zadnjem času sem pozorna na to, kako se znamo med seboj poslušati. Smo sploh zares zainteresirani za to, da nekoga poslušamo? In če ga poslušamo, kaj si predstavljamo mi in oseba, kiji govorimo? Vsakdo ima namreč svoje predstave, in če nekomu rečemo, kako je lepo vreme, si nekdo predstavlja sonce in morje, drugi pa lepo jesensko listje. Zakaj razmišljam o tem? Ker srečujem veliko ljudi, ki le kimajo, včasih celo poslušajo, vendar naredijo po svoje. Dober primer za to je moja kava. Če imam čas in možnost, spijem le eno na dan, po kosilu. Vse bi bilo v redu, če ne bi ta moja kava vsenaokoli povzročila takega haloja. Spoštujem delo natakarjev, vse dneve hodijo sem ter tja, strežejo različno razpoloženimljudem, imajo svoje težave. Prijazno naročim naslednje: belo kavo brez pene z rjavim sladkorjem. Običajno dodam, zato ker so me izkušnje naučile, da strežba tega res ne razume, meni pa ta kava veliko pomeni: res brez pene, z veliko mleka, ne prevročim ne premrzlim (ker včasih dobim prav vročega, nimam pa vedno veliko časa in nočem predolgo čakati, kar po drugi strani nikakor ne pomeni, da mi je všeč mrzla kava) . Včasih jim povem, kar je čista resnica, da mi bodo s tem polepšali dan. Običajno oseba pokima in reče, da to pa ja ni problem. Mnogokrat natakar odide, še preden vse povem do konca, zato ni čudno, da mi le eden od desetih običajno postreže »po meri«. Mnogi komentirajo, da pena mora biti ali da ne gre stran. No, takrat jih prosim, ali mi prinesejo žličko in skodelico, pa jo sama odstranim. Res ne maram stavka: »Se ne da.« Zato najraje pijem kavo, kjer so me že navajeni, pa le preprosto vprašajo: »A vašo kavo?« V V resnici je zelo preprosta, samo poslušati bi me morali. In če pogledam z drugega zornega kota, je povsem navadna bela kava. Ker pa mi jo prepogosto postrežejo narobe, če sem iskrena, res prepogosto, imam navado, da še pojasnim podrobnosti, česa ne želim. Problem mnogih natakarjev je, da ne znajo poslušati ali si zapomniti. In kakšen šok je, ko želim nemrzlo vodo. Pogostokrat je to znanstvena fantastika in potem natakarja prijazno prosim: »Ali bi mogoče lahko segreli kozarec ali dali plastenko pod toplo vodo ali...« Če naročim nemrzel naravni pomarančni sok, pogostokrat rečejo, da imajo le mrzlega, ker so pomarančni v hladilniku. Potem jim predlagam, da sok natočijo v segret kozarec ali pa dodajo malo tople vode. No, še čaj mi ostane. Tu poleg naročim kozarec ledenih kock in hitro rešim problem, če želim piti čaj s pravo temperaturo. Tako sem sklenila, da natakarjem ne smem naročiti več kot tri stvari: torej kavo z mlekom, običajno je to bela kava, brez pene in z rjavim sladkorjem. Tudi zaradi tega mi rečejo, da sem zahtevna. Osebno pa mislim, da vem, kaj želim. Od gostincev, ki jim naročim le v okviru tega, kar delajo, pričakujem, da znajo svoje delo profesionalno opraviti. Saj ne prosim, da mi očistijo čevlje. Je pa res, da zaradi tega ločimo med dobrimi natakarji in številnimi povprečnimi. Dobrih je, kot v mnogih drugih situacijah, malo. Zato pa izstopajo. mag. Andreja Jernejčič