1. No category

O
L
K
E
J
O
L
I
L
A
K
E
J
E
v Cerknici
S
a
tv
š
u
O
r
d
K
a
g
e
A
tn
s
K sopisa ob štiridesetletici Pu
Priloga ča
KAKO SE JE
KALILO JEKLO
od velikega poka do 1975 – na Notranjskem se vsako leto
pustuje. Poganjiči strašijo po Cerknici, fantje dekletom, ki
se do pusta niso omožila na hišo narišejo »pojaca«. Na
pepelnico pokopljejo pusta. Ustanovi se pustni odbor, ki
bo kmalu prerasel v društvo.
1975
Pustno društvo Cerknica razvije svoj prapor.
Odločijo se, da bodo nadgradili tradicionalni pogreb pusta in pripravili prireditev tudi v nedeljo, ko imajo
ljudje več časa. Ta letnica se v zgodovino zapiše kot začetek
organiziranega pustovanja pri nas.
1976
društvo pripravi prvo večjo prireditev, ki jo naslovi »Kmečka ohcet«. To je predhodnik velike
pustne povorke po ulicah Cerknice.
1977
prva prava pustna povorka z Martinom Krpanom. Predsedniku in ustanovitelju društva Miru
Jenčku velika ladja, ki so jo na prireditev pripeljali gostje iz
Zagona pri Postojni, ne da miru in porodi se ideja, da bi tudi
sami začeli izdelovati velike pustne figure.
1978
po ulicah Cerknice prvič leti velika coprnica.
Akademski slikar Milan Rot se pridruži pustarjem in nastane najbolj prepoznavna velika figura našega
pusta pramati Uršula.
1979
obiskovalci na karnevalu prvič občudujejo velikega hudiča, ki na pašo žene skupino polhov.
Skupina je, kot kasneje še mnoge maske, nastala po motivu slik iz knjige Slave vojvodine Kranjske polihistorja Janeza
Vajkarda Valvasorja.
PREDSEDNIKI
Pustnega društva
1975-1981
1981-1985
1985-1987
1987-1989
1989-1991
1991-1992
1992-1996
1996-1997
1997-2002
2002-2004
2004-2005
2005-2012
20012-2013
2013
2
JENČEK Miro
JERMAN Ludvik
TURK Sergej
JENČEK Miro
MILER Sašo
ZAKRAJŠEK Janez
ŠPAREMBLEK Andrej
ČEFARIN Lilijana
NARED Boštjan
PONIKVAR Mitja
POHOLE Miloš
PREŽELJ Ksenija
ZALAR Jasna
PETRIČ Dušan
1980
1981
karneval odpade zaradi smrti predsednika Tita.
Vseeno na pepelnico pripravijo pustov pogreb.
iz jezera prvič priplava ščuka velikanka. Pravzaprav ne priplava, ampak jo na »raupšic«, na roke
ujamejo jezerski ribiči.
1982
velikim pustnim likom se pridruži povodni
mož Jezerko iz legende o nastanku Cerkniškega
jezera. Največ pogledov, sploh med ženskami, privablja njegovo mednožje.
1983
1984
prvič jo pustarjem zagode vreme. Pustuje se, a
ne javno.
v centru Cerknice se postavi prava Butalska
vas. Cerknico prvič obiščejo liki iz knjige Frana
Milčinskega in je nikoli več ne zapustijo. Tudi te maske, kot
vse velike figure, nastanejo pod rokami Milana Rota.
1985
1986
1987
obiskovalce karnevala prvič pozdravi veliki zmaj.
Takrat mu pravimo še postojnski.
spet nam jo zagode vreme.
v Cerknici je vse v znamenju« kontrabanta«. Tihotapljenje je stvar, na katero smo še danes zelo
ponosni.
1988
odločimo se, da za vse grehe obsodimo in na začetku Cerknice javno sežgemo veliko coprnico
Kunigundo. Karneval prvič v živo prenaša nacionalna TV.
1989
pripravimo Žabjo ohcet. Žabe z vsega sveta se
zberejo pri nas in si, spet pred kamerami nacionalne TV, obljubijo večno zvestobo.
1990
v luči družbenih sprememb se odpovemo karnevalu in pripravimo volilni golaž. Po Cerknici,
ob velikih figurah, svoje programe predstavljajo butalske različice strank.
1991
1992
v letu, ko postanemo samostojni, karneval odpade zaradi slabih vremenskih razmer.
našim maskam se na povorki prvič pridruži
tudi veliki žabec Rego Vranjejamski – največja
žaba na svetu.
1993
neposredni prenos karnevala (I)zganjanje hudiča na nacionalni televiziji s sežigom coprnice na
grmadi. Butalci ugotovimo, da se s coprnicami ni za igrati, saj
že med karnevalom začne močno snežiti. Erika Zmajska je
zato brez dvoma naša zadnja coprnica, ki konča v plamenih.
2004
2005
žled v led objame Butale in naše maske, kar
prepreči tradicionalno rajanje
Butalci svobodno zakorakajo po vsej Evropi.
Prvič v karnevalu nastopi mlada coprnica Liza,
ki je metlo zamenjala za prašiča.
2006
karnevalu se pridruži Gasilska enota z novimi
Butalci – gasilci. Izvedemo prvo pravo brizgalno reformo na slovenskem.
2007
Butalci spet prevzamejo karneval v svoje roke
in vstajajo ter vztrajajo. Meščanom se pridruži
Jara gospoda, nova generacija pomembnih Butalcev, ki je po
skicah Božidarja Strmana- Miša nastala pod rokami Martina
Petriča.
2008
vrag obišče Butale, zato vsak obiskovalec karnevala prejme masko hudiča. Povorka je tako
hudičevo dobra!
1994
1995
1996
2009
2010
Liki Marjana Mančka Dajnomir, Miliboža in
Milimir se iz naših hribov prvič spustijo v dolino. Karneval nosi naslov Hribci na svojem.
2011
1997
v karnevalu spet kraljujejo Butalci. Kot vedno
začno na debeli četrtek in pustni teden zaključijo na pepelnico s pokopom pusta.
2012
1998
po karnevalski trasi prvič svoj ogenj bruha novi
zmaj. Ta ni več postojnski, ampak butalski!
Pridružita se mu tudi mala zmajčka.
2013
1999
2000
2014
2015
coprnice se maščujejo za sežig in zima spet pokaže svoje zobe. Karneval odpade.
vse je pripravljeno za veliko pustno povorko, a
dež prežene maske in obiskovalce pod streho.
po ulicah Cerknice Butalci prvič porivajo velikega pitanega ježa.
Butale spet volijo. Šprinca Marogla zopet zleze v brado Župana Butalskega, ki na povorki
pozdravi vse naše maske in številne goste.
2001
2002
denarja ni - pusta ni
pustovanje je v znamenju coprnic, ki na pustno nedeljo pripravijo Coprniški zlet
2003
Cerknica postane Mesto
pravljic
Butalci začutijo svoje mesto in spet pripravijo
nepozabno rajanje.
kljub pogubnemu žledolomu, ki je mesec dni
pred karnevalom uničil skladišče, na povorki
pustarji »zacoprajo« pomlad.
Butalci spet cel teden opevajo slavo svoje butalske države in začno teči svoj Butalski tek v ma-
skah.
na Coprniški bal v Butalah na prašiču prijezdi
pomlajena coprnica Liza, ki je prestala lepotno
operacijo Martina Petriča.
