css 1-2014.indd-int - Peter Kvaternik
PASTORALNA V SEDANJEM ZA NOVO1RAST CERKEVREVIJA V SEDANJEM SVETU ČASU – LETO/ MOŽNOSTI 2014 /48/ ŠTEVILKA PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Štirinajst let urednikovanja Fourteen Years of Being Editor Vedno na poti Always on the Road Vloga CSS pri pastoralnih procesih na Slovenskem Role of CSS in Pastoral Processes V službi družinske pastorale In Service of Family Pastoral Stare težave in nove možnosti CSS Old Difficulties and New Possibilities of the CSS Pastorale brez diakonije ni There Is No Pastoral Care without Deacony Cerkev v sedanjem svetu – duhovnik v sedanjem svetu Church in Contemporary World – Priest in Contemporary World Revija Cerkev v sedanjem svetu in birmanska pastorala Magazine Cerkev v sedanjem svetu and Confirmation Pastoral Med včeraj, danes in jutri Between Yesterday, Today and Tomorrow PASTORAL MAGAZINE IN CONTEMPORARY TIME CHANCES FOR NEW GROWTH 2 Peter Kvaternik 8 Rafko Valenčič 11 Gašper Rudolf 14 Vinko Škafar 17 Janez Gril 19 Tone Kompare 22 Lojze Grebenc 25 Polona Vesel Mušič 28 Tone Kunstelj Revija na poti novih izzivov Magazine on Its Way of New Challenges 31 Marjan Dvornik Jaz, laik in Cerkev v sedanjem svetu Me, Lay Person, and Church in Contemporary World 34 Štefka Zaviršek Lahko revija Cerkev v sedanjem svetu ostane glasnica sedanjega sveta? Can Magazine Cerkev v sedanjem svetu Remain Herald of the World of Today? Cerkev v sedanjem svetu – naslov, ki bralca pritegne Cerkev v sedanjem svetu – Title That Attracts Reader PASTORALNA VPRAŠANJA Duhovno spremljanje in zakrament sprave Spiritual Accompaniment and Sacrament of Penance Maše po namenu vernikov Masses with Intentions of the Faithful 36 Leon Kernel 38 Bernarda Kuzma PASTORAL QUESTIONS 41 Marjeta Avsenik 44 Julka Nežič Cerkev v sedanjem svetu, revija za pastoralna vprašanja Izdaja: DRUŽINA, d.o.o., zanjo Tone Rode Uredništvo in uprava: Krekov trg 1, 1001 Ljubljana, p.p. 95 Spletni naslov: www.druzina.si Uredniški odbor: Peter Kvaternik (urednik), Janez Gril, Miha Herman, Tone Kompare, Boštjan Lenart, Andrej Šegula, Bogdan Vidmar in Rafko Valenčič Lektorica: Marija Bratina Oblikoval in tehnično uredil: Peter Kvaternik Številko uredil: Peter Kvaternik Fotografije: arhiv Družina Fotografija na naslovnici: Tatjana Splichal Tisk: Tiskano v Sloveniji Naklada: 1150 izvodov Cerkev v sedanjem svetu je mesečnik in izhaja šestkrat na leto. Letna naročnina 35,4 evrov, posamezna številka 5,9 evra; za inozemstvo 43,2 evrov ali 58,8 USD (navadno pošiljanje). Domači naročniki nakazujejo naročnino na transakcijska računa Družina d.o.o NLB 02014-0015204714 ali na Raiffeisen banko 1 Cerkev 48 (2014) 1 d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana; inozemski naročniki nakazujejo denar na devizni račun pri NLB d. d., Trg republike 2, 24200-9003872930 Družina 1520 Ljubljana, IBAN: SI56020140015204714, Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana, SLO SWIFT oz. BIC: LJBASI2X. V ceno je vračunan 9,5 % DDV. PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU / MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Štirinajst let urednikovanja Peter Kvaternik, Ljubljana Tudi osrednja slovenska strokovna pastoralna revija Cerkev v sedanjem svetu (CSS) vstopa v proces, ki ga je sprožil dokument Slovenske škofovske konference (SŠK) Pridite in poglejte (PIP). V tej številki skušamo avtorji vsak s svojega zornega kota kritično oceniti vlogo revije v času od velikega jubileja pa do danes. To je obdobje zadnjih štirinajstih let, ko mi je bila ob pomoči uredniškega odbora in sveta zaupana odgovorna služba urednika. Ta dva vodstvena organa sta v tem času doživela kar nekaj sprememb. Časovni lok zadnjih štirinajstih let se prekriva z obdobjem dokončnega oblikovanja sinodalnega besedila Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem (PZ). V njem je tudi sklep o doslednem in permanentnem načrtovanju na vseh ravneh v slovenski Cerkvi. Ta si v zadnjih letih prvenstveno prizadeva to uresničiti na podlagi dokumenta PIP. To pa narekuje tej naši reviji, da tudi sama stopi na pot prenove, ki bo omogočila kar najboljšo izpolnitev te naloge. Na ta način uredniška ekipa dela črto pod svoje dosedanje delo in po odločitvi izdajatelja s to številko prepušča revijo novi ekipi. Končuje se ena zgodba in pričenja druga. Revija kot sredstvo Cerkev v Sloveniji je v tistem obdobju posebej zaznamoval večletni proces (1997–2002) »slovenske sinode« ali uradno Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem (PZ). Že pred sklicem sinode so bile v Slo- S prihodnjo številko nastopi novo uredništvo. Omogočati vedno novo rast Neposredno po koncilu je slovenska Cerkev začutila potrebo, da prikliče v življenje strokovno pastoralo revijo, ki je zbrala okrog sebe tiste, ki so bili takrat za uresničenje koncilskih zamisli najbolj odgovorni. Revija CSS je bila eno od ključih sredstev za uresničevanje koncilskih sklepov. Z ozirom na nov čas in nove družbene razmere na prehodu v novo tisočletje je skušala slovenska sinoda tri desetletja pozneje koncilske zamisli na novo definirati. Tudi uresničevanje te prenove je slovenski Cerkvi pomagala izpeljati revija CSS. Ko je SŠK dobro desetletje pozneje sprejela dokument PIP, je nastopil čas, ko je treba to revijo spet prilagoditi novi nalogi slovenske Cerkve. Tako preoblikovanje pa najlaže izvede ekipa, ki se je izoblikovala v procesu nastajanja PIP. Nekatere avtorje, ki so v zadnjih štirinajstih letih pisali prispevke v CSS, sem povabil, naj opišejo svoje izkušnje in spoznanja, ki so vezana na revijo. 2 venskem pastoralnem svetu (SPS) živahne razprave o njej in o potrebnosti preoblikovanja dotedanjih treh škofij. Sinoda je bil eden od poskusov, kako v slovensko Cerkev presaditi miselnost zadnjega koncila, zajeto v koncilskih dokumentih, a žal še danes premalo udejanjeno. Kakor so naši predhodniki takoj po koncilu videli v reviji CSS primerno orodje za uresničitev koncilskih odlokov, tako so jo ocenili tudi nekaj desetletij pozneje za primeren inštrumentarij pri implementaciji sinodalnih sklepov v konkretno pastoralno prakso. Žal se na to vse preveč pozablja. Tudi danes, dobro desetletje po sinodi, kaže revija tako vitalnost in moč, da je lahko primerno sredstvo za poglabljanje spoznanj in oblikovanje konkretnih ravnanj pri izvajanju programa, ki je zajet najnovejšem cerkvenem projektu PIP in naj bi Cerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Štirinajst let urednikovanja spravil v tek proces permanentnega pastoralnega načrtovanja. Vzpon in sestopanje Spominjam se, da sva v tistem času s takratnim direktorjem Družine dr. Janezom Grilom nekoč ravno sestopala z Golice, ko me je v pogovoru vprašal, ali bi prevzel urejanje revije Cerkev v sedanjem svetu. Ker sem bil v tistem času član tajništva sinode in hkrati voditelj Škofijskega pastoralnega sveta (ŠPS) ter član tajništva SPS, sem vedel, da bo v naslednjih letih ena najpomembnejših nalog teh organov skrb za uresničevanje sprejetih sinodalnih sklepov. Za pretvorbo določene zamisli v praktično pastoralno ravnanje je navadno treba imeti veliko potrpežljivosti, pa tudi ustrezna »orodja«. Taka orodja so že obstajala: SPS, ŠPS in ŽPS. Kot najprimernejša skupna platforma pri iskanju konkretnih oblik uresničenja sinodalnih idej se je tako kar sama od sebe ponudila prav revija CSS. Kljub številnim drugim nalogam Janezove ponudbe preprosto nisem mogel zavrniti. Malo želje po objavljanju Tretja tretjina revije je bila ves čas na voljo za prispevke, ki so jih napisali posamezniki na lastno pobudo ali na povabilo uredništva. Vsaka številka naj bi tako poleg strokovno zahtevnejših člankov v prvi tretjini postregla tudi npr. s poročili o novih knjigah ali simpozijih s pastoralnega področja. Pridobiti nekoga za urednika tematskega dela številke ni bilo težko, saj so povabljeni za to vedeli eno leto vnaprej. Vsebino posamezne teme in urednika tematskega dela smo izbirali skupaj in po ži- Vsebinska in oblikovna zamisel Zamislil sem si, in to pozneje v mejah možnega tudi dosledno uresničeval, da bo imela vsaka številka revije tri vsebinske sklope. Prvi sklop je bil posvečen v naprej dogovorjeni tematiki, ki jo je kakih osem avtorjev obdelalo vsak s svojega zornega kota. Ta del naj bi obsegal približno prvo tretjino številke. Druga tretjina naj bi bila posvečena vsebinam enega od treh temeljnih pastoralnih področij: oznanjevanja, bogoslužja ali diakonije. Ta tri področja so iz številke v številko krožila. Vsako je prišlo na vrsto dvakrat letno. To je omogočalo večjo organskost in celovitost pastoralnega delovanja. Da bi se izognili centralizmu in bi imele vse škofije enake možnosti sodelovanja, je za članke v tem delu vsake številke poskrbel voditelj škofijske komisije za določeno pastoralno področje iz druge škofije. Na tak način smo s kombiniranjem raznolikosti vsebine in avtorjev po eni strani pospeševali vsebinsko celovitost pastorale, po drugi pa poskrbeli za geografsko policentričnost ter personalno barvitost. Pred začetkom vsakega leta je bila pripravljena ustrezna terminska in vsebinska razpredelnica, ki je vsakemu omogočala pregled nad vsebino in avtorji. Cerkev 48 (2014) 1 vahnih razpravah. Izbirali smo glede na profesionalnost, in to tako teoretsko kot praktično. Za marsikoga je bil to osebni in strokovni izziv. Vedno težje je postajalo pridobiti za sodelovanje voditelje škofijskih komisij pri ŠPS. Seveda so bili nekateri pri tem zelo vestni, drugi pa ne, ker niso čutili nobenega veselja in nobene potrebe po lastnem strokovnem izpopolnjevanju in izpopolnjevanju svojih sodelavcev. Hvaležen sem vsem, ki so se maksimalno potrudili. Ker je bil mandat nekaterih omejen na dve leti, so se prehitro menjavali … 3 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Štirinajst let urednikovanja Številke ne povedo vsega, nekaj pa vendarle … Ko govorimo o obdobju zadnjih štirinajstih let, si za pravilnejšo presojo opravljenega dela v tem času prikličimo v zavest nekaj dejstev. V tem času je izšlo 85 številk te revije v velikem formatu z zelo različnimi temami, ki so jih teoretično obdelali najboljši slovenski strokovnjaki. Obseg posamezne številke je bil, razen nekaj izjem, ves čas isti, torej 40 strani. V obravnavanem obdobju to pomeni približno 3.300 strani kakovostnega branja. Vsako leto je izšlo šest številk, v posameznem letniku pa je bilo bralcem na voljo povprečno okrog 90 člankov, od teh nekako dve tretjini v tesnejši povezavi z dogovorjeno osrednjo tematiko. V tem obdobju je bilo torej objavljenih blizu 800 tematskih in blizu 500 vsebinsko bolj raznolikih člankov. Skupaj torej približno 1.300 kvalitetnih prispevkov, ki so plod študija, oblikovanja in razmišljanja predvsem domačih pastoralnih delavcev in delavk. Članki dobro odsevajo pastoralno prakso v naših župnijah, škofijah ali v medškofijskih telesih. Bogu hvala, in seveda piscem, za vse to neizčrpno bogastvo misli, želja, izkustev in potreb! bi zato pričakoval, da se bo prvo mesto pastorale v cerkvenem poslanstvu odražalo tudi v temu odgovarjajočemu odnosu do revije, ki se v celoti posveča prav pastorali. Vendar konkretno življenje pokaže, da so dejansko prioritete drugje. Kot urednik osrednje slovenske pastoralne revije sem vseh štirinajst let po tihem pričakoval več zanimanja zanjo pri vseh, ki so kakorkoli vpeti v pastoralo. Prvi neposredni sogovornik bi morali biti člani SPS, glede na svoje prvo poslanstvo tudi vsi slovenski škofje. Škofovska služba je po nauku koncila pr- Napisano po naročilu ali iz potrebe Omeniti velja tudi, da za profesorje teološke fakultete objavljanje člankov v reviji CSS danes ne pomeni skoraj nobenega poklicnega izziva več, kajti take objave pri napredovanju ne prinašajo omembe vrednega števila točk. Univerze visoko vrednotijo velikokrat le malo uporabne visoko znanstvene prispevke v uveljavljenih mednarodnih publikacijah. Ker pa je pri teologih upadla volja po pisanju aplikativnih razprav, je pri pastoralnih delavcih in delavkah padel tudi interes za branje visoko leteče literature. Zato je med znanjem in izkušnjami malo plodnega soustvarjanja, to pa nazadnje škodi vsem. Izdajatelji revije Ko se govori o osnovnem poslanstvu Cerkve, bo vsak predstavnik Cerkve povedal, da je to poslanstvo v njeni pastoralni dejavnosti. V kolofonu revije CSS piše, da je izdajatelj revije Družina d. o. o. Ta je menda v lasti vseh slovenskih škofij. Torej je v njihovi lasti tudi revija CSS. Človek 4 Foto: Tatjana Splichal venstveno pastoralna, saj so škofje kot »nasledniki apostolov« in »pastirji duš« postali »učitelji vere, veliki duhovniki in pastirji« (Š 2). Prva škofova naloga mora biti tako skrb za čim boljšo pastoralno dejavnost v njegovi škofiji (Š 11). Dobra je le takrat, ko je celovita, organska in načrtna. »Oblike apostolata je treba pravilno prilagoditi sodobnim potrebam, upoštevati je treba razmere, v katerih ljudje živijo…« (Š 17). Kot pomoč pri izvrševanju te naloge so škofje po koncilu tudi ustanovili revijo CSS. Cerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Štirinajst let urednikovanja Realnost drugačna od pričakovanj Žal se v vsem tem slabem desetletju in pol urednikovanja praktično ne spomnim enega samega primera, da bi me kateri od škofov vprašal, kako gre reviji, dal kako pobudo v zvezi z njo ali se kako drugače zanimal zanjo … (Moram se popraviti: Ravno v času nastajanja tega članka mi je eden od škofov bolj mimogrede rekel, da je prebral celotno zadnjo številko. To je pa tudi vse.) Je revija za pastoralo pri nas res tako nepomembna? Ko slišim, koliko časa in energije škofje in duhovniki porabijo npr. za razne blagoslovitve, gospodarska vprašanja ipd., se sprašujem, ali obstaja pri nas kaka hierarhija pastoralnih prioritet ali ne? O tem smo razpravljali v uredništvu, in da bi pri škofih morda prebudili večjo skrb za revijo, na koncu sklenili, da povabimo vseh šest ordinarijev, naj vsak izmed njih v eni številki tistega letnika napiše uvodni članek. Vsi razen enega, ki na vabilo ni niti odgovoril, so napisali, vendar se v odnosu do revije ni nič spremenilo. Morda pa je eden od njih prav zato pozneje poslal v objavo en svoj priložnostni članek? Pred leti so škofje naročali župnikom, naj za župnijo naročijo dva izvoda te revije: enega zase, enega za tajnika ŽPS! Mislim, da bi moral brati to revijo vsak stalni diakon … Kaj je Cerkev, je opredelil 2. vatikanski koncil v Dogmatični konstituciji o Cerkvi (Lumen gentium), kjer jo označuje predvsem kot potujoče Božje ljudstvo. To naj razodeva že naslovna stran revije. Grafična oprema naj kaže, v kakšnih okoliščinah živi današnja Cerkev in kakšno okolje jo zaznamuje. Revijo smo se trudili opremiti z »berljivimi« fotografijami iz sedanjega časa in prostora. S tega vidika smo posebno skrb namenjali naslovni strani ovitka. V tem je svojo nalogo odlično opravil tehnični urednik. Začeli smo z manjšimi likovnimi izboljša- Veselje in upanje Sam težko razumem tak odnos do pastorale oz. do pastoralne teologije pri nas tudi še pol stoletja zatem, ko je koncil izdal enega temeljnih dokumentov Gaudium et spes (Pastoralno konstitucijo o Cerkvi v sedanjem svetu), ki bi morala biti »magna charta« vseh pastoralnih delavcev, še posebej pa dušnih pastirjev. Mnogi poznavalci koncila imajo to konstitucijo celo za najpomembnejši ali ključni dokument, ki ga je sprejel zadnji koncil. Zato je konkretni odnos do te konstitucije nekak »lakmusov papir« za razumevanje in vrednotenje celotne pastorale v naši deželi. Obleka (še ne) naredi človeka Kar zadeva oblikovno podobo revije, sem ves čas zagovarjal stališče, naj njena likovna podoba revije čim bolj ponazarja njeno poslanstvo, ki ga izraža v njeno ime: Cerkev v sedanjem svetu. Gre torej za tri dominante: Cerkev, sedanjost in svet. Cerkev 48 (2014) 1 vami (napoved vsebine naslednje številke, fotografije avtorjev …). Zagovarjali smo postopnost, toda nekateri so terjali hitrejše in korenitejše spremembe … Poleg povsem tehničnega vidika je za dobro revijo morda še pomembnejši tudi lep slovenski jezik, kar dopolnjuje tako oblikovni kot vsebinski vidik. Prizadevali smo si, da bi bila vsebina odeta z lepo slovensko besedo, za kar gre posebna pohvala lektorici, ki ni nikoli pustila naprej površnega besedila. Revija, kot je CSS, mora postati tudi kovačnica 5 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Štirinajst let urednikovanja ustreznega slovenskega strokovnega izrazoslovja, ki je včasih dokaj skromno in je težko v njem izraziti vso mavrico različnih pomenov. Sakralna umetnost Uredništvo se je trudilo v bralcih negovati občutljivost za cerkveno umetnost tako, da je skušalo razširiti polje umetnosti na nova področja. V prvi vrsti je promoviralo cerkveno umetnost, ki je vezana na sam kultni prostor, temu pa je dodalo še tisto, ki se dogaja zunaj njega. S pojmom krščanska umetnost poimenujemo tisto umetnost, ki uporablja krščansko simboliko, izhaja iz krščanskih vrednot in pomaga širiti te vrednote v sodobni kulturni prostor. Predstaviti in ovrednotiti cerkveno arhitekturo, je bilo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja nekaj logičnega, saj je bilo v tistem času pozidanih ali temeljito prenovljenih veliko cerkva. V obdobju po sinodi pa je v duhu sinodalnega poudarka na mnogovrstnem dialogu (prim. PZ 71-84) revija želela razširiti zorni kot opredelitve sedanjega časa. To po eni strani zahteva izostren čut za celovitost, po drugi pa vrnitev k prvotnemu razumevanju pastorale. Uvedena je bila stalna rubrika o umetnosti, ki jo je po vsebinsko oblikovala umetnostna zgodovinarka. nove pastoralne naloge (npr. osnovnošolska kateheza, oratoriji). Če je bila revija ob ustanovitvi še lahko namenjena skoraj izključno duhovnikom, pa je že nekaj časa jasno, da se mora sedaj bolj približati laikom in jim pomagati pri njihovem usposabljanju za te naloge. Novo znanje in primere dobre prakse jim lahko približa prav ta revija. Priče smo dejstvu, da ob istem številu župnij število duhovnikov nenehno pada, porajajo pa se celo nova pastoralna področja in zahteve, zlasti po delu z manjšimi skupinami. Dosedanji pastoralni model Kako naprej? Uredništvo revije in izdajatelj sta pred verjetno neodložljivo nalogo našemu času primerno vnovič opredeliti namen in cilj revije. Poleg tega je treba dobro premisliti tudi okoliščine, v katerih se odvija sodobna pastorala, in ne nazadnje tudi želje in potrebe bralcev. Okrogla obletnica koncila kliče po sodobni pastoralni aplikaciji koncilskih besedil in promociji koncilskih idej glede na možnosti in potrebe, ki se kažejo v sodobni slovenski družbi. Najbolj otipljiv sad takega dosedanjega prizadevanja so nedvomno številni krščanski laiki, ki delujejo na najrazličnejših pastoralnih področjih. Doba laikov Statistika nam kaže, da je v mnogih župnijah kar dobra tretjina obiskovalcev nedeljskega bogoslužja dejavna v župnijskem življenju. Okoliščine narekujejo, da počasi, a vztrajno prevzemajo vedno 6 ni več kos vsem nalogam. Potrebni so novi pastoralni vzorci dela, nove spodbude in konkretni koraki za optimizacijo sedanjega pastoralnega delovanja. Ob vsem tem danes, žal, skoraj polovica župnij nima naročenega niti enega izvoda te naše revije. Kjer jo naročajo, pa imajo le po en sam izvod. To dejstvo ni dober obet za prihodnost. Tako duhovniki kot laiki smo potrebni permanentnega izobraževanja, ki poteka zlasti preko znanja! Laikov je na revijo naročenih res malo. Naprosili smo nekatere, Cerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Štirinajst let urednikovanja da so opisali svoje vtise o reviji. Nekaj teh pripovedi je objavljenih v tej številki. Revija CSS kot Jakobov vodnjak Dokument PIP jemlje za izhodišče evangeljsko pripoved o srečanju Jezusa s Samarijanko pri Jakobovem vodnjaku. Srečanje je Samarijanko tako navdušilo, da je sklicala vse meščane in rekla: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse!« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu (Jn 4,29–30). Revija CSS želi omogočati tako srečanje pastoralnih delavcev z Jezusom in po njih napotiti k Njemu vse ljudi našega časa! To bo mogoče, če se bo ob njej kot ob Jakobovem vodnjaku zbiralo vedno tistih, ki bi se želeli odžejati med napornim delom. Revija CSS je bila pomemben dejavnik pri oblikovanju konkretnih pastoralnih modelov, temelječih na odlokih 2. vatikanskega koncila. Podobno je v zadnjem desetletju in pol prispevala nemajhen delež k pravilnemu razumevanju in uresničevanju sinodalnih sklepov. Sedaj je pred nalogo uresničevanja PIP o pastoralnem načrtovanju. Ta naloga ni preprosta. Revija mora ostati dovolj strokovna, da bo zagotavljala tako kvalitetno pastoralno načrtovanje, ki bo dajalo dolgoročne in dobre rezultate. Hkrati mora ostati toliko razumljiva, da jo bodo pastoralni delavci z veseljem jemali v roke, ker bodo v njej našli prav tisto, kar potrebujejo za svoje delo. Če parafraziramo svetopisemsko misel, lahko s tem v zvezi rečemo: Žetev je nedvomno zelo velika, (pastoralnih) delavcev in delavk, zlasti dovolj usposobljenih za tako nalogo, pa bolj malo (prim. Mt 9,38). (Članek je skrajšan, celotno besedilo pa lahko preberete objavljenega med drugimi prejšnjimi članki na avtorjevi osebni internetni strani: http://kvaternik.over.net/stirinajst-let-urednikovanja/) Naši sodelavci Marjeta Avsenik, univ. dipl. theol., Dol pri Ljubljani. Marjan Dvornik, dipl. ing. strojništva, upokojenec, Šentjernej. Lojze Grebenc, univ. dipl. theol., dekan in župnik, Dol pri Ljubljani. Janez Gril, dr. teologije, ravnatelj škofijske gospodarske uprave, Novo Mesto. Leon Kernel, univ. dipl. inž. gozdarstva, predavatelj strokovnih predmetov o gozdarstvu, Slavina. Peter Kvaternik, dr. teologije, izredni profesor pastoralne teologije na TEOF, Ljubljana, v pokoju. Polona Vesel Mušič, doktorica znanosti s področja teologije, aktivna na področju birmanske pastorale, Ljubljana. Julka Nežič, dr. znanosti, dipl. liturgike, voditeljica referata za bogoslužje in cerkveno glasbo, Beltinci Murska Sobota. Gašper Rudolf, dhp Medana. Tone Kompare, univ, dipl. theol., direktor škofijske Karitas, župnik v Trnovem, Ljubljana. Vinko Škafar, kapucin, dr. teologije, prof. v pokoju, Maribor. Tone Kunstelj, zdravnik-pediater v pokoju, stalni diakon, Ljubljana. Rafko Valenčič, dr. moralne teologije, redni profesor pastoralne teologije na TEOF, Ljubljana, v pokoju. Bernarda Kuzma, univ. dipl. ekonomist, svetnica, Ekonomska šola Murska Sobota. Štefka Zaviršek, dr. med., zdravnica v zdravstvenem domu, tajnica župnijskega pastoralnega sveta, Grosuplje. Cerkev 48 (2014) 1 7 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Vedno na poti Vedno na poti pot od sv. Petra v Rimu do slovenskih podružničnih cerkva Rafko Valenčič, Ljubljana Drugi vatikanski koncil ni opredelil dogmatičnih definicij in ni obsodil teoloških zmot; opustil je tudi apologetski način obravnavanja vprašanj. Zaznal pa je miselnost današnjega človeka, razvoja sveta, nevarnosti, ki pretijo človeštvu, če se ne bodo rodili »modri ljudje«. V ospredju je Cerkev, občestvo verujočih, v kateri živi in deluje Kristus, Odrešenik človeka in človeštva. »V njem, po njem in z njim« je bilo vse ustvarjeno. Samo v njem je mogoče uresničiti osebno in občestveno prenovitev človeka in sveta. Zgolj človeška prizadevanja so zaman. V tem duhu je treba razumeti izhodišča in prvine same prenove. Njegove osnovne pastoralne usmeritve ni mogoče spregledati: Cerkev v svetu in za svet, kar je tudi téma teološko-pastoralne refleksije tega prispevka. 1. Kam se nagiblje tehtnica? Kaj misli o koncilu tedanji in sedanji rod, verni in drugače misleči, kako ga uresničujejo? Ko danes presojamo koncilsko misel, njegovo uresničenje v naših razmerah, se tehtnica nagiba zdaj v eno zdaj v drugo stran, kar je znamenje predvsem subjektivnih pogledov. Kaj pa stvarnost? V apodiktičnih in nasprotujočih si trditvah navajam nekaj sodb in pogledov. – Na koncil se sklicujejo tisti, ki si prizadevajo globlje doumeti njegovo sporočilo, vendar ugotavljajo, da s(m)o šele na začetku te poti. Drugi, ki niso ne prebrali, kaj šele skušali udejanjiti koncilska sporočila, so najbolj glasni. Slednje najdemo tudi med verujočimi in med tistimi, ki se sklicujejo, da koncilsko misel dobro poznajo, a temu še zdaleč ni tako. Predlagajo nov koncil. Kaj od njega pričakujejo? Predvsem zunanjo prenovo, prenovo struktur. Nič se ne bo spremenilo, če ne začnejo pri sebi. V premislek: nekaj podobnega se dogaja s Svetim pismom. Poznamo vsebino, primere in zgodbe, življenje pa teče mimo po ustaljenih tirnicah. Odrešenjsko sporočilo se nas ne dotakne. – Tisočletna podoba Cerkve, ki je v marsičem odsevala družbene odnose med vladajočimi in po8 kornimi, učečo manjšino in poslušajočo večino, je odhajala v zaton. Cerkev se je zavestno odpovedala cezaro-papizmu, privilegijem, dejavnostim, ki niso njena primarna naloga. Spoznala je, da so svetne dejavnosti lastne krščanskim laikom ter se po Kristusovem zgledu odločila za primarno nalogo – oznanjevanje evangelija v vseh njegovih razsežnostih ter za služenje človeku. – Cerkev, ki se je doslej deklarirala v primerjavi s svetno družbo kot »pravna oseba« (prim. + ZCP 1917, kan. 100, § 1), je korak za korakom izgubljala bitko s svetom. Povsem drugače zvenijo besede koncila, da je Cerkev »v Kristusu nekak zakrament ali znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom« (C 1, 8; CS 42), da je »služabnica sveta«, da je »Kristusovo skrivnostno telo«, »Božje ljudstvo«. Sledovi nekdanje miselnosti in ravnanja pa se ne spremenijo čez noč. Zahtevajo nenehno prenovo, prizadevanje in spreobrnjenje, ki je dolgotrajen, da, nenehen proces. – Pričakovanje, da bo z odpravo nekaterih cerkvenih struktur (ustanov), predpisov in navad ter z uvedbo novih dosežena prenova Cerkve, je mnoge zavedlo v napačno smer. Tako na primer prenova bogoslužja (jezika, obredov, cerkvenega prostora …), čeprav tako zaželena in potrebna, še zdaleč ni dosegla svojega namena – prenove miselnosti in življenja verujočega človeka. Uveljavil se je le tako imenovani miselni in praktični »redukcionizem«, ki je odtegnil pozornost od bistvenega k obrobnemu, formalističnemu. Evangeljsko in koncilsko spreobrnjenje je v iskanju notranje, ne pa zunanje prenove. Prenova miselnosti (metanoia) je sposobna preoblikovati življenje in dejavnosti. – Poleg prenove bogoslužja je bilo najbolj čutiti nov zagon v demokratizaciji odnosov znotraj cerkvenega občestva. Pomanjkanje teološke refleksije in pastoralne modrosti nista uspeli k uveljavitvi novega modela, ki je utemeljen na poklicanosti in odgovornosti vseh krščenih, da v Duhu odkrivajo njegovo delovanje v sebi in v drugih. Duh pa deluje od znotraj in vodi k ponotranjenju. Cerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Vedno na poti – V marsičem je Cerkev sledila razvoju družbe, ki je – po besedah in ugotovitvah koncila – skrbela predvsem za zunanji razvoj, zanemarila pa duhovni vidik. Ta razklanost se čedalje bolj povečuje ter ustvarja napetost v družbi in Cerkvi. »Kritična distanca«, h kateri je Cerkev poklicana v svojem delovanju in v odnosu do družbe, je v zahtevi za celosten razvoj osebe in družbe. Ta distanca je notranje in zunanje merilo razvoja in sprememb. 2. Premiki v pastorali Kljub temu moramo omeniti področja, na katerih se je koncilska misel uveljavila in je vnesla evangeljsko misel, svežino, prenovo in pomlad. Navajamo: – Liturgično gibanje, ki se je pričelo v času med vojnama, je prispevalo svoj delež k poglobljeni duhovnosti: svetopisemski, liturgični, občestveni. Tehtnica sicer variira zdaj na eno zdaj na drugo stran, vendar poti nazaj ni, čeprav nekateri pogrešajo stoletja trajajočo latinsko liturgijo, v kateri so bili vzgojeni. V njej so imeli duhovno oporo in gotovost, doživljali so skrivnost in mir … Molitveno bogoslužje se je močno ukoreninilo in uveljavilo kot molitev vsega božjega ljudstva, ne le izbranih in izvoljencev. Pomaga jim, da z njim posvečajo svoje življenje, srečanja in dejavnosti. Upravičeno nekateri rečeno: blagoslovljena liturgična prenova! – Prišla je »ura laikov« (K. V. Truhlar), utemeljena na poklicanosti vseh krščenih, po krstu deležnih Kristusove preroške, duhovniške in diakonijske službe. Njihova poklicanost je sad Kristusove milosti, ne pa naklonjenosti hierarhije, s katero sodelujejo pri skupnem poslanstvu. Darovi in karizme Svetega Duha, ki so jih prejeli, so v službo vseh tako v Cerkvi kot v družbi; v slednjo so poklicani prinašati evangeljskega duha. – Po stoletjih zatišja so se v novejši, pokoncilski dobi, rodila številna duhovna in cerkvenostna gibanja, ki so, podobno kot pobude prenoviteljev preteklega tisočletja (Bruna, Frančiška, Dominika, pozneje Ignacija, Alfonza, Bosca …, danes C. Lubich, A. Kika, L. Giussanija in drugih), prinesle novega duha in poudarke v versko in družbeno življenje. Brez dvoma so bile in so dar Božjega Duha, ki v našem času obuja nove oblike občestvenosti, ta pa je odsev Cerkve, ki je Božja družina, zakrament in podoba končnega cilja in stanja, da bo Bog »vse v vsem«. Kakor jih mora Cerkev ovrednotiti kot dar Cerkev 48 (2014) 1 Duha z ene strani, tako se morajo tudi gibanja nenehno prenavljati v evangeljskem duhu ter v edinosti z vesoljno in krajevno Cerkvijo. – Ekumenski in medverski dialog sta dobila zagon, kakršnega ni bilo mogoče pričakovati. Čeprav se od časa do časa kažejo oscilacije, gre za eno izmed najuspešnejših dejavnosti, ki je našla odmev v Cerkvi, drugih krščanskih Cerkvah in religijah. Skupni ideali – edinost, spoštovanje, Sveto pismo, molitev ipd. – so našli pot k istemu cilju: priznavati enega Boga, postati ena družina. – Prejemanje je pred dajanjem, ljubezen rodi ljubezni, zato je hvaležnost temeljna krščanska in človeška (antropološka) prvina. Zavedanje, da smo odprti za dobro in ga tudi sprejemamo, da smo mnogo dobrega že storili, nas usposablja ne samo za nadaljnja sprejemanja, ampak je tudi merilo in izziv, da spoznamo, kaj je dobro in kaj boljše. Zato zahvaljevanje Bogu za darove, ki jih vsak dan spoznavamo, sprejemamo in po njih nenehno hrepenimo. Papež Frančišek je takšno držo izrazil z besedami: Prosim, hvala, oprosti! 9 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Vedno na poti 3. Pogled v prihodnost Čas, v katerem živimo, je naš čas, v katerega smo postavljeni, zato tudi naša možnost. Beg v preteklost ali v prihodnost ničesar ne rešuje. V reku »hic Rhodus, hic salta« (tu je Rodos, tu skoči!) ima tudi teološko sporočilo. Poklicani smo v življenje, obdarjeni z darovi in postavljeni, da obrodimo sad tu in sedaj. Življenje samo, ki ga živimo, ima prvine in značilnosti vere: Nekdo nam je življenje dal, ker veruje v nas. Tudi dogajanja na svetovni ravni imajo značilnosti, v katerih je treba odkrivati »znamenja časa« (CS 4), ki so kdaj znamenja Božje navzočnosti, drugič Božje odsotnosti. Na znamenja, značilna za sredino preteklega stoletja, je opozoril koncil. Navajamo nekaj značilnejših: zavest o človekovem dostojanstvu in njegovih pravicah, enakost pred Bogom in človeško družbo, dosežki človeškega uma in kulture, razvoj znanosti in tehnike, prizadevanja za mir, solidarnost med ljudmi, odgovornost za stvarstvo … Med temi znamenji (vrednotami) je tudi proces poenotenje sveta, spoznanje, da je naloga človeštva postajati ena družina bratov in sestra. Vse to so značilnosti Božjega kraljestva, ki je duhovna stvarnost. Ne smemo ga istovetiti s človeškimi dejavnostmi in razvojem (prim. CS 39,2). Pri njem ima tudi človek svoj delež, kolikor si prizadeva za vrednote, ki imajo trajen duhovni značaj, in jih bomo »znova našli, toda očiščene …, prosvetljene in preobražene« (CS 39,3). Gre za ustvarjanje pogojev za prihod in prejem Božjega kraljestva, za utrjevanje prepričanja, da potujemo obljubljenemu cilju naproti, da nas pri tem druži isti Duh, ki na različne načine deluje v človeku. Medtem so se razmere v svetu močno spremenile. Kako tudi ne? Stopili smo v tretje tisočletje. Uveljavila se je globalizacija na številnih področjih: medcelinskem, medijskem, gospodarskem, kulturološkem, političnem, verskem … Izginile so nekatere napetosti in se rodile nove: v navidezno svobodnem svetu je oseba postala predmet manipulacije in popredmetenja, vojna žarišča so dobila globalne razsežnosti, mir ogrožajo množice migrantov, ki upravičeno iščejo pravico do preživetja, srečevanje kultur in verstev je sprožilo mnoga vprašanja, kako razumeti različnost drugače mislečih in verujočih, nasprotja med skupinami (terorizem) grozijo z uničenjem, demokracija ima nešteto različnih oblik, ki 10 vodijo v nove totalitarizme, na primer v diktaturo relativizma, usoda enega je postala usoda vseh. V ozadju teh fenomenov, ki imajo na prvi pogled negativno konotacijo, moramo iskati globlje korenine: človek je »iščoče bitje«, ki išče odgovore na stara in nova vprašanja, je »hrepeneče bitje«, ki nezadržno išče osebno srečo in dobrobit drugih. Hrepeni po resnici, vrednotah, zlasti pa harmoničnih odnosih. Koncil ne okleva izreči jasne besede in obljube: »Kdor koli hodi za Kristusom, popolnim človekom, postane tudi sam bolj človek« (CS 41,1). Prepričanje, da je »Gospod cilj človeške zgodovine, točka, v katero se stekajo vsa hrepenenja zgodovine in civilizacije, središče človeškega rodu, veselje vseh srce in izpolnitev vseh njihovih teženj« (CS 45,2), daje Cerkvi poguma tudi tedaj, ko je zaradi grehov svojih članov ponižana in osramočena, vendar kaže svetu pot nenehnega spreobrnjenja, očiščenja in sprave, ko je deležna Gospodovega usmiljenja in odpuščanja. V teh in takih okoliščinah ima Kristusov evangelij nezamenljivo vlogo. Cerkev je prejela naročilo, naj ga oznanja na nešteto različnih načinov. Poleg ljubezni in vztrajnosti mora najti nove oblike oznanjevanja, utemeljenega na pričevanju. Tisti, ki ji je zaupal poslanstvo, je dal tudi obljubo: »Vedite pa: jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta« (Mt 28,20). Cerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Vloga CSS pri pastoralnih procesih na Slovenskem Vloga CSS pri pastoralnih procesih na Slovenskem Iskanje odgovorov je boljše kot vpraševanje. Gašper Rudolf, Medana I. Okrog nastanka CSS in njenih začetkov Uredništvo revije Cerkve v sedanjem svetu (CSS) je v Spremni besedi prve številke1 med drugim zapisalo: »Preveč je vprašanj iz širokega pastoralnega področja, ki so pri nas ostala brez obravnave in brez rešitve … Vse božje ljudstvo, posebno pa duhovniki potrebujejo pomočnika za teorijo in prakso, predvsem pa za prakso …« Na obrobju rojevanja revije sem imel privilegij spremljati nekaj razpravljanj o potrebi, da dobimo pastoralno revijo, in o njeni zasnovi. Zamisel pastoralne revije in predstava o njeni vlogi se je spočela v najožjem krogu treh ali štirih ljudi, ki so jih povezovale obetajoče izkušnje, predvsem katehetskih srečanj na medškofijski ravni in jim ni bilo vseeno, kakor ne drugim, kako bomo v vseslovenskem prostoru uresničevali pastoralno prenovo »v novih razmerah v Cerkvi po II. vatikanskem koncilu.«2 Pastoralno, predvsem katehetsko, je iniciativna skupinica dokaj uspešno povezovala tedanje tri škofije, njihova imena so med seznamom prvega Uredniškega sveta. Razmere niso bile naklonjene. Nadškof dr. Jožef Pogačnik je načrt iskreno podpiral, obenem pa je bil previden, da politična oblast zaradi CSS ne bi ugibala, ali vstopa med duhovnike in del vernikov element, ki bi s cerkvene strani načenjal nedotakljive pridobitve revolucije. Na pastoralnem področju je bilo tedaj precej prenovitvene dinamike, največ v katehezi in v liturgični prenovi. Je pa bil tisti čas »zlat« na segmentu dela z mladimi, če ga merimo po številu župnijskih in medžupnijskih mladinskih skupin, po artikuliranju mladinskih gibanj, po vsebinskih in metodoloških premikih v katehezi veroučencev osnovne šole ter po naraščajočem delu z njihovimi starši. Pobudniki teh in še drugih katehetskih procesov pa so bili kljub temu nezadovoljni. Zaostajal je namreč pastoralni dialog v smeri iskanja in najdenja soglasnega organskega pastoralnega okvirja, v katerem se bi prepoznavale in usklaCerkev 48 (2014) 1 (Benjamin Franklin) jevale vse pastoralne dejavnosti na Slovenskem, tako klasične in že utečene, kakor nastajajoče in one, ki bi pozneje vstopale v sopotništvo pokoncilske prenove. Snovalci CSS so se precej pogovarjali o tehničnih vprašanjih, posebej pa o tem, ali naj bo revija strokovno premišljen pripomoček za sprotno pastoralno ozaveščanje in predvsem takojšnjo uporabo, na drugi strani pa, ali naj bo njena usmeritev strateška in s tem trajnejše vrednosti z merjenjem na posodabljanje ter spreminjanje pastoralnega razmišljanja in sodelovanja. »Na obrobju rojevanja revije sem imel privilegij spremljati nekaj razpravljanj o potrebi, da dobimo pastoralno revijo, in o njeni zasnovi.« Kmalu se je pokazalo, da je revija zadela ob drugačna pričakovanja mnogih ljudi na terenu z izbiro, naj bo njena prioriteta odkrivanje sodobnih pastoralnih vprašanj ter spremljanje in usmerjanje pastoralnih delavcev in njihovih sodelavcev v pokoncilsko pastoralno miselnost in ne toliko pripomoček za reševanje pastoralne kazuistike. Že leta 19713 in leta 1973 je uredništvo revije npr. branilo in utemeljevalo »svojo« usmeritev s sklepom:4 »Bojimo pa se, da je vsaj včasih v ozadju pri nekaterih, ki jim ta koncept revije ni všeč, neko mišljenje, da za pastoracijo zadostujejo kratki recepti, ki jih prebereš, izvršiš in je vse rešeno. Mi smo nasprotno prepričani, da je pastoracija tako velika in odgovorna naloga, da brez temeljitega in zato včasih tudi zahtevnega študija pastoralnih problemov – ne bo šlo.« 11 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Vloga CSS pri pastoralnih procesih na Slovenskem Med takratnimi pastoralnimi delavci se je ponavljala na pastoralnih in katehetskih srečanjih kritika, s katero so ljudje s terena neposredno in posredno sporočali, da imajo težavo z branjem in razumevanjem tako zastavljene revije, kot je CSS, ki naj bi bila osrednje pastoralno glasilo. Po večini potrebnih in ustreznih predavanjih so se redno oglašali, da bi moral biti »naš«, kar je pomenilo »slovenski«, pastoralni diskurz »manj teoretičen in bolj praktičen«, ker s teorijo da »nimamo doma kaj početi«. Nekateri pastoralni delavci okrog CSS so kmalu po začetku izhajanja revije začeli opozarjati, da se tudi zaradi zunanjih dejavnikov pastoralni korpus Cerkve na Slovenskem razhaja in razkraja ob različnem branju, oz. ne-branju znamenj časa. Kar je postalo vedno bolj odprto, večkrat celo priostreno vprašanje za sporazumevanje tudi znotraj institucionalne Cerkve na Slovenskem.5 Spričo vsega je bila CSS počasi na tiho zrelativizirana. Nekateri duhovniki redovniki/ce so se odzivali, včasih s podporo svojih skupin, in ugotavljali, da revija nima kaj dosti povedati njihovim skupinam in pastoralnim usmeritvam. Da imajo pač svojo karizmo. našnji družbi in Cerkvi. Zakaj je bil načrt prekinjen in celo v cerkveni javnosti kmalu kakor zamolčan, ne vemo. Med razlogi je očitno tudi ta, ni pa edini, da za Pogačnikovo prenovo ni stala sinodalnost škofij, čeprav so pri dokumentih sodelovali ljudje iz vseh treh škofij. Je pa CSS veliko prej, v svojem 3. letu izhajanja 1969, v prilogi na kar 32 straneh načela vprašanje vseslovenske sinode z odprtimi prispevki dobrega ducata vprašanih.7 Škoda, da revija tega dobro začetega pogovora ni nadaljevala. 2. POZLN Pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije (POZLN) se je odvil na dveh obetavnih zborovanjih z zavzeto in kakovostno udeležbo laikov. Zborova- II. Okrog pastoralnih procesov Refleksija naj bi odgovorila na vprašanje vloge, ki jo je imela CSS v procesih celotnega prenovitvenega napora Cerkve na Slovenskem po koncilu. Da bi dobili približen začeten odgovor na tako postavljeno vprašanje, si pomagamo, spet z zgolj površnim sprehodom, mimo samo šestih prenovitvenih pobud, zasnovanih tako, da bi se podaljšale v pastoralne procese,6 ki so odmevali na medškofijski ravni, trije med njimi so bili sploh zamišljeni in vodeni medškofijsko. 1. PREROŠKO DEJANJE CSS IN »POGAČNIKOVA« PRENOVA Z zamislijo, ki ni bila dorečena, ali gre za neko obliko sinode ali medškofijskega posvetovanja, ki naj bi uredilo in poživilo krščansko življenje na Slovenskem začenši z zakramenti, je prišel na dan ljubljanski nadškof in metropolit dr. J. Pogačnik (+1980). Prenova naj bi zajela vse tri škofije. Med letoma 1976 in 1979 je izšlo na podlagi te zamisli in vrste medškofijskih ožjih delovnih sestankov pet medškofijsko usklajenih zvezkov o zakramentih, ki jim je sledil zadnji z naslovom Človek in kristjan v da12 Foto: Tatjana Splichal njema je bil naklonjen tudi duh upanja ob zatonu med kristjani splošno nepriljubljene tedanje uradne ideologije. Kot sad zborovanj sta izšla dobro urejena zbornika. Žal se je s tem sinodalna energija izčrpala in porazgubila, kakor da v ta napor ni bil vgrajen že na začetku nadaljnji proces z vprašanji: in kaj za tem? S čim nadaljevati? Kaj poglabljati? Katere prioritete izbrati? Itn. 3. DUHOVNA IN PASTORALNA PRENOVA KOPRSKE ŠKOFIJE Ljubljanska sinodalna izkušnja in njena takojšnja procesualna zrelativiziranost, predvsem pa solidne sinodalne izkušnje nekaterih italijanskih škofij,8 geografsko in številčno primerljivih s Koprsko, so bile izziv za takratni Pastoralni svet, da je pod vodstvom škofa Metoda na dveh zborovanjih tematiziral trinajst vprašanj, izdanih pozneje v zborniku kot PastoCerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Vloga CSS pri pastoralnih procesih na Slovenskem ralne smernice. Iz tega procesa je prešlo nekaj pastoralnih premislekov in sklepov, ne samo onih okrog zakramentov uvajanja v krščansko življenje s katehumenatom odraslih, tudi v širši slovenski prostor in kasneje v vseslovenski dokument Izberi življenje. V sami škofiji pa se je v par letih prenovitveni duh utrudil. 