1. No category

Ambassador
BISTVO JE OČEM
NEVIDNO
VSEBINA
1. Zahvala
2. O papigi in vrani
3. Uglašeni
4. Kaj se dogaja v zakulisju
5. Lovec in modrec
6. Kralj, jelen in asket
7. Narada gre po vodo
8. Bali in Vamana
9. Adžamil
10. Kralj brez prsta
11. Deček Pralad
12. Kako je Čintamani pomagala Bilvamangalu
13. Druva išče pravico
14. Princ Ram
15. Zmedeni profesor
16. Tok ljubezni
17. Zgodba o Uši in Anirudi
18. Asket in pastirci
19. Indradjumna in Nila Madava
20. Dvaraka
21. Vrindavan
22. Jašodino darilo za Radiko
23. Kruta realnost
24. Lov na srečo
25. Moč zvoka
ZAHVALA
Hvala vsem prijateljem, sopotnikom, iskalcem, učiteljem, staršem, ženi, otrokom, voditeljem,
jogijem, svamijem in nasploh vsem situacijam, ki so mi na potovanju pomagale pri evoluciji
zavesti, ki se dogaja še danes in se bo še naprej, vse dokler ne bom izstopil iz kroga samsare
(ja, ja, kar malo se potrudite in poiščite, kaj pomeni samsara). Res pa je, da je bil določen del
mojega življenja katarzično intenziven in zato sem se odločil zbrati vse zapiske, dnevnike,
kasete, zgodbe in spoznanja, ki sem jih v tem času beležil, ko sem kot ulični glasbenik in
backpacker potoval skozi mnoge kraje, vasi in mesta ter bival po kampih, hostlih, ašramih,
kmetijah, skupnostih ... od Tokia pa vse do Lizbone. Upam, da boste lahko tudi vi ob branju
podoživeli mojo pot.
O PAPIGI IN VRANI
Nekoč je v prekrasni vili neke
bogate družine živela prelepa
papiga. Bila je zelo bistra, znala je
oponašati vse mogoče glasove in
je imela veliko zlato kletko,
okrašeno z diamanti. Vsi v družini
so jo imeli zelo radi in so res z
ljubeznijo skrbeli zanjo ter jo
hranili z najboljšimi semeni,
oreščki in sadeži. Papiga je bila
popolnoma zadovoljna in je s
svojim petjem veselo zabavala vse
člane družine. Včasih, ko so njeno
kletko postavili na veliko teraso,
je lahko videla letati naokrog tudi
druge ptice.
Tako je vsako popoldne na drugi
strani dvorišča v letni kuhinji
služkinja čistila za kuharji in
pomivala posodo. Vsakič je ob
tem času na bližnje drevo priletela
vrana in začela krakati, če slučajno služkinje še ni bilo. Na ta način je vrana vsak dan izprosila
ostanke hrane in se do sitega najedla. Papiga je s terase opazovala dogajanje in nekega dne se
ni mogla več zadržati: »Kaj se pa tako grdo dereš kra – kra? A ne znaš lepo prositi? Pa kaj bi
prosila, a ne, ko pa vsak dan dobiš le na pol pokvarjene pomije. In poglej, kakšno razcefrano
perje imaš. Le kako lahko taka letaš naokoli in spuščaš te grozne glasove? Očedi se, zapoj
lepo, zabavaj ljudi in imela boš vse obilje, ki ga imam jaz. Le kdo te bo prenašal tako črno
sitnobo?«
Vrana je veselo brskala naprej po pomijah in se ni ozirala na papigino provociranje. Toda
papiga ni in ni mogla nehati in se je še naprej širokokljunila ter napihovala kot balon. Vrana je
napolnila svoj trebuh, pogasila žejo v bližnji mlaki in mirno zletela na papigino kletko: »Že
res, da lepo poješ, imaš krasno perje, čist dom, zdravo hrano in svoje oboževalce. Uh, saj res,
in kdo me bo prenašal? No, iz dneva v dan letam svobodno po vsem širnem nebu, med
zelenimi gozdovi, nad prelepimi slapovi in rekami, se veselo družim s prijatelji in nikoli se še
nihče ni pritožil.«
Vrana se je nagnila naprej in s kljunčkom potrkala ob rešetko:
»Hja, kletka je res zlata in razkošje, ki ga uživaš je res božansko. Ampak vseeno ga ne bi
nikoli zamenjala za svojo svobodo, pa tudi če bi do konca življenja morala jesti najbolj gnilo
hrano. Kajti to, kako živim, ko živim svobodno, je smisel mojega obstoja in se sprejemam
tako, kot sem, srečno krakajočo smrdljivo vrano.«
Vrana je še naprej vsako popoldne malicala »Pri papigi«, toda papiga je vselej le čemerno
sklonila glavo in prenehala peti.
UGLAŠENI
Harmonija. Resonanca. Uglašenost.
Povezanost z vsem, kar nas obdaja,
in z vsem, kar je v nas. Vse je
popolno urejeno. Teče po svojih
utečenih tirnicah. Vprašanje je le,
ali smo mi uglašeni na to noto
zavedanja. Ali znamo vibrirati na
valovih te frekvence? Če okušamo
to notranjo radost enosti, potem
verjetno sedaj ne bi brali teh vrstic,
niti kakih drugih in bi se utapljali v
oceanu blaženosti vseprežemajoče
harmonije. Vsako takole pisanje,
muziciranje, predavanje, iskanje,
romanje ali kakršna koli druga
oblika priklapljanja in uglaševanja
preko spoznanj drugih duš lahko
zelo nerodno vpliva na evolucijo
zavesti posameznika. Tako te
vrstice pišem le zato, da vsi, ki se
uglašujejo, iščejo, povezujejo z
absolutom, dobijo občutek varnosti
ter pripadnosti, saj zna biti ta
proces uglaševanja v glavnem zelo
naporen. Nikakor nas nihče ne razume, smo čudni, izolirani, odsotni, sebični in ne vem kaj še
vse zna prileteti iz ust naših najbližjih. Po domače povedano: vse je ok, ne rabite psihiatra,
mnogi so šli skozi to fazo, jo preživljajo v tem trenutku in mnogi jo bodo še morali izkusiti.
Tako da kar pogumno naprej. Niste sami tam zunaj sredi grobe kockaste materije. V etru nas
je na bilijone in tone podobnih, ki smo nekoč na podoben način začeli dobivati čuden
občutek, da s tem načinom življenja, ki nam je bil vsiljen, nekaj ni v redu.
Ok. Sedaj pa praksa. Krava hodi in ob cesti zagleda prežvečen izpljunek sladkornega trsa: »U,
krasno, poglej ta trs, zagotovo je še kakšna sladka kapljica v tem izpljunku.« In žveči, žveči,
žveči, čeprav je pred njo to počela ne le ena krava in tudi verjetno še kakšna koza bi se našla,
pa še kdo. Tako da o sladkem eliksirju že zdavnaj ni več sledu, ampak ne glede na to je krava
vztrajno žvečila naprej v upanju na najboljše, čeprav je že neštetokrat doživela podobno
situacijo. Na podoben način delujemo tudi mi. Jemo, pijemo, potujemo, obiskujemo,
poslušamo, občujemo, delamo, se izobražujemo in še marsikaj počnemo na fizičnem,
intelektualnem in čustvenem nivoju z enim samim ciljem: čutiti zadovoljstvo. S tem ni nič
narobe. Tisti, ki »preša« mošt sreče in ga tudi lahko pije na ta način, je zelo srečen in
izpolnjen v vseh pogledih in prav je tako in naj mu bo tako še na mnoga leta. Problem je
takrat, ko oseba naenkrat v vseh teh aktivnostih začne čutiti nekakšno praznino, rutino in
neizpolnjenost. Kot da ima pred sabo prekrasno pojedino z vsemi mogočimi vrstami hrane v
prelepo ukrašenih posodah in krožnikih. A bolj ko okuša, grize, srka, pije in se baše, vse je
brez okusa. Čudna izkušnja, ampak najboljša možna primerjava za opis občutij neke osebe, ki
začenja obujati izvorno vibracijo v sebi in loviti absolutno frekvenco. Zakaj se človeku začne
dogajati kaj takega? Lahko bi rekli, da ima polno rit vsega in ne ve več, kam s sabo, pa mu je
pač malo dolg čas. Ampak take stvari se dogajajo tudi takim, ki nimajo možnosti uživati na
vseh nivojih prešanja sreče. Torej, kaj je tisti razlog, ki nam omrtvi jezik, da ne moremo
okušati obilne pojedine? Krivi smo sami. No, bolje rečeno, zaslužni za ta preboj smo mi sami.
V prejšnjem življenju smo na področju duhovne rasti dosegli neko določeno stopnjo in sedaj
nas moč procesa evolucije zavesti zopet rine naprej, vse dokler se ne uglasimo na noto
absoluta, dosežemo popolnost, se osvobodimo kroga rojevanja in umiranja. Pri tem procesu je
glavni faktor intuicija, ki nas vodi skozi vse to preko raznih dogodkov, ki nam pomagajo
obuditi spomin na občutek uglašenosti.
Uglašenost vsaka oseba doživlja drugače in tukaj ni formule. Vse je že v nas. Smo popolni
delci popolne celote in imamo vse lastnosti oceana harmonije. Ni nam treba telovaditi,
potovati, delati, meditirati in plačevati, da bi to popolnost in harmonijo dobili od nekoga ali iz
nekega drugega vira. Vse je tu, v našem srcu. Vprašanje je le, kaj, kdo, kako ali kakšen
dogodek nam bo to zavedanje obudil. Naravnal frekvenco. Uglasil struno na pravo noto. Tako
so vse duhovne prakse na svetu tukaj zato, da pomagajo dušam obuditi to izvorno zavedanje.
Tako so vse skupine in posmezniki, ki delujejo na tem področju, točno tam, kjer morajo biti.
Za vsako dušo, ki vibrira na določeni noti. Nihče nikoli ne izgublja. Tukaj ni pravovernih in
krivovernih. Vsi so točno tam, kjer morajo biti v skladu s svojim stanjem obujenosti. Kaj pa je
merilo za preverjanje avtentičnosti občutkov obujanja? Če vidimo, da nam določene osebe,
družba, dogodki ali praksa pomagajo pri odvajanju od grobe in fine materije, potem vemo, da
smo na pravi poti. Takrat, ko vsi neugodni občutki (poželenje, jeza, pohlep, strah, slepilo ...)
izginjajo, pa četudi nam v vsakdanjem življenju ne manjka situacij, kjer smo ves čas
izpostavljeni takim stresnim izkušnjam. Ko nas vse bolj preveva občutek radosti in enosti z
vsemi in bi jih najraje objeli vse naenkrat.
Kaj je realnost in kaj je privid? Kdo ima prav in kdo živi v zmoti? Nešteto argumentov se
lomi med sabo kot kopja sovražnih plemen. Toda izza vseh teh hrupnih prizorov naših malih
gledališč se širi tok izvorne ljubezni, ki je kot ocean sreče. Če nekoga poškropi samo ena
kapljica iz tega oceana, lahko v njej utopi ves svet. Zato ni primerno javno govoriti o tej
ljubezni. Kljub temu bo človek, ki je opit s tako kapljico, preplavil vsakogar, ki se mu
približa, čeprav mu sprva nihče ne bo verjel niti besede.
KAJ SE DOGAJA V ZAKULISJU
Dobrodošli v našem malem gledališču, v »vesolju«, kjer se večno odvija ena največjih
tragikomedij z naslovom Življenje. V grobem lahko celotno sceno razdelimo na tri dele: višji,
nižji in srednji planetarni sistem. Vsi so popolno opremljeni z vsem potrebnim za uprizoritev
dram, ki bi jih lahko poimenovali tudi Rajska, Peklenska in Zemeljska predstava. Najbolj
tragikomično je, da se vsi udeleženi igralci v teh dramah zavedamo (eni bolj, drugi manj), da
je vse skupaj igra in da se pod masko raznih vlog skriva naša prava identiteta. A vseeno smo
toliko prezaposleni s svojo vlogo, da si nikakor niti za trenutek ne želimo sneti maske in
zadihati z lastnimi pljuči. Kot da nas je strah realnosti in se zato raje še naprej znojimo pod
masko neke vloge.
Vsekakor bi bilo pametno navreči še kakšen tehnični podatek o gledališču in sceni, da ne bo
vedno največ govora samo o igralcih. Celoten teater je obdan s sedmimi debelimi sloji
osnovnih elementov (zemlja, voda, ogenj, zrak, eter, um, intelekt in ego) in ima obliko
ogromnega mehurja ali jajca. Polovica gledališča (mehurja) je napolnjena z vodo vzročnega
oceana in na gladini počiva glavni režiser - »vesoljni bog« ali Višnu. Že pred razdelitvijo vlog
iz njegovega popka požene lotos, ki se dviga visoko proti vrhu mehurja, in ko se cvet odpre,
lahko opazimo, kako sedi na sredi v pozi za meditacijo sam scenski mojster Brama. Brama ni
samo glavni organizator za sceno, temveč tudi glavni oblikovalec vseh vlog in mask
(kostumov). Hkrati z ostalimi planeti je postavljen in aktiviran tudi glavni reflektor – Sonce,
sicer bi v tem hermetično zaprtem megalomanskem jajcu vladala trda tema. Maske so
oblikovane tako, da igralci določenega planetarnega sistema ali scene s svojim dodeljenim
telesom ne morejo igrati vlog v drugih scenah (višjih ali nižjih). S strani glavnega režiserja je
vsakemu igralcu dodeljena nova vloga v skladu z njegovo željo in s strani scenskega mojstra
Brame je izdelana nova maska – nova vloga – novo telo. Čas igra v našem gledališču zelo
pomembno vlogo, saj vsakemu igralcu določa rok trajanja njegove maske. Je kot nevidna
energija, ki počasi najeda vse, kar nas obdaja, kot tudi naša vozila (telesa) oziroma maske.
Največji problem pri igralcih je, da bi najraje vsi ves čas igrali glavno vlogo. Kot nekakšni
bogovi s svojimi služabniki bi uživali v vsem, kar jih obdaja. Rezultat takšne miselnosti je
seveda kaos. Okolje je tako nasičeno s sovraštvom, konflikti in nasiljem. Toda odstotek
svobodne volje, ki ga imajo vsi igralci, je dovolj velik, da usmerja scenarista in režiserja.
Scenarist je zopet Brama, ker najbolje pozna sceno in zna igralcem poiskati najprimernejšo
vlogo in okolje, kjer bodo lahko izpolnili svoje načrte in želje. Režiser je nekakšna ekspanzija
Višnuja, ki se pojavlja tudi kot notranji glas, intuicija ali inspiracija v srcih vseh živih bitij. Ta
notranji glas nas spremlja ves čas in nam pomaga v skladu z našimi željami. Naše telo je
sestavljeno iz petih grobih (zemlja, voda, ogenj, zrak, eter) in treh finih (um, intelekt, ego)
elementov.
Sicer pa si lahko telo predstavljamo kot drevo in na tem drevesu sta dve ptici. Ena je Atma, to
smo mi, naš pravi jaz, duhovna iskra ali duša. Druga pa je Paramatma (intuicija) ali aspekt
boga, ki nam ves čas potrpežljivo sedi ob strani in opazuje naše početje. Atma okuša različne
plodove na tem drevesu. Ti plodovi so rezultati naših dejanj iz preteklih življenj. Eni so
sladki, drugi pač grenki. Igralci smo duhovne iskre, materialna telesa so le naši kostumi. So
kot vozila, s katerimi uresničujemo svoje načrte in želje. Problem je v tem, da so vsa telesa
(tako človeška kot živalska) minljiva. Poleg tega so izpostavljena zobu časa in zato ostarijo,
zbolijo, se osmrdijo in na koncu odpovejo.
Skupna točka vseh vlog, vseh naših usod, je sreča. Zadovoljstvo je smisel življenja. Sreča je
razlog, zaradi katerega sanjarimo, hrepenimo in se trudimo biti aktivni na vseh mogočih
področjih, ki nam navidezno obljubljajo vsaj kapljico te neprecenljive substance. Ampak
sreča, ki jo doživljamo prek naših minljivih čutov, je lažna, saj nas nikoli ne more izpolniti v
popolnosti, da bi to trajalo večno. Na primer ugodje, ki ga čutimo med hranjenjem, traja,
dokler želodec ni poln. Če pojemo preveč, se vse skupaj lahko sprevrže v trpljenje. Podobno
je z vsemi ostalimi čutili, ki s starostjo povrh vsega še oslabijo in popolnoma odpovejo. In to
se dogaja ves čas.
