1. No category

38
deloindom 3. novembra 2010
Svet lončnic – mesojedke
Past je videti kot napol odprta školjka,
ki privablja žuželke z dolgimi trepalnicami ob robovih in lesketom nektarjevih kapljic na pordeli površini. Nič
čudnega, da je rastlina dobila ime venerina muholovka po boginji ljubezni
Veneri. In ta ni zadovoljna z vsakršno
žrtvijo – v past preoblikovana listna
ploskev se ne zapre, če se po njej sprehodi uboga vinska mušica ali debela
mesarska muha, za tiste vmes pa ni
rešitve. V čem je skrivnost izbire, nam
je razložila Petra Sladek, absolventka biologije, zbirateljica rastlinskih
redkosti in navdušena gojiteljica mesojedih rastlin, ki je tudi avtorica večine bližinskih fotografij v tokratnem
prispevku.
Na vsaki polovici v notranjost zapognjene
listne ploskve, ki se je preobrazila v past,
so tri tanke dlačice, ki delujejo kot senzor
in stikalo. Če se živalica dotakne le ene,
morda dveh, to pomeni, da je plen premajhen, in past se ne premakne. Če dotik
zazna vseh šest, se prav tako nič ne zgodi,
saj je to znamenje, da je žuželka prevelika in bi lahko past med poskusom rešitve
poškodovala. Rastlina lahko namreč vsako
past zapre in uporabi le dvakrat, potem ta
odmre. Pri tistih primerih vmes se ploskvi
bliskovito skleneta, v le šestdesetinki sekunde. Čeprav se je muholovk tudi zaradi
filmskih grozljivk, ki so se navdihovale pri
njihovih »čeljustih«, oprijel sloves požrešnih rastlin, v naravi čez poletje zlahka
shajajo z eno samo použito muho na mesec, pravi sogovornica. Na mesojedi način
prehranjevanja so se namreč prilagodile
zgolj zaradi izredno skopih razmer, v katerih rastejo v naravi.
Preživijo tudi brez živalske hrane
Svet lončnic – mesojedke
Krivičen sloves
o krvoločnosti
V okoljih, v katerih je zelo malo hranljivih
snovi, predvsem dušika in mikroelementov,
lahko rastline preživijo le na dva načina: ali
postanejo zelo skromne, podobno kot na
primer šaši, ali pa si življenjske razmere izboljšajo tako, da same poskrbijo za hranila
in postanejo žužkojede, pripoveduje Petra
Sladek. Na drugi način se je prilagodilo
precej rastlin na različnih koncih planeta
– s skupnim imenom jim pravimo mesojedke – in muholovke so le ene med njimi.
Brez žuželk bi lahko preživele tudi vse življenje, a tiste, ki jim uspe priti do plena,
rastejo veliko hitreje in lepše cvetijo. ZnaLevo: Vrčnice Nepenthes x alata
so primerne tudi za začetnike. Ker
spadajo med tropske ovijalke, jim
čez zimo ustreza vlažen in topel
rastlinjak.
39
deloindom 3. novembra 2010
čilna rastlišča so predvsem barja, mezišča,
predeli v hribovitem svetu, kjer voda mezi
čez skalno podlago in z nje odnaša hranila,
in različna odmočja v deževnih gozdovih.
Vse potrebujejo veliko vode, posebnost je
le portugalski drozofil (Drosophilum lusitanicum), ki raste v suhem sredozemskem
podnebju na neapnenčastem grušču.
Ker laikom znanstvena klasifikacija mesojedk ne pove veliko – povzemimo le, da
so si lahko zelo nesorodne, saj približno
400 rastlin sodi v pet različnih botaničnih
družin in znotraj njih v več rodov –, bomo
glavno pozornost posvetili razporeditvi po
tem, kako si lovijo plen.
Aktivne pasti
Da bi izboljšale svojo prehrano, morajo
mesojede rastline žuželke privabiti, jih ujeti,
ubiti in prebaviti. Privabijo jih z barvo, obliko, nektarjem in vonjem. Pasti, v večini primerov gre za preoblikovan del lista, v katere se ujame plen, so aktivne (se premikajo)
ali pasivne (mirujejo). Plen se, odvisno od
tipa pasti, lahko utopi ali pa ga pokončajo
na različne kemične načine, potem pa ga
prebavijo s prebavnimi encimi.