4. MARIBORSKI ŠKOFIJSKI ZBOR IN »CELJSKI« NAČRT MLADINSKE PASTORALE V Mariboru so se odločili za škofijska zborovanja ob treh vsebinah: duhovniki in duhovniški poklici, družina in mladina. Povzetki zborovanj in sklepov so bili objavljeni v Pastoralnih pogovorih. Med procesiranimi temami je po delitvi škofije izšel v Celju Načrt mladinske pastorale, v bistvu povzetek in napotek duha in razpravljanj, ki so se izkristalizirala ob tej temi. 5. VSESLOVENSKA SINODA: IZBERI ŽIVLJENJE Kakor da bi bila med sadovi milostnega dogajanja ob obisku papeža Janeza II. spomladi leta 1996 v Sloveniji, je bila neposredno po obisku najavljena vseslovenska sinoda. Ambiciozen, obetaven in optimističen načrt se je sicer med pripravami pomikal, kar mu ni dodajalo niti notranjega naboja niti kakovosti. Ko se je približevalo sinodalno zborovanje, ni v cerkveni in laični javnosti vzporedno naraščalo zanimanje za dogodek. Vodstvo tudi ni zaznalo, da uradna Cerkev izgublja stik z javnostjo in tudi s svojo lastno bazo. Takrat so nekateri, tudi iz medijskega sveta, opozarjali na neustrezno komunikacijo in prešibko uvodno ali pripravljalno sinodalnost, tako kar zadeva vsebino kakor dinamiko znotraj in zunaj krščanskega občestva. Kljub pričakovanjem, da bo stopnjevanje sinodalne dinamike po zborovanjih samoumevno, je sledila pastoralna stiska, s čim in kako nadaljevati prenovitveni proces na Slovenskem. Presedlali so na posamezna »leta akcentiranja« raznih segmentov iz nabora sinodalnih tem, toda enoletni »poudarki« niso zmogli niti ovrednotiti niti procesirati sinodalnih vsebin in sklepov. CSS se je po svojih, tedaj že obrobnih močeh, odzivala in skupaj s sinodo vstopala v stanje duha, ki ga še nismo poznali. V uradni Cerkvi je namreč vztrajalo sklerotično prepričanje, ki si je še kar naprej domišljalo: prvič, da ima na svoji strani večino krščenega ljudstva, Cerkev 48 (2014) 1 drugič, da je bilo njeno obnašanje ob denacionalizaciji optimalno, tretjič, da se ustrezno odziva na ponavljajoče se faze kulturnega boja, četrtič, da ji ni treba transparentno in neposredneje komunicirati s svojo bazo, in petič, da zadoščajo med pastoralnimi delavci ter strukturami le vljudni formalni odnosi. Pastoralni programi so vedno bolj odsevali stisnjenost in stisko. Svojo notranjo energijo je Cerkev (kdo pa smo Cerkev?) investirala v vrsto ponavljajočih se in nepovezanih dejavnosti, namesto da bi z vsemi močmi oblikovala lastno avtentično poslanstvo, npr. temelje duhovnosti kristjana in njegove družine v porabniško individualistični kulturi. 6. PRIDI IN POGLEJ Posinodalni dokument Pridi in poglej (PIP) utegne biti znanilec novega časa, če …, teh pa je kar nekaj! Pripravili so ga kompetentni ljudje za nov zagon in morda tudi drugačno zasnovo poslanstva Cerkve na Slovenskem v službi evangelija. Z njim in ob njem bomo iskali in morda soustvarjali sadove, ki so jih v drugem in drugačnem času sanjali mnogi ljudje tako v pionirskem obdobju revije CSS kakor, to sem želel povedati, ves poznejši čas še mnogi drugi in druge in še drugje; sami zase, občestveno in zborovalno. »In še in še!« kakor je včasih ponavljal dr. Vilko Fajdiga, eden izmed očetov revije CSS. Opombe 1 2 3 4 5 6 7 8 CSS 1 (1967) str. 3 Prav tam CSS 1971, 11-12 in CSS 1973, 7-8 CSS 1973,7-8 Precejšen del pastoralne diskusije tistega časa – in poznejšega, se je sukal, ponekod se še, v smer spiritualizma in pietizma, kljub temu da je koncilski antropološki obrat pokazal celostnejšo pastoralno pot k človeku. Ob antropoloških spoznanjih koncilskega časa in vrenja okrog leta 1968 je bila novost npr. sociologija vere. V krogu CSS je bil v tem pogledu glavni dr. Jože Krošl (+1978), za Primorce pa vpliven tudi Silvano Burgalassi z raznimi članki in s knjigo Il comportamento religioso degli italiani (1968). Omeniti je treba s tem v zvezi vprašanja, ki tukaj niso omenjena kot npr. vstopanje Karitas v redno pastoralo… Npr. Kocbek, Truhlar, Šuštar, Fajdiga, Cajnkar, Strle, Krošl, Perko… Stimulativna je bila npr. škofija Piacenza-Bobbio s svojima dvema geografskima »središčema«. Med pripravo na sinodo so v tej škofiji spodbudili soliden sinodalen proces, ki je ostal trajen in prenovitven ter hierarhično podprt. 13 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST V službi družinske pastorale V službi družinske pastorale Vinko Škafar, Maribor Zanima nas, kako se je Cerkev v sedanjem svetu (CSS), revija za pastoralna vprašanja, odzivala na potrebe družinske pastorale, ki so jo nakazali že 2. vatikanski cerkveni zbor (CS 47–52) in pokoncilski papeži ter spodbujal Papeški svet za družino (CD 16, 22, 54, 71). Papež Janez Pavel II. je leta 1992 naročil slovenskim škofom, ko so bili pri njem ad limina, naj pospešujejo družinsko pastoralo in jo imajo za prednostno pastoralno nalogo (prim. Sporočila slovenskih škofij 11/1992/, 135). Pregled glavnih člankov o predzakonski, zakonski in družinski pastorali v CSS Pastoralna revija Cerkev v sedanjem svetu, ki je začela izhajati leta 1967, je leta 1970 posvetila zadnjo številko (št. 11–12) zakoncem, predvsem zakonski pastorali. Na zadnji strani platnic je navedek iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu Veselje in upanje (CS 52,3). Prispevke o zakonski pastorali so napisali Miha Žužek, Marjan Šef in Vital Vider (zadnja dva sta pripravila pogovor s sedmimi zakonskimi pari) ter psiholog Milan Horvat, ki je pisal o problemih zakoncev s psihološkega vidika. Marjan Šef se je pogovarjal s poročenim zdravnikom, predstavil probleme zakoncev z zdravstvenega vidika, s socialno delavko, ki je predstavila socialne probleme, in z ginekologinjo, ki je govorila z ginekološkega vidika o problemih v zakonu. Zakonski mož je govoril o spolnih odnosih zakoncev, sociolog Jože Krošl pa je prispeval daljši članek o sociološkem raziskovanju verskega življenja družine in verske vzgoje pri nas. Štefan Steiner je povzel anketne odgovore dušnih pastirjev o problemih zakoncev, Rudolf Gašper pa je napisal optimističen članek o novem poročnem obredu, Renato Podberšič o srečanjih mlajših zakoncev v Idriji, Vital Vider pa o duhovnih vajah za zakonce. Dve leti pozneje, leta 1972, št. 7-8, je Miha Žužek uvodnik naslovil Zadnja beseda bo – družina. Nekaj člankov je posvečenih pripravi na zakon, kar ima nadnaslov Od Panonije do Jadrana. Predstavljena je priprava na zakon v Pomurju, na Ptujskem 14 pastoralnem področju, v Celju, Ljubljani, Kranju, na Notranjskem, na Vipavskem in Goriškem pastoralnem področju ter na Slovenski obali. Rudolf Gašper je spregovoril o permanentni vzgoji in o vsebini vzgoje mladostnikov za zakon, Vital Vider pa o starševstvu, Anton Melinc o pomenu dela z zakonci in Renato Podberšič o delu z zakonci v mestni župniji. Vida Bratina piše o duhovni rasti zakoncev ob srečanjih za zakonce, Ambrozij Kodelja pa o zakonski skupini na podeželju. Omenjene so tudi številne možne teme za zakonska srečanja. Leta 1976 je bila številka 9-10 CSS posvečena apostolatu družine. Gašper Rudolf je v uvodniku pisal o prenovi zakona in družine, Anton Strle o teoloških osnovah pastorale zakoncev in družine, Miha Žužek o premikih, odmikih in novih premikih v pastoralni skrbi za družino, Rudolf Gašper o evangelizaciji zakoncev in krščanski skupnosti, Ljubo Marc o evharistiji in zakoncih, Janez Jenko o modelih, ki jih vsiljuje družini potrošništvo, in o možnosti krščanskega odgovora, Vital Vider o zakonskih občestvih kot pričah, V. K. o zakoncih prerokih. Med pastoralnimi skušnjami so svoje prispevke še priobčili Miha Žužek o zakonskih srečanjih. Janko Škraban o tečajih za predzakonce, Kolja Štolcer o vzgoji za ljubezen, ki ima svoje mesto v katehezi, in Štefan Steiner o odnosu dušnega pastorja glede izjave Kongregacije za verski nauk Persona humana; o izjavi Persona humana je Štefan Steiner še nekajkrat pisal leta 1977 pod nadnaslovom »Pastoralne skušnje in problemi«. Leta 1980 je CSS posvetila številko 7-8 vzgoji za ljubezen. Valter Dermota je razmišljal o človeku kot spolnem bitju, Marjan Šef o antropoloških vidikih ljubezni, Gašper Rudolf o katehezi in vzgoji za ljubezen, Marija Sraka o odločilnih prvih letih pri vzgoji za ljubezen, Renato Podbersič o vzgoji predzakoncev in zakoncev za ljubezen in Vanja Kržan o usposabljanju staršev za spolno vzgojo svojih otrok. Miha Žužek pa naslovil uvodnik »Projekt človek«. Leta 1983 je v številki 3-4, ki je bila posvečena pastoraciji mladine, Vital Vider pisal o vzgoji mladih za zakon, v številki 5-6 pa Jože Pavlič o druCerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST V službi družinske pastorale žini kot domači Cerkvi. Vinko Kobal je leta 1984, številka 3-4, priredil iz revije Communio kvaliteten članek o vlogi družine pri katehezi. Leta 1987 je bila številka 9-10 posvečena krizi in preobrazbi družine. Miha Žužek je uvodnik naslovil z besedami »Ko se temelji podirajo«, psiholog Pavle Kogej je razmišljal o zakonskih vezeh, Stanko Mohorič o razvezi in zunajzakonski skupnosti v SR Sloveniji, Jadran Topolčan je razmišljal o razvezi kot sodnik, Jože Pucelj o zunajzakonski skupnosti kot izzivu današnjega časa, Miha Žužek pa na podlagi odgovorov na vprašalnik o tem, kako zaročenci gledajo na zakon. Istega leta se je v rubriki Pastoralna vprašanja Viktor Papež spraševal: »Ali zakonska ljubezen spada k bistvu pravne ureditve zakonske zveze?« Pisal je tudi o zvijačni prevari in zakonski privolitvi, mešanih zakonih katoličanov z vzhodnimi nekatoličani (pravoslavnimi) v ZCP, o sklepanju zakonske zveze krščenih ne vernih katoličanov, alkoholizmu in sklepanju zakonske zveze. Leto pozneje, leta 1988, številka 9-10, je Nace Polajnar pisal o izkustvu krščanske duhovnosti v zakonu, Viktor Papež pa o neurejenih zakonskih zvezah in o ničnosti zakonske zveze ter o vzgoji otrok. Leta 1989, številka 5-6, je Vinko Škafar pisal pokoncilski liturgični vzgoji v družini, leta 1990 pa Viktor Papež o pravnih vprašanjih glede splava v cerkvenem pravu. V mednarodnem letu družine leta 1994 je bila številka 1-2 posvečena družini. Vinko Škafar, ki je zbral in uredil gradivo za to številko, je napisal načelni članek o mednarodnem letu družine in Cerkvi na Slovenskem ter predstavil slovensko literaturo o zakonu in družini. V isti številki sta bila objavljena poslanica Slovenske škofovske konference za mednarodno leto družine pod naslovom »Zagotovimo družini mesto, ki ji gre« in pastirsko pismo avstrijskih škofov za mednarodno leto družine »Za prenovo družine«. Rafko Valenčič je dodal seznam dejavnosti za učinkovito izvedbo mednarodnega leta družine 1994, katerega geslo je bilo »Družinski viri in odgovornosti v spreminjajočem se svetu«. Miha Žužek je pisal o človeku Cerkve in mednarodnem letu družine ter o delu za družino v ljubljanski škofiji, Janko Merkač iz Celovca pod naslovom »Med hrepenenjem in stvarnostjo«, Viljem Pangerl o pastorali zakona in družine v mariborski škofiji, Renato Podbersič o dosedanji pastorali zakona in družine v koprski škofiji. Vital Vider je razmišljal o pomembnosti in načinu duhovnega spremljanja Cerkev 48 (2014) 1 zakoncev, Jože Vidrih in Lojze Kozar o kulturi in družini, Pavel Kogej o zakonskih vezah, Marja Strojin o starših in otrocih, Vida Sterle o družini, otroku in katehetu, Štefan Balažic o družinskem svetovanju, Janez Pucelj o izseljenski družini, Metka Klevišar pa o hudo bolnih in umirajočih. B. V. Svetin je pripravila pogovor z Biserko Marolt Meden, urednico revije Otrok in družina. Miha Žužek, ki je še istega leta uredil zadnjo številko CSS, 11-12, in jo uglasil na mednarodno leto družine, se je v uvodniku spraševal »Kaj pa po letu družine?«, Janez Gril pa je pisal o pastoralnih nalogah za družino v prihodnosti. Zakonci Tadeja in Jože Štrekl, Alenka Vojska - Kušar, Milka Kavaš ter Jadranka Vrh-Jermančič so s svojega zakonskega in družinskega vidika nakazovali pastoralne naloge pri delu za družino. Foto: Jože Potrpin Leta 1997, številka 1-2, je Miha Žužek z njemu lastno zavzetostjo ter s sklicevanjem na apostolsko pismo Familiaris Consortio pisal o Svetem pismu v družinski pastorali. Istega leta je v številki 5-6 pisal o naročilu papeža Janeza Pavla II. ob obisku Slovenije glede dela za družino. Jože Turk je priobčil leta 1999, v številki 9-10, spodbuden članek o zakonu in družini kot stalni skrbi Cerkve. Leta 2001, v številki 3-4, pa je Tone Kunstelj razmišljal o slovenski Cerkvi in pastorali družine po sinodi. 15 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST V službi družinske pastorale Leta 2003 je bil tematski del številke 1-2 posvečen družini v primežu časa in razmer. Rafko Valenčič je napisal uvodnik o svetlobi in sencah današnje družine. Psiholog Hubert Požarnik je razmišljal o družini v primežu sodobnega sveta, Drago Čepar je s pomočjo statistike v daljši in kvalitetni razpravi vabil k odpiranju oči za stvarnost. Christian Gostečnik se je spraševal, kako ubežati zakonskim in družinskim krizam. Miha Žužek je pisal o družini kot poti Cerkve, Tomaž Merše o Pobudi civilne družbe za družino, Darja in Marko Kušar o mladi družini v cerkvenem občestvu, Damjana in Blaž Mojškerc o odločitvi za družino kot znamenju odgovornosti, Ana Glavač o enostarševstvu kot zavestni izbiri, Lojze Milharčič o tečajih neposredne pri- Foto: Tatjana Splichal prave na zakon v koprski škofiji, Vinko Vegelj o tečajih priprave na zakon v ljubljanski nadškofiji in Marijan Jezernik o različnih razsežnostih modelov priprave na zakon. Leta 2004, številka 2, ki je bila posvečena vstopanju v Evropo, je CSS objavila daljši članek Vitala Vidra, ki je razmišljal o zakoncih in starših ob vstopu v Evropsko zvezo. Leto pozneje, 2005, je tematski del številke 4 posvečen svetlobam in sencam današnje družine. Andreja Štunf, ki je uredila tematski del, je zraven uvodnika (Družina – pot Cerkve) prispevala članek o družinah v tegobnih in ne16 urejenih razmerah, Jerica Smodej Bohanec o skupnem bivanju generacij, Alenka Fras o družini kot izzivu sodobnega sveta, Vida Berglez se je spraševala, ali je rejništvo, dobrodelnost, izkoriščanje ali profesionalno delo, Istega leta, 2005, ko je bila številka 6 posvečena pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu, je Vinko Škafar razmišljal o zakonu in družini kot poti družbe in Cerkve v luči CS 47–52. Leta 2007 je pa bil istega tematski del 5. številke, ki ga je uredila Marija Maučec Suša in napisala uvodnik Jezus Odrešenik, stopi v naše družine, posvečen družini v družbi in Cerkvi. Članke so prispevali še Tomaž Merše o družini v slovenski družbi in Cerkvi, Alenka Vojska Kušar o medgeneracijskih in medosebnih odnosih v slovenski družini, Ivan Platovnjak o novosti krščanskega zakona, Benedikt Lavrih o pripravi na zakon, Viljem Lovše o ločenih in razvezanih v Cerkvi, Jože Pucelj o zunajzakonskih skupnostih kot izzivu današnjega časa, Mirjam Cvelbar o medicinsko-pastoralnih vprašanjih neplodnosti in umetne oploditve in Barbara Kastelec o mladih družinah pri maši. Leta 2010 je v 2. številki Vinko Škafar priobčil članek o družini in nedeljski evharistiji, istega leta je bila 3. številka v tematskem delu, ki ga je uredil Tadej Stegu, posvečena družini v današnji družbi. Svoja razmišljanja so prispevali še nadškof Anton Stres o dolžnosti braniti vrednote družine, Tadej Strehovec o družini, otrocih in pravicah odraslih, Jože Trontelj o predlogu družinskega zakonika v očeh biomedicinske etike, Janek Musek o družini, zakonski zvezi in vrednotah, Angelca Likovič o pomembnosti poslanstva naših družin, Tadej Stegu o kristjanu, družini in družbeni odgovornosti ter različni avtorji zelo konkretno o družini in pravicah otrok. Istega leta je v 5. številki Rafko Valenčič izčrpneje pisal o nekaterih vidikih priprave na zakon, Milena Pintarič pa v 6. številki o laiškem apostolatu v družini. Aleš Primc je leta 2011 v 3. številki pisal o družini kot temelju svobode. Leta 2012 je Rafko Valenčič v uvodniku ponovno razmišljal o celoviti pripravi na zakon, Andrej Saje o pomenu ločenega pogovora z zaročencema pri zapisniku pred poroko, Silvo Šinkovec o pogovoru duhovnika z zaročencema s človeškim in pastoralnim pristopom, Borut Košir o pravnih razsežnostih krščanskega zakona, Vinko Vegelj o nalogi župnika pri dopolnjevanju in nadgradnji skupne priprave na zakon, Stane Zidar pa o problemih, rešitvah in izkušnjah pri pripravah na zakon. Cerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Stare težave in nove možnosti CSS Namesto sklepa Iz tega bežnega pregleda pastoralne revije CSS je razvidno, da sta zakon in družina, predvsem priprava na zakon, imela v njej precej prostora. Pastoralni delavci, ki so se ukvarjali s pastoralo predzakoncev, zakoncev in družine, so v CSS kar pogosto pisali. Občasno so se oglašali tudi laiški delavci s poljudnoznanstvenimi članki ali še pogosteje s pričevanji na področju predzakonske, zakonske in družinske pastorale in duhovnosti. Urednikom je primerno izreči pohvalo za nazaj, obenem pa tudi napisati nekaj skromnih želja in predlogov za v prihodnje. Kaj bi si nekateri želeli? Želeli bi, da bi CSS še bolj sistematično sledila vsakoletnemu pastoralnemu tečaju, saj so nekateri obravnavali predzakonsko, zakonsko in družinsko problematiko (v letih 1967, 1969, 1979, 1994, 1995, 1997, 2007). Bilo bi lahko koristno, če bi CSS skozi pastoralno leto spremljala izvajanje sklepov pastoralnih tečajev. Morda bi bila koristna redna rubrika v vsaki številki CSS o tematiki vsakoletnega pastoralnega tečaja in na koncu pastoralnega leta objava evalvacije učinkov pastoralnega tečaja na vseslovenski, škofijski, dekanijski in župnijski ravni. Morda so bili v CSS premalo navzoči koncilski in številni papeški pokoncilski dokumenti in napori škofijskih pastoralnih zborov (koprskega, ljubljanskega in mariborskega), dokument plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem Izberi življenje in tudi PIP z vidika predzakonske, zakonske in družinske pastorale. Kljub temu da mora biti predzakonska, zakonska in družinska pastorala sistematična, celostna in široka in ne zgolj elitna, bi bilo dobro, da bi CSS spremljala tudi dogajanja na terenu, tudi delo v predzakonski, zakonski in družinski pastorali, ki so jih udejanjala posamezna katoliška alternativna ali eklezialna gibanja na tem področju. Pomislimo na zakonske skupine Najina pot, ki jih vodi p. Vital Vider s sodelavci in že 24 let izdajajo Najino pot, interno glasilo zakonskih skupin. Podobno velja za gibanje Družina in življenje, ki ga vodita zakonca Vilma in Danilo Siter, in za njihovo glasilo Družina in življenje, ki izhaja štirikrat na leto že dvanajst let. Tako glasili kot gibanji bi si zaslužili v CCS konkretno ovrednotenje. Tudi eklezialna gibanja Marijino delo, Emanuel in Zakonci za Kristusa in še kdo so dejavni na predzakonski, zakonski in družinski ravni. Čeprav so glavni vseslovenski in škofijski pastoralni sistematični načrti in programi za delo s predzakonci, zakonci in družinami, bi bilo podobno kot delo s skavti, ki jih nekateri imajo za eklezialno gibanje, dobro upoštevati, spremljati in preverjati delo alternativnih in eklezialnih gibanj tudi na tem področju. Ob koncu lahko ugotovimo, da se je CSS glede predzakonske, zakonske in družinske pastorale odzivala v precejšnji meri, in svoje bralce usmerjala k zavzeti predzakonski, zakonski in družinski pastorali. Pastoralni reviji CSS želimo, da bi ji tudi v novih razmerah uspevalo čim bolj celostno odgovarjati na nove izzive, k čemur ji bo lahko pomagala tudi škofovska sinoda o družini leta 2014. Stare težave in nove možnosti CSS 48 let Cerkve v sedanjem svetu Janez Gril, Novo mesto Prijaznemu povabilu dolgoletnega urednika Cerkve v sedanjem svetu dr. Petra Kvaternika, naj za 1. številko pastoralne revije Cerkev v sedanjem svetu v letu 2014 napišem članek, nisem mogel odreči. To bo zadnja številka revije, ki jo bo uredil, je še pristavil. Lotil sem se torej pisanja o temi, ki mi jo je določil: Ekonomski problemi pri izdajanju CSS. Cerkev 48 (2014) 1 Ko je revija začela izhajati, sem bil v srednji šoli, zato se njenih začetkov ne spominjam. Prvič sem revijo vzel v roke v bogoslovju. Ne vem več, s kakšnimi občutki, zelo verjetno s kritičnimi. Takšni smo pač v tistih pokoncilskih časih bili bogoslovci. Sledila so kaplanska leta in študij v Rimu. CSS mi je postajal koristen in zanimiv pripomoček. V njej sem najprej iskal opore za delo na župniji, kasneje 17 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Stare težave in nove možnosti CSS pa podatke, ki so mi služili pri študiju. Ko sem leta 1989 prišel na Družino in kasneje prevzel tudi vodenje založbe, je CSS na poseben način postala moja revija. Bila je ena od številnih revij založbe Družina, za katere je bilo potrebno poskrbeti vse, da so lahko redno izhajale in opravljale svoje poslanstvo. Za nemoteno izhajanje katerekoli revije ali časopisa je poleg avtorjev, urednikov in bralcev ter vsega ostalega potrebno zagotoviti tudi denar. CSS v prvih desetletjih izhajanja tovrstnih težav ni imela. Duhovniki so pastoralno revijo potrebovali, zato so jo tudi radi naročali. Ne le zase, temveč tudi za sodelavce. Število pastoralnih sodelavcev, katehetov in katehistinj je takrat naraščalo, z njim pa tudi število izvodov revije. V nekaj letih je število naročnikov preseglo 5000. Nizke stroške priprave in črno belega tiska ter skromne honorarje, ki so se jim mnogi avtorji celo odpovedali v prid revije, je bilo tudi z nizko naročnino lahko poravnati. Revija je imela v začetku odlične sodelavce in avtorje. Ne samo profesorje tedanje Teološke fakultete, temveč tudi druge odlične pastoraliste in zavzete duhovnike, ki so koncilsko prenovo Cerkve na Slovenskem vzeli za svojo poglavitno nalogo in skrb. CSS je prostor namenjala tako pastoralnim vprašanjem kot tudi katehezi in prenovi bogoslužja. Zadnje strani so bile namenjene arhitekturnim rešitvam pokoncilske prenove cerkva in drugih bogoslužnih prostorov. Proti koncu osemdesetih let, po dobrih 20 letih izhajanja revije, je prišlo do prvih znamenj spremenjenih razmer. Nekateri avtorji, znani slovenski pastoralisti in nosilci pokoncilske prenove, so opešali in pomrli. Tudi pokoncilska prenova verskega življenja ni prinesla optimistično pričakovanih sadov. Nasprotno, verska pripadnost in poistovetenje s Cerkvijo se je z menjavo generacije začela celo manjšati. Tudi