Težko opišem vse občutke ob misli na moževo bolezen. Skupna pot z ljubljenim človekom skozi zadnji odsek njegovega življenja, spremljanje do praga novega življenja, saj tako verujem, je za spremljevalca darilo pa tudi velika čustvena obremenitev. Mnogo stvari postane v hipu nepomembnih, ostane le človek s svojimi deli. Mislim, da je malokdo popolnoma pripravljen na to. Stari rek: »Bog človeku ne naloži večjega križa, kot ga lahko nosi,« kar drži. Sprva smo samo upali in molili, da bo šel ta križ mimo nas. Tudi mož je večkrat rekel: »Saj bom v redu!« Ko pa operacije ni bilo, me je v bolnišnici, ko sem ga hranila, prosil: »Saj mi boš pomagala, kakor koli že bo, kajne?« Takrat me je prvič spomnil, da morda ni več vrnitve. Obup, zbeganost, strah in nemoč, vse to se je mešalo v meni, ko sem se spomnila na bolnišničnega duhovnika. Navezal je stik z možem in tudi potem, ko je bil mož v komi, je redno prihajal k njemu in ga blagoslavljal. Dan, ko je z nasmehom v sobo vstopil duhovnik, je bil drugačen tudi za nas, bolj sproščujoč in bolj poln. V sobi so bili trije bolniki različnih narodov in ver, vendar v istem stanju. Bili smo kot ena velika družina, ki upa. In ko smo se neko novembrsko nedeljo v bolnišnici zadnjič poslovili od moža, je bilo slovo morda vsaj malo lažje ob duhovniku, s katerim smo za rajnega molili rožni venec. Majda Zabrič Osebno srečanje z evharističnim Gospodom O draščala sem v družini, kjer nismo hodili v cerkev, nisem bila krščena in o Cerkvi in veri sem razmišljala z vsemi mogočimi predsodki, ki jih imajo danes ljudje. Sem se pa kaj kmalu znašla v osebni stiski, ki se je stopnjevala vse do fakultete: občutila sem, da je moje življenje zaman, brez smisla. Pomislila sem celo, da bi končala to življenje. Zadnjo priložnost, da se še kaj spremeni, sem videla v možnosti prakse v tujini preko naše 7 fakultete. Pričakovala sem vse mogoče, samo tega ne, da bom srečala Boga. Spoznala sem Boga kot Očeta in njegovo ljubezen preko tamkajšnje karizmatične Cerkve. Ko sem se vrnila domov, nisem iskala podobne Cerkve. Moja prva izkušnja študentske svete maše je bila negativna, bila sem razočarana in nisem razumela obreda in vseh »velikih« besed, ljudje pa so se mi zdeli statični in zamorjeni. Vendar sem zaupala Bogu in sprejemala vse, kar mi je prišlo naproti. Pridružila sem se pevskemu zboru. Le en trenutek se me je res dotaknil – to je bilo povzdigovanje. Zdelo se mi je, da je to svet trenutek, da se dogaja nekaj pomembnega. K obhajilu je zbor hodil vedno po maši in čutila sem, da mi nekaj manjka. Ko sem spoznavala vero in nauk Cerkve, je v meni rasla tudi želja po krstu. Tako sem kmalu vstopila v katehumenat in pred dvema letoma in pol prejela zakramente. Postalo mi je jasno, da bistvo maše ni lepo petje, ni zanimiva pridiga, ampak Jezus. Če vse drugo odpove, je On še vedno tu. Nekako sočasno s sveto mašo pa sem odkrivala tudi skrivnost adoracije. Ko sem se prvič znašla pred Najsvetejšim, sem bila v zadregi, kam naj gledam, ker pač v posvečeno hostijo nisem verjela. Molitev v tišini mi je pa vseeno postajala všeč, lahko sem se v mislih pogovarjala z Bogom in se umirila. V nekem trenutku pa mi je Bog podaril lepo izkušnjo. Ko smo v kapeli čakali, da prijatelj izpostavi Najsvetejše, sem se zazrla v podobe na steni, v sliko usmiljenega Jezusa. Potem sem se zazrla v monštranco s posvečeno hostijo in prvič dojela, da je