih odpadkov; Desno - Zbirni center Zarica v Kranju
(Avtor slik: Komunala Kranj)
16
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Ravnanje s komunalnimi odpadki
Slika 6: Hierarhija ravnanja z odpadki
S komunalnimi odpadki se v različnih sistemih upravlja na različne načine.
Upoštevajoč hierarhijo ravnanja z odpadki, ki je določena s strani Evropske unije v
Uredbi o odpadkih (o tem si več preberite v Poglavju 10) je seveda zaželjeno, da na
odlagališčih konča kar najmanj odpadkov možno. Slika 7 prikazuje, kako različno so
pri tem uspešne evropske države. Podatki iz najbolj uspešnih evropskih držav kažejo,
da je ob pravilni izbiri strategije in njeni uspešni izvedbi mogoče doseči stanje, ko na
odlagališčih konča izjemno majhna količina odpadkov. V teh uspešnih primerih
vidimo, da so vedno vključene še energijska izraba odpadkov, recikliranje odpadkov
ter kompostiranje.
Slika 7: Načini in obsegi ravnanja s komunalnimi odpadki v EU v letu 2011
(Vir: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/cache/ITY_PUBLIC/8-04032013-BP/EN/8-04032013-BP-EN.PDF)
17
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Informiranje
Za uspešno in kvalitetno izvedbo ravnanja z odpadki iz gospodinjstev je
informiranje gospodinjstev ključnega pomena. Samo dobro in pravilno
obveščen posameznik lahko pravilno zbira, ločuje in oddaja odpadke.
Informiranje opravlja dve pomembni funkciji. Na eni strani mora
motivirati prebivalce, da ločujejo odpadke, ter jim predstaviti, zakaj je
to pomembno in kakšne učinke ima; na drugi strani pa jih mora
informirati, kako se pravilo ločuje in razvršča odpadke, s katerimi imajo
opravka. Izkušnje namreč kažejo, da kljub pogostemu informiranju
uporabniki mnogokrat ne vedo, kam odvreči določene odpadke.
Komunalna podjetja se zavedajo, da naloga ozaveščanja in informiranja
prebivalcev sloni predvsem na njih, zato temu posvečajo veliko
pozornosti. Gospodinjstva obveščajo po pošti, preko občinskih glasil in časopisov,
informacije so dostopne na spletu,... Pogosto je tudi ozaveščanje predšolskih in
šolskih otrok, ki lahko nato pozitivno vplivajo na navade drugih družinskih članov ter
kasneje kot odrasle osebe sprejemajo odgovorne odločitve. Več o vključevanju
javnosti v sistem ravnanja z odpadki si preberite v Poglavju 9.
Naloga: Koliko odpadkov ustvarim?
S pravilnim ločevanjem odpadkov lahko v gospodinjstvih bistveno
zmanjšamo količino oddanih mešanih odpadkov. Ravno ti so najbolj
problematični za ponovno uporabo in običajno končajo na odlagališču
komunalnih odpadkov.
Za boljšo predstavo, koliko odpadkov pravzaprav zares proizvedete, doma
vsaj en teden s tehtanjem beležite količine ločeno zbranih frakcij (papir,
steklo, embalaža, biorazgradljivi odpadki) in mešanih odapdkov. Beležite
tudi količino odpadkov, za katere ne veste, kam sodijo. Rezultate vpisujte
v tabelo.
DAN
PAPIR
STEKLO
EMBALAŽA
BIORAZGRADLJIVI
MEŠANI
NE VEM,
KAM SODI
1
2
3
4
5
6
7
SKUPAJ
Vprašanja
 Ali ste presenečeni nad količinami?
 Ali veste, kje lahko dobite informacije za razvrstitev odpadkov, za katere ne
veste, kam sodijo in najverjetneje končajo med mešanimi odpadki?
 Koliko odpadkov proizvede družinski član vsak teden?
 Kaj bi lahko izboljšali?
18
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Viri
Arpa Emilia-Romagna - Annuario regionale dei dati ambientali 2010
http://www.arpa.emr.it/cms3/documenti/_cerca_doc/stato_ambiente/
annuario2010/cap_05.pdf
Letno poročilo 2011, Komunalno podjetje Snaga Ljubljana:
http://www.snaga.si/sites/default/files/snaga_si/stran/
datoteke/5331_letno_porocilo_2011_snaga_1642012.pdf
STAT: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5041
19
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
POGLAVJE 3 - Biološki odpadki
Ključni pojmi:
 Kaj so biološki odpadki?
 Kaj je značilno za biološke odpadke?
 Kako ravnamo z biološkimi odpadki?
Biološki odpadki so posebna skupina odpadkov. Med biološke odpadke, ki jih
ločujemo, sodijo ostanki sadja in zelenjave, čajne vrečke, kavna usedlina, jajčne
lupine, kruh in druga škrobna živila. V zabojnik za biološke odpadke pa ne sodijo kosti
ter ostanki mesa in mesnih izdelkov. Podroben seznam odpadkov lahko dobite pri
lokalnem komunalnem podjetju. Od ostalih vrst odpadkov se razlikujejo po tem, da
sestojijo iz naravnih materialov, ki so podvrženi naravnim razgradnim procesom, kot
je gnitje. Svež biološki material, npr. ostanki hrane, ima običajno visoko vsebnost
vode in je zelo nestabilen, tako da se hitro spreminja in ni primeren za skladiščenje.
Zaradi teh lastnosti je biološki material zelo moteč pri vseh fazah ravnanja z odpadki:
 pri zbiranju povzroča smrad in izcedke, še posebej ob toplejšem vremenu;
 moti separacijske metode in recikliranje;
 slabša kvaliteto (kurilno vrednost) odpadkov, kadar jih želimo uporabiti kot
gorivo;
 na odlagališču povzroča nastanek deponijskega plina in izcednih voda, ki so
močno obremenjene z organskimi snovmi.
Biološki odpadki pa se od drugih vrst odpadkov razlikujejo tudi zato, ker omogočajo
biološko obdelavo, saj gre pravzaprav za naravne materiale. To pomeni, da lahko za
njihovo obdelavo izkoriščamo naravne razgradne procese, ki jih vodijo
mikroorganizmi. Poleg tega jih lahko, če jih zberemo ločeno od odstalih odpadkov ter
jih pravlino obdelamo, v celoti povrnemo v naravo, s čimer v okolje vračamo tudi
naravna hranila. To je velika prednost. Biološki odpadki so edina vrsta odpadkov, ki jo
lahko vrnemo v naravne snovne tokove.
Definicija: Biološki odpadki so sestavljeni iz naravnih materialov.
Omogočajo biološko obdelavo pod vplivom mikroorganizmov, saj
mikroorganizmi naravne materiale prepoznajo kot hrano in jih razgradijo.
Biološki odpadki tako vstopajo v naravne razgradne procese, preko njihove
razgradnje pa v naravo vračamo naravna hranila. Po svojih lastnostih se
močno razlikujejo od ostalih vrst odpadkov, zato je izjemno dobrodošlo, če
jih zbiramo ločeno.
Načini obdelave bioloških odpadkov
Obdelava bioloških odpadkov se od obdelave drugih vrst odpadkov loči po tem, da
vključuje delovanje živih organizmov. Zato je nujno, da skozi celoten proces
vzdržujemo pogoje, pod katerimi ti organizmi lahko preživijo in uspešno delujejo. V
osnovi ločimo dva načina obdelave bioloških odpadkov: aerobni in anaerobni proces,
ki se ločita po prisotnosti kisika.
20
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Aerobni proces poteka v prisotnosti kisika. Razgradnja temelji na oksidaciji organske
snovi s katero se prehranjujejo mikroorganizmi. Postopek je analogen presnovi hrane
v človeškem telesu: v encimskih procesih organska snov oksidira in pri tem oddaja
energijo. Rezultat je energijsko osiromašen in močno razgrajen organski material.
Pri ravnanju z biološkimi odpadki proces imenujemo kompostiranje, produkt
razgradnje pa je kompost s prirastom biomase. Proces je močno eksotermen (med
procesom se sprošča toplota), kar se v večjih kompostnih kopicah, ki jih uporabljamo
v industrijskem kompostiranju, odraža v povišani temperaturi kopice. V sredini kopice
lahko tako dosežemo temperature do 70°C. Pri takšnih pogojih pride tudi do uničenja
patogenov in semen, kar pomeni, da na koncu procesa dobimo sanitiran kompost. V
manjših kompostnih kopicah, kot jih uporabljamo pri domačem kompostiranju, je
zaradi neugodnega razmerja med površino in volumnom kopice odvajanje toplote
prehitro, zato se takšna kopica ne segreje bistveno, kar pomeni, da ne pride do
sanitacije.
Tehnološko je kompostiranje relativno enostaven proces. Vedno pogosteje poteka v
zaprtih prostorih, saj je tako mogoč boljši nadzor temperature, vlažnosti in vonjav.
Tudi z vidika mikroorganizmov gre za zelo stabilne združbe, ki ne potrebujejo
posebne oskrbe.
Kompostiranje je mogoče izvesti na različne načine, kar vpliva predvsem na trajanje
celotnega postopka. Zrel kompost, primeren za uporabo, dobimo najhitreje v šestih
mesecih, proces pa lahko traja tudi dlje.
Definicija: Kompostiranje je postopek ravnanja z biološkimi odpadki, v
katerem aerobni mikroorganizmi organski material biološko razgradijo.
Aerobna razgradnja je biološka razgradnja v prisotnosti kisika ali zraka,
kjer se ogljik pretvori v ogljikov dioksid (CO2) in biomaso.
Anaerobni proces poteka v odsotnosti kisika. Razgradnjo opravijo anaerobni
mikroorganizmi, zaradi odsotnosti kisika pa organski material ne more oksidirati.
Zadnjo fazo razgradnje opravijo metanogeni mikroorganizmi, ki proizvajajo metan
(CH4). Metan je gorljiv plin, ki je uporaben kot gorivo. Ravno zato je anaerobna
razgradnja še posebej zanimiv način obdelave bioloških odpadkov. Iz procesa lahko
pridobivamo bioplin, ki je mešanica metana in ogljikovega dioksida. Celoten postopek
razgradnje poteka v zaprtih posodah – fermentorjih, v katerih lahko vzdržujemo
anaerobne pogoje. Fermentorje običajno segrevamo, saj proces najbolje poteka pri
srednjih temperaturah (mezofilno območje) med 30°C in 38°C ali pri višjih
temperaturah (termofilno območje) 49°C do 57°C. Temperatura močno vpliva na
hitrost razgradnje. V mezofilnem režimu razgradnja poteka do 30 dni, v termofilnem
pa le okoli 7 dni. Ker v njih proizvajamo bioplin, naprave za anaerobno razgradnjo
imenujemo bioplinarne. Bioplin sestoji iz približno 60 % metana in 40 % ogljikovega
dioksida, njegove lastnosti pa so odvisne predvsem od narave substrata. Kurilna
vrednost čistega metana je 36 MJ/m3, vrednost bioplina pa je približno 22 MJ/m 3.
Metan ima zadostno energijsko vrednost, da ga lahko uporabljamo tudi kot gorivo v
motorjih (tudi v vozilih). Poleg bioplina v procesu anaerobne razgradnje nastaja tudi
21
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
ostanek organskega materiala, ki ga imenujemo digestat in ga po dokončnem
aerobnem zorenju lahko uporabimo enako kot kompost. Bioplin običajno uporabimo
kot gorivo v motorju z notranjim izgorevanjem, ki poganja generator električne
energije. Na tak način lahko iz sistema pridobivamo električno in toplotno energijo.
Definicija: Anaerobna razgradnja je biološka razgradnja v odsotnosti kisika ali
zraka, kjer se ogljik pretvori v metan in biomaso.
V Ljubljani avtobusi potniškega prometa tudi na metan
V mestih je zrak močno obremenjen zaradi velikih količin izpušnih plinov.
Marca 2010 so v Ljubljani testno uporabljali mestni avtobus na zemeljski
plin. V testnem obdobju so merili tudi emisije izpušnih plinov, trdnih
delcev in hrupnost. Meritve so pokazale, da ti avtobusi manj bremenijo
okolje. V Ljubljani je tako danes 20 t.i. »metanbusov«, v prihodnosti pa si
jih želijo kupiti še 40.
Bioenergija v Italiji
V Italiji je leta 2009 3,5 % potreb po energiji pokrila bioenergija. Ta enerija
je v 66 % prišla iz lesa in lesnih ostankov, 19 % so prispevala tekoča
biogoriva, 8 % bioplin ter 7 % biorazgradljivi komunalni odpadki (glej graf).
Slika 1: Viri bioenergije v Italiji v letu 2009 (vir: ENEA 2010)
V Italiji narašča tudi količina elektrike, pridobljene iz biomase. Leta 2004
so iz biomase pridobili 4.499 GWh elektike, leta 2009 pa že 7.631 GWh (v
povprečju gospodinjstvo porabi 10 kWh energije dnevno, oziroma 3.650
kWh letno).
22
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Leta 2009 je bilo v Italiji 232 bioplinarn, ki so pridobivale bioplin iz
odlagališč komunalnih odpadkov. Tako pridobljen plin je predstavljal 80 %
vsega plina, tistega leta pridobljenega v Italiji.
Zavedajo pa se tudi potenciala biometana – v približno 50 mestih je skupno
več kot 2000 avtobusov, ki jih poganja naravni plin.
Naloga:
1. Upoštevajte dani enačbi za aerobno in anaerobno razgradnjo glukoze in
poskusite ugotoviti povezanost med oksidacijo in sproščeno energijo. Iz
enačb lahko ugotovite, zakaj je metan dobro gorivo oz. kje je energijska
razlika med obema enačbama. Ali lahko z enačbo zapišete še proces, ki se
odvija med gorenjem metana in poiščete, koliko energije se pri procesu
sprosti?
C6H12O6 + 6 O2 → 6 CO2 + 6 H2O + 2838 kJ
C6H12O6 → 3 CH4 + 3 CO2 + 152 kJ
2. Ocenite, koliko bioloških odpadkov nastaja v vašem domačem
gospodinjstvu (spremljajte količino s tehtanjem in jo beležite na primer en
teden). Ob predpostavki, da je v odpadkih 15 % glukoze, izračunajte, koliko
metana oz. koliko energije bi lahko teoretično pridobili iz njih.
Energijska izraba bioloških odpadkov
Predvsem suhe, lesne, vlaknaste in lignocelulozne biološke odpadke lahko uporabimo
tudi kot gorivo. Primer je preostanek lesa od zelenega odreza v kompostu, ki ga
odstranimo v končnem sejanju komposta. V primeru energijske izrabe pridobimo
energijo iz obnovljivega vira, kar ima okoljske prednosti, pogosto pa so prednosti tudi
ekonomske, saj so na voljo različne subvencije.
Zbiranje bioloških odpadkov
Biološki odpadki nastajajo v vseh gospodinjstvih. Skupna količina bioloških odpadkov
iz gospodinjstev je sicer znatna, vendar pa gre za veliko razpršenost virov in
posledično oteženo zbiranje. Poleg tega biološki odpadki nastajajo tudi v gostinskih
obratih. V tem primeru so količine bolj koncentrirane (glede na mesto nastanka).
Količinsko sta zelo pomembna vira bioloških odpadkov še živilsko-predelovalna
industrija ter kmetijstvo, upoštevati pa je potrebno še zeleni odpad na vrtovih, v
parkih, ob cestah itd. Ta odrez je v večini primerov zelo sezonski.
Za uspešno aerobno ali anaerobno obdelavo, kjer na koncu dobimo kvaliteten kompost
ali digestat, ki ga lahko uporabimo na kmetijskih površinah, je zelo pomembno, da
med biološkimi odpadki ni drugih vrst odpadkov, pri čemer gre lahko za inertne
nečistoče (npr. plastika) ali pa za odpadke, ki lahko povečajo količino nevarnih snovi
(npr. baterije, kemikalije). V obeh primerih je takšen material neprimeren za
kmetijsko uporabo, kjer sicer lahko kot nadomestilo gnojila doseže najboljši učinek.
Zaradi tega je za učinkovito uporabo komposta in digestata ključno ločeno zbiranje
bioloških odpadkov brez kakršnihkoli primesi. Z izjemo gospodinjstev in manjših
lokalov je ločeno zbiranje bioloških odpadkov relativno enostavno urediti, saj gre za
23
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
večje, lokacijsko skoncentrirane količine. Podjetja so tudi zakonsko obvezana, da
uredijo ločeno zbiranje bioloških odpadkov; oddaja čistih bioloških odpadkov pa zanje
pomeni tudi manjše stroške. Pri zbiranju bioloških odpadkov je ključen njihov redni
odvoz, saj bioloških odpadkov ni mogoče skladiščiti. Zbiranje bioloških odpadkov iz
gospodinjstev je bolj zahtevno, saj je pogojeno s sodelovanjem prebivalstva.
Potrebnih je mnogo odjemnih mest (zabojnikov), odvoz mora biti pogost (zlasti v
poletnih mesecih), potrebno pa je tudi stalno ozaveščanje in informiranje o urnikih
odvoza. Eden od najbolj učinkovitih pristopov je zbiranje in oddajanje bioloških
odpadkov iz gospodinjstev v kompostirnih plastičnih vrečkah. Vrečke omogočajo
oddajanje vlage med zbiranjem, uporabnikom pa omogočajo tudi udobno in čisto
odlaganje skupaj z vrečko.
Slika 2: Zabojniki za biološke odpadke (vir: Komunala Kranj)
S pravilno organiziranim zbiranjem bioloških odpadkov lahko bistveno zmanjšamo
obremenitev okolja z odpadki in v celoti izboljšamo celoten sistem ravnanja z
odpadki.
Kompostirna plastika
Velika večina plastike, ki jo uporabljamo, ni biološko razgradljiva, obstaja pa nekaj
vrst plastike, ki jih mikroorganizmi prepoznajo kot hrano in jih v relativno kratkem
času razgradijo in presnovijo. Sposobnost takšnih plastik za razgradnjo v času
kompostirnega cikla se preveri s standardnimi testi, na osnovi katerih lahko izdelki
dobijo certifikat o kompostirnosti z navedbo pogojev pod katerimi so kompostirni
(npr. industrijsko kompostiranje ali domače kompostiranje). Testi temeljijo na
pretvorbi ogljika iz plastike v ogljikov dioksid (enako kot ljudje presnovimo hrano in
izdihamo ogljikov dioksid).
Kadar kupujete biorazgradljive vrečke za biološke odpadke, bodite pozorni, da
ustrezajo standardom, kar dokazuje certifikacijski znak.
24
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Več o kompostirni plastiki ter biorazgradljivi plastiki
na splošno si lahko preberete na:
http://www.plastice.org/fileadmin/files/
PLASTICE_MALI_FAJL_za_WWW.pdf
Slika 3: Certifikacijski znak, ki potrjuje, da je izdelek kompostiren pod določenimi pogoji (http://
de.wikipedia. org/w/index.php?title=Datei:Biodegradable.svg&filetimestamp= 20081027225924)
Zbiranje bioloških odpadkov iz gospodinjstev v centru srednjeveškega mesta
Komunalno podjetje Okolje Piran, ki skrbi za odvoz odpadkov iz območja
znamenitega obalnega mesta Piran na slovenski obali, beleži zelo dobre
rezultate na področju zbiranja bioloških odpadkov iz gospodinjstev. Kot eno
redkih komunalnih podjetij so se odločili za zbiranje bioloških odpadkov v
kompostirnih plastičnih vrečkah. Nekajkrat letno zastonj razdelijo vrečke po
vseh gospodinjstvih, v katere nato občani zbirajo biološke odpadke.
Napolnjene vrečke člani gospodinjstev odložijo pred vhode stavb, kjer jih
dnevno pobirajo delavci Okolja Piran. Na ta način so se izognili postavitvi
mnogih zbiralnikov, za katere v ozkih piranskih uličicah ni dovolj prostora.
Rezultat takšnega zbiranja pa so tudi izjemno čisti odpadki (brez drugih vrst
odpadkov, ki ne sodijo med biološke odpadke), kar omogoča vse vrste
predelave. Zbrane odpadke trenutno oddajajo v anaerobno predelavo za
proizvodnjo bioplina.
Viri
C. Garaffa, The advantages of compostable bags for food waste
collection, presented at the international conference Orbit 2012: Global
Assessment For Organic Resources And Waste Management, June 12th to
14th, 2012 Rennes, France
http://www.lpp.si/info-za-potnike/metanbusi
http://www.jhl.si/sites/default/files/jhl_si/aktualno/
datoteke/3750_merjenje_emisij_in_porabe_goriva.pdf
http://www.4biomass.eu/document/file/Colonna.pdf
Supporting Environmentally Sound Decisions for Bio-Waste Management: A
practical guide to Life Cycle Thinking (LCT) and Life Cycle Assessment
(LCA), EUR 24917 EN, European Commission, Joint Research Centre,
Institute for Environment and Sustainability, 2011 (available on-line)
25
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
POGLAVJE 4 – Nevarni odpadki
Ključni pojmi:
 Nevarni odpadki
 Lastnosti nevarnih odpadkov
 Označevanje nevarnih odpadkov
 Pravilni načini ravnanja z nevarnimi odpadki
Kot lahko vidimo, so odpadki, ki jih ljudje ustvarjamo, zelo
raznoliki. Mnoge se da ponovno uporabiti ali jih reciklirati,
nekateri pa so tudi nevarni. Ko ravnamo z nevarnimi odpadki,
moramo biti še posebej pazljivi. Mnogokrat se morda niti ne
zavedamo, da imamo opravka z nevarnim odpadkom. Zato je
pomembno, da se seznanimo, kaj nevarni odpadki so, zakaj
so škodljivi in kakšen je pravilen način rokovanja z njimi.
Odpadki, ki jih nepravilno odložimo, lahko resno škodujejo
zdravju ljudi in ogrožajo naravo. Možnih je več poti
onesnaženja (npr. kontaminacija podtalnice in površinskih
vod, tvorba toksičnih plinastih produktov razgradnje in možnost požarov (tudi zaradi
lesa),...)
Nevarni odpadki so odpadki, ki zaradi svoje količine, koncentracije, fizikalnih,
kemijskih ali bioloških lastnosti ogrožajo naše zdravje in okolje. Tako kot celotno
področje odpadkov in ravnanja z njimi, je tudi področje ravnanja z nevarnimi odpadki
zakonsko urejeno. Vsi nevarni odpadki so navedeni v klasifikacijskem seznamu
odpadkov, kjer jih prepoznamo tako, da šestmestni kodi odpadka sledi še *. Odpadek
je spoznan za nevarnega, kadar ima najmanj eno (lahko tudi več) izmed naslednjih
trinajstih lastnosti:
•
•
•
•
•
•
•
eksplozivnost
oksidativnost
vnetljivost
dražilnost
škodljivost
strupenost
rakotvornost
•
•
•
•
•
•
jedkost
infektivnost
strupenost za razmnoževanje
mutagenost
povzorča preobčutljivost
ekotoksičnost
Izvor nevarnih odpadkov je različen, glavni vir predstavljajo proizvodne in storitvene
dejavnosti:
kemijska in petrokemijska industrija (70 %);
metalurgija in sorodna industrija (20 %);
druga industrija (10 %).
26
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Ne smemo pa pozabiti, da nevarni odpadki nastajajo tudi v naših gospodinjstvih.
Vsi uporabljamo različna čistila, lepila, spreje, zdravila, barve, lake, topila,
baterije, pri kuhanju nastaja odpadno olje,... Morda se nam teh odpadkov ne zdi
veliko, a ker predstavljajo tveganje za naše zdravje in za okolje, moramo biti še
toliko bolj previdni.
Nevarni odpadki morajo biti ustrezno označeni, tako da jih lahko takoj prepoznamo.
Pozorni moramo biti na besede kot so nevaren, strupen, jedek, vnetljiv, eksploziven,
okolju škodljiv, zdravju škodljiv, oksidativen,... Te nas opozarjajo na to, da ti izdelki
vsebujejo snovi, ki bi ob nepravilni rabi, shranjevanju ali odstranjevanju lahko
škodovale našemu zdravju ali okolju.
Zaradi nevarnosti, ki jo predstavljajo, nevarnih odpadkov ne smemo metati v navadne
zabojnike za odpadke, jih odlagati na odlagališčih ali v naravi, prav tako jih ne smemo
zlivati v odtok ali kanalizacijo. Komunalna podjetja navadno dvakrat letno
organizirajo akcijo zbiranja nevarnih odpadkov v naseljih, vedno pa jih lahko
odnesemo tudi v zbirne centre. Nekatere nevarne odpadke (npr. baterije, sijalke,
prazne kartuše,...) lahko nesemo tudi v trgovine, kjer imajo posebne zabojnike za
zbiranje teh odpadkov.
Slika 1: kartuši (vir: http://en.wikipedia.org/wiki/File:Inkjet_printer_inside-cartridges.jpg)
27
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Poglejmo si, kateri znaki nas opozarjajo na to, da imamo opravka z nevarnim
odpadkom:
Slika 2: Znaki za nevarne odpadke (Vir slikic: http://www.unece.org/trans/danger/publi/ghs/
pictograms.html)
Naloga: Koliko nevarnih odpadkov je v vašem domu?
Poglejte v vsako sobo v vašem domu in zapišite, katere nevarne odpadke
najdemo/uporabljamo v:
 kuhinji,
 dnevni sobi,
 kopalnici,
 spalnici,
 kleti,
 garaži.
Preverite, za kakšne namene se omenjeni izdelki uporabljajo ter katero
nevarno kemikalijo vsebujejo, oz. zakaj so klasificirani kot nevaren odpadek.
Definicija: Nevaren odpadek je vsak odpadek, ki se zaradi ene ali več nevarnih lastnosti uvršča na seznam nevarnih odpadkov. Nevarni odpadki zaradi
svoje količine, koncentracije, fizikalnih, kemijskih ali bioloških lastnosti
ogrožajo naše zdravje in okolje. Zato je izredno pomembno, da vemo, s katerimi nevarnimi odpadki se srečujemo in kako z njimi pravilno ravnamo.
Ravnanje z nevarnimi odpadki
Kot smo že omenili, moramo biti pri ravnanju z nevarnimi odpadki še posebej pazljivi.
Nikakor jih ne smemo odvreči v zabojnik za mešane komunalne odpadke ali v
28
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
katerikoli zabojnik za ločeno zbiranje odpadkov. Preostanejo nam tri možnosti:
 odpadke odnesemo na akcijo zbiranja nevarnih odpadkov (akcije komunalna
podjetja organizirajo dvakrat letno) – do takrat odpadke varno shranimo doma;
 odpadke odpeljemo v najbližji zbirni center;
 nekatere odpadke lahko nesemo tudi v trgovine oz. jih vrnemo
distributerju (npr. odpadne sijalke, izrabljene baterije, kartuše,
akumulatorje, odpadno električno in elektronsko opremo,...).
Rdeči noski: 2 v 1 - koristno za okolje, koristno za otroke
Rdeči noski so klovni zdravniki, ki pomagajo ljudjem, ki jih je prizadela huda
bolezen ali poškodba. Vsako leto obiščejo tisoče bolnikov (v letu 2012 kar več
kot 30.000) in jim polepšajo dan. Rdečim noskom lahko pomagate tudi tako,
da v njihove škatle prinesete prazne Ink-jet in tonerske kartuše, ki jih potem
prevzame podjetje, ki je specializirano za recikliranje in proizvodnjo tonerskih
in Ink-jet kartuš. Tako naredite
dve dobri deli naenkrat –
poskrbite, da je okolje manj
obremenjeno zaradi pravilnega
ravnanja
z
odpadki,
ter
pomagate klovnom zdravnikom,
da bodo lahko še naprej lepšali
dneve
tistim,
ki to
res
potrebujejo. Več o projektu si
lahko
preberete
na:
www.recycling4smile.org/
in
www.rdecinoski.org/
Slika 3: http://en.wikipedia.org/wiki/
File:Volontariclowndicorsia.JPG
Projekt LEONARDO – Zbiranje praznih kartuš in mobilnih telefonov v Italiji
Pobudnik in organizator projekta Leonardo je italijansko podjetje Ecorecuperi, ki je hkrati tudi prvo podjetje, ki je ustvarilo mrežo za
recikliranje nevarnih odpadkov kot so tonerske kartuše in mobilni telefoni.
Točke za zbiranje praznih tonerskih kartuš (in v nekaterih provincah tudi
pokvarjenih mobilih telefonov) so postale šole. Zaželjeno je, da tudi učenci
in dijaki aktivno sodelujejo v tem projektu in v šolo prinašajo prazne
tonerje. Ti se potem zbirajo v velikih plastičnih škatlah, t.i. Eko škatlah. Ko
so le-te polne, jih predstavniki podjetja Eco-recuperi spraznejo, tonerje
reciklirajo in jih kasneje prodajo kot ponovno uporabne tonerje. Šole, ki se
odločijo za sodelovanje pri projektu Leonardo, prejmejo tudi lepe nagrade
(različne elektronske aparate), in sicer proporcionalno s količino zbranih
tonerjev. Gre za projekt, kjer pridobita obe strani – nevarni odpadki so
zbrani, reciklirani in obdelani na način, ki je zanje primeren. S tem se
močno zmanjša breme na okolje. Na drugi strani pa šole dobijo lepe
nagrade ter se vključijo v didaktični projekt, preko katerega se učenci
lahko veliko naučijo. Projekt ima tudi socialno noto, saj praznjenje Eko
škatel izvajajo ljudje, ki so sicer depriviligirani v procesu zaposlovanja.
29
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Več o projektu si lahko preberete na http://www.ecorecuperi.it/.../1157
(stran je v italijanskem jeziku).
V Sloveniji je leta 2009 nastalo 99,3 tisoč ton nevarnih odpadkov; od tega jih je bilo
61 % predelanih, 39 % pa odstranjenih. Na spodnji sliki si oglejte, kakšni načini so bili
uporabljeni za ravnanje z odpadki in v kakšnem obsegu.
Slika 4: Načini ravnanja z nevarnimi odpadki v Sloveniji v letu 2009
(vir: http://kazalci.arso.gov.si/xml_table?data=graph_table&graph_id=8000&ind_id=368)
Recikliranje nevarnih odpadkov predstavlja eno izmed možnosti za manjšanje njihove
količine. Druga možnost je obdelava nevarnih odpadkov, in sicer na način, da se jih
pretvori v navadne odpadke. Imamo več opcij:
 kemijska obdelava - uravnavanje pH, hidroliza, oksidacija;
 biološka obdelava – bioremediacija (razgradijo jih mikroorganizmi v tleh);
 sežig (razvidno tudi iz slike 4) – potrebna sta primerna temperatura ter čiščenje
dimnih plinov; uničiti jih mora ”proizvajalec” ali pooblaščeno podjetje.
Kemijske lastnosti nevarnih odpadkov
1. Vnetljivost
Vnetljivost je opredeljena s temperaturo vžiga (t.i. “flash point” - TFP). Temperatura
vžiga je definirana kot najnižja temperatura, pri kateri se hlapi snovi vžgejo, če pridejo v
stik z ognjem. Ločimo vnetljive tekočine, pri katerih je TFP < 60.5°C (pri čemer je
pomemben dejavnik razmerje hlapi:zrak) ter gorljive tekočine s TFP med 60.5 in 93.3°C.
Nekatere tekočine pa so sposobne samovžiga, pravimo, da so piroforične.
Številni oksidanti sodijo med nevarne odpadke, saj pri gorenju nadomeščajo O 2 iz
30
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
zraka. Mednje sodijo:
 O3, H2O2, N2O
 Halogeni: F2, Cl2, Br2
 Snovi, ki vsebujejo nitrat: HNO3, NH4NO3
 Snovi, ki vsebujejo perklorat: HClO4, NH4ClO4
 oksidanti Na2Cr2O7 in KMnO4 v trdni obliki
2. Korozivnost
Snov je korozivna, kadar zaradi kislosti ali alkalnosti korodira (tj. sproži proces
razpadanja ali razkrajanja površin) druge snovi oz. materiale, s katerimi je v stiku.
Med korozivne snovi sodijo močne kisline in baze (HF, HCl, HNO 3, NaOH, KOH) ter
higroskopne snovi in oksidanti (H2SO4 – lahko sprošča toksične snovi pri reakciji – Br2 iz
bromidov).
Slika 5: Rja na kateri so se naselili tudi raki vitičnjaki
http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Corrosion.jpg
3. Reaktivnost
Določene snovi burno reagirajo. Nekatere zato ne potrebujejo nobenega
dodatnega reagenta, ker vsebujejo v eni molekuli skupine, ki delujejo kot
oksidanti oz. reducenti (eksplozivi). Običajno vsebujejo šibke vezi, ki pri reakciji
tvorijo močnejše vezi, pri čemer pride do eksotermne reakcije. Tak primer so
reakcije alkalijskih kovin z vodo. Drug primer so reakcije, pri katerih se sproščajo
na primer HCN ali H 2S.
31
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Reaktivnost je odvisna od:
 temperature,
 površine snovi (velikosti delcev),
 koncentracije posameznih snovi,
 katalizatorja (pospeševalca kemijskih reakcij).
Slika 6: Eksotermna reakcija
http://en.wiki pedia.org/wiki/File:ThermiteReaction.jpg
4. Toksičnost in radioaktivnost
Strupenost (toksičnost) je lastnost snovi, da v stiku z zunanjo površino ali notranjostjo
organizma povzroči kvaren oz. neugoden učinek (lokalne ali sistemske poškodbe).
Strupenost je rezultat doze (količine) oz. izpostavljenosti neki koncentraciji v
določenem času in je spremenljiva s temperaturo, kemijsko obliko in dostopnostjo.
Radioaktivnost je naravni pojav, pri katerem nekatera jedra atoma razpadejo. Ob tem
sproščajo energijo v obliki elektromagnetnega valovanja ali delcev. To s skupnim
imenom imenujemo radioaktivni žarki ali radioaktivno sevanje. Radioaktivnost
merimo s številom razpadlih jeder njenih atomov v časovni enoti. To količino
imenujemo aktivnost. Enota za aktivnost je bekerel (Bq).
V to