med duhovniki in posameznimi škofijami je bilo čutiti negotovost in neenotnost pri pastoralnem načrtovanju in oznanjevanju. Vse to se je poznalo tudi v CSS. Prihajalo je do različnih, večkrat celo do nasprotujočih se pobud, predvsem pa do velike razdrobljenosti. Neenotni prijemi in pogledi so se kazali na različne načine, na področju cerkvenega založništva v nastajanju novih publikacij na škofijskih in drugih krajevnih ravneh. Se še spomnite Pastoralnih pogovorov, Pastoralne službe in drugih podobnih publikacij? Izdajatelji so se izgovarjali, 18 da v CSS ne morejo objavljati svojih primerov dobre pastoralne prakse in podobno. Ti očitki niso bili povsem resnični. Če so uredniki kakšen članek zavrnili, so to naredili zaradi vprašljive kakovosti, ne pa zaradi načelnega zavračanja katerekoli pobude. Velik udarec je Cerkev v sedanjem svetu doživela z odločitvijo Slovenskega katehetskega urada (SKU), ki ga je tedaj vodil škof Alojz Uran, da ustanovi svojo katehetsko revijo z naslovom Kateheza, čeprav je imel v CSS na voljo tretjino prostora in v uredništvu svoje predstavnike. Vsaj v mojem času je CSS objavila vse članke, ki so jih pripravili člani SKU. Z ustanovitvijo nove revije se stanje na področju kateheze in pastorale ni spremenilo na bolje, kvečjemu se je poslabšalo. CSS je izgubila nekaj sodelavcev in naročnikov. Obe reviji sta bili in sta še obsojeni na životarjenje. Stroški avtorskih honorarjev, grafične priprave in tiska CSS so postali višji od prihodkov, razliko je bilo potrebno kriti iz drugih virov. Nekaj podobnega je najbrž tudi pri Katehezi. Tudi družbene okoliščine so se spremenile. Nekdanje trdo in brutalno ideološko preganjanje Cerkve in oviranje verskega življenja ljudi se je postopno prelevilo v prijazne vabe liberalne porabniške miselnosti. Vedno večje možnosti preživljanja prostega časa ter modni trendi javnega mnenja in zabavne kulture so pustili globoke sledi. Represija je sicer nekaj vernikov odbila od Cerkve, večino pa je utrdila v pripadnosti cerkveni skupnosti. Sekularizirana porabniška družba pa je verne ljudi zbegala in razdelila, mnoge pa povsem odtujila. Posledice je bilo in jih je še čutiti povsod, tudi pri CSS. Zanimanje za revijo je plahnelo, postopoma je padala tudi naklada. V začetku devetdesetih je znašala okoli 2000 izvodov, leta 2000 še vedno nekaj nad 1000, po letu 2005 je padla pod 1000 izvodov. Lani (2013) je revija imela manj kot 800 izvodov naklade. Vodstvo založbe in novo uredništvo stoji pred veliko nalogo, da trend dolgoletnega padanja naklade revije ustavi ter ga obrne v nasprotno smer. Osebno sem prepričan, da je to možno in srčno želim, da bi novemu uredništvu tudi uspelo. Izkušnje z revijo za duhovnost Božje okolje to potrjujejo. Božje okolje so doletele podobne težave kot CSS, le da še bolj radikalno in hitreje. Lepo urejena klasična duhovna revija, namenjene predvsem duhovnikom in redovnim skupnostim ter laikom, ki jim je bila ta duhovnost blizu, je slonela predvsem na besedilu. Slike, kolikor jih je sploh bilo, so Cerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Pastorale brez diakonije ni bile nekakšno dopolnilo. Revija je bila poceni, a za oko neprivlačna. Naklada je hitro padala in potrebno se je bilo odločiti, ali revijo ukiniti ali pa jo popolnoma spremeniti in poiskati novo uredništvo. Odločili smo se drugo možnost in popolnoma spremenili podobo revije tako po vsebini kot po obliki. Danes je Božje okolje zelo ugledna in brana revija za duhovnost. Novo uredništvo si mora po mojem mnenju postaviti temeljno vprašanje, kakšno pastoralno revijo potrebujemo danes in jutri v Cerkvi na Slovenskem. Pri tem mu ne bo treba začeti iz nič. 48 letnikov revije je dragocena dota, na kateri je mogoče zidati. V veliko pomoč bodo urednikom lahko tudi Pastoralne službe naših nad/škofij. Načrt temeljite prenove verskega življenja, ki ga predstavlja PIP, potrebuje medijsko podporo. CSS lahko postane glavna nosilka prenove. Duhovna gibanja in različne skupine znotraj Cerkve potrebujejo glasilo, ki jih bo povezovalo s celotno cerkveno skupnostjo. CSS naj postane prostor, kjer se bodo srečevale in kresale najbolj žlahtne ideje in zamisli o jutrišnji podobi Cerkve na Slovenskem. Vse v duhu gesla: Pridi in poglej! Pastorale brez diakonije ni Tone Kompare, Ljubljana V življenju Cerkve so mnoge stvari zelo zakoreninjene, druge nastajajo sproti in se le stežka in počasi uveljavijo. V Cerkvi se srečujeta tradicija in karizma. Prva že ima svoje trdno mesto v delovanju skupnosti, druga vedno potrebuje več energije, potrpežljivosti in vztrajnosti, če hoče, da bo opravila svoje poslanstvo. Če pojasnim, kam merim, moram reči, da oznanjevanje in bogoslužje v Cerkvi ne potrebujeta zagovarjanja in dokazovanja, kako sta srce krščanskih skupnosti. Druga pesem je z dobrodelnostjo. Vedno sicer ni bilo tako. Danes imamo več težav s tem. Razlogov je veliko. V našem primeru ni namen, da bi to obširneje obravnavali. Gre le za bežno ponazoritev, da dobrodelnost še nima pravega mesta v pastorali. Ljudje smo osebno vedno gojili različne oblike dobrodelnosti. Načrtnih in organično povezanih mrež v župniji pa še nismo dovolj razpredli. Morda je oznanjevanje tudi zato tako težko in zahtevno in bogoslužje oddaljeno od življenja. Štirideset let duhovniškega pastoralnega služenja, trideset let dela v Komisiji za diakonijo in deset let prakse s Škofijsko karitas mi je izoblikovalo pogled na to področje, ki ga zdaj vidim drugače, in morda bo izkušnja za koga presenetljiva, je pa iskrena in zelo osebna. Pastorale brez diakonije ni. Morda na začetek stavka dodajmo pridevnik »praCerkev 48 (2014) 1 ve« pastorale. Ta se odvija pretežno na področju župnije. Dva dogodka. Pred cerkvijo sem pometal. Približal se je moški srednjih let in me vprašal: »Gde je tu Crveni križ?« Razložil sem mu, da je centrala Rdečega križa na Mirju, v sosednji ulici, nedaleč stran. Ker sem pa slutil, da išče Župnijsko karitas, sem mu dodal še, da je tu župnišče in pisarna Župnijske karitas. Spomnil se je, da je iskal prav to. Na hodniku pred prostori Župnijske karitas je bila zelo dolga vrsta. Prostovoljci so imeli veliko opraviti z administracijo vsakega prosilca, preden so ga napotili v skladišče po hrano. Čakajoči so bili nestrpni. Ko sem prišel mimo, so mi rekli, naj kaj storim, da bo delo teklo hitreje. Rekel sem jim, da prostovoljci in sodelavci karitas delajo prostovoljno, da so prav njim na razpolago in da brez njih ne bi bilo tukaj te pomoči. Dodal sem še, da pomoč lahko ukinemo, da je ne bomo več razdeljevali, če ne bodo malo bolj obzirni in spoštljivi do prostovoljcev. 19 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Pastorale brez diakonije ni Kmalu bo minilo četrt stoletja, odkar se je karitas tudi institucionalno razvejala širom po naši deželi in domovini. Navdušenje, velikodušnost, radovednost in zadovoljstvo spričo sproščenega ustvarjanja in dobri odzivi javnosti so pomagali, da se je umestila v vsakdanjo pastoralo in da se je pridružilo veliko število prostovoljcev. Karitas v župnijah so rastle kot gobe po dežju. Zdelo se je, da bo taka dinamika v župnijah potegnila za sabo množice, ki bodo zlahka opravile delo tako, da »ubogega ne bo več med nami«. Toda izoblikovali so se stalni krogi ljudi, ki so požrtvovalno delali, niso pa imeli pravih strateških usmeritev. Potrebe so bile velike, možnosti in dobrota darovalcev spodbudna. Toda velikih izkušenj in pravih vzorcev pa ni bilo. Začelo se je od zgoraj. Ustanovili smo Slovensko karitas. Sledile so ji Škofijske karitas. Najbolj občutljivi in pozorni župniki in laiki so se hitro odzivali na župnijski ravni. To je bilo leto 1991/92 in naslednja leta. Nekateri so se pridružili pozneje. Podobe posameznih ustanov so bile zelo različne. Do Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem nismo omenjali potrebe po razmejitvi Župnijskih, Škofijskih in Slovenske karitas od drugih že delujočih in uspešnih dobrodelnih združenj. Plenarni zbor je zato sprejel nekaj sklepov, ki so v tem pogledu formalno postavili jasno strukturo, vendar ta v praksi ni dobila polne in prave podpore. Posledice te neartikuliranosti še danes otežujejo delovanje in razumevanje posameznih dobrodelnih ali karitativnih dejavnosti. I. Poslanstvo Slovenske karitas Slovenska karitas je svoje delovanje in usmeritev začela iz dobro zastavljene zasnove, da se bo predvsem videla v poslanstvu koordinacije, izobraževanja, duhovnega oblikovanja, svetovanja in pomoči pri razvoju nižjih ravni v prihodnosti in zastopanja Cerkve na področju dobrodelnosti pred civilno družbo in državo ter pred sorodnimi mednarodnimi strukturami. Napravljene so bile prve povezave z državnimi strukturami (Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za zdravje, FIHO …). Pokazale so se možnosti sodelovanja pri razpisanih programih na različnih socialnih področjih (Materinski domovi, Varne hiše, Komune za zasvojene, Domovi za stare …). Na ta področja delovanja se je iz razumljivih razlogov najlažje vključila 20 Slovenska karitas, saj je imela zaposlen kader, ki je omogočil pripraviti potrebne dokumente, programe in kadre. Tako se je počasi in skoraj neopazno oblikovala močna in zelo razvejana Slovenska karitas brez »duš« ali brez ovc v staji. Še danes vse teče v tej smeri. Res je, da smo na strokovnih sestankih Slovenske karitas pogosto odpirali pogovor, naj ne bo Slovenska karitas sedma karitas poleg šestih škofijskih, vendar naprej nismo prišli. Prepričan sem, da bi morale dobrodelne dejavnosti ali strukture na določenem teritoriju spadati pod pristojnost lokalne skupnosti (v Škofijsko ali Župnijsko karitas. Primer. Dom za ostarele, Materinski dom, Varna hiša, Komuna). II. Poslanstvo Škofijske karitas Ustanovitev Slovenske karitas je spodbudila škofije, da so se organizirale, hitro pripravile statut in začele delovati. Spodbujale so ustanavljanje Župnijskih karitas, vendar so več ali manj zdrsele v podoben sistem delovanja, kot ga je ubrala Slovenska karitas, čeprav na drugačen način. Za Ljubljano lahko rečem, da ni bila dosledna v podpiranju Župnijskih karitas, posebno v dekaniji Ljubljana Center ne. Nekateri prejemniki pomoči so dobivali artikle v pisarni Škofijske karitas, čeprav smo se dogovorili, da je potrebno prejemnike dosledno usmerjati na župnijsko raven. Razdelitev hrane in drugih podarjenih artiklov bi morali razdeliti po Župnijskih karitas, da ne bi bila Škofijska karitas ena od Župnijskih karitas. Zaposleni so se skoraj dnevno ukvarjali s strankami in jim razdeljevali hrano, namesto da bi večino časa uporabili za delo na terenu po Župnijskih karitas in svoje delovanje in pomoč usmerili v krepitev in razvoj lokalnih – župnijskih karitas. III. Poslanstvo Župnijske karitas Temeljna skupnost v Cerkvi je župnija. Čeprav se v zadnjih desetletjih razvijajo tudi druge in drugačne oblike cerkvenih občestev, bo tako ostalo tudi v prihodnje. Znotraj te »družine« bo lahko živelo mnogo najrazličnejših »sorodnikov«. Župnija ima vse elemente in celotno vertikalo pastoralnih potreb in pastoralne ponudbe. Vse druge oblike skupnosti lahko zelo dobro opravljajo svoje poslanstvo, vendar le znotraj župnije, ker so že v sami strukturi okrnjene. Cerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Pastorale brez diakonije ni Iz že omenjenih razlogov se je po osamosvojitvi in po postavitvi suverenosti države Slovenije v Cerkvi razvila Župnijska karitas. Žal nam ni uspelo dosledno uveljaviti tega, kar je na teoretični ravni zasnoval in sklenil Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem. Tretja veja pastorale v župniji bi morala izhajati iz Župnijskega pastoralnega sveta, ki je sestavljen iz Komisij za oznanjevanje, bogoslužje in karitativno dejavnost. Znotraj Komisije za karitativno dejavnost naj bi delovala tudi Župnijska karitas. Poleg nje naj bi v župniji razvijali pastoralno skrb za gluhe, neme, invalide, družine z več otroki, osebe s posebnimi potrebami ipd. Da bi ugotovili dejansko stanje na ravni župnije, bi bilo potrebno najprej temeljito pripraviti socialni posnetek stanja in razmer. Komisija za karitativno dejavnost ne bi smela postati karitas. Če v prihodnje ne bo prišlo do jasne in praktične razmejitve področja dela, se bo dobrodelnost močno zožila, celo v sami vsebini delovanja Župnijske karitas bo prišlo do zelo ozkega razumevanja reševanja konkretnih potreb, število sodelavcev in prostovoljcev se ne bo krepilo, mnogi potrebni pomoči bodo pozabljeni in neopaženi, ker jih bodo »preglasili« tisti, ki iščejo predvsem gmotno pomoč in materialne koristi, druge karitativne dejavnosti bodo teže našle svoje mesto v Cerkvi (nekatere so se že oddaljile). Sedanja postavitev tretje veje pastorale na Slovenskem bo morala napraviti nove, pogumne in odločne korake, če hočemo, da bo v prihodnosti prišlo do uravnotežene pomoči ljudem v najrazličnejših stiskah in potrebah. Kaj je pravzaprav smisel pastoralnega dela? Vsem ljudem pomagati priti k Bogu. Sistem, ki smo ga uveljavili v dvajsetih letih in kakšno leto več, nam ne more biti v zadovoljstvo, za sodobne potrebe ne zadostuje. Manjka nam bistvena – evangelizacijska komponenta. Pošteno moramo priznati, da je družbeno najbolj (vsaj za enkrat še) prepoznavna in nesporno cenjena cerkvena dobrodelnost. Morda med vsemi dejavnostmi prav karitas. Ni pa samoumevno, da bo vedno tako. Zelo je pomembno, kakšen bo nadaljnji razvoj celotnega služenja Cerkve. Težo in glavno odgovornost dobrodelnosti v cerkveni skupnosti naj prevzame Komisija za karitativno dejavnost pri Župnijskem pastoralnem svetu. Komisija naj se kadrovsko okrepi in razvije čim več sodelavcev za vsa socialna področja. Delo naj bo prostovoljsko. Strokovne službe naj opravljajo za to usposobljeni kadri, ki so ali so bili dejavni na svojih strokovnih ravneh: socialni delavci, psihologi ... Služba naj bo častna. ProfesionalCerkev 48 (2014) 1 no naj bo zaposlen samo en človek, vodja in koordinator (na slovenski in škofijski ravni). Dobrodelnost naj ne pozabi na oznanilo Jezusa Kristusa, ki deli dobrote. Cerkev mora iskati tista pota dobrodelnosti, ki jih druge podobne ustanove in dejavnosti ne dajejo. Še najmanj pomembno je, da participira na denarnih tokovih in zaradi njih zamolči ali zapostavi svoje glavno sporočilo: »V imenu Jezusa Kristusa vstani in hodi! V imenu Jezusa Kristusa ti podarjam svoj čas. V imenu Jezusa Kristusa vzemi ta kruh in te čevlje!« Če bo naša Cerkev razvijala evangeljsko držo dobrodelnosti, ji dela ne bo nikoli zmanjkalo, vedno več bo imela sodelavcev in prostovoljcev. Foto: Tatjana Splichal Pa bo kdo rekel: »Kaj pa dosedanja mreža ustanov in zavodov, ki so v oskrbi Slovenske karitas?« Preidejo naj v oskrbo teritorialnih odgovornih na župnijskih ravneh. Tam naj se razvije sodelovanje. Lokalna skupnost naj dobi vse večjo veljavo in naj učinkovito vstopa tudi v to obliko služenja. Ali bo dobrodelnost v lokalni cerkveni skupnosti v prihodnje pridobivala novo podobo ali bo ostala pri doseženem, bo večinoma odvisno od spodbude ordinarija. 21 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Cerkev v sedanjem svetu – duhovnik ... Cerkev v sedanjem svetu – duhovnik v sedanjem svetu Lojze Grebenc, Dol pri Ljubljani Revija CSS ima častitljiva leta izhajanja, saj izhaja že 48. leto. Poznam vse od njenega začetka. Prvič sem jo videl še kot srednješolec pri domačem župniku od vpisa na Teološko fakulteto pa jo tudi redno prebiram. Številne teme so se zvrstile v tem času, številni avtorji so bogatili in bogatijo znanje vseh, ki segajo po reviji. Na svojski način revija izobražuje, vzgaja in bogati stanje duha v našem verskem in kulturnem okolju. Ob pregledu tem, ki jih obravnava skozi desetletja, se lepo odslikava tudi stanje duha v Cerkvi v našem bivanjskem prostoru. V času, ko je bila Cerkev omejena na zakristijo in bogoslužni prostor, kar se je ujemalo tudi z reformo bogoslužja po II. vatikanskem cerkvenem zboru, je revija izobraževala in vzgajala v tej smeri. Prenova bogoslužnih prostorov in zidava novih, sicer maloštevilnih cerkva, je obetala pomlad po dolgi zimi. Prav tako tudi prenova kateheze in ureditev učilnic za pouk v pogosto težavnih razmerah. CSS je edina revija, ki je obravnavala tudi izrazito pastoralna vprašanja od kateheze do oznanjevanja na prižnici oz. izza ambona. Veliko se je ukvarjala z vprašanjem poslanstva laikov v Cerkvi, in prav je tako. 1. Duhovnik v svoji telesni in duhovni razsežnosti. Položaj duhovnika se je v zadnjih desetletjih močno spremenil. Na gmotnem področju občutno na bolje. Dvignila se je raven bivanjske kulture, župnišča so po večini obnovljena, številna so nova. Večina duhovnikov ima svoje prevozno sredstvo. Število sodelavcev je sicer od župnije do župnije različno, a povečini zadovoljivo. Na prvi pogled vse v najlepšem redu. Toda za pogosto lepo kuliso ni vse tako. Veliko duhovnikov nima urejenega gospodinjstva. Na zunaj lepa župnišča so znotraj pogosto pusta in prazna. Seveda tudi po krivdi duhovnikov, nekaj pa tudi vzgoje, ki jih ni pripravljala za tak način življenja. Milo rečeno se mi zdi neodgovorno poslati mladega fanta med neznane ljudi v neznan kraj, brez zagotovila, kdo mu bo poskr22 bel za osnovne življenjske potrebe. Prav bi bilo, da bi že ob nastavitvi predpostavljeni poskrbeli za to. Morda dekan ali tudi arhidiakon že veliko prej raziščeta teren in se pogovorita s prednikom, kako je imel on urejeno in kaj svetuje nasledniku. Potem sta tu še ŽPS in gospodarski svet. Nekateri računajo na dobrodušna srca faranov in se prilepijo k eni ali več družinam, ki so pripravljene pomagati. Pri tem celo pozabijo plačati dobrohotne usluge, ki kar nekaj stanejo. Toda že čez nekaj let se kažejo prvi znaki takega načina življenja. Prve bolezni, prve odvisnosti, zagrenjenost, potrtost, čudaštvo in še kaj. Hiše, ki gostijo duhovnika, dobivajo vedno večji vpliv tudi na pastoralnem področju. Farani zelo hitro ugotovijo, h katerim družinam duhovnik hodi, in tudi, da druge nehote zanemarja. Položaj je nekoliko drugačen, če se duhovnik dogovori z neko družino, ki mu je pripravljena poskrbeti za hrano, se dogovori tudi za ceno in pošteno plača. Duhovnik navadno prepozno ugotovi, da je postal ujetnik svojih dobrotnikov. Upoštevanja vredno število duhovnikov v zaupnih krogih potoži, kako se predpostavljeni zelo malo ali celo nič ne brigajo za te čisto elementarne zadeve. Sošolec, župnik na srednje veliki podeželski župniji, mi je potožil: »Vizitator je bil ves dan pri meni. Vse je opazil, od tega, da je tu in tam skrivljen žleb na cerkvi, da se suši stara jablana, da so pajčevine v cerkvi in še kaj. Ko sem mu potožil, da osebno doživljam stiske, osamljenost, zapuščenost, da me je celo strah v župnišču … mi je rekel: ‚Nabavi si psa!‘ Torej še eno obveznost več. Vem, da postajam čudak, a si ne znam pomagati.« Drugi vizitator je ob vstopu v župnišče rekel: »No, vidim, da imaš prijetno toplo.« To je bilo vse. Ni vprašal, kdo ti opere, skuha, pospravi. Ne, ali si zdrav ali bolan, ali zmoreš vse delo ali potrebuješ pomoč? Kje čutiš težave? Samo, da so matice vodene po predpisih in da blagajna ‚štima‘.« Nujno bi bilo potrebno, da bi nekdo na škofiji poskrbel, da se bo duhovnik, ki mu je odkrito načeto zdravje, tudi zdravil. Da bo po potrebi spremenil življenjski slog, morda tudi kraj bivanja. Tolažiti se s tem, da je odrasel človek Cerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Cerkev v sedanjem svetu – duhovnik ... in odgovoren sam zase, ni prava rešitev. Duhovnik, ki je bolan, utrujen, naveličan, morda neredno prehranjen, zagrenjen, odvisen od tekočih zadev in v očeh nekaterih čudak, ne more biti prepričljiv oznanjevalec veselega oznanila! 2. Naša župnišča. V številnih župnijah dominirata v kraju župnijska cerkev in župnišče. Stara mogočna župnišča so bila grajena iz potrebe časa. Pogled v stare vizitacije nam pokaže, da so vizitatorji zelo podrobno pregledali župnijsko poslovanje in tudi osebno življenje članov »farovžke« družine. Župnijska gospodarstva so delovala vse do konca zadnje svetovne vojne. V več župnijah so imeli kaplani svoja gospodinjstva. V naši župniji je kaplan leta 1934 prosil škofijo, ali sme urediti svoje gospodinjstvo, ker je župnik predrag in ker njegova sestra že več let čaka, kdaj bo lahko šla k bratu za gospodinjo. Kaplan je živel v kaplaniji ločeno od župnišča. Škofija mu je dala dovoljenje za samostojno gospodinjstvo. Po drugi svetovni vojni so se začele spremembe, vendar je še večina duhovnikov imela urejeno gospodinjstvo. V župniji, kjer sem preživel zgodnje otroštvo, je bilo veliko župnišče in gospodarsko poslopje med vojno požgano. Ko ga je župnik z veliko težavo s farani pokril in za silo obnovil, je revolucionarna oblast vanj naselila splošno in zobozdravstveno ambulanto ter dodelila še stanovanje samski krajevni babici. Pameten župnik z gospodinjo je hitro našel sožitje z vsemi. Pozimi je celo odmetal sneg pred župniščem, rekoč: »ljudem je potrebno postreči«, prenekateri, ki je prišel k zdravniku, je bil deležen gostoljubja župnijske kuhinje. Župnik sam je večkrat rekel, kako mu je oblast s tem pomagala, da je imel lahko stike tudi s tistimi farani, ki bi jih sicer redko kdaj srečal. Znal je tudi zlo obrniti v dobro. Danes je v velikem obnovljenem poslopju župnik sam. Mene bi bilo strah. Takih primerov ni malo. Dvomim pa, da imajo vsi ti duhovniki tudi karizmo puščavniškega načina življenja. Kaj pa ekonomski vidik vzdrževanja tako velike zgradbe in čemu? Vprašanja, s katerimi se bomo verjetno – prisiljeni s strani davčne uprave – morali začeti ukvarjati. Hiša bi se morala vsaj delno vzdrževati sama. Vem za župnijo, kjer je župnik pred drugo svetovno vojno imel v župnišču stranke, da je dobil nekaj najemnine za vzdrževanje hiše. Duhovniki v nedavni Cerkev 48 (2014) 1 preteklosti niso živeli samo od intencij, ampak so umno gospodarili tudi z župnijskim premoženjem. Pri nas imamo v novem župnišču na stanovanju mlado družino, ki poleg minimalne najemnine počisti učilnico, pevsko sobo, sanitarije in garderobo. Eno učilnico dajemo v najem občini za potrebe vrtca. Tako v dobršni meri krijemo stroške hiše z najemnino. Seveda so razmere od župnije do župnije različne in bo potrebno vsak pri- Foto: Ivo Žajdela mer obravnavati posebej, seveda s sodelovanjem župnika in tudi gospodarskega sveta župnije. 