1. No category

1
Daniel Coyle in Tyler Hamilton
Skrivna dirka
V ZAKULISJU TOUR DE FRANCE: DOPING, ZAKON MOLČEČNOSTI,
ZMAGE ZA VSAKO CENO
Mengeš, 2013
2
Skrivna dirka
3
Daniel Coyle in Tyler Hamilton
Skrivna dirka
4
Skrivna dirka
Daniel Coyle in Tyler Hamilton
SKRIVNA DIRKA
V zakulisju Tour de France: doping, zakon molčečnosti, zmage za vsako ceno
Prevedel Andrej Poznič
Opremil Žiga Valetič
Prelom Marko Avanzo
Uredil Andrej Poznič
Izdala založba Ciceron
Natisnila tiskarna NTD
Tisk na zahtevo
Naslov izvirnika: Secret race, Inside the Hidden World of the Tour de France
Copyright © 2012 by Tyler Hamilton and Daniel Coyle
Copyright © za izdajo v slovenščini založba Ciceron
V skladu z Zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah je brez pisnega dovoljenja založbe
prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega
avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, tudi fotokopiranje,
tiskanje ali shranjevanje.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
796.011.5
COYLE, Daniel
Skrivna dirka / Daniel Coyle in Tyler Hamilton ; [prevedel Andrej Poznič]. - Mengeš :
Ciceron, 2013
Prevod dela: Secret race
ISBN 978-961-6627-43-6
1. Hamilton, Tyler
266435328
5
Kazalo
Kako je nastajala ta knjiga 9
1. Vstop v igro 19
2. Realnost 33
3. Evropski psi 43
4. Sostanovalca 63
5. Hudi medvedi 77
6. 2000: Sestavljanje stroja 97
7. Naslednja stopnica 115
8. Življenje v soseščini 129
9. Nov začetek 147
10. Življenje na vrhu 163
11. Napad 177
12. Vse ali nič 189
13. Zasačen 205
14. Novitzkyjev buldožer 225
15. Skrivalnice 237
16. Pometanje pod preprogo 247
Epilog 259
Kje so zdaj? 276
Dodatna literatura 279
6
Skrivna dirka
7
Če resnico utišaš, če jo pokoplješ in ji ne dovoliš,
da bi kot bilka prodrla na površje,
bo v sebi zbrala takšno eksplozivno silo,
da bo izbruhnila in uničila vse pred seboj.
Émile Zola
97
6. poglavje
2000: Sestavljanje stroja
"S
Haven se morata preseliti v Nico," je sicer lahkotno rekel
Lance, toda slišati je bilo pomembno.
Jeseni 1999 sem imel svojo bazo še vedno v Gironi, vendar
pa je bilo že očitno, da se gravitacijsko središče ekipe vse bolj pomika
v Nico, v čudovito osrčje francoske riviere. Tam so živeli Lance in
Kristin, Kevin Livingston in Beck, ki je takrat že postala njegova
žena, ter Frankie Andreu z ženo Betsy; Michele Ferrari pa je živel nekaj ur vožnje stran od Nice. Haven je pustila službo pri Hill Holliday
in se je za stalno preselila k meni v Evropo. Selitev v Nico se nama je
zdela več kot odlična: skupaj bomo živeli, skupaj trenirali, skupaj se
bomo pripravljali na naslednji Tour. Tako sva se s Haven marca 2000
vselila v majhno rumeno hišo na koncu kratke, z vrtnicami obdane ulice v Villefranche, dober kilometer stran od Lancea in Kristin. Prvič
nama ni bilo treba skrbeti za denar; imel sem novo, 450.000 dolarjev
na leto vredno pogodbo (zajetnih 300.000 več kot preteklo leto) in še
za 100.000 dolarjev obljubljenega bonusa, če bom Lanceu pomagal k
novi zmagi na Touru.
Občutek sva imela, da sva se preselila na drug planet. V pristanišču
je mrgolelo bogataških jaht in ostarelih francoskih parov z velikanskimi sončnimi očali in obveznimi miniaturnimi kužki. Iz svoje hiše sva
gledala naravnost na vilo Nellcôte, v kateri so Stonesi posneli album
Exile on Main Street; le malo naprej pa je že Monako. To je kraj, v
katerem na ulici srečaš čudovito žensko, potem pa se sekundo pozneje spomniš: Uauu, to je bila Tina Turner.
Kevin, Lance in jaz smo bili stalna trojka. Skupaj smo vozili skoraj
vsak dan, včasih pa se nam je pridružil še Frankie. Ponavadi smo se
dobili nekje ob obali, potem pa izbrali eno od cest proti goratem
98
Skrivna dirka
severu. Treningi so bili kot v filmu; mimo nas je divjala čudovita francoska pokrajina, mi pa smo razdirali neumnosti, opravljali in duhovičili.
Vloge so bile razdeljene. Frankie je bil trdno prizemljen, odprtih
oči, neomajen; Kevin norčav, vedno pripravljen za šale in neumnosti,
odlično je oponašal (denimo Michelea Ferrarija: Ahhh, Tyler, predebel
si!). Jaz sem bil tih, ciničen opazovalec, ki je vse videl, pa zelo malo
govoril.
Lance je bil veliki šef, pijan svoje zmage in novega življenja. Če je
bil že prej prenapet, ga je zdaj razganjalo; kakšen dan je bil tehnološki
freak in nam je za kakšno igračko razlagal, da je to absolutno najboljša jebena stvar, ki jo lahko dobiš za svoj denar; naslednji dan je razlagal o kakšni pekarni v Normandiji, kjer si je kupil absolutno najboljši
jebeni kruh, ki ga je kdajkoli poskusil; potem je prišel na vrsto kakšen
absolutno najboljši jebeni bend, ki si ga kdaj slišal. In v bistvu je imel
najpogosteje kar prav.
Skrbno pa je bedel tudi nad dogajanjem med konkurenco. Veliko je
govoril o Ullrichu, Pantaniju, Zülleju in ostalih. Ogromno je vedel – s
katerim zdravnikom kdo dela, na katero dirko se pripravlja, kdo ima
kakšno kilo preveč, kdo se je pravkar ločil. Bil je kot živi stenčas; če
si šel z njim za uro ali dve na kolo, si bil na tekočem o dogajanju v
celotni karavani.