skupino prištevamo:
težke kovine,
pesticide,
organska topila,
32
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki


PCB-je,
radioaktivne snovi.
Poliklorirani bifenili (PCB-ji) v Beli Krajini
PCB-ji so sintetične organske spojine (209 možnih izomer). V preteklosti so
jih v velikih količinah uporabljali v proizvodnji kondenzatorjev, predvsem
zaradi njihove fizikalne in kemijske stabilnosti. Kasnejše raziskave so
pokazale, da so te spojine biotoksične in pri živalih in ljudeh povzročajo
akutne in kronične poškodbe kože, jeter in pljuč. Poleg tega povzročajo
tudi presnovne bolezni in motnje v delovanju endokrinega sistema.
Strupenost PCB-jev je predvsem odvisna od stopnje kloriranja. V Sloveniji
je prišlo do povečane uporabe PCB-jev po letu 1960, ko je Iskra zgradila
tovarno kondenzatorjev v Semiču v Beli Krajini. PCB-ji so bili uvedeni v
proizvodnem procesu leta 1962. Iskrina skupna uporaba PCB-jev med 1962
in 1985 je znašala približno 3.700.000 kg, od tega so odpadki v obliki
kondenzatorjev in drugih izdelkov znašali od 8 do 9 %. Do leta 1974 je bilo
na različnih lokacijah v območju 5 km okrog tovarne odloženih 130.000 kg
odpadkov, ki so vsebovali približno 70.000 kilogramov čistega PCB. V
začetku leta 1985 je Iskra morala prenehati s proizvodnjo PCB
kondenzatorjev. Po letu 1975 so okrog 170.000 kg odpadkov, ki so vsebovali
PCB-je zbrali in poslali v Francijo na obdelavo, vendar pa so manjše
količine odpadkov še vedno ostale na lokalnem mestu z odpadki v Beli
Krajini. Začetne analize v letu 1983 so pokazale zelo visoke koncentracije
PCB-jev tako v vodi, zraku in sedimentih kot tudi v hrani ter živalskih in
človeških tkivih. Vsebnost PCB-jev je bila še posebej visoka v reki Krupi.
Slika 7: Strukturna formula molekule PCB (http://sl.wikipedia.org/
wiki/Slika: Polychlorinated _biphenyl_structure.svg)
Glede na visoko stopnjo onesnaženja v okolici tovarne Iskra in Krupe so
slovenki organi in raziskovalni inštituti v letu 1984 pričeli s sanacijskim
programom, ki je vključeval izgradnjo odlagališča odpadkov, obsežno
okoljsko in zdravstveno študijo ter vzpostavitev rednega monitoringa.
Rezultati monitoringa kokošjih jajc, kokošjega mesa, kravjega mleka ter rib
iz leta 2010, ki ga je opravil ZZV Novo mesto, so pokazali še vedno zelo
visoke oz. presežene vsebnosti PCB-jev. Rezultati biomonitoringa pa so
33
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
pokazali, da je povprečna vrednost vseh izomer v materinem mleku na
območju Semiča 2,2-krat višja od zmerno obremenjenega območja
(Ljubljana) in kar 9,2-krat višja od neobremenjenega območja (Kočevje).
Za dodatno branje:
http://www.casnik.si/index.php/2011/11/30/krupa-nikoli-dokoncana-zgodba/
S. Polič, H. Leskovšek, M. Horvat, Onesnaženje kraške reke Krupe s PCB-ji
Acta Carsologica 2000, 29/1, 10, 141-152.
Radioaktivni odpadki v Sloveniji
Poleg radioaktivnih odpadkov (RAO), ki
nastanejo zaradi obratovanja nuklearne
elektrarne Krško, v Sloveniji RAO nastajajo še v
medicini (npr. zdravljenje rakastih tvorb),
znanosti (npr. raziskave v raziskovalnem
reaktorju) in v industriji (npr. pri preiskavah
materialov, ob sterilizaciji opreme). V Sloveniji
je za celovito ravnanje z RAO zadolžena
Agencija za radioaktivne odpadke (ARAO).
Slika 8: http://sl.wikipedia.org/
wiki/Slika:Radioactive.svg
Kje skladiščimo RAO?
 Vsi nizko in srednje radioaktivni odpadki (NSRAO) iz znanosti, medicine
in industrije so shranjeni v Centralnem skladišču RAO v Brinju, blizu
Ljubljane.
 Vsi nizko in srednje RAO iz nuklearne elektrarne Krško so shranjeni v
skladišču elektrarne.
 Visoko RAO (tj. izrabljeno jedrsko gorivo iz nuklearne elektrarne Krško)
hranijo v posebnem bazenu v elektrarni.
Odlagališče NSRAO v Sloveniji
Leta 2009 so pet let po začetku priprave državnega prostorskega načrta za
odlagališče NSRAO potrdili lokacijo za odlagališče na Vrbini v občini Krško. Po
potrditvi lokacije sledi presoja vplivov na okolje ter pridobivanje gradbenega
dovoljenja. Izgradnja odlagališča je predvidena najkasneje do leta 2023.
RAO v številkah
 Na prebivalca v Sloveniji nastane letno toliko RAO, da bi jih lahko spravili v
kocko s stranico manj kot 3 cm.

V raziskovalni dejavnosti, medicini in industriji nastane v povprečju 1 do 2
m3 RAO na leto.