3. Duhovnik kot oznanjevalec vesele vesti odrešenja današnjemu človeku. »Brez prilike jim ni govoril, svojim učencem pa je posebej razlagal vse« (Mr 4,33–34). Nedosegljiv zgled prvega oznanjevalca veselega oznanila je merilo za vse posredovalce resnice Božjega razodetja. Jezus nagovarja svoje poslušalce kot dobri pastir od srca do srca. Množice in posamezniki ga poslušajo. Njegova beseda je topla, razumevajoča, odločna in posredovana začinjena z usmiljeno ljubeznijo, ki je notranje osvobajala. Njemu se ni bilo 23 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Cerkev v sedanjem svetu – duhovnik ... treba bati za poslušalstvo. Najpomembnejše resnice vere je podajal v obliki prilik, vzetih iz življenja sodobnikov. Kaj pa mi, sodobni oznanjevalci? Na fakulteti smo imeli nauk o govorništvu, homiletiko in retoriko. Marsikaj smo se naučili. Tudi volje za oznanjevanje pri večini ne manjka, toda poslušalcev je vedno manj, govorci smo vedno manj razumljeni, da ne rečem zanimivi. Zdi se, da govorimo v jeziku, ki je tuj sodobnemu človeku. Pogosto gre za teološki jezik, ki je pretežak za razumevanje današnjega človeka, ki je zelo tehnično usmerjen. Način oznanjevanja pa je preveč učiteljski in avtoritaren. Pogosto nam manjka topline in dobrohotne ljubezni do poslušalcev. Včasih se zdi, da je doktrina Cerkve nad evangeljskim veselim oznanilom. Včasih je čutiti neko vzvišenost sodobnih učiteljev vere, ki nehote ustvarja občutek, da smo vsevedni oznanjevalci, tudi nadzorniki vere in uslužbenci pastoralne carine. Pogosto pa smo nebogljeni, premalo izobraženi, premalo pripravljeni za posredovanje veselega oznanila. Resno se moramo vprašati, koliko beremo, koliko meditiramo, premišljujemo božjo besedo, ki je zapisana ne samo v SP, ampak tudi v številnih delih velikanov človeškega duha. V književnosti, umetnosti, arhitekturi in glasbi sega božja beseda na vsa področja človekovega življenja. Številne osebnosti, opisane v delih duha, knjigah, romanih, glasbi, so živ primer, kako Foto: Andrej Praznik 24 je božja beseda oblikovala njihova življenja in so lahko zgled in spodbuda za nas. To so sodobne prilike, vzete iz življenja, samo poznati jih je potrebno. Številni naši poslušalci radi potožijo: »Naš župnik samo obnavlja božjo besedo, ki smo jo že slišali in njegova obnova je slabša od izvirnika.« Pogosto si ne vzamemo časa za pripravo na nagovor. Številni so pozabili na priporočilo prof. homiletike dr. Janeza Oražma, naj se začne priprava na nedeljski nagovor že v ponedeljek z branjem božje besede za prihodnjo nedeljo. Prof. bibličnih ved dr. Rozman je priporočal, naj za pripravo na pridigo uporabljamo poleg pridigarskega osnutka še SP in dnevno časopisje, da se božja beseda aktualizira v času, ki ga živimo. Ne vem, koliko se duhovniki zavedamo prilike, da posredujemo božje oznanilo v izjemnih trenutkih človekovega življenja, kot je to recimo pogreb. Tedaj so misli vseh poslušalcev usmerjene na vprašanje smisla življenja. Enkratna priložnost za oznanilo! Hvala Bogu, da imamo vedno več duhovnikov, ki čutijo potrebo, da svoje nagovore tudi objavijo v knjižni obliki in tako pomagajo sobratom, da dobijo vsaj idejo na katero potem navežejo svoje razmišljanje, saj vemo, da pridige ni mogoče preprosto prebrati. Pridiga je vedno osebno delo. Sodobni aeropag Apostol Pavel je čutil potrebo, da je ponesel veselo oznanilo v kraj, kjer so se zbirali uka željni ljudje. V Atenah je spregovoril v areopagu, pogumno in zelo verjetno tudi profesionalno. »Možje Atenci! …« (Apd 17, 22–33). Pustimo ob strani učinek njegovega nastopa. Dejstvo je, da so ga poslušali do določene meje. Ko jim je postala novica nerazumna, so mu obljubili, da ga bodo o tem poslušali drugič. Starejši duhovniki se spominjamo, kako smo imeli v prejšnjem režimu navadno na občini tako imenovane novoletne sprejeme za predstavnike verskih skupnosti. Spominjam se, da skoraj ni bilo sprejema, da izbrani predstavnik duhovnikov, navadno dekan, ne bi potožil in očital, da nam vladajoči režim onemogoča uporabo sredstev javnega obveščanja. Pred 20 leti se je zadeva močno spremenila. Danes je veliko možnosti spregovoriti po sodobnih medijih. Toda težava je na naši strani. Težko dobimo ljudi, ki bi bili pripravljeni uporabiti to možnost. Slišal sem, ne enega novinarja, ampak več, potožiti, češ duhovniki neradi dajete izjave, ne Cerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Revija Cerkev v sedanjem svetu in birmanska ... želite nastopiti pred kamero. In če nastopite, ste pogosto v veliki zadregi. Kako tudi ne!? Tu nam manjka izobrazbe. Manjka pa nam tudi čisto človeškega pristopa do novinarja in snemalca. Sam imam nekaj izkušenj in sem vesel, da lahko novinarje in snemalce povabim v župnišče na čaj, morda prigrizek, seveda je potrebno imeti zato primeren servis. Kako se ti ljudje radi razgovorijo. Vse mogoče teme pridejo na vrsto. Nekateri so prvič v stiku s cerkvijo in duhovnikom. Tudi to je ena od oblik sodobnega areopaga. Osebno verjamem, da mi bo marsikateri duhovnik pritrdil, da bi bilo dobro, ko bi revija CSS posvetila nekaj prostora tudi tem izpostavljenim vprašanjem. To revijo berejo tudi laiki in bilo bi zelo dobrodošlo, če bi tudi oni s svojega zornega kota poznali in odgovarjali na to problematiko. Laiki so zelo kritični do duhovnikovega čudaštva in pogosto težko razumejo, zakaj se neki duhovnik tako ali drugače obnaša. Vernim laikom je pred javnostjo nerodno, če predstavnik Cerkve ne zastopa dostojno ustanove, ki ji po krstu pripada. Ne morem pozabiti izjave mojstra, obrtnika, ki mi je rekel: »Veste, bil sem na občinski proslavi in med povabljenimi gosti je bil tudi župnik. O, ko ga ne bi bilo! Tako je bil zanemarjen, da me je bilo sram! Pa tudi njegovo obnašanje in govorjenje ni bilo ravno v čast Cerkvi.« Duhovnik je bil in bo, vsaj v našem bivanjskem okolju, mož, ki predstavlja nekaj, kar ni povsem od tega sveta. Vedno bo kritično opazovan, kot pravi Jezus, »luč na svetilniku«. Naloga vseh, ki pomagajo sooblikovati duhovnika, od domače družine do semenišča in fakultete, pozneje pa do župnije in škofije, je pomagati, da ta luč nikoli ne ugasne. Revija Cerkev v sedanjem svetu in birmanska pastorala Polona Vesel Mušič, Ljubljana Članki v reviji Cerkev v sedanjem svetu pogosto temeljijo na osebni pastoralni izkušnji avtorja, ob kateri je nato predstavljen tudi globlji teološki vidik, zato bom takemu zgledu sledila tudi sama. Želela bi predstaviti, kako mi je bila revija v pomoč pri raziskovalnem delu in katere teme najdemo v zbranih člankih ob tematiki birmanske pastorale. Revija – pomoč pri raziskovalnem delu Z revijo za pastoralna vprašanja sem se občasno srečevala že v času dodiplomskega študija teologije, bolj intenzivno pa, ko sem bila leta 2005 kot raziskovalka in doktorandka povabljena k obravnavi kompleksnega vprašanja birmanske pastorale v Cerkvi na Slovenskem. Prvi korak k intenzivnemu študiju in raziskovalnemu delu je bil tedaj ravno pregled vseh letnikov revije ob temi birmanske pastorale. Pri tem se je izkazalo, da je revija prava zakladnica raznolikih člankov in s tem mnogih mnenj, ki so jih desetletja podajali in utemeljevali različni avtorji. Zbrana vsebina mi je bila v veliko pomoč, Cerkev 48 (2014) 1 hkrati pa sem ob tematiki birmanske pastorale spoznavala tudi druga področja pastorale in se srečevala z mnogimi aktualnimi vprašanji. Članki o zakramentu birme in pastoralnih vprašanjih so v času podiplomskega študija predstavljali zbrano gradivo za obravnavo aktualnih vprašanj, saj vsebujejo preplet različnih tem. Preko branja raznolikih, tudi kritičnih ter izzivalnih pogledov avtorjev, sem se seznanila z večino temeljnih področij, temami in vprašanji znotraj birmanske pastorale. Poznanje vsebine pa je bila osnova za nadaljnje raziskovanje – za številne intervjuje, ankete in hospitacije. Pomanjkanje empiričnih raziskav ter večja ali manjša časovna oddaljenost od obstoječih raziskav in razprav na področju birmanske pastorale je namreč, v okviru danih možnosti, v disertaciji narekovala cilj, čim bolj obširno in hkrati kakovostno raziskati tematiko birmanske pastorale in na podlagi konkretnih primerov ugotoviti, kje je dinamika razvoja birmanske pastorale najmočnejša in kje šibkejša ter kaj lahko storimo za njeno večjo kakovost. 25 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Revija Cerkev v sedanjem svetu in birmanska ... Članki o birmanski pastorali V reviji za pastoralna vprašanja Cerkev v sedanjem svetu je bilo od leta 1967 o zakramentu svete birme objavljenih več kot 60 člankov. Po številu člankov s to temo izstopata letnika revije 1969, ko je bila številka 1–2 skoraj v celoti posvečena zakramentu svete birme, in 1997, kjer številka 3–4 prinaša član- Foto: Tatjana Splichal ke in odmeve na razpravo katehetskega tedna, ki je bil posvečen zakramentu svete birme in birmanski pastorali. Članke lahko klasificiramo glede na naslednje tematske sklope: a) zakrament svete birme: teološko in pastoralno gledanje na zakrament svete birme; delovanje birme »ex opus operatum« in »ex opus operantis«; zgodovinski pogled na podeljevanje svete birme; psihološki in pravni vidik; kdo je delivec zakramenta; birmanski obred na podlagi prenovljenega birmanskega obrednika; birmanska slovesnost; b) priprava na birmo: priprava na birmo ali predvsem na življenje; birmanske skupine; mesto duhovnih vaj v pripravi; vlogi družine in župnije pri pripravi; botrska služba; vprašanje vloge duhovnikov; red birmovanja, vizitacija, preizkus znanja; odrasli, ki se pripravljajo na prejem birme; c) pastoralna vprašanja ob zakramentu in pripravi na birmo: življenje po birmi; ankete in okrogle mize o birmi; katehetski teden o birmi; teološki, pravni in pastoralni problemi birme; vprašanje starosti bir26 mancev; vprašanje osipa po birmi; kako po svetu razmišljajo o birmi; kaj nam o birmi lahko pove misijonska Cerkev; predlogi glede birmanske pastorale in drugo. Večina člankov je obsežnih in znotraj njih najdemo več tem. Pri pregledu vsebine in tematike o birmanski pastorali ugotavljamo, da se vprašanja in problematika v zvezi z zakramentom svete birme tudi po več kot štirih desetletjih ni bistveno spremenila. Zanimivo je prebrati nekatere misli o določenih vprašanjih (glede starosti birmancev, vloge duhovnikov, o botrih itd.), ki so še vedno aktualne, na primer (misli, ki so vzete iz člankov, si sledijo kronološko): »Milost ex opere operantis je tem učinkovitejša, čim večji je delež sodelovanja ex opere operantis.« (Kavčič 1969, 10) »Delovanje milosti božje v dušah ljudi je zares skrivnost. Morda se bodo sadovi pokazali šele čez leta in leta. Polnost krščanskega življenja ni privilegij samo nekaterih, a se kljub temu uresniči le v življenju nekaterih. … Skušajmo raje s ponižno molitvijo vedno globlje prodirati v skrivnosti delovanja božjih milosti. »Priprava birmancev mora biti naravnana na aktivno bogoslužje, ki je eno osnovnih načel vsake kateheze.« (Bertoncelj 1969, 3) »Botrstvo je idealna možnost in oblika za laiški apostolat. Birmanskega botrstva torej ne bi smeli odpravljati.« (Drofenik 1969, 15) »Vse je odvisno od duhovnika. Saj ni važno, ali gre otrok malo prej ali malo kasneje k birmi. Najbolj pereč problem je: rešiti duhovnika, ne birmanca!« (Klasinc 1969, 97) »Treba je iskati in vzgajati dobre botre za njihovo botrinsko nalogo, pa naj bodo še tako nepopolni – treba jih je polagoma voditi više.« (Strle 1971, 46) »Praktično bomo morali začeti predvsem s prenovo našega načina, kako pripravljamo birmance na ta zakrament. »Za birmansko prenovo je najvažejše oblikovanje in poglabljanje nas katehetov. Skupna želja je, da dobimo nekaj domačega, kar bo prišlo iz nas in bo za nas pripravljeno kot pripomoček za birmansko prenovo.« (Metlikovec 1977, 112) Tudi delo v malih skupinah je naporno. Vendar ne pozabimo, da delo, ki je obetajoče, je tudi osvobajajoče.« (Vetrih 1983, 51) »Skupina je tisto konkretno občestvo Cerkve, ki ga mladi živijo v njej ter po njej zorijo, vstopajo v širše občestvo Cerkve. … Mladi nosijo v sebi veliko dobre volje, a premalo moči in vztrajnosti.« (Sraka 1992, 182) »Boter naj ne bi imel veliko denarja, Cerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Revija Cerkev v sedanjem svetu in birmanska ... temveč veliko srce. Preprosto povedano, svojemu birmancu naj bi dal sebe, to pa je največje in najtežje darilo v današnjem času. Vsak otrok se odpre ljubezni in ta ljubezen naj bi botra in birmanca povezovala in botra naredila za vez med Bogom in porajajočim se novim kristjanom.« (Trkman 1992, 83) »Bog nas je prvi ljubil – birma je najprej znamenje božje ljubezni do človeka in šele potem znamenje moje odločitve za Boga. Čeprav pomeni priprava na birmo in sama birma le vstop na vlak in kratko vožnjo do naslednje postaje, lahko tudi ta kratka vožnja v človekovem življenju pusti trajno sled.« (Goličnik 1992, 187) »Mnogi starši se zavedajo, da bi morali storiti nekaj več. Vendar so pri tem marsikdaj osamljeni. Zato ima Cerkev danes toliko večjo dolžnost, da se zavzame za družino in ji pomaga najti in uresničiti njeno temeljno poslanstvo: posredovati telesno, duševno in duhovno življenje svojim otrokom.« (Uran 1992, 81) »Moja izkušnja je, da se dveletna resna priprava na birmo v duhovnem življenju župnije obrestuje in da potem ni težko najti novih sodelavcev za različne dejavnosti v Cerkvi. Ob delu z mladimi pa nam katehetom veljajo Gospodove besede: ›Storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‹ Vse drugo in najvažnejše pa je delo božje milosti.« (Vehovar 1992, 184) »Naloga Cerkve je, da načrtno usposablja laike za odgovorno pastoralno in javno delovanje. To pa bo lahko dosegla le če bo bolj porazdelila službe in v soodločanje sprejela tudi laike. Pomembna naloga Cerkve je torej, da da laikom pravo mesto in odgovornosti znotraj Cerkve, da se bodo čutili njeni živi, ne pasivni kamni. Zato jim je dolžna dati primerno vzgojo in izobraževanje.« (Šverc 1997, 141) »Ugotavljamo, da gre na eni strani res za pripravo na prejem zakramenta svete birme, predvsem pa mora biti v ospredju priprava na življenje. Ta nikakor ne more biti skrčena na leto ali dve, z več ali manj dejavnostmi, katerih edini cilj je prejem zakramenta birme, temveč mora biti le sestavni del organske pastorale, ki pripravlja mladostnika na življenje iz vere.« (Fabijan 1999, 36) »Tudi glede zakramenta birme bo potrebno bolj sistematično sodelovanje med teologi, pravniki, liturgisti, kateheti in pastoralnimi delavci.« (Papež 2000, 187) »Pri nas veliko govorimo o vlogi staršev in tako imenovanih krščanskih družinah, a se vedno srečujemo z dejstvom, da starši svojih otrok ne spodbujajo h krščanskemu življenju. Krščanskih družin je v Afriki še zelo malo. Za vernike skrbi Cerkev, mati, ki svoje otroke v krstu rodi, z Božjo beCerkev 48 (2014) 1 sedo in z zakramenti hrani in v živih občestvih in majhnih skupinah vzgaja oziroma varuje.« (Pačnik 2001, 152) »Kaj pa sredstva, ki bi jih investirali v ljudi? Koliko vlagamo v njihovo izobraževanje in usposabljanje? Daleč pomembnejši od vseh tehničnih in gradbenih rešitev je človek! … Vprašajmo se tudi, kakšen je bil Kristusov odnos do vprašanja lastnega tuzemskega bivanja. Končno ni imel, »kamor bi glavo naslonil!« (Mt 8,20) Se je pa ves čas z Foto: Jože Potrpin vsemi močmi posvečal ljudem, oznanjevanju in konkretni pomoči najbolj potrebnim. Zanje mu ni bilo škoda ne časa ne truda. Posebno skrb in ljubezen, da niti ne govorimo o času, pa je namenil vzgoji svojih najožjih pomočnikov – učencev, ki jim je tudi zaupal nadaljevanje svojega odrešenjskega dela.« (Kvaternik 2009, 139–140) Zakaj cenim revijo Cerkev v sedanjem svetu? Nemogoče je na kratko predstaviti celotno paleto misli, ki obsegajo področje birmanske pastorale. Izbrane misli so še vedno aktualne in so po večini dobile tudi mesto v disertaciji o birmanski pastorali. Z njimi sem želela prikazati konstruktivno mnenje o različnih vprašanjih, saj je v člankih tudi veliko nasprotnih mnenj, ki bralcem ne pomagajo ravno k razmisleku o tem, da je birma zakrament Svetega Duha, kar pomeni, da je zakrament ljubezni. V reviji za pastoralna vprašanja Cerkev v sedanjem svetu, na katero sem že nekaj let tudi naročena, cenim raznolikost in aktualnost tematike z različnih področij pastorale in teologije. Aktualni članki različnih avtorjev so verodostojen prikaz, kako živi Cerkev v današnjem svetu. Članki, zbrani v celoten opus, pa tudi s časovno oddaljenostjo ne iz27 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Med včeraj, danes in jutri gubijo veljave in vrednosti, ampak pomenijo dragocen zgodovinski pregled različnih tem, vprašanj, polemik, statistike, podatkov …, kar je lahko v veliko pomoč tako duhovnikom kot njihovim sodelavcem, še posebej pa tudi posameznim raziskovalcem s področja teologije in pastorale, kamor sem bila pred leti povabljena tudi sama. Iskrena hvala zato za bogato bero vsebine skozi desetletja – naj Gospod povrne vsem urednikom in soustvarjalcem revije. Literatura Bertoncelj, Jože. 1969. Priprava na birmo v luči predpisov cerkvenega zakonika. CSS 3, št. 1–2:3–4. Cerar, Franc. 1973. Potrdila birmanskih botrov. CSS 7, št. 11– 12:184. Drofenik, Anton in Štefan Steiner. 1969. Anketa o birmi v mariborski škofiji. CSS 3, št. 1–2:15–20. Goličnik, Jože. 1992. Birma odraslih. CSS 26, št.11–12:187. Fabijan, Silvester. 1999. Mesto duhovnih vaj v pripravi na birmo. CSS 33, št. 1–2:36–39. Herman, Miha. 1992. Okrogla miza o birmi. CSS 26, št. 11– 12:184–186. Kavčič, Filip. 1969. Starost birmancev s koncilskih vidikov. CSS 3, št. 1–2:10–12. Klasinc, P. 1969. Duhovnik, ne samo birmanec. CSS 3, št. 3–4:97. Koncilija, Rudi. 1969. Teologija birme in starost prejemnikov. CSS 3, št. 1–2:5–7. Kvaternik, Peter. 2009. Ne samo v zidove in obnove, ampak v pomočnike nove! CSS 43, št. 4:138–140. Laura, Jakob. 1976. Kaj podpišemo na birmskem listku? CSS 10, št. 11–12:176–178. Metlikovec, Albert. 1977. Kako je s prenovo birmanske pastorale pri nas. CSS 11, št. 7–8:112–113. Pačnik, Anton. 2001. Zakramenti uvajanja, Kaj nam o tem pove misijonska Cerkev? CSS 35, št. 5–6:152–155. Papež, Viktor. 2000. Nekateri teološki, pravni in pastoralni problemi birme. CSS 34, št. 9–10:187–191. Sraka, Marija. 1992. Birma – nova evangelizacija in spodbuda za novo zorenje. CSS 26, št. 11–12:182–183. Strle, Anton. 1971. Kaj pa botri? CSS 5, št. 3–4:46–47. Šolinc, Vinko. 1973. Učinkovitost milosti in polnost krščanskega življenja. CSS 7, št. 11–12:184. Šverc, Alenka. 1997. Šola za animatorje. CSS 31, št. 7–8:140– 142. Trkman, Slavica. 1992. Izbira botrov in kritična presoja obdarovanja. CSS 26, št. 5–6:83. Uran, Lojze. 1992. Moč in nemoč družine v pripravi na birmo. CSS 26, št. 5–6:81–82. Vetrih, Alojz. 