1. No category

Joseph Fadelle
CENA, KI SEM JO PLAČAL
ZALOŽBA EMANUEL
„Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali
nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? Prav
kakor je pisano: Zaradi tebe nas ves dan pobijajo, imajo nas za
klavne ovce. Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki
nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli
ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost,
ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti
od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.“
Pismo svetega Pavla Rimljanom (8,35–39)
2
Aman, 22. decembra 2000
„Okužil si se s Kristusom in za to bolezen ni zdravila. Vse
življenje boš zaznamovan …“
Stric Karim je izvlekel revolver in mi ga pritisnil na prsi. Zadržal
sem dih. Za njim so stali štirje moji bratje in izmikali poglede. V
dolini sredi puščave smo bili čisto sami.
Nisem mogel verjeti. Ne! Nisem mogel verjeti, da so me hoteli
ubiti lastni sorodniki, predvsem stric, ki sem mu nekoč naredil
uslugo. Kdaj so me tako zasovražili? Fanta, ki je iste krvi, ki se je z
njimi igral in jim je brat po mleku? Nisem razumel …
Nisem razumel, kako mi lahko grozi ravno Karim.
Ničkolikokrat sem ga zagovarjal pred nepopustljivim očetom,
glavo družine …
Zakaj? Zakaj družina ni mogla sprejeti, da sem zaživel na novo?
Zakaj so me sorodniki želeli za vsako ceno dobiti nazaj medse?
Čez čas sem z grozo spoznal: vse so bili pripravljeni narediti,
da bi se vrnil k njim, saj sem bil vendar ljubljeni dedič družine
Musavi. V spomin sem si priklical, kako sem se pravzaprav znašel
tukaj.
„Tvoj oče je bolan,“ mi je dejal Karim. „Želi, da ga obiščeš.
Sporoča, da bi rad pozabil vse, kar se je zgodilo …“
3
Tudi bratje niso skoparili z očetovimi obljubami: le „da“ bi
moral dahniti in dobil bi hišo, avtomobile, denar … V zameno
pa naj bi pozabil na vse gorje, ki so mi ga prizadejali!
Kako naj bi pozabil …? Vere ni moč preprosto pozabiti.
„Ne morem se vrniti v Irak. Krščen sem.“
„Krščen? Kaj se to pravi …!?“
Postal sem kristjan in moje življenje se je spremenilo. Poti
nazaj ni bilo več. Nisem bil več Mohamed. Moje staro ime je
izgubilo pomen. Niso me slišali. Mislili so, da bodo to težavo
rešili z denarjem. Le dovolj bi ga moralo biti. Toda njihovi poskusi
so naleteli na gluha ušesa: nisem hotel biti musliman. Zanje sem
bil odpadnik.
Ob neprometni cesti smo se pregovarjali kake tri ure. Niti za
ped se nismo premaknili, saj je vsak neomajno zagovarjal svoja
stališča. Izmučen sem bil.
Nekdo je povzdignil glas. Vse bolj so bili napadalni. Moje
življenje je bilo v nevarnosti.
„Če ne greš z nami, te bomo ubili. Truplo bomo odpeljali v
Irak. Tvoji ženi in otrokoma bo tukaj grozila smrt od lakote, zato
se bodo tudi oni morali vrniti v domovino.“
Za hip sem pozabil na grozljivi položaj, v katerem sem se bil
znašel, in se sam pri sebi žalostno nasmehnil. Iraški šiit si niti v
sanjah ne more predstavljati, da se arabska ženska lahko znajde in
preživlja brez pomoči moškega.
Nisem odgovoril in stric Karim me je sovražno pogledal. Izraz
na njegovem obrazu je postal okruten.
„Možgane so ti oprali,“ je siknil.
Bil je na koncu z močmi. Proti tako velikemu zlu se je treba
boriti s skrajnimi sredstvi: z islamskim pravom, šarijo.
4
„Menda poznaš zakon? Proti tebi je izrečena fatva. Pravi, da te
moramo ubiti, če se ne spreobrneš v dobrega muslimana, kakršen
si bil nekoč, kakršni smo mi!“
Obšla me je slabost. V želodcu se mi je naredila kepa. Vedel
sem, kaj me bo doletelo. Smrtna obsodba je Karimu narekovala,
da dvigne roko nadme, če bi se izrekel za nevernika ali celo
odpadnika. Rešilna bilka se mi je zdrobila med prsti.
„Ubij me, če misliš, da je tako prav! Oboroženi ste in kot
pobesneli, jaz pa se želim razumno pogovoriti. Šele ko boste
prebrali Koran in Sveto pismo, se bomo lahko pogovarjali …
Prepričan sem, da si ne upate pritisniti na petelina!“
Od jeze in strahu sem izbruhnil, ne da bi prej premislil. Sem
kaj dosegel, ko sem se kot obsojenec še zadnjič ponosno postavil
po robu strelskemu vodu? Morda se mi je zdelo, da na tuji zemlji
ne bodo hoteli zganjati hrupa, saj bi jih lahko zaprli.
Oglušujoč strel je še dolgo odmeval po dolini … Po kakšnem
čudežu me je Karim zgrešil? V glavi sem zaslišal ženski glas, ki je
zašepetal: „Ehrub – Zbeži!“ Brez obotavljanja sem se zasukal na
peti in se pognal v beg.
Okoli ušes so mi žvižgale krogle. Merili so vame. Ubiti so me
hoteli. Za las sem jim ušel. Sekunde so se vlekle v neskončnost.
Oddahnil sem si, ko jih nisem več slišal.
Vedel sem, da zrem smrti v oči. Nisem se zmenil za skelečo
bolečino. Krogla me je zadela in nisem več čutil tal pod nogami.
Še preden sem se zavedel, kaj se je zgodilo, sem se zgrudil na
blatna tla. Po nogi mi je teklo nekaj toplega. Nisem vedel, ali je kri
ali blato. Objela me je tišina. Orožje je utihnilo. Padel sem. Pred
očmi se mi je stemnilo.