V jedrski elektrarni Krško nastane letno manj kot 40 m3 NSRAO in približno
5 m3 visoko RAO.
34
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Povzeto po:
http://www.arao.si/uploads/datoteke/4_radioaktivni_odpadki_2011.pdf
http://www.arao.si/uploads/
datoteke/4_odlagalisce_nizko&srednje_2011.pdf
http://www.arao.si/uploads/datoteke/zgibanka-CS_RAO.pdf
Nesreča na Madžarskem – izlitje strupenih snovi v tovarni aluminija
Oktobra 2010 se je zgodila velika katastrofa zaradi izlitja strupenih snovi v
tovarni aluminija v Ajki na jugozahodu Madžarske. V tej največji
industrijski nesreči iz tovarne aluminija se je razlilo približno 700.000 m 3
strupenih odpadnih snovi, t.i. rdečega blata. Omenjeno blato je nastajalo v
t.i. Bayerjevem procesu, v katerem iz boksita pridobivajo aluminijev oksid.
Odpadna gošča vsebuje strupene soli težkih kovin in je ob zaužitju
smrtonosna. Značilna rdeča barva nastaja zaradi vsebnosti hidriranega
železovega (III) oksida, ki je glavna sestavina rdečega blata. Blato, ki je
zelo alkalno, shranjujejo v velikih odprtih bazenih. Po ocenah je bilo tako
shranjenih približno 30 milijonov ton rdečega blata okrog tovarne. Za
razliko od mnogih drugih jalovin rdeče blato ne vsebuje zelo visokih
vrednosti težkih kovin, čeprav so bile te še vedno približno 7-krat višje kot
v običajnih tleh. Analize blata po nesreči so pokazale visoko vsebnost
kroma, arzena ter živega srebra. Glavni problem pa predstavlja visok pH
blata, ki povzroča hude opekline ter vpliva na zdravje ljudi in živali tako v
rekah kot v onesnaženih tleh. V nesreči je sedem ljudi umrlo, več kot 150
pa je bilo hudo ranjenih. Prebivalce bližnjih vasi so morali izseliti.
Slika 9: Fotografije izlitja
http://en.wikipedia.org/wiki/File:Ajkai_vorosiszap_tarozo_(2)civertanlegi.jpg
http://en.wikipedia.org/wiki/File:Ajkai_vorosiszap_tarozo_(4)civertanlegi.jpg
http://en.wikipedia.org/wiki/File:Marcal_vorosiszapcivertanlegi.jpg
35
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Za dodatno branje:
http://en.wikipedia.org/wiki/Ajka_alumina_plant_accident
Viri
Developing information support for research and education in Toxic waste
management, 1996, ed. A. Kornhauser, ISCCS, Ljubljana
W.C.Blackman, 2001. Basic hazardous waste management, 3rd edition,
Lewis publishers
36
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
POGLAVJE 5 - Ponovna uporaba in recikliranje
Ključni pojmi:
 Ponovna uporaba odpadkov
 Vzpostavljanje sistemov za ponovno uporabo odpadkov
 Recikliranje odpadkov
 Postopki recikliranja
V prvem poglavju je bila podana primerjava med količino
porabljenih naravnih virov nekoč in danes. Skupaj s
povečanimi količinami porabljenih naravnih virov pa se je
povečala tudi količina odpadkov, ki jih proizvedemo ljudje.
Ker imajo velike količine odpadkov številne negativne
posledice, si moramo prizadevati, da v prihodnje ustvarimo
kar najmanj odpadkov možno. Ponovna uporaba in
recikliranje sta dva pristopa, ki lahko bistveno podaljšata
dobo uporabnosti izdelka oz. materiala, ter na ta način
prispevata k večji učinkovitosti izrabe naravnih virov in
manjši porabi energije.
Ponovna uporaba odpadkov
Eden izmed najbolj enostavnih pristopov za zmanjševanje količin odpadkov je
ponovna uporaba, za katero pa mora biti izdelek primerno pripravljen. Večine
izdelkov za enkratno uporabo namreč ni mogoče ponovno uporabiti, saj niso temu
namenjeni. To velja za večino embalaže. Ko na primer odpremo pločevinko s pijačo
ali plastični ovoj, v katerega je zavito živilo, te embalaže ne moremo ponovno
uporabiti za isti namen. Ponovna uporaba nekaterih izdelkov, namenjenih enkratni
uporabi (na primer v medicini), bi bila celo zelo nevarna. Ne velja pa to za vso
embalažo in za vse izdelke. Med zelo uspešne primere ponovne uporabe sodijo
povratne steklene in plastične embalaže za pijače, ki jih lahko vrnemo trgovcem.
Prav tako v sklopu enega ali več podjetij krožijo tudi embalaže, potrebne za
transport. Čeprav se vsi zavedamo prednosti, ki jih taki sistemi vračanja embalaže
prinašajo, pa ti sistemi niso vzpostavljeni tako pogosto, kot bi lahko bili. Oviro pri
vzpostavitvi takšnih sistemov predstavlja vedno bolj globalizirana trgovina, saj je
vračanje embalaže v globalnih razsežnostih predrago. Zavedati se moramo, da je za
organizirano ponovno uporabo, ki je ne opravi uporabnik sam (na primer ponovna
uporaba plastične vrečke), potrebno organizirati zbiranje že uporabljenih izdelkov ter
njihov transport in poskrbeti za njihovo preverjanje in čiščenje. Vsak od teh korakov
predstavlja strošek in porablja tako snovi kot energijo, zato je ob vzpostavljanju
takšnih sistemov potrebna pazljivost; v nasprotnem primeru lahko ustvarimo še večje
obremenitve, kot bi jih s proizvodnjo in uporabo novega izdelka. Pri vzpostavljanju
sistemov za ponovno uporabo nam je lahko v veliko pomoč standardizacija izdelkov.
Izdelek, narejen v skladu z mednarodno določenimi standardi, bo povsod lahko
namenjen ponovni uporabi in je kot tak tudi splošno uporaben. Primer takšnega
pristopa je razširjena in uspešna ponovna uporaba lesenih transportnih palet.
37
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Slika 1: Lesene palete
(Vir: Levo - http://en.wikipedia.org/wiki/File:Wooden_pallet_with_glove.jpg
Desno - http://en.wikipedia.org/wiki/File:EUR_Palette_Stapel.jpg)
Na splošno je mogoče reči, da ima ponovna uporaba zaradi zdravstvene varnosti in
globalnega trgovanja omejen doseg. Najbolje deluje, ko uporabniku omogoča
neposreden prihranek. Primer so steklenice in plastenke pijač, za katere dobimo
nazaj nekaj denarja, ko jih vrnemo v trgovino.
Roskilde Festival
Vsako poletje se po celi Evropi odvijajo številni glasbeni festivali. Prizorišča
festivalov za več dni postanejo dom tisočem glasbenih navdušencev, ki
uživajo na velikih koncertih in v pestrem dogajanju. Ker se v kratkem času
na enem prostoru zbere veliko ljudi, se ni mogoče izogniti nastajanju
odpadkov. Organizatorji vedno več pozornosti namenjajo temu, kako
festivale izpeljati, da bi bili učinki na okolje kar najmanjši.
Slika 2:
Roskilde festival
(http://
upload.wikimedia.org/
wikipedia/
commons/5/5b/
Roskilde_Festival__Orange_Stage__Bruce_Springsteen.jpg)
Na Roskilde festivalu, ki se odvija na Danskem, so tako leta 1994 vzpostavili
sistem vračanja plastičnih kozarcev, pločevink in steklenic. Po navedbah
38
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
organizatorjev je sistem zelo učinkovit, pravijo, da obiskovalci na točke,
kjer dobijo povrnjen denar, prinesejo skoraj 97 % vseh plastičnih kozarcev.
Ponovna uporaba pa ni omejena samo na embalažo in palete. Ponovno lahko
uporabimo oblačila, pohištvo, gospodinjske aparate in še marsikaj, kar velikokrat
odpeljemo na kosovni odpad.
V državah Evropske Unije se v zadnjih letih širijo centri ponovne uporabe (angl.
second hand shops, reuse shop), kjer gospodinjstva lahko odložijo kosovne odpadke. V
centrih se ti pregledajo in po potrebi popravijo ter nato prodajo za simbolično ceno.
Center ponovne uporabe v Veliki Britaniji
V občini Brighton & Hove, ki se nahaja na jugu Velike Britanije, deluje
center ponovne uporabe že od leta 2004. V letu 2010 je ta mesečno
vrnil v uporabo 7 ton kosovnih odpadkov, in sicer dobre 3 tone
električnih in elektronskih naprav ter slabe 4 tone pohištva oz. okoli 14
000 kosov opreme.
Centri ponovne uporabe v Sloveniji
V letu 2012 so tudi v Sloveniji odprli vrata centri ponovne uporabe, v
katerih se izvajajo postopki diagnostike, obnove in popravil ter prodaja po
simbolični ceni. Centre najdete v/na:
 Rogaški Slatini,
 Tepanju,
 Vojniku,
 Ormožu.
Poleg večjih centrov v Sloveniji delujejo tudi manjši kotički za ponovno
uporabo, kjer potekata zbiranje še uporabne opreme in priprava na ponovno
uporabo. Več informacij o slovenskih centrih najdete na spletni strani:
http://www.centerponovneuporabe.si/
Center ponovne uporabe L’Alligatore
Center ponovne uporabe se nahaja v italijanski občini Serra de' Conti, poleg
tamkajšnega zbirnega centra. V center ponovne uporabe ljudje lahko
prinesejo različne predmete (npr. pohištvo, elektronsko opremo), ki je sami
ne potrebujejo več, a je še uporabna. Nekdo drug potem pride v ta center
in lahko izbrani predmet odnese in uporablja naprej, plačilo pa ni
potrebno. Na ta način se manjša količina opadkov, ocenjujejo, da so v letu
2010 (projekt traja že od leta 2008) zmanjšali količino nastalih odpadkov za
kar 36.400 kg. Za upravljanje centra je odgovorna občina, pomagajo pa
tudi prostovoljci, večinoma upokojenci.
Vintage in secondhand trgovine
Moda se hitro spreminja. Vsekakor veliko hitreje, kot se določeno oblačilo
obrabi ali strga. Zagotovo ima vsak izmed nas v omari vsaj nekaj kosov
39
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
oblačil, ki so še popolnoma uporabna, a jih iz takšnega ali drugačnega
razloga ne nosi več. Okusi pa so različni in kdo ve, morda pa bo nekomu
drugemu ravno to vaše oblačilo všeč.
Zadnja leta je moderen tudi t.i. »vintage« ali »retro« izgled. V vseh velikih
evropskih prestolnicah so vsak vikend organizirani veliki bolšjaki, kjer lahko
poceni kupimo oblačila iz druge roke. Ogromno je tudi t.i. »second hand«
trgovin, najdemo jih tudi v Ljubljani. Za okolje je vsekakor ugodno, da je v
modi retro.
Druga možnost za ponovno rabo oblačil pa ima še socialno noto. Veliko ljudi
si na žalost ne more privoščiti novih oblačil. Zato lahko še uporabna
oblačila nesemo na dobrodelne organizacije ali jih pustimo v zabojnikih za
oblačila in tako nekomu polepšamo dan.
La bottega di Utilla
La botega di Utilla je del programa Awalé v italijanski regiji Emilia
Romagna. Gre za nekakšno delavnico, kjer zbirajo še uporabne in čiste
materiale, ki jih v gospodinjstvih in industriji ne potrebujejo več. Ko ti
materiali pridejo k njim, jih razporedijo – ali jih predajo eko-oblikovalcem,
ki iz njih naredijo nove produkte, ali pa jih namenijo za uporabo v
didaktičnih projektih za otroke, mladino in odrasle. Bottega di Utilla ni
sechondhand trgovina, gre za center, v katerem se trudijo širiti kulturo
ponovne uporabe. V Bottegi di Utilla se odvijajo tudi projekti in zbirajo
ideje. Na slikah lahko vidite, kaj vse nastane kot posledica aktivnosti, ki se
tu odvijajo.
Slika 3: Nekateri izdelki v “Bottegi Utilla (Vir: Bottega Utilla)
40
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Moja sveča je lahko...
Ponovna uporaba je velikokrat odvisna tudi od naše kreativnosti. Veliko
stvari, ki jih kupimo, lahko znova in znova uporabimo. Tako imamo doma
vedno nekaj »novega«, hkrati pa prihranimo in skrbimo za okolje. Za idejo
vam je lahko kozarec dišeče sveče. Seveda ga lahko uporabite tudi za kaj
drugega, kar ni na sliki, na primer vanj nasujete zemljo in posadite zelišča.
Slika 4: Ponovna uporaba kozarca dišeče sveče (Vir: Univerza v Novi Gorici)
Naloga: Nov avto/star avto?
Navedite okoljske in ekonomske razloge za zamenjavo starega avtomobila z
novim (razmislite o količini izpušnih plinov, količini porabe goriva, količini
virov, potrebnih za proizvodnjo novega avtomobila, breme starega avtomobila
na odpadu,…). Odločitev podprite s podatki iz literature in/ali spleta.
Definicija: Ponovna uporaba je eden izmed načinov za manjšanje količine
odpadkov in manjšanje bremena na okolje. Ponovno lahko uporabimo veliko
število izdelkov – od steklenega kozarca do kavča. Ponovna uporaba ljudem
omogoča prihranek, okoljsko gledano pa se bo porabilo manj naravnih virov
in prihranilo pri energiji.
41
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Recikliranje
Ponovna uporaba nedvomno prispeva k manjšanju količine odpadkov, zato moramo
biti resnično pozorni, da se je poslužujemo vedno, ko je to mogoče. Še vseeno pa
izdeleka na neki točki navadno res ni več mogoče uporabiti ali popraviti. Tako izdelek
tudi po večkratni uporabi postane odpadek, mi pa imamo na voljo spet vsaj dve
možnosti. Lahko ga odvržemo v zabojnik za mešane komunalne odpadke, lahko pa ga
odložimo tako, da ga bodo pristojna podjetja reciklirala.
Vsak izmed nas določen izdelek odvrže zato, ker ga ne potrebuje več oz. se mu
zdi, da mu ne koristi več. Ob tem pa pogosto pozabimo, da material, iz katerega
je izdelek narejen, v večini primerov ostaja skoraj nepoškodovan in ga lahko s
primerno obdelavo in z uporabo ustreznih tehnologij znova uporabimo. S tem
materialu podaljšamo življenjsko dobo, zmanjšamo porabo naravnih virov ter
prihranimo energijo.
V procesu recikliranja pride do predelave odpadnega materiala nazaj v surovino, iz
katere lahko ponovno naredimo material in iz njega izdelek. Pri tem je vložek surovin
in energije bistveno manjši od vložka energije in virov, ki jih porabimo, kadar
proizvajamo nov material za proizvodnjo izdelkov. To je bistvna prednost recikliranja.
Odličen primer je recikliranje kovin, prihranki pa niso zanemarljivi niti pri recikliranju
papirja, ki nam je vsem morda še najbolj poznan, niti pri recikliranju stekla.
Prihranek energije in virov je različen od materiala do materiala in je odvisen
predvsem od postopka proizvodnje. Za boljšo predstavo si oglejte spodnjo tabelo.
Tabela 2: Prihranki surovin in energije pri recikliranju posameznih materialov/surovin
RECIKLIRAN MATERIAL /
SUROVINA
Recikliranje 1kg aluminija
Recikliranje 1 t stekla
1 tona recikliranega papirja
1 kg recikliranega bakra
PRIHRANEK SUROVINE
do 6 kg boksita, 4 kg
kemičnih izdelkov
1.2 t surovin
(kremenčevega peska, sode
in apnenca)
17 dreves in 50 % vode
200 kg novo izkopane rude
PRIHRANEK ENERGIJE
95 %
75 %
40 %
85 %
Vidimo, da so prihranki pri recikliranju lahko zelo veliki. Za lažjo predstavo lahko
povemo še, da z reciklianjem ene aluminijaste pločevinke prihranimo toliko energije,
kot jo porabi televizija v treh urah.
Recikliranje je pogojeno tudi s ceno materiala. Zelo drage materiale kot so platina,
zlato in srebro zato recikliramo skoraj v celoti, čeprav njihove ponovne uporabe
pogosto ne doživljamo kot recikliranje odpadkov.
42
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Poleg manjše rabe naravnih virov in manj porabljene energije ima recikliranje tudi
druge pozitivne učinke:

več recikliranih odpadkov pomeni manj prostora, potrebnega za odlagališča
in manj negativnih vplivov, ki jih odlagališča imajo na okolje (več o tem
preberite v Poglavju 7),

ustvarja nova delovna mesta,

je pot do sekundarnih surovin,

ohranja večjo kvaliteto okolja za prihodnje generacije,

manjša emisije toplogrednih plinov.
Naloga: Ugotovite, zakaj je prihranek energije pri recikliranju aluminija
tako velik?
Recikliranje pa ima tudi določene omejitve:
- Obseg zbiranja odpadnih materialov: Recikliranje je industrijski postopek, ki mora
potekati v določenem rednem obsegu, da je mogoče opravičiti investicijske in
obratovalne stroške. Zato je ključno, da je na voljo reden in dobro definiran vir
odpadkov za recikliranje. Seveda je potrebna količina odvisna od vrednosti
recikliranega materiala. Za platino iz avtomobilskih katalizatorjev za izpuh je
računica popolnoma drugačna kot za odpadno steklo.
- Čistost zbranih materialov: Za recikliranje je pomembno, da so materiali čim bolj
čisti in dobro ločeni (npr. plastenka ne sodi med steklenice), saj jih je v nasprotnem
primeru potrebno dodatno ločevati (ročno ali strojno) ter prati, kar povzroča stroške
in porabo energije, vode itd. Hkrati dobimo še dodatni delež odpadka, ki ga je
ponavadi potrebno odložiti. Na takšen način se lahko zelo hitro izgubi ekonomski in
ekološki smisel recikliranja.
- Izgube pri recikliranju: Vhodnega materiala nikdar ne moremo 100 % reciklirati, saj
vedno ostaja del, ki ni primeren za reckliranje (npr. etikete na plastiki). Količina
izgub je odvisna predvsem od čistosti vhodnih odpadkov. Pri recikliranju odpadkov, ki
so bili uporabljeni (npr. tetrapak jogurta), je zaradi manjše čistosti vhodnega
materiala več izgub, pri recikliranju odpadkov, ki nastajajo v industrijski proizvodnji,
pa je recikliranje lahko skoraj 100 %.
- Degradacija nekaterih materialov po večjem številu reciklažnih krogov: Kovine in
steklo je v teoriji mogoče reciklirati neštetokrat, pa zato ne bo njuna kvaliteta nič
slabša, drugače pa je s papirjem in plastiko. Slednja sta organska materiala, ki se
tekom uporabe poškodujeta na molekularnem (polimerne verige) ali mikro nivoju
(celulozna vlakna) in imata z vsakim recikliranjem slabše lastnosti, zato ju ni mogoče
neštetokrat reciklirati. Težavo v praksi rešujemo tako, da recikliran material v
primernem razmerju mešamo z novim materialom. Na ta način dobimo material z