Mi, igralci, duhovne iskre, menjamo telesa (kostume), tako človeška kot živalska. Obstaja
8.400.000 življenjskih oblik: od vodnih rastlin in živali do ptic, plazilcev, kopitarjev, sesalcev
in drugih živih bitij. Toda to so le obleke, maske, vozila, s katerimi se gibljemo naokrog in
skozi katera lahko sploh vidimo, čutimo, dojemamo in delujemo v tem svetu. Med vsemi temi
kostumi je samo človeški obliki dano, da razvije razum do take mere, da lahko dojame svoj
dejanski položaj in zato začne delovati v prid svoje osvoboditve iz tega kroga rojevanja in
umiranja. Živali imajo precej večjo kapaciteto zadovoljevanja svojih čutil in zaradi tega
nimajo zdravstvenih ali moralno–psihičnih težav: sloni lahko pojedo na stotine kilogramov
hrane na dan; tigri lahko prebavijo ogromne količine mesa, ne da bi ga morali pred zaužitjem
mleti, tolči, cvreti, kuhati ali peči; golobi se lahko parijo desetkrat na uro; svinje se celo parijo
z brati, s sestrami, starši; medvedi dremljejo po več mesecev preko zime itd. Živalska oblika
telesa je preprosto bolje zgrajena za uživanje sreče preko čutil. Tudi um jim deluje zelo
preprosto, saj vidimo, da so živali z malim zadovoljne in zelo prilagodljive, medtem ko je za
človeka značilno, da več kot ima, večji sta njegova nesreča in osamljenost. Dejstvo je, da
človeško telo ni namenjeno pretiranemu zadovoljevanju čutov. Iskanje sreče v hrani, slavi,
spolnosti, bogastvu in podobnih čutnih užitkih se ne obnese. To je razvidno iz življenj raznih
znanih bogatih osebnosti kot tudi v vsakdanjem življenju.
Vsako živo bitje je žrtev štirih osnovnih potreb (hranjenja, spanja, razmnoževanja in
branjenja) in je izpostavljeno štirim neizogibnim bedam: rojstvu, bolezni, starosti in smrti.
Takšna so pravila igre v tukajšnjem gledališču, ki si jih prisiljen sprejeti, če se hočeš
normalno gibati in razvijati v družbi. Poleg tega nas tarejo nadloge, ki so produkt naše psihe
in telesa; pa nevšečnosti, ki pridejo od drugih živih bitij, in seveda tegobe zaradi naravnih
katastrof ali ekstremnih vremenskih sprememb. Nobeno živo bitje se ne more izogniti tem
pravilom. Vsakdo, ki je sprejel enega od kostumov, je prisiljen ostareti, zboleti in umreti in
ves čas bo moral skrbeti za svoje udobje, hranjenje, razmnoževanje in spanje. Glede na to, da
so vsa ta čutna zadovoljstva dostopna tudi živalskim oblikam, bi bilo logično, da človek ne bi
vse svoje življenjske energije tratil za izboljšanje svojega telesnega, mentalnega,
intelektualnega in čustvenega udobja.
Namen človeške oblike, človeškega razuma, je razumevanje večnosti, osvoboditev iz kroga
rojstev in smrti ter končna vrnitev v transcendentalno atmosfero. Poleg tega se je treba
zavedati, da na tem našem odru vlada neizprosen zakon akcije – reakcije (karma) in je zelo
pomembno, kaj mislimo in počnemo. Vsak korak, vsaka misel, vsaka beseda in seveda
dejanje ima svoje posledice. Kar seješ, to žanješ. Tako lahko dojamemo, da rezultat naših
pozitivnih in negativnih dejanj ter naše želje in nedokončani življenjski načrti določajo
nadaljnje destinacije naše usode, na primer naše novo rojstvo (spol, kraj, čas, družino, status,
itd.), naš novi kostum, našo novo masko. Vendar pa se je ves čas treba zavedati, da mi nismo
ta materija.
»To je moja roka, noga, glava, telo, ampak to nisem jaz. Jaz posedujem to telo. Jaz sem samo
lastnik tega telesa.« Kot sedemo za volan in upravljamo z mehanizmom avta, da se avto
giblje, tako je tudi z našim telesom. In ko je avto star, izrabljen in pokvarjen, ga zamenjamo.
Tako kot ponošeno obleko. Povsem enako je s telesom. Zakaj je naši generaciji znanstvenotehnološkega napredka tako težko sprejeti to golo dejstvo? Zakaj še vedno upamo, da bodo
vsa ta znanstvena dognanja zadnjih nekaj desetletij spremenila in izboljšala naše življenje?
Čeprav je za večino teh velikih dognanj (pristanek na Luni, Darwin, prepovedana arheologija,
črne luknje, nastanek vesolja in življenja ipd.) dokazano, da so potegavščine, še vedno sedimo
pred televizijskimi zasloni in z občudovanjem spremljamo računalniške simulacije nastanka
vesolja in lažne posnetke raznih planetov v mnogih poljudnoznanstvenih oddajah.
Kaj je realno in kaj je iluzija, je zelo relativna stvar, saj za reševanje tega in vseh ostalih
vprašanj uporabljamo svoj razum. Tako naš um kot tudi razum pa sta prav tako iz istih
substanc kot vse ostale stvari na odru, ki so pod vplivom časa. Poleg tega tako razmišljamo v
okviru pojmov in besednih imenovanj, ki so prav tako del tega iluzornega gledališča. Zato je
najbolje, da v tem ogromnem »šovbiznisu« pokukamo v zakulisje in že takoj nam bo marsikaj
jasno. Če pa odkrijemo zasilni izhod, potem bomo videli stvari take, kot so, in ne take, kot se
zdijo na prvi pogled. Bistvo je namreč očem prikrito!
LOVEC IN MODREC
Nekoč je živel lovec Mrigari. Bil je to zelo okruten lovec, saj je naokrog po gozdu nastavljal
najstrašnejše pasti, iz katerih se živali nikakor niso mogle rešiti in so umirale v hudih
bolečinah. Mrigari je imel trdo srce in ga pogled na trpeče živali niti malo ni ganil.
Nekega dne se je po tem gozdu sprehajal modrec Narada. Ko je naletel na kakšno ujeto žival,
jo je izpustil in ji pomagal na noge. Vse bolj pa je bil začuden, ko je videl, da so te pasti v
velikem številu nastavljene po vsem gozdu. Tako so sedaj ranjene živali trumoma bežale iz
svojih pasti in Mrigari je takoj vedel, da je nekaj narobe. Prijel je za lok, si nadel tok s
puščicami, pograbil sulico in se pognal v gozd. Že od daleč je opazil asketa, kako hodi od
pasti do pasti in osvobaja živali. Zakoračil je proti njemu in ko se mu je čisto približal, se je
na veliko začudenje Mrigari povsem umiril in vljudno pozdravil.
Narada se je ozrl: »Dober dan. A ti nastavljaš te pasti? Zakaj pa loviš na ta način? Zakaj ne
pobiješ živali takoj, če jih že moraš loviti? Zakaj jih puščaš trpeti v teh hudih bolečinah?«
Mrigari je zaradi vpliva bližine svetnika Narade popolnoma spremenil svoj značaj in je mirno
odgovoril: »Nikoli nisem pomislil na to, da te živali trpijo. Enostavno mehansko opravljam
svoje delo tako, kot me je naučil moj oče. Tudi njega je poučeval njegov oče in tako nazaj.
Živali pojemo, kože ustrojimo in prodamo in tako iz roda v rod živi naša družina.«
»Pa nisi nikoli slišal za zakon akcije-reakcije, ki vlada v vsem vesolju? Kar seješ, to žanješ.
Danes jaz tebe, jutri ti mene. A se zavedaš, kaj te čaka v prihodnosti, če ne boš spremenil
svojega življenja? Na, poglej si svojo usodo,« je dejal Narada in s pomočjo svoje mistične
moči podaril lovcu vizijo v njegovo bodoče življenje. V lovčevi viziji je na tisoče razjarjenih
živali dirjalo proti njemu, ga prebadalo s svojimi rogovi, grizlo po vsem telesu, trgalo njegove
ude, ga teptalo in paralo s svojimi ostrimi kremplji.
»Dovolj, dovolj!« je vpil lovec. »Kaj je to, kaj se dogaja z mano?«
Narada je popustil: »Ja, saj si hotel videti svojo prihodnost. Vse to te čaka, če boš nadaljeval s
svojim ustaljenim načinom življenja.«
»Ne, prosim, ne. Nočem tega. Pomagaj mi, modrec, pouči me, kako naj nadaljujem,« je padel
na kolena Mrigari.
»Najprej zlomi lok in puščice, potem te bom zares začel poučevati.«
»Ampak kako? To vendar ne gre, kako bom preživljal družino?«
»Ne skrbi«, ga je pomiril Narada, »Če se prepustiš vodstvu razsvetljene duše, bo vse v
najlepšem redu, le zaupaj mi in stori vse tako, kot ti bom rekel.«
Mrigari je begal z očmi sem ter tja in s pogledom, polnim dvomov, opazoval svoj lok pa spet
modreca Narado. Ko pa je pomislil na prizore iz svoje prihodnosti, ga je spreletel srh in je
dejal: » No, prav, pa naj bo. Prosim te, modrec, vodi me.«
Pograbil je lok, ga prelomil na pol, polomil puščice in zalučal sulico daleč v gozd. Padel je na
kolena pred modreca Narado in ga prosil za pomoč.
» Najprej bova osvobodila vse živali, nato boš vse svoje ustrojene kože in ostalo imetje
podaril naokrog. Potem se s svojo družino preseli k reki Ganges in si na obrežju postavi nov
dom. Pred hišo posadi sveto rastlino Tulasi in jo vsak dan zalij ter kroži okrog nje, ko boš
ponavljal svete mantre. Vsakomur, ki pride mimo, mu izkaži spoštovanje, ga povabi v hišo,
da si odpočije, naje in napije do polnega zadovoljstva. Ne skrbi, ničesar ti ne bo manjkalo, če
boš iskreno radodaren in iz srca pripravljen pogostiti vsakega romarja. Če boš upošteval moja
navodila, boš živel srečno in zdravo do konca svojih dni in še naprej.«
Narada se je poslovil, Mrigari pa je ves presrečen stekel domov, da pove ženi, kaj se mu je
zgodilo.
Pretekel je mesec ali dva in Narada je bil na obisku pri modrecu Parvata Muniju. Parvata je
slišal za dogodek z lovcem in je izrazil željo, da bi ga rad spoznal.
» Seveda«, je dejal Narada, » pojdiva, tudi sam bi ga rad obiskal.«
Ko sta se modreca bližala Mrigarijevi kolibi, sta že od daleč opazila velikega postavnega
človeka v belem, ki z vzdignjenimi rokami teče proti njima in vzklika v znak dobrodošlice.
Preden pa je padel pred njuna stopala v znak spoštovanja, je previdno odstranil mravlje, da jih
ne bi pomendral. Narada in Parvata Muni sta se spogledala: » To pa je sprememba.«
» Kar naprej, kar naprej,« je veselo vabil Mrigari, »in hvala za vse te dragocene napotke, ki si
mi jih dal. Šele sedaj počasi vidim, kako se odvija življenje v resnici in kako univerzalni
kozmični zakoni urejajo to vesolje. Mimoidoči romarji so prezadovoljni in mi res ničesar ne
manjka, kot si sam dejal, tako da ves višek dobrin delim naprej tistim, ki so jih potrebni.«
Tudi sam Narada je bil presenečen, saj je vsake pol ure prišel kdo mimo, izkazal Mrigariju
spoštovanje, ga prosil za blagoslov in mu daroval hrano, obleko, začimbe ... Tako je Mrigari v
bistvu postal lokalni svetnik, saj so ljudje ob njegovi spremembi in odločnosti pri upoštevanju
Naradovih načel čutili velik navdih za duhovno življenje. Parvata Muni pa je dejal: »Sedaj,
moj dragi Narada, resnično ne moreš več prikriti svoje čistoče nesebičnega delovanja in
vdanosti Narajanu. Zato neprestano padam pred tvoja stopala v znak spoštovanja.«
KRALJ, JELEN IN ASKET
Nekoč, pred zelo davnimi časi je
živel veliki kralj Barata, ki je vladal
celotnemu našemu planetu, saj se je
kasneje naše Zemlje prijelo ime
Barata Bumi. To pomeni, da je bil
kralj zelo dober in so ga imeli radi ne
le ljudje, ampak vsa druga živa bitja
kot tudi prebivalci drugih planetarnih
sistemov. Barata Maharadž je bil tudi
zelo spiritualno usmerjen in se je s
starostjo vse bolj nagibal k duhovnim
praksam meditacije, askeze, služenja
in oboževanja. Tako je lepega dne
sklical vse svoje najbližje in jih
obvestil, da bo zapustil vse imetje in
se šel pripravit na odhod iz telesa
(smrt). Pravično je razdelil vse
funkcije, bogastvo in nasledstvo ter
slekel vsa svoja razkošna kraljeva
oblačila in nakit. Ogrnil se je v
preprost čadar, večji šal ali ogrinjalo,
ki ga pogosto uporabljajo asketi ter se
peš odpravil globoko v gozdove med
visoke hribe.
Na primernem kotičku si je zgradil preprosto kolibo, ki ga je varovala pred dežjem, vetrom in
žužki ter drugimi nevšečnostmi. Vsak dan se je popolnoma zatopil v meditacijo in negoval le
še eno željo: priti v stik z vrhovno dušo in se vrniti v transcendentalno atmosfero, kjer ni
rojstev, starosti, bolezni in smrti.
Nekega dne je odšel po vodo k bližnjemu potoku in opazil brejo košuto, kako mirno pije.
Naenkrat se iz bližnjega grmovja zasliši grozovito rjovenje tigra. Košuta se je tako prestrašila,
da je v trenutku hotela preskočiti na drugo stran potoka. Vendar je bil šok in napor pri skoku
tako silovit, da se je zgrudila na tla in takoj povrgla jelenčka ter takoj zatem poginila. Jelenček
se je nerodno kobacal proti potoku in voda bi ga zagotovo odnesla, če ne bi posredoval sam
Barata, ki je opazoval ves dogodek z drugega brega potoka. Tako je kralj Barata rešil jelenčka
in ga vzel k sebi. Lepo je skrbel zanj, ga hranil in pestoval. Kmalu si je jelenček tako
opomogel, da je lahko sam veselo stopical naokoli in tako vse bolj in bolj motil ter odvračal
Barato od vsakodnevne meditacije. Barata je poskušal jelenčka poučiti, da naj se določen čas
igra sam ali pa naj počiva v kolibi. Lahko bi se počasi že naučil tudi sam iskati hrane. Toda
ne. Jelenček je vse bolj in bolj zbujal pozornost, ker pač ni imel ne mame niti očeta ali pa
vrstnikov, ki bi se igrali z njim. Tako je za malega bambija Barata predstavljal vse, saj je bil
edina družba tod okoli in še roka, ki ga hrani. Barata je v nekaj mesecih pozabil, zakaj je v
bistvu odšel v gozd in kmalu se je vse vrtelo okrog odraščajočega jelenčka.
No, kmalu pa ta jelenček ni bil več jelenček, saj je zelo hitro zrasel in postajal vse bolj
samostojen. Sam je iskal hrano in se začel potepati vsak dan dlje od kolibe. Na koncu je
domov k Barati hodil le še spat.
Zgodilo pa se je, da jelena že par dni ni bilo nazaj. Barata je bil tako vznemirjen, da se je
odpravil jelena iskat. Taval je po gozdu, klical, žvižgal in jokal za izgubljenim jelenom. Tako
je minilo par dni in Barata ni zaužil nič hrane niti vode in se je ves slaboten opotekal skozi
gozd. Ihtel je od žalosti in trpel hude srčne bolečine, ker se je tako navezal na jelena. V tej
agoniji je zdrsnil v nekakšen jarek in z glavo tako hudo udaril ob skalo, da je na mestu umrl.
Takoj ko je zapustil telo, ga je intenzivni tok misli na jelena odnesel v maternico neke breje
košute in tako se je kmalu tudi sam skotil kot jelen. Ni pa bil navaden jelen, ker je bil že prej
na zelo visoki stopnji duhovnega razsvetljenja, zato se je sedaj zavedal svojega prejšnjega
življenja v človeški obliki, čeprav je bil sedaj v telesu jelena. Zelo dobro se je zavedal, zakaj
je sedaj jelen in zato je takoj, ko se je naučil iskati hrano sam, zapustil čredo in odšel visoko v
Himalajo, kjer je v bližini modrecev in jogijev zelo asketsko preživljal svoje jelenje življenje.
