Srednja prometna šola Maribor LITERARNO GLASILO ZELENI VAL Maribor, junij 2011 1 »Koliko vsega je za nas vse na tem svetu, če le imamo oči, da to opazimo, in srce, da to vzljubimo, in roko, da to stisnemo k sebi.« (L. M. Montgomery) Glasilu na pot Pred vami je nova številka glasila Zeleni val, ki bo letošnje šolsko leto v e-obliki. Sodelujočim dijakom, gospe Tanji Srebrnič in gospodu Zlatku Šehoviču se zahvaljujem za pomoč pri zbiranju in nastajanju Zelenega vala. Za ilustracijo so uporabljane fotografije mandal razstavljenih v dijaškem domu Srednje prometne šole Maribor, ki so jih naslikali dijaki Srednje prometne šole Maribor. Maja Cafuta, prof. 2 Romeo in Julija malo drugače Zgodbo o Romeu in Juliji seveda vsi poznate … Dogajanje tragedije poteka v 15. stoletju v Veroni, kjer živita usodno sprti družini Montegi in Capuleti. Na ples pri Capuletovih se vtihotapi tudi Romeo Monteg. Z domačo hčerko Julijo se zaljubita na prvi pogled. Mlada se zelo hitro odločita za skrivno poroko, pri tem jima pomaga menih Lorenzo, saj upa, da bo poroka pomagala k spravi med sprtima družinama. V spopadu Romeo ubije Julijinega bratranca, zato je izgnan iz mesta. Julijina družina želi poročiti deklico, ki je v resnici mladoporočena žena, s plemičem Parisom. Juliji priskoči na pomoč menih Lorenzo in ji da napitek, ki povzroči navidezno smrt, hkrati pa pošlje Romeu sporočilo, naj pride po ljubljeno. Sporočilo mladeniča ne doseže, vendar od drugega sla izve novico o ženini smrti. Obupan se vrne v rodno mesto, kjer pred Julijino grobnico sreča sla in ga ubije. Sam izpije strup in umre. Ko se Julija zbudi iz navidezne smrti, se od žalosti ob pogledu na mrtvega Romea zabode z njegovim bodalom. Kljub tragični usodi mladih je konec pomirljiv, saj se sprti družini spravita. Tukaj pa dodajamo še nekaj spremenjenih koncev zgodbe mladega para, kakršne so si zamislili dijaki 2. letnikov. *** Julija je spila napoj, ki ji je omogočil, da so starši mislili, da je mrtva. Nato je Lorenzo poslal pismo Romeu, v katerem je bilo zapisano, da je Julija spila samo napoj. Ko je Romeo dobil pismo, je odšel do Lorenza. Skupaj sta odšla v Julijino grobnico, kjer se je Julija že prebujala. Romeo in Julija sta se poljubila in se odločila, da bosta pobegnila. Pred tem sta napisala pismi, vsak svoji družini, v katerih je pisalo, da sta se poročila in odšla iz mesta. Pismi sta dala Lorenzu. Ko je Lorenzo prinesel pismi, je tudi vse pojasnil. Ko sta družini izvedeli njuni zgodbi, sta se odločili, da se bosta spoprijateljili. Romeo in Julija sta živela skupaj srečno do konca svojih dni. Martin Plantev *** Romeu je njegov sluga Baltazar povedal, da je Julija umrla. Romeo se je odločil, da bo umrl ob njej. Kupil je strup ter odšel do grobnice. Brat Janez ga pa o Julijini navidezni smrti ni mogel obvestiti zaradi zaprtih poti. Na pokopališču je bil grof Paris. Ko je zagledal Romea, ga je napadel. Romeo ga je ubil. Dvignil je Julijo v naročje; ona se je med tem prebudila. Romeo ji je pojasnil, da bosta odšla daleč stran in pozabila na preteklost. Družinama bosta kasneje pojasnila svoj odhod in ju skušala spoprijateljiti. Tjaša Gašparič 3 *** Julija je res popila »strup« in zaspala. Njeni sorodniki so mislili, da je mrtva, zato so jo položili v grobnico. Medtem je Romeo dobil pismo, ki ga je napisal pater Lorenzo. V njem je Romeu razkril načrt, ki sta ga pripravila z Julijo. Romeo je takoj pohitel v Verono na Julijin grob. Tam je