dobrimi lastnostmi.
43
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Recikliramo lahko samo materiale, ki so zbrani v količinah, ki omogočajo in
zadostujejo za stalno industrijsko predelavo. Pomembna je tudi čistost zbranih
odpadkov. Samo iz odpadkov, ki so dovolj čisti, lahko izdelamo kvalitetne reciklate.
Za čistost frakcij, namenjenih recikliranju, je odgovoren tudi vsak izmed nas, ko v
zabojnike za ločeno zbiranje odlaga papir, steklo, plastično in kovinsko embalažo ter
mnoge druge frakcije, npr. odpadno pohištvo, odpadne elektronske aparate, vozila,...
Zavedati se moramo, da tudi sami nosimo del odgovornosti za delovanje sistema. Če
odpadkov, ki se jih lahko reciklira, ne odlagamo v ločene zabojnike, temveč med
mešane odpadke, material zagotovo ne bo recikliran. Eden bolj ključnih trenutkov v
reciklažni verigi torej nastopi, ko odvržemo odpadek:
1. če ga odvržemo v pravilen zabojnik, bo zelo verjetno recikliran ali drugače
izkoriščen;
2. če ga odložimo v napačen zabojnik ali med mešane odpadke, je verjetnost, da
bo recikliran, skoraj nična.
Odločitev je v naših rokah. Ravno zato smo soodgovorni za količine prihranjenih
naravnih virov in energije ter za velikosti površin, namenjenih odlagališčem
odpadkov, čeprav se na prvi pogled morda ne zdi tako .
Sziget festival
Poleg organizatorjev Roskilde festivala se tudi na madžarskem festivalu Sziget
zavedajo, da lahko vplivajo na to, kolikšen vpliv ima festival na okolje. Na
festivalu so tako leta 2012 postavili 40 točk z zabojniki za ločeno zbiranje
odpadkov, ekipa 50-ih ljudi pa je 24/7 zbirala še uporabne odpadke. Tako so
zbrali 4500 kg ločeno zbranih frakcij in v reciklažo predali:
 700 kg aluminijastih pločevink,
 2500 kg plastičnih kozarčkov, plastenk in plastičnih folij,
 900 kg papirja,
 400 kg stekla,
 2500 kg odpadnega gospodinjskega olja,
 6000 kg pomij.
Obiskovalci so imeli tudi možnost, da na zbirne točke prinesejo prazne
baterije in v zameno dobijo jabolko. Na ta način so zbrali 150 kg rabljenih
baterij. Dodatno so vzpostavili še dve točki, kjer so obiskovalci v zameno za
smeti dobili darila.
Poleg recikliranja, o katerem smo pisali do sedaj in h kateremu lahko veliko prispeva
vsak izmed nas, pa velik del recikliranja poteka skrit očem javnosti in se nanaša na
industrijske odpadke. Ti nastajajo v velikih količinah (npr. železni ostružki pri
predelavi kovin), ki jih lahko predvidimo, ker so odvisne od proizvodnje in
tehnologije. Sestava takih odpadkov je dobro definirana, pogosto so homogeni
(sestavljeni iz enega materiala). Znana količina in homogenost teh odpadkov sta dve
veliki prednosti, ki olajšata recikliranje. Tovrstni odpadki imajo pogosto tudi določeno
prodajno vrednost in so zaželjena surovina. Posledično obstaja celoten sistem
odjemalcev, trgovcev in predelovalcev, ki skrbi, da se ti materiali reciklirajo ali kako
drugače izkoristijo .
44
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Definicija: Recikliranje je proces v katerem odpadne materiale ponovno
uporabimo. Recikliramo lahko vrsto različnih materialov, vsakega na svoj
način. Z recikliranjem se podaljšuje življenjska doba materiala, prav tako
pa se manjšata potreba po rabi novih naravnih surovin in potreba po
energiji.
Tehnologije recikliranja
Postopkov in tehnologij za recikliranje je veliko. Med seboj se vsaj deloma
razlikujejo, in sicer zato ker jih je potrebno prilagoditi materialu, ki je namenjen za
reciklažo. O univerzalnem načinu recikliranja tako ne moremo govoriti, res pa je, da
gre vsak zbrani material vedno najprej skozi fazi sortiranja in čiščenja. V teh fazah se
ročno in mehansko odstranijo nečistoče ter druge moteče primesi oz. materiali. Po
koncu teh faz želimo imeti kar se da čist material, saj nam to omogoča, da kasneje
proizvedemo kvaliteten recikliran material (reciklat), ki ima določeno vrednost.
Pomen sortiranja lepo pride do izraza v primeru plastike. Vsi vemo, da poznamo več
vrst plastike, vsaka izmed njih je uporabna za različne proizvode. Na ekoloških otokih
pa vseeno vso to različno plastiko odvržemo v en zabojnik. Kasneje je zato potrebno
te vrste plastike med sabo ločiti, za kar običajno potrebujemo izurjene izvajalce ter
sortirno opremo. Ločujemo polietilentereftalat (PET) od polietilena (PE) in
polipropilena (PP), polivinilklorida (PVC) in polistirena (PS). Vsaka od teh frakcij gre
potem v svoj reciklažni postopek. Večino plastike recikliramo tako, da naredimo
talino (jo stalimo s pomočjo visoke temperature), ki jo nato filtriramo, ter potem
ohladimo nazaj do sobne temperature. Sočasno z ohlajanjem se plastiko oblikuje v
majhne granule (t.i. granulat), ki so primerna surovina za proizvodnjo novih plastičnih
izdelkov. Takšen postopek imenjuemo tudi mehanska reciklaža, ker uporabimo zgolj
mehansko in termično obdelavo. Ob tem poskušamo ohraniti kemijsko sestavo
materiala nespremenjeno.
Poleg mehanske reciklaže plastike pa je v določenih primerih plastiko mogoče tudi
reciklirati tudi v postopku kemijske reciklaže. V nasprotju z mehansko reciklažo se v
tem primeru material kemijsko spremeni, saj se polimerne verige v plastiki razgradijo
do osnovnih gradnikov – monomer, ki se jih nato očisti in uporabi za polimerizacijo
nove plastike (glej študijo primera). V tem primeru je recikliran material popolnoma
enak novemu, zaradi recikliranja pa se kvaliteta materiala nič ne poslabša.
Definicija: Mehanska reciklaža je postopek, v katerem uporabimo samo
mehansko in termično obdelavo odpadkov, kemijska sestava materiala pa
ostane nespremenjena.
Kemijska reciklaža je
spremenimo material.
postopek
recikliranja,
v
katerem kemijsko
Poglejmo si še postopek recikliranja papirja. Tako kot poznamo več vrst plastike, tudi ves
papir ni enak. Zato se papir najprej loči na pisarniški, časopisni, potiskan papir, karton itd.
45
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Nato gre vsaka izmed teh frakcij v fazo razvlaknjevanja, v kateri se pripravi homogena
vodna kaša, iz katere je v nadaljevnaju mogoče proizvesti nov papir.
Tako plastika kot papir sta organska materiala, ki med uporabo in recikliranjem
degradirata (njune lastnosti se slabšajo): v plastiki se trgajo makromolekule, v papirju
pa se krajšajo celulozna vlakna. Ker sta dolžina makromolekul (polimerov) in
celuloznih vlaken ključnega pomena za dobre lastnosti plastike/papirja, to pomeni,
da niti plastike niti papirja ne moremo reciklirati poljubno dolgo, kot to lahko
počnemo z anorganskimi materiali - kovinami in steklom, ki se pri obdelavi (npr.
taljenju) ne poškodujejo. Ta problem se lahko reši tako, da reciklirano plastiko ali
papir mešamo z novim materialom. Manjša kvaliteta recikliranega materiala v
primerjavi z novim pomeni, da z recikliranjem podaljšujemo uporabnost materiala.
Ne smemo misliti, da recikliranje predstavlja enega izmed načinov končne obdelave in
odstranjevanja odpadka.
Recikliranje je izjemno učinkovit način za izboljšanje učinkovitosti izrabe virov. Delež
recikliranih frakcij se povečuje, kar je spodbudno. K porastu recikliranja smo
zagotovo doprinesli vsi, ki ločujemo odpadke, saj s tem zagotavljamo razpoložljivost
primernih odpadkov in kasneje učinkovito recikliranje. V prihodnosti bo recikliranje
najverjetneje še pridobivalo na pomenu, sploh v primeru nekaterih tehnološko
pomembnih kovin, katerih naravne zaloge se zelo hitro zmanjšujejo .
Naloga: Ugotovite, kakšne so trenutno znane zaloge kovin baker, cink,
antimon, indij. Ko bodo znani viri iztrošeni bomo te kovine morali dosledno
reciklirati.
Recikliranje odpadnih ribiških mrež in tepihov – Podjetje Aquafil (Julon
d.d. Ljubljana, Ajdovščina, Slovenija)
Sodobna ribiška industrija uporablja vedno večje ribiške mreže, ki so
narejene iz visokokvalitetnih plastičnih vlaken, najpogosteje iz poliamida.
Ne glede na kvaliteto plastičnih vlaken pa tekom časa slana morska voda
zahteva svoj davek, zato vsaka
mreža na določeni točki ni več
primerna za uporabo. Na žalost
vse te velike mreže ne končajo
na kopnem in v predelavi, veliko
jih ostane v morjih, nekatere
naplavi na obale. Predvsem
mreže, ki ostanejo v morjih, so
zelo nevarne. Gre za t.i. »ghost
nets«, ki predstavljajo smrtno
past za mnoge morske živali.
Skupina Aquafil, katere del je
Slika 5: http://upload.wikimedia.org/wiki
tudi Ljubljansko podjetje Julon
pedia/commons/5/50/Turtle_entangled_in_
d.d., je kot prva na svetu
marine_debris_%)28ghost_net%29.jpg
vzpostavila sistem mednarodnega
46
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
zbiranja odpadnih ribiških mrež, ki jih nato predelajo in reciklirajo v
poliamid, ki je po reckliaži popolnoma enakovreden poliamidu iz novih
surovin.
Zelo podobna, a manj nevarna, je zgodba vseh iztrošenih tepihov, ki jih
zavržemo iz naših domov, delovnih mest ali drugih objektov (npr. hoteli,
konferenčni centri itd.). Tepihi so v pretežni meri narejeni iz poliamida in
zato predstavljajo zanimiv vir sekundarnih surovin.
V Aquafilu so predelavo in recikliranje tepihov združili z recikliranjem
ribiških mrež in na tej osnovi pripravili nove visokokakovostne vrste
poliamida, ki jih nudijo na trgu pod imenom Econyl ®. Postopek recikliranja
temelji na depolimerizaciji poliamida v monomere. Pridobljene monomere
potem očistijo primesi in uporabijo v proizvodnji novega poliamida. Na
takšen način dobijo recikliran material, ki ima lastnosti, ki so identične
lastnostim materialov iz novih surovin. Takšen postopek imenujemo
kemijska reciklaža, ker v postopku material kemijsko spremenimo.
Več si lahko preberete na: http://www.aquafil.com/en/sustainability/
the-econyl-project
Viri
http://roskilde-festival.dk/about_roskilde/environment/
the_refund_system/
http://hps-aluprodukt.com/recikliranje.php
http://recyclingweek.planetark.org/recycling-info/downloads.cfm
47
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
POGLAVJE 6 - Energijska izraba odpadkov
Ključni pojmi:
 Kurilna vrednost odpadkov
 Sežig odpadkov
 Predelava odpadkov v gorivo
 Sosežig
 Piroliza in proizvodnja bioplina
Do sedaj smo že spoznali, da ljudje ustvarjamo ogromne količine odpadkov, ki
večinoma končajo na odlagališčih. Odlagališča odpadkov imajo mnoge negativne
vplive na okolje (več o tem si preberite v Poglavju 7), zato moramo razmišljati o
alternativah. O dveh možnih alternativah (ponovna uporaba in recikliranje) smo
govorili v prejšnjem poglavju. Kljub številnim prednostim ponovne rabe in
recikliranja, pa noben od teh dveh pristopov ni končen način za ravnanje z odpadkom.
Vseeno pa, ko enkrat nečesa res ne moremo več ponovno uporabiti ali reciklirati,
odlaganje na odlagališčih ni edina možnost. Poglejmo si, na kakšen način še lahko
uporabimo odpadke.
Odpadki kot vir energije
Odpadke lahko uporabimo tudi kot vir energije, saj imajo znatno energijsko vrednost.
Energijska izraba je edini način uporabe odpadkov pri katerem odpadek “uničimo” – v
postopku se njegova masa zmanjša za okoli 70 %, volumen pa za kar 90 %. Bistveno pa
se spremeni tudi njegova sestava.
Energijska izraba sočasno odgovarja na več izzivov moderne družbe:
•
večanje količin odpadkov,
•
vedno bolj omejen prostor na odlagališčih,
•
naraščajoča potreba po energiji,
•
visoke cene energije.
Zaradi teh razlogov je energijska izraba vedno pogosteje uporabljen način za ravnanje
z odpadki. Če pogledamo države, za katere vemo, da odlagajo zelo majhne deleže
odpadkov (na primer Švica, Nemčija, Nizozemska, Švedska, Danska), ugotovimo, da se
precej poslužujejo energijske izrabe odpadkov. To je razumljivo, sploh če se
spomnimo, da sta ponovna uporaba in recikliranje pomembna, a imata omejen doseg.
Glavni način energijske izrabe je sežig odpadkov; poznamo in uporabljamo pa tudi
druge tehnologije pridobivanja energije iz odpadkov, in sicer predelava v gorivo,
piroliza ali vplinjanje ter proizvodnja bioplina. Slednja je specifična za biološke
odpadke in smo o njej že pisali v poglavju o bioloških odpadkih.
Energijska vrednost odpadkov
Energijska vrednost odpadkov je odvisna od njihove sestave:
+ povečujejo jo suhi organski materiali;
- zmanjšujejo pa prisotnost vlage in anorganske komponente.
48
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Med sežigom voda odpari, za kar je potrebna energija; anorganski materiali kot so
steklo, kamenje (mineralne snovi) ali kovine pa se med gorenjem segrejejo –
absorbirajo energijo, a niso gorljivi in zato energije ne oddajo. Kurilno vrednost
današnjih odpadkov povečujejo nekateri materiali, ki jih pogosto uporabljamo (na
primer plastika in guma). Navadno se danes med odpadki znajde tudi veliko papirja,
čigar energijski potencial nikakor ni zanemarljiv.
Poglejmo si, kakšen energijski potencial imajo sestavine komunalnih odpadkov.
Energijski potencial sestavin komunalnih odpadkov
Biomasa
Papir, karton
Plastika, guma
Les
Tekstil
[kJ/kg]
3.000
11.000
23.000
14.000
15.000
Mešani gospodinjski odpadki
8.000
12.000
Povprečno
Vpliv ločenega zbiranja na energijsko vrednost odpadkov
Glede na vrednosti, razvidne iz zgornje tabele, ste mogoče pomislili, da je
nesmiselno, da ločeno zbiramo na primer papir in plastiko, ki imata visok energijski
potencial, saj je potem energijska vrednost mešanih odpadkov nižja, vendar na to ne
smemo gledati tako črno-belo. Kot smo že zapisali, z ločevanjem poskrbimo za
vračanje surovin v snovne tokove in se dalj časa izogibamo (do)končnim načinom
ravnanja z odpadki. Prav tako se zaradi pogoste uporabe plastike in papirja ter
nedoslednega ločevanja znaten delež le-teh še vedno znajde med mešanimi odpadki
in posledično viša njihovo energijsko vrednost. Hkrati se zaradi ločenega zbiranja v
mešanih odpadkih zmanjša vsebnost mokre organske frakcije (biološki odpadki) in
anorganskih sestavin (steklo, kovine), kar pa zvišuje energijsko vrednost mešanih
odpadkov. Možnost sežiganja odpadkov torej ni izgovor za ne-ločevanje odpadkov.
Definicija: Sežig odpadkov je glavni način energijske izrabe odpadkov. Za
sežig so primerni odpadki, iz katerih so že bili izločeni materiali, ki se lahko
reciklirajo. Sežig odpadkov je ena glavnih alternativ odlaganju na
odlagališčih (po tem ko ponovna uporaba in recikliranje nista več možna).
Gorivo iz odpadkov
Iz mešanih odpadkov lahko pripravimo tudi gorivo. Na ta način zagotovimo doseganje
višje in kontrolirane energijske vrednosti. Bistvo tega postopka so:
- mehanska odstranitev manj gorljivih, mokrih in težkih (predvsem anorganskih)
komponent, ki zmanjšujejo energijsko vrednost odpadkov;
- morebitno sušenje;
49
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
- primerno mešanje komponent za doseganje stalne energijske vrednosti;
- kompaktiranje ali oblikovanje v obliko (npr. kosmi ali peleti), ki je primerna
za uporabo.
Na ta način dobimo gorivo, ki je energijsko primerljivo vsaj z manj kvalitetnimi
premogi. Ker je gorivo trdno in standardne kvalitete, ima višjo vrednost in širšo
uporabnost. Takšna goriva lahko uporabimo samostojno ali kot dodatek klasičnim
gorivom kot sta nafta in premog pri t.i. sosežigu. Prednost iz odpadkov pripravljenih
goriv pred uporabo mešanih odpadkov je poleg višje energijske vrednosti tudi manjša
količina ostankov, ki jih je potrebno odstraniti in zanje zagotoviti primerno ravnanje .
Trdno gorivo iz odpadkov (TGO)
V sklopu podjetja Gorenje Surovina d.o.o. v Mariboru predelujejo
nenevarne, gorljive in trdne odpadke, ki niso primerni za recikliranje, v
trdno gorivo, ki lahko nadomesti klasična goriva (npr. premog).
V predelavo letno sprejmejo med 30 in 45 tisoč ton odpadkov, v glavnem iz
avtomobilske industrije, tekstilne industrije, industrije plastike in
industrije papirja. Ključno je, da je odpadek gorljiv, ima nizko vlažnost, ne
vsebuje anorganskih komponent (kamenje, steklo), kot tudi ne klora in
težkih kovin. Iz predelave izločajo tudi magnetne in barvane kovine, ki se
jih posebej reciklira. Primerni odpadki (karton, papir, les, tekstil, plastika,
biorazgradljivi odpadki,...) gredo nato najprej skozi večstopenjski proces
mletja. Sledi predelava v gorivo, ob čemer različne odpadke mešajo med
seboj, da zagotovijo primerno kurilno vrednost in na koncu dobijo trdno
gorivo z znanimi lastnostmi: visoka kurilna vrednost (20 MJ/kg) ter nizka
vsebnost vlage, anorganskih delov, klora in težkih kovin. Takšno gorivo
vsebuje največ plastike (60 - 70 ut. %), ter 5 - 10 ut. % papirja, lesa,
tekstila in gume.
Slika 1: Predelava odpadkov v TGO v Surovini
Maribor (Slike: ©Gorenje Surovina d.o.o.)
50
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
2 kg TGO po energetski vrednosti nadomesti:
 3 kg lignita