to Jezus sam, to ni njegova slika, temveč je On sam. In začutila sem veliko veselje in vero. To je bil res velik dar. Danes grem k sveti maši in adoraciji večkrat med tednom. Ni vedno lahko in nisem vedno najbolje razpoložena, ampak opažam, kadar se zavestno odločim, da grem, dan ni več enak. Počasi in vedno bolj se zavedam, kakšen velik dar je evharistija, kako nas Jezus ljubi, kako hrepeni po nas, nas 8 sliši v naših molitvah, stiskah in prošnjah. Vesela sem, ker mu lahko vedno prinašam na oltar druge ljudi, ki jih nosim v srcu, ali svoje vesele trenutke pa tudi svoje šibkosti. Čutim tudi, da lahko prav v moči svete evharistije vedno znova vstanem in rastem, prav v moči svete evharistije me Bog počasi spreminja. Res sem mu hvaležna, da me je pripeljal na to pot in da me spremlja še naprej. Teja, 26 let, absolventka farmacije Dragocena izkušnja S prejet sem bil na Univerzitetni klinični center. Sprva smo bili v sobi trije, čez čas smo sprejeli še četrtega. Svoj bivanjski prostor smo sicer skrčili, obogateli pa s človekom, ki smo ga sprejeli. Naši medsebojni odnosi so bili odprti in sproščeni. Kaj hitro smo ugotovili, da smo trije enakega verskega prepričanja, četrti se nam je prilagodil. Zvečer smo skupaj molili rožni venec. Šli smo k večerni sveti maši v kapelo v kleti. Skozi okno smo občudovali Triglav in Škrlatico, Karavanke in del Kamniških Alp, Šmarno goro in del mesta pod nami, ki je bilo očarljivo posebej zvečer, ko so se prižgale luči. Nasproti smo imeli tudi Pediatrično kliniko. Bili smo enotnega mnenja, da je naše življenje v bolnišnici bolj podobno duhovnim vajam kot zdravljenju. K temu so prispevali tudi zaposleni, ki so se lepo, sproščeno in spoštljivo odzivali na naše dogajanje. Kmalu sem opazil, da precej ljudi ne zna živeti svojega verskega prepričanja v novih okoliščinah. Večina potrebuje malo spodbude. Ko pa ta korak naredijo, jim je zelo všeč in se sprostijo. Sprašujem se, kaj bi v naših bolnišnicah lahko še naredili, da bi tisti, ki si to želijo, laže zaživeli življenje doma tudi v bolnišnici? Kdo lahko k temu največ prispeva? Duhovnikov za to službo še zdaleč ni dovolj. Ko sem dobil na obisk nekatere osebe, ki so glede teh vprašanj malo bolj usposobljene, sem jim predlagal, naj del svojega prostovoljstva ponudijo bolnišnicam. Tako bi lahko prišli do nove kvalitete 9 bivanja v času zdravljenja. Zavedamo se, da je dobro duhovno počutje in sproščenost lahko del čudovite in nenadomestljive terapije v času zdravljenja in da odvrne ali ublaži marsikatero stisko. Na večer pred operacijo sem prejel bolniško maziljenje. Kako bolj predano in v večjem zaupanju sem doživel operativni poseg! Ko sem se poslavljal z oddelka in se selil v sedmo nadstropje, sem se počutil tako, kakor da zapuščam dom, kakor da grem od svojih dobrih prijateljev. Tudi na novem oddelku smo hitro našli bližino drug drugega, solidarnost in delitev dobrin, gmotnih in duhovnih. Čeprav sem se veselil odhoda domov in sem težko čakal na odpustnico, sem vendarle čutil tudi kanček domotožja po bolnišnici, kjer sem se kljub bolečinam dobro počutil. Hvala gospodu župniku Miru in kaplanu Jožetu in hvala drugim za to dragoceno izkušnjo. Tone Kompare, župnik, Ljubljana-Trnovo Srebrni jubilej Bolniške župnije S rebrna obletnica pomeni za Bolniško župnijo v Ljubljani velik dogodek. Z velikim veseljem gledamo na prehojeno pot v teh 25 letih Bolniške