5
I. SPREOBRNITEV
Masud
Basra, Irak, v začetku leta 1987
Mrzlo je bilo, ko sem se iz družinske rezidence v Bagdadu
napotil proti vojašnici na jugu države. Prepričan sem bil, da
se bom kmalu vrnil, saj bi me tam lahko zadržal le birokratski
zaplet.
Imel sem triindvajset let. Nisem hotel tri leta služiti vojske za
mizerno plačilo. Nisem se hotel boriti v imenu vlade Sadama
Huseina, ki se je zapletel v krvavi spopad z mlado islamsko
republiko Iran. Pred odhodom me je oče Fadel Ali potolažil:
„Razglej se naokoli in se prepričaj, kako daleč od bojišča si. Ko
se boš vrnil, mi boš o vsem poročal in poskrbel bom, da boš
oproščen vojaščine.“
Očetovska skrb je bila naravnost ganljiva. Med
bombardiranjem iranske vojske je izgubil starejšega sina Azharja.
Plačal je bil, da bi ga poslali na območje, kjer naj ne bi bilo
nevarno.
Po tragičnem dogodku je napel vse sile, da bi me obvaroval
takšne usode. Postal sem punčica njegovega očesa, naslednik,
izbran med številnimi družinskimi člani. Nekaj let ni bilo nobenih
7
I. SPREOBRNITEV - MASUD
težav. Bil je precej vpliven in poiskal je najboljše ponarejevalce,
ti pa so mi priskrbeli nove osebne dokumente. Za dve leti me je
pomladil, da bi pridobil nekaj časa pred usodnim pozivom.
Ko sem uradno dopolnil osemnajst let, mi ni bilo treba
odgovoriti na noben vojaški poziv, saj je oče s svojim neizčrpnim
bogastvom kupil molk vojaških veljakov. Za nameček se je
povezal z nekim uradnikom, ki mi je vsak mesec priskrbel
slavno dovolilnico, s katero sem se izmazal ob nepričakovanem
policijskem nadzoru. Šest let po začetku vojne so v vsakem
mladeniču v civilnih oblačilih videli dezerterja.
Nekega dne je bilo vsega konec, saj je vojaške zadeve prevzel nov
vodja, in ta se je odločno in goreče postavil po robu goljufijam.
Iznajdljivi oče me je poslal v Basro, ki leži južno od prestolnice,
da bi se pozanimal o poveljnikovem rodu. Potem bi mi laže
pomagal.
Od doma sem odšel pomirjen in oborožen z ugledom, ki ga je
moja družina uživala v vsem Iraku. S sabo sem vzel le najnujnejše,
saj sem se nameraval vrniti čez dva ali tri dni. Toliko namreč
trajajo potovanja v deželi ob Perzijskem zalivu.
V vojaškem taboru so me vodili od pisarne do pisarne.
Nazadnje so me dodelili pehotnemu polku, dvajset kilometrov
oddaljenemu od reke Šat el Arab, ki razmejuje Irak in Iran.
Vojašnica je bila vmesna postaja za povratnike z bojišča. Poleg
tega so v njej hranili strelivo. Znašel sem se torej v neposredni
bližini bojnega polja.
S poveljnikom naj bi se srečala šele ob mraku. Za vrnitev je
bilo prepozno, zato sem se odločil, da se bom z njim pogovoril
naslednjega dne. Če bom v vojski preživel le eno noč namesto
8
I. SPREOBRNITEV - MASUD
treh let, kot je zahtevala vlada, sem privilegiranec, sem pomislil.
Glede na položaj v družbi se mi je zdelo, da mi ta privilegij tako
ali tako pripada … Nekaj ur vojaških grozot bom pa menda
že prenesel. Pred družino se bom lahko pohvalil z junaško
zgodbo z bojišča, ne da bi se mi bilo treba izpostaviti neposredni
nevarnosti.
Na poveljnikov ukaz me je načelnik pospremil do sobe, kjer je
živel neki Masud.
Med potjo sem ga vprašal, kdo je ta mož.
„Dober človek je,“ mi je odgovoril. „Kmet, star štiriinštirideset
let, kristjan …“
Obstal sem na mestu. Beseda me je zadela kot klofuta.
Prebledel sem in vse, kar sem imel v rokah, je padlo po tleh.
Presenečenje se je spremenilo v preplah. Vzkliknil sem:
„Kaj? To ni mogoče! Kakšne neumnosti so to? Odpeljite me
k poveljniku. Kako lahko pričakujete, da bom jaz, ki izhajam iz
družine Musavi, bival v sobi s kristjanom?“
Groza mi je čisto zameglila razum. Doma smo kristjane imeli
za nečiste zavržence, ki se jim je treba izogibati v širokem loku.
Koran (že od mladih nog sem ga vsak dan glasno prebiral) jih je
opisoval kot krivoverce, ki častijo tri bogove.
Spomnil sem se najnizkotnejše žaljivke, ki muslimana lahko
stane življenje. Krščanar. Oče je nekoč moral posredovati v sporu
zaradi te žaljivke.
Izpad je vojaka zmedel in na vse pretege se je trudil, da bi me
pomiril.
„Poveljnik je precej neizkušen mladenič. Če ga boš napadel, se
mu boš zameril. Pojdi spat, zjutraj pa bomo našli najprimernejšo
rešitev.“
9
I. SPREOBRNITEV - MASUD
Nekoliko sem se pomiril, čeprav je bila pred mano morasta
noč. Upal sem, da se me ta kristjan ne bo dotaknil ali se hotel
pogovarjati z mano. Znašel sem se pred težko življenjsko
preizkušnjo …
S sklonjeno glavo in z mehkimi koleni sem vstopil v sobico,
kjer je bil nastanjen miren možakar srednjih let.
„Od kod prihajaš?“ me je prijazno ogovoril. Zanimalo ga je, s
kom bo odtlej delil sobo.
Lahko vprašanje. Opogumil sem se, dvignil pogled in se mu
neustrašno zazrl v oči.
„Sem al Said al Musavi iz Bagdada. Moja družina izhaja od
preroka,“ sem se hladno predstavil in mu tako pokazal, da je med
nama jasna družbena ločnica.