Butalci pripravijo čisto pravo olimpijado, ki se
jo udeležijo vse naše maske in mnogi gosti. Tek
med častnim krogom po Butalah odpoje svoj labodji spev.
po Cerknici zopet skačejo žabe, ki so si končno
spet izborile svoje leto.
praznujemo 40 let Pustnega društva in po
Cerknici leta vsaj 40 zacopranih. P.S.: Butalci imamo sicer velike glave, a
slab spomin. Največji problem nam delajo pisni viri, ki jih redno izgubljamo.
Zanašamo se na ustne vire, ki so tradicionalno nezanesljivi, zato se opravičujemo za vse morebitne napake, ki so
nastale v tem zapisu. Pustovanja pri nas
so pač nepozabna, čeprav se jih očitno
slabo spomnimo…
3
POKOP PUSTA
Vsako leto po pustnem počitku, ki sledi nedelji, pride
pustni torek. In na dan, ko je povsod drugod najbolj veselo, pri nas s strahom čakamo na žalostno novico. Točno
opolnoči namreč, vedno ravno na predvečer pepelnice,
umre naš pust. Spokojno zapre svoje oči in se s pomočjo izvirnih, a malo čudnih mask uleže na pare. Vsako leto
ima drugo, vsaj malo aktualno ime in impresiven organ.
Različni menihi, zdravniki, škrati in ostale sakramuze zač-
Lojzeta Perka, lesorezi Milana Rota, fotografije Jožeta Žnidaršiča,… Pustni pogreb je tudi nekakšna iniciacija vseh
novih pustarjev. Nisi čisto naš, dokler te na pepelnico ne
»krstimo« v Cerkniščici pod mostom. Pust je včasih ležal
na Peščenku, potem v Žajfnci, pa v Pustni hiši in verjetno
še marsikje vmes, a vedno je končal svojo pot kot pepel, ki
ga je voda odnesla vse do Črnega morja. In verjemite mi,
če se bo kdaj zgodilo, da na pustni torek nekje v Cerknici ne bo umrl kak pust, ki ga bo naslednji dan potrebno
pokopati, bo zima trajala vse leto. Pa ne samo eno leto,
ampak dokler je spet ne bomo pregnali. Saj vendar ni lepšega dokaza za to, da to uspešno počnemo že stoletja, kot
je odprtje kopalne sezone vsako leto po koncu pusta. Ni
važno, ali je to začetek februarja ali konec marca – neutolažljivi pogrebci bodo za pustom skočili v deročo reko ali
pa razbijali led, da pridejo do vode. Ja, voda vse nase vzame, pravijo. In po pustnem tednu v Cerknici ima veliko za
jemati. Zato je pogreb postal skoraj intimna stvar. Samo
no svoje litanije. Odpre se Žalostna soba in žalujoči se
začno zgrinjati izkazat svoje zadnje spoštovanje umrlemu.
Ja, ena največjih skrivnosti, ki lahko obsedajo s pustom
zastrupljene ljudi pri nas, je prav gotovo, kdaj smo v
Cerknici prvič pokopali pusta. Vsi sicer vemo, da je bilo to
zelo dolgo nazaj, da je bilo mrzlo in da so ljudje skakali po
vodi. Ne vemo pa natančne letnice. Kdo ve, morda takrat
sploh še niso šteli let. Obstajajo zelo stare črno-bele fotografije, še izpred velikih vojn, ko je bil most nad Cerknišči-
najbolj vzdržljivi pustarji lahko s takim zanosom pustujejo cel teden. No, če je že nastopajočih v pogrebni povorki
čedalje manj, je pa gledalcev, ki si pridejo predstavo pogledati, tradicionalno veliko. Morda na to, poleg tega, da
je zadeva res impresivna, vpliva dejstvo, da je ogled tega
spektakla tradicionalno brezplačen. In vsi vemo, kako radi
imamo Butalci »zastojn« stvari. Če slučajno še niste bili
na pustnem pogrebu v Cerknici - pridite letos. Ne bo vam
žal. To je stvar, ki jo mora vsak človek doživeti vsaj enkrat
v življenju.
co še lesen. A vsi vemo, da se je pusta pokopavalo že prej.
Če gre zaupati (p)ustnim virom, se pri nas baje pustuje
že od pamtiveka. Spomnijo se ljudje po pripovedovanjih,
da je bilo vedno veselo. Čeprav niso imeli veliko, razen
pod kapo, so vseeno iz slame naredili pusta, se namazali
z ogljem in ga v žalostnem sprevodu, polnem zbadljivih
napisov na transparentih, odnesli k zadnjemu počitku na
mostu. Tam so ga javno upepelili še preden so krematoriji
postali moda in standard. Jasno je tudi, da so pogrebne
svečanosti za pustom v Cerknici prav gotovo prva pustna
premakljiva ulična predstava na slovenskem. In zato niti
ni čudno, da se je žalovanje za nesrečnikom raztegnilo in
razvilo v pustovanje, kot ga poznamo danes. Pogreb je
od nekdaj navduševal umetnike vseh vrst. Olja na platnu
4
PUSTNE ZABAVE
Silna ljubezen do pusta in »mačkoranja« v Cerknici je
vsem dobro znana. A vprašajmo se od kje in zakaj? Govori
se rado, da pri nas pustujemo že jako dolgo. Da je bilo,
že preden so sploh iznašli papir in svinčnik, v naši dolini
ob pepelnici vedno veselo in da so že takrat nekateri radi
brodili po mrzli vodi. In če že pisnih virov ne najdemo
kaj dosti, je ustnih mnogo. Usta so nasploh organ, ki ga
tesno povezujemo s pustom. Skozi usta namreč dovajamo
sredstva, ki sprva morda nesmiselno početje spremenijo v strašno zabavne anekdote. In teh je veliko. Tekočih
sredstev in anekdot. In tako pridemo do zabav. Tistih, ki
so se dogajale pred več kot štiridesetimi leti in iz katerih je
potem nastalo društvo. Govori se, da nam gostilen ni nikoli manjkalo, a ena je v spominu »staroborcev« zapisana
z zlatimi črkami. Vedno, ko kdo spregovori o njej, se jim
zarosijo oči in vsak ima na zalogi vsaj dve ali tri zgodbe,
ki se začnejo s stavkom: »Smo bli enkrat v Žajfnci…« Tam
je včasih ležal pust in pustarji. Cel teden. Pustni teden. Ja,
pri nas je en dan pač premalo. Baje je bila gosta megla,
taka, da bi jo lahko rezal in ljudi toliko, da bi jih težko
preštel, tudi če bi jih lahko. Ideje so rade rastle v tem vlažnem okolju in kakšna med njimi je bila celo pametna.
Leta so minila, sistemi so se spremenili in z novo državo
je tudi Žajfnca dobila novo namembnost. Namesto raznobarvnih mask so v njej vgnezdile enobarvne poslanke. Ko
govorimo o starih gostilnah, ne moremo mimo Peščenka,
ki je tudi rad gostil vesele maske in služil kot poslovilna
vežica. Tam zdaj niso poslanci ali vsaj občina, kot bi človek
morda mislil, ampak so si kljuko podajali mnogi od gostincev (domačih), zlatarjev (regijskih), kitajcev (čistokrvnih) do pekov (mešanih). Samo pustarjev je čedalje manj.