Po smrti v jelenovi koži je Barata zopet pristal v maternici človeške matere. Tokrat se je rodil
v družini zelo pobožnega bramana (svečenika), ki je bil tudi materialno zelo dobro preskrbljen
in je imel dosti otrok. Barata je zopet zadržal zavedanje iz prejšnjega in tudi predprejšnjega
življenja, zato je bil zelo previden pri navezovanju stikov in navezanosti do novih družinskih
članov. Tako je namerno vse delal narobe, ni govoril in se je pretvarjal, da je gluh. Na ta način
ga je družba samodejno obravnavala drugače in tudi odnosi niso bili tako intenzivni. Kljub
temu ga je oče imel zelo rad in mu je posvečal veliko pozornosti. Barato so sedaj klicali
Džada Barata in je veljal za vaškega tepčka. Kmalu je zrasel in se razvil v zdravega in zelo
postavnega mladeniča. Oče je kmalu umrl in bratje so razgrabili njegovo imetje ter se na vsak
način želeli odkrižati brata tepčka. Barata je vedel, da je pohlep tako močan, da lahko brate
privede celo do tega, da ga umorijo, zato se je odločil zapustiti dom.
Sedaj je bil Barata zopet svoboden. Taval je naokrog kot »nagbaba« (ekstremni asket), ki ne
uporablja nobenih oblačil, nima doma, niti ne prosi vbogajme za hrano, temveč se hrani le z
najdenimi ostanki. Ko je potoval skozi naselja, vasi in mesta, so ga ljudje kamenjali, ga
zmerjali, žalili, po njem urinirali in ga podili stran. Ampak Barata s tem ni bil vznemirjen.
Ravno nasprotno. Sedaj je bil varen pred vsemi morebitnimi čustvenimi navezami, ki bi ga
lahko zopet pahnile v ponovno rojstvo.
Nekega dne je tako ležal ob cesti pri gozdu in mimo priteče kraljevi nosač ali nekakšen
grajski oproda. Zagleda asketa in opazi, da je zelo močne postave ter zdravega videza.
»Hej, nagbaba. Daj, prosim te, pomagaj mi iz zagate. Kralj je na poti skozi bližnje mesto in
sedaj bi ga v nosilnem baldahinu morali nesti naprej, a nam je eden od nosačev hudo zbolel in
ne more več nositi. Sedaj moram čim prej najti novega nosača, sicer mi bo kralj Rahugana
odrobil glavo. Daj, pridi, prosim te. Plačilo ni slabo in najedel se boš lahko do polnega
zadovoljstva.«
Barata je vstal in pokazal, da ne govori niti ne sliši in da ne razume ničesar. Toda oproda ga je
prijel za roko in ga odvlekel do baldahina. Ostali oprode so Barato na hitro malo ogrnili, da ne
bo ravno ves gol nosil kralja naokrog. Kmalu zatem je prišel kralj Rahugana in sedel v nosilni
baldahin. Oprode so ga dvignili in Barata je pač počel, kar je videl, da počnejo tudi drugi. Pot
je vodila tudi skozi gozd in včasih jim je cesto prekrižala kolona mravelj ali pa kakih drugih
žuželk. Barata je vsakič mravlje prestopil in tako izgubil ritem korakov z drugimi nosači. Na
ta način je baldahin vsakič začelo premetavati in kralj je pobesnel. To se je ponovilo trikrat,
štirikrat, nato je kralj ustavil oprode in sestopil iz nosilke.
»Pa kaj vam je? A res ne zmorete nositi niti navadne nosilke? Če ne boste opravljali službe,
kot je treba, vas bom skrajšal za glavo.«
»Ah, vaše visočanstvo, dragi naš kralj Rahugana, oprostite, ampak težave imamo zaradi
novega nosača.«
»Nov ali star, ni pomembno. Kar sem rekel, sem rekel. Gremo!«
Takrat je Barata izstopil iz vrste in se približal kralju. Nosači so ga vlekli nazaj in mu
namigovali, naj se prikloni. Kralj je že globoko zajel sapo, da ga pošteno okrega zaradi
neprimernega vedenja, toda v tem trenutku je Barata spregovoril prvič po petdesetih letih
molka. Prav zato je vsaka njegova beseda imela še večjo moč in spiritualni naboj.
»Dragi moj junaški kralj! Res je, kar praviš, in to niso le preproste besede ter grožnje s
kaznijo. Vendar se vseeno motiš, ko nas takole nadiraš, ker vse tvoje grožnje letijo le na moje
telo, ki pač trenutno igra vlogo nosača. Ampak jaz kot duša nimam s tem nobene veze, ker
nisem to telo. Tako tudi tovor, ki ga moje telo prenaša, tvoj baldahin, ne pripada meni. Moje
telo, ki se razlikuje od mene, je nosač. Jaz nisem nosač, ker jaz nisem to telo. Iz tvojih besed
in tvojega obnašanja pa je jasno razvidno, da ne dojemaš resničnega stanja in nimaš realne
vizije, da bi lahko videl razliko med dušo in telesom. Debelost, suhljatost, telesno in mentalno
vznemirjenje, žeja, lakota, strah, nesoglasja, želja po materialni sreči, starost, spanje,
navezanost na materialne dobrine, jeza, tarnanje, iluzija in zmotno poistovečanje materialnega
telesa s samim sabo je le transformacija materialnih prekrival pogojene duše.«
Kralj je obnemel, okamenel in padel pred Barato na tla. Njegove besede so ga predramile iz
opitega arogantnega kraljevega življenja in mu odprle vrata v realno dojemanje stvari, sveta,
odnosov in življenja. Tako je kralj Rahugana postal Baratov učenec in ga naprosil, naj bo
njegov svetovalec na dvoru. Barata se ni zopet hotel zaplesti v neke igrice, ker je vedel,
kakšen je rezultat, zato se je še naprej držal na distanci in vsake toliko obiskal Rahugano ter
ga še naprej usmerjal na njegovi duhovni poti.
NARADA GRE PO VODO
Nekoč je modrec Narada
obiskal Krišno. Ko sta se malo
sprehodila naokrog, je Narada
vprašal: »Povej, Krišna, kako
deluje ta tvoja moč utvare?
Pravijo, da je tako močna in
nedojemljiva, da jo nikakor ne
moremo zaobiti.«
»Čemu, Narada? Ti si že sam
izkusil vse to in veš, kako to
izgleda.«
Toda Narada ni odnehal in je
na vsak način želel videti, kako
deluje iluzorna energija.
»No, pa naj bo,« je dejal
Krišna. »Tukaj si bova malo
odpočila, ti pa mi tamle iz
bližnjega vodnjaka prinesi
vode. Nato pa ti bom z
veseljem pojasnil vse v zvezi z
matrico.«
Narada je od veselja poskočil in stekel do vodnjaka. Ko je dvignil vedro, je v daljavi opazil
mlado dekle, ki je prav tako prihajalo zajet vode.
»Spoštovani in sveti modrec,« se je priklonila pred Narado deklina. Narada ji je podal vedro
in nikakor ni mogel umakniti pogleda. Spustila je vrv in zajela vodo. Vedro se je potopilo in
do vrha napolnilo, tako da je mladenka le s težavo vlekla vrv.
»Uh, učeni modrec,« si je brisala znoj s čela in popravljala lase, »prosim te, pomagaj mi,
pretežko je zame.« Narada je brez besed pristopil in prijel za vrv, ne da bi spustil oči z nje.
Napolnil je njene posode, pozabil na Krišnovo vodo in brez pomislekov pomagal odnesti
dekletu vodo do njene vasi. Med potjo se je mladenka ves čas zahvaljevala in božala Narado z
milimi pogledi. Narada je bil tako očaran, da ni mogel odkloniti gostoljubnosti njenega očeta
in je ostal nekaj dni v vasi.
Pravijo, da je ženska kot ogenj in moški kot maslo, in ko to dvoje zbližaš, se bo maslo
zagotovo stopilo. Tako je Narada omožil to pridno vaško deklino in srečno sta živela v mali
vasici ter imela kup zdravih otrok. Nekega dne, ko je najstarejši sin dopolnil 20 let, je prišlo
hudo neurje in povodenj. Bližnja reka je prestopila bregove in začelo je odnašati vse, s hišami
vred. Narada se je boril za življenje svojih otrok in prelepe žene, toda vse bolj in bolj je tudi
sam tonil in voda mu je zalivala pljuča. Davil se je, kašljal, pljuval in v daljavi še zadnjič ozrl
svojo popolno družino, kako jo odnaša deroča voda. V srcu je čutil hudo bolečino, ki ni bila
nič v primerjavi z utapljanjem.
Naenkrat je vse skupaj izginilo. Narada je klečal in se davil pred posodami z vodo, Krišna pa
se je smehljal in sedel na robu vodnjaka: »Hej, Narada, a mi ne boš prinesel vode?«
Tako je Krišna pokazal modrecu Narada Muniju, kako deluje moč iluzije.
BALI IN VAMANA
Pred zelo davnimi časi je živel kralj demonov
Bali, ki je bil Praladov vnuk in zato sam ni bil
demon. Usoda je pač nanesla tako, da se je
morala angelska duša (tako kot Pralad) roditi v
vladajoči družini demonov. Tako je Bali vladal
zelo dobro in zavladal celotnemu vesolju,
ampak vseeno so angeli trepetali pred demoni
in se zato spet zatekli h gospodarju vesolja
Narajanu. Kot ponavadi jih je Narajan pomiril
in se odločil pojaviti med demoni kot palček
Vamana.
Kralj Bali je pripravljal veliko praznovanje in
vse vrste ceremonij so se odvijale več dni v
rajskem kraljestvu, ki so mu sedaj vladali
demoni. Navada pa je bila, da kralj obdari vse
prisotne, še posebej pa svečenike in reveže.
Tako je glavna ceremonija skorajda že šla h
koncu, ko se je v areni pojavil pritlikavi možic
prijaznega videza. Okrog pasu je imel jelenjo
kožo, okrog vratu pa sveto vrvico in rožni
venec iz svetega drevesca Tulasi. V eni roki je
držal senčnik, v drugi pa majhno posodo, ki je
značilna za potujoče askete.
»O, pozdravljen, asket!« je dejal Bali v dobrodošlico. »Le naprej, le naprej, kako ti je ime?«
»Sem Vamana in vam na uslugo, vaše veličanstvo.«
»Ah, ne, ne, meni je v zadovoljstvo narediti uslugo tebi, asketski romar. Sprejmi moje
spoštovanje. Prišel si ravno prav, ko delimo hrano, obleko in ostale darove. Povej, Vamana,
česa si želiš? Lahko ti podarim, kar si poželiš, saj posedujem obilje vseh treh svetov.«
»Le tri korake zemlje bi si izmeril. Koliko prostora zasežejo moji trije koraki, toliko bi prosil
v miloščino.«
»Zakaj taka skromnost? Dragi asket, nudim ti vse, kar ti srce poželi. Lahko ti dam tri planete
in ne tri korake.«
Tokrat pa je Balija za rokav pocukal njegov dvorni svečenik in duhovni učitelj Šukračarja:
»Psssst! Počasi, Bali. To ni navaden asket. Mislim, da je to sam vrhovni Narajan, ki želi
pomagati angelom. Zagotovo te želi pretentati. Ne poslušaj ga in ne dajaj mu ničesar.«
Bali pa je bil angelska duša in je videl, da bo moral odsloviti svojega učitelja.
»Obljuba dela dolg in tako sedaj ne morem upoštevati tvojih navodil.«
Pa se je zopet oglasil mali Vamana: »No, kralj, kako si se odločil?«
»Prav, pa naj bo. Vzemi si te tri korake prostora, če že tako vztrajaš.«
Takrat je mali Vamana začel rasti prav vse do neba in celo do daljnih zvezd. Zakoračil je
enkrat in prestopil pol vesolja. Z drugim korakom je prišel do konca in s palcem prebil ovoj
kozmosa. Takrat je skozi odprtino začela pritekati voda iz vzročnega oceana Garbodaka in
tako se je na Zemlji pojavila kot reka Ganges.
»No, Bali, kam naj zakoračim v tretje? Zdaj sem prestopil že vse tvoje kraljestvo.«
Kralj Bali je ponižno sklenil dlani, upognil glavo, saj je prepoznal svojega oboževanega
Narajano: »Kar tule, dragi moj Narajan, na mojo glavo. Prosim te, položi svoje lotosovo
stopalo na mojo glavo.«
Tako so polbogovi spet s pomočjo Narajana prevzeli višji del vesoljstva in vzpostavili
ravnovesje negativnih in pozitivnih sil.
ADŽAMIL
Adžamil je bil mlad fant, ki se je rodil v
družini svečenikov oz. bramanov. Tudi
vzgojen je bil tako in vsi so pričakovali, da
bo postal veliki bramana. Nekega dne je
na poti domov ob cesti zagledal pijanca,
kako otipava prostitutko. Prizor ga je tako
šokiral, da ga ni mogel pregnati iz glave.
Neprestano je mislil na to prostitutko in
kmalu se je odločil zapustiti dom, svojo
mlado ženo, starše, brate in odgovornosti
do templja. Ta akt s prostitutko ga je
popolnoma obsedel in zameglilo mu je
razum. Poiskal je to prostitutko in začel s
čisto drugačnim načinom življenja, saj ga
je kraljica noči spretno omrežila. Tako je
kaj kmalu izgubil kreposten bramanski
značaj in se začel spuščati celo v
kriminalne
posle,
saj
vzdrževanje
pohlepne nove žene ni bilo poceni.
Čas je hitro tekel in Adžamil je napolnil
80 let. Sedaj se je že pošteno vdal v usodo,
toda še vedno je bil obseden s to svojo
kurtizano, ki mu je takrat v mladosti
pošteno zmešala glavo. Njegov najmlajši
sin Narajan je takrat dopolnil šele štiri
leta. Adžamil je zaradi nove družine zelo
zabredel v slabo družbo in sploh ni več gledal, kako priti do denarja, samo da bo lahko svoji
strastni priležnici kupil nakit, kozmetiko, obleko in seveda vse ostalo za otroke ter dom. Ona
je hotela vse več in več in ji ni bilo mar, kaj vse mora početi Adžamil zaradi njenih modnih
muh. Včasih je hazardiral pa izgubil in zato potem celo ropal, ustrahoval ter beračil. Skratka
od obetavnega svečenika ni ostalo nič. Njegovi so se ga odrekli in sploh niso hoteli več slišati
niti zanj niti za njegove potomce.
Tako je Adžamilu odbila zadnja ura. Ves slaboten je ležal na postelji in ječal:
»Narajan! Narajan! Kje si, Narajan? Pridi, prosim te.«
Tako je klical svojega najmlajšega sina, ki ga je imel najraje, saj so se ostali otroci v glavnem
obrnili po materi. Adžamilu je postalo tesno pri srcu, saj je okrog njega nastala čudna
svetloba. Neki neznani zvoki so postajali vse glasnejši in se mu vse bolj približevali. Adžamil
je izgubil nadzor nad sabo in se dobesedno podelal v hlače. Pred njim so stali trije ogromni
stvori, groznega videza:
»Hej, Adžamil! Z nami pojdeš. Mi smo Jamadute (glasniki – angeli smrti) in služimo kralju
smrti, Jamaradžu.«
Adžamil je še z zadnjimi močmi izdahnil:
»Narajan, kje je moj Narajan?«
Takrat pa je sobo obsijala zaslepljujoča bela svetloba in ob Adžamilu so se pojavila štiri
prekrasna štiriroka bitja, močnih postav, sivomodre polti, obdana z nepopisno prijetno
vibracijo brezpogojne ljubezni.
»Narajan nas pošilja, da prevzamemo to dušo, tako da se lahko, dragi Jamadute, lepo vrnete
nazaj in pustite Adžamila nam.«
»Ampak, kako, zakaj? Baje je Adžamilov dosje prepoln grehov, za katere mora pred
vesoljnega sodnika smrti - Jamaradžo.«
»Že, že, toda v zadnjem hipu se je zopet obrnil na gospodarja vseh svetov - Narajano, zato je
oproščen vse karme.«
»Ja, očka, povej, si me klical?«, je prijazno začebljal mali Narajan in cukal Adžamilovo
odejo. Adžamilu je v trenutku postalo vse jasno. Skočil je iz postelje in kljub visoki starosti
brez besed zapustil dom in družino ter se podal v Badarikašaram, visoko v Himalaji. Tam se
je popolnoma posvetil svojim pozabljenim bramanskim aktivnostim in čakal na ponovno,
zadnje in odločilno srečanje z Narajanovimi predstavniki. V upanju, da ga tokrat vzamejo s
sabo.