3 kg lesa

2 kg rjavega premoga

1 liter EKOL kurilnega olja

1,2 m3 zemeljskega plina.
Uporaba TGO ima več prednosti:
 manj odpadkov se odloži na odlagališča -> manjši negativni vplivi
odlagališč odpadkov na okolje;

prispeva k prihrankom energije: za proizvodnjo TGO se uporablja
frakcije odpadkov, ki se jih sicer ne bi recikliralo, a imajo visoke
kurilne vrednosti;

predstavlja alternativni energetski vir, zato se zmanjša poraba
primarnih energentov;

biogena frakcija TGO ima med sežigom nevtralen vpliv na klimatske
spremembe, zato z rabo TGO prispevamo tudi k manjšanju izpustov
CO2.
Tako pripravljeno trdno gorivo uporablja več različnih industrijskih
uporabnikov, primerno je za sosežig v toplarnah, cementnih pečeh in v
termoenergetskih objektih. V Mariboru lahko zagotovijo do 42.000 t TGO na
leto.
Sežigalnice odpadkov
Predelava odpadkov v gorivo nedvomno predstavlja odlično alternativo za ravnanje z
odpadki. Vseeno pa, ko govorimo o energijski izrabi odpadkov, največkrat mislimo na
njihov sežig. Sežig je že v zgodovini, ko so bili odpadki skoraj v celoti sestavljeni iz
naravnih snovi, veljal za možnost uničenja in stabilizacije odpadkov ter za manjšanje
njihove količine. Energija, ki se je sprostila pri sežigu je bila lahko izkoriščena v
individualnih kuriščih ali pa tudi ne, če je šlo za sežig na odprtem. Ko so se začela
oblikovati smetišča in kasneje odlagališča, je na njih zaradi slabega upravljanja in
nastajanja odlagališčnih plinov (glej poglavje o odlagališčih) pogosto prihajalo do
požarov, ki jih je bilo težko pogasiti. Takšne prakse so danes popolnoma
nesprejemljive, ker so vir precejšnjega onesnaževanja zraka ter predstavljajo potrato
energije.
Danes skoraj vsa energijska izraba odpadkov poteka v sežigalnicah, kjer lahko
uporabljamo mešane komunalne odpadke, kot tudi gorivo, pripravljeno iz odpadkov.
Poleg trdnih odpadkov lahko v sežigalnicah uporabljamo tudi tekoča odpadna goriva.
Vsak energetski objekt, kjer kot gorivo uporabljamo odpadke, mora biti taki uporabi
posebno prirejen.
51
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Sežigalnica odpadkov v grobem sestoji iz treh delov:
 prostori za skladiščenje in pripravo odpadkov,
 kurišče oz. zgorevalne komore,
 toplotni izmenjevalci, ki iz dimnih plinov odvzemajo toploto.
Toploto se nato običajno prenese na vodno paro, ki preko turbine poganja generator
električne energije. Učinkovitost sežigalnice se bistveno izboljša, če uporabljamo t.i.
kogeneracijo, kjer gre za proizvajanje električne energije in toplote za ogrevanje.
Moramo pa v tem primeru imeti v relativni bližini sežigalnice primerne uporabnike
toplotne energije, na primer gospodinjstva, industrijo, rekreacijske objekte,
kmetijske dejavnosti, ipd.
Slika 2: Levo - sežigalnica odpadkov na Dunaju, zunanjost je projektiral
avstrijski umetnik Friedensreich Hundertwasser; Desno – sežigalnica odpadkov
na Švedskem, v mestu Malmö
(sliki iz: http://en.wikipedia.org/wiki/
Incineration)
Med sežigom odpadkov nastajajo velike količine plinov in pepela. Eden glavnih izzivov
za sežigalnice so zato emisije dimnih plinov, ki morajo biti pod zakonsko predpisanimi
vrednostmi. Ker dimnih plinov ni mogoče zadrževati ali skladiščiti, je njihovo čiščenje
specifično, pomemben del sežigalnice pa je posledično namenjen prav čiščenju
dimnih plinov.
Dimni plini vsebujejo fine trdne delce – leteči pepel, ki jih odstranimo s filtracijo. Ta
pepel praviloma vsebuje težke kovine, ki se uparijo pri visokih temperaturah gorenja,
zato ga smatramo za nevaren odpadek. Neželjene pline iz dimnih plinov odstranimo z
vezavo na trdne ali raztopljene absorbente, ki jih pršimo v tok plinov ali pa katalitsko
pretvorimo v nenevarne produkte. Primer je katalitska pretvorba dušikovih oksidov
(NOx) v dušik. Vse stranske produkte, ki nastajajo pri čiščenju dimnih plinov je
potrebno odstraniti glede na njihovo nevarnost. Vodo, ki nastaja, je na primer
potrebno očistiti v čistilni napravi. Iz dimnih plinov je potrebno odstraniti tudi kisline
kot sta HCl in HF, organske snovi in kompleksne polutante (npr. dioksini, furani,...).
Emisije omejujemo tako, da celoten postopek sežiga nadzorujemo in vodimo na
način, da pride do popolnega izgorevanja. Zato je najbolj ključna prisotnost presežne
52
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
količine kisika, ki zagotavlja popolno oksidacijo. Kisik zagotavljamo z vpihavanjem
zraka na določenih mestih sežigalnice. Stopnjo izgorevanja lahko ugotavljamo s
spremljanjem koncentracije ogljikovega monoksida (CO) v dimnih plinih. Izjemnega
pomena sta tudi temperatura in zadrževalni čas. Visoke temperature so namreč
ključne za razpad kompleksnih organskih snovi kot so na primer dioksini. Slednji pri
človeku lahko povzročajo rakava obolenja že pri izjemno nizkih koncentracijah.
Slika 3: Zgoraj - Soba za nadzor sežigalnice odpadkov; Spodaj - peč
sežigalnice odpadkov s premično rešetko; vidne so tudi luknje za
vpihovanje zraka (vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Incineration)
Definicija: Dioksini nastajajo pri gorenju organskega materiala. Znani so
zaradi velike obstojnosti v okolju in izjemne rakotvornosti. Nekoč so bile
sežigalnice odpadkov največji vir dioksinov, v zadnjih desetletjih pa so se
emisije dioksinov iz sežigalnic zmanjšale za preko 90 %. Do zmanjšanja je
prišlo z zagotavljanjem kratkotrajnih visokih temperatur dimnih plinov (nad
1000°C). Pri tako visokih temperaturah tudi dioksini razpadejo. Ker so
danes izpusti dioksinov v okolje zaradi boljših tehnologij in nadzora veliko
manjši kot včasih, je kot vir dioksinov v naravi zaznano že sežiganje
biomase (npr. listja).
Slika 4: TCDD oz. 2,3,7,8 – tetraklorodibenzodioksin; eden najbolj znanih od kloriranih
dioksinov, ki se tudi uporablja kot ekvivalentna enota. (vir slike: http://
upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/f/f5/Dioxin-2D-skeletal.svg/1000px-Dioxin2D-skeletal.svg.png)
53
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Sežigalnici odpadkov v Trstu in Padovi
Skupna AcegasApc upravlja z obratoma za sežig odpadkov v Trstu in Padovi.
V obeh sežigalnicah kot gorivo uporabljajo suhe in trde komunalne odpadke
in jih pred uporabo ne odbdelajo. Sežigalnica v Trstu lahko dnevno sprejme
612 ton odpadkov, sežigalnica v Padovi pa 600.
Čiščenje dimnih plinov v Trstu poteka po treh sistemih (nekatalitična
redukcija dušikovih oksidov s sečnino v naknadnem zgorevanju, razkisanje s
suhim absorberjem, vbrizganje aktivnega oglja, filtriranje skozi vrečasti
filter in končno izpiranje z raztopino sode). Podobno je v Padovi. Tam
poteka denitrifikacija dušikovih oksidov s sečnino, obdelava kislih plinov z
vbrizganjem natrijevega bikarbonata, odstranjevanje mikro onesnaževal z
vbrizganjem aktivnega oglja, odpraševanje z vrečastim filtrom ter
dvostopenjsko izpiranje dimnih plinov za odstranitev kislih plinov in težkih
kovin.
V Trstu so leta 2011 sežgali 128.038 ton trdnih komunalnih odpadkov ter
37.412 ton posebnih odpadkov. V spodnji tabeli si poglejte še količino
proizvedene energije. Za primerjavo lahko povemo, da v povprečju
gospodinjstvo porabi 10 kWh energije dnevno.
Trst
Padova
2010 [GWh]
74.262
74.321
2011 [GWh]
102.670
114.947
Drugi načini pridobivanja energije iz odpadkov
Poleg sežiganja odpadkov in predelave odpadkov v gorivo poznamo še druge načine
pridobivanja energije iz odpadkov. Ostali pristopi temeljijo na pretvorbi organskega
dela odpadkov v gorivo brez prisotnosti kisika ali ob zelo nizki prisotnosti kisika.
Gorivo, pridobljeno na tak način, lahko uporabimo neposredno za pridobivanje
energije ali pa ga pred nadaljnjo uporabo še pretvorimo. Ključni tehnologiji sta
piroliza ali vplinjanje in proizvodnja bioplina.
Piroliza je postopek, v katerem organski material (v našem primeru odpadke) brez
prisotnosti kisika izpostavimo temperaturam, višjim od 500°C. Pri takih pogojih
kompleksne molekule (na primer polimeri v plastiki ali celuloza v naravnem
materialu) razpadejo na manjše gradnike. Odvisno od pogojev dobimo različne zmesi
produktov, ki so delno trdni, tekoči in plinasti. Z višanjem temperature se povečuje
delež plinastih produktov. Nastale tekočine in plini so gorljivi in jih lahko uporabimo
za gretje procesa, presežek pa kot gorivo za druge namene. Ko proces vodimo tako,
da dobimo samo plinaste produkte, ga imenujemo vplinjanje. Poleg goriva lahko po
takšnem postopku dobimo tudi surovine za druge vrste predelave: tekoči produkti
pirolize plastike so zelo podobni nafti in jih zato lahko predelamo skupaj z nafto v
rafinerijah. Če vplinjanje vodimo do zmesi ogljikovega monoksida in vodika, lahko po
nadaljnji predelavi dobimo čisti vodik za proizvodnjo električne energije v gorivnih
celicah. Na takšen način lahko ravnanje z odpadki zelo močno povežemo s
proizvodnjo energije .
54
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Proizvodnja bioplina (podrobneje opisana v poglavju o bioloških odpadkih) je
postopek, v katerem mikroorganizmi biološki material pod anaerobnimi pogoji
pretvorijo v metan (CH4). Metan je gorljiv plin, primeren za proizvodnjo toplote ali za
poganjanje motorjev.
Naloga: Piroliza in proizvodnja bioplina sta v osnovi zelo podobna
postopka. Oba potekata v odsotnosti kisika le da enega “poganjajo” visoke
temperature, drugega pa živi mikroorganizmi. Zakaj je za pridobivanje
goriva pomembna odsotnost kisika? Kako lahko primerjate oba postopka s
sežigom, kjer je kisik nujno potreben? Kakšna je razlika?
V tem poglavju smo se naučili, da je uporaba odpadkov za proizvodnjo energije edini
postopek, s katerim odpadke uničimo. Povečuje učinkovitost izrabe materialov in
znatno zmanjša potrebo po odlaganju, zato predstavlja pomemben element sistema
ravnanja z odpadki. Še posebej pri sežigalnicah pa je potrebno posvetiti veliko
pozornost emisijam – predvsem dimnim plinom, pa tudi pepelu in izcednim vodam, da
ne bi po nepotrebnem večali onesnaževanja okolja .
Cementarne
Cementarne za prizvodnjo cementa potrebujejo velike količine energije.
Proizvodni proces poteka v oksidacijski atmosferi pri zelo visokih
temperaturah (materiali do 1450°C, plini do 2000°C). Zaradi narave
proizvodnega procesa so cementarne še posebej primerne za uporabo
določenih vrst odpadkov ali goriv, narejenih iz odpadkov. Običajno gre za
sosežig, kjer goriva iz odpadkov predstavljajo en del potrebnega goriva,
preostanek energijskih potreb procesa pa se pokrije z običajnimi fosilnimi
gorivi. Za uporabo goriv iz odpadkov mora biti cementarna temu
prilagojena. Naprave za uporabo alternativnih goriv morajo zagotavljati
obvladovanje proizvodnega procesa in popolno izgorevanje teh goriv.
Cementarna mora pridobiti okoljevarstveno dovoljenje in izvajati predpisan
nadzor nad emisijami. Uporaba alternativnih goriv ne sme negativno
vplivati na emisije snovi v okolje, kakovost proizvodov in na potek
tehnološkega procesa.
Primer tovrstne uporabe goriv iz odpadkov je
cementarna Salonita Anhovo, ki se nahaja v Anhovem,
severno od Nove Gorice. V cementarni uporabljajo
alternativna goriva že vrsto let in njihov delež
povečujejo. V letu 2012 je bil delež pridobljene energije
iz goriv iz odpadkov okrog 50 %. Med temi gre večinoma
za izrabljene avtomobilske gume, trdo gorivo,
pripravljeno iz odpadkov (SRF – solid recovered fuels),
odpadna olja in manjše količine mulja iz čistilnih naprav.
Uporaba goriv iz odpadkov nadomesti del toplotne
energije fosilnih goriv in s tem prispeva k ohranjanju
neobnovljivih virov energije.
55
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Viri:
Direktiva o sežigu odpadkov http://ec.europa.eu/environment/air/
pollutants/stationary/wid/legislation.htm
Konfederacija evropskih sežigalnic odpadkov CEWEP (Confederation of
European Waste-to-Energy Plants) www.cewep.eu
Navodila za kampanjo proti sežigu Incineration campaign guide http://
www.foe.co.uk/resource/reports/incineration_guide.pdf
Sežig komunalnih odpadkov Municipal solid waste incineration http://
www.worldbank.org/urban/solid_wm/erm/CWG%20folder/Waste%
20Incineration.pdf
Sežigalnici skupne AcegasAps
http://www.gruppo.acegas-aps.it/cms/206/impianto-ditermovalorizzazione-di-trieste.html http://www.gruppo.acegas-aps.it/
cms/875/impianto-di-termovalorizzazione-di-padova.html
Trdno gorivo iz odpadkov
http://surovina.si/media/uploads/public/document/19knjizica_tgo_v2_zadnja_sl.pdf
56
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
POGLAVJE 7 - Odlagališča odpadkov
Ključna sporočila:
 Prednosti in slabosti odlagališč odpadkov
 Struktura odlagališč odpadkov
 Emisije z odlagališč odpadkov
Odlaganje odpadkov, nekoč na smetišča in danes na odlagališča, je enostaven
način odstranjevanja odpadkov, ki ima zelo dolgo tradicijo. Danes smatramo
odlaganje odpadkov na odlagališče kot zadnji in najmanj zaželjen način ravnanja
z odpadki, ki ga uporabljamo šele, ko smo izčrpali vse druge možnosti (ponovna
uporaba, recikliranje, biološka obdelava, energijska izraba – več o tem si
preberite v poglavju 10). Odlaganje na odlagališča je nezaželjeno, ker je
neučinkovito iz stališča izrabe materialov – materiale, ki so bili pridobljeni z
vložkom energije in surovin, enostavno zakopljemo v tla. Posledično je
onemogočena izraba energije, saj potencialno gorivo zavržemo. Poleg tega
odlagališče odpadkov predstavlja dolgoročno degradacijo naravnega okolja, v
katerega je umeščeno, ter je vir škodljivih emisij (izcedne vode, deponijski plini).
Prednosti odlagališč odpadkov sta enostaven postopek in nizki stroški.
Upoštevajoč naštete prednosti in slabosti lahko povzamemo, da je odlaganje
odpadkov rešitev, ki je poceni, predstavlja znatno okoljsko breme ter pomeni
potrato z vidika izrabe virov .
Vrste odlagališč odpadkov
Poznamo tri glavne vrste odlagališč odpadkov, ki se razlikujejo po tem, kakšno vrsto
odpadkov na njih odlagamo. Ločimo:
 odlagališča za komunalne odpadke,
 odlagališča za inertne odpadke,
 odlagališča za nevarne odpadke.
Poleg zgoraj naštetih vrst odlagališč pa imamo lahko tudi odlagališča za enovrstne
industrijske odpadke, t.i. monodeponije .
Stanje v Evropski uniji
V Evropski uniji države članice kljub enotni zakonodaji na odlagališča odlagajo zelo
različne količine odpadkov – razpon je od 1 % odloženih odpadkov v Nemčiji do 99 % v
Romuniji. V povprečju smo Evropejci leta 2011 na odlagališča odložili 37 % odpadkov,
kar je bistevno bolje kot leta 2001, ko je na odlagališčih končalo 56 % odpadkov. Leta
2011 so v Italiji na odlagališča odložili 49 % komunalnih odpadkov, v Sloveniji pa 58 %.
Odlagališča odpadkov
Moderno odlagališče odpadkov je tehnično urejen prostor, ki je skoraj popolnoma
izoliran od okolice. Označuje ga predvsem za vodo neprepustno dno, ki onemogoča,
da bi izcedne vode iz odlagališča ponikale v tla oz. v podtalne vode (v Sloveniji je
podtalnica večinoma glavni vir pitne vode). Praviloma je odlagališče ograjeno, med
polnjenjem odlagališča pa se posamezne nivoje odloženih odpadkov prekriva z
zemljino ali podobnim materialom (npr. pesek). Ko odlagališče zapremo, celotno
57
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
površino odlagališča prekrijemo z debelejšo plastjo zemljine, ki jo praviloma
rekultiviramo z zelenjem. Ta plast preprečuje padavinskim vodam, da bi vstopale v
telo odlagališča.
Odlagališče odpadkov mora nujno vključevati naprave za nadzor emisij (deponijskega
plina, izcednih voda) in tehnične prostore: sprejemnico, tehtnico za tovornjake, ki
dovažajo odpadke, prostore za skladiščenje posebnih odpadkov, ki so izvzeti iz
pripeljanih odpadkov in ne sodijo na odlagališče (npr. avtomobilske gume). Pogosto so
odlagališča združena z drugimi objekti za ravnanje z odpadki kot so npr. zbirni centri,
sortirnice, skladišča itd.
Odlagališče je aktivno več desetletij, zato moramo izredno
dobro premisliti, kje ga bomo postavili, saj bodo posledice
naše odločitve dolgoročne. Tudi ko je odlagališče že
zapolnjeno in prekrito s prekrivno plastjo, je objekt
potrebno vzdrževati, opravljati okoljski monitoring v
okolici zaprtega odlagališča in upravljati z emisijami še
daljši čas (nadaljuje se monitoring okolice, zagotavlja se
delovanje zajemanja in upravljanja z deponijskimi plini in
izcednimi vodami). Za te aktivnosti mora poskrbeti
upravljalec odlagališča. Obdobje izvajanja teh aktivnosti
po zaprtju odlagališča je odvisno od zakonodaje, vodilno
načelo pa je, da se aktivnosti izvajajo tako dolgo, dokler emisije ne upadejo do te
mere, da njihov nadzor ni več potreben. Tipično obdobje je 20 let. V tem času
odlagališče ne more več sprejemati odpadkov, še vedno pa predstavlja strošek.
Opisano velja za novejša odlagališča v državah z močno okoljsko zakonodajo. Še pred
nekaj desetletji pa so bili tudi v danes najbolj naprednih državah standardi bistveno
manj strogi. Starejša odlagališča imajo predvsem manj elementov za preprečevanje
emisij: dno odlagališča je bila običajno zbita zemlja, ki so jo dobili ob izkopu jame za
odlagališče, ali sloj gline. Ta sicer zmanjša iztekanje izcednih voda v tla, vednar pa
ga nikakor popolnoma ne prepreči. Tudi zajem deponijskega plina (o njem si več
preberite v nadaljevanju poglavja) nekoč ni bil nekaj običajnega. Rezultat takšne
ureditve so znatne emisije deponijskega plina v tla, izpust toplogrednih plinov
(metan) v zrak, pogosti požari ter nevarnost eksplozij.
V državah z urejenimi sistemi ravnanja z odpadki se sme na odlagališča odlagati zgolj
obdelane odpadke. V praksi pa je obdelava pogosto vprašljiva, tako da zbrane
odpadke še vedno pogosto odlagamo neobdelane – takšne, kot so bili pripeljani s
tovornjaki. Eden izmed večjih problemov odlaganja odpadkov na odlagališčih je ta, da
odpadki zavzamejo veliko prostora, ki pa ga navadno ni na voljo prav veliko. Zato na
odlagališčih odpadke po tem, ko so odloženi, poteptajo s težkimi teptalnimi stroji. Te
sloje se nato praviloma prekriva s plastjo zemljine, peska ali podobnega materiala .
58
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Slika 1: Kompaktor na odlagališču (© Komunala Kranj)
Napredek je torej bil dosežen, vseeno pa imamo tudi danes, predvsem v revnejših
državah, še vedno odlagališča, ki so pravzaprav bolj smetišča. Običajno skoraj niso
izolirana od okolice, pogosto nimajo ograde, niti kakršnihkoli naprav za nadzor
emisij. Mnogokrat pripeljane in odvržene odpadke takoj pregledajo pobiralci smeti in
iz njih izločijo vse, kar še ima vrednost. Ti ljudje so življenjsko odvisni od odlagališča,
zato poskusi, da bi dostop omejili, običajno naletijo na velik odpor. Ni nenavadno, da
ti ljudje tudi živijo neposredno na odlagališču v popolnoma neprimernih in zdravju
škodljivih pogojih. Zaradi hitrega naraščanja kupne moči, večanja količin odpadkov
ter vedno večje vsebnosti nevarnih snovi, predstavljajo takšna odlagališča velik
okoljski in socialni problem.
Slika 2: Ljudje iščejo uporabne odpadke na smetišču na Filipinih (http://
en.wikipedia.org/wiki/File:Payatas-Dumpsite_Manila_Philippines02.jpg)
59
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Emisije z odlagališč odpadkov
Odlagališče odpadkov predstavlja znaten vir emisij v okolje. Med emisije z odlagališč
štejemo:
 izcedne vode, ki se nabirajo na dnu odlagališča;
 deponijske pline, ki nastajajo v jedru odlagališča ter
 trdne odpadke, ki jih veter, živali ali ljudje raznašajo v okolje.
Izcedne vode so predvsem posledica meteornih voda, ki pronicajo v notranjost
odlagališča, in vlage, ki na odlagališče vstopa z odpadki (glavni prispevek vlage dajo
biološki odpadki). Med pronicanjem skozi odpadke voda raztaplja različne spojine, na
katere naleti na svoji poti. Rezultat so močno onesnažene izcedne vode, ki vsebujejo
organske snovi, kot tudi olja, kemikalije in kovinske ione. Izcedne vode s pomočjo
drenažnega sistema zbiramo na dnu odlagališča, pred izpustom pa je vodo potrebno
očistiti na čistilni napravi. Očiščene izcedne vode se izpuščajo ali v komunalni
kanalizacijski sistem ali pa v okolje; odvisno od njihove čistosti. Za čiščenje izcednih
voda se vedno pogosteje uporablja napredne metode kot je npr. reverzna osmoza. V
nekaterih primerih izcedno vodo čistimo na centralnih čistilnih napravah za
komunalne odpadne vode.
Deponijski plini na odlagališču nastajajo zaradi razpada biološkega materiala. Zaradi
prekrivanja odpadkov pogoji v odlagališču hitro postanejo anaerobni (brez prisotnega
kisika), tako da biološki razpad vodi do nastanka metana (CH 4) in manjšega dela
ogljikovega dioksida (tako kot pri anaerobni obdelavi bioloških odpadkov v bioplinarni,
o čemer smo pisali v Poglavju 3). Metan je gorljiv, v določenih mešanicah tudi
eksploziven. Hkrati je zelo močan toplogredni plin z 21-krat večjim vplivom kot
ogljikov dioksid. Na tono odpadkov nastane med 300 in 500 m 3 plinov, a jih zaradi
različne učinkovitosti zajema običajno zberemo med 40 in 400 m 3 na tono. Pline
zbiramo po zaprtem sitemu odplinjevalnih stolpov. Zbrani plin vodimo do bakle, kjer
zgori, ali pa ga uporabimo za pogon motorjev na notranje izgorevanje, ki
poganjajo generator in proizvajajo električno energijo. Pomembno je, da metan
pred izpustom zgori (četudi na bakli, brez izrabe energije), saj s tem bistveno
zmanjšamo negativni učinek toplogrednih plinov v ozračju. Za zmanjšanje količin
nastalih deponijskih plinov je najpomembnejše zmanjševanje količin odloženih
bioloških odpadkov, k čemur najbolj prispeva ločeno zbiranje bioloških odpadkov,
ter obdelava odpadkov pred odlaganjem .
Viri:
http://ec.europa.eu/environment/waste/landfill_index.htm
http://epp.eurostat.ec.europa.eu/cache/ITY_PUBLIC/8-04032013-BP/EN/8
-04032013-BP-EN.PDF
60
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
POGLAVJE 8 - Odpadki v Evropi in svetu