srečal Parisa in se z njim spopadel. Romeo je Parisa ubil. Nato je prišel pater Lorenzo in skupaj z Romeom počakal, da se je Julija zbudila. Nato sta z Romeom sklenila, da svojima družinama napišeta pismi, da sta zaljubljena in poročena, če njuni družini tega ne moreta sprejeti, bosta zapustila Verono. Pismi sta dala Lorenzu in mu naročila, naj ju dostavi družinama in pride čez nekaj dni poročat, kako sta se družini odločili. Romeo in Julija sta nato odšla v skrivno hiško. Čez tri dni se je oglasil pater Lorenzo, ki jima je povedal, da sta ode družini zelo srečni, ker je Julija še živa, in da so se sprijaznili z njuno ljubeznijo in poroko. Romeo in Julija sta nato odšla v Verono, kjer sta srečno živela do konca svojih dni. Aljaž Soderžnik *** Potem ko je bil Romeo izgnan, je Lorenzov pomočnik uspešno predal sporočilo o tem, da bo Julija popila napoj, ki jo bo za en dan uspaval. Ob prejetem sporočilu se je Romeo se je odpravil do Julije v grobnico, kjer je bil tudi Paris, s katerim sta se bojevala. Romeo je ubil Parisa in prišel do Julije, ki se je pravkar prebujala. Zaradi tegob, ki so se pripetile zaradi njune ljubezni, sta se odločila, da bi bilo zanju najbolje povedati resnico družinama, ampak Lorenzo je odločno nasprotoval tej odločitvi. Romeo in Julija se za njegovo nasprotovanje nista zmenila. Dan kasneje sta se odločila, da resnico najprej sporočita Romeovim staršem, ki so to poroko spoštovali. Naslednji dan sta novico razkrila tudi Julijinim staršem, ki so na začetku zelo nasprotovali »prepovedani« ljubezni, še posebej oče, saj je vztrajal, da bi se Julija poročila s katerim drugim plemičem. A ko je videl, da na njuno odločitev nima vpliva, jima je podaril nekaj denarja in tako sta se Romeo in Julija vselila v svojo hišo, kjer sta srečno živela do konca svojih dni. Žan Flakus *** V odlomku nastopata Romeo in Julija, ki se na plesu pri Capuletovih zaljubita. Kasneje se srečata pod Julijinim balkonom, kjer si obljubita večno ljubezen. A kmalu ugotovita, da je njuna ljubezen prepovedana. Naslednji dan se vname prepir med Julijinim bratrancem Tybaltom in Mercutijem in slednji umre. Romeo zato na spopad izzove Tybalta in ga ubije. Veronski knez ga izžene iz Verone. 4 Kasneje se Romeo zaradi svoje žene Julije vrne v mesto, kjer se poročita in njuni družini se pobotata. Romeo in Julija se kasneje izselita iz Verone in srečno živita do konca dni. Kasandra Petar Neusojena ljubezen Živel je deček, ki mu je bilo ime Klemen. Kot vsak mladenič je tudi on hodil v šolo. Ko je šel na avtobus, je na postaji zagledal mlado dekle, ki ji je bilo ime Andreja. Klemnu se je zdela zelo zanimiva in simpatična, zato jo je hotel bolj spoznati. Povabil jo je na zmenek, kjer sta ugotovila, da sta rojena eden za drugega, toda edino, kar ju je oviralo, je bila dekletova mati, saj je bila pripravljena storiti kar koli, da bi preprečila njuno ljubezen. Toda Klemen in Andreja se nista zlahka sprijaznila, temveč sta se skrivaj srečevala več mesecev, dokler ni tega ugotovila dekletova mati. To, da se je njena hči uprla, jo je zelo prizadelo, in ni vedela, kaj bi storila, zato je hčerki zagrozila, da se bo ubila, če ne bo pustila Klemna. Andreja je povedala Klemnu, da si verjetno nista usojena. Klemna je to zelo prizadelo in čutil je, kako mu srce krvavi, toda razumel je svojo ljubljeno in zato ji je dal prosto pot. Adelisa Emrič 5 Ena šolska Zjutraj ob petih se zbudim in v kopalnico odhitim, tam za higieno