KRALJ BREZ PRSTA
Nekoč je živel kralj, ki je imel zelo pametnega ministra. Izkazalo se je, da je ta minister vedno
imel prav in zato je kralj vselej za vse odločitve in nasvete iskal pomoč pri njem. Bil pa je
minister zelo pobožen človek in ni delal razlik med revnimi in bogatimi, grdimi in lepimi,
živalmi in ljudmi ... Skratka, bil je zelo priljubljen minister, saj je vedno ponavljal: »Vse je le
milost, vse je vselej le milost božanska, milost vsevišnjega.«
Tako je ob vseh hudih in slabih dogodkih komentiral le z istimi besedami. Pa so bili to časi
obilne letine, časi hudega pomanjkanja, suše, povodnji, poroke, politični uspehi, vojne,
karkoli se je pripetilo, je bil ministrov komentar vedno isti. Čeprav je bil ta minister kralju
nadvse v pomoč, pa so mu ti pobožni komentarji, polni milosti, začeli iti v nos: »No, prav,
moj dragi minister. Razumem, da je milost obilna letina, dobro potomstvo, zdravje itd., toda
kako lahko govoriš o milosti takrat, ko celo kraljestvo trpi zaradi pomanjkanja ali pa kake
hude bolezni?«
»Vse, kar se zgodi, je milost boga, ker vse pripada njemu in on je vse. Vsak atom je prežet z
njegovo prisotnostjo, vse se odvija po njegovi volji, le kako bi potem nekaj lahko bila milost,
spet drugo pa ne?«
»Ah, težko je dojeti ta tvoja filozofska dognanja. Naj bo, do sedaj se nisi nikdar zmotil.«
Pogosto sta kralj in minister odhajala skupaj v gozd na lov. Tako se je nekega dne kralju na
lovu pripetila nesreča in je bil ob prst. To ga je zelo ujezilo in je rekel: »Menda ne boš spet
trdil, da je to samo milost vsevišnjega?«
»Vse je božanska milost, zakaj bi izguba tvojega prsta bila izjema?«
Kralj je pobesnel in vrgel ministra v temnico. Minister pa je mirno dejal: »Vse to je milost,
brez izjeme.«
Leta so tekla in kralj je nekako shajal tudi brez ministrovih nasvetov. Tudi na lov je hodil sam
in tako je nekega dne globoko v gozdu padel v roke hudim razbojnikom in ljudožercem.
Takoj so ga zvezali in vrgli na žrtveni oltar. Odločili so se, da ga bodo uporabili kot žrtveno
jagnje in mu odsekali glavo. Tik preden je meč švignil proti kraljevemu vratu, pa je nekdo od
vračev opazil, da kralj nima prsta. Takoj so ga odvezali in nagnali domov, saj takega
nepopolnega daru ne morejo žrtvovati. Kralj je dojel ministrovo modrost o milosti in je takoj
odhitel v ječo. Padel pred ministra na kolena in ga prosil odpuščanja.
»Prav, dojel sem, prosim te, oprosti mi. Toda še vseeno ne vem, kako je lahko milost, da si ti
bil kar nekaj let v ječi?«
»Spomni se, kako sva hodila na lov. Zmeraj sva hodila skupaj. Kaj bi se zgodilo, ko bi naju
ujeli kanibali? Tebe bi izpustili, ker nimaš prsta, jaz pa bi ostal brez glave. Ker pa sem bil v
ječi in si ti bil na lovu sam, imam po milosti vsevišnjega še vedno svojo glavo na svojem
mestu.«
DEČEK PRALAD
Pred davnimi, ampak zares davnimi časi
je živel hudoben kralj Hiranjakašipu. Bil
je to kralj demonov, ki so tedaj vladali v
celotnem
prostranem
vesoljstvu.
Hiranjakašipu je bil tako močan, da je
pokoril tudi ves zgornji planetarni sistem
in angeli (deve ali polbogovi) so
trepetali od strahu. Zato so glavni med
njimi (Brama, Indra ter ostali) naskrivaj
potožili Narajanu (vrhovnemu bogu)
svoje tegobe. Narajan pa je z nasmehom
odvrnil: »Ne skrbite, kmalu bom sestopil
in uredil zadevo.«
No, tale demon Hiranjakašipu pa je imel sina Pralada, ki je pravkar dopolnil pet let in je bil
zrel za šolanje. Mali Pralad ni bil očetu niti najmanj podoben. Popolnoma miren, tih, skratka,
poosebljena milina. Človek bi ne verjel, da ima oče tako drugačnega sina.
Tako je Pralad dobil najboljša učitelja na dvoru, Sando in Amarko, ki sta poučevala le otroke
iz visoke aristokracije. Skupaj s sovrstniki je sedel v šolsko klop in se prepustil demonskemu
učnemu načrtu. Oče Hiranjakašipu je vsak mesec poizvedoval o Praladu in oba učitelja sta
zatrjevala, da je Pralad miren in zbrano sledi pouku.
Po šestih mesecih je kralj poklical Pralada k sebi in osebno preveril njegovo znanje:
»Pralad, česa si se do sedaj naučil v šoli?«
»Ja, no, nič kaj novega, oče. Narajan je še vedno glavno božanstvo, ki upravlja celotno
vesolje in je izvor vsega. Zato bi morali glasno peti njegova imena, ga slaviti in se ga
spominjati na vsakem koraku tudi v vsakdanjem življenju.«
Hiranjakašipu je zavrel: »Kaj? Se ti je zmešalo? Od kdaj pa Sanda in Amarka poučujeta
ljubezensko vdanost angelov? Kaj za vraga pa govoriš? Narajan je moj največji sovražnik,
skrbnik angelov, pa še brata mi je ubil. Nikoli več ne omenjaj njegovega imena. Hej, takoj
pokličite oba učitelja!«
Tako sta jih slišala tudi Sanda in Amarka, čeprav jima ni bilo jasno, kako bi lahko Pralad
prišel do teh informacij. Sedaj bo treba nanj paziti bolj budno. V naslednjih mesecih sta
učitelja nadaljevala s poukom in vsak dan opazovala Pralada tudi po šoli, če bi slučajno
zabredel v kakšno čudno družbo. Medtem pa je Pralad veselo izkoristil vsako odsotnost
učiteljev med odmori in učil ostale otroke, kako se povezati z izvorom vsega, Narajanom.
Sošolci so imeli Pralada radi in se vsak dan z njim veselo igrali ter plesali. Pralad pa jim je
ves čas govoril, naj vso to demonsko šolo ne jemljejo preveč resno, ker je itak vse minljivo in
od tega znanja ne bodo imeli koristi z vidika večnosti. Zato naj vedno poslušajo in pojejo
imena Narajana in ga poskušajo videti v vseh stvareh in situacijah.
Spet je preteklo pol leta in preverjanje znanja pri očetu Hiranjakašipuju se je končalo na
podoben način kot prvič. Sedaj je Hiranjakašipu uvidel, da učitelja nista kriva, temveč je
Pralad po naravi nagnjen k angelskemu načinu življenja. To pa predstavlja za vladajočo
dinastijo demonov velik problem, sramoto in nevarnost. Zato je kralj demonov vrgel svojega
lastnega sina za zapahe. Vsake toliko ga je poklical k sebi in povprašal, če se je že
spametoval. Mali Pralad pa je še vedno ponavljal svojo zgodbo o Narajanu. Hiranjakašipu je
zgubljal potrpljenje in se odločil, da bo Pralada ubil. Vrgel ga je v kačje leglo, polno
strupenjač, in poskušal pozabiti na vse skupaj. Naslednjega dne so služabniki obvestili kralja,
da Pralad želi obedovati skupaj z njim, kot je to običaj vsak teden. Hiranjakašipu je
presenečeno prebledel in vse bolj se ga je loteval strah. Takoj je ukazal dečka vreči z najvišje
pečine. Naslednji dan pa se je Pralad zopet misteriozno igral na dvorišču.
»Vrzite ga pod slone, potopite ga v vrelo olje, bičajte ga do smrti, on predstavlja največjo
nevarnost za naše kraljestvo,« je jezno kričal kralj Hiranjakašipu. Toda po vseh teh
neuspešnih usmrtitvah in mučenjih je Pralad na koncu stal pred očetom in ga prosil, naj se
spametuje in da mu ne zameri ničesar. Kralj je nemočno sedel na prestolu in vprašal:
»V redu, Pralad. Dojel sem, da ti nisi navaden otrok. Od kod ti ta moč? Jaz sem tisoč let
izvajal hude pokore, da bi dobil tako moč in izgnal angele iz raja. Ti pa se rodiš in že kot
otrok obračaš vse na glavo.«
»Moj dragi oče, zopet ti bom povedal isto stvar. Narajan je vzrok vseh vzrokov, izvor vsega,
je oseba in njegova oblika je večna, polna znanja in blaženosti. On poseduje vse moči in
upravlja z vsemi energijami. Nihče ga ne prekaša niti v lepoti niti v obilju, znanju,
nenavezanosti ... On je poosebljena moč in se nahaja v vseh živih bitjih, kot tudi v vsakem
atomu vsake celice v vseh molekulah. On ima vso moč in jo lahko podari komur koli. Zato se
samo prepusti temu toku njegove ljubezni do vseh in vsega, saj on je vse, kar nas obdaja, kot
tudi mi sami smo v njem in on v nas.«
»Ne, nikoli! Jaz sem najmočnejši, najlepši, najpametnejši, najbogatejši in najslavnejši. Od
mene prihaja vse in jaz sem vse, kar nas obdaja. Kje je ta tvoj Narajan? Zakaj ga nikoli ne
morem videti?« je ponorelo kričal Hiranjakašipu in jezno dvignil meč. Pralad pa je mirno
odvrnil: »Narajan je vsepovsod. V meni, v tebi, v vsakem atomu.«
»Kaj? Se ti je zmešalo? No, če je tako, potem je tudi v tem stebru.« Z vso močjo je kralj
zavihtel svoj meč proti stebru, z neba pa se je zaslišalo zastrašujoče rjovenje. Tik preden je
meč zadel ob steber, se je iz njega pojavilo ogromno bitje čudnega izgleda. Telo je imelo
človeške podobe, glavo pa levjo. Bitje je bilo zelo razjarjeno in je silovito režalo proti kralju.
Z močnimi rokami, ki so jih krasili ostri levji kremlji, je hotelo kralja dobesedno raztrgati.
Vnel se je hud boj. Hiranjakašipu je na vsak način poskušal z mečem odrobiti glavo
nenavadnemu nasprotniku, a se je ta spretno izmikal njegovim zamahom. Angeli-polbogovi,
rajski pevci, plesalci in vsi ostali prebivalci vesolja so spremljali dvoboj z varne razdalje in
niso bili prepričani, če je to bitje res sam Narajan, saj ga v takšni obliki niso videli še nikoli.
No, prisoten je bil seveda tudi modrec Narada, ki jim je potrdil, da je to Narajan v obliki pol
leva – pol človeka in se imenuje Narasimha.
Na koncu je Narasimha prijel opešanega Hiranjakašipuja in ga položil na svoja kolena. S
svojimi kremplji mu je razparal trup, izvlekel čreva in si jih ovil okrog vratu. Še vedno je bil
razjarjen in nihče se mu ni upal približati. Ko se je Narasimha kasneje očedil v bližnjem
jezeru, so angeli poskušali zbrati pogum, da bi mu pristopili in izrekli zahvalo, a jih je bilo še
vedno preveč strah. Vedeli so, da je to sam Narajan in da se mu je treba zahvaliti, ker jih je
rešil grozne demonske nadvlade, toda niso ga bili vajeni v takšnem razpoloženju. Zato so
zaprosili Pralada, da jim pomaga, saj je dokazal, da je neustrašen.
Pralad je pristopil, izkazal spoštovanje, Narasimha pa se je nasmehnil in ga vzel v naročje.
Angelom se je oddahnilo, saj je bil Narasimha sedaj pomirjen. Pralad se je zahvalil v imenu
vseh, Narasimha pa je rekel:
»Ves čas sem ti stal ob strani, ker si moj prijatelj. Varoval sem te v vseh norih situacijah, v
katere te je gnal tvoj oče. Povej, Pralad, kaj si želiš? Izpolnil ti bom vse želje.«
»Prosim te, nikar. Zase ne želim ničesar. Le očetu prizanesi in ga reši peklenskih muk. Naj
gre s tabo na tvoj planet kot vse osvobojene duše. Naj vsi ti neumni ljudje, ki mislijo, da je
tvoja iluzorna energija materije vse, kar je, spregledajo in se nehajo igrati male bogove. Naj
bodo vsakemu, ki te opeva, misli nate, te kliče, obožuje, služi in vidi povsod, odstranjene vse
ovire v življenju.«
Narasimha je dvignil desno šapo in dejal: »Naj se zgodi tvoja volja!«
Tako so angeli zopet zasedli vesoljni prestol, Pralad pa je še vedno skrbel za svoje demonske
rojake in jih poskušal obvarovati pred njihovim lastnim samouničevalnim značajem.
KAKO JE ČINTAMANI POMAGALA BILVAMANGALU
Bilvamangala je bil dober človek. Srečno poročen, bogat, priljubljen, zdrav. Skratka, imel je
dobro karmo in vsej materialni sreči navkljub je bil dobrega srca. No, imel je samo eno
napako. Noro je bil zaljubljen v Čintamani, ki je veljala za lokalno prostitutko. Tako jo je
vsak dan obiskoval vsaj za trenutek, če ne drugače.
Nekega večera je kljub hudemu neurju Bilvamangala krenil proti Čintamanijini hiši. Reka je
tako narasla, da je odneslo most in Bilvamangala se je odločil podivjano reko preplavati.
Voda ga je odnesla daleč navzdol in je na drugi strani le s težavo zlezel na breg. Čintamani je
bila prepričana, da Bilvamangala ne bo prišel in je zato glavna vrata na dvorišču zapahnila.
Tako je moral Bilvamangala plezati preko visokega zidu in se otresati raznih žužkov,
plazilcev in kač, ki so se skrivali v gostem bršljanu, s katerim je bila poraščena visoko zidana
ograja okrog hiše. Skratka, ko je dosegel njeno okno, je komaj še dihal in Čintamani je bila
zaprepadena.
»Poslušaj, Bilvamangala, če bi ti vso to vnemo in privrženost do mene usmeril v duhovno
rast, bi bil že zdavnaj razsvetljena duša.«
Te besede so Bilvamangalo streznile kot škaf ledene vode. Zato je naslednji dan brez besed
zapustil vse in se odpravil na romarsko pot proti Vrindavanu, kjer je bog uprizoril svoje
najbolj privatne zabave. Pot je bila dolga in naporna, Bilvamangala pa je živel kot asket. Če
se ga je kdo usmilil in mu ponudil streho nad glavo in topel obrok, je to z veseljem sprejel. Ko
pa tega ni bilo, je pač nevznemirjeno nadaljeval pot.
Nekega dne je tako naletel na lokalnega bramana (svečenika), ki mu je z veseljem ponudil
prostor pod svojo streho in malo hrane, da se okrepi. Problem pa je bil, da je ta bramana imel
zelo lepo ženo, ki je Bilvamangalo takoj zbodla v oči, ko mu je stregla in se vrtela okrog
njega. Svečenik je to opazil in mu ponudil svojo ženo za eno noč, saj je po tradiciji gostu
treba ponuditi vse, še posebej, če je romar.
Bilvamangala se ni mogel upreti skušnjavi, navkljub sramotnemu položaju, da žena pripada
svečeniku in da je on asket na romanju s popolnoma duhovnim ciljem. Zaprl se je v sobo in
čakal, da se svečenikova žena očedi ter izpolni moževo zahtevo. Kasneje je potrkala in
vstopila. Bila je prelepa mlada deklina in se je počasi, a samozavestno približala
Bilvamangalu. Ta jo je zaprosil, če si lahko razpne lase. Dekle je iz lasne fige izvleklo dve
dolgi igli in ju podalo Bilvamangalu. Dolgi črni lasje so omahnili pod svojo težo prav vse do
njenih bokov. Bilvamangala je stopil korak nazaj in si v trenutku zaril dolgi ostri igli v svoje
oči.
Tako si je z velikim ogorčenjem nad svojimi pohotnimi željami Bilvamangala sodil sam.
Pravijo, da je kljub svojemu stanju našel pot do Vrindavana in tam postal eden najbolj znanih
svetnikov. Zelo znana je tudi njegova knjiga »Krišna karnamrita«. Bilvamangala je bil znan
po tem, kako se je po več dni zatopil v meditacijo in celo pozabil jesti. Zato je Govinda zelo
ljubeče kar sam skrbel za svojega družabnika in mu nosil mleka ter se z njim pogovarjal pod
pretvezo, da je navaden vaški deček iz bližnje soseske.