Ključna sporočila:
 Količine nastalih odpadkov se med državami močno razlikujejo
 Problemi, povezani z odpadki v nerazvitih državah
 Količine odpadkov, ki končajo v morjih in oceanih, niso majhne
Čeprav je zakonodaja, ki ureja področje odpadkov, enotna na celotnem področju Evropske
unije, se sistemi ravnanja z odpadki med državami članicami zelo razlikujejo. Zaradi
različnih pristopov in njihove učinkovitosti, kot tudi zaradi drugačne strukture
gospodarstva, ki sicer bolj ali manj temelji na industrijski proizvodnji in kmetijstvu,
dosegajo države zelo različne rezultate pri ravnanju z odpadki.
Velike razlike so že v samih količinah odpadkov, ki jih v enem letu ustvari prebivalec
določene države. Razpon je velik - v večini držav se je v letu 2010 proizvedlo od 1,5
do 7,2 ton odpadkov na osebo, kar vključuje tako komunalne kot industrijske odpadke
ter odpadke iz rudarstva (to so mineralni odpadki ter zemlja).
Slika 1: Količine proizvedenih nemineralnih odpadkov na prebivalca (v kg) po državah EU v letih 2004, 2005,
2008
in
2010
(vir:
http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/images/0/01/Nonmineral_waste_generation%2C_2004-2010_%28kg_per_inhabitant%29_F2.PNG)
Že iz Slike 1 je razvidno, da v nekaterih državah članicah nastane bistveno manj
odpadkov kot v drugih. To pa velja za celotno Evropo, ne le za države članice. V
Latviji, ki je država članica EU, v kateri nastane najmanj odpadkov na prebivalca na
leto, nastane 668 kg odpadkov letno, medtem ko največ odpadkov nastane v Bolgariji
(22 t), Luksemburgu (20,6 t) in na Finskem (19,5 t). Te visoke količine so vezane na
rudarstvo, kjer nastajajo izjemno velike količine odpadkov. V EU v povprečju količina
nemineralnih odpadkov predstavlja le 35,5 % celotne količine odpadkov. Rudarstvo je
dejavnost, v kateri nastajajo izjemno velike količine odpadkov.
V rudarskih dejavnostih nastajajo mineralni odpadki in zemlja, nemineralni odpadki
pa nastajajo v proizvodnji, kmetijstvu, gradbeništvu, komunalnih storitvah,
gospodinjstvih, šolah,... oz. krajše - povsod, kjer smo aktivni.
61
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Slika 2: Količine nemineralnih odpadkov v 27-ih državah EU po letih v milijonih ton
(http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/images/2/23/Nonmineral_waste_generation_%28based_on_NACE_Rev._2_classification%29%2C_EU-27%281%29%2C_20042010_%28million_tonnes%29_F3.PNG)
Količine odpadkov, ki nastajajo v proizvodnji, kmetijstvu, gradbeništvu in drugih
industrijskih dejavnostih so resda velike, vseeno pa lahko izpostavimo nekaj
prednosti. Količine teh odpadkov so predvidljive, kar pomeni, da lahko pričakujemo,
za koliko odpadkov bomo morali poskrbeti; odpadki nastajajo na manjšem številu
lokacij, kar zmanjša zaplete z zbiranjem; nastali odpadki pa so homogeni. Zaradi tega
jih pogosto lahko koristno uporabimo, na primer kot gorivo ali pa jih recikliramo. Na
Sliki 3 vidite načine ravnanja z odpadki v EU med leti 2004 in 2010.
62
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Slika 3: Načini ravnanja z odpadki v EU med 2004 in 2010 (milijoni ton)
(vir:http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/images/1/10/
Development_of_waste_treatment_in_the_EU-27%281%29%2C_2004_-_2010_%28million_tonnes%
29_F5.PNG)
Zelo zanimiva je tudi povezava med količinami odpadkov in stanjem v družbi –
predvsem z rastjo prebivalstva in spreminjanjem bruto domačega proizvoda (BDP).
Odpadki namreč nastajajo pri vseh človeških aktivnostih in tako deloma beležijo tudi
stanje v družbi.
Rezultati preteklih let (Slika 5) kažejo, da v Evropi nastanek odpadkov ni premo
sorazmeren gospodarski rasti, a količin odpadkov kljub temu ne zmoremo zmanjšati. V
zadnjih letih je k zmanjšanju količin odpadkov prispeval upad gospodarstva. Jasno je
videti, da je nastanek odpadkov bolj stabilen od BDP-ja, kar se lepo kaže v krivulji
ustvarjenih odpadkov na vsak Evro v zadnjih letih. Zanimivo pa je vedeti, da smo za
vsak evro ustvarili 24,8 kg odpadkov .
Slika 4: vir - kovanec - http://upload.wikimedia.org/wikipedia/en/2/26/
Common_face_of_one_euro_coin.jpg, smeti - Matjaž Dovečar)
63
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Slika 5: Primerjava razvoja količin komunalnih odpadkov, števila prebivalstva in gospodarske aktivnosti
(BDP) v EU med leti 1995 in 2009 (vir: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/index.php?
title=File:Municipal_waste _generated,_population_and_GDP_in_the_EU-27_from_1995_to_2009_%281995%
3D100%29.PNG &filetimestamp=20110708155550)
Odpadki po svetu
Razlike v načinih ravnanja z odpadki niso prisotne samo med evropskmi državami; do
razlik prihaja povsod po svetu, ravnanje z odpadki pa je v grobem zelo močno odvisno
od razvoja oz. blagostanja družbe. V manj razvitih državah ustvarijo bistveno manj
odpadkov kot v razvitih državah, drugačna pa je tudi njihova struktura. Prevladujejo
organski odpadki (običajno jih je več kot polovica), manj pa je odpadkov, ki sicer
nastajajo v industrijskih dejavnostih ali kot posledica potrošništva.
Posploševati pa vseeno niti ne smemo, niti ne moremo. Stanje se namreč zelo hitro
spreminja in količine odpadkov se tudi v manj razvitih državah hitro povečujejo,
spreminja pa se tudi njihova sestava. Hitro se povečujejo tudi količine plastike.
Poleg tega da je večanje količine odpadkov že samo po sebi problematično, pa v manj
razvitih državah velik problem predstavlja tudi slabo stanje sistema za ravnanje z
odpadki. Zbiranje odpadkov namreč lahko zajema manj kot 20 % nastalih odpadkov;
kar pomeni, da je 80 % odpadkov odloženih po neformalnih poteh. Prav tako so
problematična odlagališča odpadkov, ki so brez ustrezne in potrebne infrastrukture
ter posledično predstavljajo nevarnost za prebivalce in okolje. Velik del odpadkov
tudi zažigajo, pri čemer se ne ozirajo na strupene emisije, niti na energetsko izrabo.
Ko govorimo o slabih sistemih za ravnanje z odpadki v manj razvitih državah, seveda
64
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
ne smemo pozabiti na to, da imajo manj razvite države tudi številne druge težave (na
primer lakota in slabi življenjski pogoji), kar zagotovo ne prispeva k boljšemu stanju
ravnanja z odpadki. Svoj delež prispevajo tudi razvite države, ki svoje tehnološke
odpadke pošiljajo v nerazvite države, in sicer pod pretvezo, da se bodo le-ti tam
reciklirali. Tipičen primer je izvoz in pogosto zelo sporen način odbelave odpadne
elektronske opreme, ki jo v razvitem svetu vedno hitreje zavžemo in kupimo nove,
boljše in zmogljivejše proizvode. V nerazvitih državah nato iz te zavržene opreme
pridobivajo kovine. Problem je, ker pri enostavni predelavi, kot je naprimer odprt
sežig žic in tiskanih vezij, prihaja do emisij, ki so zelo škodljive za okolje in nevarne
za ljudi, saj ti odpadki vsebujejo okrog 1000 kemikalij, med drugim kadmij, svinčev
oksid, živo srebro,... Dolgo se o tem problemu sploh ni vedelo oziroma govorilo, danes
pa je izvažanje nevarnih odpadkov, če ti nimajo zagotovljene tehnološko
izpopolnjene in varne predelave, prepovedano z (mednarodno) Bazelsko konvencijo.
Slika 6: Odpadna elektronska oprema pogosto konča v manj razvitih državah
Viri slik: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/a/a1/India_Victor_Grigas_2011-12.jpg
http://en.wikipedia.org/wiki/File:India_Victor_Grigas_2011-14.jpg
http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/5/56/India_Victor_Grigas_2011-13.jpg
http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/9/96/Agbogbloshie.JPG
http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/0/08/Recycling_lead_in_a_leadacid_battery_recovery_facility.jpg
Odpadki in emisije se ne menijo za državne meje
Čeprav se z ravnanjem z odpadki in s problemi, ki so s tem povezani, navadno
ukvarjamo na lokalnih ravneh in v okviru držav ali unij, pa so odpadki v bistvu
globalen problem. To lepo oriše ravnokar opisani problem ravnanja z odpadno
65
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
elektronsko opremo.
Zavedati se moramo tudi, da odpadke, ki končajo v okolju, lahko raznese veter ali pa
morski tokovi. Prav tako se plinaste emisje iz nenadziranega sežiga odpadkov prosto
širijo po zraku in lahko povzočajo negativne vplive daleč od mesta sežiga. Danes se
pogosto opozarja na problem plavajočih trdnih odpadkov (gre predvsem za plastične
odpadke), ki imajo dolgo obstojnost in predstavljajo veliko nevarnost za živali,
onesnažujejo vodo ter omogočajo prenos organskih polutantov. Njihov dolgoročni
vpliv ta hip še ni poznan, zato moramo biti še toliko bolj pazljivi.
En način spopadanja s problemi odpadkov na mednarodnih ravneh so zagotovo
mednardni dogovori v obliki konvencij. Podpis konvencij sicer ni obvezen, a se zaradi
velike pomembnosti večina držav odloča za sodelovanje. Poleg Bazelske konvencije na
primer obstaja še Štokholmska konvencija o obstojnih organskih onesnaževalcih (POP –
Persistent Organic Pollutants), Rotterdamska konvencija o ravnanju s strupenimi
kemikalijami, Londonska konvencija o preprečevanju onesanževanja morij (prepoved
odlaganja odpadkov v morja in oceane), ter druge.
Plastični odpadki v morju
Plastični materiali imajo izredno širok spekter lastnosti in uporabnosti in so
posledično uporabni na najrazličnejših področjih in primerni za številne
aplikacije. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da gre za umetne materiale,
ki jih narava ne pozna. Zato je za plastične materiale poleg drugih kvalitet
in karakteristik značilna tudi izjemno dolga obstojnost v naravi. Plastika v
naravi predstavlja veliko nevarnost za živali, ki plastiko pogosto zamenjajo
za hrano ali pa se vanjo zapletejo, zaradi česar pogosto tudi poginejo.
Slika 7: Plastični odpadki predstavljajo nevarnost za živali (vir:
Univerza v Novi Gorici)
66
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Dolgo je poznan tudi problem akumulacije plastike v morjih in oceanih. Ta
vanje zaide na različne načine (metanje odpadkov čez krove ladij, veter,...)
in nato tam tudi ostane. Zaradi stalnih poti morskih tokov se plastika na
določenih mestih bolj koncentrira. Tako poznamo na primer »The Great
Pacific Garbage Patch«, ki so ga prvič opazili leta 1997. Na tem področju
naj bi bilo skoncentriranih 100 milijonov ton plastike, kar predstavlja
ogromen problem.
Plastika v morjih in oceanih zelo počasi razpada na manjše delce (t.i.
mikroplastiko), katere okoljski vplivi še niso poznani v celoti. Ugotovljeno
pa je bilo, da mikroplastika koncentrira in prenaša obstojna organska
onesnaževala kot so na primer pesticidi, najdena pa je bila tudi v živih
organizmih, kar kaže na možnost vstopa v prehransko verigo.
Univerza v Novi Gorici: Študentski projekt
V letih 2011-2013 je skupina študentov
Univerze v Novi Gorici opravila prvo
raziskavo razširjenosti mikroplastike v
severnem Jadranu. S planktonsko mrežo
so na več lokacijah zbrali vzorce
plavajočih delcev. V vseh vzorcih so našli
tudi mikroplastiko (delci plastike, manjši
od 5 mm), koncentracija pa je bila
odvisna od morskih tokov. Na osnovi
rezultatov so izračunali, da se v
povprečju
na
površini
celotnega Slika 8: Mikroplastika (Vir: Univerza v
slovenskega
morja
(upoštevana
je Novi Gorici)
površina
notranjih
morskih
voda
slovenskega morja v izmeri 403 km2) v danem trenutku nahaja okoli 16
milijonov koščkov mikroplastike, kar je 11,3 kg plastike. Na sliki vidite
mikroplastiko, kot jo vidimo pod mikroskopom. (Univerza v Novi Gorici:
Študentski projekt)
Več o problemu onesnaževanja morij in oceanov si lahko preberete in
ogledate na:
 Londonska konvencija: http://www.imo.org/Pages/home.aspx
 Plastic Garbage patch: http://www.algalita.org/index.php
 Plastic Garbage project: http://www.plasticgarbageproject.org/en/
 Message from the Gyre: http://www.midwayfilm.com/
67
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Projekt SEDI.PORT.SIL
Projekt SEDI.PORT.SIL je namenjen razvijanju celostnega pristopa k
trajnostnem upravljanju izkopanih pristaniških sedimentov in se izvaja
na območju pristnišča v Ravenni.
V sklopu projekta želijo pokazati, da z uporabo različnih tehnologij
lahko pristaniške sedimente uporabimo kot koristen vir in jih ne
smatramo zgolj kot nevaren odpadek. Razviti želijo postopke za
takojšno obdelavo izkopanih sedimentov (in pripadajoče vode). Na ta
način bi se zmanjšal vpliv teh sedimentov na okolje ter povečal delež
materiala, uporabnega za recikliranje. Sediment, ki po obdelavi ne bi
bil več onesnažen, bi bil uporaben kot surovina v gradbeništvu. V sklopu
projekta preučujejo tudi možnost ekstrakcije metalurškega silicija ter
preverjajo možnost apliciranja razvitih postopkov v drugih pristaniščih.
Cilj projekta je tudi zasnova smernic za ponovno uporabo obdelanih
pristaniških sedimentov.
Več o projektu najdete na spletni strani http://www.lifesediportsil.eu/
Viri:
Bazelska konvencija: www.basel.int/
Eurostat: ec.europa.eu/Eurostat
Konvencija o preprečevanju onesnaževanja morij z odlaganjem odpadkov in
drugih snovi: http://www.imo.org/About/Conventions/ListOfConventions/
Pages/Convention-on-the-Prevention-of-Marine-Pollution-by-Dumping-ofWastes-and-Other-Matter.aspx
Štokholmska konvencija: http://chm.pops.int
68
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
POGLAVJE 9 - Vključevanje javnosti v sistem ravnanja z odpadki
Ključni pojmi:
 Sodelujoči v sistemu ravnanja z odpadki
 Vloge gospodinjstev, posameznikov in različnih organizacij pri
ravnanju z odpadki;
 Na kaj naj posameznik misli, ko ravna z odpadki
 Dostopnost informacij o ravnanju z odpadki
V sistemu ravnanja z odpadki sodeluje več različnih akterjev. Najbolj prepoznavna je
vloga izvajalca komunalnih storitev, torej komunalnega podjetja, ki skrbi za
postavitev zabojnikov, odvoz in ustrezno obdelavo odpadkov. Komunalno podjetje
pokriva velik del procesov ravnanja z odpadki in ima posledično velik vpliv na
uspešnost upravljanja z odpadki. Niso pa komunalna podjetja edina, od katerih je
odvisna uspešnost ravnanja z odpadki. Del odgovornosti nosijo tudi ostali, ki so
vpleteni procese ravnanja z odpadki. To so predvsem posamezniki, gospodinjstva in
podjetja, ki s svojim delovanjem ustvarjajo nerabne oziroma odpadne snovi odpadke. Evropska in slovenska zakonodaja od vseh, ki ustvarjajo odpadke, pričakuje
in zahteva, da se aktivno vključujejo v sistem ravnanja z odpadki. Odpadke je
potrebno odlagati in ločevati skladno z veljavnimi določili, ki predpisujejo, kako se
ločuje odpadke, kako je urejena uporaba zabojnikov, kako je organiziran odvoz
kosovnih in nevarnih odpadkov, itd.
Vsi ustvarjamo odpadke
Vsak izmed nas s svojimi vsakodnevnimi dejavnostmi povzroča nastajanje odpadkov.
Res je, da se nastajanju odpadkov ne moremo izogniti, vsak posameznik pa lahko
prispeva k zmanjševanju količin odpadkov in ustreznejšemu ravnanju z odpadki.
Igor in Ana se sprašujeta, kako bi lahko zmanjšala količino komunalnih odpadkov v
njunem gospodinjstvu. Preberimo njun pogovor.
Igor: Dovolj imam odnašanja in ločevanja odpadkov. Kar naprej imava polne
smetnjake. Že tretjič ta teden sem odnesel smeti.
Ana: Kako dovolj? Odpadki pač nastajajo. Tukaj res ne moreva nič spremeniti.
Igor: Morda, ampak jaz bi rad nekaj spremenil. Preveč je odpadkov in kar naprej jih
moram odnašati v zabojnike za ločeno zbiranje.
Ana: Tako sva se dogovorila. Jaz kuham, perem in likam. Ti pa skrbiš za pomivanje
posode in odnašanje smeti.
Igor: Drži, toda ali morava res kupovati hrano in druge potrebščine s toliko embalaže?
Najhuje je takrat, ko naročiva hrano na dom ali ko kupiva knjige in druge potrebščine
preko spleta. Izdelki so zaviti v resnično veliko embalaže.
Ana: Imaš boljši predlog?
Igor: Lahko bi za začetek manj naročala hrano na dom ter raje več kuhala sama.
Jogurte in druga živila, ki jih jeva vsak dan, lahko kupujeva v večji embalaži. Zadnjič
sem namreč v smetnjaku naštel kar sedem 200 mililitrskih jogurtovih lončkov. Kaj ne
bi bilo bolje, da kupiva jogurt v litrski embalaži? Poskusiva tudi poiskati čim več
69
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
izdelkov v povratnih steklenicah.
Ana: Lahko poskusiva.
Igor: Še nekaj predlagam. Ne razumem, zakaj so zobne paste in kreme pakirane še v
dodatni škatlici? Naslednjič jih bom odvil in pustil odvečno embalažo kar v trgovini.
Morda pa se bo proizvajalcem in trgovcem le posvetilo, da zobna pasta in krema nista
nič boljši, če jo zapakirajo v dodatno škatlico, ko se bodo enkrat sami soočili z
dodatnimi količinami odpadne embalaže.
Ana: Prav imaš. Če bi to storili vsi, bi se zagotovo tudi trgovci in proizvajalci izdelkov
začeli spraševati, če morda ne obstaja kakšen drug način embaliranja proizvodov, ki
bo ugodnejši in manj obremenjujoč za okolje.
Manjša količina nastalih odpadkov ima številne pozitivne posledice. Ena izmed bolj
opaznih prednosti je tudi ta, da manj kot bomo ustvarili odpadkov, manj prostora bo
potrebnega za njihovo odlaganje na odlagališčih. Ravno izbira lokacij za odlagališča in
regijske centre za ravnanje z odpadki je še en primer, kjer se javnost aktivno
vključuje v sistem ravnanja z odpadki.
Ko ustvarjamo odpadke, bi bilo pravilno, da hkrati tudi pomislimo, kje bodo ti odpadki
končali. Večinoma o tem namreč ne razmišljamo do trenutka, ko v javnost pridejo
informacije o lokaciji za novo odlagališče odpadkov ali o širitvi že obstoječe deponije.
Takrat se navadno aktivirajo prebivalci, ki živijo v bližini lokacije in nasprotujejo
načrtovanim posegom v okolje. Dejstvo je, da se iz odlagališč odpadkov pogosto širijo
neprijetne vonjave, veter lahko odnaša smeti, če te niso primerno zakrite, moteč je
lahko hrup smetarskih vozil, ki cele dneve dovažajo odpadke,... Posledično nihče ne
želi živeti v bližini odlagališča odpadkov. Govorimo o t.i. »NIMBY« učinku .
Definicija: »NIMBY« učinek
Kratica »NIMBY« prihaja iz besedne zveze »Not In My Backyard« ali »Ne na
mojem dvorišču«. Uporablja se jo v primerih, kadar lokalno prebivalstvo
nasprotuje posegom v okolje (npr. širjenje obstoječega odlagališča
odpadkov, gradnja novega odlagališča odpadkov, gradnja čistilne naprave,
gradnja bioplinarne, gradnja začasnih prebivališč,...). Do »NIMBY« učinka
pride pravzaprav vedno, kadar se načrtujejo večje spremembe v prostor, ki
imajo karšnekoli posledice za ljudi, ki živijo v neposredni bližini.
Problemom, ki nastanejo zaradi iskanja primernih lokacij za odlagališča odpadkov, se
izognemo tako, da ustvarimo manj smeti, saj bo potem potrebnega manj prostora za
njihovo odlaganje .
70
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Naloga: S pomočjo spleta ali v sredstvih javnega obveščanja (časopisi,
revije, arhivski posnetki televizijskih prispevkov,...) poiščite primere, ko
je prišlo do »NIMBY« učinka.
Za Slovenijo - http://www.delo.si/novice/slovenija/deponija-tenetise-sevedno-zaprta-odpadki-v-kovor.html
www.dnevnik.si/clanek/242906
Za Italijo - http://www.arpa.umbria.it/resources/docs/micron%206/
MICRON6-06.pdf
http://www.corriere.it/ambiente/12_marzo_27/italia-nimbyclerici_c3d0a886-775f-11e1-93b9-89336e75ab45.shtml
http://www.nimbyforum.it /
Akcije ozaveščanja in informiranja
Zapisali smo že, da imajo komunalna podjetja eno izmed najbolj vidnih vlog v
celotnem ciklu ravnanja z odpadki. Predvsem odkar se je postopoma uvedlo ločeno
zbiranje odpadkov, ki je na začetku za vse izmed nas predstavljalo novost, na katero
smo se morali navaditi, se komunalna podjetja redno poslužujejo različnih akcij
informiranja in ozaveščanja širše javnosti. To je pravilno, saj ni mogoče pričakovati,
da bo vsem popolnoma jasno, kam po novem lahko odvržejo prazen tetrapak in kam
plastično ovojnino, v katero so pakirane npr. rezine sira. Tako so gospodinjstva po
Sloveniji večinoma prejela zloženke z natančnimi navodili za ločevanje odpadkov,
lokacijami ekoloških otokov ter koledarjem z urnikom odvoza odpadkov. Komunalna
podjetja imajo izdelane tudi natančne abecedne sezname odpadkov in navodila, v
kateri zabojnik le-ti sodijo. Veliko informacij je dostopnih tudi na spletnih straneh
komunalnih podjetij. Komunalne službe imajo danes velikokrat z motivacijskimi ali pa
informativnimi napisi opremljena tudi vozila za odvoz odpadkov, na ekoloških otokih
pa so običajno prisotne še dodatne table z napisi, kaj sodi v katerega izmed
zabojnikov. V nekaterih občinah komunale pričenjajo tudi z uporabo nalepk, s
katerimi na terenu opozarjajo na nepravilnosti pri odlaganju odpadkov.
Veliko je odvisno tudi od komunalnega podjetja samega – nekatera se resnično
trudijo, da bi do gospodinjstev prišlo kar največ jasnih informacij, ki bi odpravile vse
dvome in vprašanja, ki se pojavijo ob ravnanju z odpadki. Tako določene komunale
informacije mesečno podajajo tudi na zadnji strani računa za njihove storitve, dnevno
odgovarjajo na elektronsko pošto, ter večkrat letno na gospodinjstva naslovijo
materiale z različnimi uporabnimi informacijami.
Določene občine ravnanju z odpadki namenjajo pozornost tudi v lokalnih glasilih in
pripravljajo podrobnejše priročnike za ravnanje z odpadki.
Občine in komunalna podjetja se zavedajo tudi dejstva, da je lokalno prebivalstvo
zelo heterogeno, zato je za doseganje kar najboljših rezultatov (dobra osveščenost
širše javnosti o pravilnih načinih ravnanja z odpadki), potrebno prilagojeno
ozaveščanje različnih skupin. Mladino se najlažje obvešča in izobražuje v sklopu
šolskih dejavnosti preko delavnic in predavanj, medtem ko za druge skupine najbolj
pridejo v poštev zloženke, prispevki v glasilih, obvestila v medijih in na spletu, kot
tudi predavanja. Samo s sodelovanjem vseh, ki so vključeni v cikel ravnanja z
odpadki, je moč doseči cilje, zastavljene v politikah in planih. Zato je nujno, da