poskrbim. Nato se odpravim v šolo, Po poti spijem eno »kolo«. Ko v šolo pridem, grem v šolsko kantino, tam si naročim sendvič s slanino, zraven pa še eno mleko, da ostanem v polnem teku. Ko je konec pouka, zapustimo razred, vsi odhitimo ven, saj v šoli ne želi biti več noben. Luka Prijateljstvo Prijateljstvo je velika stvar, ponavadi ga dobimo v dar. Zapraviti ga ne smemo, ker imeti prijatelja je lepo. Če si sam in brez prijateljev, pomeni, da imaš veliko sovražnikov, z njimi pa dokažeš le, da si slaba oseba, brez vesti, da ti za nikogar mar ni. Kaj pomeni vest, pa spoznaš, ko začneš razmišljati, kaj si storil, kaj je prav in kaj ni. Prijateljica 6 Mesec zaljubljenih Prišel je mesec maj in z njim zaljubljenci na plan. Vse cveti, vse drhti in ljubezen nova se rodi. Fant in dekle za roke se držita in strastne poljube si delita. Zaljubljen SONCE Poglej, kako sije, žarke okoli nas vije! Poglej, kako žari, se z nami veseli! Sonce rumeno, vedno zaželeno, da z neba zažari in k nam pohiti. Sonce rumeno, iz teme prebujeno. Dobro jutro nam oznanja, deževne dni odganja. Sončica Spomini Življenje je kot deroča reka, ki so svojo lepoto vedno preseneča, čeprav hitro pride čas, ko zaboli, se nazaj ozri in pomisli na to, da ti v prihodnosti bo lepo, saj za ljubezen in radosti vedno pride čas. K. S. 7 Pomladna Čas pomladni, čas veseli, rožice povsod cveto, travniki so že zeleni, v srcu vsem nam je lepo. Mamica me kar sprašuje, le za kom tako »žalujem«, pa ne morem ji povedat', da se le »radujem« in da sem zaljubljena. Kata Pomlad Zima se je od nas poslovila, zelena barva se je po gozdovih razlila in ptice so razprla svoja krila. Pomlad se je začela in mesta so spet zaživela. Zdaj končno vidim neomejeno veselje otrok v parkih, kako se igrajo na sončnih žarkih. Tudi ljubezen se je pri mladih prebudila in jim svetle oči zaiskrila. Vanja 8 Cirkus Nekega dne sem se odpravila na sprehod s prijatelji. Ker je bil v bližini cirkus, so bili vsi navdušeni. A problem je bil, da so ga že vsi obiskali razen mene. Vsi so govorili, da je cirkus zelo zanimiv, saj so živali pametne, da ne obvladajo samo raznih akrobacij, temveč znajo nekatere od njih tudi govoriti. Seveda tega sprav nisem verjela, pri sebi pa sem vseeno razmišljala, da bi si cirkus tudi sama ogledala. Ker nisem želela iti sama, sem prosila kolegico, s katero se že dolgo nisva videli. Seveda je privolila in naslednji dan sva se odpravili v cirkus. Ko sva prišli tja, se mi je zdelo vse skupaj nemogoče in zelo dolgočasno, a ko se je začel glavni del predstave, sem bila osupla. Živali so res vedele veliko akrobacij in trikov in za razliko od »navadnih« živali so znale tudi govoriti. Samanta Š. TRIGLAV Lani poleti smo se z gasilskim društvom PGD Pekre, katerega sem član, odločili za izlet na Gorenjsko, natančneje na naš najvišji vrh Triglav. Odšli smo v petek popoldan. Do Pokljuke smo se peljali po avtocesti. Pot je bila zanimiva, ampak ko smo prispeli do Pokljuke, se je najzanimivejši del izleta šele začel. Opremili smo se z nahrbtniki in se podali na pot. Po tridesetih minutah smo prispeli do prve planšarije in od tam naprej smo se začeli strmo vzpenjati. Po nekaj urah hoda sem prvi prispel do polja, kjer smo prenočili. Drugi dan zgodaj zjutraj smo se odpravili proti vrhu, po uri hoje smo prispeli do Planike. Tam so nekateri počivali, medtem ko smo brat, oče in jaz nadaljevali pot. Po slabi uri smo prispeli do Aljaževega stolpa. Nato smo se