DRUVA IŠČE PRAVICO
Druva je bil majhen deček, ki je imel brata, s katerim se je zelo rad igral. Toda bil je to
polbrat, od prve kraljice rojen, Druva pa je bil sin služkinje. Čeprav sta imela istega očeta,
velikega kralja Tanapado, in sta imela na dvoru popolnoma enake privilegije, je kraljico ta
enakost zelo motila. Tako je nekega dne, ko sta se fanta igrala z očetom in mu oba sedela na
kolenih, kraljica zahtevala, da se Druva umakne s kraljevega prestola, češ on pač le ni modre
kraljeve krvi, saj po materi pripada nižjemu sloju. Kralj Utanapada se je prav tako strinjal s
kraljico in Druva je ves užaljen zapustil kraljeve sobane. Vse skupaj ga je tako potrlo, da se je
zatekel k materi v naročje in se zjokal.
»Mati, zakaj je življenje tako krivično? Rad bi bil vplivnejši in bogatejši kralj od očeta ter
imel večje kraljestvo, kot ga premoreta tako oče kot ded skupaj.«
»Oh, moj dragi Druva, ko bi le bilo tako enostavno. Saj veš, da sem jaz iz nižje kaste in da te
bo ta pečat spremljal vse življenje. Edini, ki ti lahko v življenju pomaga pri katerem koli
problemu, je vzdrževalec in lastnik vseh svetov, sam bog. Obrni se nanj, kajti le on ti zares
lahko pomaga.«
»Kje pa najdem tega boga, mati?«
»Modreci in svetniki ga hodijo vedno iskat v gozdove Himalaje. Pravijo, da je tam prostor,
kjer človek v miru lahko sliši, se pogovori in celo vidi boga.«
»Če je tako, pa pojdem, mati. Zaželite mi srečno pot in takoj, ko se pogovorim z bogom, se
zopet vidiva.«
Tako je Druva pri svojih petih letih starosti zapustil svoj dom in se odpravil proti gozdu.
Čeprav so mu vsi branili, ga pregovarjali in prosili, naj ostane, je Druva odločno zahteval
prosto pot. Ko je prispel globoko v gozd, je taval sem ter tja in klical boga. Pa je takrat mimo
prineslo prav modreca Narado.
»Kaj pa ti, sinko? Si se izgubil? Kar sam samcat takole sredi gozda.«
»Ne, ne, jaz sem Druva in iščem boga. A mogoče veš, kje bi ga lahko našel?«
»Pa saj se hecaš, Druva, kajne? Ti si še vendar otrok. Zakaj nisi doma med prijatelji in obdan
z igračami?«
»Ni mi do igre. Ne morem se vrniti nekam, kjer nisem dobrodošel. Edini, ki mi lahko
pomaga, je bog sam in modrec, če mi lahko pomagaš, bi ti bil zelo hvaležen. Če pa ne veš, kje
je bog, se pač posloviva in pojdiva vsak svojo pot.«
»No, vidim, da si se zares odločil spoznati boga, zato me dobro poslušaj. Tule v bližini si
poišči miren kotiček pod drevesom, nepremično vzravnano sedi, osredotoči misli na notranji
glas in čez nekaj mesecev boš imel vse odgovore in zahteve izpolnjene. Čim manj časa porabi
za telesne potrebe hranjenja in spanja ter ves čas ponavljaj mantro: OM NAMO
BAGAVATE VASUDEVAJA.
Druva je tako sprejel modreca Narado za svojega duhovnega učitelja. Do potankosti je
upošteval njegova navodila in po nekaj mesecih je nebo pred njim začelo sijati z zaslepljujočo
belo svetlobo. Iz te svetlobe se je naenkrat pojavila ogromna ptica Garuda, na kateri je bil sam
bog v obliki Narajana. Druvo so preplavila globoka čustva božanske ljubezni in solze so v
potokih lile iz njegovih oči. Dlake so mu šle pokonci in imel je občutek, da bo vsak čas padel
v nezavest. Glas mu je zastal v grlu in nikakor ni bil sposoben izustiti niti besedice. Narajan
ga je rešil iz zadrege in se s svojo školjko dotaknil Druvove glave. Tako je Druva prišel k sebi
in izkazal spoštovanje vseprežemajočemu vrhovnemu izvoru vsega, Narajanu, in izrekel svoje
spoznanje:
»Ah, vsemogočni Narajan, iskal sem razbito steklo, materialno obilje, ugled in moč, dobil pa
sem neprecenljiv dragulj, tebe. Ne želim si ničesar drugega, kot le tvoje družbe in možnosti,
da sem vključen v dejavnosti, ki so namenjene tvojemu zadovoljstvu. Še nikoli nisem videl,
doživel, niti občutil take topline, ljubezni in vseh mogočih novih čustev, ki me prevevajo ob
tvojem razodetju.«
»Nič ne skrbi, Druva, storil bom tako, da bo vsem zadoščeno.«
Tako je Narajan ustvaril poseben planet Druvaloka, ki je po obilju enak Narajanovim
transcendentalnim planetom in ga mi poznamo kot zvezdo severnico. Ta planet ni podvržen
zakonom materialne narave in vplivu časa, čeprav se nahaja v tem vesoljnem prostoru. Po
zaključku vseh štirih dob (satja, treta, dvapara in kali), ko nastopi veliko uničenje in je
posesana celotna mahatatva, ostane Druvaloka nedotaknjen in tam še naprej vlada ekspanzija
Narajana in omogoča, da se lahko Druva druži z njim in vsemi njegovimi spremljevalci,
ostalimi prebivalci na planetu.
PRINC RAM
Pred davnimi časi je živel kralj Dašarat, ki je vladal kraljestvu Ajodja. Imel je tri žene:
Kaušaljo, Sumitro in Kaikeji. Kralj je bil zelo užaloščen, ker nobena od žena ni mogla
zanositi. Na koncu mu je modrec Vasišta svetoval, naj se za pomoč obrne na mistika
Rišjašringija. Ta je priredil več mističnih obredov, ki so pripomogli kralju, da pride do
potomcev in prestolonaslednikov. Kaušalji se je rodil Ram, Sumitra je dobila Lakšmana in
Šatrugno, Kaikeji pa Barato. Vsi štirje sinovi so bili zdravi, močni in polni miline, izmed vseh
pa je najbolj izstopal Ram. Tudi ljudje so ga imeli zelo radi in je bil priljubljen princ daleč
naokrog. Kar nekako normalno je bilo, da bo Ram postal Dašaratov naslednik in nihče ni
temu oporekal.
Toda Kaikeji se je pod vplivom zle služabnice premislila in je hotela, da njen sin Barata
postane kralj. Dašarat je Kaikeji že pred leti zaradi nekega požrtvovalnega dejanja obljubil, da
ji bo izpolnil kakršno koli željo, ko bo to hotela. Tako jo je sedaj ta dojilja spomnila na ta
blagoslov. In res je Kaikeji zahtevala, da Barata postane prestolonaslednik, Dašarat pa, kot
krepostni kralj, ni mogel prelomiti svoje obljube.
Medtem se je princ Ram že zaročil s princeso Sito in določil datum, ko bi naj svečano
zavladala Ajodji. Kralj Dašarat je bil presrečen, ko je gledal prelep par, saj mu je Ram
pomenil vse na svetu. Zato je bil še toliko bolj zlomljen, ko je moral zaradi obljube Kaikeji
vse skupaj spremeniti. Hotela je tudi, da se Rama izžene daleč iz kraljestva, saj se je bala, da
bo s svojo prisotnostjo zasenčil njenega sina Barato, čeprav bo Barata kralj.
»Kaj? Kako si naenkrat tako drugačna? Saj si bila prej čisto prisebna ženska. Kaj te je
obsedlo? Saj veš, da mi Ram pomeni vse in ti bi mu poleg krone vzela še Ajodjo, Sito in ...
Oh, saj ne morem verjeti svojim ušesom.« Kralj je padel na kolena, moledoval kot mali otrok
in prosil Kaikeji, naj si zaželi kaj drugega, vendar ta ni popustila.
Naslednje jutro je kralj tik pred svečanim kronanjem prestolonaslednika sklical vse ministre
in družino. Ves bled in slaboten je vstopil v dvorano ter vsem pojasnil, za kaj gre. Najprej so
mislili, da je vse skupaj šala, ko pa so videli, da kralj iz minute v minuto tudi fizično hira, so
dojeli, da je stanje resno. Ram je takoj vstal in popolnoma mirno dejal: »Oče, če je to obljuba,
ki jo moraš izpolniti, moraš kot častni kralj to storiti in biti vzor poštenosti vsem ljudem.
Zame ne skrbite, saj sem odrasel človek in se bom že znašel v izgnanstvu.«
Tako je princ Ram objel očeta, se poslovil od družine in množice zunaj, ki je nestrpno
pričakovala kronanje. Ko so ljudje ugotovili, kaj se dogaja, so podivjali in silovito protestirali.
Toda kralj je moral biti mož beseda in je s težkim srcem okronal svojega drugega sina Barato
ter s solzami v očeh gledal odhajajočega Ramo. Na koncu je izgubil zavest in se zgrudil na
tla. Tudi Ramov brat Lakšman in žena Sita sta brez pomislekov vstala in se pridružila Ramu.
Bratje so bili zelo povezani med sabo in med njimi ni bilo nobenih trenj, zato so bili nad
nastalo situacijo zelo presenečeni. Barata ni hotel sprejeti krone, toda treba je bilo spoštovati
očetovo odločitev in Ajodja je dobila novega kralja Barato. Takoj po ceremoniji sta oba brata
Barata in Šatrugna osedlala konja in zdirjala iskat Rama, Sito in Lakšmana. Ujela sta jih tik
pred gozdom in jih prosila, naj se vrnejo, da je vse skupaj zmota in da se bodo že nekako
pogodili z nevoščljivo kraljico Kaikeji. Barata se je zelo sramoval svoje matere in je predal
krono Ramu, ta pa je odvrnil: »Ne, ne smemo spreminjati očetovih odločitev. Kakšen vzor pa
bomo, če ne upoštevamo kraljevih besed?! Prosim, vrnita se nazaj in skrbita za očeta. Takšna
je pač usoda.«
Princ Ram je bil vedno v vsem najboljši in je v vsaki situaciji ravnal zelo preudarno, tako da
so bili z dogovorom vsi udeleženi kar najbolj zadovoljni. Zato so se vsi strinjali in z velikim
spoštovanjem sprejeli Ramov predlog. Brata sta se vrnila in s težkim srcem začela novo
življenje. Oče je od žalosti hudo zbolel in kmalu umrl. Kraljica se je kesala do onemoglosti, a
ji to ni pomagalo. Tako je kraljestvo Ajodja ostalo brez princa Rama.
Sita, Ram in Lakšman so ves čas potovali. Prečkali so meje Ajodje in spoznavali nove kraje,
ljudi in običaje. V nekem gozdičku pa je bilo Siti zelo všeč, zato so se na prelepi jasi odločili
zgraditi kolibo. Življenje je teklo mirno in čas je bežal naprej.
Nekega dne jih je iz gozda opazovala coprnica Šurpanaka, ki se je odločila, da si Rama vzame
za moža. Približala se je kolibi rekoč: »Hej, pozdravljeni! Ti, mladi postavni princ, zakaj tičiš
tu v tej džungli? Pridi z mano v Kraljestvo Lanka, kjer vlada moj mogočni brat Ravana. Tam
boš imel vse, kar ti srce poželi, le oženiti se moraš z mano.«
Lakšman in Ram sta se zasmejala, iz koče pa je stopila prelepa Sita. Čarovnici je zastal dih.
»Hej, Šurpanaka! To je moja žena Sita. Žal sem že oddan,« reče Ram, »lahko pa vzameš
mojega brata Lakšmana. On je še vedno na voljo,« se je pošalil Ram.
Lakšmanu ta šala ni bila všeč in je vljudno odklonil kakršno koli sodelovanje. Šurpanaka se ni
dala kar tako in je sedaj vso pozornost usmerila na Lakšmana. Pregovarjanju ni bilo konca in
coprnica je začela groziti s prekletstvi. Takrat je Lakšmanu prekipelo in ji je odsekal nos ter
nagnal domov. Šurpanaka je tulila kot zmaj in vsa okrvavljena stopila pred Ravano: »Kje se
pa spet potikaš? Zakaj vedno siliš v težave? Kaj za vraga se ti je zgodilo?«
Ravana je bil močan demon in je vladal na območju današnje Šri Lanke. Hotel je zgraditi
ogromno stopnišče do rajskih planetov, tako da bi lahko vsak Zemljan, ne glede na svoj
značaj, dosegel raj že kar v tem življenju, v človeški obliki, kot nekakšno turistično
destinacijo.
»Lakšman, Ram, joj, moj nos! Saj nisem hotela, toda ... Ampak Sita, dragi moj brat, njeni
lepoti ni primere. Ona je nekaj najlepšega na planetu in gotovo bi jo ti hotel imeti zase, kajti
ne bi se mogel upreti njeni lepoti.«
Tako je Šurpanaka dosegla, da je Ravana sam hotel videti Sito in se prepričati na lastne oči.
Preoblekel se je v potujočega asketa in je iz gozda opazoval, kaj se dogaja na jasi okrog
kolibe. Lakšman in Ram sta ves čas budno pazila na Sito in je vedno bil nekdo z njo. Tako se
je Ravana moral domisliti zvijače. Poklical je svojega zvestega čarovnika Maričija, ki se je
spremenil v zlatega jelenčka in začel skakljati okrog kolibe. Sito je prikupen jelenček takoj
očaral in ga je seveda hotela imeti ob sebi. Tako je prosila moža, naj ji ga ulovi. Ram je vzel
lok in se odpravil v gozd za jelenčkom. Pred tem pa je posvaril Lakšmana, da za nobeno ceno
ne sme pustiti Site same. Kmalu za tem se je že iz gozda zaslišal Ramov glas: »Hej, Lakšman,
pomagaj! Hej, hitro, daj, daj. Pridi že.«
Sita in Lakšman sta se spogledala: »Teci, Lakšman, pojdi hitro, ali ne slišiš, da je Ram v
težavah!?«
Lakšman se ni odzval. Nepremično je strmel proti gozdu in se ni ganil od hiše. Sita je zgubila
živce in začela vpiti ter zmerjati Lakšmana. On pa se še vedno ni ganil, saj je zaupal
Ramovim besedam. Ko pa je Sita obtožila Lakšmana, da ne želi pomagati Ramu, ker se je
hoče polastiti on sam, je Lakšman pograbil lok in odšel. Okrog koče je v premeru dvajsetih
metrov začrtal krog in ga zaščitil s čudežno energijo, ki bo preprečila vstop vsakemu
nenapovedanemu prišleku. Siti pa je zabičal, da nikakor ne sme stopiti izven tega kroga.
»Ram, Ram!« je vpil Lakšman, ki je že globoko zabredel v gozd.
»Psssst«, se je zaslišalo iz grma, »jaz sem v redu. Ta jelen je demonski čarovnik in je
oponašal moj glas, da bi te zvabil od Site. Vse skupaj je ukana. Takoj se morava vrniti h
kolibi, le še tole gnusobo pokončam.«
Puščica je švignila po zraku in pokončala zlatega jelenčka. V tem trenutku se je jelenček
spremenil nazaj v demonskega čarovnika, ki se je zvijal v smrtnih bolečinah.
Medtem se je skrivnostni asket približal kolibi:
»Hej! A je kdo doma? Sem starejši romar in prosim miloščino.«
Sita je stopila iz hiše in ko je maskirani Ravana ugledal čar njene lepote, je pozabil na
Lakšmanov obroč ter zakoračil proti njej: »Au, au!« ga je stresla Lakšmanova zaščita in ga
odbila stran od koče, »kaj za vraga pa je ta coprnija?«
Sita je prinesla malo sadja in vode. Ravana je stegnil roke proti njej, a se je zopet zaiskrila
moč obroča.
»Takole ne bo šlo, otrok moj,« je bil osladen Ravana, »boš morala ti stopiti k meni.«
»Ne morem. Zabičali so mi, da ne smem stopiti preko narisane krožnice.«
»Le kaj ti lahko stori stari asket? Sama veš, da boš storila dobro delo, če mi boš darovala tole
hrano v miloščino.«
Sita je izstopila iz kroga. V tem trenutku sta nazaj pritekla tudi Lakšman in Ram ter mahala in
opozarjala Sito, naj se vrne v hišo. Ravana jo je zgrabil za roko, odvrgel svoja lažna oblačila,
se zlobno zakrohotal in odvihral s Sito na svoji leteči kočiji.
