1. No category

Nevesta
grofa
Ewiga
Ksenija Yoder Batič
Napisala: Ksenija Yoder Batič
Uredila in lektorirala: Irena Ipavec
Prva elektronska izdaja, september 2013
www.KsenijaYoderBatic.si
https://www.facebook.com/NevestagrofaEwiga
© 2013 Ksenija Yoder Batič
Delo je zaščiteno v okviru Creative Commons Licence – Priznanje avtorstva Nekomercialno - Brez predelav 3.0. Nedoločena. Več informacij na: http://
creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/3.0/deed.sl
Vsi osebe v zgodbi so izmišljene. Kakršnakoli podobnost z resničnimi
osebami je zgolj naključna.
2
SEDEMINDVAJSETO POGLAVJE
Še zadnjič
o je policijski avto zapeljal z ozke stranske poti na
kolovoz in ko je na levi strani poti Nina zagledala
polomljeno tablo „PREPOVEDAN PREHOD –
ZASEBNO POSESTVO“, jo je spreletel srh po celem
telesu. Za trenutek je podvomila o svoji odločitvi,
vendar je bila misel na grofa Ewiga, ki jo je vztrajno
vlekla naprej, močnejša kot njen razum.
K
V tako lepem sončnem vremenu se je gozd, skozi katerega so
se peljali, zdel prav miren in vabljiv. Odprla je okno, poslušala
hrumenje avtomobilskega motorja, ki se je mešal z glasnim
ptičjim petjem, in opazovala zelenje ob cesti. Pogled na
vratarjevo kočo, mimo katere so peljali, jo je presenetil. V
spominu ji je ostala kot velika in strašljiva zgradba, sredi
belega dne pa ni bila videti nič večja ali bolj strašljiva od malo
večje lovske opazovalnice. Le oglje, kjer si je vratar kuril ogenj
in grel večerjo, je bilo še vedno tam, kjer je David našel
sežgana Ninina pisma.
3
Pot skozi gozd, ki se ji je zdela ponoči tako zelo dolga, je z
avtomobilom minila v nekaj kratkih minutah in zelo hitro se je
v daljavi začela kazati siva stavba, ki so se ji vedno bolj
približevali.
Policijski avto se je ustavil pred vhodom, druščina pa je za
trenutek obstala in v tišini strmela v na pol zapahnjena vrata
dvorca pod arkadami. Nikomur se ni mudilo izstopiti.
„Tu smo,“ je policist prekinil tišino in čakal, da se bo kdo
opogumil in prvi izstopil iz avta. Ni mu bilo prijetno, čeprav je
bil še pred slabim tednom tu s svojimi sodelavci in po
navodilih nadrejenih brez najmanjšega zadržka več ur
preiskoval posestvo. A tokrat je bilo drugače.
„Ja,“ je odvrnil Liam. Ko je videl, da se ne bo nihče drug
opogumil, je počasi odprl vrata avtomobila.
„Torej,“ se je ponovno oglasil policist, ko je tudi sam stopil iz
avtomobila, „gremo noter?“
„Zato smo tu,“ je obotavljajoče se odvrnila Brigita in negotovo
izstopila.
Nina je nekaj časa še strmela v vhodna vrata, kot bi čakala, da
se bodo zdaj zdaj odprla in se bo na njih prikazala gospa
Mlakarjeva ali lakaj Lorenz. Po glavi so se ji motali mešani
občutki. Po eni strani jo je preveval občutek vrnitve domov,
občutek domačnosti in udobnosti, a hkrati jo je misel na gospo
Kirsne, lakaja Lorenza in tudi na gospo Mlakar navdajala z
neprijetnim strahom. V misli se ji je vztrajno vračal tudi
Rihard. Ni se ukvarjala z vprašanjem, ali je to res isti grof, ki se
je leta 1884 poročil z Mario Amelie, ali ne. Ne glede na vse, bil
je eden izmed igralcev v igri gospe Kirsne. Prepričala se je, da
je bil tako ali drugače tudi on samo njena žrtev. Njene misli so
skakale od Ewiga h gospe Kirsne, od Mlakarjeve do Lorenza,
4
od prestrašene Angelce do njene sestre po duši – Maričke.
Potrebovala je nekaj trenutkov, da je pomirila spomine
preteklih tednov, ko pa se je zbrala, se je sunkovito dvignila iz
avtomobilskega sedeža in stopila proti vhodnim vratom v
želji, da se sooči s svojimi strahovi.