vrnili v dolino, kjer smo tudi prespali, in naslednji dan odrinili proti Mariboru. Pohodnik 9 Tina in Simon Tina je bila dekle, ki je imela strašno rada konje. Hodila je na treninge jahanja, ki so potekali 30 km stran od njene hiše v Novem mestu. Tam je spoznala fanta z imenom Simon. Nekega dne, ko je Tina odšla na trening, se je hudo sprla z mamo. Hotela je imeti konja doma, vendar ji tega ni dovolila. Ko je prišla na trening, je trener Peter takoj videl, da je nekaj narobe, vendar mu ona ni hotela povedati za spor z mamo. Odšla je do konja, ki je bil v hlevu, in mu zaupala svoje težave. Vse to pa je slišal tudi njen prijatelj Simon, s katerim sta skupaj trenirala. Hotel je steči do nje in jo potolažiti, a si je mislil, da ga bo odgnala in mu ne bo dovolila priti blizu. Tako je odšel in jo pustil samo. Tina je zajahala konja in oddrvela sta neznano kam. Ker tisto noč ni prišla domov, je starše in tudi Simona začelo skrbeti, kje je. Simon se je pozanimal, če je njen konj v hlevu, vendar mu je Peter pojasnil, da konja še ni vrnila. Takrat ga je začelo resno skrbeti, prosil ga je, če si lahko sposodi konja, da jo gre iskat. Iskal jo je po mestu, na podeželju, nikjer je ni bilo. Takrat pa se je spomnil, da je konju omenila bor pri skali. On je točno vedel, kje je to. Takoj se je odpravil tja in jo videl sedeti naslonjeno k boru. Tiho je pristopil do nje in jo nežno vprašal, če lahko prisede. Tina mu je odvrnila, da lahko, saj je bila čisto obupana. Rekel ji je, da se mu lahko zaupa in mu pove, kaj je narobe, zakaj ne gre domov, saj je napovedana nevihta. Bil je zelo presenečen, saj mu je takoj povedala, kaj jo teži. Povedala mu je, da do tistega trenutka ni imela prijatelja, ki bi mu lahko zaupala. Podal ji je svojo jopo in ji rekel, da bo vedno z njo. Pogovarjala sta se dolgo v noč. Njun pogovor je prekinila nevihta. Začelo je deževati, bliskati in grmeti. Skočila sta na konja in odjahala do hleva. Trener je bil zelo vesel, da sta se oba vrnila živa in zdrava ter pripeljala konja. Ko je Tina prišla domov, je ni čakal dober sprejem očeta in matere. Rekla sta ji, da mesec dni ne bo smela na treninge. Bila je zelo žalostna, zato je poklicala Simona. Povedala mu je o reakciji staršev, on pa jo je presenetil z dobro novico. Povedal ji je, da so kupili konja in če želi, lahko jaha pri njih. Bila je zelo vesela, takoj se je odpravila do Simona. Tako so jo redko videli doma. Tina in Simon pa sta se čez nekaj let poročila ob boru pri skali. Tina je za poročno darilo dobila svojega najljubšega konja, s katerim je trenirala jahanje. Oba sta bila srečna. Tjaša Sušnik 10 Ljubezenska zgodba Živela sta Boris in Saša, ki sta bila že od mladosti najboljša prijatelja. Skupaj sta obiskovala vrtec in osnovno šolo, po končani osnovni šoli pa se je Boris z družino odselil. Srednjo šolo sta obiskovala vsak v svojem mestu in v teh letih ugotovila, da sta zaljubljena. Saša si je za tolažbo poiskala fanta, čeprav ga je imela rada samo kot prijatelja in sošolca. Boris pa si v srednji šoli ni poiskal nobenega dekleta, saj se mu je zdelo nesmiselno biti z dekletom, ki ga ne ljubi. Po srednji šoli se je tudi Sašina družina preselila, po naključju v sosednje mesto kot Borisova. Čez nekaj tednov je bila v Borisovem mestu veselica, ki se je je udeležila tudi Saša. Tako sta se po dolgih letih ponovno srečala in bila zalo presenečena, da se po tolikem času spet vidita. Ko sta si povedala, kje živita, sta se