Najbolj znana mesojedka z aktivno pastjo je muholovka (Dionaea muscipula),
ki izvira Severne Amerike. Ko se past kot
školjka zapre, potrebuje do dve uri, da se
povsem stisne, in kak dan, da prebavi žuželkine sokove. Potem se odpre in veter
ali dežne kaplje odstranijo mrtvo živalico.
Gojitelji mesojedk naj se ne dotikajo pasti
in naj jih zaščitijo pred kapljicami vode, saj
bi jih oboje po nepotrebnem sprožilo in bi
kmalu odmrle, je opozorila sogovornica.
Tudi mesojedke iz skupine rosik (Drosera),
katerih listne ploskve so pokrite z dlačicami, imajo aktivne pasti. Na vsaki dlačici je
kapljica lepljive tekočine. Ko se žuželka
prilepi na list, se ta začne pripogibati in se
počasi povsem ovije okrog žrtve.
Pasivne pasti
Pasivne pasti pri mesojedkah so lahko lepljive kapljice na listni površini ali dlačicah
(pri skupini rosik in mastnic), najpogosteje
pa gre za nekakšne vrčke s pokrovčkom.
Njihova velikost in oblika se lahko glede
na vrsto zelo razlikujeta. Spodnji del vrčka
vsebuje tekočino, ki žuželko omrtviči, pozneje pa se tu začno izločati rastlinski prebavni sokovi. Žuželka, ki jo privabi nektar
ob robu, zdrkne v globino zaradi dlačic, ki
so zapognjene v ustje, in ji onemogočajo,
da bi splezala nazaj. In res, če s prstom podrsamo po robu, se lahko prepričamo, da
se da žametu podobno površino gladiti le
navzdol. Četudi bi po imenu morda skle-
Petra Sladek
Z rastlinami od mladih nog
Več kot 800 rastlin z različnih koncev sveta, od takšnih, ki v naravnem okolju živijo
v ekstremnih razmerah, do čisto vsakdanjih, za zasebno zbirko pri nas ni majhen
zalogaj. Je pa znatna razlika, če si prizadevaš nekaj stotim omogočiti čim boljšo rast v
stanovanjskem bloku v Ljubljani ali če eksperimentiraš na deželi, kjer imaš na razpolago vrt in prostor za ogrevan rastlinjak. S preselitvijo v dolenjsko vasico v bližini izvira
Krke se je tako za Petro Sladek, absolventko biologije, ki je z rastlinami začarana že
od mladih nog, hobi spremenil v resen izziv.
V nekdanjem družinskem stanovanju so ob oknu izpod stropa druga ob drugi visele
bromelijevke, na okenskih policah so kraljevali kaktusi, balkon v terasastem bloku je
bil prava džungla, a najpomembnejše je bilo, da domači kljub prostorski stiski niso nasprotovali njeni botanični strasti. V petih letih od preselitve je ukvarjanje z rastlinami in
živalmi prevzelo tudi mamo, tako zelo, da sta sami v vsega štiri dneh postavili ogrodje
in razpeli ponjave 25 kvadratnih metrov velikega rastlinjaka, v katerem temperatura
tudi v najtrši zimi ne bi smela pasti pod 3 stopinje. V njem bo poleg mesojedk in njihovih sejančkov prezimil pretežni del zbirke redkih grmovnic, trajnic in nevsakdanjih
zelišč. Manjši rastlinjak, v katerem naj bi bilo ves čas vsaj 10 stopinj, je namenjen kaktusom, za provizorično polivinilasto steno pa je toplejši del za tropske rastline. Tu so
tudi malajske vrčkovke in epifitske orhideje, ki rastejo iz kepic substrata, z najlonkami
domiselno pritrjenega ob deblo, pod stropom je speljan priročen sistem za namakanje. Ni nujno, da bi vse veliko stalo, marsikaj lahko narediš sam in svoje znanje deliš z
drugimi, pravi Petra. Pred štirimi leti je zato ustanovila neprofitni zavod Raznolikost,
katerega glavna namena sta izobraževati in javnosti z osebnim pristopom približati življenje rastlin. Medtem ko denimo ogrevanje rastlinjakov za zdaj še bremeni družinski
proračun, pa si Petra želi, da bi lahko od svojega veselja nekoč živela. J. B.