župnije. Duhovna verska oskrba je bila v ustanovljenih bolnišnicah v Ljubljani že od vsega začetka. Leta 1926 je bil ustanovljen Duhovnijski urad splošne državne bolnišnice v Ljubljani, ki ga je s pomočniki vodil lazarist Ignacij Slana. Nato dolga leta zaznamuje delo v bolnišnicah salezijanec Jakob Turšič, ki sem mu pridruži lazarist Jože Zupančič in zadnjih petindvajset let prvi župnik Miro Šlibar. Bolniško župnijo je ustanovil nadškof dr. Alojzij Šuštar 11. julija 1985 in danes pokriva Univerzitetni klinični center, Onkološki inštitut in Bolnišnico dr. Petra Deržaja v Šiški. dr. Jože Štupnikar, Zbornik Bolniške župnije 2010 10 Gla si lo bol niš ke žup ni je julij - avgust 2010 • leto iz ha ja nja XXV., št. 147 Duhovnikova skrb za bolnike S rečevanje z bolniki in starejšimi ter onemoglimi ljudmi me spremlja že od bogoslovskih let in skozi vse duhovniško življenje. Domači župnik mi je kot bogoslovcu zaupal, da sem občasno šel v Dom upokojencev v domači župniji in bolnim, starejšim nesel sveto obhajilo. Tudi kot novomašnik sem v času čakanja na slovesnost nove maše v domači župniji imel sveto mašo v Domu upokojencev v Ajdovščini. In sedaj kot župnik štirih manjših župnij Komen, Gorjansko, Škrbina in Gabrovica redno obiščem bolnike za prvi petek v mesecu in ob božiču ter veliki noči. Enkrat na leto, običajno maja, imamo redno medžupnijsko srečanje za bolne in starejše. Najprej je priložnost za sveto spoved, nato sveta maša, sledi še družabno srečanje. Pri tem srečanju sodelujejo sodelavci medžupnijske Karitas Komen. Srečevanje z boleznijo, starostjo, nemočjo je resničnost, ki človeka dela modrejšega, zrelejšega, ponižnega in realnega. Nihče izmed nas ne ve, kakšno bo njegovo nadaljnje življenje. Lahko se srečamo z boleznijo, neozdravljivo boleznijo, invalidnostjo, trpljenjem, odvisnostjo od dobrote bližnjega, hitrim odpoklicem v večnost ... Bog ve! Svojo preteklost izročimo po priprošnji Marije, Božje Matere, v roke Božjemu usmiljenju, našo prihodnost pa Božji previdnosti. Peter Černigoj, župnik v Komnu Pomen duhovne oskrbe ... ... kakor jo vidi zdravnica družinske medicine S tarejša bolnica se je pripravljala na operacijo. Opravila je sv. spoved, prejela je zakrament bolniškega maziljenja in vsak dan molila za kirurga. Pred operacijo je v žep bolniške halje vtaknila Marijino podobico. Pred operacijsko dvorano je morala sleči haljo. Iz žepa je vzela Marijino podobico, jo podarila kirurgu in rekla: »Naj Marija vodi vaše roke.« Kirurg se je nasmehnil in ji odgovoril: »Zaupam v Božjo pomoč. Vem, da sem le orodje v Božjih rokah.« Njegove besede so jo popolnoma umirile. Operacija je odlično uspela. Sv. pater Pij pravi: »Zdravniki imate nalogo zdraviti bolnika, toda če k njegovi postelji ne prinesete ljubezni, ne verjamem, da bodo zdravila kaj dosti koristila.« Boga doživljam kot zvestega spremljevalca pri svojem delu. Kadar so situacije posebno težke, se spomnim na dobrotnike, ki molijo za blagoslov in modrost pri odločitvah. Če si upamo stopiti v Božje naročje, potem je vsako bolezen mogoče osmisliti in sprejeti. Iz tega objema zažuborijo blagodejni zdravilni vrelci. Ni je večje zdravilne moči, kakor je ta, da si upamo zatekati se v Božje naročje in tam ostati. Duhovna oskrba naj bo del vsakega spremljanja bolnika. Posreduje jo vsak, ki pride z bolnikom v stik: vratar, strežnica, zdravstveno osebje, družina, duhovnik ... Onkološko bolnico je še po desetih letih bolel stavek, ki ji ga je rekel pobiralec parkirnine: »Veste, od tukaj se malokdo vrne živ.