1983. Cilji priprave na birmo v malih skupinah. CSS 17, št. 3–4:51–52. Med včeraj, danes in jutri Tone Kunstelj, Ljubljana Včeraj sem postal naročnik revije, danes je včasih preberem, drugič pa odložim na kako polico, kjer se na njej nabira prah, jutri bom naročnino odpovedal? Od g. Petra, s katerim sva po letih vrstnika, sem dobil prijazno povabilo, da napišem članek za CSS. Poslal mi je tudi nekaj podvprašanj, nakar sva se še srečala v stolnici in iz pogovora sem razbral, da se g. Peter poslavlja z mesta urednika in bi s to številko revije rad nekako povzel delo revije v letih svojega urednikovanja, s tem pa tudi pomagal svojem nasledniku na tem, nedvomno težkem in odgovornem, urednikovem stolu. Začel sem z nekoliko provokativnim stavkom, naj ga pojasnim. Ne vem, koliko let sem naročnik revije, gotovo pa več kot dvajset let. Kot laik, ki je bil (in je deloma še danes) dokaj tesno vpet v življe28 nje slovenske Cerkve, sem revijo naročil, da bi Cerkev še bolje spoznal in da bi mi pomagala pri delu v njej. Preberem ali pa odložim na polico? Da, eno in drugo, in to vsa leta. Moje delo v Cerkvi je bilo dolga leta omejeno na pastoralo družine in zakona (priprava na zakon, zakonske skupine, ljudski misijoni – nagovori usmerjeni na zakon in družino) in prebiral, izjemoma kdaj napisal, sem članke, ki so se dotikali tega področja, včasih me je pritegnil tudi kak drug članek. Bi od dejavnega laika pričakovali, da bo prebral vso revijo? Težko, če imaš družino s štirimi otroki in zelo razumevajočo ženo, ki je moje delo v Cerkvi vsa leta podpirala, poleg tega medicino, ki sem jo imel rad (v mojem srcu si je delila mesto z ženo in Cerkvijo) in je seveda pomenila odgovorno delo z mnogimi dežurstvi. Bom naročnino jutri odpovedal? Ne verjamem, tudi če z leti prebeCerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Med včeraj, danes in jutri rem vse manj člankov. Gre, do neke mere, za pripadnost stvari (ideji, instituciji), hkrati pa ostajam dejavni član Cerkve. Še vedno predavam na tečajih priprave na zakon, sem pa sedaj kot stalni diakon vpet v življenje Cerkve na drugačen način, na drugačni ravni. Revijo še vedno potrebujem, še vedno v njej najdem marsikaj koristnega. V čem mi je (bila) revija v pomoč Članki, ki so se dotikali »mojega« področja delovanja v Cerkvi, niso bili prav številni. Saj, odkrito rečeno, to tudi ne bi bilo prav. Tudi če smo pastoralo družine vedno razglašali za eno od prioritetnih področij delovanja Cerkve, pa je to le samo eno od področij, skupaj pa jih je mnogo in je prav, da revija pokriva vsa (ali recimo vsaj čimveč področij). Članek, ki govori o enem od pastoralnih področij, je lahko napisan bolj teoretično, včasih pa izrazito praktično. V obeh vrstah člankov lahko najdem nekaj za sebe. V teoretičnem članku razmislek o tem, kaj bi lahko ali kaj naj bi na nekem področju naredili, v praktično usmerjenem članku pa nekdo podaja svojo (ali kako skupinsko) izkušnjo z dela na nekem področju. Oba vidika sta potrebna, s tem, da bi bilo lahko praktično usmerjenih člankov več. V »praktičnem« članku, če nič drugega, lahko razberem način razmišljanja (in delovanja) nekoga drugega, ki dela na istem ali sorodnem področju, saj je te izmenjave misli (in izkušenj) po mojem mnenju še vedno premalo. A o tem malo kasneje. Ko se sedaj kot stalni diakon postopno usmerjam k drugemu področju dela v Cerkvi, pa pogrešam kak članek več o delu stalnega diakona. A kaj ko teh člankov praktično v reviji sploh ni. Do neke mere razumljivo, saj je v vsej Sloveniji le 28 stalnih diakonov (in dva, ki živita zunaj meja Slovenije), hkrati pa je ta »poklic« pri nas še zelo mlad, večina nas je bila posvečena v zadnjih desetih letih in izkušnje šele pridno nabiramo. Kdo pa naj piše o delu (in življenju) stalnega diakona, če ne mi, stalni diakoni? Dobro, saj so bili vsi duhovniki nekoč, zadnje leto pred duhovniškem posvečenjem, tudi diakoni, a je bil njihov položaj nekaj povsem drugega kot je položaj stalnega diakona, ki živi tudi svoje (civilno) poklicno in hkrati predvsem tudi družinsko življenje. Obljubim, da bom tudi sam kaj prispeval, da bom popravil ta primanjkljaj v reviji. Tudi o tem kako besedo še malo kasneje. Cerkev 48 (2014) 1 Bi lahko revijo približali laikom? Preden sem se lotil pisanja tega prispevka, sem preletel avtorje člankov v reviji v zadnjih letih. Če so nekoč izrazito prevladovali duhovniki, je v člankih lanskega letnika (2013) že več laikov kot duhovnikov. Verjetno bi samo urednik vedel povedati, ali so bili laiki naprošeni za pisanje članka v tematski del revije ali pa je morda kak laik tudi sam od sebe poslal v objavo kako svoje razmišljanje ali izkušnjo. Vloga laikov v Cerkvi se od 2. vatikanskega koncila dalje spreminja in postopno vedno bolj uveljavlja, laiki postajamo vedno bolj Foto: Tatjana Splichal dejavni člani Cerkve kot institucije, vedno bolj čutimo, živimo in dihamo z njo. S tem pričakujem, da nas bi morala vedno bolj zanimati tudi revija, kot je CSS, s svojimi teoretičnimi in praktičnimi članki. S tem, da bomo laiki vedno bolj dovzetni za praktično kot pa teoretično usmerjene članke, take je pričakovati od nas tudi kot piscev člankov. Revijo torej vidim v rokah dejavnih članov Cerkve, ne pa v rokah povprečnih nedeljnikov. Hkrati pa se zavedam, da je tudi ponudba cerkvenega tiska vse bogatejša, število potencialnih naročnikov pa se kvečjemu manjša in ni pričakovati kakega izrazitega 29 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Med včeraj, danes in jutri porasta. Imamo pa prav gotovo v vsaki župniji nekaj ljudi, ki bi bili pripravljeni to revijo vzeti v roke. S tem mislim na kake bolj aktivne člane župnijskih pastoralnih svetov, liturgične sodelavce, organiste in zborovodje. Ali v reviji česa pogrešam? Prav pogrešam niti ne, vseeno pa vidim revijo kot prostor, kjer bi si s članki lahko še bolj izmenjavali dobre pastoralne izkušnje, tudi na ta način jo še bolj približali laikom, dejavnim članom Cerkve. Dobro, ne moremo preprosto neke pastoralne izkušnje, ki je rodila lepe sadove v eni župniji, kar prenesti v drugo župnijo. Ne moremo prenesti pozitivne izkušnje iz nekega napol vaškega in napol mestnega, podeželskega kraja, kjer se vsi ljudje med seboj poznajo, v mestno župnijo v Ljubljani, in obratno. Hkrati ima župnik ene župnije svoje darove in svoj značaj, mlajši župnik je morda bolj odprt za sodelovanje z laiki, starejši ima pa več življenjskih izkušenj. Hkrati se je po letu 1990 začela slovenska družba spreminjati tudi na civilnem področju in marsikje je na vasi sodelovanje med krajani in Cerkvijo, tudi med občino in župnikom naravnost zgledno, medtem ko se v mestu morda še vedno gledamo kot pes in mačka. Vse to moramo upoštevati pri razmisleku o prenosu uspešnih pastoralnih prijemov iz ene v drugo župnijo. Na misel mi prihaja dvajset, če ne več let stara izkušnja iz župnije Železniki, kjer je član ŽPS obiskal družino vsakega (tudi muslimanskega in pravoslavnega) novorojenca in ji v imenu župnije čestital za rojstvo ter prinesel darilo za otroka. Tega v mestu preprosto ne moremo ponoviti. Ponekod občina finančno podpre družino vsakega novorojenca z enkratnim prispevkom, to pa ni stvar pastorale, pač pa je odvisno od političnih razmerij v občinskem svetu – tudi te izkušnje ne more ponoviti vsaka občina. S tem pa ni rečeno, da se podobnih pozitivnih izkušenj ne da prenesti, morda v nekoliko spremenjeni obliki iz ene v drugo župnijo, tudi občino. Zakaj sem vpletel v članek v reviji, namenjeno pastoralnim izkušnjam, tudi politično izkušnjo? Ker ljudje nismo samo verniki in člani Cerkve, ampak tudi državljani, volivci in morda člani ne samo ŽPS, ampak morda tudi občinskih svetov. V Sloveniji se verniki še vedno vse preveč držimo le v zakristijah in župniščih in premalo vstopamo v družbeno življenje! 30 Navedel sem le izkušnjo z mojega starega področja delovanja; podobnih pozitivnih izkušenj je v naši Cerkvi nedvomno zelo veliko, a zanje niti ne vemo, ker niso znane niti vernikom iz sosednje župnije ali cele dekanije, kaj šele, da bi Ribn‘čan vedel, kaj počne kak Prlek! Pa smo tako majhni, niti za en München nas ni. Hkrati večkrat sami ugotavljamo, da smo res majhni, ko na drugem koncu Sloveniji v pogovoru odkrijemo daljnega sorodnika, imamo skupnega prijatelja ali pa dobrega znanca. Zato predlagam, da v reviji odpremo stalno rubriko, v kateri bi vsakokrat opisali eno, dve ali celo tri pozitivne pastoralne izkušnje, ki bi jih lahko kje posnemali. Mislim, da bi to revijo naredilo privlačnejšo za tiste laike, ki že zavzeto delujejo v Cerkvi, in pritegnilo morda kakega novega naročnika. Tudi sicer se mi zdi primerno članke bolj razvrščati v rubrike, to bi prineslo večjo preglednost revije. Pred izzivi prihodnosti V reviji so se že pojavili članki, v katerih so avtorji na podlagi anket in intervjujev ali pa po prostem razmišljanju razgrinjali poglede na bodoče pastoralne izzive v Cerkvi na Slovenskem. Naj nam bo to všeč ali ne, postavljeni bomo pred dejstvo, da nam bo najkasneje v desetih letih duhovnikov že zelo primanjkovalo in se bo naše pastoralno delovanje moralo prilagajati, spreminjati. Iskanja gredo v različne smeri. Prebral sem zanimiv intervju z župnikom moderatorjem Pastoralne zveze župnij v Slovenj Gradcu. V drugem članku Brigita Perše najprej navaja izkušnje iz dežel Zahodne Evrope, ki je tako krizo že preživljala v zadnji dvajsetih letih, nato pa analizira odgovore 157 duhovnikov v okviru ankete Cerkev v ljubljanski nadškofiji čez deset let skozi oči duhovnikov. Odgovori so bili prav zanimivi, za mene kot laika in sedaj tudi stalnega diakona še toliko bolj. Prav zbodla, lahko rečem, da zabolela, me je misel, da »se poročeni stalni diakoni preveč koncentrirajo v večjih mestih«. Res je, prednjači mesto Ljubljana, a diakoni bomo lahko pomagali reševati kadrovsko stisko slovenske Cerkve, ne bomo je pa mogli rešiti. Tudi ta vprašanja sodijo med pastoralne izzive v prihajajočih letih. Obljubim, da bom dejavno sodeloval tudi pri tovrstnih razmislekih, ker mi res ni vseeno, kakšna bo čez deset ali več let Cerkev, kateri pripadam in jo ljubim. Cerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Revija na poti novih izzivov Revija na poti novih izzivov Marjan Dvornik, Šentjernej Revijo spremljam že nekaj desetletij, pa tudi prispevek ali dva so mi objavili. Res da ne preberem vsega, tiste vsebine, ki me spremljajo pri vsakdanjem prizadevanju, pa prav gotovo. Na zastavljen okvir ne bom odgovarjal neposredno, bom pa skozi svoj zorni kot odprl večji del vprašanj, ki so vezana na želje urednika. Izhodišče Po koncu študija v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sem sodeloval v Škofijskem pastoralnem svetu in v Odboru za župnijske pastoralne svete. To je bilo v času, ko smo si laiki v svetu prizadevali, da bi župnijski sveti dobili pridevnik »pastoralni«, čemur so se številni duhovniki upirali. Odločilna je bila podpora dr. Alojzija Šuštarja, ki je pozneje postal slovenski metropolit. Izkušnja pri širjenju zamisli o potrebnosti ustanavljanja Župnijskih pastoralnih svetov me spominja, da je bilo v prvih desetih letih največ odpora prav pri duhovnikih. Sedaj se to sliši malo nenavadno, pa vendar je bil led prebit, ko so škofje odločno podprli ta proces. Od konca sedemdesetih let delam v Katoliški karizmatični prenovi, kjer si od vsega začetka prizadevamo za uvajanje vernikov v osebno izkustvo z Bogom. V naši novomeški škofiji imamo sedaj 24 slavilnih skupin, od katerih so nekatere še posebej prepoznavne. Tudi pri tem delu se srečujem z enakimi vprašanji kakor pred desetletji pri ustanavljanju župnijskih pastoralnih svetov, z odporom večine duhovnikov. V župnijo, kjer župnik ni pripravljen sodelovati, pa ne vstopamo. Da bo bralcem slika našega dela bolj jasna, naj povem, da izpeljemo v vsakem letu štiri do pet osemtedenskih seminarjev za poglobitev osebne vere, imamo mesečna srečanja v Črnomlju in Šmihelu pri Novem mestu, dneve duhovnosti na Butoraju konec julija, širimo molitveno verigo za duhovnike, kjer ima vsak škofijski duhovnik vsaj štiri molivce, z usposobljeno skupino molivcev ponujamo molitev za osvoboditev, v letošnjem letu pa tudi maše za notranje ozdravljanje pri frančiškanih. V ožji skupini sodelavcev je bliCerkev 48 (2014) 1 zu trideset animatorjev, v širši več kot šestdeset. Zanje pripravljam delavnice za osebno in duhovno rast, dnevno na vse elektronske naslove posredujem duhovne spodbude, ob tem pa se dobivamo na neformalnih srečanjih. V Beli krajini pa Vinko in Marinka zbirata vsak večer skupino molivcev ob kapeli. Trenutno sodelujem tudi v Svetu Slovenske karitas, prav tako pa tudi v škofijski, kjer podpiram nekatere projekte. V Škofijskem pastoralnem svetu poskušam biti v oporo bralcem bogoslužnih beril. Iz tega nabora sodelovanja lahko vsak prepozna, da imam kar dober vpogled na versko življenje v naši škofiji. Iz pogovorov s sodelavci po Sloveniji pa vem, da so razmere bolj ali manj podobne v vseh okoljih. Resnično sem se razveselil, ko je metropolit Franc Rode sklical sinodo, saj sem upal, da se bodo s tem dogodkom odprle nove možnosti za prenovo vernosti med katoličani. Čeprav nisem bil neposredno vključen, sem z nekaterimi navezal pisne stike in se dejavno pridružil razmišljanjem. Priznam, da sem pričakoval, da bodo cilji postavljeni višje, potem pa smo po šestih letih v Celju ugotovili, da se ni pravzaprav nič premaknilo. Sklepi plenarnega zbora so obviseli v zraku. Takrat sem posamezna vpra31 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Revija na poti novih izzivov šanja predstavljal bralcem revije Prenova, ko me je k sodelovanju kmalu po koncu plenarnega zbora povabil p. Marijan Šef. Prav tako sem bil vesel izjave škofovske konference o »novi evangelizaciji«, saj je prav napoved tega procesa obetala, da bo uspešnejši od sinode. Predvsem mi je ugajala jasnost ciljev in v drugem delu ponudba o dobrih praksah v Cerkvi v Sloveniji. Zame je bila to spodbuda, ki me je potrdila v dotedanjem delu in jasno postavila smer za naprej. Ključni cilj je opredeljen v »osebni izkušnji Božje ljubezni«, dobre prakse pa duhovna gibanja, zakonske in slavilne skupine. Škofijski pastoralni svet se je resno lotil izziva in na treh razširjenih srečanjih začrtal konkretno smer oblikovanja pastoralnega dela v župnijah. Svojo izkušnjo sem opisal odgovornim s pisnim prispevkom. spremljanje nove evangelizacije, v katerega je imenoval vrsto laikov. Naj omenim, da sta iz Katoliške karizmatične prenove v svetu Ralph Martin, predstojnik Renewal ministries iz ZDA, in Martinez, koordinator Prenove za Italijo. Od duhovnikov Prenove pa Raniero Cantalamessa. Po tem zgledu bi lahko imel tudi ŠPS ustrezen odbor, ki bi imel podobne naloge na ravni škofije kot papeški svet za vso Cerkev. S tem bi postavili organizacijsko podporo za izvajanje procesa nove evangelizacije. Močno pozdravljam tudi zastavljen cilj za to leto, ustanavljanje občestev v župnijah. Leto se je prevesilo v drugo polovico, vendar se v župnijah ne Nova evangelizacija V celoti podpiram izbrani način dela, v katerega so aktivno vključeni laiki iz vseh delov škofije. S tem ste sprožili proces spreobrnjenja, kar je temelj za postavljanje sprememb. Spreobrnjenje je v tem, da se udeleženci srečajo z dobri mi zgledi in jih začnejo posnemati. Ob tem pa se tudi vsi obračamo k skupnim ciljem. To, kar sem opazil v naši delovni skupini, je pomanjkanje usposobljenosti nekaterih, zaradi česar so se počutili nekako nebogljeni. Ta primanjkljaj bi bilo dobro zapolniti z dvigom kompetenc pri nosilcih, če bodo ti laiki nosilci dejavnosti v svojih župnijah. Mislim pa, da je po župnijah še več – tudi boljših – laikov, ki bi bili pripravljeni sodelovati v tem procesu. To, kar mi je manjkalo, so bili predstavniki gibanj. Zakaj? Škofovska konferenca je v svoji uvodni izjavi izpred dveh let prav gibanja postavila za zgled dobre prakse v Cerkvi. Pričakoval sem, da so to naredili zato, da bi prav izkušnja in način dela v gibanjih postala del pastoralne prakse v župnijah. Če se to ne bo zgodilo v tem procesu, bodo gibanja še naprej živela svoje življenje, vsi drugi deli pa bodo počasi odmirali. Zato sam vidim to pobudo škofov kot pravočasno zdravilo za prerojenje v veri. Če uporabim del analize SWOT, je poleg prednosti tega načina največja ovira nasprotovanje duhovnikov gibanjem na splošno. Tej oviri se bo potrebno ustrezno posvetiti in narediti primerne korake. Pri tem delu se je dobro zgledovati po papežu, ki je za spremljanje dogajanja ustanovil svet za 32 dogaja nič. Očitno ima ta cilj prešibke temelje ali pa prevelike ovire. V septembru bo čas za preverjanje. Mislim,da bo potrebno predvsem ugotoviti, katere ovire so na tej poti. Da bi se izognili zgolj lepim željam in ostali pri besedah, predlagam, da doseganje cilja spodbudite z nekaj dobrimi zgledi. Npr.: škof naj oblikuje tako občestvo z nekaterimi duhovniki in laiki in se naj dobivajo vsaj enkrat mesečno pri skupni molitvi in pogovoru. Prav tako bi dali dober zgled dekani, če bi okoli sebe oblikovali skupino duhovnikov in laikov in se redno dobivali pred Jezusom. Konec koncev je tako metodo uporabil Jezus, ko je okoli sebe zbral dvanajst mož in z njimi tri leta živel, molil in deloval. Sam sem si zadal za nalogo, da v okviru odbora za bralce spodbujam, da se v župnijah ustanovijo občestva bralcev, ki se dobivajo vsak teden in prebirajo bogoslužna berila naslednje nedelje, ob tem premišljujejo, molijo, pojejo in se tako duhovno pripravljajo na naCerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Revija na poti novih izzivov slednjo nedeljo. Ta občestva so lahko tudi biblične skupine, ni pa nujno. Na podoben način je mogoče vsebinsko dopolniti tudi druge skupine v župniji. Primer: ko smo na Slovenski karitas na delavnici preverjali in preoblikovali strategijo dela v luči dokumenta Pridite in poglejte, smo ga dopolnili prav s prvim izzivom, konkretno s potrebo po osebnostnem oblikovanju prostovoljcev skozi druženje s Svetim pismom in molitvijo. Če to vsebino dodamo ministrantskim skupinam, pevskim zborom …, bomo dobili občestva, ki bodo imela notranjo duhovno moč za duhovni in osebnostni razvoj posameznikov. V Markovem evangeliju Jezus postavi za temelj dva postulata (gl. – spreobrnjenje posameznika, kar pomeni, da je vsak pripravljen spremeniti svoje videnje dela v župniji in pridobiti kompetence, ki mu bodo to omogočile. – takoj na začetku delovanja (še v 1. poglavju) pa Jezus izbere dvanajst učencev. Ne še apostolov, najprej učence, s katerimi živi, moli in dela ter jih usposobi za poslance vesele novice. Prepričan sem, da bi naše župnije živele bistveno drugačno duhovno življenje, če bi vsak duhovnik imel okoli sebe po dvanajst mož, s katerimi bi se redno pogovarjal, molil in delal. Dialog Že Plenarni zbor je posveti nenavadno veliko prostora prav dialogu, predvsem znotraj Cerkve. Tu mislim na dialog med duhovnikom in verniki na ravni župnije in prav tako na dialog na škofijski in slovenski ravni. Moje trdno prepričanje je, da je pomanjkanje tega dialoga veliko pripomoglo, da so se mnogi odmaknili od hierarhičnega dela Cerkve, mnogi pa postali zgolj kritiki. Tabu teme, nepripravljenost sprejemati različna stališča, sploh pa ne kritična, toga uredniška politika osrednjih katoliških medijev, so značilnosti sedanjega trenutka. Predvsem katoliškim intelektualcem je prostor za javno izražanje pomemben dejavnik v osebnem življenju. Ni naključje, da je Plenarni zbor o dialogu porabil veliko časa in si postavil zahtevne cilje. Spomnim se, da je eden mojih prijateljev, spodbujen s temi sklepi, ponudil svojemu župniku sodelovanje, pa je bil zavrnjen. Vem, da ni bil edini. Prepričan sem, da je pometanje pod preprogo postalo v Cerkvi način razmišljanja in dela večjega Cerkev 48 (2014) 1 dela duhovnikov in škofov. Spomnim se sramežljivega spogledovanja s pedofilijo, nepripravljenosti spregovoriti o homoseksualnih praksah, medlih ali celo naklonjenih stališčih glede novodobnih duhovnosti in utilitaristične etike. Vse to je realnost našega časa. Toga uredniška politika se na eni strani kaže s tem, da prepogosto slišim pikro pripombo, da so avtorji prispevkov zgolj izbranci in za dru- Foto: Tatjana Splichal ge ni prostora, niti v pismih bralcev. Na drugi strani pa me preseneča, da nobena uredniška politika ne sledi škofom ob predstavitvi pastoralnega dela za naslednja leta, namreč procesu »nove evangelizacije«. Drugi poudarek škofov je bil, da so v Cerkvi že sedaj dobre prakse, ki jih gojijo duhovna gibanja. Doslej se ni zgodilo skoraj nič od tega. Sklep Zaradi omejenega prostora sem odprl samo dve vprašanji. Če sem s tem zapisom koga vznemiril, je moj namen dosežen. Ne pričakujem, da se bodo vsi strinjali z menoj. Sam pa sem z izkušnjo več kot štiridesetletnega dela v Cerkvi prepričan, da je to prava pot. Tudi papež Frančišek me je potrdil v mojem videnju Cerkve, ko je dejal, da sloni na treh stebrih: občestvu zakramentov, občestvu karizem in občestvu ljubezni. Če je v Cerkvi v Sloveniji prvi steber še do neke mere zdrav, sta druga dva stebra nedvomno podhranjena. Vem pa, da nobena stavba ne more sloneti na enem stebru. Prav razvijanje teh dveh stebrov pa je porok za uspešno novo evangelizacijo. 