Ram in Lakšman sta tavala po gozdu in poizvedovala o Ravanu. Naletela sta na dobro voljo
opic Hanumana, ki so jima obljubile pomagati in zbrati vojsko. Tako bodo lahko s skupnimi
močmi napadli Ravanovo kraljestvo Lanko in rešili Sito. Ko so prišli do oceana, so uvideli, da
do Lanke ni mostu preko morja. Tako se je Ram domislil zvijače in je rekel zaveznikom, naj
na vsak kamen napišejo ime Ram. S pomočjo mantre, ki jo vsebuje zvočna vibracija besede
ram, je vsak kamen lepo plaval na površini. Tako so zgradili znameniti plavajoči most do
Lanke.
Brez težav je Ram s svojo nenavadno vojsko zavzel Lanko. Bitka je bila huda, saj so se
demoni borili podlo in obudili strašnega velikana Kumbakarno, ki je dobesedno pomendral
vse pred seboj. V bitki je bil hudo ranjen Lakšman, a so mu pomagala zelišča, po katera je na
Himalajo poletel Hanuman.
Končno je Ram izstrelil zadnjo puščico direktno v Ravanovo srce in ga pokončal. Hanuman je
požgal vso Lanko in pregnal hudobne demonske prebivalce. Sito so rešili in oba z Ramom sta
se srečno vrnila v Ajodjo ter prevzela prestol. Vsi prebivalci Ajodje so veselo vzklikali v
pozdrav mlademu paru. Tako so vsi srečno živeli do konca svojih dni in še naprej.
Še danes pa lahko obiščete najjužnejšo točko, rt Indije, kjer boste našli ostanke plavajočega
mostu in tudi en ogromen kamen, ki še vedno lebdi na površini.
ZMEDENI PROFESOR
Nekoč, pred ne tako davnimi časi, je
živel profesor, ki je bil tako očaran z
zgodbo o princu Ramu, da se mu je
kot nadaljevanka ves čas vrtela pred
očmi. Doma je imel božanstva Sito,
Rama, Lakšmana in Hanumana in jim
je vsak dan nudil hrano, jih kopal,
krasil, pahljal, okraševal s cvetjem,
jim pletel cvetne vence ...
Bil je prijeten profesor in študentje so
ga imeli radi. Le večkrat je imel
probleme z zamujanjem, ker se je
preveč vživel v zabave Site, Rama in
Lakšmana ter je pozabil na službo.
Tudi ravnatelj ga je imel zelo rad in
tega njegovega zamujanja ni jemal
preveč resno.
Nekega dne se je profesor še posebej »zameditiral« skupaj s svojimi božanstvi in se
popolnoma izgubil v prostoru in času. Ko je končno prišel k sebi, je opazil, da se že spušča
noč, zato je brezglavo zdirjal proti šoli. Na poti je srečeval svoje študente, ki so jo veselo
mahali domov:
»Gospod profesor, a ste kaj pozabili? Danes ste imeli pa najboljše predavanje doslej. Vaša
predavanja so tudi drugače super, toda tole danes je bilo ... No, skratka, prekašali ste sami
sebe.«
Profesorju ni bilo jasno, kaj govorijo študentje, vedel je samo to, da mora takoj k ravnatelju in
se opravičiti.
»Kaj nisi že odšel?« je vprašal ravnatelj, »a si kaj pozabil?«
»Ne, ne,« je bil zadihan profesor, »jaz, mislim, a veste ...«
V tem trenutku je vstopil še eden zadnjih študentov, ki so vračali dnevnike v zbornico:
»Čestitam, profesor! Tako jasne in jedrnate razlage še nismo slišali.«
»Da, da,« je dejal ravnatelj, »vsi te danes neznansko hvalijo.«
»Ampak kako? Saj sem vendar šele prišel v šolo.«
»Prosim te, ne nori. Skoraj vedno zamudiš in ti vselej pogledam skozi prste. Danes je bilo
prvič, da si bil točen, in zdaj mi praviš, da te ni bilo. Na, poglej si v dnevnike vseh oddelkov,
ki jim predavaš. Vse urejeno. Tvoja pisava, tvoj podpis. A si se morda napil ali vzel kako
drugo nedovoljeno substanco?«
V trenutku je profesor dojel, kaj se je zgodilo in od silnih božanskih čustev ljubezni je izgubil
zavest ter padel po tleh. Na njegovem telesu so bili vidni vsi simptomi aštika bhave, kar je bil
dokaz njegove visoke stopnje duhovnega prebujenja. Ko ga je ravnatelj na silo spravil k
zunanji zavesti, je profesor pogledal dnevnike in s solzami v očeh popolnoma mirno dejal:
»Ne, ne, gospod ravnatelj. Vse je v redu. Malo sem se zmedel. Brez zamere. Se vidimo jutri.«
Tako je profesor dojel, da je sam princ Ram privzel njegovo obliko in ga zamenjal v šoli ter
predaval namesto njega. Vse to pa samo zato, ker je bil njegov tok duhovne ljubezni tako
močan in spontan, da sam Ram ni hotel, da se prekine in se je tako brez problema ekspandiral
v obliko profesorja ter se istočasno nemoteno naprej zabaval v prijetni profesorjevi družbi kot
tudi z vsemi ostalimi prijatelji Sito, Lakšmanom, Hanumanom ...
TOK LJUBEZNI
Nekoč je živel zelo sposoben, lep in mlad
kralj Bartrihari, ki je bil vešč na vseh
področjih. Poročil se je takoj, ko je dopolnil
25 let in je dobesedno oboževal svojo
prelepo mlado ženo. Da bi ugodil vsem
njenim željam, ji je podaril diamantno
ogrlico, ki bi danes bila vredna celo
premoženje. S svojimi lastnimi rokami ji je
nadel ogrlico okrog vratu, jo objel in dejal:
»Najdražja, ta verižica je neprecenljiva.
Prosim, če jo lahko vedno nosiš s sabo.«
Kralj Bartrihari je bil zelo navezan na svojo ženo, toda ona ni bila ravno z vsemi čustvi pri
kralju. Bolj ji je bil všeč kraljev poveljnik, ki je bil prav tako zelo čeden. Zato je čez nekaj dni
prečudovito ogrlico podarila svojemu ljubimcu poveljniku, samo da bi ga osrečila. Čeprav je
bila kraljica zelo navezana na poveljnika, pa on ni čutil enake ljubezni do nje. Všeč mu je bila
prostitutka. Tako je kmalu zatem svojo ogrlico draguljev podaril prostitutki. Ker pa
prostitutka ni bila zaljubljena v poveljnika, temveč v kralja, je to isto ogrlico z velikim
veseljem podarila nazaj kralju. Ko je kralj zagledal ogrlico, se je zelo razžalostil in takoj
vprašal prostitutko, kje jo je dobila. Ta pa se je prestrašila in ni povedala ničesar. Razjarjen
kralj je rekel: »Če mi takoj ne poveš, kako si prišla do ogrlice, ti bom odsekal glavo.«
Prostitutka je povedala resnico in kralj je takoj z ogrlico v rokah odhitel do poveljnika.
»Kje si dobil tole? Če boš govoril resnico, ti ne bom storil žalega. Če pa me boš poskušal
prevarati, boš obglavljen.« Poveljnik mu je razkril resnico in v tem trenutku je kralj dojel, da
na tem svetu ni prave ljubezni. Čez noč se je kralj odločil zapustiti vse svoje imetje,
odgovornosti in obilje. Zapustil je palačo, svoje kraljestvo in postal zelo znan asket in
spiritualist.
Žalost in jezo kralja Bartriharija je povzročila pretirana navezanost, ki se je sprevrgla v
razočaranje. Do tega je prišlo, ker kralj ni vedel, da je za ljubezen najprej potrebno dojeti
izvorno ljubezen. Kralj je bil nesrečen, ker je nevede zamenjal izvorno božansko ljubezen s
človeškimi čustvi do telesne potrebe po razmnoževanju. Nekateri mislimo, da bog ne obstaja,
spet drugi mislimo, da je bog brez oblike in značaja, in na koncu večina misli, da so tu
različna božanstva in bogovi za različne religije. V nadaljevanju pa razkrivamo, kako se lahko
osvobodimo trpljenja, ki povzroča sovraštvo, zavist, prepir.
Vsi mi smo v družini enega boga. Mi nimamo posebnega boga v Angliji, spet drugega v
Ameriki in tretjega v Indiji. Kristjani, muslimani in hindujci ne obužujejo različnih bogov.
Imena, kot so Alah, Brama, Jehova, Krišna in Jahve, se nanašajo na istega boga, na katerega
se v različnih kulturah obračajo z različnimi imeni. Če ljubimo enega in istega boga, zakaj se
potem prepiramo? Prepiramo se zato, ker ne vemo, kaj je prava ljubezen. Če resnično čutimo
ljubezen in privrženost do enega izvornega boga, se bomo zagotovo imeli radi tudi med sabo.
Obstaja pregovor: »Bog je ljubezen in ljubezen je bog.« V indijski vedski kulturi pa je rek:
»Naj bodo vsi srečni.«
Tudi Jezus je poučeval to filozofijo. Ko je imel približno 16 let, je odšel v Indijo in obiskal
mnogo sveta mesta, kot so Vrindavan, Ajodja, Džaganat Puri.... V Puriju je videl božanstvo
Džaganata, Baladeva in Subadro ter slišal, da Džaganata – gospodarja vesolja – kličejo tudi
Krišna. V tem delu Indije se Krišna izgovarja Krusna. Zaradi raznolikosti grškega in
hebrejskega jezika se je to ime spremenilo v Krusta in nato v Krista ter na koncu v Kristus,
kot ga poznamo danes. Besede Krišna, Krusna, Krista in sedaj Kristus so torej samo različice
istega imena (tako kot Marija, Marička, Marica, Micka, Mojca).
V vsem vesoljstvu je samo en bog in to ni ne ruski, ne angleški, niti japonski ali afriški.
Tekoče obvlada vse jezike, čeprav ni potrebe po tem. V celotnem stvarstvu je samo en jezik in
ta jezik je ljubezen. Oči se izražajo v tem jeziku, ušesa in roke ga govorijo in ga razumejo,
sijoč izraz na obrazu nam pove vse. Bog je eden in on je poosebljenje ljubezni. Izvorno ime
boga, ki je bilo razodeto v Vedah, je Krišna, kar pomeni »ocean brezmejnega zadovoljstva«.
Vsa ostala imena, kot so Paramatma (nadduša, intuicija), Buda, Alah in Bog, se nahajajo v
njem. Čeprav smo delčki istega prvobitnega boga, smo si razdelili ta planet in trdimo: »Ta
dežela je moja! Ta dežela je tvoja!« Čeprav smo vsi individuumi, smo vsi odvisni od istega
sonca in dihamo isti zrak. To je princip hkratne enakosti in različnosti. Enakost se nanaša na
dejstvo, da smo vsi »atomčki« istega boga, različnost pa se kaže v obliki naše večne
individualne narave. Ker je to večna realnost, bomo našli mir in srečo samo v tej realnosti.
Hkratna enakost in različnost pa bo brez pomena, če ljudje ne čutijo nobene ljubezni do njega
in vseh živih bitij.
Pogosto naletimo na izjave, kako so ljudje edini člani božje družine, ampak to ni res. Bog
ustvarja vsa bitja. Vsi so njegovi otroci, in zakaj jih ne bi imeli radi? Stari pregovor »Vsi naj
bodo srečni« se ne nanaša samo na ljudi. Bog je ustvaril krave. Te krave svobodno in brez
diskriminacije dajejo mleko za vse. V Vedah je krava predstavljena kot »go mata« - mati
krava, ker skrbi za nas z njenim lastnim mlekom. Nikjer v Bibliji ni rečeno, da lahko ubijamo
krave ali katerekoli druge živali. V izvornem aramejskem jeziku Biblije je beseda »brosimus«
uporabljena najmanj dvajsetkrat. »Brosimus« pomeni hrana in je prevedena v angleško
besedo »meat«. V stari angleščini »meat« ni bila beseda za meso, ampak se je na splošno
uporabljala kot izraz za hrano. Toda angleški jezik se je spremenil in tako večina ljudi danes
napačno veruje, da sveta Biblija podpira prehranjevanje z živalskim mesom. Stara zaveza med
drugim tudi jasno izjavlja »Ne ubijaj!«. To pomeni, da ne bi smeli ubijati ne ljudi ne živali.
Tudi Koran ne odobrava klanja in prehranjevanja s kravami. Bog ni ustvaril živali zato, da bi
jih ljudje jedli. V ta namen so bili ustvarjeni: sadje, koreni, mleko, maslo, žito in zelenjava.
Bog ne bo srečen, če storimo kaj žalega kateremukoli od njegovih otrok. Drevesa, grmičevje,
svinje in insekti, vsi so prav tako otroci istega izvornega boga. V indijski Vedski kulturi velja
običaj, da naj ne bi hodili po polju, ki je bilo preorano in so bila posejana semena, ker tako
uničimo setev. Ne bi smeli prizadejati bolečine ali trpljenja nobenemu živemu bitju. Vsi smo
otroci boga, ki je poosebljenje najvišjega zadovoljstva in ocean brezmejne sreče za vse ostale.
Mi smo delček te sreče. Edina razlika med njim in nami je, da je on neomejen, mi pa smo
omejeni.
Kvalitativno smo eno z Njim, toda na žalost smo pozabili, kdo sploh v resnici smo. Morali bi
poskušati dojeti to dejstvo. Ne bi se smeli prepirati z verniki različnih religij in prepričanj.
Ena resnična religija vseh duš je ljubezen in tej religiji ni para, kot tudi višja od resnice ni
nobena religija. Morali bi ljubiti boga kot tudi drug drugega. Samo na ta način bi lahko ljudje
srečno živeli na tem svetu. Vede pojasnjujejo, da ima bog transcendentalno obliko in
specifičen značaj ter se zabava na vse mogoče načine. On je brezmejno privlačen in poseduje
vse energije. Čeprav je eden in čeprav je hkrati vse, je oseba. Angleško GOD: G – generator,
O – operator, D – destroyer (uničevalec). On hrani in vzdržuje celotno vesolje. Vedski
modreci Šrila Vjasadev, Narada Muni in Brama so povedali, da ima bog prekrasno obliko in
na milijone transcendentalnih vrlin. Če ima oče obliko, bo obliko imel tudi njegov sin.
Včasih se zdi, da je bog v nekaterih svetih spisih opisan kot brezobličen. Toda uporaba besede
brezobličen se v teh spisih nanaša na to, da bog nima materialne oblike, materialnih oznak in
materialnega značaja. Njegove oblike in značilnosti so duhovne. On je najmočnejši in zato
ima tudi moč, da poseduje obliko. Če bi bil brez oblike, značaja, moči in usmiljenja, ne bi
obstajal. Ne bi nam mogel pomagati in uslišati naših molitev, kaj šele podariti nam večno
blaženost. Mi ne verjamemo v boga, ki je brez milosti, moči in značaja. Če bi bil brez
transcendentalnih kvalitet, kot je na primer usmiljenje, kakšen smisel bi ga bilo potem
oboževati. Tako Biblija kot tudi Koran izjavljata, da ima bog obliko. Biblija pravi: »Bog je
človeka ustvaril po svoji podobi«. Če nima podobe, niti oblike, čemu Biblija podaja to izjavo.
Njegova podoba je transcendentalna; ni smrtna. On ima duhovno telo, po katerem je kreiral
človeka. Rečeno je tudi, da je Jezus Kristus sin božji. Če ima sin obliko, potem jo ima tudi
oče. V bistvu ima on najlepšo obliko. Poln je dobrih lastnosti in popoln z vsemi energijami.
Koran pa izjavlja: »Inallah kalaka mein suratihi – Alah oziroma Kuda ima obliko, in po tej
obliki je modeliral človeka.« Beseda »suratihi« pomeni oblika in ime Alah pomeni
vsemogočni. Vsa vesolja in vse stvarstvo se nahajajo v njem in nič se ne more primerjati z
Alahom v veličini. Tudi vedska koncepcija boga potrjuje to razumevanje in prav tako pravi,
da je najvišje bitje Krišna, največji od največjega in najmanjši od najmanjšega.
Besede »brezobličen«, »brez značaja« in »brez podobe«, ki so uporabljene v svetih spisih, da
bi opisale boga, so prišle iz korenov besed »oblika«, »značaj«, »podoba«. Če nimamo
koncepcije, da nekaj ima obliko, kako bomo potem vedeli, da lahko obstaja nekaj brez oblike.
Zato lahko zaključimo, da ima najvišja izvorna bit obliko, značaj in podobo; in ena od
njegovih lastnosti je usmiljenje. On je tako poln usmiljenja, da je ustvaril ta svet samo zato,
da bi izpolnil našo neumno željo po uživanju ločeno od Njega.