Ošaben sem bil, saj je vlada Sadama Huseina, ki ni bil modre
krvi, prepovedala uporabo plemiških nazivov, kakršen je al Said.
Dosegel sem namen. Masud je ostal brez besed. Tiho je
potisnil svojo posteljo čim dlje od moje, potem pa mi pojasnil, da
ima alergijo in da ne bo jedel z mano.
Nekoliko pomirjen sem se pripravil na spanje. Neznanca
nisem spustil izpred oči. Masud ni bil videti zloben, lepo se je
znal vesti. Morda mi ga je Alah poslal na pot, da bi ga spreobrnil v
islamsko vero …
Ne bi se mogel opredeliti za gorečega muslimana, nedvomno pa
sem bil čuječ musliman. Vsak dober musliman mora spreobračati
nevernike, da lahko vstopi v nebesa, kjer ga pričakujejo prelepe
mladenke, kjer se cedita med in mleko. Bolj kot ta nagrada me je
privlačil ugled, ki bi si ga s tem pridobil v družini.
Nenavadna želja po spreobračanju me je tako prevzela, da sem
se brezskrbno prepustil noči.
10
I. SPREOBRNITEV - MASUD
Prebudil sem se v sobi s strogo ločenima ležiščema in
kuhalnikoma. V vojašnici ni bilo kantine, zato smo si morali
vojaki sami pripravljati hrano.
Naslednja dva dni sem pozorno opazoval Masuda. Ničesar
sumljivega nisem opazil. Celo nobenega vonja nisem zaznal.
Doma so me namreč učili, da kristjane najlaže prepoznaš po
neprijetnem vonju …
S svojim vedenjem je povsem omajal moje predsodke. Bil sem
zmeden in pretresen. Groza, ki sem jo čutil pred njim, je izzvenela.
Plaho in tiho se je v meni prebudila želja, da bi ga bolje spoznal, saj
sem imel v resnici prvič v življenju opravka s pravim kristjanom.
Čez čas me je premagala radovednost, pomešana z nenavadno
privlačnostjo njegove osebnosti. Opogumil sem se in z mirnim
Masudom izmenjal nekaj besed.
Bil je kmet tako kot moj oče, zato sva se precej pogovarjala
o kmetovanju. Na severu dežele je imel v lasti veliko posestvo.
Njegova razgledanost me je navdušila. Šolo sem obesil na klin pri
štirinajstih, ker nisem prenesel pritiskov. V izobraževanju nisem
videl smisla, saj je bilo jasno, da bom nasledil očeta …
Toda vedno sem spoštoval izobražence. Bolj ko sem ga poslušal,
bolj mi je bilo jasno, da se ne znam izražati tako kot on. Ob njem
sem se spomnil na romane, ki sem jih tako rad prebiral v mladosti:
imel je sposobnost pripovedovanja, ki mi je burila domišljijo …
Uglajeni možakar me je čisto prevzel. Zavidal sem mu
spretnost z besedami. Pozabil sem, da sem poveljnika nameraval
prositi za premestitev. Odločil sem se odkriti Masudovo skrivnost
in se je polastiti. V zameno pa bi ga spreobrnil v muslimana.
Vojaško življenje je bilo precej mirno, zato sem imel veliko
prostega časa. Nekajkrat sem moral na stražo, sicer pa se ni
dogajalo nič posebnega. Z Masudom sva le dve ali tri ure na dan
11
I. SPREOBRNITEV - MASUD
preživela v orožarni, ki sva jo morala pospraviti, sicer sva se držala
zase in se le redko družila z drugimi vojaki.
Hvaležen sem bil za to, saj sem vse bolj cenil čas, ki sem ga preživel
z vojaškim tovarišem. Občutljivim temam, veri na primer, sva se
spretno izogibala. Kljub temu sem nestrpno pričakoval trenutek,
ko mu bom povedal, da je islam pomembnejši od krščanstva.
Med nekim pogovorom mi je zaupal, da je bil rojen leta 1943.
Ne bi ga smeli vpoklicati. Za rekruta – te so vsako leto vpoklicali,
da bi potešili apetite Sadama Huseina – je bil prestar. Pogoltnil
je jezo in čakal, da vojaški birokrati odkrijejo napako. Čas si je
krajšal z mislimi na svoje štiri hčere, ki jih je namenil kristjanom
iz domače vasi v bližini mesta Mosul.
Tudi v moji družini nismo bili navdušeni nad neizprosnim
režimom, ki je zatiral šiite. Oče je bil zmeren, kakor se za veljaka
spodobi. Kljub nasprotjem med suniti in šiiti je posloval z obema
stranema.
Toda to še ni bilo vse. Preden se je sunit Sadam Husein povzpel
na oblast, je bila arabska socialistična stranka Baas več kot dvajset
let strah in trepet svojih nasprotnikov. Moja družina se s tem ni
nikoli sprijaznila.
Masudu sem ponosno pojasnil, da izhajam iz bogate gosposke
družine Masavijev, ki živijo v Libanonu, Iranu in Iraku1 . Po
očetovi strani sem bil neposredni sorodnik imama Muse Al
Kazemija, čigar ime pomeni „tisti, ki zna krotiti jezo“. Izhajal je iz
Alijevega rodu. Ali je bil Mohamedov bratranec in zet in šiiti ga
postavljajo tik ob preroka.
1 Iz družine Musavi izhajata tudi iranski ajatola Homeini in libanonski šejk Hasan
Nasralah.
12
I. SPREOBRNITEV - MASUD
Že zelo zgodaj sem občutil breme plemiškega rodu, kajti
oče me je določil za naslednika. Izbral me je, čeprav nisem
bil prvorojenec, saj sem bil najbistrejši in najposlušnejši med
njegovimi desetimi sinovi … Stalno sem se moral dokazovati, da
sem vreden njegove izbire, in biti drugim za zgled.