40
1
deloindom 3. novembra 2010
Svet lončnic – mesojedke
1. Past venerine muholovke se lahko
zapre le dvakrat, potem odmre.
2. Kapski rosiki ustreza tudi klima v
stanovanju.
3. Na alicino rosiko se je ujel plen.
4. Pri saracenijah je past v vrček
preobražen list. Na fotografiji je
škrlatna saracenija.
5. Cvet saracenij ima na spodnjem delu
dežnikasto tvorbo, ki prepreči, da bi
opraševalec padel v vrček.
pali nasprotno, v pasivnih pasteh pri mesojedkah konča veliko več plena kot denimo
pri muholovkah, opozori gostiteljica in podolgem prereže cevast vrček pri saraceniji,
v katerem se je čez poletje nabralo skoraj
za ped ostankov žuželk.
Tri skupine mesojedk z vrčki – s skupnim
imenom vrčnice – prihajajo z različnih koncev sveta in si niso med seboj v nikakršnem
sorodu. Številen je rod malajskih vrčnic
(Nepenthes), ki rastejo od jugovzhodne
Azije do Madagaskarja in Avstralije. Vse so
tropske ovijalke, pri katerih je vrček iz preobražene vitice na koncu lista. Vrčki iste
rastline so lahko pri tleh drugačne oblike in
barve kot pri vrhu, ker privabljajo različen
plen. V tistih pri vrsti Nephentes rajah, ki
vsebujejo do pet litrov tekočine, so našli
utopljene celo manjše sesalce. Da človeška iznajdljivost pri iskanju prijetne omame
nima meja, pa priča obred domačinov, ki
se opijajo s halucinogeno vsebino vrčkov
mesojedk iz tega rodu, pripoveduje Petra.
Edina obstoječa predstavnica povsem ločene družine, vrčnica iz Albanyja (Cephalotus follicularis), prihaja iz zahodne Avstralije. Raste na bolj suhih delih šotnih
barij, do nekaj centimetrov veliki vrčki na
koncu listov pa se razvijejo ravno v času
množičnega pojava žuželk.
Čeprav so predstavnice iste družine, so
vrčnice, ki izvirajo z obeh ameriških celin,
zelo raznolike. Kobrine lilije (Darlingtonia
californica) rastejo ob potokih, ki izvirajo ob vznožju ledenikov, zato so njihove
korenine navajene na hlad, nadzemni del
pa je prilagojen tudi na temperature nad
30 ºC. Gojene pri nas ponekod prezimijo
na prostem, v hudi poletni vročini pa lahko
koreninam pomagamo tako, da substrat
hladimo z ledom. Vrste iz rodu močvirskih
vrčnic (Heliamphora) uspevajo visoko na
planotah med Gvajano in Venezuelo, kjer
pade največ dežja na Zemlji, ki sproti izpira
podlago. Nekatere olesenijo in zrastejo do
več metrov visoko. Za saracenije, ki izvirajo z vzhodnega dela Severne Amerike,
pa je značilno, da imajo poseben cvet in
pogosto zelo barvite vrčke. Nekatere se
dobro obnesejo tudi kot gojene rastline.