Liam se ji je odločno pridružil in s trdnim prijemom za kljuko
pokazal drugim, da ni razloga za strah. Brigita, ki se je
vseskozi tesno oprijemala Liamove roke, je stopila vštric z
njim in od njega črpala svoj navidezni pogum, Hana pa se je
kot klop oprijela policista, odločena, da ne gre nikamor brez
izurjenega spremstva.
Lesena vrata so zlovešče zaškripala.
Nikoli niso tako škripala, je pomislila Nina in pokukala v
notranjost dvorca.
Praznina. Neprijetna praznina. Stene so bile brez okrasja, tla
brez preprog in zavese natrgane.
So po teh prostorih res še pred dobrim tednom tekali
služabniki v dolgih krilih in staromodnih oblačilih ter stregli
mladi gospodični, ki je upala, da bo v kratkem postala
nevesta?
Iznenada je od nekod zapihal veter. Zavese so zaplapolale in
vhodna vrata za njihovimi hrbti so se tako glasno in
nepričakovano zaloputnila, da je še policist otrpnil, Hana pa je
od strahu vzkliknila.
„Prepih,“ se je hitro oglasil Liam, da bi pomiril svoje in njihove
živce.
„Prepih,“ je ponovila Brigita, katere srčni utrip je dosegel
rekordno hitrost.
5
Tudi Nini je zastal dih, vendar tega ni želela pokazati. Ne
nazadnje je v tej hiši prebivala dovolj dolgo, da je lahko
predvidevala, od kod bo zavel veter.
„Torej,“ se je ponovno oglasil policist s kar najbolj umirjenim
glasom. „Glede na situacijo bi bilo morda najbolje, da nekdo
ostane pri avtu. Zaradi varnosti, a ne? Nikoli se ne ve, od kod
se kdo priklati.“
Nina je v misli takoj priklicala gospo Kirsne. Morda pa to res ni
slaba ideja, je pomislila. Ne da bi se ozrla k policistu, je
predlagala, da se k vozilu vrne že tako preplašena Hana. Ta je
popolnoma prebledela in policista prijela za rokav.
„Ne sama,“ je prestrašeno rekla.
„Torej, bova midva s Hano počakala zunaj pri avtu,“ se je
odločil policist in s hitrimi koraki, ozirajoč se na vse strani, sta
se umaknila iz dvorca.
Liam je usmeril pogled k Brigiti in zavil z očmi. Takoj ji je bilo
jasno, kaj ima v mislih, in vedela je, da v tem trenutku res ne
sme pokazati, kako se v resnici počuti.
„Dva manj,“ se je oglasila Nina, ki se je počasi povzpela po
širokem stopnišču v zgornje nadstropje. Čeprav je niso
omejevala težka in opletajoča spodnja krila, je hodila, kot bi
imela na stopala privezane kamnite klade. Strah in
pričakovanje sta jo vlekla naprej in hkrati nazaj.
Liam in Brigita sta se ji, držeč se za roke, hitro pridružila.
„Ne verjamem, da se imamo česa bati,“ je poskušal mirno reči
Liam, „vendar je vseeno bolje, da se držimo skupaj.“
6
Brigita se je strinjala z njim in krčevito stisnila njegovo dlan, z
drugo pa je segla proti Nininemu puloverju, ki ga je imela
prijateljica opasanega okoli pasu. „Držimo se skupaj,“ je
ponovila in globoko dihala.
„Vse je izpraznjeno,“ je glasno ugotovila Nina, ko je odprla
vrata v svojo sobo. Ob pogledu na prazen prostor je žalostno
povesila oči. „Nikjer nobenega portreta, nobenega okrasja,
preproge.“
Edini osameli ostanek nekdanjega udobja je bila zgolj čudovita
bela lončena peč ob eni izmed sten in ogrodje Elizabetine
postelje z žimnico na drugi strani.
„Ko so odšli, so morali vzeti vse s seboj,“ je glasno razmišljala
Brigita in se še tesneje stisnila k Liamu.
Nina je odsotno odkimala. Dvorec, v katerem je živela, je bil
živ, poln predmetov, okraskov, pohištva, posode, sedaj pa so
ostale zgolj stene z nekaj raztrganimi zavesami in nekaj kosi
pohištva. „Saj niso mogli imeti dovolj časa, da bi tako hitro vse
izpraznili.“ Zaprla je vrata svoje sobe in na drugi strani
hodnika odprla vrata v dnevni salon. „Tam je stal klavir!“
Pokazala je na izpraznjen kot nasproti vhoda.