Nikakršnih spominov nimam na srečno in brezskrbno
otroštvo, ko bi se igral in počel neumnosti … Moje otroštvo je
bilo zaznamovano z obveznostmi in dolgočasnimi sestankovanji
z odraslimi v sejni sobi poleg domače hiše.
Ker sem bil najljubši sin, pa sem vendarle užival nekaj ugodnosti,
ki se jim nisem bil pripravljen odpovedati za nič na svetu. Bil sem
neizogibni posrednik za vse, ki so se hoteli pogovoriti z očetom,
glavo naše družine; zaradi njegovega ugleda se ga številni niso
upali pogledati v oči. Svojega družbenega položaja se je dobro
zavedal, zato je bil vedno resen, oblasten in nepopustljiv.
Bil je povsem drugačen od svojega očeta: tudi dedek je imel
dokaj oblasten značaj, a je znal uživati in življenje je zajemal z
veliko žlico. Umrl je pri sto devetih letih in se tik pred smrtjo še
četrtič poročil. Močili smo mu ustnice, eden od sinov pa mu je
bral iz Korana.
Oče ni podedoval dedkovega radostnega značaja, ki je bil
nam vnukom v tolikšno veselje. Zame Fadel Al Musavi ni bil
nedostopen. Izkazoval mi je veliko naklonjenosti in pozornosti
in nikoli ni skoparil z nasveti, ko me je uvajal v posle. Hotel sem
mu biti podoben in se povzpeti na vrh.
Oče je veliko dal na zunanji videz, zato je vedno nosil kefijo,
ki si jo je pričvrstil s črnim jermenom, značilnim za šiite, in
vzhodnjaško tuniko, prek katere mu je visela srednje dolga brada.
Pri šiitih britje namreč velja za grešno.
13
I. SPREOBRNITEV - MASUD
Musavijevi smo sicer veljali za pobožno družino, a v resnici
nismo bili ravno goreči muslimani. V svoji sobi sem vsak dan bral
Koran, toda to je bilo kot nekakšna igra. Ko sem molil, nisem bil s
srcem pri stvari, še besedil nisem dobro razumel.
Tudi v veliki enonadstropni družinski hiši, v kateri je bilo
ducat sob, sem zasedal častno mesto, predvsem za mizo. Nikoli
niso začeli jesti brez mene, četudi sem zamujal, kar so mi bratje
zavidali. Sestre niso jedle z nami …
Moja mama Hamidia El Hašimi prav tako izhaja iz prerokovega
rodu in bila je očetova četrta žena. Prve tri žene je odslovil, ker
mu niso rodile otrok. Zadnja žena se mu ni izneverila in mu je
rodila številno potomstvo, na katerega je bil strašno ponosen:
dvajset nas je bilo, deset fantov in deset deklet. V to niso bili všteti
prezgodaj rojeni otroci, ki niso preživeli.
Kljub utrujenosti, ki je bila posledica nosečnosti in porodov,
je Hamidia odločno podpirala tri vogale naše hiše. Za domačimi
zidovi si je znala izboriti položaj, ki ji zunaj, v muslimanski
družbi, ni pripadal. Nadzorovala je osebje v kuhinji in pralnici
in ukazovala sedmim snaham in neporočenim sestram. Niti z
udarci jim ni prizanesla!
Z moškimi potomci, mojimi brati torej, je bilo drugače, saj
so imeli nadvlado nad vsemi ženskami, tudi nad mamo. Toda
njo, ki nas je devet mesecev nosila pod srcem in nas spravila na
svet, smo vsi neizmerno spoštovali. Brez sramu sem užival njeno
naklonjenost. Še zdaj se mi cedijo sline, ko pomislim na pet
slastnih kruhkov, ki jih je pekla samo zame.
Do štirinajstega leta sem obiskoval medreso, islamsko
versko šolo, in če gre verjeti dolgovezenju v spričevalih, sem bil
najboljši v razredu. Nisem prepričan, da so bile ocene pravične in
14
I. SPREOBRNITEV - MASUD
nepristranske, saj je bil oče, ki je tudi sicer bdel nad vsem, eden
največjih denarnih podpornikov šole. Celo ravnatelj je naredil
izjemo in me sam vpisal ter se tako poklonil ugledu, ki sem ga
užival, ker sem bil Al Musavi.
Sprva sem rad hodil v šolo, kajti to je bil edini kraj, kjer sem
se lahko igral z drugimi otroki. Okoli trinajstega ali štirinajstega
leta pa mi je šola postala odveč, ker mi je kratila svobodo, in ker
sem imel zagotovljeno prihodnost, se mi je zdelo, da izobrazbe ne
potrebujem. Za države v vojni, kakršna je bila v tistem času Irak,
je značilno, da mladih ne spodbujajo k izobraževanju, ampak
k vojaščini. Dobre civilne službe so lahko dobili samo suniti
in člani stranke Baas. Nisem bil ne eno ne drugo, zato sem bil
prepričan, da si bom mesto v družbi pridobil z očetovim imenom
in ne z izobrazbo.
Za vodstveni položaj se nisem izobrazil. Medtem ko je oče
delal in hodil na službena potovanja, sem postopal po ogromni
sejni sobi. Zame in za moje brate je delo pomenilo dežuranje:
ljudje so po nasvet prihajali ob vseh mogočih urah.
Med posameznimi obiski in medtem ko so zaposleni delavci
trdo garali na poljih, smo pili kavo in se pogovarjali o vseh
mogočih plehkostih. Včasih se nas je oče usmili in nas vzel s sabo
na službeno pot ter tako prekinil naše brezdelje. Takrat sem se
vedel kot najpomembnejši član vladne delegacije.
Toda to se je zgodilo zelo redko in imel sem ogromno prostega
časa. Izbira dejavnosti je bila precej borna: imeli smo le državni
televizijski kanal, saj je Sadam Husein prepovedal satelitsko
televizijo. Zatekal sem se k branju, požrl sem vsako knjigo, ki
mi je prišla pod roke, in tako tešil svojo radovednost: romane o
imamih, zgodovinske in medicinske knjige, celo poezijo …
15
I. SPREOBRNITEV - MASUD
Pri Masudu me je najbolj presunila neverjetna, blagohotna
sposobnost poslušanja; navsezadnje nisem imel niti petindvajset
let in še nisem začel dobro živeti. Izhajal sem iz ugledne družine,
on pa si je neomajno samozavest pridobil z leti in izobrazbo.