vsak dan družila, saj sta bila blizu doma. Ko sta bila vsak dan skupaj, sta se še bolj zaljubila drug v drugega, in po dveh mesecih sta postala par. Ko sta začela hoditi v službo, sta se preselila v skupno stanovanje, se čez nekaj časa poročila in vzgojila dva otroka. Bila sta zelo srečna, da sta se po srednji šoli slučajno še srečala, saj sicer verjetno nikoli ne bi bila skupaj. Tako sta s svojima otrokoma srečno živela še mnoga lata. Sara Kure Kaj bi bilo, če bi bila nevidna … Če bi bila nevidna, ne bi bilo preveč lepo. S kom bi lahko počela tiste stvari, ki jih zdaj počnem tako rada? S kom bi se pogovarjala? Kdo bi me potolažil, ko bi mi bilo hudo? Takšna vprašanja me najbolj mučijo, ko razmišljam o tem, če bi bila nevidna. Vsak dan bi zapisala v dnevnik, kaj sem doživela in kako sem se počutila. Hodila bi po hodniku in nihče me ne bi opazil. Kaj bi storila? Vedno bolj bi se zapirala vase in bilo mi bi zelo hudo … če bi bila nevidna. Katja Baligač 11 Če bi bila nevidna, bi si upala vse na svetu. Nikogar se ne bi bala in delala bi vse, kar bi hotela. Že od nekdaj sem si želela postati nevidna ali imeti vsaj takšno ogrinjalo, ki omogoča človeku, da postane neviden. Lahko bi bila, recimo, tam, kjer ne bi smela biti. Odšla bi v kakšno drugo državo ali na drugo celino. Neopazno bi obiskala slavne ljudi in videla, kako živijo, kako spijo kot slavni. In oni sploh ne bi vedeli. Če bi bila nevidna, bi se lahko maščevala vsem, ki so me kdaj prizadeli ali užalili. Čez čas bi moja nevidnost morda postala celo nezanimiva … zato bi želela, da bi me vendarle lahko videla samo ena oseba, ki jo imam najraje. Tako bi imela družbo in mi ne bi bilo dolgčas. S tem ko bi bila nevidna, me nihče več ne bi jezil, mi kar koli očital. Vsak dan bi uživala. A vem, da to ni mogoče. Vanja Kaj bi bilo, če bi namesto rok imela krila … Če bi imela namesto rok krila, bi bilo bolje, saj bi lahko odletela v kateri koli kraj ali državo. Preletela bi lahko ves svet in ne bi mi bilo treba hoditi v šolo. Vendar … če malo razmislim, si ne želim kril, saj bi bilo mnogo težav. Tudi če bi lahko videla ves svet, se bi tega zagotovo naveličala. Ko bi videla vse, kar bi želela, bi bila zopet na začetku in naenkrat bi se začela dolgočasiti. Tudi hranjenje bi bilo zagotovo težje, saj si s krili ne bi mogla nikakor pomagati. Torej, krila bi imela, a le za kratek čas, da bi poletela in si ogledala, kar bi želela, nato bi zopet hotela imeti roke, da bi lahko počela stvari na normalen način. A žal sprememba rok v krila ni mogoča in spet ostane vse tako kot, je bilo … moje življenje se bistveno ne spremeni. Samanta 12 Kaj bi bilo, če bi živel v kameni dobi … Če bi živel v kameni dobi, bi bilo življenje zelo težko, a hkrati zelo zanimivo, saj bi počel stvari, ki jih običajno ne počnem. Živel bi v naravi s svojim plemenom, s katerim bi bil zelo povezan. Z možmi bi hodili na lov oz. ribolov in tako bi skrbeli za celotno pleme – za žene in otroke. Žene bi skrbele za otroke in nas pričakale z velikim veseljem. Živeli bi v šotorih ali jamah, oblačil skoraj ne bi poznali, sporazumevali bi se z znaki ali s posebno govorico. Preživljali bi se z živalmi ali rastlinami, ki bi jih nabrali. Pozimi ali ob nočeh, ko bi postalo bolj mrzlo, bi zakurili ogenj, ob katerem bi sedeli in se greli. Orodje bi izdelovali iz kamna s posebno tehniko izklesovanja. Na domačem ozemlju bi pasli in gojili živino za hrano ali bi jo prodali. Vsake toliko časa