Včasih je bil veliko preveč zgovoren. Spomnim se, da smo Lance,
Kevin in jaz nekoč sedeli v neki restavraciji na obrežju v Nici in je
Lance pripovedoval o novi vrsti eritropoetina, ki naj bi jo začeli dobivati španski kolesarji. Govoril je glasno, neprikrito, nobenih naših skrivnih šifer ni uporabljal, jaz pa sem postajal vedno bolj živčen in sem
samo upal, da med ljudmi, ki so sedeli v bližini, nihče ne zna angleško. Pravzaprav sem bil tako prestrašen, da sem ga v nekem trenutku
prekinil in mu rekel nekaj v smislu: Hej, pazi, stene imajo ušesa! Vendar se ni menil zame, govoril je, kot da ima tisti EPO že v svojem hladilniku. S Kevinom sva postajala že prav panična, Lance pa se je obnašal, kot da je nedotakljiv. Ali pa se je morda delal nedotakljivega
zato, da bi se počutil varnejšega?
Od Lancea sem izvedel veliko novega, toda prave učne ure sem
imel vsakih nekaj tednov, ko je v mesto prišel Ferrari. Bil je naše trener, naš zdravnik in naš bog. Znal je pripraviti seanse, ki so bile kot
mučenje – skoraj bi nas pokončal, ampak čisto do konca ni šel. V
2000: Sestavljanje stroja
99
naslednjih letih sem večkrat slišal Lancea, ko je javno razlagal, da je
njegov uradni trener Chris Carmichael – in Carmichael je iz njunega
razmerja naredil zase presneto dober posel. Vem, da sta bila prijatelja.
Vendar pa tudi dobro vem, da v vseh teh letih, ko sva skupaj trenirala,
Lance ni nikoli omenjal Chrisa ali kakšnih njegovih trenerskih napotkov. Nenehno, skorajda nadležno pogosto pa je omenjal Ferrarija. Michele je rekel, naj delamo to, Michele je rekel, naj delamo ono.*
Veliko sem se moral naučiti. Do takrat sem treniral tako kot večina
starokopitnih kolesarjev – torej po občutku. Seveda, delal sem intervale in štel prevožene ure, toda v tem ni bilo velike znanosti. Dokaz o
tem je shranjen v mojih dnevnikih, v katerih je ob večini datumov ena
sama številka: koliko ur sem bil na kolesu – višja številka, boljši trening. To se je spremenilo tisti trenutek, ko sem prišel v Nico. Lance in
Ferrari sta mi pokazala, da obstaja veliko več spremenljivk, kot sem si
sploh lahko predstavljal, in vse so pomembne: vataža,** kadenca, intervali, cone, kilokalorije, mlečna kislina in seveda, hematokrit. Vsaka
vožnja je bila matematični problem zase: natančno določena zbirka
vrednosti, ki smo jih morali dosegati. Sliši se enostavno, toda v resnici
je bilo neverjetno težko. Eno je ostati šest ur na kolesu. Nekaj povsem
drugega je voziti šest ur po natančno določenem programu vataže in
kadenc, še posebej, kadar je trening načrtovan tako, da moraš pritisniti
do skrajne meje zmogljivosti. Ob podpori rednih odmerkov Edgarja in
Carmichaele je v knjigi in na svoji spletni strani poudarjal, da je kot trener delal
z Armstrongom v času njegovih sedmih zmag na Touru. V intervjuju za USA Today julija 2004 je opisal sistem, po katerem je Armstrong dnevno pošiljal podatke s treninga Ferrariju, ta jih je poslal Carmichaelu, on pa je nato prilagajal načrt
treningov glede na potrebe.
Toda v intervjuju za Armstrongovo knjigo War je Ferrari izjavil, da ni nikoli
komuniciral s Carmichaelom . "Ne delam s Chrisom Carmichaelom," je rekel.
"Delam za Lancea. Samo zanj."
Tole pa o tej zadevi povedo ostali Postalovi kolesarji:
Jonathan Vaughters: "V dveh letih nisem nikoli slišal, da bi Lance omenil
Chrisa."
Floyd Landis: "Lepo vas prosim. Carmichael je čisto prijeten fant, toda z
Lanceom ni imel nikoli nič opraviti. Carmichael je bil zgolj krinka."
Christian Vande Velde: "Chris ni imel prav nič z Lanceovimi treningi. Mislim,
da je bila njegova vloga zgolj prijateljska, bil je človek, s katerim se je pogovarjal bolj na splošno."
** Watt, enota za mehanično moč.
*
100
Skrivna dirka
rdečih jajc smo trenirali tako, kot si nikoli nisem znal niti predstavljati; ko sem prihajal domov, sem se dan za dnem do kraja izčrpan samo
še zrušil v posteljo.
Približno enkrat na mesec je Ferrari prihajal iz svoje Ferrare v Nico
in nas testiral. Njegovi obiski so bili vedno kot znanstven preizkus, le
da je najraje meril, koliko in na katerih področjih smo ga razočarali.
Vedno je spal pri Lanceu in Kristin in tako sem se vsakič zjutraj odpeljal do njunega doma, on pa je že čakal s svojim kaliperjem in s
krvno centrifugo. Uščipnil je, zbodel, zavrtel centrifugo.
Aaaaah, Tyler, predebel si.
Aaaaah, Tyler, tvoj hematokrit je prenizek.
Pogosto nas je testiral na Col de la Madone, na strmem, dvanajst
kilometrov dolgem klancu na obrobju Nice. Včasih smo delali več ponovitev na kilometer dolgem vzponu in postopno povečevali vatažo,
Ferrari pa je meril količino mlečne kisline v naši krvi in vrednosti vpisoval v grafikon, ki je kazal prag naše zmogljivosti (koliko moči lahko
neprekinjeno ustvarjamo, ne da bi pregoreli). Potem pa smo svoj stroj
navili do maksimuma in pri polni hitrosti vozili na Madone. Dobra vožnja na Madone je bila za Ferrarija skoraj tako pomembna kot zmaga
na tekmi.
Ferrarija sem izkoristil za zbiranje informacij; vse kar me je zanimalo, sem si napisal na prtiček, da bi ne pozabil vprašati. Pojasnil mi
je, zakaj je hemoglobin boljša mera zmogljivosti kot hematokrit (ker
natančneje odraža sposobnost prenašanja kisika po telesu). Razložil
mi je, da višja kadenca (hitrejše vrtenje pedal) manj obremenjuje mišična vlakna in prenaša obremenitev na primernejše mesto: na kardiovaskularni sistem in kri. Povedal je, da je najboljša mera sposobnosti
posameznika vat na kilogram – količina moči, ki jo je sposoben ustvariti, deljena s telesno težo. 6,7 vatov na kilogram je bila zanj magična
številka – toliko naj bi bilo potrebno za zmago na Touru.