Tri dni pozneje so Masuda za ves dan zaposlili. Kot ujeta žival
sem postopal po najini sobici brez oken. Bil sem zdolgočasen in
obupan.
Pogledal sem proti njegovi polovici in na polički uzrl drobno
knjigo. Vzel sem jo v roke in prebral skrivnostni naslov: Jezusovi
čudeži. Na naslovnici je bila slika nasmejanega moškega, ki ga je
obdajal prečudovit sij. Za Jezusa nisem slišal še nikoli v življenju,
in ker se branju nisem mogel upreti, sem začel požirati strani in
čez čas pozabil na vse predsodke, ki sem jih imel o Masudu.
Še nikoli v življenju nisem slišal za čudeže ali za Jezusa. Celo
v Koranu in knjigah o Mohamedovem življenju nisem nikoli
prebral česa takega. Moja radovednost je dosegla vrhunec, ko
sem bral o svatbi v Kani Galilejski, kjer je bilo vina v izobilju.
Kot dober musliman bi bil moral v hipu zapreti knjigo, kajti
opojnost nečistih besed bi me lahko okužila. A kaj takega mi še
na misel ni prišlo. Bolj kot dejanja me je pritegnil Jezus, ki se mi je
zdel dobrohotno radosten.
Ko se je Masud zvečer vrnil, si ga nisem upal nagovoriti, ne
le zato, da ne bi česa posumil, ampak tudi zato, ker me je pekla
vest, da sem pred nekaj dnevi med nama hotel vzpostaviti
nepremostljivo pregrado.
Mislil sem, da se bom čez noč česa domislil, a vse, kar
se je zgodilo, je bilo, da je bila moja radovednost še hujša:
naslednjega dne sem skoraj vročičen Masuda vprašal o Jezusu,
ki ga nisem mogel pozabiti. Nekoliko osramočen sem priznal,
16
I. SPREOBRNITEV - MASUD
da sem si sposodil njegovo knjigo. On pa se je ob tem le prisrčno
nasmehnil.
Opogumljen sem ga končno vprašal, kar me je ves dan mučilo:
„Kdo je Jezus, o katerem pripoveduje tvoja knjiga?“ „Je Isa ibn
Merjema, Marijin sin …“
Osupnil sem, saj takega odgovora nisem pričakoval. Isa sem
poznal, omenjen je bil v Koranu, bil je eden od prerokov, ki so na
svet prišli pred Mohamedom. Nisem vedel, da ima še eno ime in
da je znal delati čudeže.
„Ne skrbi,“ je Masud skomignil z rameni. „Šeststo let je bilo
njegovo edino ime Jezus, šele prvi muslimani so ga preimenovali
v Isa …“
Ves pretresen sem izkoristil priložnost in tovariša povprašal
o veri, saj bi ga potem laže prepričal, da je islam pomembnejše
verstvo.
„Nekaj mi povej, Masud. Ali imate tudi kristjani sveto knjigo,
kot je Koran?“
V glavi sem že koval načrt: če zanika, bo preprosto, saj ne bo
imel ničesar, s čimer bi lahko oporekal Koranu, ki je nastal pod
Mohamedovim peresom, ko se mu je Alah razodel.
Na moje veliko razočaranje se je odgovor glasil: „Seveda!
Kristjani imamo Sveto pismo, ki ga sestavljata dve knjigi, in sicer
Stara zaveza in Nova zaveza.“
Teže bo, kot sem si mislil, sem si rekel sam pri sebi. Ampak ne
bom obupal! Odločil sem se, da se bom pozanimal o krščanski
sveti knjigi in tako premagal vse ovire, zaradi katerih Masud ni
sprevidel vrednosti islama. Sledila je še ena hladna prha.
„Za zdaj ti ga še ne bom posodil,“ je rekel. „Najprej bi te rad
nekaj vprašal. Rad bi, da mi iskreno odgovoriš.“
Bil sem razočaran, ker vode nisem mogel speljati na svoj mlin,
17
I. SPREOBRNITEV - MASUD
zato sem le nemo in medlo prikimal.
„Si prebral Koran?“
„Seveda!“ sem se razburil. „Me imaš za nevernika? Za slabega
muslimana?“
„Zanima me, ali si ga resnično prebral?“ je vztrajal Masud.
„Saj ti pravim, da sem ga. Vsako leto ga preberem med postnim
mesecem ramadanom. Koran ima trideset delov in ramadan traja
trideset dni …“
„Lahko rečeš, da razumeš vsako besedo v stihih?“
Kakor bi mi zaril nož v srce. Ves zmeden sem zardel. Imami
so nas vendar učili, da bomo na sodni dan nagrajeni, če bomo
večkrat prebrali Koran od začetka do konca, razumevanje je bilo
drugotnega pomena. Če razvozlamo pomen ene same črke,
poglobimo vero in si prislužimo deset odpustkov, četudi ne
razumemo celotne besede. Muslimani si želijo zgolj priti v nebesa
in se ne obremenjujejo preveč, kako jim bo to uspelo. Verski
dostojanstveniki so me potolažili, da je Koran zelo težka knjiga in
da se morajo imami pošteno poglobiti v njene jezikovne posebnosti,
da jo sploh razumejo. Ta razlaga mi je zadostovala, saj mi je dala
svetohlinski blagoslov, da sem vero dojemal le površinsko. Nikoli
nisem brskal dalje, saj je bila takšna oblika verovanja udobna.
Masud je izkoristil moj molk in mi ponudil roko:
„Če želiš, ti bom prinesel Evangelij, ampak zgolj pod enim
pogojem. Še enkrat boš prebral Koran in ga skušal razumeti. Bodi
iskren in ne goljufaj …“
Takšnega razpleta nisem pričakoval. Pritisnil me je ob zid,
saj sem moral preizkusiti trdnost svoje vere, preden bi ga lahko
spreobrnil v islam. Sprejel sem izziv, ker mojega ponosa ni bilo
mogoče tako zlahka zlomiti. Prepričan sem bil, da mu bom
dokazal, kako veličastno delo je Koran, inšala!