Ti so se bili tako prisiljeni premakniti bolj proti centru,
kamor spadajo, in s pomočjo pridnih in žejnih rok uredili
slavno pustno hišo (ali pust‘ka) in tudi kamin! Pa je bilo
spet veselo (in to ne samo med pustom!) in ideje so spet
imele kje rasti. Tudi pustovanje je raslo in naš mali domek
je bil premajhen za vse zabave željne in žejne. Tako smo
mnoga leta lahko uživali čez cesto v stari restavraciji nad
trgovino (sej bi človek rekel Mercatorjem, samo kaj, ko je
hrvaški). Tam je plesalo staro in mlado. Vsak, ki je dal kaj
nase in vase, je bil tam. In še danes se mnogi pustnih let
ne spominjajo samo po karnevalu, ampak predvsem po
stvareh, ki so se zgodile v restavraciji, ko je zunaj še pel
kak našemljen petelin svoji kuri. No, pa je tudi restavracijo
vzel hudič, kot je še marsikaj v naših krajih. Zabave so ostale, saj lahko vzameš človeku pusta, ampak, da bi vzel pusta
iz človeka – tega pa ne moreš. Pa smo se šemili pod šotori
in po gostilnah in na štantih. In se bomo tudi letos in naslednje leto in tako naprej. Na pustni torek spet v Žajfnci, v
muzeju – kot betonskim stenam pustne hale s ponosom
rečemo mi. Tam bo spet ležal letošnji nesrečnik s prijatelji.
In bo krog sklenjen. Zabave so pomemben del pusta, saj,
kot radi rečemo pri nas: »Za našemit mi je zmankalu cajta,
za kej popit in se poveselit ga mam pa zmirej!«
5
BUDEZ SKOZI ČAS
6
Cerkniški pust se je po ustanovitvi društva hitro razvijal.
Manjkalo pa nam je nekaj, kar bi mu dalo globino in širšo
idejo. Recimo rdečo nit. Potrebovali smo prostor in čas,
kjer bi lahko osmislili vse ideje, ki smo jih predstavljali na
nedeljski povorki. Sobota je bila vedno znana po pustnih
plesih in zabavah v maskah in tako je čas, ko so Butalci
dobili prostor, da razvijejo svoje ideje, postal pustni petek.
Prvo je bil to Butalski veseli večer. Kmalu pa je iz te ideje
zrasla Butalska skupščina. Tesno je z nastankom te prireditve povezan Ivan Urbas, ki jo je dolgo vodil, režiral in v
njej vedno tudi igral. Prvo t(r)ajnika, kasneje pa tudi Župana Butalskega – najvišjo in najbolj pomembno funkcijo
pri nas. Janez Praprotnik in Božo Levec sta vse zanimive
stvari, ki so se čez leto zgodile, satirično priredila in jih
zapisala v scenarij, ki so ga potem na oder postavili šte-
teju. Pa so jim odgovorili, da sekretar komiteja tako ali
tako igra v predstavi in še sam rad kakšno močno doda.
Ja, tako je bilo včasih. Ko so telepati končali s sedenjem, je
ljudi zabavala še kakšna glasbena skupina in vsi skupaj so
odplesali v sobotno jutro. Prostor v centru je tako postal
premajhen za vse, ki so si želeli v živo ogledati vsakoletno
zasedanje. Zato smo se preselili v večnamensko dvorano
(beri: telovadnico) in prireditvi dodali številne glasbene in
plesne goste ter maske. Vsakoletno sodelovanje cerkniške
godbe pa je prireditvi dodalo še eno novo dimenzijo. Potem je, tako kot je cvet butalske inteligence na svojih sedenjih že prej napovedal, prišla meja na Kolpi in večstrankarski sistem. Dobili smo nov slovenski parlament, pri nas
pa Butalskega oziroma Butalski deželni zbor ali BUDEZ.
vilni domači igralci. Odrov je bilo več. Začelo se je v tem
časopisu že večkrat omenjeni restavraciji nad trgovino v
centru mesta. Butalski telepati so si za svojo sejno dvorano
pač izbrali gostilno. Eni so sodelovali vsako leto, drugi občasno, tretji pa le sem in tja. Vseh skupaj pa je bilo preveč,
da bi jih naštevali tu. Mimo nekaterih pa vseeno ne gre.
Le kdo bi pozabil našega prvega butalskega župana, prvega Frančiška I., Franceta Dolničarja, pa Obloškega Tončka
Franceta Škrabca, butalskega policaja Franceta Meleta in
mnoge druge. Ja, veliko se jih je zvrstilo skozi leta. Postali
so zaščitni znak našega pustovanja in ponesli slavo butalske neumnosti v svet. Pri tem jim je pomagal tudi prvi
program nacionalnega radia, ki je prireditev več let v živo
prenašal. To so bili zlati časi Butalske skupščine. Razprave je popestrili tudi zborček, ki je znane ljudske napeve
s spremenjenimi besedili doživeto odpel in nasmejal občinstvo. Kar so naši telepati na teh zasedanjih napovedali,
se je potem čez leto velikokrat tudi uresničilo. Aktualne
politične in družbene zadeve so na šaljiv in piker način
znali predstaviti tako, da so jih vsi razumeli, a jim nihče
ni mogel ničesar očitati. France Škrabec se spomni, da
so jih celo znanci iz Litije spraševali kako si vendar upajo
biti tako kritični in kaj na to pravijo na centralnem komi-
Nastopajoči v obeh so si postajali čedalje bolj podobni in
zato včasih nisi več vedel, kdo je butalski posranec in kdo
slovenski poslanec. Ljudje so se zdaj raje smejali kar prenosom iz ljubljanskega parlamenta, naši veljaki pa so se
znašli pred oviro. Z novimi časi so namreč prišla tudi nova
pravila. Zdaj se ni več smelo postavljati ogledala. V demokraciji je pač tako, da nikoli ne veš, kdo bo kdaj kje končal
in ti krojil usodo. Ni važno, česa ali koga se lotiš, vedno
se ti smeji največ polovica obiskovalcev. Druga polovica
pa užaljeno in grdo gleda. Tako je napočil čas, da politiko
pustimo politikom, mi pa naše obiskovalce začnemo zabavati s televizijskim programom. Temu se vsi vedno radi
smejimo. Program pustnega petka je tako zasedla prireditev TV ČOHOVO – kanal 13. Parodija na TV program,
različni skeči in tradicionalni nagovor Župana Butalskega.
S to našo satirično parodijo smo gostovali po vseh Butalah
– od športne dvorane, restavracije in šotora do Kulturnega doma. Letos se z združitvijo Butalskega parlamenta in
televizije vračamo nazaj v športno dvorano, kjer bomo vsi
skupaj uživali na Slavnostni seji BUDEZ-a ob štiridesetletnici pustnega društva. Verjemite mi, naši telepati in posranci imajo pripravljenega marsikaj zanimivega – morda
celo kakšno rešitev za stanje v katerem smo. Kot vedno.
PUSTNA RAJANJA ZA NAJMLAJŠE
V preteklih štirih desetletjih so se naši najmlajši zabavali
in rajali v okviru šolskih dejavnosti in vrtca. Po vaseh in
tudi v Cerknici so največkrat mlade maškare obiskovale
domove in se predstavljale, običajno na pustni torek. V
Dolenji vasi so že kakšen teden prej maškare po vasi preganjale mladež. Pred tridesetimi leti so prvo maškarado
na pustno soboto organizirali taborniki. Organizirali so
sprevod po cerkniških ulicah in zaključili rajanje v Brestovi menzi. Kasneje je organizacijo maškarade prevzelo
Društvo prijateljev mladine. Nekajkrat so maškare rajale
kar na ulici, kasneje pa se je rajanje za najmlajše preselilo
v športno dvorano Cerknica. Pred dobrim dvajsetimi leti
je Pustno društvo prevzelo organizacijo otroške maškarade in jo uvrstilo med prireditve, ki potekajo cel teden.
Naše najmlajše so zabavali znani in manj znani animatorji, klovni, glasbene skupine. Naj predstavimo vsaj nekaj
znanih izvajalcev, kot so: čarovnik Grega, animator Sten,
pevka Romana Kranjčan, mini teater, Damjana Golavšek,
Melita Osojnik… Najbolj odmeven pa je bil nastop skupine Čuki in skupine Mak iz Postojne.
