Joseph Fadelle CENA, KI SEM JO PLAČAL ZALOŽBA EMANUEL „Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? Prav kakor je pisano: Zaradi tebe nas ves dan pobijajo, imajo nas za klavne ovce. Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.“ Pismo svetega Pavla Rimljanom (8,35–39) 2 Aman, 22. decembra 2000 „Okužil si se s Kristusom in za to bolezen ni zdravila. Vse življenje boš zaznamovan …“ Stric Karim je izvlekel revolver in mi ga pritisnil na prsi. Zadržal sem dih. Za njim so stali štirje moji bratje in izmikali poglede. V dolini sredi puščave smo bili čisto sami. Nisem mogel verjeti. Ne! Nisem mogel verjeti, da so me hoteli ubiti lastni sorodniki, predvsem stric, ki sem mu nekoč naredil uslugo. Kdaj so me tako zasovražili? Fanta, ki je iste krvi, ki se je z njimi igral in jim je brat po mleku? Nisem razumel … Nisem razumel, kako mi lahko grozi ravno Karim. Ničkolikokrat sem ga zagovarjal pred nepopustljivim očetom, glavo družine … Zakaj? Zakaj družina ni mogla sprejeti, da sem zaživel na novo? Zakaj so me sorodniki želeli za vsako ceno dobiti nazaj medse? Čez čas sem z grozo spoznal: vse so bili pripravljeni narediti, da bi se vrnil k njim, saj sem bil vendar ljubljeni dedič družine Musavi. V spomin sem si priklical, kako sem se pravzaprav znašel tukaj. „Tvoj oče je bolan,“ mi je dejal Karim. „Želi, da ga obiščeš. Sporoča, da bi rad pozabil vse, kar se je zgodilo …“ 3 Tudi bratje niso skoparili z očetovimi obljubami: le „da“ bi moral dahniti in dobil bi hišo, avtomobile, denar … V zameno pa naj bi pozabil na vse gorje, ki so mi ga prizadejali! Kako naj bi pozabil …? Vere ni moč preprosto pozabiti. „Ne morem se vrniti v Irak. Krščen sem.“ „Krščen? Kaj se to pravi …!?“ Postal sem kristjan in moje življenje se je spremenilo. Poti nazaj ni bilo več. Nisem bil več Mohamed. Moje staro ime je izgubilo pomen. Niso me slišali. Mislili so, da bodo to težavo rešili z denarjem. Le dovolj bi ga moralo biti. Toda njihovi poskusi so naleteli na gluha ušesa: nisem hotel biti musliman. Zanje sem bil odpadnik. Ob neprometni cesti smo se pregovarjali kake tri ure. Niti za ped se nismo premaknili, saj je vsak neomajno zagovarjal svoja stališča. Izmučen sem bil. Nekdo je povzdignil glas. Vse bolj so bili napadalni. Moje življenje je bilo v nevarnosti. „Če ne greš z nami, te bomo ubili. Truplo bomo odpeljali v Irak. Tvoji ženi in otrokoma bo tukaj grozila smrt od lakote, zato se bodo tudi oni morali vrniti v domovino.“ Za hip sem pozabil na grozljivi položaj, v katerem sem se bil znašel, in se sam pri sebi žalostno nasmehnil. Iraški šiit si niti v sanjah ne more predstavljati, da se arabska ženska lahko znajde in preživlja brez pomoči moškega. Nisem odgovoril in stric Karim me je sovražno pogledal. Izraz na njegovem obrazu je postal okruten. „Možgane so ti oprali,“ je siknil. Bil je na koncu z močmi. Proti tako velikemu zlu se je treba boriti s skrajnimi sredstvi: z islamskim pravom, šarijo. 4 „Menda poznaš zakon? Proti tebi je izrečena fatva. Pravi, da te moramo ubiti, če se ne spreobrneš v dobrega muslimana, kakršen si bil nekoč, kakršni smo mi!“ Obšla me je slabost. V želodcu se mi je naredila kepa. Vedel sem, kaj me bo doletelo. Smrtna obsodba je Karimu narekovala, da dvigne roko nadme, če bi se izrekel za nevernika ali celo odpadnika. Rešilna bilka se mi je zdrobila med prsti. „Ubij me, če misliš, da je tako prav! Oboroženi ste in kot pobesneli, jaz pa se želim razumno pogovoriti. Šele ko boste prebrali Koran in Sveto pismo, se bomo lahko pogovarjali … Prepričan sem, da si ne upate pritisniti na petelina!“ Od jeze in strahu sem izbruhnil, ne da bi prej premislil. Sem kaj dosegel, ko sem se kot obsojenec še zadnjič ponosno postavil po robu strelskemu vodu? Morda se mi je zdelo, da na tuji zemlji ne bodo hoteli zganjati hrupa, saj bi jih lahko zaprli. Oglušujoč strel je še dolgo odmeval po dolini … Po kakšnem čudežu me je Karim zgrešil? V glavi sem zaslišal ženski glas, ki je zašepetal: „Ehrub – Zbeži!“ Brez obotavljanja sem se zasukal na peti in se pognal v beg. Okoli ušes so mi žvižgale krogle. Merili so vame. Ubiti so me hoteli. Za las sem jim ušel. Sekunde so se vlekle v neskončnost. Oddahnil sem si, ko jih nisem več slišal. Vedel sem, da zrem smrti v oči. Nisem se zmenil za skelečo bolečino. Krogla me je zadela in nisem več čutil tal pod nogami. Še preden sem se zavedel, kaj se je zgodilo, sem se zgrudil na blatna tla. Po nogi mi je teklo nekaj toplega. Nisem vedel, ali je kri ali blato. Objela me je tišina. Orožje je utihnilo. Padel sem. Pred očmi se mi je stemnilo. 