« Le bolniški duhovnik pa lahko podeli zakramente in daruje sv. mašo. Vsak bolnik ima pravico, 2 da je tega deležen, če si želi. Bolniki si vedno ne upajo izraziti svojih želja, ker nočejo biti nadležni. Ne bojmo se jih vprašati, kaj si želijo. Kakšnega bolniškega duhovnika si želim? Takega, ki si sočutno upa biti navzoč tudi v najtežjih položajih, ki zna poslušati in slišati, ki trpljenja ne razlaga. Poleg oznanjevanja je zelo pomembno osebno pričevanje. Nikoli ne bom pozabila bolniškega duhovnika, ki je pred bolniško posteljo pokleknil in rekel: »Zame je oltar vsaka bolniška postelja, na kateri se daruje Kristus.« Brez duhovne oskrbe celostno zdravljenje ni mogoče. Zato je prav, da je kapela v vsaki bolnišnici in v vsakem domu za ostarele. Umirajoči bolnik me uči: »Čeprav sem v plenicah in nepokreten, še vedno lahko ljubim, upam in verujem.« Naj bo v vsaki duhovni oskrbi prostor za sočutje, poslušanje, navzočnost, dotik, upanje, resnico in odpuščanje. Ko se boste kdaj jezili v čakalnici pred ambulanto, ker morate toliko časa čakati na pregled, zmolite kakšen očenaš za medicinsko sestro in zdravnika za blagoslov pri njunem delu. Tudi na bolniškega duhovnika ne pozabite. Eno zdravamarijo lahko zmolite za vse bolnike, ki bodo tisti dan pregledani. Verjemite, vaša molitev pripomore, da se zgodi tiho obiskanje milosti za vas, bolnike in za vse, ki vas zdravijo. Zdravstveno osebje je vedno le orodje v Božjih rokah, naj se tega zaveda ali ne. Bog je tisti, ki daje rast in ozdravlja. Janja Ahčin Kamorkoli vas popelje pot vašega počitnikovanja, ne pozabite na Boga. Naj vas spremlja tudi v dneh, ko nabirate novih moči. 3 piše p. Leopold Grčar OFM Utrinki iz življenja k 'Mariji Nazaret'.« Ker so redno skupaj hodili v cerkev, je za sovaščane njihov mimohod skozi vas pomenil: »Vošnjakovi so že šli, treba bo iti!« Božji služabnik p. Vendelin Vošnjak OFM Številni duhovni poklici (1861 – 1933) Starši in otroci S kupna značilnost v življenju svetih ljudi je, da so bili njihovi starši prvi učitelji krščanskega življenja, pa tudi prvi duhovniki, in otroci so po njihovem posredovanju prejemali prve milosti. Bili so zvesti sodelavci angela varuha, ko so otroke varovali pred slabimi vplivi. To velja še posebej za starše malega Mihaela, ki so ga ljubkovalno klicali Mihec. Bili so bolj kot drugi sovaščani goreči kristjani in predvsem so skrbeli, da bi bili otroci vzgojeni v pravem katoliškem duhu. O Vošnjakovih so ljudje na vasi vedno dobro govorili. Bili so skromni in delavni in niso imeli sovražnikov. Za Mihčevega očeta Pavla (1830–1920) je pomenljivo, da se je posebej odlikoval v poznavanju katekizma. O pobožnem življenju v Pavlovem domu pripoveduje najmlajša hči takole: »Mi smo najdlje od cerkve. Pol ure hoda. Vendar smo šli vsako nedeljo po dvakrat v cerkev. To je bila za nas otroke prava slovesnost. Preden smo odšli v cerkev, nas je oče pregledal, če je vse v redu. V družini smo vedno molili jutranjo in večerno molitev. Dnevno smo skupaj molili sveti rožni venec. V adventu smo šli vsak dan k zornicam, v maju k šmarnicam, v postu k svetemu križevemu potu. Oče in jaz sva bila naročena na knjige Družbe svetega Mohorja. V hišo je prihajal Glasnik Srca Jezusovega in Cvetje – glasilo III. reda sv. Frančiška