3
4
41
deloindom 3. novembra 2010
2
4
5
42
deloindom 3. novembra 2010
6
7
8
9
Namigi za začetnike
Kdor bo v vrtnih trgovinah povpraševal po
mesojedkah, bo po Petrinih besedah najpogosteje naletel na muholovke ali različice saracenij, ki jih prodajajo pod enotnim
tržnim imenom Saracenia mix. Včasih ni
mogoče ugotoviti, za katero vrsto ali križanca gre. Za začetnike so primerne tudi
rosike (Drosera), denimo kapska (D. capensis), ki ima dolge ozke liste z rdečimi
laski in rožnato cveti, deljenolistna viličasta (D. binata forma multifida), ki zraste
precej visoko, ali žličasta (D. spatulata)
rozetaste oblike, ki prekrije velike površine in se rada sama zaseje. Najdražje so
ponavadi obešanke s križancem malajske
vrčnice Nephentes alata. Za klimo v stanovanju sta najprimernejši kapska ali žličasta
rosika.
Kakršnokoli mesojedko si omislite, ji ne
lovite muh – priboljšek si bo že sama ujela. Da bi dobro uspevala, ji preskrbite le
substrat, ki dobro zadržuje vodo in ne vsebuje hranil. Petra Sladek priporoča šoto, ki
ji sama, odvisno od vrste rastline, primeša
perlit, spran kremenčev pesek ali glinopor.
Nekatere vrste dobro uspevajo v šotnem
mahu. Vse brez izjeme potrebujejo mehko
vodo brez kalcija, najbolje se obnese deževnica. Od konca aprila do srede oktobra
so lahko na prostem, potrebujejo veliko
svetlobe, le poleti jih je dobro zaščititi pred
močnim opoldanskim soncem. V povprečju prenesejo velik temperaturni razpon,
najbolj jim prijajo velika dnevna nihanja
jeseni in spomladi. V našem podnebju lahko prezimijo na prostem predvsem mesojedke, ki v Sloveniji rastejo kot avtohtone
rastline, in vrste iz podobnih klimatskih
razmer.
Avtohtone slovenske mesojedke
Vse mesojedke, ki so pri nas avtohtone,
so zaščitene in jih je zaradi redkih in ogroženih rastišč prepovedano nabirati. Med
najbolj znanimi so dolgolistna (D. anglica),
okroglolistna rosika (D. rotundifolia) in
njun hibrid srednja rosika (D. intermedia).
Rastejo predvsem na barjih s šotno podlago, kakršna so še ohranjena na Pohorju, pa
tudi drugje po Sloveniji. Predstavnici rodu
mastnic, ki uspevajo na vedno vlažnem
kamnitem terenu, sta alpska in navadna
mastnica (Pinguicula alpina in P. vulgaris). Alpska ima nežen bel cvet, redkejša
navadna pa vijoličastega.
Da so ljudje nekdaj dobro poznali lastnosti domačih mesojedih rastlin, pričata
tradicionalna načina uporabe njunih listov.
Listi mastnice, ki so jih dodali mleku, so
delovali kot sirilo, lističe rosik pa so zaradi
antibiotičnih učinkovin kot obliž polagali
na ureznine.
6. Mastnica na fotografiji je križanec
mehiških vrst.
7. in 8. Alpska mastnica in
okroglolistna rosika sta naši
avtohtoni mesojedki in sta zaščiteni.
9. Portugalski drozolfil je posebnost
med mesojedkami, saj uspeva v suhem
sredozemskem okolju.
Prijazne do opraševalk
Prehranjevalne navade niso edino, kar vas
bo pritegnilo pri mesojedkah. Če jim boste
zagotovili prijazne rastne razmere, bodo
tudi v lončkih cvetele. Saj res, le kdo jih
oprašuje, če so žuželke njihov plen? Veliko vrst privablja za opraševalke drugačne
žuželke kot za hrano, razloži Petra. Muholovka denimo lovi muhe, tudi kako hudo
južino, oprašujejo pa jo drobne samotarske čebele, ki niso v nevarnosti tudi zato,
ker rastlina požene cvetove na dolgih steblih daleč od pasti. Prav nenavadno pa je
prilagojena oblika cveta pri saraceniji, ki v
vrčke lovi enake žuželke, kot jo oprašujejo.
Če prileti čebela, osa ali muha, ji dodatno
zaščito na dnu pod prašniki zagotavlja
preobražen del pestiča, podoben narobe
obrnjenemu dežniku.
Julijana Bavčar
Fotografije Petra Sladek
in Uroš Hočevar