Vsako leto so se predstavile tudi znane cerkniške maske:
polhi, Butalci, žabe, čarovnice in Hribci. Maškare so se pogostile s pustnim krofom in čajem. Glede na to, da maškarada poteka v športni dvorani, ni bila v zadnjih dvajsetih letih nikoli odpovedana, tudi v letu, ko je odpadel
nedeljski pustni karneval, smo organizirali rajanje za naše
najmlajše. Maškarado vsako leto obišče okrog tisoč petsto
obiskovalcev. Med maskami opazimo številne izvirne maske, narejene doma z veliko domišljije in ustvarjalnosti.
Maske so velikokrat aktualne in odsevajo trenutno dogajanje v družbi. Pri organizaciji maškarade vsako leto sodelujejo mladi, ki želijo pridobiti izkušnje in imajo veselje do
dela z mladimi. Aktivni so predvsem člani Društva prijateljev mladine in taborniki. Vsako leto poteka pustna zabava
za najmlajše tudi v osnovni šolo Grahovo, ki je dobro obiskana in lahko rečemo tradicionalna. V zadnjih letih potekajo pustne zabave po šolah in vrtcih tudi na pustni torek.
Število obiskovalcev otroške maškarade nam lahko pove,
da na cerkniškem še ne bo zamrla tradicija pustovanja in s
tem preganjanja zime. Vsako leto je tudi velik interes mladih, da se udeležijo nedeljskega pustnega karnevala.
7
PUSTNI LIKI
BUTALCI
Avtor mask: Maksimiljan Rot
Butalci so eni najbolj znamenitih likov v cerkniškem pustnem karnevalu. Kako tudi ne, saj so tudi Butale tako znamenite, da se njihova znamenitost že kar čez rob preliva.
Še malo, pa bo do Tepanjčanov prišla. Prav Butalci so tisti, ki na debeli četrtek vsako leto vzamejo oblast županu
Cerknice, nato pa vse postavijo na glavo. Kako tudi ne, če
so pa njihove glave tolikšne, da jih je težko v luftu obdržati. Fran Milčinski je pisal o njih. In glede na to, da se je kar
dosti mudil v naših koncih, je prav gotovo na te kraje mislil, ko je butalske zgode in prigode opisoval. Kaj lahko bi
Butale tudi z njegovim rojstnim Ložem poistovetili, a so v
dolini rekli, da oni pa že niso tako butasti. »Mi pa smo,«
so že pred desetletji zavpili cerkniški pustarji in z veseljem
pograbili ponujeno.
Leta so pokazala, da Butalci v pustno Cerknico pašejo
kot ata na mamo. Njihove bogate reference pri delu z neumnostjo pomagajo, da se vsakič znova izpelje tudi tako
neumna stvar, kot je pustovanje. In to dobro se izpelje, z
odliko. Je pa bilo nekoč vse te neumnosti kar malo preveč.
Toliko je je bilo, da se je tudi v pustni teden ni dalo vse natlačiti. Takrat je Župan Butalski sklenil, da se bo presežek
neumnosti izvozilo drugam. In se jo je. Kakšna napaka!
Ljudje, nevajeni neumnosti, so jo kar naenkrat dobili v
roke. Potem pa z njo počeli tako neumne stvari, da se je še
Butalcem neumno zdelo. Od tedaj Butalci neumnost raje
obdržijo zase. Le oni znajo namreč z njo upravljati tako,
da ni nikjer nobene škode. Tisto, ki so jo pa takrat izvozili,
pa ljudje še naprej podajajo eden drugemu in upajo, da se
bo končno našel nekdo, ki jo bo znal ukrotiti.
BUTALSKA POLICIJA
Avtor mask: Valentin Schein
Imeli so Butalci svojčas samo enega policaja, pa še ta ni
bil čisto pravi policaj. Bil je to občinski hlapec, ki si je ob
nedeljah in praznikih nadel kapo, v roko vzel helebardo in
postal policaj, strah vseh tolovajev. Grozanskega razbojnika Cefizlja je trikrat ujel, a razbojnik mu je prav tolikokrat
ušel. Enkrat skozi zadnja vrata, drugič skozi sprednja, tretjič pa kar izpred njih. In ko je Župan Butalski ugotovil, da
en sam policaj ne more prijeti takega zvitega razbojnika,
8
je še več policajev zaposlil. Da bodo lahko na Cefizlja čakali pri vseh vratih, kar jih Butale premorejo. In tako imamo
v Butalah policajev, kolikor imamo duri, Cefizlja pa le enega. Zdi se, da ga policaji namenoma nočejo ujeti. Saj bi še
brez službe ostali potem.
Policaj in Cefizelj (povzeto po Butalcih Frana Milčinskega)
V Butalah so imeli občinskega hlapca, ob delavnikih je goved pasel in lenobo, ob nedeljah in praznikih pa si je na
glavo poveznil kapo, ta kapa je bila rdeče obšita, v roko
je vzel helebardo ali sulico in je bil policaj, strah vseh tolovajev. O tem policaju je slišal tudi grozanski razbojnik
Cefizelj, ki so pravili, da je že sedem ljudi zadušil in tri
ženske. Pa je zasrbelo Cefizlja, da si gre ogledat policaja,
in je bilo tisto nedeljo, ko obhajajo v Butalah vsakoletno
žegnanje in poboj, pa je šel v Butale in se nastavil policaju
tik pod nos. Policaj je rekel: »Hop, Cefizelj, te že imam!
Marš v luknjo! Imamo krojača, se mu pravi rabelj, ti bo
vzel mero okrog vratu.« Cefizelj ni rekel ne bev ne mev in
je šel s policajem. Pa prideta mimo peka. »Oh,« je vzdihnil
Cefizelj, »dokler še lahko požiram; en sam edini koruzni
hlebček bi rad snedel, tako dobrih, pravijo, ne peko nikjer
nikoder kakor v Butalah.« »Nu!« je pritrdil policaj. »Pri
nas imamo masten gnoj, naša moka iz naše koruze je kakor zabeljena.«
In ker je bil pek za občinskega moža., mu policaj ni maral
odjesti dobička in je pustil Cefizlja v pekarijo in se je s
helebardo ali sulico postavil pred vrata, da ga počaka. Čaka
in čaka, pa ga ni bilo Cefizlja — šent je bil odšel pri zadnjih
vratih in se niti ni poslovil. Policaj hud — krščen Matiček
— tako je bil hud, da je kar pljunil. Ali Cefizlja ni bilo in ga
ni bilo in ni vse nič pomagalo. Poteče teden, potečeta dva,
pride tretja nedelja, pa je Cefizlja spet zasrbelo, da gre v
Butale, in je šel in se nastavil policaju pod nos. »Hop,« je
rekel policaj, »ali te imam! Zdaj mi več ne uideš!« in ga je
prijel za rokav. Cefizelj je prosil zamere: »Tujec sem,« je
rekel, »deželan, pa sem zadnjič pot zgrešil od peka, da
Vas nisem našel. Ali mi je bilo malo hudo!« — in je šel s
policajem kakor jagnje za materjo. Pa prideta mimo peka
in Cefizelj se je spomnil, da je lačen, in je lepo prosil in
policaj ga je spustil v pekarijo; mislil si je: »Ti si zvit, jaz
pa se bolj, to pot mi ne uideš!« in se je postavil na zadnja
vrata. In je čakal in čakal, pa ni dočakal, ker je Cefizelj to
pot šel zbogom pri sprednjih durih; in je bil policaj sila
hud, malo je manjkalo, da ni zaklel. Potečejo trije tedni
pa Cefizelj spet v Butale in policaju pod nos. »Hop,« je
rekel policaj, »ali te imam! Jaz ti pokažem, kaj je butalski
policaj, da mu boš uhajal!« in ga je prijel za rokav. Cefizelj
je prosil zamere: »Ni Vas bilo pred vrati,« je rekel, »pa sem
Vas iskal, kje ste; do današnjega dne sem Vas iskal in do
tele ure,« in je šel s policajem in se ni nič branil. Prideta
mimo peka in si je Cefizelj spet zmislil, da bi šel noter in
si kupil koruzni hlebček, in je milo prosil, da nikoli tega.