Michele je bil obseden s telesno težo – hočem reči, bil je popolnoma obseden s telesno težo. O teži je govoril več kot o vataži in več kot
o hematokritu, ki ga je bilo mogoče zelo enostavno povišati s pomočjo
Edgarja. Razlog: zmanjšanje telesne teže je bila najtežja, toda tudi najbolj učinkovita pot do povišanja glavne spremenljivke, vatov na kilogram, torej do izboljšanja možnosti na Touru. Veliko več nas je maltretiral zaradi prehrane kot nas je kadarkoli zaradi hematokrita. Spominjam se, kako smo se s Kevinom in Lanceom ob tem zabavali;
2000: Sestavljanje stroja
101
večina ljudi je imela Ferrarija za malo norega farmacevta, za nas pa je
bil guru v programu hujšanja.
Skupni obed s Ferrarijem je bil nočna mora. Kot sokol je strmel v
vsak grižljaj, ki si ga nesel v usta; ob vsakem piškotu ali kosu torte je
dvigoval obrvi in te gledal z globokim razočaranjem. Lancea je celo
uspel prepričati, da si je nabavil miniaturno tehtnico in si je sproti
tehtal vso svojo hrano. Tako daleč nisem šel nikoli, vendar pa sem ob
njegovih usmeritvah preizkusil tri strategije; popil sem ogromno mineralne vode in poskušal telo prepričati, da imam poln želodec. Telo,
ki sem ga gnal kot še nikoli, tega ni hotelo razumeti – potrebovalo je
hrano, in to takoj! Toda izkazalo se je, da je imel Ferrari prav, tako kot
tudi v mnogih drugih zadevah: z nižjo težo sem postajal boljši. Vedno
boljši.
To je bilo precej drugačno kolesarstvo, kot sem ga bil vajen. Naši
glavni nasprotniki niso bili drugi kolesarji ali vzponi ali celo mi sami;
najbolj smo tekmovali s številkami, s temi svetimi številkami, ki smo
jih imeli ves čas pred seboj in so nas preganjale. Ferrari je kolesarstvo – ta romantičen šport, ki je zame dotlej pomenil, da sedem na kolo in upam, da bom imel dober dan – spremenil v nekaj povsem novega, v nekaj, kar je bilo bolj podobno šahovski igri. Ugotovil sem, da na
dirki po Franciji ne odločajo božja volja ali geni; odločata napor in
strategija. Zmaga tisti, ki dela najbolj trdo in najbolj pametno.
***
Tole je verjetno pravi trenutek za pomembno vprašanje: Je bilo v tistem obdobju sploh mogoče brez dopinga zmagati na profesionalni dirki? Bi se lahko čist kolesar meril s kolesarji, ki smo vozili s pomočjo
Edgarja?
Odgovor: odvisno od dirke. Mislim, da je za krajše dirke, tudi tiste
enotedenske, odgovor odločno pritrdilen. Tudi sam sem na manjših,
štiridnevnih dirkah zmagoval paniagua s hematokritom 42. V enakih
razmerah sem zmagoval na kronometrih. Vem tudi za druge kolesarje,
ki so zmagovali na ta način.
Toda če je dirka daljša od enega tedna, hitro postane nemogoče
tekmovati proti kolesarjem, ki vozijo z Edgarjem, saj ta predstavlja
preveliko prednost. Daljša ko je dirka, večjo prednost predstavlja pomoč Edgarja – odtod njegova odločilna premoč na Touru. Razlog je
cena, ki jo kolesar plačuje v fiziološkem smislu. Veliki napori –
102
Skrivna dirka
zmage v gorskih etapah, zmage v kronometrih – vzamejo veliko preveč energije. Izčrpajo telo, znižajo hematokrit in testosteron. Brez Edgarja in rdečih jajc cena zmage narašča. Z Edgarjem in rdečimi jajci se
regeneriraš, vzpostaviš ravnotežje, nadaljuješ na isti ravni. Doping v
resnici ni čarobno poživilo, ampak prej sredstvo, ki ti pomaga preprečevati nazadovanje.
Tiste pomladi smo v Nici trenirali težje in več kot sem si sploh
predstavljal, da bi lahko treniral. Delovalo je. Tule je nekaj mojih dnevniških zapisov iz leta 2000. (Pozor: 30. marca sem imel za seboj že
šest tednov tekem. Opazili boste tudi, da sem namesto hematokrita pisal "HR", da bi nepovabljen bralec mislil, da gre za srčni utrip. Zvito,
ne?)
30. MAREC
Teža: 63,5 kg
Telesna maščoba: 5,9%
Povprečna vataža: 371
Vatov na kilogram: 5,84
HR: 43
Hemoglobin: 14,1
Max. srčni utrip: 177
Čas vzpona na Madone: 36,03
31. MAJ
Teža: 60,8 kg
Telesna maščoba: 3.8 %
Povprečna vataža: 392
Vatov na kilogram: 6,54
HR: 50
Hemoglobin: 16,4
Max. Srčni utrip: 191
Čas vzpona na Madone: 32,32
V šestdesetih dneh sem napredoval od povprečnega kolesarja v neposredno bližino Ferrarijevih čarobnih številk, ki so lahko pomenile zmago na Touru – oziroma, v športu, v katerem na velikih dirkah odloča
polovica odstotka, sem napredoval za 10 odstotkov. Tudi tempiranje
forme je bilo zame idealno, saj smo bili tik pred Dauphiné Libéré,
2000: Sestavljanje stroja
103
enotedensko dirko po francoskih Alpah, ki tradicionalno služi kot veliko ogrevanje za Dirko po Franciji. Vedel sem, da Lance želi zmagati,
toda na tiho sem si mislil, da bi tudi sam lahko kaj naredil in si še utrdil mesto prvega pomočnika.
Prav v tistem času sem opazil, da se je začenjal spreminjati moj
odnos z Lanceom. Poznal je moje številke. Vedel je, kje sem in kako
hitro napredujem. Kadar sva vozila drug ob drugem, sem opažal, da
poskuša biti kakšnih petnajst centimetrov pred menoj. Ker sem trmast,
sem odgovarjal in nastal je vzorec: Lance je potegnil za petnajst centimetrov, jaz pa sem se približal toliko, da sem zaostajal za kakšen centimeter; on je spet potegnil in jaz sem se spet približal na centimeter.