33 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Jaz, laik in Cerkev v sedanjem svetu Jaz, laik in Cerkev v sedanjem svetu Štefka Zaviršek, Grosuplje Ko sem dobila vabilo za sodelovanje s člankom v reviji Cerkev v sedanjem svetu (CSS), sem bila precej presenečena, saj je večina doslej sodelujočih vsaj laiških teologov, če že ne duhovnikov ali celo profesorjev in raziskovalcev na Teološki fakulteti. Sama sem čisto navadna kristjanka, pripadnica srednje velike župnije. Kolikor morem poleg poklicnega dela in skrbi za družino, sodelujem v svoji župniji in nekoliko tudi zunaj nje v kakšnem svetu ali odboru, ker čutim odgovornost, da vero, ki sem jo prejela v Cerkvi od drugih ljudi, posredujem po Cerkvi tudi naprej. Poskusila bom vseeno kaj povedati. Prvo srečanje z revijo Pred več kot desetimi leti sem se prvič srečala z revijo Cerkev v sedanjem svetu, ko sem listala po verskem tisku na polici v cerkvi. Takrat sem že bila članica župnijskega pastoralnega sveta in začutila sem potrebo, da zvem kaj več o delu v Cerkvi na Slovenskem pa tudi v svetu. Prej sem prebirala predvsem revije in knjige z bolj duhovno vsebino, ki so mi pomagale pri oblikovanju osebne vere, ki so govorile o odnosu do Boga in o Jezusu, ne pa toliko o Cerkvi kot skupnosti kristjanov. Mnogi članki v CSS so se mi zdeli zanimivi, pomagali so mi k razumevanju življenja Cerkve in nekateri so mi bili tudi v pomoč pri sodelovanju v župniji. Zato sem se na revijo naročila in redno skoraj vse članke z zanimanjem preberem. Še kaj poleg nedeljske maše Zaradi večkratnih selitev se do poroke in stalne naselitve pred dobrimi dvajsetimi leti nisem z nobeno župnijsko skupnostjo povezala tako tesno, da bi tam res čutila pripadnost in domačnost. Vzporedno z vključevanjem otrok k verouku pa sem tudi sama začela pobliže spoznavati dogajanje v domači župniji. Videla sem, da je poleg nedeljske maše in osnovnošolskega verouka še marsikaj, kjer se verni ljudje, laiki, srečujejo med seboj in z duhovniki z različnimi nameni – od sodelovanja pri 34 bogoslužju, skupne molitve, izobraževanja, dobrodelnosti, do dejavnosti, pri katerih gre predvsem za prijateljsko druženje in preživljanje prostega časa. Nekateri so bolj pasivni opazovalci, drugi pa kar veliko časa in energije namenijo za delovanje skupnosti, kjer veliko dajejo in veliko tudi prejemajo. Vse to oblikuje življenje posameznika in širše družbe, ne le v danem trenutku, ampak je preko vzgoje zelo pomembno tudi za prihodnost, zato ni vseeno, kako resno človek »stopi zraven«. Tako kot verjetno mnogi drugi sem bila tudi sama nekaj časa samo opazovalka in odjemalka. Pri šolskem verouku, pozneje pri študentski in zakonski skupini, z udeleževanjem na duhovnih vajah in raznih predavanjih v organizaciji cerkvenih skupnosti, s pomočjo duhovnega vodstva, zakramentalnega življenja, s prebiranjem knjig in verskega tiska, sem prejemala »hrano« za svojo osebno rast in se duhovno oblikovala. Počasi pa sem začutila, da lahko in da sem tudi dolžna vse to na neki način vračati in posredovati naprej, v svoji družini in še več. Zato sem se začela bolj vključevati v župnijsko skupnost. Od sodelovanja pri igrah za miklavževanje in materinski dan ter včlanitve v pevski zbor in med bralce Božje besede je moje sodelovanje prešlo v vključitev v župnijski pastoralni svet. Tu sem res močneje začutila, kako deluje skupnost toliko različnih ljudi in kakšne dejavnosti in potrebe so pri delovanju župnije. Širši pogled na Cerkev Postopoma sem spoznavala, da mi manjka širši pogled, več védenja o Cerkvi in o dogajanju tudi zunaj domače župnije. Vedno je bila tiskana beseda moja redna spremljevalka in večkrat sem se ustavljala pri policah z verskim tiskom. In v pravem trenutku mi je prišla v roke tudi revija CSS. Tu sem našla nekaj več in drugega kot npr. v Družini, ki jo sicer tudi redno berem. Na misel mi prihaja primerjava iz poklicnega dela, s primarnim (osnovnim, najširšim), sekundarnim (specialističnim, zahtevnejšim) in terciarnim (raziskovalnim, študijskim) nivojem zdravstveCerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Jaz, laik in Cerkev v sedanjem svetu ne oskrbe. CSS bi dala v »sekundarni nivo«. Za vsakega, ki zna brati, najbrž revija ni tako zanimiva, da bi jo redno bral. Članki so zanimivi in uporabni za tistega, ki želi kaj več od dnevnih in tedenskih dogodkov. Zelo koristni so za tistega, ki je več kot le »odjemalec«. Večinoma pa tako zahtevni in strokovni – »terciarni nivo« – tudi niso, da bi ne bili razumljivi povprečnemu bralcu. nega za življenje kristjana na mestu, kamor je poklican. Zato bi njim najprej priporočila to revijo. Potrebna je izmenjava mnenj in izkušenj med »primarno, sekundarno in terciarno ravnjo«, da bo življenje in delo vseh obrodilo več sadov. In v CSS je priložnost ta mnenja izmenjavati. Zato bi najprej revijo predstavila članom župnijski pastoralnih svetov in drugim aktivnim sodelav- Uporabni članki Sama se najbolj razveselim tistih člankov, ki se dotikajo pastorale v župniji, ker to življenje in dogajanje najbolj poznam in se mi zdi, da tu lahko največ »koristnega« naredim. Še več bi si želela prebrati o »dobrih praksah« reševanja konkretnih problemov po župnijskih in drugih osnovnih skupnostih, kjer se srečujemo kristjani. Ko se pogovarjam z ljudmi iz drugih krajev, večkrat ugotavljamo, da se spopadamo po župnijah z zelo podobnimi težavami. Včasih pa kje najdejo kakšno prav uporabno in izvirno rešitev in je škoda, da ne vemo zanjo. Mogoče bi bilo koristno pisati tudi o tem. Nikakor nočem soliti pameti župnikom in jim naročati, kaj vse naj bo še v njihovi župniji, ker imajo drugod. Mislim predvsem na laike, zlasti člane župnijskih pastoralnih svetov, ki so ponekod kar pripravljeni ne le predlagati, ampak tudi uresničiti kakšno zamisel, da bo oznanjevanje v župniji bolj slišano, da bo bolj padlo na plodna tla, in bo dejavna ljubezen do Boga in bližnjega otipljivejša. Nekajkrat je tudi med pogovori v drugih, »necerkvenih« okoljih, prišlo do vprašanj v zvezi s Cerkvijo (bolj kot z verovanjem), ki sem jih lahko pomagala razrešiti, ker sem bila bolj seznanjena s tistim problemom, ker sem o njem že kaj prebrala v CSS. Kristjani smo v javnosti velikokrat preveč tiho zato, ker v resnici premalo vemo in ne poznamo niti svoje vere niti Cerkve, ki ji pripadamo. Česar ne poznaš, pa tudi ne moreš imeti rad in ne zagovarjati, ko se srečuješ z neresnicami in polresnicami, ki jih o Cerkvi in njenih ljudeh danes ni malo. Novi bralci Glede na to, zakaj sama berem revijo in v čem mi je v pomoč, mislim, da bi tudi marsikdo od laikov, posebno aktivneje sodelujočih pri delu v župniji ali širši družbeni skupnosti, v njej našel marsikaj ne le zanimivega za svoje védenje, ampak tudi uporabCerkev 48 (2014) 1 Foto: Tatjana Splichal cem v župniji. Koliko jo berejo in koliko je uporabna za duhovnike in druge teologe, pa ne morem presojati. Kako to storiti? Mislim, da na srečanjih raznih skupin lahko ponudimo kratko predstavitev revije v besedi in na ogled posamezne izvode. Zraven pa je potrebno povedati prav to, da smo kristjani premalo seznanjeni s svojo Cerkvijo, z dogajanjem v njej in njenim naukom in se zato ne čutimo dovolj samozavestne. In da ne bomo vsega, kar vemo o njej, prebrali v rumenem tisku in slišali na ulici ali pri frizerju, le vzemimo v roke tudi Cerkev v sedanjem svetu! 35 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Lahko revija cerkev v sedanjem svetu ostane ... Lahko revija Cerkev v sedanjem svetu ostane glasnica sedanjega sveta? Leon Kernel, Prestranek Kako je bilo takrat, ko sem bil še mlad? Prvič sem v roke dobil revijo Cerkev v sedanjem svetu v študentskih letih. To so bila sedemdeseta leta, ko je v Cerkvi na Slovenskem z vso močjo zavel pokoncilski duh. Takrat smo se primorski študentje v Ljubljani tudi zbirali v primorskih študentskih veroučnih skupinah. Za vstop v študentsko veroučno skupino me je navdušila starejša sestra, ki je že študirala v Ljubljani. Primorski študentski veroučni skupini sta bili dve. Prvo je vodil dr. Rafko Valenčič, drugo pa gospod Vinko Kobal. S sestro sva bila pri gospodu Valenčiču, saj sva Rafkota, kot smo mu rekli študentje, poznala iz zgodnjih šestdesetih let. Leta 1963 je v Slavino prihajal kot kaplan v pomoč postojnskemu župniku Francu Boletu. V Slavini je namreč tisto leto umrl gospod župnik Martin Gorše, brat kiparja Franca Goršeta. Gospod Bole in gospod Rafko sta nas pripravljala na prejem prvega obhajila in birme. V tistem času se je Cerkev prenavljala na drugem vatikanskem koncilu. Ker je moje srečanje z revijo Cerkev v sedanjem svetu neposredno povezano z dr. Rafkom Valenčičem, naj nekaj besed napišem tudi o njegovi vlogi pri prenovi in rasti Cerkve na Slovenskem. To sem občutil tudi prek svoje rastí v osebni veri slovenskega kristjana. Prek gospoda Rafka je bila tudi primorska študentska skupina v sedemdesetih letih vpeta v vesoljno prenovo Cerkve. Skupina je štela včasih tudi več kot štirideset študentov iz vse Primorske. Večkrat je gospod Rafko s sabo na srečanje pripeljal ustvarjalne ljudi tedanjega časa, ki so nam predstavili svoj krščanski pogled na delo in življenje. Ker je bil gospod Rafko poleg tega, da je bil profesor na Teološki fakulteti, tudi duhovni vodja bogoslovcev, so primorski bogoslovci ob srečanjih primorske študentske skupine pri delu po skupinah vodili posamezne skupine in si tako nabirali izkušnje za poznejše pastoralno delo. V hvaležnem spominu so mi ostali tudi nekateri izmed teh bogoslovcev, ki so večkrat poskrbeli za prevoz naše študentske družine 36 ob nedeljah popoldan v Ljubljano. Gospod Rafko se je dejavno ukvarjal tudi z družinsko pastoralo, zato smo imeli priložnost pri srečanjih povprašati o vsem tudi nekatere slovenske zakonce. Prav tako je postal takrat tesneje povezan tudi z našo družino in te stike vzdržuje še danes, ko imamo že mi svoje otroke. Poudarjal je pomen župnije in povezanosti z njo. Tudi tako, da še danes ostaja povezan z župnijami in družinami svojih nekdanjih študentov iz primorske študentske veroučne skupine 1. Gospod Rafko pa je bil povezan tudi s preprostim človekom, saj je izhajal s kmetije in je v prostem času veliko pomagal pri delu svoji sestri, ko je kmetija po smrti njenega moža ostala brez moške roke. Zato je znal pomagati bližnjemu v stiski in je tako z zgledom učil tudi nas, študente. Ob potresu v Posočju leta 1976 sta nas skupaj z gospodom Vinkom Kobalom navdušila, da smo se poleti člani obeh primorskih študentskih skupin srečali v Reziji in združili teden duhovnosti z neposredno pomočjo Rezijanom pri odpravi posledic potresa. (Tedanje »slovenske« oblasti pomoči Slovencem v Italiji niso dovolile in so jo skušale preprečiti. Zato smo študentje odhajali v Rezijo posamič oziroma v majhnih skupinah.) Italijanski skavti so bili v okviru popotresne pomoči v Reziji odgovorni za organizacijo šolstva, mi pa za fizična dela. Tako so se dnevi v pogovorih in pesmih končevali zgodaj zjutraj in spet začenjali samo dve do tri ure pozneje, s sončnim vzhodom. Bil pa je to nepozaben teden povezovanja med seboj, navezovanja stika z domačini, pomoči pri delu na kmetijah na tisti plitvi, revni, a prelepi prodnati zemlji, med vršaci, rečnim prodom, cvetočimi rododendroni in zelenečimi vrbami. Srečali smo se z žlahtnimi koreninami slovenske prvobitnosti, jih ozavestili ter delček odnesli s sabo in ohranili v svojih srcih. Spoznavali smo rozjansko narečje, njihovo kulturo, navezovali prijateljske stike z mladimi Rezijani. Sprejeli so nas za svoje. Bila je to dejavna Cerkev v malem. Taka, h kateri nas danes vabi papež Frančišek. V dejavni ljubezni do bližnjega. Ko smo se vračali čez Predel v Slovenijo, nas je pričakal v Logu pod Mangrtom tamkajšnji župnik Cerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Lahko revija cerkev v sedanjem svetu ostane ... Slavko Černigoj, in s ponosom pokazal prvo obnovljeno stavbo v Posočju, župnišče. Ta kraj je bil tedaj dom duhovnosti za primorske študente in je še danes središče duhovnih vaj, kraj nepozabnih srečanj. Veliko smo se pogovarjali tudi o novi podobi pokoncilske cerkve – Cerkve v sedanjem svetu. Tako je Log začrtal poleg vzponov na Mangrt tudi smer najpomembnejšega vzpona v našem življenju skupaj z Bogom in Cerkvijo. Poleg osnovnega študija gozdarstva sem takrat študiral tudi cerkveno glasbo na Orglarskem tečaju TF v Ljubljani. V tistem času je revijo Cerkev v sedanjem svetu urejal gospod Rafko Valenčič. Revija je prinašala koncilski duh v slovenski cerkveni prostor. Ena od tematskih številk je bila posvečena tudi cerkveni glasbi. To mi je poklonil gospod Rafko Valenčič. V osemdesetih letih sem postal stalni naročnik revije Cerkev v sedanjem svetu. V tistih časih politične diktature v Sloveniji smo mladi izobraženci brali vse, kar je dišalo po svobodi kristjanov v družbi. V primorsko študentsko skupino je tako prihajala revija Tretji dan, ki smo jo študentje tudi radi brali. Tudi 57. številko Nove revije smo dobili in fotokopije širili naprej. Tako je bilo moje prvo srečanje z revijo Cerkev v sedanjem svetu prav v letih velikega vrenja v slovenski Cerkvi in družbi, ko se je vse razvijalo z zanesljivimi koraki, ki jih je vodil Sveti Duh. Bil je čas, ko smo ob letnih teoloških tečajih za izobražence študentje in izobraženci polnili veliko dvorano teološke fakultete in požirali predavanja velikih ljudi o delih in viziji Cerkve na Slovenskem in vlogi novih laikov v njej. Spomnim se odmevnega predavanja gospoda Toneta Stresa o svobodi učitelja. (Takrat je tudi zaradi tega predavanja moral zapustiti državo.) Spomnim se zrelih pričevalcev in pastirjev slovenske Cerkve, ki so v najtežjih časih ohranili vero in Cerkev slovenskemu človeku ter novim rodovom kazali zgled pokončnosti in zavedanja, da je nad vsem vendarle Bog. Kako je danes, ko spoznavam, da še vedno nisem zrel? Časi v slovenski Cerkvi so se bistveno spremenili. Cerkev množic, ki so iskale po Jezusovem čudežu v puščavi kruha samo zato, da se jim ne bi bilo treba zanj osebno potruditi, v enaindvajsetem stoletju pospešeno mineva. Slovenske cerkve se praznijo, vendar pa se nekatere tudi polnijo. Leto vere je za Cerkev 48 (2014) 1 marsikoga postalo leto poglobitve osebne vere. Tudi po osebnem križu, ki si ga je upal zadeti na rame in ni zahteval od Jezusa, da ga nosi namesto njega. In zato od Kristusa zahteva svoje zveličanje. Na slovenskem evharističnem kongresu v Celju leta 2010 nas je nagovoril pater Pedro Opeka in Foto: Tatjana Splichal nam pokazal, kaj pomeni živeti evangelij. Tudi pri zadnjem obisku v Sloveniji nam je pokazal, kaj pomeni krščanstvo, kaj pomeni odgovoriti Kristusovemu klicu. Pokazal je zgled mladim, ki tudi danes iščejo Kristusa. Mladim, ki želijo svetu nekaj dati, ne samo prejemati. Nemalokrat jim odrasli v svojem strahu in v premajhnem zaupanju v Božje načrte ponujamo varno izbiro, ker nas je strah lastnega križa. Mladim Pedro Opeka s svojim zgledom po vzoru božje Ljubezni do bližnjega svetuje, da odpre37 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Cerkev v sedanjem svetu – naslov, ki bralca ... jo svoje oči in z njimi zagledajo stisko svojega bližnjega. Pove jim, da se čudež Akamosoa lahko zgodi po vsakem od nas. Da roke, ki jih sklepajo v molitvi k Bogu, odprejo tudi v pomoči bližnjemu in tako izpolnijo Jezusovo naročilo ljubezni. Božjo smer v ljubezni do ubogega bližnjega pa potrjuje tudi sedanji papež Frančišek s svojimi besedami in svojim ravnanjem. Postaja upanje za prestrašeni svet, ki se utaplja v pohlepu bogatih. Cerkev se očiščuje, tudi slovenska v iztekajočem letu 2013, čeprav z bolečimi ranami. V Cerkvi na Slovenskem rastejo živa občestva in gibanja, ki skušajo evangelij živeti in ga prinašati svetu. Tudi župnije postajajo živa občestva. Družine sprejemajo sveto družino in dovolijo, da se tudi v njihovem domu in srcu rodi Jezus. Njegova navzočnost spremeni težak križ v prijetno breme in v blagoslov. Revija Cerkev v sedanjem svetu skuša tem trendom slediti. Vanjo vse več pišejo tudi laiki. Preberem vse članke in ob njih rastem. Z zanimanjem preberem tudi vse članke, ki pomenijo osebno izpoved, tako izpoved laikov kot tudi izpoved duhovnikov. Veseli me, da revija poleg strokovnih člankov objavlja tudi kritična mnenja in osebne izpovedi, ki kažejo resničnost slovenskega kristjana in duhovnika. Večkrat me kak članek v reviji zelo nagovori in bi takoj napisal svoje mnenje ali odgovor. Vendar se misel ob številnih obveznostih ohladi in seveda ne napišem ničesar. Če bi imel elektronski naslov pisca članka, bi pa verjetno takoj napisal misel, dokler je še sveža. Morda bi lahko v prihodnje razmislili o tej možnosti in tako usmerili odmev revije v neposreden dialog bralcev s pisci. Še misel za konec Naše življenje v tem telesu in na tem svetu je minljivo. Delajmo iskreno, z vsemi močmi (brez panike). Povejmo drugim, da jih cenimo in občudujemo, in se imejmo radi med seboj, dokler še lahko. Tudi z revijo, ki je glasnica Cerkve na Slovenskem. Ne glejmo na množičnost in ne na dobiček. Živimo od božjega blagoslova, in ne od tega, koliko nas drugi občudujejo. Sveti Duh pa veje, kjer hoče. Cerkev v sedanjem svetu – naslov, ki bralca pritegne Bernarda Kuzma, Murska Sobota V preteklosti je pri pastoralnem delu v župniji sodelovalo bore malo laikov, kar vsaj deloma izvira iz dejstva, da je bilo dovolj duhovnikov. V današnjem času to ni več mogoče, saj se soočamo z velikim pomanjkanjem duhovnikov. Toda sodelovanja laikov ne smemo videti v luči zapolniti »praznino«, temveč kot potrebo po spremenjenem življenju župnije zaradi spremenjenih družbenih razmer. Potreba današnje Cerkve sama po sebi narekuje vključevanje laikov. Vse pogosteje se bo dogajalo, da bodo pastoralni delavci v delovanju župnije prevladovali, duhovnik bo le njihov duhovni vodja oz. mentor. Večje število pastoralnih delavcev posledično pomeni, da bi se moralo širiti tudi pridobivanje znanj za opravljanje tega poslanstva. Torej je logična posledica, da bi se zato moralo povečati tudi število naročnikov verskega 38 tiska s pastoralnimi vsebinami. Revija CSS je ravno pravšnja. Zastavlja pa se vprašanje, koliko je potreba po branju verskega tiska tudi v zavesti pastoralnih delavcev. Potreba po široki razgledanosti pastoralnih delavcev Živimo v času množične ponudbe tiska v najrazličnejših sodobnih oblikah. Med njimi nemalokrat najdemo tudi take, ki ponujajo za kristjana zavajajoče »duhovne« vsebine. Kako naj se bralec pri izbiri med množičnimi mediji pravilno odloči in izbere pravo branje? Pri svojem pedagoškem delu dijakom pogosto povem, da je pridobitev formalne izobrazbe – spričevalo, diploma – le osnova za življenje. Konec izoCerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Cerkev v sedanjem svetu – naslov, ki bralca ... braževanja pomeni namreč šele začetek neke nove življenjske poti. Učimo se vse življenje. Ko pravijo, »več znaš, več veljaš«, še kako drži! To velja za vse nas, tudi za pastoralne delavce. Prav tako tudi ne smemo vsrkavati vsega, kar nam množična občila ponujajo, ampak moramo znati izbirati. Pridobivati si moramo širino in ustvarjati lasten pogled na družbo. Zakaj v množični ponudbi tiskane besede izbrati prav CSS? Vsak kristjan, še posebej pastoralni sodelavec, bi si moral zastaviti kar nekaj vprašanj: »Kakšna je moja vloga v življenju župnije in širšem družbenem okolju? Kaj Bog pričakuje od mene kot kristjana, pastoralnega delavca? Kako postati boljši človek?« Torej, kaj moram storiti, da bom Bogu po volji? Odgovor je preprost. Živeti v skladu z verskimi vrednotami, biti zgled s svojim delom in življenjem. Zato pa potrebujemo duhovno hrano, ki jo seveda prejemamo vedno pri bogoslužju, kar pa še zdaleč ni dovolj. Potrebujemo tudi branje »knjige vseh knjig«, torej Svetega pisma. Vedno pa duhovno hrano najdemo tudi v verski literaturi in tisku, med katerega spada tudi Cerkev v sedanjem svetu, ki pomeni nadgradnjo verskega strokovnega branja. V njej najdemo dovolj široko paleto zanimivega branja, ki bralcu omogoča spoznavati področja pastorale, hkrati pa ga usmerja v lastno razmišljanje in poglabljanje osebne vere. V njej najdemo tudi odgovore na številna pastoralna vprašanja. Zato bi revija CSS morala postati nepogrešljivi del pastoralnega dela, saj so prav pastoralni delavci najvidnejši Kristusovimi pričevalci v svojem okolju. Poleg pastoralnih vsebin CSS bralcu omogoča splošno razgledanost, saj v njej najdemo vsebine o cerkveni umetnosti, cerkveni glasbi in številnih drugih področjih, ki pritegnejo laike. Že sam naslov revije bralca privlači. Vemo, da so liturgična besedila zelo zahtevna, za marsikaterega laika tudi težko razumljiva in zato manj privlačna. Zato nekdo, ki prebira Sveto pismo, gotovo z veseljem posega še po dodatnih virih in CSS je k temu izvrstna dopolnitev. Spremeniti bo potrebno miselnost Struktura celotnega cerkvenega občestva je zelo različna, prav tako pa je zelo pestra tudi sestava Cerkev 48 (2014) 1 pastoralnih delavcev. Med njimi je veliko takih, ki v župnijskem občestvu sodelujejo prostovoljno nekoliko manj je tistih, ki so na področju pastorale poklicno zaposleni. Pogosto je zmotno mnenje, da so pastoralni delavci predvsem kateheti. Toda pastoralni delavci, kot smo ugotovili, so še številni drugi laiki. Za uspešno delovanje pastorale bi morali bistveno vlogo odigrati najprej duhovniki, ki župnijo vodijo. Izbrati je treba prave sodelavce, ki bodo zaupane naloge opravljali samostojno, odgovorno in bodo pripravljeni svoje duhovno življenje nenehno poglabljati. Gotovo je pomembno tudi to, Foto: Tatjana Splichal da laiki dobro poznajo in razumejo poslanstvo duhovnikov, tudi njihove konkretne naloge. Če bi laiki imeli celovit vpogled v delovanje župnije, bi lahko preprečili napačne interpretacije, do katerih prihaja. Duhovnik pa mora biti dojemljiv za predloge in mnenja pastoralnih sodelavcev – laikov in jih pri svojih odločitvah upoštevati. Pri tem nam je revija CSS lahko v veliko pomoč. Revija CSS nam je torej lahko v pomoč pri pastoralnem služenju, pa tudi pri vsakdanjem delu, pri vzgoji otrok, v poklicu … Kadar govorimo o pastorali, ne smemo mimo tistih, ki so s to službo posredno povezani. To so predvsem starši, ki imajo majhne in šoloobvezne otroke. Njih bi bilo še 39 PASTORALNA REVIJA V SEDANJEM ČASU MOŽNOSTI ZA NOVO RAST Cerkev v sedanjem svetu – naslov, ki bralca ... posebej potrebno nagovoriti in povabiti k naročanju verskega tiska, tudi CSS. Vemo, da vzgoja otroka ni samoumevna, zato je za kakovostno izvajanje starševske vloge nepogrešljivo, posegati tudi po verski literaturi. Zaradi svojih otrok, ki obiskujejo verouk, bi starši morali spoznavati pastoralne vsebine. Čim bolj bodo starši poznali pomen in vlogo pastorale, tem bolj bodo razumeli delovanje župnijskega občestva in se vanj tudi vključevali. Pastorala mora postati del njih samih in njihovih družin. Vzorec vedenja odrasle osebe, torej staršev, se prenaša na otroke. Če bomo sami posegali po verskem tisku, bo to postalo sestavni del ravnanja in vedenja naših otrok. Otroci starše opazujejo in jih posnemajo. Mimogrede in nezavedno vsrkavajo njihovo vedenje. Verski tisk, ki ga imamo doma na vidnem mestu, že s tem opravi del svoje vloge. Odrasli vemo, da smo se kot otroci in se gotovo tudi še danes nekako v sebi vedno znova veselimo, ko »pride«, sedaj že velikokrat tudi po pošti naročena revija ali časopis. Pisano besedo z veseljem pričakujemo, to je že nekakšen družinski ali hišni obred, je sestavni del domačega ognjišča. Čeprav imamo tudi verski tisk sedaj že na voljo preko interneta, ostaja tiskana beseda nekaj posebnega. Ne glede na obliko, pa je verski tisk vsekakor izraz naše pripadnosti Cerkvi. Kako naj kupim to, če ne vem, da sploh obstaja? Glede na to, da je vedno več laikov povezanih s pastoralo, ugotavljamo, da je potencialnih bralcev revije torej dovolj veliko. Zastavlja se le vprašanje, kako revijo CSS približati bralcem? Dejstvo, s katerim bi se pri tem morali soočiti, je, da mnogi verniki, med njimi celo številni pastoralni delavci, revije CSS sploh ne poznajo. Gre za problem pomanjkljive informiranosti. (Takšne so moje ugotovitve v pogovoru s pastoralnimi delavci.) Prvi korak k povečanju bralnosti revije CSS so informacije v pravem času in na pravem kraju. Ob začetku koledarskega leta, kadar duhovnik nagovarja vernike k naročanju verskega tiska, kakor tudi na srečanjih z različnimi skupinami pastoralnih sodelavcev, bi moral svoje člane seznaniti z vsebino CSS in vzbuditi v njih zanimanje po pastoralnih vsebinah ter v njih utrjevati zavest o potrebi po ohranjanju bralne kulture. Zavedati se moramo, da z verskim tiskom svoje življenje du40 hovno bogatimo in vzdržujemo duhovno kondicijo. Promocija verskega tiska je za današnji slog življenja nujna Živimo v času, ko je družba usmerjena v oglaševanje in temu se ni mogoče izogniti niti pri pastorali. Tega dejstva preprosto ni mogoče obiti. Zato je promocija verskega tiska nujna. Današnji življenjski slog je drugačen, kot je bil včasih, zato se je treba znati prilagoditi, kar velja tudi za področje verskega tiska. Veliko vernikov išče informacije na spletnih straneh župnije. Ker se je obisk v cerkvah zmanjšal oz. se verniki manj pogosto in tudi manj številčno udeležujejo svetih maš in drugih cerkvenih obredov, je obveščenost neposredno s »prižnice« zožena na manjši krog ljudi. Najbrž si lahko le predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če bi neka župnija v danem trenutku ukinila dostop do informacij na spletni strani župnije, npr. župnijski list. Obiskovalcev spletnih strani župnij je vedno več in je to za marsikoga bistven vir informacij. Podobno velja tudi za verski tisk. Potrebujemo torej več oglaševanja z raznovrstnimi sredstvi in posredniki. Ne smemo pa pozabiti, da je najcenejše in hkrati najbolj učinkovito »oglaševanje« osebno od »ust do ust«. Ali kot pravi pregovor: »Dober glas seže v deveto vas.