„Ne vem, kaj si mislila, da boš našla tu,“ je rekel Liam, ko je
nadaljevala pot čez sobo proti vratom, za katerimi so bili
Ewigovi prostori.
Nina je skomignila z rameni in z rokavom obrisala solze, ki so
se ji nehote nabrale v očeh, medtem ko je postala na vratih
izpraznjene biljardnice in čakala, da se ji Liam in Brigita
približata. Vedela je, kaj je želela doseči z vrnitvijo na dvorec,
vendar si tega ni upala iskreno priznati niti sebi, kaj šele da bi
7
o tem govorila drugim. Misel na Ewiga se ji je zdela tako
neresnična, kot je bilo neresnično bivanje v njegovem dvorcu.
Bil je del nekega drugega življenja. Edini del, za katerim ji je
bilo neizmerno žal, čeprav ji je ostal uganka. In morda jo je
prav to vleklo nazaj. Nedorečenost. Je bilo vse le igra ali je bilo v
tej igri tudi nekaj resnice?
„Tukaj nisem bila nikoli,“ je rekla, ko so prestopili prag
biljardnice. „To so moški prostori.“
„So bili,“ jo je popravila Brigita.
Nina se ni odzvala, temveč je nadaljevala pot čez biljardnico
proti vratom Ewigove pisarne. „In to je bila Ewigova pisarna,“
je rekla, ko je pahnila vrata od sebe in se je pred njo odprl
majhen, a svetel prostor s čudovitim razgledom na park pred
dvorcem in s pogledom na kolovoz.
V sobici je ostala zgolj lepo rezljana pisalna miza in manjša
omarica za knjige, a Nini je bilo jasno, da je bila, že zgolj zaradi
svoje lege, ena izmed najlepših soban v dvorcu. Ko bi jo le videla
v vsem svojem sijaju, po možnosti v zgodnjih jutranjih urah, ko jo je
razsvetlilo jutranje sonce!
Brigita je stopila do enega izmed oken, ob katerem je stala
pisalna miza, in se ozrla proti vhodu v dvorec. Policijski avto
je bil še vedno tam, Hana in njen varuh pa sta stala ob vozilu,
se pogovarjala in pogledovala proti oknom. Pomahala jima je,
vendar je nista opazila.
Nina je segla po kljuki na vratih, ki so vodila v Ewigovo
spalnico. Iz sobe je zavel veter, ki sta ga začutila tudi Liam in
Brigita za njenim hrbtom. Srce je samo od sebe ubralo hitrejši
ritem. Vedela je, da stopa po prepovedanih prostorih, a nekaj ji
je govorilo, da je blizu. Moram naprej!
8
„Od tu torej prepih,“ je ugotavljal Liam in na stežaj odprl vrata
ter pogledal v notranjost izpraznjene sobe. V tistem trenutku
se je zaslišal glasen šum z druge strani dvorca. Trojica se je
nemirno spogledala.
„Moja soba ...“ je s cmokom v grlu predvidevala Nina. „Ali pa
prostori gospe Kirsne.“
„Kaj pa če se je gospa Kirsne vrnila in te išče?“ je prestrašeno
vprašala Brigita in že v naslednjem trenutku prosila Nino, naj
zapustijo dvorec.
Nina je odkimala. Bil je tako blizu. Čutila je, da je blizu, in
hotela se je srečati z njim. „Kaj pa je tam?“
Izmed podbojev vrat so na Grofovi postelji zagledali nekaj
zlatorumenega, nekaj, kar ni spadalo v izpraznjeno moško
spalnico. Nekaj, česar ni mogel nihče v begu mimogrede
pozabiti, temveč je bilo položeno tja premišljeno in z
namenom.
Brigita je prebledela, Liam pa je ostal brez besed. Na prazni
Grofovi postelji je ležala zlatorumena poročna obleka iz
svilnatega satena, ki je samo čakala, da jo nevesta vzame.
„Sem rekla, da je nekdo bil tu,“ je Brigita preplašeno izdihnila.
„In verjetno je še vedno,“ je bil prepričan Liam in napeto
prisluhnil vsakemu najmanjšemu šumu okoli sebe.