Pa je rekel policaj: »Tiček ti, bi mi spet rad ušel — pri tistih
durih, ne? Kjer mene ne bo. Ne boš, Jaka! Daj semkaj groš,
grem sam kupit koruzni hlebček, pa me ti čakaj tukajle!«
In je policaj šel in kupil in prišel nazaj in ko je hotel Cefizlju dati hlebček, ni bilo več Cefizlja. In je bil policaj tako
jezen, da je jezik pokazal za Cefizljem, in je še dobro, da
Cefizelj tega ni videl; zakaj Cefizelj je bil grozanski ropar,
ki so pravili, da je že sedem ljudi zadušil in pa tri ženske.
BUTALSKI GASILCI
Leto nastanka: 2006
Avtor: Martin Petrič
(povzeto po Butalcih Frana Milčinskega)
Butale so silno znamenite. Vse imajo imenitnejše kot drugod. Pa imajo tudi gasilce, ki so nezaslišano bolj imenitni
od gasilcev drugod in zlasti od onih gasilcev, ki jih rede
Tepanjčani.
Da, Tepanjčani! S Tepanjčani se od pamtiveka kosijo
Butalci zaradi imenitnosti in bog ne daj, da bi Tepanjčani
kaj imeli, Butalci pa ne. Ko so v Tepanjah imeli kolero,
niso Butalci prej dali miru, nego da so dobili takisto in še
črne koze povrhu. To njih slavo še danes očitno razodeva
znamenje ob mlaki sredi vasi, kjer imajo svoje vajeno shajališče gosi in race prostranih Butal, znamenite vasi, imenovane mesto.
Pa se je zgodilo in so imeli tepanjski gasilci postavnega
načelnika, ki je vedel, kaj se spodobi, in si je nabavil prekrasen gasilski meč s pozlačenim ročajem, da je bil zgled in
ponos ne le gasilski četi, nego tudi vesoljni fari tepanjski.
Holaj, komaj so to zvedeli Butalci , in so dejali: »Mi tudi!«
in so sklenili in so nabavili svojemu načelniku takisto meč,
kaj en meč, dva meča, naj ju nosi ob vsakem bedru svojega! Resnično so ju nabavili in ju je nosil in je bil v sijaju
obeh mečev postaven nič koliko - ni dosti manjkalo, pa bi
se bil pri procesiji še župnik umaknil kar izpod neba. Kajti
so gasilci v nemajhen kras tudi vsem butalskim procesijam
in ne le procesijam, nego vsemu - lahko bi rekel - duhovnemu življenju in napredku in sploh, kar ga je v Butalah. V
primeru z njimi so tepanjski gasilci prava figa!
Pa kadar je počastila Butale s svojo navzočnostjo kaka visoka glava - visokim glavam pravijo v Butalah »fraki« - in
je prišel mednje kak cerkveni ali posvetni »frak«, vedno in
povsod so bili gasilci prvi: načelnik z mečem ob vsakem
bedru, vsi gasilci v zlatih portah.
God svojega patrona so praznovali vsako leto jako slavnostno - dopoldne z golažem, popoldne z veselico - ne, s
tako veselico se Tepanjčani niso mogli ponašati! Sploh Tepanjčani! Tepanjčani so smešni! Imeli so požar, pa jim je
zmanjkalo vode! Vode Butalcem ni zmanjkalo nikoli in je
ne bo, prekrasno mlako imajo sredi svoje vasi, imenovane
mesto. Ne, vode ne! Take katastrofe so bile Butale do sedaj
srečno obvarovane. Pač pa, kar se tiče vina, vina jim je že
zmanjkalo, in to prav na eni veselici svetega Cvetoslava.
Take so pač gasilske veselice v Butalah.
Pa se je to zaradi vina zgodilo enkrat in, ako bog da, nikoli
več. Ko je naslednjič prišel praznik svetega Cvetoslava, so
bili pripravljeni, kratko rečeno, na vse - tista katastrofa jim
je bila v živ pouk. Odtlej so pripravljeni, dobro so pripravljeni na kakršno koli, tudi na najelementarnejšo žejo!
9
COPRNICA LIZA
Leto nastanka: 2012
Dolžina: 7 metrov
Višina: 5 metrov
Avtor: Martin Petrič
Liza je ženska sodobnih nazorov. Prvorojenka matere Uršule, ki pa se je od njenih naukov kar kmalu oddaljila.
Uršulo moški nikdar niso kaj posebej zanimali. Roko na
srce, tudi gnetli se niso okoli nje, s svojo grbo in kljukastim
nosom nikoli ni bila najbolj zaželena coprnica. A pri Lizi
je bila stvar drugačna. Res da ima tudi ona kljukast nos.
In grbo – pa ne eno, temveč dve. Ampak njeni grbi sta nameščeni na ravno pravih mestih in kmalu sta začeli buriti
moško domišljijo.
Pravijo, da je bil en Tepanjec še posebno vsiljiv snubec.
Nikakor se ga ni mogla odkrižati, pa še mati Uršula ji je
dala komando, da se mora nujno ustalit in svoje življenje v
red spravit. Pa se je, ampak ne tako, kot je ubogi Tepanjec
mislil. V prašiča ga je začarala, pa je ubila dve muhi na
en mah. Prva je prevozno sredstvo (splošno znano dejstvo
je, da začarani prašiči letijo še bolje od slonov), druga pa
samostojnost in mir pred materjo. Da tega, da ima stalno
nekoga za jahanje, niti ne omenjamo.
Tako je metlo postavila v kot, vsako leto pa se na svojem
prašiču pokaže obiskovalcem cerkniškega karnevala. Neukrotljiva kot je, pa ima poleg sebe vedno množico prijateljev sumljivega slovesa.
10
COPRNICA URŠULA
Leto nastanka: 1978
Dolžina: 12 metrov
Višina: 3,80 metrov
Avtor: Maksimiljan Rot
Coprnica Uršula je prva velika figura, ki se je predstavila
na cerkniškem karnevalu. Z dobrim razlogom. Valvasor
je v svoji Slavi Vojvodine Kranjske pisal o luknji na vrhu
Slivnice, kjer coprnice sestankujejo in kuhajo nevihte.
Butalci so zelo hitro ugotovili, da nevihta in karneval ne
COPRNIJA
Coprnice so zaščitni znak cerkniškega karnevala. Velika
coprnica, mati Uršula, je nekakšno jedro, okoli katerega se
je počasi nabirala in se še širi ta slikovita podoba Notranjske. In zakaj coprnija? Da je cerkniška Slivnica eno pomembnejših zbirališč te golazni, je zatrjeval že Valvasor. In
tudi verjel. Kot kažejo zadnja odkritja, je bil Valvasor eden
največjih poznavalcev tega področja človekove temne aktivnosti ter bil avtoritativen vir za dokazovanje obstoja
čarovništva.
gresta dobro skupaj, zato so se s coprnicami, natančneje
z njihovo pramaterjo Uršulo, skušali dogovoriti o lepem
vremenu v tistem delu leta. Ob pripravah na karneval gre
zato prvo častno vabilo vedno naravnost na Slivnico, v Uršuline roke. To je vse, kar lahko storimo, da se obvarujemo
nevihte, ki se ves čas kuha v velikem loncu na Slivnici, pod
budnim očesom čarovniškega zbora.