18
I. SPREOBRNITEV - MASUD
V svoji gorečnosti pa sem pozabil na drobno malenkost … Iz
Bagdada sem odšel v prepričanju, da se bom v nekaj dneh vrnil,
zato s sabo nisem vzel Korana. Počakati sem moral do naslednjega
dopusta, torej osemindvajset dni, če smo bili natančni. Alah je
moral počakati!
Medtem nisem posedal križem rok. Nalival sem olja na ogenj
svoje gorečnosti in se pripravljal na težaško delo, ki me je čakalo,
ter Masuda spraševal o kristjanih in njihovih navadah. Zdelo se
mi je, da ga bom potem laže prepričal o svojem prav.
Ko sem tako z neštetimi vprašanji o veri vrtal vanj, je
odgovarjal previdno in jedrnato, kakor da se na obrambni črti ne
bi počutil najbolje. Svoje osebne vere ni omenjal. Zdelo se mi je,
da se je umaknil iz krščanskega sveta, ki mi ga je sicer opisoval
natančno, a zadržano.
Zame je bil to znak, da krščanska vera nima globine in da se
tudi sam tega zaveda. Prepričan sem bil, da bo z veseljem prestopil
med muslimane.
Med pogovori pa sem ugotovil tudi, da o kristjanih vem bore
malo. Vse, kar sem vedel, so bile govorice ali celo napačni podatki.
Nekega dne mi je v očetovi sejni sobi prišlo na ušesa, da kristjani
v cerkvah ne molijo, ampak tam potekajo množične orgije.
Masud mi je potrpežljivo pojasnil, da v cerkvah duhovniki
berejo maše, med katerimi darujejo kruh in vino, čemur pravijo
sveto rešnje telo. Ostal sem brezbrižen. Bil je precej spreten
govornik in njegove besede niso v ničemer užalile ne Korana ne
islama.
Toda od vsega me je najbolj pretreslo, da se krščanski
duhovniki ne poročajo. Nisem in nisem mogel verjeti, da se
19
I. SPREOBRNITEV - MASUD
lahko moški, najsi bo veren ali ne, odloči za kaj takega. V islamu
je poroka obvezna in označujemo jo z besedo nikah, kar v
dobesednem prevodu pomeni spolni odnos.
Krščanska vera se mi je zdela vse bolj čudaška in vedel sem, da
ga moram čim prej rešiti iz zmote, v kateri je živel.
Med prvim sedemdnevnim dopustom, ki so mi ga odobrili, sem
se vrnil v Bagdad in se nemudoma lotil dela. Naloge se nisem lotil pri
glavi, ampak pri repu. Običaj veleva, da spreobrnjenca sprejmemo
s konjem, zato sem najprej kupil jezdno žival. Predstavljal sem si,
kako bom z Masudom v sedlu zmagoslavno zakorakal med svoje
domače. Masud bi bil kot vojni plen oblečen v belo.
Nikomur nisem povedal, kaj naklepam, zato so mislili, da
pripravljam nekakšno presenečenje, in nihče ni vrtal vame. Potem
sem se umaknil v samoto. Le redko sem se pojavil v skupnih
prostorih in nisem se pretirano zanimal za posle. Oče je bil tako
ali tako na službenem potovanju. Po obedih sem pohitel v sobo,
ne meneč se za bližnje, za brate. Na srečo so spoštovali mojo željo
po samoti.
Z vso iskrenostjo sem se lotil branja Korana, kakor sem bil
obljubil Masudu. Prvič v življenju sem se soočil sam sabo, pozabil
na vse izgovore in zmote in se poglobil v to, na čemer je temeljila
moja osebnost: v islam.
Znašel sem se v zagati. Previdnejši bi moral biti in se ravnati
po stihu iz Korana, ki pravi, da se ni pametno poglabljati, če s tem
omajemo vero. A prevzetnost mi tega ni dovoljevala, zato sem
sprejel Masudov izziv. Srčno sem verjel v trdnost svoje vere.
Odprl sem sveto knjigo in se v hipu zavedel, da me bo duhovno
potovanje globoko zaznamovalo. Prva sura, El Fatiha, Odpiranje
20
I. SPREOBRNITEV - MASUD
knjige, ki je prolog v Koran, se mi ni zdela posebno zahtevna. Gre
za znano molitev, ki jo milijoni muslimanov izrečejo vsak dan.
Zataknilo se je pri drugi suri, ki nosi naslov Krava, El Bekare.
Vsak verz me je pretresel in zmedel. Branje se je upočasnilo in
postalo težavno. Nisem mogel verjeti, da se je Alah tako ponižal
in je natančno opredelil, kako odsloviti ženo, kar po mojem ni
imelo nobene verske veljave.
Zmotilo me je tudi vztrajno ponavljanje, da so ženske povsem
podrejene moškim, da imajo le polovico možganov in da je
mesečno perilo dokaz njihove nečistosti.
Nisem mogel verjeti, da sem bil vzgojen v takšni segregaciji
in da sem jo brez pomisleka sprejel za svojo. Nisem se zavedal,
da te zapovedi izhajajo iz Korana. Nisem bil več prepričan, da
pomenijo ljubezen …
Štiriintrideseti stih sure o ženskah, En Nisa, pravi: „Tem ženam,
katerih neposlušnosti se bojite, svetujte in se nato tudi v postelji
od njih ločite in jih tudi udarite!“
Da bi vedel, pri čem sem, sem dopust izkoristi za posvet s
šejkom Alijem Ajatlom, družinskim prijateljem, ki je nosil naslov
ajatola, kar pomeni vrhunski poznavalec šarije, in je imel pravico
razlagati božje zapovedi iz Korana. Želel sem se pogovoriti o
stihu, ki mi ni dal miru, saj je trdil, da so ženske v lasti moških:
„Vaše žene so vaše njive in vaše njive zasadite, kakor želite!“ (sura
2,223). To je pomenilo, da lahko moški s svojimi ženami počnejo,
kar jih je volja, tudi v spolnosti.