5 I. SPREOBRNITEV Masud Basra, Irak, v začetku leta 1987 Mrzlo je bilo, ko sem se iz družinske rezidence v Bagdadu napotil proti vojašnici na jugu države. Prepričan sem bil, da se bom kmalu vrnil, saj bi me tam lahko zadržal le birokratski zaplet. Imel sem triindvajset let. Nisem hotel tri leta služiti vojske za mizerno plačilo. Nisem se hotel boriti v imenu vlade Sadama Huseina, ki se je zapletel v krvavi spopad z mlado islamsko republiko Iran. Pred odhodom me je oče Fadel Ali potolažil: „Razglej se naokoli in se prepričaj, kako daleč od bojišča si. Ko se boš vrnil, mi boš o vsem poročal in poskrbel bom, da boš oproščen vojaščine.“ Očetovska skrb je bila naravnost ganljiva. Med bombardiranjem iranske vojske je izgubil starejšega sina Azharja. Plačal je bil, da bi ga poslali na območje, kjer naj ne bi bilo nevarno. Po tragičnem dogodku je napel vse sile, da bi me obvaroval takšne usode. Postal sem punčica njegovega očesa, naslednik, izbran med številnimi družinskimi člani. Nekaj let ni bilo nobenih 7 I. SPREOBRNITEV - MASUD težav. Bil je precej vpliven in poiskal je najboljše ponarejevalce, ti pa so mi priskrbeli nove osebne dokumente. Za dve leti me je pomladil, da bi pridobil nekaj časa pred usodnim pozivom. Ko sem uradno dopolnil osemnajst let, mi ni bilo treba odgovoriti na noben vojaški poziv, saj je oče s svojim neizčrpnim bogastvom kupil molk vojaških veljakov. Za nameček se je povezal z nekim uradnikom, ki mi je vsak mesec priskrbel slavno dovolilnico, s katero sem se izmazal ob nepričakovanem policijskem nadzoru. Šest let po začetku vojne so v vsakem mladeniču v civilnih oblačilih videli dezerterja. Nekega dne je bilo vsega konec, saj je vojaške zadeve prevzel nov vodja, in ta se je odločno in goreče postavil po robu goljufijam. Iznajdljivi oče me je poslal v Basro, ki leži južno od prestolnice, da bi se pozanimal o poveljnikovem rodu. Potem bi mi laže pomagal. Od doma sem odšel pomirjen in oborožen z ugledom, ki ga je moja družina uživala v vsem Iraku. S sabo sem vzel le najnujnejše, saj sem se nameraval vrniti čez dva ali tri dni. Toliko namreč trajajo potovanja v deželi ob Perzijskem zalivu. V vojaškem taboru so me vodili od pisarne do pisarne. Nazadnje so me dodelili pehotnemu polku, dvajset kilometrov oddaljenemu od reke Šat el Arab, ki razmejuje Irak in Iran. Vojašnica je bila vmesna postaja za povratnike z bojišča. Poleg tega so v njej hranili strelivo. Znašel sem se torej v neposredni bližini bojnega polja. S poveljnikom naj bi se srečala šele ob mraku. Za vrnitev je bilo prepozno, zato sem se odločil, da se bom z njim pogovoril naslednjega dne. Če bom v vojski preživel le eno noč namesto 8 I. SPREOBRNITEV - MASUD treh let, kot je zahtevala vlada, sem privilegiranec, sem pomislil. Glede na položaj v družbi se mi je zdelo, da mi ta privilegij tako ali tako pripada … Nekaj ur vojaških grozot bom pa menda že prenesel. Pred družino se bom lahko pohvalil z junaško zgodbo z bojišča, ne da bi se mi bilo treba izpostaviti neposredni nevarnosti. Na poveljnikov ukaz me je načelnik pospremil do sobe, kjer je živel neki Masud. Med potjo sem ga vprašal, kdo je ta mož. „Dober človek je,“ mi je odgovoril. „Kmet, star štiriinštirideset let, kristjan …“ Obstal sem na mestu. Beseda me je zadela kot klofuta. Prebledel sem in vse, kar sem imel v rokah, je padlo po tleh. Presenečenje se je spremenilo v preplah. Vzkliknil sem: „Kaj? To ni mogoče! Kakšne neumnosti so to? Odpeljite me k poveljniku. Kako lahko pričakujete, da bom jaz, ki izhajam iz družine Musavi, bival v sobi s kristjanom?“ Groza mi je čisto zameglila razum. Doma smo kristjane imeli za nečiste zavržence, ki se jim je treba izogibati v širokem loku. Koran (že od mladih nog sem ga vsak dan glasno prebiral) jih je opisoval kot krivoverce, ki častijo tri bogove. Spomnil sem se najnizkotnejše žaljivke, ki muslimana lahko stane življenje. Krščanar. Oče je nekoč moral posredovati v sporu zaradi te žaljivke. Izpad je vojaka zmedel in na vse pretege se je trudil, da bi me pomiril. „Poveljnik je precej neizkušen mladenič. Če ga boš napadel, se mu boš zameril. Pojdi spat, zjutraj pa bomo našli najprimernejšo rešitev.“ 9 I. SPREOBRNITEV - MASUD Nekoliko sem se pomiril, čeprav je bila pred mano morasta noč. Upal sem, da se me ta kristjan ne bo dotaknil ali se hotel pogovarjati z mano. Znašel sem se pred težko življenjsko preizkušnjo … S sklonjeno glavo in z mehkimi koleni sem vstopil v sobico, kjer je bil nastanjen miren možakar srednjih let. „Od kod prihajaš?