komunale veliko pozornosti namenijo obveščanju in informiranju javnosti, medtem ko
moramo mi vsi te informacije sprejeti ter v skladu z njimi pravilno in odgovorno
71
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
ravnati z odpadki. Spodbudno je, da se, vsaj v Sloveniji, na tem področju kar precej
dogaja.
Niso pa komunalna podjetja edina, ki se trudijo, da bi informirala in ozavestila kar
največ ljudi. Ne smemo pozabiti tudi na vrsto drugih organizacij, ki s svojim
delovanjem pripomorejo k manjšanju bremena na okolje, ki ga ustvarjamo ljudje
(npr. nevladne organizacije, Zveza tabornikov Slovenije, Združenje slovenskih
katoliških skavtinj in skavtov,…). Prav tako so danes otroci velikokrat o tej tematiki
seznanjeni tudi v šolah .
Portal smeti
V pokrajini Trst tamkajšnje komunalno podjetje AcegasAps in občina
sodelujeta z lokalno izpostavo WWF (World Wildlife Fund) pri ozaveščanju
in izobraževanju o ustreznem ravnanju z odpadki. Skupaj so zasnovali
projekt »Portal smeti«, v okviru katerega na svoji spletni strani informirajo
prebivalce o ločevanju odpadkov v Pokrajini Trst. Komunalno podjetje
AcegasAps je v letu 2012 aktivno promoviralo prakso ločevanja odpadkov
tudi preko javnih tribun, namenjenih odraslim, kot tudi preko uličnih
predstav »Fiuto per il Rifiuto!« za najmlajše.
Portal “krlocuj.me”
Komunala Kranj na spletnem portalu www.krlocuj.me širi zavest o tem, da
je ločevanje odpadkov zakon. Portal nudi številne informacije o tem, kam
sodi kateri odpadek, kako pravilno ločujemo na ekoloških otokih, kje so
zbirni centri, kdaj obratujejo in kaj tja lahko pripeljemo, opozorjeni smo
na pogoste napake pri ločevanju, najdemo pa tudi odgovore na pogosto
zastavljena vprašanja.
Ločevanje odpadkov na javnih površinah in v javnih ustanovah
Res je, da veliko odpadkov ustvarimo doma, vendar pa
vsak izmed nas dobršen del dneva preživi tudi kje drugje –
npr. v vrtcu, šoli, službi, knjižnici, trgovini, v parku,…
Danes tudi v teh prostorih pogosto stojijo različni koši za
odpadke, tako da tudi v nakupovalnem središču odpadke
lahko ločimo. Navadno se take koše za odpadke postavlja
na prehodnih in pogosto obiskanih mestih, kot so
avtobusna postaja, železniška postaja, vhod v kino
dvorano, vhod v koncertno/športno halo, itd. Čeprav taki
koši v primerjavi z zabojniki na ekoloških otokih delujejo
majhni, pa se tudi na javnih površinah, kjer se dnevno
zadržuje veliko ljudi, nabere veliko odpadkov, zato je
smiselno, da se odpadke ločuje tudi na takih virih
nastanka.
Ker se v take koše navadno vidi (v nasprotju z zabojniki
na ekoloških otokih), lahko postane zanimivo, če na hitro
pogledamo vanje in preverimo, kako uspešni so mimoidoči
pri ločevanju oz. ali so ustrezno seznanjeni s tem, kam
posamezni odpadki spadajo. Kar se nekomu zdi samo po sebi umevno, lahko za nekoga
72
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
drugega predstavlja dilemo. Eden izmed odpadkov, s katerim imamo lahko težavo,
kam ga odvreči, je tetrapak. Tetrapak je embalaža iz močnejšega, plastificiranega
papirja, v kateri navadno hranimo tekočine, kot so mleko, sok, jogurt, itd. Sestavljen
je iz 75 % papirja, 20 % plastike (polietilena) in 5 % aluminija. Ker zunanjo plast
tetrapaka sestavlja papir, uporabniki tetrapak embalažo velikokrat odložijo v koš/
zabojnik za papir. To v Sloveniji ni pravilno, saj komunalna podjetja navajajo, naj se
tetrapaki odlagajo v zabojnike za embalažo, oz. v primeru da takih zabojnikov ni, v
zabojnik za plastiko, v nobenem primeru pa v zabojnik za papir. V Italiji pa je praksa
drugačna; tetrapake je potrebno odložiti v zabojnike za papir in karton.
Naloga: Ločevanje tetrapakov v javnih ustanovah
Preverite, ali prebivalci vašega kraja pravilno ločujejo tetrapake. Oblikujte
načrt raziskave tako, da boste lahko izračunali, v kolikšnem odstotku
pregledanih zabojnikov na javnih mestih obiskovalci nepravilno ločujejo
tetrapake. Izdelajte tudi načrt ozaveščanja javnosti, preko katerega bi
izboljšali prakso ločevanja odpadkov v vašem kraju.
Odgovorno potrošništvo
To da se odpadke ločuje na
vsakem
viru
nastanka,
je
nedvomno zelo pomembno in
zagotovo pripomore k večjem
deležu odpadkov, ki ne konča na
odlagališčih, temveč v predelavi.
Kljub temu pa ne smemo
pozabiti, kje je tista točka, kjer
odpadek sploh nastane. Ne, to ni
koš za smeti, temveč trenutek, ko
se vsak izmed nas odloči, da bo
kupil določen izdelek. Potrošniki
namreč lahko prispevamo k zmanjševanju količin odpadkov tudi s premišljenimi
potrošniškimi odločitvami o tem, katere in kakšne izdelke kupujemo. Ana in Igor sta
nas opozorila na način pakiranja izdelkov. Vzemimo za primer sadje in zelenjavo. V
večini trgovin sta sadje in zelenjava pakirana v kartonasto embalažo in plastično
folijo, kar pomeni še več odpadkov in večje obremenjevanje okolja.
Slika 1: Ob nakupu sadja in zelenjave lahko ustvarimo veliko odpadne embalaže (vir: Univerza v Novi
Gorici)
73
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Vsak odgovoren potrošnik pripomore k manjšanju negativnih vplivov na naravno okolje
in upošteva etična vprašanja, povezana s proizvodnjo in potrošništvom. Poglejmo si
tri bistvene točke, na katere pomisli odgovoren potrošnik.
1.
Preudaren nakup. Najbolj pomembna je zagotovo odločitev, ali določen
izdelek/storitev res potrebujemo. Zavedati se moramo, da smo danes na vsakem
koraku obkroženi z reklamami, ki so načrtno oblikovane tako, da pritegnejo našo
pozornost in v nas zbudijo občutek, da določen izdelek oz. storitev zares
potrebujemo. Navadno nakup nečesa, za kar dolgo sploh nismo vedeli, da si
želimo (dokler nismo videli reklame), v nas zbudi zadovoljstvo in veselje, ki pa
ne trajata dolgo. Pomislite, koliko predmetov stoji v vaših omarah, v predalih in
na policah, ki ste jih kupili misleč, da jih nujno potrebujete, pa ste jih kaj hitro
prenehali uporabljati. Vsi taki izdelki slej ko prej končajo v smeteh. Zato je
resnično pomembno, da kot potrošnik pred nakupom dobro pretehtamo, ali nek
izdelek res potrebujemo.
2.
Informiranost. Po tehtnem premisleku je pri odgovorni potrošnji naslednji
pomemben korak ta, da pridobimo informacije o izdelku, ki ga bomo kupili. Gre
za informacije o surovinah potrebnih za izdelavo izdelka, lokaciji proizvodnje,
transportu potrebnem za distribucijo, negativnih vplivih na okolje ob
proizvodnji/uporabi/končani rabi, itd. Odgovoren potrošnik bo izbiral izdelke,
kjer proizvajalec že ob nastajanju izdelka sledi načelom, ki pripomorejo k
zmanjševanju negativnih vplivov na okolje; izdelke, za katere je bilo potrebnega
manj transporta in katerih izdelava ni sporna z etičnega vidika (v procesu
proizvodnje niso izkoriščane mladoletne osebe ali delavske pravice, delavci niso
izpostavljeni zdravju nevarnim snovem oz. so pred njimi ustrezno zaščiteni,…).
3.
Ponovna uporaba. Ko se enkrat odločimo za nakup izdelka, imamo redko na
voljo samo eno možnost. Poleg tega da navadno lahko izbiramo med več
proizvajalci, se lahko odločimo tudi za nakup že rabljenega izdelka. Ponovna
raba je še eden izmed načinov manjšanja količine nastalih odpadkov in
varčevanja z naravnimi viri.
Definicija: Odgovorno potrošništvo
Tradicionalno potrošnik kupuje izdelke in se odloča za storitve na podlagi
kakovosti in cene. Vedno več potrošnikov pa odločitve za svoje nakupe
sklepa tudi tako, da se pred nakupom vpraša, ali jim izdelek odgovarja tudi
s stališča etičnih meril in vplivov izdelka na okolje. Odgovornemu
potrošniku ni vseeno, kakšen vpliv ima njegov nakup na okolje in človekove
pravice po vsem svetu.
Čistilne akcije
Ne glede na to da se vedno bolj trudimo, da bi zmanjšali količine odpadkov ter z
odpadki pravilno ravnali, na žalost še zmeraj veliko smeti konča tudi tam, kamor
najmanj sodijo – v naravi. Ker mnogim ni vseeno, ljudje že desetletja sprožajo
različne iniciative in organizirajo čistilne akcije. Namen čistilne akcije je odstraniti
odpadke iz okolja (akcije ne smemo zamenjati z akcijami zbiranja kosovnih
odpadkov, ki jih organizirajo komunalna podjetja). Pobude za organizacijo večine
čistilnih akcij pridejo s strani civilnih iniciativ (čistilne akcije, organizirane s strani
74
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
različnih društev), pogosto pa jih organizirajo tudi šole in občine. Čistilnih akcij se
udeležujejo prostovoljci, ki jim ni vseeno za naravo in okolje.
Definicija: Čistilna akcija
Organizirana dejavnost s ciljem odstraniti odpadke iz okolja.
Čistilna akcija: Očistimo Slovenijo!
Zanimiv primer vključevanja javnosti in naslavljanja problematike
odpadkov v Sloveniji sta akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu, ki je
potekala aprila 2010, ter Očistimo Slovenijo 2012, ki je potekala marca
2012. Akciji sta nastali po zgledu akcije Let's do it, Estonia!, kjer so leta
2008 v samo petih urah odstranili 10.000 ton odpadkov. Akciji sta imeli tudi
v Sloveniji ogromno podporo in odmev. Leta 2012 je 270.000 ljudi
odstranilo približno 5.000 ton odpadkov. Akcije so se udeležili vsi, otroci in
mladina osnovnih in srednjih šol, različna društva, organizacije in podjetja.
Sodelovala so tudi vsa slovenska komunalna podjetja in 207 občin. Akcija je
zgleden primer, kako lahko prostovoljci aktivirajo najširšo javnost za dela,
ki načeloma niso najbolj prijetna. Hkrati so spremljevalne delavnice in
dogodki skrbeli za ozaveščanje širokega kroga ljudi in širjenje zavesti o
problematiki odpadkov.
Slika 2: Čistilna akcija Očistimo Slovenijo! (© Matjaž Dovečar)
Čistilna akcija: Očistimo Kranj, Kranj ni več usran!
Čistilne akcije z nekaj truda lahko postanejo tudi tradicionalne. Tako Zveza
tabornikov občine Kranj v sodelovanju s Poslovno skupino Sava in Mestno
občino Kranj že 11 let organizira čistilno akcijo Očistimo Kranj, Kranj ni več
usran! Vsako leto se akciji pridruži več udeležencev, leta 2011, ko je
75
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
potekala 10. čistilna akcija, je Kranj čistilo kar nekaj več kot 3000
prostovoljcev, ki so pobrali 70 m3 odpadkov. Pridružijo se vsi – taborniki,
šole, vrtci, gasilci in druga društva ter posamezni prostovoljci. Leta 2012 se
je akcija združila z akcijo Očistimo Slovenijo! Vsako leto ob akciji v
mestnem jedru poteka tudi pestro dogajanje z velikim številom delavnic,
na katerih se udeleženci lahko naučijo, kako skrbeti za okolje in se hkrati
zabavajo. V sklopu akcije vsako leto poteka tudi tekmovanje za Naj smet.
Akcija je še en lep primer dobre prakse, kako lahko z nekaj truda združimo
veliko ljudi in dosežemo velik pozitivni učinek ter se ob tem zabavamo.
Za ravnanje z odpadki smo odgovorni vsi
V tem poglavju smo razložili, da prav vsak izmed nas ustvarja odpadke ter tudi nosi
odgovornost za odločitve, ki jih sprejme v povezavi z ravnanjem s temi odpadki. Res je, da
so okoljski problemi navadno zelo kompleksni in obširni, zato se posamezniku lahko hitro
zazdi, da sam ne more spremeniti ničesar. Vendar če dobro pomislimo, so vse majhne
odločitve odvisne od nas. Torej vsak lahko naredi nekaj. Bistvo je, da se zavedamo, da
vsako majhno vsakodnevno odločitev poleg nas samih sprejme še več milijard ljudi. Zato
je pomembno, kakšna ta odločitev je. Posledice teh odločitev (tako pozitivne kot
negativne) morda niso vidne takoj, a ko so, so vidne na precej večji skali. Zavedati se
moramo, da ima vsako naše dejanje določeno posledico, za katero smo osebno odgovorni.
V razmislek
 Kako dobro si obveščen o ravnanju z odpadki?
 Veš, kdo skrbi za odvoz in ravnanje s komunalnimi odpadki v tvojem
kraju?
 Veš, kje je lociran zbirni center za ločeno zbiranje odpadkov za tvoj
kraj?
 Ste bili doma obveščeni, kako ravnati z odpadki in kdaj potekajo
odvozi?
 Veš, kam se lahko obrneš, če imaš vprašanje glede ravnanja z
odpadkom?
 Se ti zdi, da doma dobro ravnate z odpadki?
Kako lahko prispevam k zmanjšanju količin odpadkov in ustreznejšemu ravnanju z
odpadki?
S sprejemanjem
modrih potrošniških
odločitev – z izbiro
izdelkov, ki povzročajo
manj odpadlega materiala.
S pravilnim ločevanjem
odpadkov doma, v šoli,
na delovnem mestu.
Z ločevanjem odpadkov
na javnih površinah in v
javnih prostorih, kjer so
prisotni zabojniki za
ločeno zbiranje
odpadkov.
Z odvažanjem kosovnih
odpadkov v zbirne centre.
Z odlaganjem nevarnih
odpadkov v zbirnih
centrih.
Z udeležbo na čistilnih
akcijah.
76
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Dodatne informacije
Center ponovne uporabe
http://www.eko-tce.eu/dejavnosti/center-ponovne-uporabe.html
CO2 kalkulator tetrapak embalaže
www.tetrapak.com/environment/climate_change/co2footprint/
carton_footprint/co2calculator/Pages/default.aspx
Working together for a world without luggage
http://www.wrap.org.uk/
Portal smeti
http://wwftrieste.altervista.org/rifiuti.shtml
Akcija očistimo Slovenijo:
http://www.ocistimo.si/
Viri
Barr, S., 2004. What we buy, what we throw away and how we use our
voice. Sustainable household waste management in the UK. Sustainable
Development 12, 32-44.
Črepinšek, Natalija, Volfand, Jože. 2005. (Ne)učinkovit sistem ravnanja z
odpadki v lokalnih skupnostih: Evropski cilji predelave in reciklaže
odpadkov, Eurograf Velenje
Gertsakis, John in Lewis, Helen 2003. Sustainability and the Waste
Management Hierarchy. EcoRecycle Victoria.
http://www.sava.si/trajnostni-razvoj/varovanje-okolja/ocistimo-kranj2010.html
http://www.taborniki.net/razpisi/cistilna2012.pdf
Lippi, Pitero. 2011. Il settore dell’usato nella gestione dei rifiuti. Studio a
cura dell’Associazione Culturale “Occhio del Riciclone”
77
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
POGLAVJE 10 – Strateške usmeritve in cilji ravnanja z odpadki
Ključni pojmi:
 Direktiva Evropskega Sveta o odpadkih
 Hierarhija ravnanja z odpadki
 Stanje v EU, Sloveniji in Italiji
Problemi in izzivi, ki jih prinašajo odpadki
Če smo se v predhodnih poglavjih osredotočali na posamezne tipe odpadkov in
različne načine ravnanja z njimi, je cilj zadnjega poglavja pregled stanja na področju
ravnanja z odpadki v Sloveniji in Italiji (državna raven) ter v Evropski uniji. Ker je
področje ravnanja z odpadki izredno široko in kompleksno, je zelo pomembno, da:
 obstaja dober pregled nad celotnim področjem ter nad procesi, ki se znotraj
njega odvijajo;
 se določi jasne in dosegljive cilje, ki bodo pripomogli k izboljšanju stanja na
področju;
 se skladno s cilji določi tudi ustrezne strategije za njihovo doseganje.
Za to mora skrbeti tako Evropska Unija kot tudi vsaka izmed držav članic.
Čeprav je področje ravnanja z odpadki zelo obširno, ga je nujno obravnavati celovito,
čeprav to včasih ni najbolj preprosto. Dobro je potrebno poznati vse vire nastajanja
odpadkov, velike proizvajalce odpadkov in tipe odpadkov, ki na posameznem viru
nastajajo, ter vsakemu izmed njih čim bolj prilagoditi sistem ravnanja z odpadki tako,
da je uporabniku kar najbolj prijazen in cenovno učinkovit. Le tako lahko zagotovimo
ustrezno ravnanje z odpadki.
K problemu ravnanja z odpadki je potrebno pristopiti aktivno, poiskati učinkovite ter
celostne rešitve in ne gledati nanj samo kot na nekaj, kar nam gre na živce in s čimer
se ne želimo ukvarjati. Potrebno je prevzeti tudi osebno odgovornost – vsak
posameznik sam je pravzaprav odgovoren za odpadek, ki ga proizvede in za izbiro
načina ravnanja z njim. Če bomo na odpadke še vedno gledali samo kot na nekaj, kar
smrdi in s čimer ne želimo imeti opravka, bodo količine odpadkov nedvomno še naprej
naraščale. V kolikor pa smo pripravljeni pogledati malce širše, pa lahko hitro
ugotovimo, da ni nujno, da vse, kar konča v smeteh, tja tudi resnično sodi. Spomnimo
se dialoga med Ano in Igorjem iz prvega poglavja. Mnogo stvari lahko uporabimo
večkrat, velikokrat celo za zelo različne namene in na različne načine. Precej je
odvisno od naše iznajdljivosti in dojemanja pomena besede odpadek. Veliko večino
odpadkov je, v nasprotju z našim prepričanjem, ko pridno polnimo zabojnike za
smeti, namreč možno še izrabiti.
Ta trenutek moramo storiti predvsem dve stvari:
1. učinkovito in hitro pristopiti k reševanju problemov, ki jih predstavljajo
odpadki, ki smo jih že ustvarili;
2. z drugačnim pogledom na odpadke in spremembo pristopa k ravnanju z njimi
kar najbolj zmanjšati količine na novo nastalih odpadkov.
Odpadki tako niso samo okoljski problem, temveč tudi gospodarski izziv. To je vedno
78
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
bolj razvidno tudi iz zakonodaje ter usmeritev in programov ravnanja z odpadki, ki so
zasnovani tako, da kar najbolj podpirajo ponovno rabo izdelkov in recikliranje
odpadkov.
Smernice za ravnanje z odpadki v Evropski uniji
V Evropski uniji področje ravnanja z odpadki urejajo številni predpisi. Eden izmed
krovnih predpisov je zagotovo Uredba o odpadkih (Directive 2008/98/EC on Waste ali
Waste Framework Directive). Poleg splošnih definicij, ki zadevajo področje ravnanja z
odpadki (npr. kaj je odpadek, kaj je recikliranje, kaj je ravnanje z odpadki, itd.),
direktiva določi tudi hierarhijo ravnanja z odpadki (glej Sliko 1). Iz hierarhije lahko
razberemo, da mora preprečevanje nastajanja odpadkov predstavljati najosnovnejši
korak pri ravnanju z odpadki. Manjšanje količine nastalih odpadkov je nujno
potrebno, ker:
 se hkrati z zmanjšanjem količine nastalih odpadkov direktno zmanjšajo tudi
vplivi na okolje ter prostor, kot tudi energija in stroški, potrebni za ravnanje z
odpadki;
 imajo odlagališča odpadkov številne negativne vplive na okolje:
 zavzemajo veliko prostora,
 izcedne vode iz telesa odlagališča odpadkov lahko ogrožajo kakovost
podtalnice, ki je glavni vir pitne vode v Sloveniji,
 iz njih se sprošča odlagališčni plin, ki večinoma sestoji iz metana in
ogljikovega dioksida – oba spadata med toplogredne pline,
 ljudi motita predvsem iznakažen izgled pokrajine ter smrad.
Poleg tega se moramo zavedati tudi, da vsak odložen odpadek lahko pomeni izgubo še
uporabnih surovin in je kot tak tudi neizkoriščena ekonomska priložnost.
Slika 1: Hierarhija ravnanja z odpadki (Prirejeno po: 2008/98/ES; Gertsakis in Lewis 2003)
79
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
6 razlogov, zakaj aluminijasta pločevinka ne sme končati na
odlagališču odpadkov
1. Aluminij v procesu recikliranja ne izgubi kakovosti.
2. Iz stare aluminijaste pločevinke lahko nastane nova že v 6-ih do 8-ih
tednih.
3. Ob izdelavi 20 pločevink iz recikliranega aluminija se porabi toliko
energije kot ob proizvodnji 1 pločevinke iz novega aluminija.
4. Z recikliranjem 1 pločevinke prihranimo toliko energije, kot jo porabi
prenosni računalnik v 11 urah ali če 3 ure gledamo televizijo.
5. Na leto v Veliki Britaniji kroži 12 milijard pločevink. Če bi vse te
pločevinke zlagali eno na drugo, to zadošča za razdaljo od Lune in nazaj.
6. Z recikliranjem 1 tone aluminija preprečimo 10 ton emisij CO2.
Slika 2 - Stisnjene pločevinke; vir: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/c/
c9/Pressed-cans.jpg
Slika 3: Luna foto (http://en.wikipedia.org/wiki/File:FullMoon2010.jpg)
Zemlja foto (http://en.wikipedia.org/wiki/File:The_Earth_seen_from_Apollo_17.jpg)
Pločevinka foto (http://en.wikipedia.org/wiki/File:POE_Stay-on_tab.jpg)
80
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Uredba o odpadkih prav tako določa tudi zelo specifične cilje, npr.:
1. Do leta 2015 se vzpostavi ločeno zbiranje vsaj za papir, kovine, plastiko in
steklo.
2. Do leta 2020 se za papir, kovine, plastiko in steklo iz gospodinjstev (lahko tudi
iz drugih virov, katerih tokovi odpadkov so podobni tistim iz gospodinjstev)
priprava za ponovno rabo ter recikliranje poveča na najmanj 50 % skupne teže.
3. Do decembra 2013 so morale države članice pripraviti programe preprečevanja
nastajanja odpadkov.
Definicija: Uredba o odpadkih
Uredba o odpadkih (Directive 2008/98/EC on Waste ali Waste Framework
Directive) je eden krovnih dokumentov na področju ravnanja z odpadki v
Evropski uniji. Predpis ureja ravnanja z odpadki in tudi določa hierarhijo
ravnanja z odpadki.
Ravnanje z odpadki v EU
Evropska komisija je decembra 2011 pričela z izvajanjem študije o
ravnanju s komunalnimi odpadki v vseh 27-ih članicah Evropske unije.
Študija je bila zaključena maja 2013, v avgustu 2012 pa je komisija izdala
vmesno poročilo o ugotovitvah študije. V študiji so bile države članice
ocenjene po 18 enotnih merilih, (ne)uspešnost držav pa se je ocenjevala z
zelenimi, oranžnimi ter rdečimi zastavicami.
Slovenijo je študija uvrstila na 11. mesto; izboljšave zahteva predvsem
področje preprečevanja nastajanja odpadkov, potreben je boljši dostop do
storitev zbiranja odpadkov, nujno je ukrepanje glede ustreznosti odlagališč
odpadkov za nenevarne odpadke ter izboljšanje projekcije o nastajanju in
obdelavi komunalnih odpadkov.
Italija je v študiji uvrščena na 20. mesto; izboljšave so potrebne na
področjih odklopitve nastajanja odpadkov od potrošnje, pri programu
preprečevanja nastajanja odpadkov in razvoju recikliranja komunalnih
odpadkov ter razpoložljivih zmogljivostih obdelave za komunalne odpadke,
slabe so napovedi glede nastajanja komunalnih odpadkov in zmogljivosti
obdelave v načrtu ravnanja z odpadki, posvetiti se morajo obstoju in
kakovosti projekcije glede nastajanja in obdelave komunalnih odpadkov.
Izboljšati se morata tudi ustreznost obstoječih odlagališč odpadkov za
nenevarne odpadke ter v število postopkov za ugotavljanje kršitev in število
sodnih postopkov (glede na Uredbo o odpadkih).
Naloga: Na spletnih straneh Evropske komisije (oddelek Okolje) poišči
poročilo o zgornji študiji, ter ugotovi, katere države imajo najboljše
sisteme ravnanja z odpadki.
 Zakaj misliš, da je tako? (pomagaj si z internetom, npr. http://
www.eea.europa.eu/soer/countries/at/soertopic_view?topic=waste)