Asiškega. Doma hranimo tudi nabožne knjige: Sveto pismo, katekizme in molitvenike. Oče nas je vodil na božja pota na Oljko, k Svetemu križu in 4 V Vošnjakovi družini je nekaj pritegnilo pozornost in čudenje sovaščanov: to so številni duhovni poklici. Iz njihovega doma so izšli duhovniki Janez, Lovrenc, p. Vendelin in Jože, sin Vendelinovega polbrata Franca. Vendelinovi sestri Marija in Neža sta šli k usmiljenkam. Dva iz družine Lempl, iz katere je izhajala druga Pavlova žena Antonija, sta bila prav tako duhovnika. To sta bila župnik Jakob in jezuit pater Tomaž. Iz družine izhaja tudi frančiškan p. Benedikt Gradišnik (1826–1905). Tega redovnika so označevale kreposti, ki jih je p. Vendelin posebej cenil: do potankosti je izpolnjeval Vodilo in druge redovne predpise. Bil je velik častilec Matere Božje. V pastoralnem delu se je odlikoval kot goreč in moder spovednik. Pred njegovo spovednico so posebej čakali možje in fantje. Ker je bil tako iskan spovednik, ga z jezuiti in lazaristi pogosto najdemo na ljudskih misijonih. Člani družine, ki so ostali doma, so bili pravi »varuhi krščanskega izročila«. Najstarejši brat Matej je svojega brata p. Vendelina nadvse spoštoval in ga imel za svetnika. Vnebovzeti Od zarje vsa ožarjena, Marija, vzeta si v nebo, svetlejša si kot sončni svit in lepša si od zvezd neba. Devica čista vseh devic, usliši naš proseči klic, da k Jezusu kdaj pridemo, pri tebi z njim se snidemo. Bogoslužni molitvenik 5 Pisali ste nam Neka zgodba B il je mlad, imel je ženo in tri hčere. Ljubil je svojo družino. Bil je športnik. Narava, gore, predvsem pa jame so mu veliko pomenile. S prijatelji je preplezal veliko sten, še več pa brezen, ki so vodila v podzemni svet in mu odpirala še nepoznane skrivnosti našega planeta. Sredi tega aktivnega življenja je nekega poletnega dne moj mož opazil, da z njegovim vidom nekaj ni v redu. Po temeljitih pregledih so ugotovili, da je tumor na hipofizi tako velik, da je nujna takojšnja operacija. Operacijo je dobro prestal. Način življenja se mu je korenito spremenil. Vseh aktivnosti, ki se jim je posvečal pred boleznijo, ni več zmogel fizično, se je pa ukvarjal z dejavnostmi, ki so ga prav tako veselile. Nikoli ni tarnal, zato tudi nismo imeli občutka, da je bolezen res težka. Čeprav se je natančno držal predpisanih zdravil, je tumor spet zrasel. Po štirih operacijah glave in obsevanju mu je tumor že uničeval možganske centre za nadzor vitalnih organov. Oteženo je bilo dihanje, požiranje, govor, premikanje. Težko ga je bilo gledati, kako se je trudil nekaj povedati, a ni zmogel. Le njegove oči so še govorile. Počasi pa so tudi oči ugasnile in postale zrcalo večnosti. Toda srce mu je bílo še leto in pol. Morda zato, ker nas je imel neizmerno rad. Poslavljali smo se vsak dan, kot da je zadnjič. Kaj je čutil, kaj doživljal, ne vem. Upam, da je našel svoj mir, da se je poslovil od vseh. Izdala Bolniška župnija, Trubarjeva 82, 1000 Ljubljana Odgovarja: Miro Šlibar • GSM: 041/613-378 faks: 01/433-95-15 • TRR 2420-0900-4403-423 Dr. Jože Štupnikar, Trubarjeva 82, 1000 Ljubljana • GSM: 041/715-429 Jože Poje, Trubarjeva 82, 1000 Ljubljana • GSM: 040/395-942 Spletna stran duhovne oskrbe v slovenskih bolnišnicah: http://bolniska-zupnija.rkc.si/ • e-pošta: [email protected] Grafična priprava: Gapro d.o.o. • Tisk: Skušek Beseda je natisnjena v 11.000 izvodih in poslana na 1150 naslovov. 6