“ me je prijazno ogovoril. Zanimalo ga je, s kom bo odtlej delil sobo. Lahko vprašanje. Opogumil sem se, dvignil pogled in se mu neustrašno zazrl v oči. „Sem al Said al Musavi iz Bagdada. Moja družina izhaja od preroka,“ sem se hladno predstavil in mu tako pokazal, da je med nama jasna družbena ločnica. Ošaben sem bil, saj je vlada Sadama Huseina, ki ni bil modre krvi, prepovedala uporabo plemiških nazivov, kakršen je al Said. Dosegel sem namen. Masud je ostal brez besed. Tiho je potisnil svojo posteljo čim dlje od moje, potem pa mi pojasnil, da ima alergijo in da ne bo jedel z mano. Nekoliko pomirjen sem se pripravil na spanje. Neznanca nisem spustil izpred oči. Masud ni bil videti zloben, lepo se je znal vesti. Morda mi ga je Alah poslal na pot, da bi ga spreobrnil v islamsko vero … Ne bi se mogel opredeliti za gorečega muslimana, nedvomno pa sem bil čuječ musliman. Vsak dober musliman mora spreobračati nevernike, da lahko vstopi v nebesa, kjer ga pričakujejo prelepe mladenke, kjer se cedita med in mleko. Bolj kot ta nagrada me je privlačil ugled, ki bi si ga s tem pridobil v družini. Nenavadna želja po spreobračanju me je tako prevzela, da sem se brezskrbno prepustil noči. 10 I. SPREOBRNITEV - MASUD Prebudil sem se v sobi s strogo ločenima ležiščema in kuhalnikoma. V vojašnici ni bilo kantine, zato smo si morali vojaki sami pripravljati hrano. Naslednja dva dni sem pozorno opazoval Masuda. Ničesar sumljivega nisem opazil. Celo nobenega vonja nisem zaznal. Doma so me namreč učili, da kristjane najlaže prepoznaš po neprijetnem vonju … S svojim vedenjem je povsem omajal moje predsodke. Bil sem zmeden in pretresen. Groza, ki sem jo čutil pred njim, je izzvenela. Plaho in tiho se je v meni prebudila želja, da bi ga bolje spoznal, saj sem imel v resnici prvič v življenju opravka s pravim kristjanom. Čez čas me je premagala radovednost, pomešana z nenavadno privlačnostjo njegove osebnosti. Opogumil sem se in z mirnim Masudom izmenjal nekaj besed. Bil je kmet tako kot moj oče, zato sva se precej pogovarjala o kmetovanju. Na severu dežele je imel v lasti veliko posestvo. Njegova razgledanost me je navdušila. Šolo sem obesil na klin pri štirinajstih, ker nisem prenesel pritiskov. V izobraževanju nisem videl smisla, saj je bilo jasno, da bom nasledil očeta … Toda vedno sem spoštoval izobražence. Bolj ko sem ga poslušal, bolj mi je bilo jasno, da se ne znam izražati tako kot on. Ob njem sem se spomnil na romane, ki sem jih tako rad prebiral v mladosti: imel je sposobnost pripovedovanja, ki mi je burila domišljijo … Uglajeni možakar me je čisto prevzel. Zavidal sem mu spretnost z besedami. Pozabil sem, da sem poveljnika nameraval prositi za premestitev. Odločil sem se odkriti Masudovo skrivnost in se je polastiti. V zameno pa bi ga spreobrnil v muslimana. Vojaško življenje je bilo precej mirno, zato sem imel veliko prostega časa. Nekajkrat sem moral na stražo, sicer pa se ni dogajalo nič posebnega. Z Masudom sva le dve ali tri ure na dan 11 I. SPREOBRNITEV - MASUD preživela v orožarni, ki sva jo morala pospraviti, sicer sva se držala zase in se le redko družila z drugimi vojaki. Hvaležen sem bil za to, saj sem vse bolj cenil čas, ki sem ga preživel z vojaškim tovarišem. Občutljivim temam, veri na primer, sva se spretno izogibala. Kljub temu sem nestrpno pričakoval trenutek, ko mu bom povedal, da je islam pomembnejši od krščanstva. Med nekim pogovorom mi je zaupal, da je bil rojen leta 1943. Ne bi ga smeli vpoklicati. Za rekruta – te so vsako leto vpoklicali, da bi potešili apetite Sadama Huseina – je bil prestar. Pogoltnil je jezo in čakal, da vojaški birokrati odkrijejo napako. Čas si je krajšal z mislimi na svoje štiri hčere, ki jih je namenil kristjanom iz domače vasi v bližini mesta Mosul. Tudi v moji družini nismo bili navdušeni nad neizprosnim režimom, ki je zatiral šiite. Oče je bil zmeren, kakor se za veljaka spodobi. Kljub nasprotjem med suniti in šiiti je posloval z obema stranema. Toda to še ni bilo vse. Preden se je sunit Sadam Husein povzpel na oblast, je bila arabska socialistična stranka Baas več kot dvajset let strah in trepet svojih nasprotnikov. Moja družina se s tem ni nikoli sprijaznila. Masudu sem ponosno pojasnil, da izhajam iz bogate gosposke družine Masavijev, ki živijo v Libanonu, Iranu in Iraku1 . Po očetovi strani sem bil neposredni sorodnik imama Muse Al Kazemija, čigar ime pomeni „tisti, ki zna krotiti jezo“. Izhajal je iz Alijevega rodu. Ali je bil Mohamedov bratranec in zet in šiiti ga postavljajo tik ob preroka. 1 Iz družine Musavi izhajata tudi iranski ajatola Homeini in libanonski šejk Hasan Nasralah. 