 Ali veš, če so te države dobre tudi na katerih drugih področjih (npr.
izkoriščanje obnovljivih virov energije, ipd.)?
 Podaj en predlog ali način, kako bi lahko izboljšali stanje v Sloveniji
ali Italiji.
81
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Strategije upravljanja z odpadki v Sloveniji
Slovenija je skladno z Direktivo Evropskega Sveta o odpadkih, o kateri smo že govorili,
dopolnila obstoječo zakonodajo in pripravila programe in pravilnike, v katerih
najdemo smernice upravljanja z odpadki. Vsa splošna pravila, ki urejajo področje
ravnanja z odpadki, so zajeta v Uredbi o odpadkih (Uradni list RS, št. 34/08),
obstajajo pa še številne druge uredbe in pravilniki, ki se natančneje osredotočajo na
posamezne tipe odpadkov, npr. na ravnanje z baterijami in akumulatorji, zdravili,
odpadnimi gumami, nagrobnimi svečami, itd. Seznam odpadkov je dolg in raznolik,
zato je potrebno tudi veliko število predpisov, če želimo dobro pokriti vse probleme,
ki jih različni odpadki predstavljajo.
V Sloveniji je upravljanje z odpadki urejeno tako, da za ravnanje s komunalnimi
odpadki (to so odpadki iz gospodinjstev ali pa odpadki, ki so le-tem podobni) skrbijo
občine. Slednje imenujejo občinske javne službe (komunalna podjetja), ki nato
izvajajo celoten cikel ravnanja z odpadki – poskrbijo za postavitev zabojnikov in
zbiranje, za prevoz, obdelavo in odlaganje odpadkov. Komunalna podjetja tudi
upravljajo z odlagališči odpadkov ter izvajajo akcije osveščanja in informiranja
prebivalstva. Nadzor nad pravilnim ravnanjem z odpadki izvajata občinska inšpekcija
in inšpekcija za okolje in naravo, ki deluje v okviru Inšpektorata RS za kmetijstvo,
gozdarstvo, hrano in okolje. Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) je
pristojna za izdajanje dovoljenj, potrdil in pooblastil na osnovi predpisov ravnanja z
odpadki, za vodenje evidenc ter za zbiranje in urejanje podatkov o ravnanju z
odpadki. Po zgledu Evropske agencije za okolje se v Sloveniji področje odpadkov od
leta 2002 spremlja tudi s pomočjo 17-ih kazalcev okolja, ki sodijo v sklop »Odpadki in
snovni tok.«
V Sloveniji količina nastalih komunalnih odpadkov upada od leta 2009, kar je
spodbudno. Vseeno pa so potrebna še nadaljnja prizadevanja in izboljšave. Čeprav je
trend ločenega zbiranja komunalnih odpadkov v porastu, se je leta 2011 na
odlagališča še vseeno odložilo povprečno 58 % zbranih komunalnih odpadkov, kar ne
sledi prioritetam pri ravnanju z odpadki, ki so zapisane v Uredbi o odpadkih. V letu
2007 je bilo v Sloveniji 83 odlagališč odpadkov (v fazah obratovanja, zapiranja ali že
zaprtih); od tega 23 odlagališč industrijskih odpadkov.
V spodnnji tabeli si poglejte podake o količinah nastalih in odloženih komunalnih
odpadkov na prebivalca v Sloveniji (vir: STAT).
Tabela 1: Nastali in odloženi komunalni odpadki v Sloveniji
LETO
Nastali komunalni odpadki
[kg/prebivalca*LETO]
Nastali komunalni
odpadki [kg/
prebivalca*DAN]
Odloženi komunalni odpadki
[kg/prebivalca]
2009
449
1,2
309
2010
422
1,2
272
2011
352
1
204
82
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
V industriji, kjer nastajajo večje količine odpadkov, pa je sistem ravnanja z odpadki
drugačen od sistema za ravnanje s komunalnimi odpadki. Podjetja so zavezana k
takim načinom ravnanja z odpadki, ki so v skladu z zakonodajo, sodelujejo pa lahko z
različnimi podjetji, katerih dejavnost je prav ravnanje z določenimi tipi odpadkov
(npr. SLOPAK, ZEOS, …).
Ravnanje z odpadki v občini Piran: od vrat do vrat
Javno podjetje Okolje Piran d.o.o., ki deluje na območju občine Piran, je
leta 2001 vzpostavilo sistem ločenega zbiranja odpadkov, in sicer leta 2001
ločeno zbiranje papirja, leta 2002 zbiranje stekla, leta 2003 embalaže, od
leta 2006 dalje pa tudi ločeno zbiranje biorazgradljivih kuhinjskih odpadkov
iz gospodinjstev. Ločeno zbiranje poteka po sistemu od vrat do vrat v
kombinaciji z zbiranjem na ekoloških otokih.
Sistem od vrat do vrat je v Sloveniji morda manj poznan, saj v večini občin
prevladuje ločeno zbiranje na ekoloških otokih. Pri sistemu od vrat do vrat
za razliko od ekoloških otokov, ki so postavljeni po naseljih in posamezniki
sami tja prinašajo ločeno zbrane frakcije od doma, prevzem komunalnih
odpadkov poteka na mestu izvora. Gospodinjstva odložijo vreče z ločeno
zbranimi odpadki na dogovorjeno mesto (pred svoja vrata oz. ob
transportni poti), komunalno podjetje pa jih nato odpelje. Tak sistem od
občanov zahteva aktivno sodelovanje,
člani gospodinjstev morajo zelo dobro
vedeti, kaj sodi v katero vrečo, prav
tako morajo redno spremljati urnike
odvoza. Vse vreče so opremljene z
navodili v slovenskem in italijanskem
jeziku. Papir in karton odlagajo v
rdeče vreče, embalažo pa v rumene
vreče. Steklo odlagajo v zelene
zabojnike,
mešane
komunalne
odpadke pa v črne posode ali v zelene
vreče. Za biološko razgradljive
kuhinjske odpadke je komunalno
podjetje gospodinjstvom v starem
mestnem jedru Pirana razdelilo 10
litrske
rjave
posode,
vsem
gospodinjstvom v občini pa tudi 10
litrske biorazgradljive vreče iz
koruznega
škroba
(gre
za
Slika 4: Piran - Slovenija
biorazgradljivo
plastiko,
o
kateri
smo
(Vir: Okolje Piran d.o.o.)
že pisali v Poglavju 3). Vreče se
gospodinjstvom delijo trikrat letno.
Ker se natančno vidi, kaj odvrže katero gospodinjstvo, je kontrola nad
ločevanjem veliko večja kot pri ekoloških otokih. Večja kontrola nad
prevzetimi odpadki, ki se zbirajo v prosojnih vrečah, ni edina prednost
ločenega zbiranja od vrat do vrat. Pri tovrstnem sistemu je količina ločeno
zbranih odpadkov bistveno večja, ker se še vsak najmanjši papirček odloži v
namensko vrečo. Tak način ločenega zbiranja je zelo enostaven, saj morajo
biti posamezniki pozorni le na to, v katero vrečo bodo odpadek odložili,
83
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
nato pa ni nobenega ločevanja
več.
V Piranu so leta 2006, ko so
ločeno zbirali že vse frakcije,
ločeno zbrali 603 tone odpadkov,
od takrat pa se ta številka vsako
leto poveča. Leta 2010 je tako
masa ločeno zbranih odpadkov
zanšala 1.773 ton, leta 2012 pa
2.416 ton, torej kar štirikrat več
kot leta 2006 .
Slika 5: Piran - Slovenija
(Vir: Okolje Piran d.o.o.)
Slika 6: Količine ločeno zbranih frakcij v občini Piran naraščajo že od leta 2001 (©Javno podjetje
Okolje Piran d.o.o.)
Strategija upravljanja z odpadki v Italiji
V Italiji je upravljanje z odpadki urejeno tako, da posamezne dežele sestavljajo
»deželne programe«, v katerih so določene pravne podlage za upravljanje z odpadki
za območje dežele, medtem ko so pokrajine (ita. Province) odgovorne za sestavo ter
izvedbo programskih načrtov, za organizacijo dela, izdajanje dovoljenj, monitoring,
ipd. V Italiji so pokrajine tiste, ki imenujejo komunalne službe za ravnanje s
komunalnimi odpadki. Te službe nato izvajajo aktivnosti na območju pokrajine, ki
združuje več občin skupaj. Tudi v Italiji ravnanje z odpadki poteka v skladu z
evropsko zakonodajo.
Leta 2009 je v Italiji nastalo 609 kg komunalnih odpadkov na prebivalca, oziroma 1,67
kg odpadkov na prebivalca dnevno. Ločeno zbiranje odpadkov je prisotno v vseh
pokrajinskih prestolnicah. Deleži ločeno zbranih odpadkov se razlikujejo v različnih
delih Italije. V prestolnicah severa Italije znaša ta delež 40 %; 28,1 % v prestolnicah
84
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
centra Italije in 15 % v prestolnicah juga Italije.
Prav tako je 13 občin leta 2009 že preseglo zastavljen cilj, da bodo ločeno zbrali 60 %
odpadkov. Poglejmo si, kakšni so bili deleži ločeno zbranih odpadkov leta 2010.
Približno tretjino predstavljata papirna frakcija in biološko razgradljivi odpadki,
preostala tretjina pa je razdeljena med ostale frakcije. Podrobne podatke razberite iz
spodnjega grafa .
Slika 7: Deleži ločeno zbranih odpadkov leta 2010
Zanimivo je, da je v Italiji v srednje velikih in majhnih občinah ločeno zberejo več
biološko razgradljivih odpadkov (89,4 kg/prebivalca) kot v večjih občinah (40,2 kg/
prebivalca). Razlog za to precejšnjo razliko lahko pripišemo dejstvu, da je v srednje
velikih in manjših občinah sistem zbiranja od vrat do vrat bolj v uporabi kot v večjih
občinah.
85
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Tabela 2: Ločeno zbiranje komunalnih odpadkov v prestolnicah dežel programskega območja (v %)
Občine
2000
2001
2002
2003
2004
2005
2006
2007
2008
2009
2010
Dežela Veneto
Treviso
17,7
28,3
23,1
40,6
44,9
45,6
46,6
48,7
51,8
53,1
54,6
Benetke
18,7
21,4
16,8
16,7
17,2
20,7
24,1
29,1
33,4
33,1
35,6
Padova
16,2
17,2
24,9
40,2
40,9
41,1
41,0
41,6
44,2
43,6
43,3
Rovigo
19,2
22,8
30,1
32,3
35,9
48,2
53,4
53,7
56,9
59,2
61,8
Dežela Furlanija
Juiljska krajina
Pordenone
10,7
21,7
17,1
18,6
11,2
18,9
26,5
29,6
46,3
76,7
78,6
Videm
16,7
20,6
27,4
30,7
33,3
35,1
36,7
43,6
46,3
52,4
56,7
Gorica
19,5
22,1
24,8
22,5
24,1
40,2
50,6
49,1
56,1
56,5
55,0
Trst
12,1
12,9
12,1
13,4
13,7
14,0
15,2
18,3
20,7
21,1
20,6
Dežela EmiliaRomagna
Ferrara
25,0
25,0
28,9
33,2
34,8
36,8
37,1
42,6
42,0
46,6
49,0
Ravenna
14,5
20,1
25,0
24,6
31,2
31,4
35,4
42,7
47,0
48,1
54,0
14,2
15,9
16,7
18,4
20,4
22,0
23,6
25,5
28,4
30,3
31,7
Italija
Vir: Istat - Nacionalni statistični Inštitut
Tako kot v Sloveniji (in še marsikje drugje), se tudi v Italiji večina komunalnih
odpadkov še vedno odlaga na odlagališčih. Leta 2010 je v Italiji delovalo 211
registriranih deponij. Poleg teh pa obratuje tudi 50 sežigalnic z izkoristkom energije.
Spodbudno je, da je od leta 2000, ko so sežigalnice proizvedle 809 000 MW energije,
do leta 2010 ta številka narasla na 3 700 000 MW energije.
Ravnanje z odpadki v pokrajini Trst
Komunalno podjetje, ki v tržaški pokrajini upravlja z odpadki, pokriva
območje treh občin (Trst, Milje, in Devin-Nabrežina). V pokrajini Trst
prebivalci ločeno zbirajo odpadke na ekoloških otokih, kjer stojijo zabojniki
za papir, plastiko in pločevinke. V celi pokrajini je skupno postavljenih 900
ekoloških otokov. Ker si želijo še več ločeno zbranih odpadkov, so v letu
2012 poskusno uvedli sistem od vrat do vrat za vrtne in kosovne odpadke.
V tržaški pokrajini je 6 zbirnih centrov, kjer so v letu 2011 zbrali skupno
1.860.055 kg kosovnih odpadkov. Glede ločenega zbiranja odpadne
električne in elektronske opreme je dežela Furlanija-Julijska krajina na
tretjem mestu. Leta 2011 je bilo državno povprečje 4,29 kilogramov na
prebivalca medtem ko je bilo v tej regiji zbranih 6,57 kg na prebivalca.
86
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Naloga: Podatke, navedene v Tabeli 4 uporabite za izris grafov. To vam bo
omogočilo, da vidite, kakšni so trendi v zadnjem desetletju v Italiji na
področju ločenega zbiranja odpadkov.
Kaj vidite? Kakšne so razlike med mesti, ali je trend v vseh primerih
naraščajoč? Ali katero mesto posebej izstopa? Kaj bi se lahko izboljšalo?
Kako bi to dosegli?
Naloga: Poglejmo si še trende nastajanja komunalnih odpadkov v Sloveniji.
Določene podatke imate že zbrane v Tabeli 3, podatki od leta 2005 naprej
pa so dostopni na straneh Statističnega urada Slovenije (www.stat.si),
statistično področje Okolje in naravni viri, podpodročje Okolje. Podatki so
dostopni tudi v angleškem jeziku.
Izpolnite preglednico in s pomočjo Excela izrišite graf. Kakšen je trend in
kateri so po vašem mnenju razlogi zanj?
Nastali komunalni
odpadki [kg/
prebivalca*LETO]
L
E
T
O
Nastali komunalni
odpadki [kg/
prebivalca*DAN]
Odloženi komunalni
odpadki [kg/prebivalca]
2005
2006
2007
2008
2009
2010
2011
V razmislek
Kako dobro si obveščen o ravnanju z odpadki?
Veš, kdo skrbi za odvoz in ravnanje s komunalnimi odpadki v tvojem kraju?
Veš, kje je lociran zbirni center za ločeno zbiranje odpadkov za tvoj kraj?
Ste bili doma obveščeni, kako ravnati z odpadki in kdaj potekajo odvozi?
Veš, kam se lahko obrneš, če imaš vprašanje glede ravnanja z odpadkom?
Se ti zdi, da doma dobro ravnate z odpadki?
Povezave
www.arpa.fvg.it/index.php?id=419
www.municipalwasteeurope.eu
www.gruppo.acegas-aps.it
www.okoljepiran.si
87
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Viri:
Buclet, Nicolas 2002. Municipal Waste Management in Europe: European
Policy between Harmonisation and subsidiartiy, Kluwer Academic
Publishers
Gallardo, A., Bovea, M.D., Colomer, F.J., Prades, M., 2012. Analysis of
collection systems for sorted household waste in Spain. Waste Management
32, 1623-1633.
2012. Guidance on municipal waste data collection. Unit E3, Eurostat.
http://www.interseroh.si/fileadmin/interseroh/content/pdfs/
Systemdienstleistungen/International/Slowenien/
Faltblatt_Dosen_schenken.pdf
Panerai, Paolo 2009. La gestione dei rifiuti elettrici ed elettronici, CoItalia
coop.
http://www.popularmechanics.com/science/environment/
recycling/4291576
http://www.stat.si/eng/novica_prikazi.aspx?id=4244
http://www.stat.si/eng/novica_prikazi.aspx?id=5041
http://www.stat.si/eng/novica_prikazi.aspx?id=3469
2010. Thematic Strategy on the Prevention and Recycling of Waste. EC.
Brussels.
2013. Rapporto rifiuti urbani, 176/2013. Istituto Superiore per la
protezione e la ricerca ambientale, Roma.
88
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
SEZNAM SLIK
POGLAVJE 1 – Splošno o odpadkih
Slika 1 - Levo: odpadlo listje; Desno: Deponija odpadkov, www.dreamstime.com
Slika 2 – http://it.wikipedia.org/wiki/Bottiglia
Slika 3-4 – Povprečna količina porabljenih naravnih virov na prebivalca v različnih
družbah, levo:
en.wikipedia.org/wiki/File:Maler_der_Grabkammer_des_Sennudem_001.jpg; desno:
Univerza v Novi Gorici
Slika 5 – Povprečna količina (kg/dan) porabljenih naravnih virov na prebivalca leta
2000, povzeto po Overconsumption? Our use…, 2009
Slika 6 – http://it.wikipedia.org/wiki/File:Mobile_phone_evolution.jpg
Tabela 1: Količine odpadkov v Evropski uniji, Italiji in Sloveniji (podatki objavljeni
septembra 2013), Tabela povzeta po: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/
statistics_explained/images/5/50/
Waste_generation%2C_2010_%281_000_tonnes%29_T1.PNG
POGLAVJE 2 – Odpadki v gospodinjstvih
Slika 1 – Količina nastalih komunalnih odpadkov (v kg na prebivalca) v letih 1995, 2002
in 2009 v evropskih državah, http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/
index.php?title=File:
Municipal_waste_generated_by_country_in_1995,_2002_and_2009,_sorted_by_2009_l
evel_%
28kg_per_capita%29.PNG&filetimestamp=20110708152012
Slika 2 - Sestava zbranih in odloženih komunalnih in nekomunalnih odpadkov zbranih z
javno službo v letu 2011, graf pripravljen iz podatkov iz letnega poročila 2011
podjetja Snaga d.o.o. – glej Vire
Slika 3 – Deleži ločeno zbranih materialov v regiji Emilia Romagna v letu 2009, ARPA:
http://www.arpa.emr.it/cms3/documenti/_cerca_doc/stato_ambiente/
annuario2010/cap_05.pdf
Slika 4 – Ekološki otok ter zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov (zeleni - mešani
komunalni odpadki, rjavi - biorazgradljivi odpadki, rumeni - embalaža), Vir: Komunala
Kranj
Slika 5 - Levo - Akcija zbiranja nevarnih odpadkov; Desno - Zbirni center Zarica v
Kranju, Vir: Komunala Kranj
Slika 6 – Hierarhija ravnanja z odpadki
Slika 7 – Načini in obsegi ravnanja s komunalnimi odpadki v EU v letu 2011, http://
epp.eurostat.ec.europa.eu/cache/ITY_PUBLIC/8-04032013-BP/EN/8-04032013-BPEN.PDF
POGLAVJE 3 – Biološki odpadki
Slika 1 - Viri bioenergije v Italiji v letu 2009 (ENEA 2010)
89
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Slika 2 – Zabojniki za biološke odpadke, Vir: Komunala Kranj
Slika 3 – Certifikacijski znak, ki potrjuje, da je izdelek kompostiren pod določenimi
pogoji, http://de.wikipedia.org/w/index.php?
title=Datei:Biodegradable.svg&filetimestamp= 20081027225924
Poglavje 4 – Nevarni odpadki
Slika 1 – Kartuši, http://en.wikipedia.org/wiki/File:Ink-jet_printer_insidecartridges.jpg
Slika 2 – Znaki za nevarne odpadke, http://www.unece.org/trans/danger/publi/ghs/
pictograms.html
Slika 3 – http://en.wikipedia.org/wiki/File:Volontariclowndicorsia.JPG
Slika 4 – Načini ravnanja z nevarnimi odpadki v Sloveniji v letu 2009, http://
kazalci.arso.gov.si/xml_table?data=graph_table&graph_id=8000&ind_id=368
Slika 5 – Rja na kateri so se naselili tudi raki vitičnjaki, http://en.wikipedia.org/wiki/
File:Corrosion.jpg
Slika 6 – Eksotermna reakcija, http://en.wikipedia.org/wiki/
File:ThermiteReaction.jpg
Slika 7 – Strukturna formula molekule PCB, http://sl.wikipedia.org/wiki/
Slika:Polychlorinated_biphenyl_structure.svg
Slika 8 – http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Radioactive.svg
Slika 9 – Fotografije izlitja,
http://en.wikipedia.org/wiki/File:Ajkai_vorosiszap_tarozo_(2)civertanlegi.jpg
http://en.wikipedia.org/wiki/File:Ajkai_vorosiszap_tarozo_(4)civertanlegi.jpg
http://en.wikipedia.org/wiki/File:Marcal_vorosiszapcivertanlegi.jpg
Poglavje 5 – Ponovna uporaba in recikliranje
Slika 1 – Lesene palete, Vir: Levo - http://en.wikipedia.org/wiki/
File:Wooden_pallet_with_glove.jpg, Desno - http://en.wikipedia.org/wiki/
File:EUR_Palette_Stapel.jpg
Slika 2 – Roskilde festival, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/5/5b/
Roskilde_Festival_-_Orange_Stage_-_Bruce_Springsteen.jpg
Slika 3 – Nekateri izdelki v "bottegi Utilla", Vir: Bottega Utilla
Slika 4 - Ponovna uporaba kozarca dišeče sveče, Vir: Univerza v Novi Gorici
Slika 5 -http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/5/50/
Turtle_entangled_in_marine_debris_%28ghost_net%29.jpg
Tabela 1 – Energijski potencial sestavin komunalnih odpadkov
Poglavje 6 – Energijska izraba odpadkov
Slika 1 – Predelava odpadkov v TGO v Surovini Maribor (Vir: Gorenje Surovina d.o.o.)
Slika 2 – Levo - sežigalnica odpadkov na Dunaju, zunanjost je projektiral avstrijski
umetnik Friedensreich Hundertwasser; Desno – sežigalnica odpadkov na Švedskem, v
mestu Malmö; http://en.wikipedia.org/wiki/Incineration
Slika 3 – Zgoraj - soba za nadzor sežigalnice odpadkov; Spodaj - peč sežigalnice
odpadkov s premično rešetko; vidne so tudi luknje za vpihovanje zraka, http://
90
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
en.wikipedia.org/wiki/Incineration
Slika 4 - TCDD oz. 2,3,7,8 – tetraklorodibenzodioksin, http://en.wikipedia.org/wiki/
File:Dioxin-2D-skeletal.svg
Poglavje 7 – Odlagališča odpadkov
Slika 1 – Kompaktor na odlagališču (Vir: Komunala Kranj)
Slika 2 – Ljudje iščejo uporabne odpadke na smetišču na Filipinih, http://
en.wikipedia.org/wiki/File:Payatas-Dumpsite_Manila_Philippines02.jpg
Poglavje 8 – Odpadki v Evropi in svetu
Slika 1 – Količine proizvedenih nemineralnih odpadkov na prebivalca (v kg) po državah
EU v letih 2004, 2005, 2008 in 2010, http://epp.eurostat.ec.europa.eu/
statistics_explained/images/0/01/Non-mineral_waste_generation%2C_2004-2010_%
28kg_per_inhabitant%29_F2.PNG
Slika 2 – Količine nemineralnih odpadkov v 27-ih državah EU po letih v milijonih ton,
http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/images/2/23/Nonmineral_
waste_generation_%28based_on_NACE_Rev._2_classification%29%2C_EU-27%281%29%
2C_20042010_%28million_tonnes%29_F3.PNG
Slika 3 – Načini ravnanja z odpadki v EU med 2004 in 2010 (milijoni ton), http://
epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/images/1/10/
Development_of_waste_treatment_in_the_EU-27%281%29%2C_2004_-_2010_%
28million_tonnes%
29_F5.PNG
Slika 4 – Kovanec, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/en/2/26/
Common_face_of_one_euro_coin.jpg, Smeti, Vir: Matjaž Dovečar
Slika 5 – Primerjava razvoja količin komunalnih odpadkov, števila prebivalstva in
gospodarske aktivnosti (BDP) v EU med leti 1995 in 2009, http://
epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/index.php?
title=File:Municipal_waste%20_generated,_population_and_GDP_in_the_EU27_from_1995_to_2009_%281995%3D100%29.PNG%20&filetimestamp=20110708155550
Slika 6 – Odpadna elektronska oprema pogosto konča v manj razvitih državah
http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/a/a1/India_Victor_Grigas_201112.jpg
http://en.wikipedia.org/wiki/File:India_Victor_Grigas_2011-14.jpg
http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/5/56/India_Victor_Grigas_201113.jpg
http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/9/96/Agbogbloshie.JPG
http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/0/08/Recycling_lead_in_a_leadacid_battery_recovery_facility.jpg
Slika 7 – Plastični odpadki predstavljajo nevarnost za živali, (Vir: Univerza v Novi
Gorici)
Slika 8 – Mikroplastika, (Vir: Univerza v Novi Gorici)
91
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
Poglavje 9 – Vključevanje javnosti v sistem ravnanja z odpadki
Slika 1 – Ob nakupu sadja in zelenjave lahko ustvarimo veliko odpadne embalaže (vir:
Univerza v Novi Gorici)
Slika 2 - Čistilna akcija Očistimo Slovenijo! (Vir: Matjaž Dovečar)
Poglavje 10 – Strateške usmeritve in cilji ravnanja z odpadki
Slika 1 – Hierarhija ravnanja z odpadki (Prirejeno po: 2008/98/ES; Gertsakis in Lewis
2003)
Slika 2 – Stisnjene pločevinke, http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/c/
c9/Pressed-cans.jpg
Slika 3 - Luna, http://en.wikipedia.org/wiki/File:FullMoon2010.jpg
Zemlja, http://en.wikipedia.org/wiki/File:The_Earth_seen_from_Apollo_17.jpg
Pločevinka, http://en.wikipedia.org/wiki/File:POE_Stay-on_tab.jpg
Sliki 4 in 5 – “Piran-Slovenija” (Vir: Okolje Piran d.o.o.)
Slika 6 – Količine ločeno zbranih frakcij v občini Piran naraščajo že od leta 2001 (Vir:
Javno podjetje Okolje Piran d.o.o.)
Slika 7 – Deleži ločeno zbranih odpadkov leta 2010
Tabela 1 – Nastali in odloženi komunalni odpadki v Sloveniji
Tabela 2 – Ločeno zbiranje komunalnih odpadkov v prestolnicah dežel programskega
območja (v %), Vir: Istat - Nacionalni statistični Inštitut
92
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
93
TESSI - Priročnik o ravnanju z odpadki
94