Vedno sem ostal zadaj ravno toliko, da je še lahko narekoval tempo.
Tisti zadnji centimeter, ki naju je ločil, je veliko pomenil. Bil je kot
pogovor, kot da bi Lance vprašal.
"Bo šlo?"
"Še vedno sem tukaj."
"Pa tole?"
"Še vedno tukaj."
"Pa zdaj?"
"Še vedno, stari."
Včasih sem bil ponosen, da sem mu dokazoval, kako močen pomočnik sem mu. Šele pozneje mi je postalo jasno, da je takrat začelo
kliti seme katastrofe.
***
Drugi del vajeniškega obdobja sem imel doma. Haven je bila rojena
organizatorka in z vso dušo se je vrgla v novo življenje v Nici. Začela
se je učiti francoščine. Poskrbela je za nakupe, za bančne posle, urejala formalnosti in vse drugo. Odkrila je odlično tržnico in jo oblegala
dan za dnem; solate mi je nasekljala na majhne koščke, ker se ji je
zdelo, da bom ob žvečenju tako porabil manj energije. Polno je bilo
takšnih majhnih, toda pomembnih prispevkov, zaradi katerih sem jo še
toliko bolj cenil. Ni bila zgolj kolesarjeva spremljevalka, naredila je
vse, kar se ji je zazdelo, da bi mi lahko pomagalo, bila je del dvojca.
Odlično sva se ujela, z eno samo izjemo. Sprehodi. Vem, da zveni
noro, toda eno od prvih pravil, ki sem se jih naučil takoj, ko sem vstopil v svet vrhunskega kolesarstva, je bilo tole: Če stojiš, sedi: če sediš,
lezi; stopnic se izogibaj kot da so kužne. Kolesarstvo je edini šport na
104
Skrivna dirka
svetu, v katerem boljši kot postajaš, bolj spominjaš na slabotnega starca. Nikoli nisem čisto natančno vedel, kakšna fiziologija je zadaj, toda
dejstvo je, da dolgotrajno stanje ali hoja izčrpavata in da postanejo
vezi boleče, kar te ovira pri treningu. (Petkratni zmagovalec Toura
Bernard Hinault je stopnice tako sovražil, se je med dirko po Franciji
pustil svojim soigneurjem nositi po hotelskih stopniščih, namesto da
bi hodil.) Ko me je Haven ob koncih tedna spraševala, če bi šel z njo
na plažo, na sprehod po okoliških hribih ali na tržnico, sem se zato
ponavadi izgovoril. Sorry, Haven, počivati moram.
Vendar pa sem imel veliko opravka z nekaterimi drugimi domačimi opravili, večinoma povezanimi z Edgarjem. Prvič, moral sem si ga
priskrbeti, kar je postalo precej bolj zapleteno, odkar na tekmah nismo
več dobivali eritropoetina od vodstva ekipe. To je pomenilo, da sem si
najprej moral nabaviti enega od številnih skrivnih telefonov – predplačniški prenosni telefon. Uporabil sem ga, kadar sem klical dr. Morala ali njegovega pomočnika Pepeja Martíja in naročil "vitamine",
"zdravila proti alergiji", "kapsule z železom" ali karkoli smo že v tistem trenutku uporabljali kot šifro. Potem sem se odpeljal na sestanek
s Pepejem na kakšnem javnem zbirališču in prevzel svežo zalogo eritropoetina in rdečih jajc iz Moralove klinike. Običajno sem vzel dvajset brizgalk, kar je zadoščalo za dva meseca. Zaloge sem prevažal v
hladilni torbi, del Moral pa je vedno priložil še lažen recept za Haven – ponavadi kaj, kar je bilo povezano s slabokrvnostjo zaradi menstruacije –, če bi me na poti slučajno ustavil policist in mi preiskal
avto, kar pa se na srečo ni nikoli zgodilo.
Za razliko od Lancea si nisem upal hraniti škatel z napisi AMGEN
in EPREX poleg pločevink dietne Cole. Zato sem dodelal svoj sistem.
Kartonske ovoje sem namakal v vodi, dokler niso bili napisi popolnoma nečitljivi, potem pa sem jih raztrgal na majhne koščke in odplaknil
v straniščno školjko. Potem sem z nohtom spraskal nalepke s stekleničk, ki so bile velike približno štiri centimetre in dober centimeter široke. Tudi nalepke sem odplaknil. Potem sem gole stekleničke zavil v
alu folijo in jih pospravil v hladilnik za kupom zelenjave. Pozneje sem
poskušal biti še bolj zvit in sem si priskrbel lažno pločevinko za pivo z
dvojnim dnom, kakršne dobiš včasih kot dodatek pri stripih. Toda potem sem se ustrašil, da bi kdo zares mislil, da gre za pivo in bi jo poskušal odpreti. Izkazalo se je, da je folija še najprimernejša, saj se je
zdelo, da smo vanje zavili kakšne ostanke hrane. Sistem je deloval
2000: Sestavljanje stroja
105
dobro, z eno samo napako: izpraskane nalepke so bile lepljive in kakšen košček je zašel v žepe mojih hlač ali srajc. Včasih sem v restavraciji ali v trgovini iz žepa izvlekel denarnico, zraven pa se je držal še
delček nalepke. Ooops!
In to je bilo bolj ali manj vse; nobenih dolgih seznamov poživil,
samo Edgar in testosteron (Andriol). Eno rdeče jajce Andreola na teden ali dva tedna treninga je bilo običajno dovolj, če pa si potreboval
še kakšno manjšo dodatno spodbudo, si lahko vzel še polovičko. Na
jezik si si stisnil del oljnate tekočino, drugo si pa prihranil. Ferrari si je
potem izmislil način za mešanje Andreola z olivnim oljem: za hitro
spodbudo smo ga, pomešanega z oljem, s kapalko jemali iz majhnih,
temnih stekleničk. Spomnim se, kako sem nekoč na dirki dobil nekaj
takšnega olja od Lancea: z roko mi je odprl usta in mi s kapalko stisnil
nekaj kapljic, tako kakor ptičja samica hrani svoje mladiče. Na predlog Morala sem v enem od ciklusov treninga poskusil z jemanjem
rastnega hormona – šest injekcij v dvajsetih dneh –, vendar sem imel
noge težke in otekle, počutil sem se neznosno, zato sem odnehal.