« Sporočilo sedanjim in potencialnim bralcem CSS Cerkev soustvarja kulturo družbe, zato ni vseeno, kakšen je pri tem njen delež. Koliko bomo posegali po verskem tisku, je seveda odvisno tudi od bralne kulture slehernega posameznika. Pastoralni delavci bi morali biti med prvimi, ki bi se morali zanimati in posegati po verskih vsebinah. Potem bi jim sledili tudi drugi, ki so kakor koli povezani z župnijskim občestvom ter zavezani in odgovorni za duhovno rast sebe in s svojim zglednim ravnanjem tudi za tiste, s katerimi živijo in delajo. Zavedajmo se, da vsi tisti, ki jim življenje v župniji nekaj pomeni in ki čutijo pripadnost Cerkvi, z branjem verskega tiska prispevajo k živemu občestvu župnije. Trenutnim in potencialnim bralcem, naročnikom revije CSS, želim ob branju mnogo duhovnega bogastva. Cerkev 48 (2014) 1 PASTORALNA VPRAŠANJA Duhovno spremljanje in zakrament sprave Marjeta Avsenik, Dol pri Ljubljani Duhovno spremljanje Vloga duhovnega spremljevalca Kljub temu da se v današnjem svetu zdi, da so ljudje usmerjeni predvsem v materialni svet, sem prepričana, da je v vsakega človeka postavljeno tudi hrepenenje po Bogu. Menim, da vsak človek globoko v svojem srcu išče Boga in marsikdo si pri tem svojem iskanju Boga in njegove navzočnosti želi tudi pomoč izkušenega duhovnega spremljevalca. Milan Bizant v svoji knjigi »Med svetlobo in senco. Kristusov spust v predpekel in duhovno spremljanje« označi duhovno življenje kot »življenje v Svetem Duhu in s Svetim Duhom, ´ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan´ (Rim 5, 5). (…) Temeljno vprašanje pri tem je, kako živeti duhovno, torej kako naj naše srce življenja postaja bolj in bolj odprto Svetemu Duhu. (…) Duhovna oseba dovoli, da Gospod vodi življenje tako, da je vključen v njegovo stvarjenje in odrešenje.«1 Ker je vsak človek torej tudi duhovno bitje, želi v duhovnem življenju tudi napredovati. Pri tem pa Milan Bizant opozarja na to, da se Božja milost človeku ne daje količinsko ali glede na njegovo naprezanje, Bog vse daje iz svoje zastonjske ljubezni do človeka. William A. Barry in William J. Connolly sta napisala knjigo o duhovnem spremljanju z naslovom »Duhovno spremljanje« in v njej pišeta: »Končni cilj duhovnega spremljanja je vedno bil pospeševanje povezanosti v Bogom, zaradi česar je imelo opraviti s posameznikovim odnosom z Bogom. Oseba, ki nudi pomoč, pomaga drugim, da se neposredno obračajo na Boga in da prisluhnejo tistemu, kar jim ima Bog povedati. Žarišče tega načina duhovnega spremljanja je odnos med Bogom in osebo samo.«Ä Potrebno je, da ima duhovni spremljevalec tudi dovolj široko znanje iz področja psihologije, da more v določenih primerih pomagati spremljancu iti preko njega samega, obenem pa se od duhovnega spremljevalca pričakuje tudi dovolj široko teološko znanje, vendar duhovni pogovor ne sme postati teološki pogovor. V duhovnem spremljanju ima posebno vlogo duhovni spremljevalec, ki potrebuje določene lastnosti, saj spremlja spremljanca na njegovi poti za Gospodom. Anselm Grün postavlja merila, ki naj bi jih izpolnjeval duhovni spremljevalec, če želi spremljati nekoga na njegovi duhovni poti. Prežet naj bo z Božjim Duhom, mora pa znati osvojiti človekovo srce; poznati mora samega sebe, da zmore razločevati posamezne vzgibe, občutke, razpoloženja, misli in načrte. Od njega se pričakuje, da premaguje strasti in tako postane domač z vzgibi in ogroženostmi duše. Njegovo srce naj bo čisto, naj bo resnicoljuben. V sebi nosi zanimanje in brezpogojno ter pozitivno naklonjenost do drugega človeka. Naloge duhovnega spremljevalca so: »Duhovni oče se mora zanesti na zmožnosti dojemanja človeka in ga ne sme preobremenjevati s previsokimi merili.(…) Duhovni oče mora čutiti, kaj je za človeka ustrezno. On je odgovoren, če drugi postane preobremenjen in žalosten. Dar razločevanja zahteva, da se vživi v drugega, da ga razume, da upošteva njegova hrepenenja in njegove zahteve, njegovo življenjsko zgodbo in njegove rane in mu da nasvet, ki mu pomaga napredovati v njegovi situaciji. (…) Duhovni oče ne daje le nasvetov, ampak tudi moli za tistega, ki pride k njemu, kajti vidi, pod čem drugi trpi. V molitvi se solidarno vživi v drugega. Toda molitev očetov ne nadomesti lastnega boja. (…) V molitvi postaja duhovni spremljevalec bolj občutljiv za tistega, ki išče nasvet. Molitev ga osvobodi njegovih lastnih projekcij, ki mu med pogovorom vedno znova nehote skalijo pogled na človeka. Molitev v spremljevalcu poraja občutek dobrohotnosti in naklonjenosti ter ga dela odprtega za resnične potrebe in želje brata. (…) Duhovni voditelj ne sme nikoli odvzeti odločitve tistemu, ki išče nasveta, ampak mu sme pomagati pri odločitvi, sme mu podati kriterije za njegovo odločitev.«Ä Cerkev 48 (2014) 1 Vloga spremljanca v duhovnem pogovoru V duhovnem spremljanju je vedno v ospredju odnos med spremljancem in Gospodom. Spremljanec se mora zavedati, da odnos z Gospodom osta41 PA S T O R A L N A V P R A Š A N J A Duhovno spremljanje in zakrament sprave ja tudi takrat, ko se ga človek ne zaveda. Pomembno se je zavedati, da Bog spremljanca stalno nagovarja, od njega pa je odvisno, ali nagovoru prisluhne in ali odgovori nanj ali ne. Spremljanec vedno ostane svoboden v tem odnosu do Gospoda, Gospod pa si vendar želi imeti vzajemen odnos z njim. To pomeni, da je spremljanec v stalnem dialogu z Gospodom, pri čemer je pomembna zavzetost v dialogu z Gospodom, ne glede na zmedo, razočaranja (nad seboj, nad drugimi, nad Gospodom), jezo, nejevoljo na Gospoda, občutkom nevrednosti. Pripravljen naj bo opaziti, kaj se dogaja v molitvi in v njegovem življenju in naj bo pripravljen svoja občutja deliti z Gospodom. V tej pripravljenosti na dialog z Gospodom je spremljanec tudi pripravljen na duhovno spremljanje in na to, da svoje doživljanje odnosa z Gospodom deli s svojim duhovnim spremljevalcem. V človeka je že tako ali tako postavljeno nekaj, kar se upira spremembam in razvoju, kar se pokaže tudi v molitvi. Ta odpor se v spremljancu lahko razvije iz različnih vzrokov: nerazumevanje jezika, v katerem pride izkustvo Boga; tisto, kar spremljanec vidi, je nasprotno od njegovih pričakovanj – vsak nepričakovan dogodek, vsako nepričakovano vedenje in vsak tujec lahko povzroči v človeku nekaj negotovosti in nemira. Pri tem pa se je kljub vsemu dobro zavedati, da »je zmerna stopnja negotovosti potreben dražljaj za rast in razvoj; če nikoli ne bi izkusili ničesar novega, se nikoli ne bi spremenili. Če naj se odnos razvije, mora vsaka oseba v njem dopustiti, da novost in skrivnostnost drugega pretrese vzorčenje odnosa, ki se je razvilo iz prejšnjega izkustva. Tako mora biti vsakdo odprt za to, da izkusi nekaj negotovosti.«Ä Potrebno se je zavedati, da je Gospodova pot odrešenja drugačna, kakor si jo včasih zamišlja človek. Milan Bizant pravi, da je »na duhovni poti torej potrebno prehoditi pot potrpežljivosti in zvestobe v čakanju na izpolnitev Božje obljube. Pričakovanje, ko se zdi, da je vsega konec, da je vsako upanje zamrlo: prav tu je zasejano seme vere. Priznana in okušena lastna nesposobnost more narediti prostor veri v skrivnostnega in nedostopnega Boga.«5 Človek si namreč lahko pogosto predstavlja, da bo Božje odrešenje zanj pomenilo, da bo postal popoln, brez napak in bo tako lahko prišel kar najbližje Gospodu. Vendar to ne drži, ker v resnici »za kristjana odrešenje ne pomeni odstranitve napak in omejenosti. Odrešenje je bolj globinsko, poraja se od znotraj in prihaja skozi srce. Je izkušnja, da smo sprejeti od 42 Božje ljubezni takšni, kakršni dejansko smo, in v moči te ljubezni lahko sprejemamo, ljubimo bližnje takšne, kot so, vključno z njihovo grešnostjo.«Ä Zato je naloga človeka (kristjana) v tem, da opravi svoj del naloge, poklicanosti, ki mu jo je Gospod zaupal, hkrati pa zaupa Gospodu, da bo vedno z njim, tudi v največji stiski in temi ter ga bo pripeljal v odrešenje. Zakrament sprave Anselm Grün spoved že v samem naslovu svoje knjige imenuje praznik sprave. Pravi, da je »spoved konkretna pot, da se pomirimo s seboj in med seboj, da vedno znova vadimo spreobrnitev in Boga izkusimo kot tistega, ki nas brezpogojno ljubi. Spovedi ne smemo osamiti in ločiti od celotnega Jezusovega oznanjenja. Svoj pomen obdrži samo znotraj Jezusovega klica k takšnemu življenju, ki je po volji Bogu in hkrati naši pravi človeški biti. Pri spovedi srečujemo Jezusa Kristusa, ki je grešnikom odpustil krivdo, in srečujemo Boga Jezusa Kristusa, ki nas osvobaja krivde in občutkov krivde ter nam v zakramentu daje izkusiti svojo usmiljeno ljubezen.«7 Vsak kristjan je poklican k osebnemu spreobrnjenju. Pri tem mu je v veliko pomoč tudi zakrament spovedi, zakrament spreobrnjenja. Prvi je imel oblast odpuščati grehe Jezus, ki je bil Božji Sin, kljub temu da so farizeji to imeli za bogokletje. Oblast odpuščati grehe je Jezus podelil apostolom, danes pa ima moč podeljevati odvezo od grehov duhovnik. Človek, ki želi dobro opraviti spoved, mora pri njej izpolniti nekaj bistvenih pogojev: izpraševanje vesti, obžalovanje grehov, sklep o poboljšanju, izpoved grehov in zadoščevanje, ki pomeni opravljanje pokore za storjene grehe. Ko razmišljamo o pokori, je pomembno poudariti dejstvo, da »spoved ne sme biti izhod, da konflikte razčistimo le v osebnem pogovoru z duhovnikom. Nasprotno, spoved od nas zahteva, da iščemo poti, kako lahko skupaj rešujemo konflikte – domov nas pošlje z nalogo, da se spravimo z ljudmi, ki smo jih prizadeli ali ki so užalili nas.«Ä Vsaka dobro opravljena spoved blagodejno učinkuje na človeka. Zato se je potrebno zavedati, da ta zakrament kristjanu ne more pomeniti samo neke obveznosti, ki je zapisana v cerkvenih zapovedih, ampak gre pri tem za podelitev milosti, ki nam jih naklanja Kristus. Ko človek prihaja k zakramentu spovedi, se od njega nekako pričakuje tudi trden sklep in želja po spreobrnjenju, po poboljšanju in izboljšanju življenja. K spreobrnjenju nas je vabil že Cerkev 48 (2014) 1 PA S T O R A L N A V P R A Š A N J A Duhovno spremljanje in zakrament sprave Janez Krstnik, predvsem pa Jezus. Spreobrnjenje tudi ne more biti vezano samo na zakrament spovedi, ampak naj bi bilo del človekovega vsakdanjega prizadevanja za boljše življenje. Jezus je prišel k ljudem zato, da bi se grešniki spreobrnili, prišel je za bolne, ne za zdrave. Grešnikom je izkazoval posebno ljubezen in usmiljenje – ni jih obsojal zaradi njihovih grehov, ampak jih je predvsem vabil k spreobrnjenju. Zdi se, da sta jih prav ta Jezusova ljubezen in usmiljenje nagnila k temu, da so popolnoma spremenili svoje življenje in začeli hoditi za Jezusom. Bog ljudi tako ljubi, da si želi, da bi mogli vsi priti k njemu, da bi se spreobrnili. Na svet je poslal svojega Sina, ki je prevzel človeške grehe nase in je ljudi s tem odrešil smrti. Za ljudi je šel na križ, da bi ljudje lahko živeli v nebesih. Duhovno spremljanje in spoved V preteklosti sta bila spoved in duhovno spremljanje povezana in je bila spoved opravljena že v okviru duhovnega spremljanja. Pozneje so zakrament spovedi ločili od samega duhovnega spremljanja zaradi različnih vzrokov. Cilj spovedi je vzpostavitev stanja milosti in sprava z Očetom, ki jo je človek z grehom izgubil. Duhovno spremljanje pa ima za svoj cilj iskanje Boga v vseh stvareh in dogodkih, vzpostavitev osebnega razmerja z Bogom in življenje iz njega. Pri spovedi človek doživi Božje odpuščanje svojih grehov in to odpuščanje je Božji dar, milost. Namen duhovnega spremljanja pa je v tem, da spremljanec vedno bolj prepoznava Božjo govorico in Božje delovanje v sebi in v drugih ljudeh. Pri spovedi spovednik posluša izpoved spovedanca ter ob tem spoznava in presoja po Božji resnici, pri duhovnem spremljanju pa gre za poslušanje in prepoznavanje Božje govorice v spremljevalcu in njegovih odnosih. Pri spovedi je vsebina pogovora človekov greh, ki kvari odnos z Bogom, s seboj in odnose z bližnjimi ter stvarstvom. Vsebina pogovora pri duhovnem spremljanju pa je duhovna pot spremljanca v njegovi hoji za Kristusom in prepoznavanje delovanje Svetega Duha v njegovem življenju. Cerkev 48 (2014) 1 Pri zakramentu s osebo Jezusa Kristusa, in vernikom, ki prihaja k spovedi. Duhovnik tukaj presoja moralnost dejanj spovedanca in nastopa kot neke vrste zdravnik duše pa tudi kot sodnik. Duhovni spremljevalec pa ima v duhovnem spremljanju vlogo brata v Kristusu in pomaga spremljancu odkrivati Boga in Božjo govorico v njegovem življenju. Pri spovedi gre za odnos med spovedancem in Bogom, pri čemer spovednik nastopa kot posrednik med njima. Pri duhovnem spremljanju pa gre za odnos med spremljancem in Bogom, kjer je duhovni spremljevalec posrednik med njima. Danes imata zakrament spovedi in duhovno spremljanje lahko nekatere skupne povezave, hkrati pa je jasno vidno razločevanje med njima in ju zato tudi ločimo. Lahko se zakrament spovedi opravi tudi ob duhovnem spremljanju, pri čemer pa je jasno začrtana meja med duhovnim pogovorom in zakramentom spovedi. Viri in literatura Barry, W. A., Connolly, W. J., Duhovno spremljanje, Slomškova založba, Maribor 2006. Bizant, M., Med svetlobo in senco. Kristusov spust v predpekel in duhovno spremljanje, zbirka Izzivi Ljubezni 2, Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut, Ljubljana 2009. Grün, A., Duhovno spremljanje pri puščavskih očetih, Slomškova založba, Maribor 2009. Grün, A., Spoved. Praznik sprave, Ognjišče d. o. o., Koper 2010. Manjackal, J., Glej, trkam. Praktični vodnik za tiste, ki želijo opraviti dobro spoved, Center Kraljice Miru Kurešček, Salve, Ljubljana 2006. Opombe 1 2 3 4 5 6 7 8 Bizant, M., Med svetlobo in senco. Kristusov spust v predpekel in duhovno spremljanje, zbirka izzivi Ljubezni 2, Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut, Ljubljana 2009, str. 103. Barry, W. A, Connolly W. J., Duhovno spremljanje, Slomškova založba, Maribor 2006, str. 23, 24, 25, 26, 27, 29. Grün, A., n. d., str. 19, 21, 37, 38, 44, 45, 51–52. Barry, W. A., Connolly, W. J., n. d., str. 109. Bizant, M., n. d., str. 125–126. Bizant, M., n. d., str. 132. Grün, A., Spoved. Praznik sprave, Ognjišče d. o. o., Koper 2010, str. 61. Grün A., Spoved. Praznik sprave, Ognjišče d. o. o., Koper 2010, str. 55. 43 PA S T O R A L N A V P R A Š A N J A Maše po namenu vernikov Maše po namenu vernikov Julka Nežič, Murska Sobota Kadar nanese pogovor na »naročanje maš«, vedno več duhovnikov potoži, da nimajo dovolj »naročil«, verniki pa imajo polno vprašanj zaradi nevednosti glede intencij in tudi zaradi različne prakse po župnijah. Verniki bi morali vedeti … da maše ni mogoče plačati, kajti evharistija je daritev, ki ponavzočuje Jezusovo daritev na križu in naklanja njen sad. Obhaja se v slavo Boga in v zahvalo za odrešenjske milosti človeštvu. Daruje pa se tudi »v odpuščanje grehov živih in rajnih, in za to, da si izprosimo od Boga duhovnih in časnih dobrin« (KKC 1414). Vse to je absolutno zastonjski Božji dar, torej ni plačljiv. Denarni prispevek, ki ga vernik podari duhovniku, da mašuje po njegovem namenu, je dar, »odlična oblika miloščine«, ne pa plačilo za opravljeno delo. … da lahko naročijo mašo za različne namene. Med nameni za maše so najpogostejše maše za pokojne, kar je gotovo izraz človekove vere v večno življenje in povezanosti s pokojnimi ter želje pomagati pokojnemu k večni sreči. Ker med naročenimi mašami bolj poredko zasledimo maše za žive, se zdi, da verniki ali ne vedo, da jih je mogoče naročiti, ali pa premalo zaupajo v Božjo pomoč. Med mašnimi nameni je gotovo najmanj tistih »v zahvalo«, kakor da nam manjka čut hvaležnosti. Smo kakor gobavci, ki jih je Jezus ozdravil, pa se mu je od desetih ozdravljenih prišel zahvalit le eden (prim. Lk 17,11–19). … da lahko naročijo mašo, četudi ne morejo plačati prispevka zanjo. Večina vernikov sicer pozna predpisano višino prispevka za mašo in ve, da je namenjen duhovniku osebno, ne ve pa, da duhovnik sme na dan obdržati dar »le za eno mašo, druge pa mora oddati za namene, ki jih določi ordinarij« (ZCP, kan. 951§ 1). Mnogi tudi ne vedo, da duhovnik ne prejema niti državne niti vatikanske plače in je zato prispevek za mašo namenjen njegovemu vzdrževanju. Še več pa je takih, ki ne poznajo priporočila ZCP (kan. 945 § 2) duhovnikom, da naj »mašujejo po namenu vernikov, zlasti revnih, tudi če niso prejeli nobenega daru«. Tako sme vernik, ki nima (zadostnih) finančnih sredstev, prositi duhovnika, da mašuje po njegovem namenu, četudi mu ne bo mogel dati denarnega prispevka. 44 Duhovniki bi morali …. vernike poučiti, da je maša vrednota, ki je ni mogoče plačati, vsako naročilo maše pa je dobro delo, od katerega imajo »koristi« tisti, za katere se maša daruje, in tisti, ki so jo naročili. Vernikom je treba razložiti, da so nameni za mašo ne samo prosilni (za pokojne in žive), ampak tudi zahvalni. To bo marsikomu pomagalo, da ne bo podlegel mišljenju, da je maša neke vrste »daj – dam«. Prav bi prišel tudi pouk o tem, da je vseeno, kdo mašuje, saj maša, ki jo daruje škof ali župnik, ni več vredna od maše, ki jo obhaja kaplan ali duhovni pomočnik. Bog pri izkazovanju milosti ni odvisen od tega, katero službo duhovnik opravlja. Gotovo ni odveč pojasnilo, zakaj ni mogoče vedno opraviti maše na zaželeni datum, in vernikom priporočiti, da se odločijo tudi za »odposlane maše«. Seveda morajo dobiti zagotovilo, da bodo te maše opravljene. Poleg omenjene kateheze je potrebno z oznanjevanjem mašnih namenov vernike motivirati za obisk delavniških maš in apelirati na njihovo ljubezen do pokojnih in ljudi v stiskah ter na njihov čut hvaležnosti. … odgovorno ravnati z naročeno mašo, saj je v skladu s cerkvenim pravom treba »vsako mašo posebej opraviti po posameznih namenih, za katere so bili dani in sprejeti, čeprav majhni darovi« (ZCP, kan. 948). Da bodo verniki čutili to duhovnikovo odgovornost, je prav, da pred mašo ali v uvodu vanjo duhovnik pove, za koga oz. v kakšen namen bo mašo opravil, in navzoče povabi, da se temu namenu pridružijo. Gotovo je primerno, da mašni namen vključi v prošnje vernikov in jih tako naredi bolj domače in aktualne. Seveda jih bo moral vnaprej napisati, kar zahteva nekaj časa, vendar mu bodo verniki za napoved njihovega namena hvaležni. Imena pokojnih bo vključil v evharistično molitev le takrat, ko to predvidevajo liturgična navodila. … upoštevati vsa navodila Zakonika cerkvenega prava (kan. 945–958) in smernic Direktorija za službo in življenje duhovnikov ( prim. CD 139, 89–91) glede namenov in darov za mašno opravilo. S tem bi se ne le poenotila pastoralna praksa, pač pa bi prišla do izraza tudi bratska povezanost duhovnikov, ki jo verniki tolikokrat pogrešamo. Cerkev 48 (2014) 1
© Copyright 2024