Nini pa so se v očeh zalesketale solze. „Vrnil se je s poročno
obleko,“ je rekla in komaj zadrževala solze. To ne more biti slab
znak, je odmevalo v njeni glavi. Vrnil se je pome! Hotela je
stopiti do postelje, vendar jo je Liam potegnil nazaj.
„Ne, Nina, pojdimo! Ni bilo pametno, da smo se vrnili.“
9
Vendar pa je Nina še silila naprej. „Liam, ti tega ne razumeš,“
je moledovala. „Prišel je nazaj! Želel se je poročiti z mano!“
„Seveda si je želel! To je bil že od vsega začetka načrt gospe
Kirsne.“
„Preden bi seveda umrla zaradi tistega čudnega zvarka,“ je
dodala Brigita.
„Ne! Grof Ewig tega ne bi dopustil.“
„Tako, kot ni dopustil, da je njegova prva žena? Ne, Nina.
Prenehaj s tem!“
Brigita je prijela Nino pod roko in jo povlekla k sebi. „Gremo!
Tukaj res nekaj ni v redu. Prav strašljivo je. Daj, prosim,
pojdimo!“
„Toda tam je moja poročna obleka!“ In tudi moj ženin verjetno ni
daleč!
„Ne pozabi, Nina, da je zadnja nevesta, ki je nosila to poročno
obleko, umrla nekaj dni po poroki!“
Nina se je za trenutek streznila. To res ni bila njena poročna
obleka. Bila je poročna obleka ene in edine neveste grofa
Ewiga – Marie Amelie von Wrede. Zaprla je oči in globoko
vdihnila. Čutila je, da je Grof blizu, in obleka je bila njegovo
povabilo, naj vstopi. „Elizabeta ...“
Liam in Brigita sta se spogledala in oba brez besed še močneje
prijela Nino.
„Nič Elizabeta,“ je odločno odvrnil Liam in jo potegnil proč od
vrat. „Nina si! NINA! Res je skrajni čas, da gremo!“
10
V tistem trenutku je od nekod ponovno zapihal veter in troje
vrat se je, druga za drugimi, z vso silo in z glasnim škripanjem
zaloputnilo.
TRESK. TRESK. TRESK. Vrata dnevnega salona, vrata
biljardnice in vrata Ewigove pisarne.
Dekleti sta glasno kriknili od strahu in presenečenja, Liamu pa
je za kratek čas zastal dih. Panično je stekel k vratom Ewigove
pisarne, prepričan, da so se zaklenila in da so vsi trije postali
ujetniki gospe Kirsne. A vrata so se na njegovo veliko olajšanje
brez težav odprla. Niti trenutka niso več izgubili! V diru so
prestrašeni tekli iz sobe, po stopnišču v pritličje in od tam
skozi vhodna vrata ven, kjer so jih že čakala na stežaj odprta
vrata prižganega policijskega avtomobila.
Trojica se je v trenutku zgnetla na zadnje sedeže, in še preden
so uspeli zapreti vrata, je policist že pritisnil na plin.
„Hahaha,“ se je ta oglasil ob pogledu na prebledele obraze.
„Saj je bil samo prepih.“
„Če je bil res,“ je zadihano odvrnil Liam, „zakaj niste prišli
noter in zaprli kakšnega okna?“
Policist se je nasmehnil, Brigita pa je zadihano in prestrašeno
dodala: „Mislim, da nima nihče od nas posebne želje, da bi se
vrnil nazaj in preveril, od kod in zakaj ta prepih.“
„Prav imaš,“ ji je pritrdil Liam in molče stisnil njeno dlan. Tudi
Brigita je segla po Ninini dlani in ji s tem poskušala pokazati
svojo podporo in razumevanje. Nina pa je le molče strmela v
dvorec, ki se je vedno bolj oddaljeval.
Tako blizu, pa vendar tako daleč, je pomislila.
11
Zazdelo se ji je, da je na oknu Ewigove pisarne videla obraz.
Rihard? Zastal ji je dih in solze so se ji ponovno nabrale v očeh.
Sem imela prav? Počasi se je na sedežu obrnila naprej in z roko
previdno segla v hlačni žep. Da, še vedno je bil varno tam.
Ewigov jantar. Stisnila ga je v svojo dlan in globoko vdihnila.
Najina zgodba še zdaleč ni končana.
12
w w w. f a c e b o o k . c o m /
NevestagrofaEwiga
h t t p : / / K s e n i j a Yo d e r B a t i c . s i