12 I. SPREOBRNITEV - MASUD Že zelo zgodaj sem občutil breme plemiškega rodu, kajti oče me je določil za naslednika. Izbral me je, čeprav nisem bil prvorojenec, saj sem bil najbistrejši in najposlušnejši med njegovimi desetimi sinovi … Stalno sem se moral dokazovati, da sem vreden njegove izbire, in biti drugim za zgled. Nikakršnih spominov nimam na srečno in brezskrbno otroštvo, ko bi se igral in počel neumnosti … Moje otroštvo je bilo zaznamovano z obveznostmi in dolgočasnimi sestankovanji z odraslimi v sejni sobi poleg domače hiše. Ker sem bil najljubši sin, pa sem vendarle užival nekaj ugodnosti, ki se jim nisem bil pripravljen odpovedati za nič na svetu. Bil sem neizogibni posrednik za vse, ki so se hoteli pogovoriti z očetom, glavo naše družine; zaradi njegovega ugleda se ga številni niso upali pogledati v oči. Svojega družbenega položaja se je dobro zavedal, zato je bil vedno resen, oblasten in nepopustljiv. Bil je povsem drugačen od svojega očeta: tudi dedek je imel dokaj oblasten značaj, a je znal uživati in življenje je zajemal z veliko žlico. Umrl je pri sto devetih letih in se tik pred smrtjo še četrtič poročil. Močili smo mu ustnice, eden od sinov pa mu je bral iz Korana. Oče ni podedoval dedkovega radostnega značaja, ki je bil nam vnukom v tolikšno veselje. Zame Fadel Al Musavi ni bil nedostopen. Izkazoval mi je veliko naklonjenosti in pozornosti in nikoli ni skoparil z nasveti, ko me je uvajal v posle. Hotel sem mu biti podoben in se povzpeti na vrh. Oče je veliko dal na zunanji videz, zato je vedno nosil kefijo, ki si jo je pričvrstil s črnim jermenom, značilnim za šiite, in vzhodnjaško tuniko, prek katere mu je visela srednje dolga brada. Pri šiitih britje namreč velja za grešno. 13 I. SPREOBRNITEV - MASUD Musavijevi smo sicer veljali za pobožno družino, a v resnici nismo bili ravno goreči muslimani. V svoji sobi sem vsak dan bral Koran, toda to je bilo kot nekakšna igra. Ko sem molil, nisem bil s srcem pri stvari, še besedil nisem dobro razumel. Tudi v veliki enonadstropni družinski hiši, v kateri je bilo ducat sob, sem zasedal častno mesto, predvsem za mizo. Nikoli niso začeli jesti brez mene, četudi sem zamujal, kar so mi bratje zavidali. Sestre niso jedle z nami … Moja mama Hamidia El Hašimi prav tako izhaja iz prerokovega rodu in bila je očetova četrta žena. Prve tri žene je odslovil, ker mu niso rodile otrok. Zadnja žena se mu ni izneverila in mu je rodila številno potomstvo, na katerega je bil strašno ponosen: dvajset nas je bilo, deset fantov in deset deklet. V to niso bili všteti prezgodaj rojeni otroci, ki niso preživeli. Kljub utrujenosti, ki je bila posledica nosečnosti in porodov, je Hamidia odločno podpirala tri vogale naše hiše. Za domačimi zidovi si je znala izboriti položaj, ki ji zunaj, v muslimanski družbi, ni pripadal. Nadzorovala je osebje v kuhinji in pralnici in ukazovala sedmim snaham in neporočenim sestram. Niti z udarci jim ni prizanesla! Z moškimi potomci, mojimi brati torej, je bilo drugače, saj so imeli nadvlado nad vsemi ženskami, tudi nad mamo. Toda njo, ki nas je devet mesecev nosila pod srcem in nas spravila na svet, smo vsi neizmerno spoštovali. Brez sramu sem užival njeno naklonjenost. Še zdaj se mi cedijo sline, ko pomislim na pet slastnih kruhkov, ki jih je pekla samo zame. Do štirinajstega leta sem obiskoval medreso, islamsko versko šolo, in če gre verjeti dolgovezenju v spričevalih, sem bil najboljši v razredu. Nisem prepričan, da so bile ocene pravične in 14 I. SPREOBRNITEV - MASUD nepristranske, saj je bil oče, ki je tudi sicer bdel nad vsem, eden največjih denarnih podpornikov šole. Celo ravnatelj je naredil izjemo in me sam vpisal ter se tako poklonil ugledu, ki sem ga užival, ker sem bil Al Musavi. Sprva sem rad hodil v šolo, kajti to je bil edini kraj, kjer sem se lahko igral z drugimi otroki. Okoli trinajstega ali štirinajstega leta pa mi je šola postala odveč, ker mi je kratila svobodo, in ker sem imel zagotovljeno prihodnost, se mi je zdelo, da izobrazbe ne potrebujem. Za države v vojni, kakršna je bila v tistem času Irak, je značilno, da mladih ne spodbujajo k izobraževanju, ampak k vojaščini. Dobre civilne službe so lahko dobili samo suniti in člani stranke Baas. Nisem bil ne eno ne drugo, zato sem bil prepričan, da si bom mesto v družbi pridobil z očetovim imenom in ne z izobrazbo. Za vodstveni položaj se nisem izobrazil. Medtem ko je oče delal in hodil na službena potovanja, sem postopal po ogromni sejni sobi. Zame in za moje brate je delo pomenilo dežuranje: ljudje so po nasvet prihajali ob vseh mogočih urah. Med posameznimi obiski in medtem ko so zaposleni delavci trdo garali na poljih, smo pili kavo in se pogovarjali o vseh mogočih plehkostih. Včasih se nas je oče usmili in nas vzel s sabo na službeno pot ter tako prekinil naše brezdelje. Takrat sem se vedel kot najpomembnejši član vladne delegacije. Toda to se je zgodilo zelo redko in imel sem ogromno prostega časa. Izbira dejavnosti je bila precej borna: imeli smo le državni televizijski kanal, saj je Sadam Husein prepovedal satelitsko televizijo. Zatekal sem se k branju, požrl sem vsako knjigo, ki mi je prišla pod roke, in tako tešil svojo radovednost: romane o imamih, zgodovinske in medicinske knjige, celo poezijo … 15 I. SPREOBRNITEV - MASUD Pri Masudu me je najbolj presunila neverjetna, blagohotna