Edgarja sem si vbrizgal vsak drugi ali tretji dan, običajno 2000
enot, kar se sliši veliko, v resnici pa je to volumen manjše radirke.
Vbrizgal sem si ga v podkožje na roki ali trebuhu; igla je bila tako tanka, da je bilo na koži komaj kaj videti. Kratek vbod in že si imel v krvi
majhne, živahne iskrice.
Ko je bila steklenička prazna, sem jo ovil v nekaj plasti papirne brisače ali toaletnega papirja in jo s kladivom ali s peto zdrobil na kolikor je bilo mogoče drobne koščke. Razbito steklo, še vedno ovito v
papir, sem nato izplakoval pod pipo, dokler se mi ni zdelo, da so odplaknjene še zadnje molekule eritropoetina. Nato sem tisto razmočeno
kepo papirja odplaknil v školjko ali odvrgel v zabojnik za smeti in jo
prekril z najbolj smrdljivimi ostanki hrane iz kuhinje. Včasih sem se s
koščki stekla porezal, sicer pa je bil sistem dober – mirno sem spal,
brez strahu, da bi francoska policija lahko kaj našla, če bi se odločili
za hišno preiskavo.
Hočem reši, mirno sva spala, kajti pred Haven nisem imel nobenih
skrivnosti. Vedela je vse o mojih potovanjih, o delovanju EPO, o ceni,
ki jo plačuješ na dolgih dirkah, o mojem sistemu drobljenja in splakovanja stekleničk, vse o vsem. Slabo bi se počutil, če ji ne bi vsega zaupal, razen tega pa se mi je zdelo tudi varneje, da sva oba na isti strani
v primeru, če bi naju obiskala policija ali protidopinška kontrola. O
106
Skrivna dirka
Edgarju sva se pogovarjala mimogrede, takorekoč ob kavi. Oba sva to
reč sovražila, vendar je bila ves čas prisotna, ves čas je visela nad nama kot neprijetna, mučna naloga, ki pa jo je pač treba opraviti. Nobena naloga ni prelahka ali pretežka.
Ne morem trditi za prav vse sotekmovalce, toda vtis sem imel, da
je imela večina podoben odnos do svojih žena ali deklet. Le eden je bil
povsem očitna izjema: Frankie Andreu. Njegov položaj je bil veliko
težji, kajti poročen je bil z Betsy, njen odnos do dopinga pa je bil podoben, kot je odnos večine ljudi do samega hudiča.
Betsy Andreu je bila atraktivna črnolaska iz Michigana, vedno široko nasmejana, odkrita in neposredna, zrcalna podoba svojega moža. V
Lanceovem krogu je bila že nekaj let (Lance in Frankie sta skupaj vozila za Motorolo od leta 1992 do 1996). Njun odnos ima dve poglavji.
Do Lanceove bolezni sta se dobro ujela. Oba sta močni osebnosti in
rada razpravljata o politiki in veri (Lance je ateist, Betsy pa aktivna
katoličanka, nasprotnica splava). Lance ji je tako zaupal, da se je z
Betsy posvetoval celo glede svojih novih deklet. (Betsy, ki ni prav
vseh Lanceovih izbrank sprejela z odprtimi rokami, je bila nad Kristin
navdušena od prvega trenutka.) Lance ji je zaupal, ker je vedel, da pri
njej, tako kot pri njem samem, ni sivih lis. Njen svet je povsem na dlani – natančno ve, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj slabo.
Oba sta to sicer sovražila, toda dejstvo je, da sta si bila več kot podobna.
Toda njun odnos se je spremenil, ko sta tik pred tem zaročena
Betsy in Frankie, skupaj s še nekaterimi prijatelji, obiskala Lancea v
bolnišnici v Indianapolisu, ko je okreval po operaciji. Kot sta pozneje
Betsy in Frankie pod sodno zaprisego opisala dogodek, sta v sobo med
obiskom prišla dva zdravnika, ki sta začela Lanceu zastavljati vrsto
zdravstvenih vprašanj. Betsy je prijateljem rekla, da bi mu morali
omogočiti zasebnost in je vstala, da bi odšla iz sobe. Toda Lance jih je
prosil, naj ne odhajajo, zato so ostali. Ko je zdravnik vprašal, ali je
kdaj jemal kakšna poživila, je Lance samoumevno odgovoril, da jih je
jemal, da je uporabljal EPO, kortizon, testosteron, človeški rastni hormon in steroide. (Armstrong je na zaslišanju pod prisego trdil, da se to
ni nikoli zgodilo.)
Kakor sam razumem, je bila to za Lancea značilna oholost glede
dopinga, prav tista njegova notranja potreba, zaradi katere je stekleničke z eritropoetinom nastavljal v vrata hladilnika ali zaradi katere je
2000: Sestavljanje stroja
107
o tem na ves glas govoril v restavraciji. Pomen dopinga je poskušal
minimizirati, navzven kazati, da to ni kakšna usodna zadeva, da je on
vzvišen nad vsemi temi injekcijami in pilulami.
Dokler sta bila v bolniški sobi, sta se Betsy in Frankie zadržala,
toda v hipu ko sta stopila na hodnik, je Betsy eksplodirala. Frankieju
je zabrusila, da če tudi on počne to sranje, lahko na poroko takoj pozabi. Frankie ji je prisegel, da dopinga ne uporablja in Betsy se je počasi pomirila. Čez nekaj mesecev sta se poročila, toda Bety na Lancea
in na šport ni nikoli več gledala tako kot je včasih.
Lahko si predstavljate, kako težko je bilo Frankieju, če upoštevamo
zahteve profesionalnega kolesarstva. S Kevinom in Lanceom smo se
vpričo žena ali deklet pogosto odkrito pogovarjali o Ferrariju in Edgarju, če pa je bila v bližini Betsy, je bilo vse drugače. Frankie je ves
čas govoril "Betsy me bo ubila". Še posebej je bil živčen ob skupnih
večerjah: "Utihnite fantje, nehajmo o teh zadevah – Betsy me bo ubila."*
Frankie je naredil, kar je pač moral. Imel je srečo, da je potreboval
manj Edgarja in drugih dodatkov, kot mi hribolazci, Kevin, Lance ali
Ko je Betsy videla, kako je Frankie vozil na Touru 1999, ga je napadla: "Kako
za vraga si lahko s takšno lahkoto plezal na tiste gore?" Frankie ni hotel odgovarjati, Betsy pa si je naredila svoj zaključek: Postal ima svoj dopinški program in
Frankie ter Lance sta v samem središču tega dogajanja.