ZGODBA O UŠI IN ANIRUDI
Nekoč pred davnimi časi je živela prelepa mlada princeska Uša. Njen oče je bil kralj Banasura
in je imel svojo hčer vedno varno zaprto za grajskimi zidovi. Bal se je namreč, da ne bi bila
preveč na očeh drugim ljudem, preden se poroči.
Neke noči se je Uši sanjalo o prelepem princu Anirudi. Sanje so bile tako močne in čudovite,
da je Uša zjutraj komaj verjela, da živi na gradu kralja Banasure. Njena skrbnica in učiteljica
Čitraleka je takoj opazila, da je Uša drugačna. Pozorno jo je opazovala in ji z občutkom
postavljala vprašanja, tako da Uša ni mogla več skriti navdušenja in je sanje zaupala Čitraleki.
»No, saj to pa ni nič kaj takega, Uša. Kaj ni to lepo, ko se človek zaljubi?« jo je zbodla
Čitraleka.
»Že že,« je sramežljivo odvrnila Uša, »toda prosim te, nikar tega ne omenjaj nikomur, posebej
pa ne očetu.«
»Ne skrbi, Uša, vse bo v najlepšem redu. Pridi, bova ugotovili, iz katere dinastije prihaja nov
princ.«
Čitraleka je bila zelo spretna učiteljica in je zelo dobro obvladala tudi umetnost magije in
mističnih moči. Obe sta sedli in Čitraleka je začela skicirati člane vseh večjih dinastij, ki so v
tistem času vladale na Zemlji. Toda nič. Uša je zaljubljeno strmela predse in opazovala
spretnost Čitraleke. Ko pa je začela risati člane Bodža in Jadu dinastije, se je Uša predramila.
Čitraleka je narisala kralja Ugraseno, Balarama, Krišno in tu je Uša začela lesti skupaj od
sramu. Ko je Čitraleka nadaljevala s Krišnovim sinom Pradjumno in končno vnukom
Anirudo, si je Uša prekrila obraz z dlanmi in Čitraleka je vedela, da je to Ušin sanjski princ.
Ponoči, ko so vsi trdno spali, je Čitraleka odšla v Dvarako, ugrabila spečega Anirudo in ga
dostavila Uši naravnost v posteljo. Oba sta bila v omotici polsna in uživala v nenavadnem
ljubezenskem snidenju. Zjutraj ju je bilo seveda sram. Aniruda je seveda mislil, da se mu je
vse skupaj sanjalo in mu ni bilo jasno, kaj se dogaja okrog njega. Toda Ušina lepota je
naredila svoje in Aniruda se ni branil ostati na dvoru, tajno skrit v žeskih sobanah svoje
princeske.
Tako sta Uša in Aniruda, blažena od zaljubljenosti, uživala dan za dnem na gradu nič hudega
slutečega kralja Banasure. Kaj kmalu pa je Banasura na skupnih večerjah opazil, da se Uša
obnaša drugače, bolj samozavestno, bolj sproščeno, kot da bi že bila v stiku moškim. To ga je
zelo zmotilo. Sicer je ni nič zasliševal ali preverjal, nekega dne pa, ko je Čitraleka najmanj
pričakovala, je enostavno spustil stražarje v Ušin del gradu. Seveda so ju zasačili in takoj brez
usmiljenja napadli Anirudo. Ta se ni dal, saj je bil zelo spreten bojevnik in ga niti druga niti
tretja skupina Banasurovih vojakov ni mogla ugnati. Tako je Banasura bil prisiljen spustiti
nanj celo armado, da so ga le spravili za zapahe.
Ko je vse to prišlo na Krišnova ušesa in ko je uvidel, da je njegov vnuk v nevarnosti, se je
osebno s svojo vojsko odpravil do kralja Banasure, ki je bil nadut vladar in je že dolgo nazaj
od Šive dobil blagoslov tisočerih rok, da mu je lahko močno igral na bobne in je lahko Šiva
izvajal svoj mistični ples. Šiva je bil z Banasuro zelo zadovoljen, zato je požel velik ugled v
družbi in vladal širnemu kraljestvu. Zato je postajal vse bolj nadut in izzval na dvoboj celo
svojega gospodarja Šivo.Ta je bil zelo razočaran nad njim in mu je rekel, da se bliža čas, ko
se bo imel priložnost boriti z nepremagljivim.
Ko je prišlo do zgodovinske bitke med Krišno in Banasuro, v kateri so na Banasurovi strani
sodelovali celo Šiva ter njegova dva sinova. Krišnova vojska je bila armada dinastije Jadujev
in Balaram, Pradjumna in ostali heroji. Boj je bil tako hud, da se je treslo celo vesolje. Na
koncu je Banasura bil poražen in Krišna mu je posekal skoraj vseh tisoč rok. Pustil mu je le
štiri. Ko je omagal še sam Šiva, so vsi ponižno pristopili h Krišni. Banasura je na zlati kočiji
brž pripeljal Ušo in Anirudo. Odslej sta srečno živela na Anirudinem gradu in rečeno je, da se
je njuna ljubezen vsak dan povečala štirikrat.
ASKET IN PASTIRCI
Nekoč je živel star asket, ki je imel majhno kolibo na obrobju svetega hriba Govardana. Ves
čas je bil prežet z mislimi na božanski par Radiko in Govindo in se ni kaj dosti menil za
okoliške dogodke. Samo enkrat na dan se je odpravil do bližnje vasi in prosil vbogajme. A
več kot dva rotija (majhna pečena kruhka) in skodelice mleka ni nikoli vzel. To je bil njegov
edini obrok hrane na dan. Ljudje so ga zelo spoštovali, saj je asket živel tam na ta način že od
svojega sedemnajstega leta starosti.
Nekega dne se je ob vznožju Govardana začelo zbirati ogromno število krav. Gnali so jih
mladi pastirci, ki so veselo zganjali norčije. Vse skupaj je postalo prehrupno in stari asket se
je zaprl v kolibo. Sonce se je nagibalo k poldnevu in krave so mirno prežvekovale v senci.
Toda pastirci so postali žejni in potrkali asketu na vrata: »Hoj, babadži, vode bi prosili, da si
pogasimo žejo.« Tako so klicali in trkali, ampak asket se ni odzval.
»Daj no, baba, odpri. Le kakšen svetnik si, če svojim gostom niti prijazne besede ne nameniš,
kaj šele vode ali hrane?«
»Zakaj zganjate takšen hrup? Pojdite stran in me pustite pri miru.«
»Daj no, baba, ne boš menda svojih lokalnih rojakov odganjal od hiše.«
Vrata so se počasi odprla in asket je pokukal na plano. Pred njim je stala množica razigranih
pastirjev, ki so bili za svoja rosna leta precej velikih postav. Pa tudi njihova oblačila so bila
nenavadno razkošna in krave so bile vseh mogočih barv. V zraku se je čutilo, da se dogaja
nekaj nevsakdanjega, pa tudi vonj, ki ga je lahkoten vetrič nosil naokrog, ni bil zemeljskega
izvora.
»Vi, pastirci, vi pa zagotovo niste iz okoliških krajev«, je dejal asket in prvemu pastirju
porinil čašo v roke.
»Ah, seveda smo, jaz sem Kanaj in tole je moj brat Balau. Zagotovo si že slišal za nas. Mi
smo pastirci iz Gokule, tu blizu.«
»Že prav, že prav, tu imate vodo, potem se pa odpravite naprej. Tole vaše razsajanje ne pelje
nikamor.«
Tako je govoril asket in natakal vodo Kanaju, toda ko sta se srečala z očmi, sta okamenela.
Asket je imel občutek, da je srečal nekoga, ki ga že dolgo pozna. Voda je tekla, kozarec se je
napolnil in voda je šla čez rob. Niti Kanaj niti asket ni trznil in voda je veselo tekla po tleh.
Pastirci so se smejali in z Balajem zbijali šale. Končno so se napili vsi in asket se je poslovil
ter zaprl vrata. V istem trenutku je dojel, da je to bil sam Govinda in njegov brat Balaram iz
transcendentalnega sveta, skupaj z vsemi prijatelji in kravami. Takoj je vzkliknil od veselja in
odprl vrata, toda zunaj ni bilo nikogar več. Le na tleh je bil še blatni madež od razlite vode in
celotno ozračje je bilo še vedno prežeto s tistim božanskim. Asket je dvignil roke kvišku,
zaječal od srčne bolečine, ker ni Govinde takoj prepoznal, in se zgrudil brez zavesti na tla. V
transu je Govinda zopet prišel do njega: »Ne skrbi, prijatelj moj, jutri pridem spet in ostanem
pri tebi za vedno.«
Naslednji dan je asket že vse dopoldne ves čas na trnih skakal okrog kolibe in gledal v vse
smeri, kje se bo pojavil oblak prahu od črede Kanajevih krav. Na koncu se je ves obupan
zaprl v kolibo, sedel k meditacji in jokal: »Rade – Govinda, Rade – Govinda ...« Pozno
popoldne je nekdo potrkal na vrata.
»Halo, baba, odpri. Prinesla sem Govindo.«
»Kdo si pa ti? Kako si me našla?«
»Včeraj ponoči je Govinda prišel v moje sanje in rekel, naj ga odnesem babadžiju pod
Govardan. Pa tudi prestara sem že in ne morem več skrbeti za to božanstvo. Zato ti ga
izročam in te prosim, če lahko lepo skrbiš zanj,« ga je prosila stara vdova iz bližnje vasi
Vrindavana.
Tako je stari asket z Govardana dobil svoje božanstvo in spoznanje, da nikoli ne veš, kako,
kje in kdaj te obišče Govinda v svoji izvorni podobi.
INDRADJUMNA IN NILA MADAVA
»Hitro, hitro, vaše visočanstvo,
mislim, da vas bo tole zelo
zanimalo. Na dvor je prišel romar
svečeniškega rodu in njegove besede
so kot najlepša melodija ter balzam
za srce.«
Kralj Indradjumna se je zdrznil,
malo postal, nato pa takoj krenil za
svojim svetovalcem. Od nekdaj si je
želel pristnejšega odnosa z bogom,
zavedal pa se je, da ga lahko obudi
le preko druženja z njegovimi
zaupnimi družabniki. In res je bilo
tako. Romar je bil preplavljen z
božanskimi čustvi in je ves čas
govoril o njegovi pojavitvi v obliki
Nila Madave. Kralja je pripoved
tako očarala, da je takoj poslal svoje
bramane na pot: »Poiščite Nila
Madavo.«
Na žalost so se v prestolnico vsi vrnili praznih rok, le Vidjapati je imel več sreče. Ko je tako
taval skozi oddaljena mesta in vasi, se je počasi znašel v pokrajini, kjer prebivajo Šabare. To
ljudstvo ne pripada arijski kulturi in je znano kot družba svinjskih pastirjev. Takoj ko je
prispel v vas, je zaprosil za prenočišče in domačin Višvasu se je takoj odrekel eni od svojih
sob. Naročil je svoji hčeri Laliti, naj bramana Vidjapatija pozorno služi ter skrbi za njegovo
ugodje. Tako je Vidjapati kar nekaj časa prebil pri Višvasuju in na njegovo posebno prošnjo
omožil mlado Lalito.
»Draga žena, zakaj tvoj oče vsak večer odide od doma in se vrne šele naslednji dan opoldne,
odišavljen z raznimi dišavami in vonjem po sandalovini?«
Lalita je sramežljivo umaknila pogled in ni vedela, kako naj istočasno drži obljubo očetu ter
ravna pravilno pri odnosu z možem.
»Veš, dragi, moj oče, kako bi rekla, ah, nekako je zapleteno ...«
»Lalita, nikar. Nočem, da zaradi mene prelomiš besedo, ki si jo dala očetu.«
»Ne, ne, saj ni tako. Glede na to, da si ti svečeniškega rodu, ne bom ničesar prelomila. Moj
oče vsak večer odide na skrito sveto mesto, kjer obožuje in služi božanstvo Nila Madavo.«
Vidjapati ni mogel verjeti svojim ušesom. Po vsem, kar je prestal in praktično pustil svoje
prejšnje življenje grajskega bramana za sabo, se mu zgodi tole. Popolnoma so ga prevzela
transcendentalna čustva in je takoj začel nagovarjati Lalito, da bi tudi sam želel videti Nila
Madavo. No, po nekaj tednih pregovarjanja z Višvasujem je nekega večera tudi Vidjapati
lahko oprtal culo in se z Višvasujem odpravil do svetega kraja. Lalita je na skrivaj vtaknila
svojemu možu vrečko gorčičnih semen v žep, da si bo lahko označil pot, kajti Višvasu mu je
takoj zavezal oči.
»Tako, prispela sva. Sedaj lahko snameš povezo z oči. Nikamor ne hodi, ne oddaljuj se od
božanstva, takoj se vrnem,« je dejal Višvasu in se napotil do bližnjega gozdiča nabrat gozdnih
sadežev ter cvetja za daritev božanstvu Nila Madavi. Vidjapati je izkazal spoštovanje in
obnemel nad lepoto Nila Madave. Vse, kar je sveti romar pripovedoval na dvoru kralja
Indradjumne, je bilo res. Sedaj se je v živo vse skupaj dogajalo tudi njemu. Ko se je malce
razgledal naokoli, je opazil ranjeno vrano, kako je od izčrpanosti omahnila z visokega drevesa
in padla v bližnje jezero. Takoj zatem se je nad gladino pojavila štiriroka oblika osvobojene
duše, ki je trenutek pred tem pripadala telesu vrane. Sijoča podoba prekrasnega videza se je z
veliko hitrostjo oddaljila od jezera in zapustila zemeljsko sfero.
»Če pa stvari okrog Nila Madave potekajo takole,« si je mislil Vidjapati, » potem pa nimam
kaj dosti razmišljati.«
Stekel je do istega drevesa in se hitro povzpel, kolikor visoko je mogel. Tik preden pa je hotel
po vraninem postopku priti do odrešitve, se je z neba oglasilo: »Dragi Vidjapati, glede na to,
da si imel priložnost videti Nila Madavo, bi bilo pošteno od tebe, da o tem najprej obvestiš
kralja Indradjumno.«
Brez obotavljanja se je Vidjapati spustil z drevesa in se vrnil k božanstvu ter ponižno čakal na
razplet dogodkov.
Višvasu se ni dal motiti in je popolnoma osredotočen, kot da bi bil zaljubljen, opravljal
vsakodnevno daritev in služenje Nila Madave. Medtem je božansvo vstopilo v njegove misli:
»Ah, Višvasu, prišel je čas, da razkrijem svojo slavo, moč in obilje tudi drugod. Zelo sem
zadovoljen s tabo, saj si mi ves čas vdano služil po svojih najboljših močeh. Toda sedaj si
želim dvornega razkošja in razvajanje z obilnimi daritvami mojega vdanega kralja
Indradjumne.«
Višvasu je takoj dojel, za kaj gre, in je po prihodu domov zvezal Vidjapatija ter zabičal Laliti,
naj ga ne izpusti izpred oči. Enostavno ni prenesel misli, da bo ostal brez Nila Madave. No,
vendarle se je Višvasu sčasoma omehčal in sprejel, da je želja gospodarja na prvem mestu.
Karavana se je počasi prebijala skozi gozd, Vidjapati pa je vpil: »Pazite na mlade poganjke, ki
so zrasli iz gorčičnih semen, saj nam bodo samo ti kazali pravo pot vse do Nila Madave.
Kralj Indradjumna je bil že ves na trnih in je komaj še odšteval zadnje metre, preden bo
končno lahko s svojimi očmi ugledal Nila Madavo.
»Tu je jezero, tu je pečina, tu je jasa ... Prepričan sem, da je bilo božanstvo tu.«
»Pa saj ne more biti res. Zakaj, o vrhovna izvorna božanska oseba, mi nagajaš in se igraš
skrivalnice z mano?«
Indradjumna je izgubil razsodnost in potrpljenje. Zagnal se je proti vasi Šabarov in dal
pripreti Višvasuja. Kmalu zatem pa je zadevo zopet rešil glas z neba: »O, kralj, pusti Šabare,
oni s tem nimajo nič. Povzpni se nazaj na vrh hriba Nila in na tem mestu postavi veličasten
hram, kjer se bom pojavil kot Daru-braman ali absolutna resnica v leseni obliki. Tako me boš
končno lahko oboževal po mili volji in se ti bom razodel v vsem svojem obilju.«
Tako je Indradjumna speljal novo cesto vse do kraja Baulamala, od koder so za izgradnjo
novega hrama začeli voziti najkvalitetnejši kamen. Sveto mesto Šri Kšetra ali Džaganat Puri
ima obliko školjke in v popku te školjke je kralj zasnoval majhno mestece, kjer je začel z
gradnjo hrama. Zgradba je počasi rasla in vse bolj in bolj dobivala svoj končni izgled, ki je
daleč presegel arhitekturo tistega časa. Izgledalo je, kot da se najvišja kupola dviguje vse do
neba, sam vrh pa je krasil disk. Hram je bil poln razkošnih umetniških del iz čistega zlata.