sposobnost poslušanja; navsezadnje nisem imel niti petindvajset let in še nisem začel dobro živeti. Izhajal sem iz ugledne družine, on pa si je neomajno samozavest pridobil z leti in izobrazbo. Tri dni pozneje so Masuda za ves dan zaposlili. Kot ujeta žival sem postopal po najini sobici brez oken. Bil sem zdolgočasen in obupan. Pogledal sem proti njegovi polovici in na polički uzrl drobno knjigo. Vzel sem jo v roke in prebral skrivnostni naslov: Jezusovi čudeži. Na naslovnici je bila slika nasmejanega moškega, ki ga je obdajal prečudovit sij. Za Jezusa nisem slišal še nikoli v življenju, in ker se branju nisem mogel upreti, sem začel požirati strani in čez čas pozabil na vse predsodke, ki sem jih imel o Masudu. Še nikoli v življenju nisem slišal za čudeže ali za Jezusa. Celo v Koranu in knjigah o Mohamedovem življenju nisem nikoli prebral česa takega. Moja radovednost je dosegla vrhunec, ko sem bral o svatbi v Kani Galilejski, kjer je bilo vina v izobilju. Kot dober musliman bi bil moral v hipu zapreti knjigo, kajti opojnost nečistih besed bi me lahko okužila. A kaj takega mi še na misel ni prišlo. Bolj kot dejanja me je pritegnil Jezus, ki se mi je zdel dobrohotno radosten. Ko se je Masud zvečer vrnil, si ga nisem upal nagovoriti, ne le zato, da ne bi česa posumil, ampak tudi zato, ker me je pekla vest, da sem pred nekaj dnevi med nama hotel vzpostaviti nepremostljivo pregrado. Mislil sem, da se bom čez noč česa domislil, a vse, kar se je zgodilo, je bilo, da je bila moja radovednost še hujša: naslednjega dne sem skoraj vročičen Masuda vprašal o Jezusu, ki ga nisem mogel pozabiti. Nekoliko osramočen sem priznal, 16 I. SPREOBRNITEV - MASUD da sem si sposodil njegovo knjigo. On pa se je ob tem le prisrčno nasmehnil. Opogumljen sem ga končno vprašal, kar me je ves dan mučilo: „Kdo je Jezus, o katerem pripoveduje tvoja knjiga?“ „Je Isa ibn Merjema, Marijin sin …“ Osupnil sem, saj takega odgovora nisem pričakoval. Isa sem poznal, omenjen je bil v Koranu, bil je eden od prerokov, ki so na svet prišli pred Mohamedom. Nisem vedel, da ima še eno ime in da je znal delati čudeže. „Ne skrbi,“ je Masud skomignil z rameni. „Šeststo let je bilo njegovo edino ime Jezus, šele prvi muslimani so ga preimenovali v Isa …“ Ves pretresen sem izkoristil priložnost in tovariša povprašal o veri, saj bi ga potem laže prepričal, da je islam pomembnejše verstvo. „Nekaj mi povej, Masud. Ali imate tudi kristjani sveto knjigo, kot je Koran?“ V glavi sem že koval načrt: če zanika, bo preprosto, saj ne bo imel ničesar, s čimer bi lahko oporekal Koranu, ki je nastal pod Mohamedovim peresom, ko se mu je Alah razodel. Na moje veliko razočaranje se je odgovor glasil: „Seveda! Kristjani imamo Sveto pismo, ki ga sestavljata dve knjigi, in sicer Stara zaveza in Nova zaveza.“ Teže bo, kot sem si mislil, sem si rekel sam pri sebi. Ampak ne bom obupal! Odločil sem se, da se bom pozanimal o krščanski sveti knjigi in tako premagal vse ovire, zaradi katerih Masud ni sprevidel vrednosti islama. Sledila je še ena hladna prha. „Za zdaj ti ga še ne bom posodil,“ je rekel. „Najprej bi te rad nekaj vprašal. Rad bi, da mi iskreno odgovoriš.“ Bil sem razočaran, ker vode nisem mogel speljati na svoj mlin, 17 I. SPREOBRNITEV - MASUD zato sem le nemo in medlo prikimal. „Si prebral Koran?“ „Seveda!“ sem se razburil. „Me imaš za nevernika? Za slabega muslimana?“ „Zanima me, ali si ga resnično prebral?“ je vztrajal Masud. „Saj ti pravim, da sem ga. Vsako leto ga preberem med postnim mesecem ramadanom. Koran ima trideset delov in ramadan traja trideset dni …“ „Lahko rečeš, da razumeš vsako besedo v stihih?“ Kakor bi mi zaril nož v srce. Ves zmeden sem zardel. Imami so nas vendar učili, da bomo na sodni dan nagrajeni, če bomo večkrat prebrali Koran od začetka do konca, razumevanje je bilo drugotnega pomena. Če razvozlamo pomen ene same črke, poglobimo vero in si prislužimo deset odpustkov, četudi ne razumemo celotne besede. Muslimani si želijo zgolj priti v nebesa in se ne obremenjujejo preveč, kako jim bo to uspelo. Verski dostojanstveniki so me potolažili, da je Koran zelo težka knjiga in da se morajo imami pošteno poglobiti v njene jezikovne posebnosti, da jo sploh razumejo. Ta razlaga mi je zadostovala, saj mi je dala svetohlinski blagoslov, da sem vero dojemal le površinsko. Nikoli nisem brskal dalje, saj je bila takšna oblika verovanja udobna. Masud je izkoristil moj molk in mi ponudil roko: „Če želiš, ti bom prinesel Evangelij, ampak zgolj pod enim pogojem. Še enkrat boš prebral Koran in ga skušal razumeti. Bodi iskren in ne goljufaj …“ Takšnega razpleta nisem pričakoval. Pritisnil me je ob zid, saj sem moral preizkusiti trdnost svoje vere, preden bi ga lahko spreobrnil v islam. Sprejel sem izziv, ker mojega ponosa ni bilo mogoče tako zlahka zlomiti. Prepričan sem bil, da mu bom dokazal, kako veličastno delo je Koran, inšala! 