V naslednjih letih je postajala zagrizena borka proti dopingu ter trn v peti
Armstrongu in Postalu. Še posebej je bila aktivna leta 2003, ko je Davidu Walshu pomagala pri pisanju knjige L. A. Confidential ter leta 2005, ko so jo prosili,
da bi pod zaprisego opisala dogodek iz bolnišnice leta 1996. V tem času je Betsy
postala prava zakladnica informacij za novinarje in protidopinške oblasti.
"Prav smešno je," je izjavila o tej svoji vlogi. "Lance bi me rad prikazal kot
debelo, zoprno, obsedeno svinjo, ki bi ga rada uničila. Toda od vsega začetka ne
počnem ničesar drugega kot da poskušam javnost seznaniti z resnico."
Frankie pa se je odločil za drugačno pot. Leta 2006 je za New York Times
sicer delno priznal svojo vpletenost in povedal, da je prvič prišel v stik s poživili
leta 1995, ko je z Armstrongom vozil za Motorolo, priznal je, da je uporabil EPO
na Touru 1999, sicer pa je večinoma molčal – kar je na njihovem domačem ranču, kjer živita s tremi otroki, ustvarjalo nenavadno napetost. Spomladi 2010 se je
zvezni tožilec Jeff Novitzky s Frankiem dve uri pogovarjal po telefonu. Ko je
Frankie odložil slušalko, je Betsy videla, da je pretresen, zato ga je vprašala, kaj
je povedal. "Ne želim govoriti o tem," ji je odgovoril. Betsy je poklicala Novitzkyja in ga vprašala, toda tudi ta jo je zavrnil in se zasmejal. "Saj je vaš mož,
vprašajte ga."
*
108
Skrivna dirka
jaz, zahvaljujoč temu, da je bil rouleur, velik in močan fant, pripraven
za dolge, ravne etape. Če smo morali mi za Tour naviti svoj stroj do
99 odstotkov vseh zmogljivosti, bi Frankie zmogel dirko skorajda ob
sami vodi.
Betsyjino načelnost sem sicer spoštoval, vendar pa sam nisem imel
nobenih zadržkov. Hitro sem se učil. S pomočjo Ferrarijeve centrifuge
sem kmalu sam vedel, koliko Edgarja potrebujem za svoje vedno intenzivnejše treninge. Ferrari me je naučil, da je vbrizg eritropoetina v
podkožje nekaj takšnega, kot če v hiši vključiš termostat: deluje počasi in telesu pomaga, da v naslednjih nekaj dneh proizvaja več rdečih
krvničk kot bi jih sicer. Če dodajaš premalo, bo hiša hladna – hematokrit bo prenizek. Če dodaš preveč, bo hiša vroča – hematokrit ti bo
narasel čez 50.
Prišel sem do točke, ko sem svoj hematokrit lahko ocenil že po barvi krvi. Ko mi je Ferrari iz prsta jemal vzorec za test mlečne kisline,
sem opazoval kapljico. Če je bila svetla in vodena, je bil hematokrit
prenizek. Če je bila temnejša, je bil visok. Užival sem, kadar sem videl tisto temno, polno barvo in kar predstavljal sem si vse tiste krvničke, ki se gnetejo v gosti juhi, pripravljene na akcijo; to mi je dalo
spodbudo za še večje garanje.
Trening je bil kot igra. Kako trdo lahko delaš? Kako iznajdljiv si?
Koliko še lahko shujšaš? Se lahko pomeriš z lastnimi parametri in jih
premagaš? Ob vsem tem je bil še večen strah, ki te je preganjal, da si
še bolj garal: Karkoli narediš, lahko drugi zajebanci naredijo še več.
Potem pa je bila še druga igra, ki ni imela ničesar skupnega z Edgarjem, temveč z Lanceom – namreč kako vzdržati ob njem. To je razdražljiv fant in bolj ko se je bližal Tour, bolj razdražljiv je postajal. Do
junija je bila tista dobrodušna medvedja prijaznost že milijone let
daleč. Postal je napet in odsoten. Do nas se je obnašal bolj kot šef in
ne kot sotekmovalec: poskrbi za svoje številke, sicer … S tira so ga
spravile že malenkosti in natančno si lahko vedel, kdaj se je to zgodilo – v trenutku, ko je nate prilepil svoj pogled, kakšne tri sekunde
dolg, nepremičen pogled.
Smešno, novinarji so ta Lanceov pogled razumeli kot izraz njegove
supermoči, nekaj, kar je pokazal samo v najpomembnejših trenutkih
velikih dirk. Za nas je bilo to nekaj, kar se je dogajalo ves čas, na avtobusu, ob skupnih zajtrkih, kjerkoli. Če si Lancea zmotil, ko je nekaj
pripovedoval, si dobil pogled. Če si nasprotoval nečemu, kar je rekel,
2000: Sestavljanje stroja
109
si dobil pogled. Če si zamudil več kot dve minuti na skupno vožnjo, si
dobil pogled. Še hujši pogled si dobil, če si se iz njega ponorčeval.
Pod grobim Lanceovim površjem se skriva izjemno občutljiva osebnost. Moj sotekmovalec Christian Vande Velde se je nekoč pošalil na
račun novih Nikeovih čevljev, v katerih je Lance prišel na zajtrk.
Christian je prijazen fant – nič slabega ni mislil, samo prijateljsko ga
je zbodel. Hej stari, jebeno dobri čevlji! se je Christian zarežal. Lance
je pobesnel in vrgel Christianu svoj pogled. In to je bilo vse. Prepričan
sem sicer, da Christian ni bil ob kariero v Postalu samo zaradi tega dogodka. Vsekakor pa mu zaplet z Lanceom ni bil v pomoč.
Nič pa ni Lancea tako spravilo ob pamet, kot če si se pritoževal zaradi dopinga.