Šejkov odgovor me ni pomiril. Po njegovem mnenju in
mnenju imamov verz govori o nagonu, to pomeni, da se moški
lahko ljubijo kjer koli, razen v mošeji, kadar koli, razen med
ramadanom, in kakor koli …
21
I. SPREOBRNITEV - MASUD
Ajatola je opazil nejeverni izraz na mojem obrazu in mi
svetoval, naj se poglobim v Mohamedovo življenjsko zgodbo in
se vrnem k njemu. „Laže boš razumel Koran,“ mi je zagotovil.
Med branjem sem ves zgrožen ugotovil, da se je Mohamed
poročil s sedemletno deklico Ajšo in da je bila njegova sedma
žena pred tem žena njegovega posvojenega sina Zeida. Imam mi
je pojasnil, da Koran ravno zato prepoveduje posvojitev. Meni se
je zdelo, da gre bolj za dokazovanje, kaj je prav in kaj ne, pri čemer
razlagalci preroka Mohameda uporabljajo hkrati za pozitiven in
za negativen zgled.
Po nekajdnevnem poglobljenem premišljevanju o prerokovem
vedenju in življenju sem se ga začel sramovati: sporni verzi
nedvomno niso prišli od Alaha. Hip za tem sem se zavedel, da
je tako razmišljanje bogokletno. Toda nekatere sure se mi niso
zdele sporne. Gotovo so prišle od Boga, ki sem ga imel za dobrega
in usmiljenega.
Po dopustu sem se vrnil k vojaškemu življenju v Basri in še
naprej kritično premišljeval o Koranu. Masudu nisem zaupal
svojih dvomov, on pa me ni nič vprašal. Prav je bilo tako.
Živela sva špartansko življenje. Hrano sva si pripravljala nad
mazutom in jedla včasih vsak po svoje, včasih skupaj, pri čemer se
nikoli nisva pogovarjala o veri. Kakor bi šlo za nenapisano pravilo
– on je bil previden, jaz pa nekoliko prestrašen, zato se v te reči
nisva poglabljala.
Pogovarjala sva se predvsem o vsakodnevnih rečeh in se
pogosto rogala najinemu nadrejenemu, ki mi je šel močno na
živce, kajti bil je iz nižjega sloja kot jaz.
V globinah duše me je razjedal nemir, ker sem začel dvomiti o
svoji veri. V naslednjih dneh se me je lotila potrtost in bil sem vse
22
I. SPREOBRNITEV - MASUD
bolj zagrenjen, saj so se temelji islama, po katerih sem se ravnal,
podirali drug za drugim.
Šele takrat sem se zavedal, kako močno je Koran vplival na
moje življenje. Ker sem izgubil vero, da so v njem v resnici zapisane
Alahove besede, sem postal ranljiv.
Sem resnično lahko ponosen na svoje ime, družino in slavne
prednike? Na čem naj temelji moje življenje, če ne na islamu? V
kaj naj verujem? Zaradi dvomov sem bil povsem izgubljen, kakor
bi se bil znašel v puščavi, kjer so sipine prekrile vse poti.
Nagonsko sem se oklenil misli, da so Koran morda priredili in
predelali … Ob misli, da je mojega starega življenja konec, me je
stisnilo v želodcu.
Tolažbe nisem našel niti v življenjski zgodbi preroka
Mohameda, ki se mi je vedno zdela veličastna in polna navdiha.
Na svojo veliko žalost sem v njej videl le še prešuštvo in krajo.
Kako je lahko ravno on postal Alahov izbranec? Zakaj bi se
zgledoval po njem, če se v ničemer ni držal svojih naukov? Kako
je lahko od žensk pričakoval, da bodo od izgube moža počakale
tri mesece in deset dni, ko pa je sam neko vdovo poročil še istega
dne, ko so ji njegovi pajdaši umorili moža …?
Smisel sem videl le še v verovanju v Alaha in njegovo dobroto,
ki je bila večja od dvomov, od Korana in celo Mohameda.
Ob večerih sem se pogosto zazrl po čudoviti pokrajini, po
kateri so tekle reke in nad katero se je bohotilo kristalno čisto
nebo in za katero so bile značilne peščene doline, obdane
s puščavskimi vzpetinami. Opazoval sem sončni zahod in
pomislil, da so legende, ki pravijo, da je bil rajski vrt Eden ob reki
Šat el Arab, resnične …
Lepota divjine mi je bila edina uteha, saj si nisem znal
predstavljati, da narava ne bi bila delo Stvarnika.
23
I. SPREOBRNITEV - MASUD
Po treh ali štirih mesecih premišljevanja sem si moral s težkim
srcem priznati, da je moja vera omajana. Če Alah obstaja, sem
razglabljal sam pri sebi, in to sem trdno verjel, sem bil prepričan,
da nobena druga vera ne more izpovedovati resnice o tem
neskončnem in božanskem bitju.
Ugotovil sem, da Masuda ne bom mogel prepričati o svojem
prav, kaj šele da bi ga spreobrnil. Nisem mu hotel priznati,
do kakšnih ugotovitev sem prišel, saj bi moral tako priznati
poraz. Zmrazilo me je, če sem samo pomislil, da bi se izneveril
očetovemu imenu, ko sem se tako smelo skliceval nanj.
Obšla me je še hujša groza od nečasti: sram me je bilo, da sem
se tako zlahka vdal sleparski spletki. Kakor bi kdo nad mano
izrekel urok, iz katerega ni bilo rešitve.
Da bi ohranil vsaj kanček ponosa, sem se odločil, da bom
Masuda pripeljal do enakega sklepa: če bi mi ga uspelo prepričati,
da je tudi njegova vera ukana, bosta najini izhodišči enaki in
potem se mu bom laže izpovedal, kakšni dvomi me obhajajo
glede islama.