18 I. SPREOBRNITEV - MASUD V svoji gorečnosti pa sem pozabil na drobno malenkost … Iz Bagdada sem odšel v prepričanju, da se bom v nekaj dneh vrnil, zato s sabo nisem vzel Korana. Počakati sem moral do naslednjega dopusta, torej osemindvajset dni, če smo bili natančni. Alah je moral počakati! Medtem nisem posedal križem rok. Nalival sem olja na ogenj svoje gorečnosti in se pripravljal na težaško delo, ki me je čakalo, ter Masuda spraševal o kristjanih in njihovih navadah. Zdelo se mi je, da ga bom potem laže prepričal o svojem prav. Ko sem tako z neštetimi vprašanji o veri vrtal vanj, je odgovarjal previdno in jedrnato, kakor da se na obrambni črti ne bi počutil najbolje. Svoje osebne vere ni omenjal. Zdelo se mi je, da se je umaknil iz krščanskega sveta, ki mi ga je sicer opisoval natančno, a zadržano. Zame je bil to znak, da krščanska vera nima globine in da se tudi sam tega zaveda. Prepričan sem bil, da bo z veseljem prestopil med muslimane. Med pogovori pa sem ugotovil tudi, da o kristjanih vem bore malo. Vse, kar sem vedel, so bile govorice ali celo napačni podatki. Nekega dne mi je v očetovi sejni sobi prišlo na ušesa, da kristjani v cerkvah ne molijo, ampak tam potekajo množične orgije. Masud mi je potrpežljivo pojasnil, da v cerkvah duhovniki berejo maše, med katerimi darujejo kruh in vino, čemur pravijo sveto rešnje telo. Ostal sem brezbrižen. Bil je precej spreten govornik in njegove besede niso v ničemer užalile ne Korana ne islama. Toda od vsega me je najbolj pretreslo, da se krščanski duhovniki ne poročajo. Nisem in nisem mogel verjeti, da se 19 I. SPREOBRNITEV - MASUD lahko moški, najsi bo veren ali ne, odloči za kaj takega. V islamu je poroka obvezna in označujemo jo z besedo nikah, kar v dobesednem prevodu pomeni spolni odnos. Krščanska vera se mi je zdela vse bolj čudaška in vedel sem, da ga moram čim prej rešiti iz zmote, v kateri je živel. Med prvim sedemdnevnim dopustom, ki so mi ga odobrili, sem se vrnil v Bagdad in se nemudoma lotil dela. Naloge se nisem lotil pri glavi, ampak pri repu. Običaj veleva, da spreobrnjenca sprejmemo s konjem, zato sem najprej kupil jezdno žival. Predstavljal sem si, kako bom z Masudom v sedlu zmagoslavno zakorakal med svoje domače. Masud bi bil kot vojni plen oblečen v belo. Nikomur nisem povedal, kaj naklepam, zato so mislili, da pripravljam nekakšno presenečenje, in nihče ni vrtal vame. Potem sem se umaknil v samoto. Le redko sem se pojavil v skupnih prostorih in nisem se pretirano zanimal za posle. Oče je bil tako ali tako na službenem potovanju. Po obedih sem pohitel v sobo, ne meneč se za bližnje, za brate. Na srečo so spoštovali mojo željo po samoti. Z vso iskrenostjo sem se lotil branja Korana, kakor sem bil obljubil Masudu. Prvič v življenju sem se soočil sam sabo, pozabil na vse izgovore in zmote in se poglobil v to, na čemer je temeljila moja osebnost: v islam. Znašel sem se v zagati. Previdnejši bi moral biti in se ravnati po stihu iz Korana, ki pravi, da se ni pametno poglabljati, če s tem omajemo vero. A prevzetnost mi tega ni dovoljevala, zato sem sprejel Masudov izziv. Srčno sem verjel v trdnost svoje vere. Odprl sem sveto knjigo in se v hipu zavedel, da me bo duhovno potovanje globoko zaznamovalo. Prva sura, El Fatiha, Odpiranje 20 I. SPREOBRNITEV - MASUD knjige, ki je prolog v Koran, se mi ni zdela posebno zahtevna. Gre za znano molitev, ki jo milijoni muslimanov izrečejo vsak dan. Zataknilo se je pri drugi suri, ki nosi naslov Krava, El Bekare. Vsak verz me je pretresel in zmedel. Branje se je upočasnilo in postalo težavno. Nisem mogel verjeti, da se je Alah tako ponižal in je natančno opredelil, kako odsloviti ženo, kar po mojem ni imelo nobene verske veljave. Zmotilo me je tudi vztrajno ponavljanje, da so ženske povsem podrejene moškim, da imajo le polovico možganov in da je mesečno perilo dokaz njihove nečistosti. Nisem mogel verjeti, da sem bil vzgojen v takšni segregaciji in da sem jo brez pomisleka sprejel za svojo. Nisem se zavedal, da te zapovedi izhajajo iz Korana. Nisem bil več prepričan, da pomenijo ljubezen … Štiriintrideseti stih sure o ženskah, En Nisa, pravi: „Tem ženam, katerih neposlušnosti se bojite, svetujte in se nato tudi v postelji od njih ločite in jih tudi udarite!“ Da bi vedel, pri čem sem, sem dopust izkoristi za posvet s šejkom Alijem Ajatlom, družinskim prijateljem, ki je nosil naslov ajatola, kar pomeni vrhunski poznavalec šarije, in je imel pravico razlagati božje zapovedi iz Korana. Želel sem se pogovoriti o stihu, ki mi ni dal miru, saj je trdil, da so ženske v lasti moških: „Vaše žene so vaše njive in vaše njive zasadite, kakor želite!