Povzeto po J. V. Valvasorju:
Na Slivnici je luknja, ki dela nevihto. Na vrhu imajo coprnice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke. Vidijo se kot
leteče drobne lučce. Sploh je pokrajina tu okrog s coprnicami dobro založena. Zato jih precej često kurijo in jih
mnogo sežgo, tako da pride včasih tod na grmado več
coprnic, kakor jih je v vsej deželi od pamtiveka sedlo na
skladovnico in bilo upepeljenih. Zaradi tega se tudi skrbno
skrivajo. Te golazni pa docela le ni uspelo pregnati, pod
velikanskim kupom pepela so takorekoč ostale še nekatere
iskrice, ki utegnejo prav lahko vžgati to ali ono skladovnico.
V središču tega njegovega dokazovanja in vere v čarovništvo je Slivnica z njeno okolico. Da učenjakove trditve
niso bile iz trte izvite, kaže vsakoleten pogled na coprnijo
v cerkniškem pustnem karnevalu. Coprnice se sploh več
ne skrivajo, vse več jih je, vse bolj so organizirane, urejeno
imajo kulturno življenje, skrbijo za podmladek. Postale so
že tako naraven del našega življenja, da nas sploh več ne
presenečajo. Le kadar se razposajeno zberejo in vreščeče
opozarjajo nase, se spomnimo, da z njimi preživljamo vsakodnevne težave, in da bi nam marsikdaj prišlo prav, če bi
se znali namazati z njihovo čudežno mastjo in odfrčati za
nekaj ur nekam daleč zunaj dosega vsakdanjih skrbi.
Tako je v svoji Slavi Vojvodine Kranjske zapisal polihistor
Janez Vajkard Valvasor. Sedaj, nekaj sto let kasneje, lahko
njegove besede potrdimo, saj je naš karneval nemogoče
izpeljati brez kompromisa s coprnicami. Ob čisto majčkeni nepazljivosti nam zakuhajo nevihto na dan povorke
in verjemite - potem se vse postavi na glavo. Oziroma na
noge, ker v Butalah je »postavljenost na glavo« naravno
stanje.
11
COPRNIŠKA KUHINJA
HRIBCI
Splošno znano dejstvo je, da coprnice v luknji na vrhu
Slivnice skozi celo leto kuhajo vse mogoče stvari. To lepo
dokazuje meglica, ki se včasih dvigne iz coprniške jame.
Nekateri pravijo, da je to kondenzacija, temperaturna inverzija, bla bla bla... pa kaj še?! To so coprnice, ki s pomočjo polšje masti kuhajo raznorazne zvarke in napoje,
ki krojijo naš vsakdan.
Vsako leto pa se v pustnem času prikradejo tudi med nas.
Svoje stare recepte in kulinarične mojstrovine predstavijo v karnevalu, ko se s premično kuhinjo pripeljejo skozi
Vsak jug ima svoj sever, vsaka zemlja ima svoje nebo, vsaka dolina ima svoje hribe. V hribih živijo Hribci, v dolini
Dolinci. Marjan Manček, ilustrator in pisec stripov za mlade (sicer pa naše gore list s hribskim pridihom), je med
drugimi liki ustvaril tudi Milibožo in Dajnomirja. Kasneje
se jim je pridružil še Milimir in nekaj živali in nastali so
Hribci. Družina, ki živi v naravi in z naravo. Dogajajo se
jim same prasmešne stvari, ki so lahko aktualne tudi danes.
Cerknico. V coprniški kuhinji se kuha polšja mast, ki je
osnova za coprniško mast, in za katero je znanih več receptov. Po novem polšji masti dodajo butalsko sol in jo
posujejo s pepelom iz žare lansko leto sežgane coprnice.
Napojev, zvarjenih v coprniški kuhinji, se z veseljem
poslužujejo tudi Butalci. Pravijo, da so tisti zvarki dobri za
prav vse stvari. Če jih spijejo, se počutijo pametnejše. Če
z njimi zalijejo butalsko sol, pa ta še bolj hitro raste in je
še bolj ostra.
Leto izdelave: 1995
Avtor: Marjan Manček
Vsako leto se za pusta z naših hribov spustijo v dolino, da
pozdravijo obiskovalce karnevala. Tu naletijo na Dolince,
urbanizirane Hribce, ki se hribovstva in hribstva branijo,
ga ne sprejemajo, so mu odtujeni, so pomembni, organizirani in predvsem butasti. Naletijo na Butalce.
HUDIČ S POLHI
Leto nastanka: 1979
Višina hudiča: 3,20 metra, težak preko 200 kg
Avtor: Milan Rot
Veliki popisovalec slovenskega življenja Janez Vajkard Valvasor je, kot se rad pohvali, prvi podrobneje popisal te živalce in kaj na Notranjskem počnejo z njimi. Polhanje je
še vedno tako popularno, da o njem ne bi izgubljali besed,
polhovka pa je postala kar nekakšno slovensko ljudsko
pokrivalo. S polhi pa je povezano tudi izročilo, namreč,
da jih na pašo goni sam hudič. Tudi njihova mast je silno uporabna, saj jo slivniške coprnice uporabljajo kot eno
glavnih sestavin za svoje zvarke.
O polhih in njihovi paši (povzeto po J. V. Valvasorju)
Opozarja na njihovo podobnost s podganami in vevericami. Hranijo se z bukovim žirom in raznim sadjem, preživijo zimo pod zemljo, poleti pa pridejo iz lukenj na svetlo,
po več tisoč iz ene luknje.
Pravijo za trdno, da jih goni vrag na pašo. Sam je slišal ponoči močno pokanje in tleskanje, kakor pokajo vozniki z
bičem. Ko so nato pritekli polhi v neverjetnih količinah, so
kmetje okrog njega slekli suknje in sezuli škornje ter vse
skupaj pometali od sebe. Zlezlo je toliko polhov noter, da
so jih bili suknjiči in škornji čisto polni. Ko je bila polšja ar-
12
mada mimo, so v oblačila skrite polhe pobili in pobrali. To
se dogaja le na sobotno noč in ob drugih svetih časih. Vrag
namreč nima moči pregnati živalco iz človekove obleke, če
se skrije vanjo. Kadar je slišati tisto pokanje in se oglasi še
žvižg – to se često zgodi – je treba brž zbežati. Vrag namreč
vsakega, ki se mu ne umakne, podre, ko zažvižga. Po tem
žvižgu se namreč prikaže hudobni duh v strašni prikazni.
Očividcev je bilo več. Eni so ga videli kot polkozla, drugi
kot polčloveka. Nekateri sicer dvomijo, nesporno pa je res,
da se je treba umakniti, ko tretjič zažvižga.
Polhi imajo na ušesu ob strani zarezo. Tako jih zaznamuje
njihov pastir. Nezaznamovani so le mladiči in polhi, ki še
Ko loviš s pastmi, se jih veliko sproži, ne da bi se polhi
ujeli. Tako hudič trapi lovce in jih ima za norce. Znan je
lov na skrinjo, ki jo zakoplješ v zemljo in se vanjo zatečejo
polhi, da je nabito polna. Zjutraj polhe samo pobereš.
Pote še o prehrani s polhi. Najboljši so pečeni, zaradi obilice masti. Veliko jih nasolijo in jih jedo vso zimo. Kožice pa
prodajajo po vsej Evropi, kolikor ne porabijo doma.