Zdelo se mi je, da bom samo tako ohranil naklonjenost in
spoštovanje možakarja, ki mi je prirasel k srcu.
Niti za hip nisem podvomil, da mi bo uspelo. Krščanstva nisem
dobro poznal, a sem ga še vedno preziral. Vanj sem verjel še manj
kakor v Koran. Nisem vedel, kako naj pristopim k Masudu, ne da
bi ga prizadel, ko bi ga seznanil z nekoristnostjo njegove vere.
24
I. SPREOBRNITEV
Klic
Maja 1987
Tistega jutra sem se prebudil nenavadno dobre volje, kakor bi
ozdravel po dolgi bolezni.
Radostno sem vdihnil spomladanski zrak, ki je bil v popolnem
sozvočju s stanjem mojega duha. Bili smo na pragu vročega
poletja.
Vesel sem bil, ker sem se prvič, odkar sem pomnil, spomnil
svojih sanj. V otroštvu se mi ni to zgodilo niti enkrat. Kako sem
zavidal bratom in sestram, ki so mi ob jutrih opisovali najbolj
neverjetne sanje! Sam nisem bil nikoli med tistimi, ki so jih drugi
napeto poslušali, očarani nad čudežnostjo njihove domišljije.
Tistega jutra sem bil končno poplačan za vsa leta ponižanja
pred brati. Navsezadnje sem le postal tak kot drugi, saj sem lahko
povedal, kaj se mi je sanjalo, in to niso bile mačje solze! Kako sem
si želel, da bi o tem neverjetnem dogodku pripovedoval bratom
in sestram …
V sanjah – ki sem se jih tako živo spominjal – sem stal ob
potočku, ki je v širino meril komaj kakšen meter. Na drugem
bregu je stal moški, star približno štirideset let. Bil je visoke postave
25
I. SPREOBRNITEV - KLIC
in oblečen v preprosto orientalsko oblačilo brez ovratnika. Na
vsak način sem hotel k njemu in ga spoznati.
Zakorakal sem v vodo, ko me je nenadoma neznana sila
vzdignila od tal, trajalo je le nekaj minut, ki so se zdele kot večnost.
Obšla me je misel, da se nikoli več ne bom spustil na tla …
Moški na drugi strani je začutil moj nemir, mi podal roko
in mi pomagal stopiti na drugi breg. Šele takrat sem si ga lahko
dodobra ogledal: imel je sivomodre oči, redko brado in srednje
dolge lase. Bil je presunljivo lep.
Pogledal me je s pomirjujočo milino in me skrivnostno
ogovoril z zvonkim glasom: „Če bi rad prebrodil ta potok, moraš
jesti od kruha življenja.“
Ko sem se prebudil, so mi te besede odzvanjale v glavi, čar sanj
pa je postopoma bledel. Kot otrok sem se veselil, da sem si vsaj
ENKRAT zapomnil sanje, zato se nisem pretirano poglabljal v
pomen besed. Sanje so bile kot zaklad, in to je bilo dovolj. Prava
vrednost me sploh ni zanimala.
Odprl sem oči. Nisem bil sam. Masud se je vrnil z dopusta in
se mi tiho smehljal.
Z žuljavo kmečko roko mi je podal knjigo. „Evangelij sem ti
prinesel,“ je rekel. Končno mi je uresničil željo, ki sem jo izrazil
pred petimi meseci.
Še preden sem se utegnil odzvati, je naglo dodal:
„Poznamo štiri opise Jezusovega življenja. Štirje evangeliji
ponujajo štiri različne vidike.“
Bil sem nepoučen in za nameček še musliman, ki je bil vajen
edinstvenosti Korana, zato sem sumničavo pogledal knjigo pred
sabo. Toda tistega jutra sem bil tako impulziven, da se nisem
ukvarjal s takšnimi malenkostmi. V Koran nisem več verjel …
26
I. SPREOBRNITEV - KLIC
Željno sem odprl knjigo na strani, ki je nosila naslov „Evangelij po
Janezu“.
„Morda ti bo laže, če boš začel z Evangelijem po Mateju,“ mi je
svetoval Masud, ki mi je radovedno kukal prek rame.
Ne vem, kakšen čudež je bil po sredi, da ga nisem ubogal, ko
sem s knjigo v roki sedel na posteljo. Sem se čutil poraženega?
Je bila to trma ali pa preprosto nisem prenesel, da bi pri verskih
zadevah poslušal kristjana? Nisem se zmenil za njegove besede in
sem se lotil branja pri koncu, torej evangelija, ki ga je napisal neki
Janez. Besedilo me je tako pritegnilo, da sem celo jesti pozabil in
sploh nisem opazil, kako so minevale ure.
Ko sem prišel do šestega poglavja, sem se nenadoma ustavil.
V glavi mi je zabučalo. Za hip sem pomislil, da gre za privid.
Prepričal sem se, ali sem prav prebral. Tako je, prav sem videl …
Naletel sem na besedno zvezo, ki sem jo pred nekaj urami
slišal v sanjah – „kruh življenja“.
Da bi razumel, pri čem sem, sem prebral celoten odlomek, v
katerem Jezus nagovori učence, potem ko je množico nahranil
z dvema koščkoma kruha: „Jaz sem kruh življenja, kdor pride k
meni, ne bo lačen …“
V meni se je začelo dogajati nekaj neverjetnega, kakor vihar, ki
ruši vse pred seboj, a s sabo prinaša prijetne občutke in toplino …
V mojem življenju je zasijala drugačna luč, ki je vsemu dala
nov smisel. Tako sem si predstavljal ljubezen na prvi pogled, le da
je bilo to še močnejše!
Kakor bi bil opit, kajti moje srce je prevzela neverjetna moč,
skoraj neustavljiva in ljubeča strast do Jezusa Kristusa, o katerem
so pripovedovali evangeliji.
Zavedel sem se, da sanje niso bile zgolj sanje: jasno sem občutil
klic in sporočilo, ki je bilo namenjeno le meni. Nisem vedel, kdo
27