“ (sura 2,223). To je pomenilo, da lahko moški s svojimi ženami počnejo, kar jih je volja, tudi v spolnosti. Šejkov odgovor me ni pomiril. Po njegovem mnenju in mnenju imamov verz govori o nagonu, to pomeni, da se moški lahko ljubijo kjer koli, razen v mošeji, kadar koli, razen med ramadanom, in kakor koli … 21 I. SPREOBRNITEV - MASUD Ajatola je opazil nejeverni izraz na mojem obrazu in mi svetoval, naj se poglobim v Mohamedovo življenjsko zgodbo in se vrnem k njemu. „Laže boš razumel Koran,“ mi je zagotovil. Med branjem sem ves zgrožen ugotovil, da se je Mohamed poročil s sedemletno deklico Ajšo in da je bila njegova sedma žena pred tem žena njegovega posvojenega sina Zeida. Imam mi je pojasnil, da Koran ravno zato prepoveduje posvojitev. Meni se je zdelo, da gre bolj za dokazovanje, kaj je prav in kaj ne, pri čemer razlagalci preroka Mohameda uporabljajo hkrati za pozitiven in za negativen zgled. Po nekajdnevnem poglobljenem premišljevanju o prerokovem vedenju in življenju sem se ga začel sramovati: sporni verzi nedvomno niso prišli od Alaha. Hip za tem sem se zavedel, da je tako razmišljanje bogokletno. Toda nekatere sure se mi niso zdele sporne. Gotovo so prišle od Boga, ki sem ga imel za dobrega in usmiljenega. Po dopustu sem se vrnil k vojaškemu življenju v Basri in še naprej kritično premišljeval o Koranu. Masudu nisem zaupal svojih dvomov, on pa me ni nič vprašal. Prav je bilo tako. Živela sva špartansko življenje. Hrano sva si pripravljala nad mazutom in jedla včasih vsak po svoje, včasih skupaj, pri čemer se nikoli nisva pogovarjala o veri. Kakor bi šlo za nenapisano pravilo – on je bil previden, jaz pa nekoliko prestrašen, zato se v te reči nisva poglabljala. Pogovarjala sva se predvsem o vsakodnevnih rečeh in se pogosto rogala najinemu nadrejenemu, ki mi je šel močno na živce, kajti bil je iz nižjega sloja kot jaz. V globinah duše me je razjedal nemir, ker sem začel dvomiti o svoji veri. V naslednjih dneh se me je lotila potrtost in bil sem vse 22 I. SPREOBRNITEV - MASUD bolj zagrenjen, saj so se temelji islama, po katerih sem se ravnal, podirali drug za drugim. Šele takrat sem se zavedal, kako močno je Koran vplival na moje življenje. Ker sem izgubil vero, da so v njem v resnici zapisane Alahove besede, sem postal ranljiv. Sem resnično lahko ponosen na svoje ime, družino in slavne prednike? Na čem naj temelji moje življenje, če ne na islamu? V kaj naj verujem? Zaradi dvomov sem bil povsem izgubljen, kakor bi se bil znašel v puščavi, kjer so sipine prekrile vse poti. Nagonsko sem se oklenil misli, da so Koran morda priredili in predelali … Ob misli, da je mojega starega življenja konec, me je stisnilo v želodcu. Tolažbe nisem našel niti v življenjski zgodbi preroka Mohameda, ki se mi je vedno zdela veličastna in polna navdiha. Na svojo veliko žalost sem v njej videl le še prešuštvo in krajo. Kako je lahko ravno on postal Alahov izbranec? Zakaj bi se zgledoval po njem, če se v ničemer ni držal svojih naukov? Kako je lahko od žensk pričakoval, da bodo od izgube moža počakale tri mesece in deset dni, ko pa je sam neko vdovo poročil še istega dne, ko so ji njegovi pajdaši umorili moža …? Smisel sem videl le še v verovanju v Alaha in njegovo dobroto, ki je bila večja od dvomov, od Korana in celo Mohameda. Ob večerih sem se pogosto zazrl po čudoviti pokrajini, po kateri so tekle reke in nad katero se je bohotilo kristalno čisto nebo in za katero so bile značilne peščene doline, obdane s puščavskimi vzpetinami. Opazoval sem sončni zahod in pomislil, da so legende, ki pravijo, da je bil rajski vrt Eden ob reki Šat el Arab, resnične … Lepota divjine mi je bila edina uteha, saj si nisem znal predstavljati, da narava ne bi bila delo Stvarnika. 23 I. SPREOBRNITEV - MASUD Po treh ali štirih mesecih premišljevanja sem si moral s težkim srcem priznati, da je moja vera omajana. Če Alah obstaja, sem razglabljal sam pri sebi, in to sem trdno verjel, sem bil prepričan, da nobena druga vera ne more izpovedovati resnice o tem neskončnem in božanskem bitju. Ugotovil sem, da Masuda ne bom mogel prepričati o svojem prav, kaj šele da bi ga spreobrnil. Nisem mu hotel priznati, do kakšnih ugotovitev sem prišel, saj bi moral tako priznati poraz. Zmrazilo me je, če sem samo pomislil, da bi se izneveril očetovemu imenu, ko sem se tako smelo skliceval nanj. Obšla me je še hujša groza od nečasti: sram me je bilo, da sem se tako zlahka vdal sleparski spletki. Kakor bi kdo nad mano izrekel urok, iz katerega ni bilo rešitve. Da bi ohranil vsaj kanček ponosa, sem se odločil, da bom Masuda pripeljal do enakega sklepa: če bi mi ga uspelo prepričati, da je tudi njegova vera ukana, bosta najini izhodišči enaki in potem se mu bom laže izpovedal, kakšni dvomi me obhajajo