Najboljši primer tega je bil verjetno Jonathan Vaughters. S svojim
zvedavim umom nikakor ni bil človek, ki bi doping sprejel kar na lepo
besedo. Tako kot ni brezpogojno naredil vsega, kar sta ukazala Lance
in Johan. Postavljal je vprašanja, ki si jih nihče ni upal: Zakaj to delamo? Zakaj mednarodna zveza ne uveljavi pravil? Pa ne le to, JV je bil
zaradi dopinga nenehno živčen; skrbelo ga je, da bo dobil na vrata
policijo ali protidopinško kontrolo. Govoril je celo o občutkih krivde
zaradi dopinga – krivda pa je bilo čustvo, ki smo se ga ostali že zdavnaj znebili. Za Lancea so bila Jonathanova vprašanja in dvomi dokaz,
da ni iz pravega testa. Spomnim se, kako ga je JV razbesnel po dirki
Dauphiné 1999, ko je samo omenil, da je vesel drugega mesta v eni od
etap – mesta, ki ni bilo za Lancea nič drugega kot položaj "prvega luzerja". Po Touru 1999 je postalo vsem jasno, da JV ne sodi v Lanceov
in Johanov sistem.
Leta 2000 je Vaughters zapustil Postal in podpisal za francosko
ekipo Crédit Agricole, ki se mu je zaradi strogih francoskih protidopinških zakonov zdela primernejša. Svojo kariero je dobesedno ustavil. Toda Lance ga je imel takrat za vrhunskega tepca. V Lanceovem
načinu razmišljanja je bil doping življenjsko dejstvo, tako kot kisik ali
gravitacija. Ali ga sprejmi – in to absolutno, brez vsakega zadržka –
ali pa utihni in izgini, pika. Nobenega tarnanja, nobenega jokanja, nobenega dlakocepljenja. Lance je imel Jonathana za najhujšega dvoličneža, ki je izkoristil svoje rezultate v ekipi Postala, da je dobil dvoletno pogodbo s Crédit Agricole, torej bi bil dolžan tudi svojim novim
sponzorjem prinašati enake rezultate – za to so ga plačali. Potem pa
gospod JV nenadoma postane čist, stoka zaradi dopinga, razglaša
110
Skrivna dirka
svojo poštenost in končuje dirke nekje na sredini lestvice. Tepec.*
Seveda pa je bilo še veliko drugih možnosti za trk z Lanceom.
Eden takšnih incidentov je bil spomladi 2000, ko sva se po šesturnem
treningu vračala k meni domov po ozki, strmi cesti. Bila sva utrujena,
dehidrirana, lačna, komaj sva čakala, da prideva domov in zadremava.
Potem pa je po klancu za nama nenadoma z vso hitrostjo pripeljal
majhen avto, naju skorajda podrl, šofer pa naju je še nadiral, ko je
peljal mimo. Ponorel sem in še jaz vpil nanj. Lance pa niti besedice,
samo pritisnil je na pedala in se z vso hitrostjo zapodil za njim. Poznal
je cesto, šel je po bližnjicah in na vrhu hriba ga je ujel pred rdečim semaforjem. Ko sem ju dohitel, je tipa že vlekel iz avtomobila in tolkel
po njem, fant pa si je zakrival obraz in kričal. Kakšno minuto sem samo gledal in nisem mogel verjeti, kaj se dogaja. Lance je bil v obraz
rdeč kot pesa; popolnoma je pobesnel in fant jih je zares dobil. Ko je
končal, ga je porinil na tla in pustil. Pobrala sva svoji kolesi in molče
odpeljala domov. V naslednjih dneh je Lance zgodbo nekajkrat povedal Frankieju in Kevinu kot da gre za najboljšo šalo, še eno tistih norih
stvari, ki se ti lahko zgodijo v samo v tej zajebani Franciji. Poskušal
sem se smejati, vendar ni šlo. Ves čas sem imel pred očmi tistega fanta, ki je jokal in prosil, ter Lancea s pestmi nad njim. Videl sem veliko
več kot bi si kadarkoli želel.
Ta temna plat Lanceovega značaja nas je spravljala v obup; toda
hkrati je bila gorivo našega ekipnega dela. Z Johanom Bruyneelom sta
vodila Postal natančno kot švicarska ura. Boljši hoteli. Boljši odnos
organizatorjev dirk do celotne ekipe. Boljše načrtovanje. Boljša prehrana. Boljši sponzorji. Boljša tehnologija, vključno s testiranjem v
vetrovnikih. Nenehno smo imeli občutek, da smo del nečesa velikega
in prelomnega, kot verjetno astronavti, ki se pripravljajo za vesoljske
polete. Veliko pa je k takšnim občutkom prispevalo preprosto dejstvo,
da smo vsak dan skupaj kolesarili preko najlepših pokrajin našega planeta; kakšen občutek, ko potiskaš močneje kot si kadarkoli, sodeluješ
v nečem mogočnem in novem – in si za vse to še dobro plačan. Na
svojih vožnjah smo se drug drugega pogosto zalotili pri blaženem nasmehu, ki je govoril: Ne morem verjeti, kako noro je vse to!
* Vaugters
trdi, da je imel z ekipnimi zdravniki Crédit Agricole pred podpisom
pogodbe pošten in odkrit pogovor, v katerem jim je povedal, da je bil v Postalu
pod dopingom, zato od njega poslej ne morejo pričakovati enakih rezultatov.
"Preden smo podpisali pogodbo, smo imeli na mizi vsa dejstva," je izjavil.
2000: Sestavljanje stroja
111
***
Ko se je približevala dirka Dauphiné Libéré, sem bil sam pri sebi zelo
samozavesten. Bil sem lažji in močnejši kot kadarkoli prej. Na zadnjih
testiranjih je Ferrari vzkliknil tako, kot ga nisem še nikoli slišal:
Oooooo Tyler! Prvič sem ga slišal navdušenega.
Hotel sem biti močan, še posebej močan za ključno etapo enotedenske dirke, za vzpon na Mont Ventoux. V Franciji je veliko legendarnih vzponov, toda Ventoux ima prav posebno mesto med njimi.
Pravijo mu tudi Provansalski velikan in je tako naporen, da ima tudi
svojo žrtev: leta 1967 je na njem umrl britanski kolesar Tom Simpson,
verjetno zaradi kombinacije izčrpanosti, konjaka in amfetaminov.