bi se selili na drugo ozemlje, kjer bi bili boljši pogoji za preživetje in pašo živali. Z leti in skozi generacije bi postajali vedno bolj iznajdljivi. Naši nasledniki bi postali mogočni posestniki, saj bi naše izkušnje potovale iz roda v rod. Nejc Krajnc In če bi jaz živela v kameni dobi … Živela bi v družini, ki bi imela pet članov, in sicer poleg matere in očeta bi imela še dva brata. Brata bi z očetom hodila na lov in lovila mamute in tigre. Izumili ogenj in da se ne bi dolgočasili, bi ustanovila bi svojo skupino Kremenčkovih, ki bi igrala zabavno glasbo. Imeli bi tudi veliko hišnih ljubljenčkov, tudi dinozavre. Živeli bi v veliki hiši in imeli bi ljudi, ki bi delali za nas. Naša mama pa bi poučevala »kamenščino« na edini šoli daleč naokrog. DoriS Kaj bi bilo, če bi bila jaz ravnateljica šole … Če bi bila jaz ravnateljica šole, bi marsikaj spremenila. Uvedla bi obvezne uniforme, in sicer dekleta bi nosila kratka krila in srajce s kravato, moški pa dolge hlače in prav tako srajce s kravato. Med šolskim letom bi šola prirejala več kulturnih prireditev, kjer bi sodelovali vsi nadarjeni učenci. Pouk bi spremenila tako, da bi bil bolj zanimiv in bi si dijaki učno snov bolj zapomnili. Kot ravnateljica bi uvedla tudi razne krožke, kjer bi se učenci vseh letnikov družili, se spoznavali in postali prijatelji. Jasna Hernet 13 Če bi bil jaz ravnatelj šole … Takrat bi bilo vse drugače, kot je zdaj. Odmori med urami ne bi trajali samo pet minut, ampak bi jih podaljšal na dvajset minut. Glavni odmor za malico pa bi podaljšal na uro in pol. Za malico bi si lahko vsak dijak sam izbral, kaj bi jedel, vendar bi to moral naročiti dan prej. Seveda bi na takšni šoli poučevale samo vitke in postavne profesorice, medtem ko bi pouk trajal le od 7. 00 do 14.00. Blaž Kaj bi bilo, če bi vse ure sveta nehale delati … Ljudje so se vedno ozirali na čas. Ni minil niti dan, da kdo ne bi pogledal na uro. Ljudje so zato bili zmeraj nestrpni … čakali so, da ura odbije konec, začetek, prihod ali odhod nečesa. Nekega dne se je vsem mudilo, vsi so zamujali in neprestano gledali na uro. Nenadoma pa so vse ure sveta nehale delati. Nihče ni vedel, zakaj in kako se je to zgodilo. Urarji so bili nemočni, nobena ura ni premaknila svojih kazalcev. Vse je kazalo, da se bo moral svet sprijazniti z življenjem brez ure, brez »časa«. Res je, da sta nervoza in zamujanje ostala pozabljena. Kaj pa vsi sestanki, šola, služba? Morda veste, kdaj je pravi čas, da se odpravite od doma? Na avtobus in vlak so se ljudje odpravili, ko so imeli namen, in ure ter minute čakali, da pripelje ali eden ali drugi. Vse, kar je bilo zamujeno, je bilo tudi oproščeno. Nihče ni mogel vedeti, kdaj se kaj začne. Svetu sta zavladala zmeda in kaos. Čez tisočletje so vse ure začele ponovno premikati kazalce. A ljudje takrat še niso vedeli, čemu to služi, saj so se njihovi predniki naučili živeti brez ure. 14 Kaj bi bilo, če bi bil najbogatejši človek na svetu … Sem najbogatejši človek na svetu in živim v prestižu. Imam veliko vilo v centru Londona v najbogatejši četrti. Pod seboj imam ljudi, ki mi služijo, in sicer: služničad, voznike, kuharje ter varuško svoje mlajše sestre. Bivam v največji sobi, z veliko posteljo in omaro, kjer so shranjena vsa moja dragocena oblačila in čevlji, saj v ta namen porabim veliko denarja. Za vilo je vrt z velikim bazenom, ob katerem preživljam svoj prosti čas. Po duši pa sem avanturist, zelo rada potujem in odkrivam