glede islama. Zdelo se mi je, da bom samo tako ohranil naklonjenost in spoštovanje možakarja, ki mi je prirasel k srcu. Niti za hip nisem podvomil, da mi bo uspelo. Krščanstva nisem dobro poznal, a sem ga še vedno preziral. Vanj sem verjel še manj kakor v Koran. Nisem vedel, kako naj pristopim k Masudu, ne da bi ga prizadel, ko bi ga seznanil z nekoristnostjo njegove vere. 24 I. SPREOBRNITEV Klic Maja 1987 Tistega jutra sem se prebudil nenavadno dobre volje, kakor bi ozdravel po dolgi bolezni. Radostno sem vdihnil spomladanski zrak, ki je bil v popolnem sozvočju s stanjem mojega duha. Bili smo na pragu vročega poletja. Vesel sem bil, ker sem se prvič, odkar sem pomnil, spomnil svojih sanj. V otroštvu se mi ni to zgodilo niti enkrat. Kako sem zavidal bratom in sestram, ki so mi ob jutrih opisovali najbolj neverjetne sanje! Sam nisem bil nikoli med tistimi, ki so jih drugi napeto poslušali, očarani nad čudežnostjo njihove domišljije. Tistega jutra sem bil končno poplačan za vsa leta ponižanja pred brati. Navsezadnje sem le postal tak kot drugi, saj sem lahko povedal, kaj se mi je sanjalo, in to niso bile mačje solze! Kako sem si želel, da bi o tem neverjetnem dogodku pripovedoval bratom in sestram … V sanjah – ki sem se jih tako živo spominjal – sem stal ob potočku, ki je v širino meril komaj kakšen meter. Na drugem bregu je stal moški, star približno štirideset let. Bil je visoke postave 25 I. SPREOBRNITEV - KLIC in oblečen v preprosto orientalsko oblačilo brez ovratnika. Na vsak način sem hotel k njemu in ga spoznati. Zakorakal sem v vodo, ko me je nenadoma neznana sila vzdignila od tal, trajalo je le nekaj minut, ki so se zdele kot večnost. Obšla me je misel, da se nikoli več ne bom spustil na tla … Moški na drugi strani je začutil moj nemir, mi podal roko in mi pomagal stopiti na drugi breg. Šele takrat sem si ga lahko dodobra ogledal: imel je sivomodre oči, redko brado in srednje dolge lase. Bil je presunljivo lep. Pogledal me je s pomirjujočo milino in me skrivnostno ogovoril z zvonkim glasom: „Če bi rad prebrodil ta potok, moraš jesti od kruha življenja.“ Ko sem se prebudil, so mi te besede odzvanjale v glavi, čar sanj pa je postopoma bledel. Kot otrok sem se veselil, da sem si vsaj ENKRAT zapomnil sanje, zato se nisem pretirano poglabljal v pomen besed. Sanje so bile kot zaklad, in to je bilo dovolj. Prava vrednost me sploh ni zanimala. Odprl sem oči. Nisem bil sam. Masud se je vrnil z dopusta in se mi tiho smehljal. Z žuljavo kmečko roko mi je podal knjigo. „Evangelij sem ti prinesel,“ je rekel. Končno mi je uresničil željo, ki sem jo izrazil pred petimi meseci. Še preden sem se utegnil odzvati, je naglo dodal: „Poznamo štiri opise Jezusovega življenja. Štirje evangeliji ponujajo štiri različne vidike.“ Bil sem nepoučen in za nameček še musliman, ki je bil vajen edinstvenosti Korana, zato sem sumničavo pogledal knjigo pred sabo. Toda tistega jutra sem bil tako impulziven, da se nisem ukvarjal s takšnimi malenkostmi. V Koran nisem več verjel … 26 I. SPREOBRNITEV - KLIC Željno sem odprl knjigo na strani, ki je nosila naslov „Evangelij po Janezu“. „Morda ti bo laže, če boš začel z Evangelijem po Mateju,“ mi je svetoval Masud, ki mi je radovedno kukal prek rame. Ne vem, kakšen čudež je bil po sredi, da ga nisem ubogal, ko sem s knjigo v roki sedel na posteljo. Sem se čutil poraženega? Je bila to trma ali pa preprosto nisem prenesel, da bi pri verskih zadevah poslušal kristjana? Nisem se zmenil za njegove besede in sem se lotil branja pri koncu, torej evangelija, ki ga je napisal neki Janez. Besedilo me je tako pritegnilo, da sem celo jesti pozabil in sploh nisem opazil, kako so minevale ure. Ko sem prišel do šestega poglavja, sem se nenadoma ustavil. V glavi mi je zabučalo. Za hip sem pomislil, da gre za privid. Prepričal sem se, ali sem prav prebral. Tako je, prav sem videl … Naletel sem na besedno zvezo, ki sem jo pred nekaj urami slišal v sanjah – „kruh življenja“. Da bi razumel, pri čem sem, sem prebral celoten odlomek, v katerem Jezus nagovori učence, potem ko je množico nahranil z dvema koščkoma kruha: „Jaz sem kruh življenja, kdor pride k meni, ne bo lačen …“ V meni se je začelo dogajati nekaj neverjetnega, kakor vihar, ki ruši vse pred seboj, a s sabo prinaša prijetne občutke in toplino … V mojem življenju je zasijala drugačna luč, ki je vsemu dala nov smisel. Tako sem si predstavljal ljubezen na prvi pogled, le da je bilo to še močnejše! Kakor bi bil opit, kajti moje srce je prevzela neverjetna moč, skoraj neustavljiva in ljubeča strast do Jezusa Kristusa, o katerem so pripovedovali evangeliji. Zavedel sem se, da sanje niso bile zgolj sanje: jasno sem občutil klic in sporočilo, ki je bilo namenjeno le meni. Nisem vedel, kdo 27
© Copyright 2024