JARA GOSPODA
Leto nastanka: 2007
Avtorja: Božidar Strman Mišo in Martin Petrič
Najmočnejšo podobo slovenskega malomeščanstva je podal Kersnik v povesti Jara gospoda. V njej pripoveduje o
podeželskih izobražencih, ki posedajo po krčmah in duševno ter moralno popolno otope. Ne poznajo ljubezni in
prijateljstva, njihovo bistvo je sebično: nenehno preže, da
bi na svojem bližnjem našli napako in ga osramotili.
Mračna, kakor ta podoba ljudi, je tudi njihova osrednja
zgodba v Butalah. Toda na največji praznik v teh krajih
se nemir, nerganja, intrige, fovšarija, prepiri, podtikanja,
zahrbtnost, zajedljivost,... skratka vse slabo, nekako poleže
in Jara gospoda stopi v javnost, na karneval, kjer jo lahko
vidite v vsej svoji butalski neumnosti.
BUTALSKI JEŽ
niso prišli z drevesa. Da so zareze hudičeve in ne posledica
pretepov, kažejo le rahle poškodbe ušes in ne njihova scefranost. To kaže na nadnaraven način, kako so polhi dobili
to zarezo.
O lovu na polhe. S pastmi ali z roko. Če v votlo drevo močno pihneš, začnejo polhi mrmrati drn, drn, drn. Potem
vtakneš v luknjo šibo, požokaš, pa ti pride polh ven. Tedaj
ga ujameš, primeš za vrat in ubiješ.
Leto nastanka: 1999
višina: 2 metra
dolžina 3 metre
avtor: Maksimiljan Rot
(povzeto po Butalcih Frana Milčinskega)
iz starih časov so se Butalcem ohranili marsikateri spomini, morebiti so resnični, morebiti niso.
Med te spomine spada tudi butalski jež. Pravijo, v davnih
dneh, da so Butale vsako leto priredile pitanega ježa. Ob
svetem Martinu so ga zaklali in mast in meso prodali in
je bil dobiček tolikšen, da jim je zalegel za vse cerkvene
potrebe.
Razdevali so ježa v koritu, to korito so potem izplaknili s
kropom in je imelo vesoljno mesto mastno juho ves teden, vse mesne dni. Kost od pleča pa so si prihranili za
pustni čas in so jo tedaj vtikale v lonce vsak dan druga
gospodinja, da je dobil ričet žlahtnejši okus. Tolikšen je
13
bil butalski jež! Neko leto, pravijo, je bil jež tako nemarno
debel, da jim je masti se čuda ostalo. Nasolili so jo in jo
dali v zvonik. Nad zvonovi je bil obok, tjakaj nad obok
so jo spravili, tam se jim ni bilo bati drznih tolovajev in
požrešnih tatov.
Toda je bilo preveč masti in je bila pretežka. Predrla je
obok nad zvonovi in je porušila še drugi obok pod zvonovi in bi bila kmalu predrla še tretji obok in porušila kor.
Pa je bila nad tretjim obokom pajčevina - hvala bogu, da
je mežnar ni ometel! V to pajčevino se je mast srečno ujela
in je v njej obvisela, da sta bila tretji obok in kor obvarovana od razdejanja. Včasih je le prav, če mežnarji puste v
miru kako pajčevino.
MARTIN KRPAN S KOBILICO
POVODNI MOŽ JEZERKO
Leto nastanka: 1982
Dolžina: 6 metrov
Višina: 5 metrov
Avtor: Milan Rot
Jezerko je glavni krivec, da je naše jezero takšno kot je.
»J‘zeru je, j‘zera nej,« pravijo. Čeprav bi za leto 2014 bolj
veljalo reklo »J‘zeru je, j‘zera je še več«. A včasih ni bilo
tako. Cerkniško polje je bilo polje, kot so vsa ostala polja.
Vse dokler ni povodni mož Jezerko mlademu Štebrčanu
pomagal, da je ta lahko od svojega gradu na enem koncu
doline priveslal do mlade Karlovčanke na drugem koncu.
Sovražni stari Karlovčan mu je namreč postavil ta na videz
nemogoči pogoj. Jezerko je mladeniču svetoval, naj zamaši luknje, v katere odteka voda, nastalo je jezero in princ
je po njem lahko veselo veslal do svoje izvoljenke. Seveda
gradov in tam živeče gospode že dolgo ni več, le jezero
je ostalo, tu in tam. In pa povodni mož. Tega so pred leti
vklenili: kmečki lobi v Butalah je bil namreč zelo močan
in so hoteli kmetje žeti in sejati po suhem jezeru. Jezerka
so seveda prepoznali kot glavnega krivca za vsakoletno povodenj. Generacije so se menjale in marsikdo mu je tisti
lapsus že oprostil, a po kaki večji poplavi so razprave o
njegovi vklenitvi še vedno aktualne.
Šteberčan (povzeto po Jožefu Žirovniku, 1898)
Nekdaj sta stala na Cerkniškem dva gradova, karlovški in
šteberški. Prvi je bil sezidan zraven Male Karlovice nad
Svinjsko jamo, drugi pa na nasprotni strani v vznožju
Križne gore, vsak na svojem koncu doline. Graščaka sta
si bila smrtno sovražna. Prigodilo se je pred veliko leti, da
Levstikovega junaka, ki je postal kar slovenski junak, ni
treba posebej predstavljati.
Cerkničani pravimo, da je zagotovo iz naših krajev. Tu je
Vrh in ta (Za)Vrh je pri Sveti Trojici. Če pa že to ni dovolj,
potem pa Krpanov poklic govori sam zase: Cerknica je bila
v preteklosti eno glavnih središč trgovine s soljo. In kjer je
trgovina, tam je carina. Kjer je carina, tam je nadzor, in
kjer je nadzor, tam je šverc. In kjer je šverc, tam je Martin
Krpan.
14
je iz ljubosumnosti Šteberčan ubil Karlovčana v dvoboju
pri viteških igrah. Od takrat je izviralo sovraštvo med obema rodovoma. Drugače je bilo pri otrocih obeh graščakov. Šteberški sin in karlovška hči sta se ljubila kljub ve-
likemu nasprotovanju staršev. Šteberčan sklene zaprositi
Karlovčana za roko njegove hčerke, le ta pa za pogoj postavi, da mora ponjo priti s čolnom. Šteberčan, ves obupan
ob nemogoči zahtevi, v svoji zamišljenosti ob povratku
sreča velikega kosmatega moža, ki se je dvignil iz jame,
v katero so se stekali studenci. Mladi vitez se jezerskemu
možu zasmili, zato mu ta svetuje, kaj naj stori: izdela naj
močno mrežo in z njo zapre požiralno jamo. Ker voda ni
mogla več odtekati v globine, je res zalila celotno dolino.
Kljub temu, da je Šteberčan prišel po nevesto s čolnom po
nastalem jezeru, pa Karlovčan ni držal besede. Je pa mladenič zato hodil vsako noč s čolnom tja na skrivaj vasovat,
njegova izvoljenka pa mu je na okno postavljala luč, da
ne bi zašel.
Lepota karlovške hčere je slovela daleč naokrog. V grad so
prihajali razni snubci. Mlada Karlovčanka pa je sklenila
ostati zvesta Šteberčanu in je odbijala vse ženine, dokler ni
eden izmed njih ugotovil, kaj se dogaja vsako noč.