nove dežele, kulture in navade ljudi. Kot najbogatejši človek na svetu sem imela tudi veliko priložnosti, da sem spoznala kar nekaj slavnih oseb, kot so: Brad Pitt, Maddona, Shakira, saj se redno udeležujem prestižnih podelitev nagrad, raznih premier in koncertov. Seveda se udeležujem tudi dobrodelnih prireditev, kjer podarim veliko denarja tistim, ki si pomoč zaslužijo. Mateja Puc Če bi bil najbogatejši človek na svetu … bi najprej ukinil šolo, saj bi s tem razveselil veliko otrok. Odpuščenim iz šol pa bi dal veliko denarja, da bi lahko mirno živeli dalje. Potem bi kupil staršem veliko hišo, bratu in sestri pa vsakemu svoj avtomobil. Kupil bi si osebno letalo in z njim odšel v New York. Tam bi odprl podjetje z avtomobili. Kasneje bi v NY odprl še tri ali štiri restavracije. V Miamiju bi kupil vilo oz. hišo, najel bi znanega in sposobnega režiserja, ki bi o meni posnel film. Poročil bi se s filmsko igralko Megan Fox. Vrnil bi se v Slovenijo in s svojo ženo imel dva otroka, sina Joeya in hčerko Rachel, in bi vsi živeli srečno. Belšak Če bi bil najbogatejši človek na svetu … bi zagotovo živel na Havajih ali v Miamiju. Imel bi največjo hišo. Živel bi preprosto življenje s svojo družino, nekaj z varnostniki in vratarji. Imel bi zbirko avtomobilov, motorjev in nekaj luksuznih jaht. Imel bi vikende po vsem svetu, kamor bi se selil z letnimi časi. Imel bi tudi svoje luksuzno zasebno letalo, da bi lahko z njim potoval, kamor koli bi želel. V prostem času bi se veliko vozil z motorji in avtomobili po svojem zasebnem dirkališču in tekmoval s prijatelji in tudi s tistimi, ki bi me želeli premagati. Imel bi svoje računalniško podjetje, ki bi bilo znano po vsem svetu in bi mi prinašalo veliko dobička. Hkrati bi bil tudi solastnik drugih podjetij. Če bi imel otroke, bi jim namenil veliko svojega prostega časa. Poletja bi z družino preživljal na svoji jahti, zime pa v kakšni svoji koči v znanih zimskih letoviščih. Čeprav nič od tega ni resnično, sem s svojim življenjem prav tako zadovoljen in srečen. Nejc M. 15 Kaj bi bilo, če bi bil najboljši igralec nogometa na svetu … Če bi bil najbogatejši igralec na svetu, bi to postal že na začetku svoje kariere. To si najbrž vsak želi. Veliko bi treniral, potoval in zamenjal veliko nogometnih klubov. Ko bi bil na vrhuncu svoje kariere, bi se odločil, s katerim klubom bi podpisal profesionalno pogodbo. Preselil bi se v kraj najbliže klubu, zgradil bi si hišo ali kupil stanovanje. Svoj čas bi namenil treningom in tekmam. Zaslužil bi veliko denarja in s tem skrbel za svojo družino. Najverjetneje bi zaigral tudi za državno reprezentanco in se s tem udeležil evropskega in svetovnega nogometnega prvenstva. Z leti bi sicer moja forma začela upadati, vendar bi do upokojitve in dokončne prekinitve profesionalne kariere še vedno igral nogomet. Vedel bi, da brez nogometa ne bi mogel živeti, zato bi začel trenirati mlajše igralce raznih klubov in bi se tako posvetil trenerski karieri. Tudi v tem bi bil zelo uspešen in bi zaslužil veliko denarja. Ko bi imel dovolj denarja, bi ustanovil lastno nogometno akademijo in zaposlil druge znane trenerje. Trenirali bi mlade nadarjene fante, ki želijo uspeti v nogometu. Tako bi šolali fante, ki bi krojili svetovni vrh nogometa. Ko bi mi leta dokončno onemogočila fizično aktivnost, bi svoje znanje prenesel na sina, da zavzeto nadaljeval moje delo. Jaz pa bi z ženo živel v miru do konca svojih dni. Aleš 16
© Copyright 2024