V prvem delu vzpona na Ventoux sem se počutil odlično. Seveda,
kadar kolesar pravi, da se na tekmi počuti odlično, to ne pomeni, da se
zares počuti odlično. V resnici se počutiš kot v peklu – trpiš, srce ti tako razbija, da samo čakaš, kdaj ti bo izskočilo iz prsnega koša, mišice
na nogah ječijo, bolečina divja po telesu kot bliski svetlobe na božičnem drevesu. Če torej rečeš, da se počutiš odlično, to pomeni, da se
počutiš kot kup dreka, le da veš, da se fantje okrog tebe počutijo še
veliko slabše, po njihovem izrazu in po komaj vidnih znamenjih pa
veš, da se bodo sesuli nekoliko prej kot ti. V takšnih okoliščinah se ti
lastna bolečina zdi zelo pomembna. Lahko se celo zares počutiš odlično.
Na prvem delu vzpona na Ventoux sem se torej počutil kar precej
dobro. Lance je vozil ob meni, nosil je rumeno majico in je imel dobre
možnosti za skupno zmago. Do cilja je bilo še 10 kilometrov, midva
pa sva vodila majhno elitno skupino tekmovalcev. Moja naloga je bila
pokrivati napade – kar pomeni napadalcem slediti in jim ne dovoliti
pobega. Lance pa bi se potem priključil, sam napadel in zmagal etapo.
Kot po priročniku.
Prvi del je šel po načrtu – pokril sem napade. Potem sem čakal, pričakoval, da se Lance prebije v ospredje.
Ni ga bilo.
Po radijski zvezi sem slišal, kako ga Johan priganja. Čas je bežal.
Začel sem postajati nekoliko nestrpen. Videl sem, da se mi približujeta Alex Zülle in španski hribolazec Haimar Zubeldia; sledili so
jima še drugi. Toda kje je Lance?
Čas pa je kar tekel. V ozadju se je prikazala nova skupina; nastajala
112
Skrivna dirka
je že precejšnja gneča. Lancea pa od nikoder. Potem zaslišim Johanov
glas.
Lance ne zmore več. Tyler, potegni.
Še enkrat sem se ozrl za Lanceom.
Potegni. Samo potegni že enkrat!
Napadel sem v trenutku, ko smo vozili mimo spomenika Tomu
Simpsonu, kilometer in pol pred svetilniku podobno vremensko postajo, ki stoji na vrhu. Šel sem v skrajnosti, mogoče dlje kot kadarkoli prej.
Za seboj sem čutil Zülleja in Zubeldio, potem pa sta počasi odpadla.
Okoli sebe sem slutil gledalce, čutil sem nogi, ki sta obračali pedala,
toda ni se mi več zdelo, da bi bili to moji nogi. Vse sem dal od sebe;
še zadnji desni ovinek in pripeljal sem čez črto.
Kaos. Ljudje so me potiskali, mi vpili na ušesa, novinarji so se gnetli okrog mene. Sam sem bil kot v deliriju.
Zmagal sem na Mont Ventouxu.
Eden od Postalovih soigneurjev me je zgrabil, mi okrog vratu zavil
brisačo in me odvlekel do našega avtobusa. Tam je bila popolna tišina.
Sedel sem, si odpel čelado in počasi začel dojemati. Bilo je povsem
nadrealno.
Močnejši sem bil od vseh njih.
Naenkrat sem bil med favoriti za skupno zmago.
Vrata avtobusa so se sopihajoče odprla. Lance se je čemerno, s
sklonjeno glavo, povzpel na avtobus, sedel tri metre stran od mene, si
odvil brisačo, rekel pa ni niti besedice. Toda videlo se je, da je besen.
Tišina je postajala precej neprijetna.
Nekaj sekund pozneje so se vrata spet odprla – Johan je z zaskrbljenim izrazom na obrazu stopil naravnost do Lancea. Položil mu je
roko na rame, sedel poleg in ga tiho, pomirjujoče ogovoril. Kot medicinska sestra ali psihiater.
"Hej, človek, nič takšnega. Verjetno si imel težave zaradi višine.
Mogoče si tudi preveč treniral? Govoril bom z Michelejem. Tour se
začne šele čez tri tedne. Ne skrbi, časa je več kot dovolj."
Po nekaj minutah pa se je spet oglasil: "Sicer pa, kdo je zmagal?"
Ne da bi me Lance pogledal, je pokazal name.
Johanu je zakuhalo, popolnoma rdeč je postal. Stopil je do mene in
me z vso močjo objel, mi stisnil roko, čestital. Mislim, da mu je bilo
hudo nerodno; vedel je, kako velikanska zmaga je bila to, on me je pa
povsem spregledal. Zdaj je poskušal popraviti.
2000: Sestavljanje stroja
113
Lance pa je ostal mrk. Pri večerji, ko so mi vsi nazdravljali, mi je
komajda privoščil pogled. Bilo je, kot da bi imel nenadzorovano reakcijo, alergijo; moj uspeh – ki je bil odličen za Postal in torej tudi
zanj – ga je spravljal ob pamet.
V zadnjem delu naslednje etape sva skupaj uspela pobegniti. Sprva
sem bil vznemirjen – če nama uspe, bi jaz prevzel skupno vodstvo,
Postal pa bi dokazal, kar ni bilo nič manj pomembno, da je najmočnejša ekipa na svetu, ki bo nastopila na Touru. Vendar pa sem začel
dobivati občutek, da me želi Lance sesuti. Na zadnjih vzponih je pospeševal veliko bolj, kot sva potrebovala za zmago. Potem je prišel
spust, po katerem je drvel na skrajni meji tveganja. Končno sem mu
moral zavpiti, naj upočasni.
Čez ciljno črto sva pripeljala skupaj. Etapo sem končal z rumeno
majico, s pikčasto majico za najboljšega hribolazca in z belo majico za
največje število točk. Zmaga na dirki Dauphiné Libéré, na kateri so v
preteklosti zmagovali Eddy Merckx, Greg LeMond, Bernard Hinault
in Miguel Indurian, me je nemudoma povzdignila med elito. Omenjati
so me začeli kot resnega kandidata za zmago na Touru. V ozadju vsega tega pa sem se spraševal, kako me je Lance poskušal zlomiti na tistih klancih. Bil je povsem enak vzorec kot na skupnih treningih: Mi
lahko slediš? Pa zdaj? Še vedno?
Zadnji večer sta v mojo hotelsko sobo prišla Lance in Johan. Pričakoval sem, da se bomo pogovorili o dirki ali pa morda o načrtih za
bližnji Tour. Namesto tega pa sta mi zgolj sporočila, da bomo v torek,
dva dni po zaključku Dauphiné Libéré, odleteli v Valencio na transfuzijo krvi.
114
Skrivna dirka