Ljubosumni snubec je luč premaknil z grajskega okna nad
požiralnik Karlovico in nič hudega sluteči Štebrčan je zaveslal naravnost v požiralnik. Peneči valovi so ga zagrnili
in pokopali v hladni grob. Ko je lepa Karlovčanka izvedela
za usodo svojega ljubega, je še sama skočila čez grajsko obzidje v jezero in utonila.
RDEČEPERKA
Če bi izbirali najbolj butalsko ribo, bi se prav gotovo odločili za rdečeperko. Pa ne zaradi njene pameti, ki je povsem
primerljiva s pametjo njej podobnih vrst, pač pa zaradi
zgodbe o njenem prihodu v naše kraje.
Ščuka je v Cerkniškem jezeru živela že od nekdaj. In ker
ji je bilo pogosto dolgčas, pa lačna je bila, so se brihtni
Butalci pred približno pol stoletja odločili, da ji priskrbijo družbo. Sklenili so, da bo rdečeperka prava za ščukino
sosedo, pa ne samo zaradi njenih lepih rdečih plavuti. Če
bi se ščuka na primer odločila, da ima sosede dovolj, bi
jo lahko preprosto pojedla. Tako so mislili takrat. No, žal
se je zgodilo ravno nasprotno. Rdečeperkam je bilo naše
jezero neznansko všeč. Pričele so se množiti, rasti in kaj
kmalu tudi malicati ščukina jajčeca ter mlade ščukice.
Brez oklevanja torej lahko rečemo, da ščuka ni bila ravno
vesela nove priseljenke, a zdaj je kar je. »Ni glih fajn, je pa
naša«, pravijo Butalci in jo vsako leto povabijo v karneval,
da imajo vsaj za ta čas male ščukice mir pred njo.
ZMAJ
Leto nastanka: 1985
Dolžina: 14 metrov
Višina: 3,5 metra
Avtor: Milan Rot
Zmaj je za Butalce neznansko pomembna žival – nenazadnje ga imajo upodobljenega tudi v svojem grbu. Tudi
sicer so zmajevi mladički (kot je Valvasor poimenoval človeške ribice) relativno pogost živež v naših krajih. A ker v
tistih časih odraslega zmaja še nihče od Butalcev ni prav
dobro videl, so se začele porajati zanimive teorije. Prva je
bila tepanjska, da zmaj v Butalskem grbu sploh ni zmaj,
temveč bik. Potem, da zmaj kot tak sploh ne obstaja. Vsi
do takrat znani opisi zmajev naj bi namreč kazali na dejstvo, da je to živo bitje pravzaprav Županova tašča – njo so
Butalci že imeli priložnost videti in res se je od vseh do tedaj poznanih živih bitij še najbolj ujemala z opisom zmaja. A zmaj je ves ta čas ždel v podzemlju, opravljiva žena
in mladi zmajčki pa so mu na uho prinašali neumnosti, ki
jih o njem trosijo Butalci. Ker ima vsaka stvar svoje meje,
se je tudi zmaj odločil, da se v vsej svoji veličini pokaže
Butalcem in enkrat za vselej ovrže teorije zarote.
Zmaj in Butale
(povzeto po Butalcih Frana Milčinskega)
Butale so naraščale in do popolne imenitnosti ni manjkalo
ničesar več razen grba. Modrovali so in moževali in slednjič
četrti večer v četrti krčmi uganili, da mora biti grb imeniten, kakor so imenitne Butale. Zato, da mora v butalski grb
najimenitnejša žival, kakor so jo kdaj čuli o njej: to je zmaj.
In so dejali: »Zmaj je najbolj imenitna žival na oko in za
besedo pa je imeniten tudi zato, ker je neznansko nevaren
in bo v grozo in strah sovražniku.« Imeli so v Butalah slikarja Čačko in je bil slikar za hiše in kapelice in ograje in
obrtnike in sploh za vse. Sprejel je naročilo in obljubil in
je resnično slikal in bil silno zadovoljen s svojim delom.
Zadovoljni so bili tudi butalski možje. Strmeli so, kimali
in hvalili, kako silno je podoben, in da še niso videli zmaja,
ki bi mu bil podoben tako. Dokler niso Tepanjčani zagnali glasu: »Ho, ho, Butalci imajo grb, bika imajo v grbu,
butastega bika!« Pa so požrli Butalci to tepanjsko žaljivko
in ugotovili, da je zmaj v njihovem grbu res zelo podoben
biku. Slikar Čačka pa je bil silno ogorčen in je zaklel: »Kdo
je tisti, ki se drzne, da trdi in tudi dokaže, da zmaj v grbu ni
pošteno naslikan in točno! Živega zmaja postavite predme,
pa se bo videlo, ali je podoben ali ni.« In potem, saj veste,
je moral butalski policaj loviti zmaja. In tako naprej.
15
ŠČUKA VELIKANKA
Leto nastanka: prva 1980, nova 1996
Dolžina: 16 metrov
Višina: 3,5 metra
Avtor: Milan Rot
Cerkniške ščuke so nekaj posebnega. So izredno velike, hitro rastejo in nerade prijemljejo. In veliko jih je bilo. Naši
predniki so se goli, brez sramu podili po jezeru ob usihanju in lovili te veličastne ribe. Danes je nekoliko drugače,
saj, tako kot jezero, počasi usihajo tudi ščuke. Ne vemo še
točno, ali so jih naši predniki toliko polovili (če bi imeli
priložnost vprašati njih, bi prav gotovo držalo to), ali je
posredi kaj drugega. Dejstvo pa je, da takih ščuk, kot je ta,
v jezeru gotovo ni več. Razen, če vprašaš ribiče. Menda je
tudi figura karnevalske ščuke narejena v naravni velikosti.
Njen avtor, akademski slikar Milan Rot, jo je napravil v
točno takih merah, kot mu jih je zaupal danes neznani lokalni ribič, ki naj bi takšno ribo (po lastnih besedah) tudi
ujel.
ŽABEC REGO
VRANJEJAMSKI
Leto nastanka: 1993
Dolžina: 4 metre, v iztegnjenem stanju pa kar 8 metrov
Višina: 3,5 metra
Avtor: Milan Rot
Žabe so poleg Jezerka in ščuk prav gotovo najznačilnejši
predstavniki jezerske favne. Na cerkniškem pustnem karnevalu se že vrsto let predstavlja največji in najlepši med
njimi: Rego Vranjejamski.
Rodovnik:
oče: Hugo von Obersee
mati: Viktorija Kožozelenska
Predniki po očetu: Julija Cave di Porco, Jaka Rešetar
Predniki po materi: Reza von Niederdorf, Grega von
Karlowitz
ŽUPAN BUTALSKI
Župan Butalski je glavni Butalec. Glavni zato, ker ima največjo glavo, če pa ta ne bi bila zadosti velika, si jo pa še s
klobukom pokrije. Po pripovedih Tepanjčanov se v Butalah župan izvoli tako, da sedejo občinski možje okoli mize.
Na mizo denejo občinsko uš po imenu Šprinca Marogla,
in v čigar brado Šprinca skoči, ta novi župan postane.
Te volitve se mnogokrat dogajajo med pustnim časom. In
ker je pust ponavadi februarja ali marca, se butalski občinski možje meseca februarja ne brijejo. In tako mesec februar v Butalah nekateri imenujejo kar febraduar.»Pa saj
Župan Butalski nima brade,« boste rekli. Ja, res ni dolga, je
pa mehka. In kot kaže, so Šprinci všeč ravno take. »Takšne
volitve niso poštene,« boste rekli drugi. A Butalci pravijo,
da niso njihove volitve prav čisto nič drugačne od vseh
ostalih. Na koncu so eni veseli, drugi žalostni, za tretje je
pa nelegitimno.
Več na: www.pust.si
16