Vse je bilo nared in vsi so že nestrpno čakali, kako se bo odvila napovedana skrivnostna
pojavitev božanstva. Toda Indradjumna še vedno ni bil zadovoljen in je hotel, da pred
prihodom božanstva Nila Madave hram s svojo prisotnostjo blagoslovi sam polbog in kreator
Brama. Tako je kralj z Višvasujem in Vidjapatijem obiskal Bramovo kraljestvo. Ker pa se
Bramaloka (planet, kjer prebiva Brama) nahaja v višjem planetarnem sistemu, je med
njihovim obiskom minilo na Zemlji kar par stoletij in se zamenjalo kar nekaj vladarjev.
Večino hrama je prekril pesek in šele zadnji cesar Galamadava je tik pred Indradjumnovo
vrnitvijo dal hram odkopati in očistiti. Ko se je kralj vrnil, je bil šokiran, saj iz njegove
dinastije ni bilo nikogar več. Problem pa je nastal tudi zaradi prizivanja božanstva, saj je
sedanji kralj Galamadava trdil, da je on postavil hram. No, na srečo je v bližini živel mistični
vran Bušandi, ki je ves čas pel imena Rama in tako preživel vsa ta stoletja ter zagotovil
vrnitev in položaj kralja Indradjumne.
Zdaj je lahko Indradjumna mirno potonil v meditacijo in z vso iskrenostjo sporočil Brami, da
je končno napočil čas, ko lahko pride blagoslovit novi hram. Brama se je odzval in hkrati s
svojim obiskom pomiril sedanjega kralja Galamadavo in njegovo vlado. Galamadavi je bilo
dodeljeno častno mesto bivanja na samem svetem kraju, na zahodni strani hrama. Brama je
dejal: »Poglej, Indradjumna, to sveto mesto se je pojavilo iz notranje energije vrhovne
božanske osebe in Nila Madava je napovedal, da se bo on sam osebno pojavil. Zato tudi jaz
sam kot kreator materialnega sveta nisem opolnomočen, da ustoličim božanstvo v tem hramu.
Gospodar vseh svetov Džaganat s celotnim svojim prebivališčem in spremljevalci se pojavlja
v tem svetu po svoji lastni volji. Sam lahko le dam blagoslov, da bo vsak, ki bo že od daleč
videl plapolati zastavo na vrhu najvišje kupole hrama in izkazal spoštovanje, zlahka dosegel
odrešitev.«
Vse se je lepo izteklo, a še vedno ni bilo nobenega znaka o prihodu Nila Madave.
Indradjumna je obupal in bil zelo razočaran sam nad sabo, saj mu po vseh teh pripetljajih še
vedno ni uspelo videti prelepega obličja Nila Madave. Legel je na ležišče iz kupa trave in se
odločil, da bo postil do smrti. No, kmalu zatem pa se je Nila Madava pojavil v njegovih
sanjah: »Dragi kralj, ne bodi no tako neučakan. V svoji leseni podobi bom priplaval po morju
in se približal obali pri kraju Bankimulan.«
Številni vojaki so spremljali kralja do obale in zares v plitvini zagledali naplavljen ogromen
kos lesa, ki je imel na sebi božanska znamenja školjke, diska, gorjače in lotosa. Čeprav je
mogočna kraljeva vojska s sloni in z vso mogočo opremo na vse pretege poskušala potegniti
Džaganata na kopno, se ta ni premaknil niti za ped. Ponoči se je Džaganat spet pojavil kralju
v sanjah: »Pripelji mojega prejšnjega slugo Višvasuja, ki me je služil že v obliki Nila Madave
in spredaj postavi ogromno zlato kočijo.«
Kralj se je držal navodil in je istočasno organiziral skupinsko petje manter ter objel
velikansko deblo s prošnjo, naj zasede svoj prestol na kočiji. In res, kaj kmalu so ljudje pod
vodstvom Višvasuja zlahka naložili leseno gmoto na kočijo in jo odpeljali na predvideno
mesto. Tam je Brama opravil obred žrtvovanja in ustoličil božanstvo Narasimhe.
»Ah, dragi moj Vidjapati, kaj naj še storim?« je tarnal kralj Indradjumna, »pozval sem že
toliko kiparjev, rezbarjev in umetnikov, a nihče se ne more dotakniti svetega lesa. Kaj šele da
bi začel rezbariti. Vsem se takoj polomi orodje, jim pada iz rok ali pa se celo ranijo z njim.«
»Kakorkoli že, jaz mislim, da po vsem tem, kar si že prestal in kako te Džaganat lepo vodi
skozi vso ceremonijo, ni razloga za preplah. Aha, že naznanjajo prihod novega umetnika.«
»Moj poklon, vaše veličanstvo. Jaz sem Ananta Maharan in sem prišel pogledat, kako vam
lahko pomagam pri vašem delu.«
»Kaj nisi malce prestar za takšno delo? Lesa je veliko in ne vem, kako se boš sam lotil take
naloge.«
»Ne skrbite zame, dragi kralj. Dajte zgraditi tri lepe vozove, pripeljite les v sam hram in mi
dajte 21 dni časa. Toda obljubiti mi morate, da ne boste odpirali vrat, vse dokler ne bo
preteklo 21 dni.«
»Naj se zgodi tvoja volja,« je dejal kralj Indradjumna in napotil podanike, da uresničijo vse
Maharanove želje. Še vedno pa je v njegovem srcu tlel majhen dvom, saj se mu je Maharan
zdel res preslaboten za takšen podvig v samo 21 dneh. Vsi dvomi pa bi izginili, če bi kralj
vedel, da se je v obliki Maharana pojavil sam Džaganat in se kot stari rezbar na ta način
pozabaval s svojim vdanim kraljem Indradjumno.
»Zakaj že dva dni ne slišim ropotanja z orodjem? Minilo je 14 dni in jaz ne zdržim več takole.
Mogoče je omagal ali pa je lačen ali pa ... Joj, takole ne bo šlo,« je bil na trnih Indradjumna in
zgrabil za kljuko na vratih.
»Ne, ne!« so zavpili Vidjapati in ostali ministri, »teh nekaj dni boste pa že še zdržali.«
Toda kralja ni moglo ustaviti ničesar več. Kot da bi vedel, da se za zaprtimi vrati skriva
obličje vse njegove meditacije, inspiracije in ljubezni pod krinko starega kiparja. Zagnal se je
proti vratom in jih sunkovito odprl. Maharana ni bilo več, pred kraljem pa so blestele tri
prelepe skulpture: Džaganat, Baladev in Subadra. Indradjumna je padel na kolena, ihtel od
sreče in razočaranja hkrati, saj je prelomil obljubo. Opazil je, da božanstva nimajo
dokončanih prstov na rokah in nogah, svečeniki pa so rekli, da je Ananta Maharan zagotovo
bil sama izvorna božanska oseba, ki se je na tak način pozabaval s svojim služabnikom
Indradjumno. Da se je lahko pojavil v taki obliki, je Džaganat napeljal vse te dogodke in vodil
kralja na tak način. Tako so se lahko Krišna, Balaram in Subadra pojavili v taki obliki, kot jih
je takrat v Dvaraki zasačil Narada Muni. Glede na to, da je Krišna svojemu prijatelju Naradi
obljubil, da se bodo vsi trije pojavili v tej nenavadni obliki tudi pred širšimi množicami
Zemljanov, je obljubo moral držati in jo na nek način tudi izpeljati.
Indradjumna je spet bil ves na tleh zaradi prelomljene obljube. Počutil se je, kot da bi prevaral
in užalil svojega najboljšega prijatelja. Zato je zopet razprostrl svoje travnato ležišče in začel
postiti. Ob polnoči pa se mu je Džaganat prikradel v sanje: »Tu v Puriju sem večno prisoten
kot Daru–braman ali lesena podoba. V materialno stvarstvo vstopim 24-krat v različnih
oblikah in prebivališčih. Nimam materialnih nog niti rok, toda s svojimi transcendentalnimi
čutili sprejemam od svojih družabnikov vse, kar mi nudijo z ljubeznijo. Tako se za dobrobit
vsega sveta pojavljam v različnih krajih ob različnih priložnostih. Res je, nisi držal besede,
toda to je le kapljica nektarja mojih sladkih zabav, ko se pojavim kot Džaganat. Le kdo pa bi
lahko v tvojem srcu ustvaril takšno vnemo in skrb, da nisi mogel potrpeti še sedem dni? Od
mene prihaja spomin, znanje in pozaba. Jaz sem vse, kar je in samo s kotičkom moje
pozornosti prežemam vse svetove. Tako sem tudi s tabo napeljal ves ta scenarij, saj si eden
redkih, ki goji tako močna čustva do mene. Zato ne skrbi in vedi, da je vse skupaj moja
zabava in da je vse tako, kot mora biti. Vedno je in vedno bo, saj se vendar nič ne more
odvijati brez moje vednosti.
Moji najzaupnejši spremljevalci me vselej vidijo le v najprivlačnejši obliki Šjamasundara s
flavto. Če pa me želiš služiti v razpoloženju razkošja in obilja, mi lahko včasih nadeneš
stopala in dlani iz zlata ali srebra. Toda vedi, da so moji udje okrasje nad vsemi okraski. Brez
nog in rok se gibam in sprejemam, brez oči vidim in brez ušes slišim. Poznam vse, kar se
vedeti da, toda mene ne pozna nihče in pravijo mi izvorna božanska oseba, duša vseh duš ali
vrhovni bog.«
Da bi ta izjava obveljala, se je Džaganat pojavil brez nog in rok, in kljub vsemu vsak dan, tudi
danes, sprejme 56 različnih vrst jedi osemkrat na dan. Poleg tega pa se svobodno giblje po
ulicah vseh mest sveta v svojih izvrstnih kočijah.
Indradjumna je bil presrečen: »O, moj dragi Džaganat, prosim te, naj vsi nasledniki tega
skrivnostnega kiparja vsako leto sodelujejo pri izgradnji treh ogromnih kočij za tvoj festival.«
»Naj se zgodi tvoja volja,« se je nasmejal Džaganat. »Nasledniki Višvasuja, ki me je služil v
obliki Nila Madave, naj me služijo iz generacije v generacijo. Lahko jih imenuješ za moje
dajite. Vidjapatijevi potomci, ki so rojeni po njegovi svečeniški ženi, naj opravljajo hramsko
oboževanje božanstev zame. Potomci po Lalitini strani pa naj vedno kuhajo zame in bodo
znani kot sujare.«
»Prosim te še za eno uslugo,« je dejal kralj Indradjumna. »Naj bodo vrata tvojega hrama
zaprta le tri ure v dnevu, tako da te bodo praktično vse čas lahko občudovali prebivalci celega
vesolja. Naj se daritve vrstijo ves dan in naj se tvoji lotosovi prsti nikoli ne odmaknejo od
okusne hrane, ki ti jo bomo pripravljali.«
»Naj se zgodi tvoja volja. Sedaj pa, dragi Indradjumna, kaj boš prosil zase?«
»Hm, ... da nikoli ne bi bilo nikogar, ki bi trdil, da je hram njegova last. Želim si, da ostane
brez naslednikov. Samo to si želim.«
Tako so se po svoji volji in seveda na željo Narade Munija pojavili Džaganat, Baladev in
Subadra. Ta božanstva so oboževana po tej tradiciji in v istem hramu že več kot pet tisoč let.
Sveto mesto Puri ali Nilačala slovi po celem vesolju kot Purušotam Kšetra ali kraj, kjer
prebiva vrhovna božanska osebnost, ki je sama vzpostavila način oboževanja in se pojavila v
obliki, ki kaže najzaupnejša čustva božanske ljubezni. Kdorkoli samo za trenutek uzre to
obliko, bo zagotovo prenesen v njegovo izvorno bivališče v transcendentalni atmosferi in bo
odrešen kroga ponovnega rojevanja in umiranja. Na ta način Džaganat razsvetljuje celotno
vesoljno prostranstvo, še posebno enkrat na leto, ko se vozi naokrog s svojim bratom
Balaramom in sestro Subadro v prelepih ogromnih kočijah. Festival kočij ali »Rata jatra« se
začne nekje konec junija in združuje vsa verovanja, filozofije, religije, narodnosti in rase.
DVARAKA
Nekoč, pred zelo davnimi časi, je v
daljni Indiji cvetelo veliko mesto
Dvaraka. Imelo je več kot šestnajst
tisoč bogato opremljenih palač in v
vsaki je prebivala prelepa kraljica s
svojim možem. Krišna, kralj Dvarake,
je bil tako vpliven in bogat, da je sam
skrbel za vse te palače in kraljične.
Seveda pa je vsaka od njih mislila, da je
Krišna samo z njo in da ima njo
najrajši. Niso se zavedale dejstva, da je
lahko njihov mož v istem trenutku na
neštetih krajih naenkrat. In ne samo to.
On je v srcih vseh živih bitij in natanko
ve , kaj se komu dogaja in kaj mu brodi
po glavi.
Nekega dne, ko so se kraljice tako dobile na eni od svojih čajank in veselo čebljale, so se
rahlo dotaknile tudi malo bolj zaupnih tem.
»A veste, da se včasih moj mož sredi noči začne obračati sem in tja po postelji in v snu kliče
Rade, Rade, ali pa gopi, gopi ...?«
»Kaj ne poveš!? Tudi meni se je že zgodilo nekaj podobnega, in ko sem ga zjutraj vprašala,
kaj naj bi to pomenilo, je le skomignil z rameni in sramežljivo umikal pogled.«
»Mislim, da ima to opraviti z njegovim burnim najstniškim življenjem v Vrindavanu.
Najbolje bo, da o tem povprašamo Rohini, Balaramovo mamo, saj je takrat tudi ona živela
tam in zagotovo pozna vse podrobnosti.«
Tako so kraljice, malo iz ljubosumja, malo pa tudi iz radovednosti stopile do Rohini.
»Ja, no, saj ni problema«, je dejala Rohini, »le popaziti bo treba na vrata in na okna. Zbrale se
bomo v večji dvorani, zaprle vsa okna in postavile stražo pred vrata.«
Kraljice so začudeno poslušale Rohinijina navodila in vse manj jim je bilo jasno, zakaj gre.
»Nič ne skrbite, drage dame, tako je pač, ko se začne govoriti o zabavah Rade in Krišne,
njegovih prijateljih, prebivalcih Vrindavana in gopijah. Ta tematika je tako privlačna za ušesa
in vam popolnoma okupira misli ter razum. Zato bosta Krišna in Balaram verjetno kar kmalu
tu med nami in če bosta prisotna tu pred mano, ne bom mogla nadaljevati z zaupnejšimi
dogodki, ki so se odvijali ob reki Jamuni. Verjemite mi, ni jih bilo malo in vse vam lahko
opišem, saj sem preživljala vse te občutke skupaj s svojim sinom Balaramom. Zato bo
najbolje, da je pred vrati Subadra, saj bo ona najbolje znala opraviti z nepovabljenima
gostoma.«
Kraljice so se nezaupljivo spogledovale in na koncu sklenile, da se bodo udeležile tajnega
sestanka z Rohini. Naslednjega dne so se dobile pri Rohini in se kar malo prestrašene stisnile
okrog nje ter napele ušesa. Subadra je ponosno stala pred vhodom, a je ves čas držala za
kljuko in prislanjala uho na režo rahlo priprtih vrat. Seveda je tudi njo mikalo, da sliši
skrivnostno pripoved iz Vrindavana.
Rohini je počasi začela opisovati življenje Devaki in Vasudeva, čas pred Krišnovim rojstvom,
kako je kot dojenček prišel iz Mature v Vrindavan, veselje mame Jašode in očeta Nande
Maharadža, pa razigranega otroštva dečkov pastirjev, nagajivih podvigov Krišne in Balarama,
vse do skrivnih srečanj z Radiko in ostalimi vaškimi dekleti. Vse to je prevzelo srca kraljic, ki
niso bile več dovzetne za zunanji svet. Subadra je okamenela. Njene oči so postale kot
mlinski kamni, roke in noge je kot želva potegnila vase in vsa ostala znamenja čustev
božanske ljubezni so krasila njeno telo.
Kaj kmalu sta se pred vhodom znašla Krišna in Balaram ter vljudno ogovorila Subadro:
»Draga sestra, kaj počneš tu sama in zakaj si vsa obnemela?«
Od Subadre pa ni bilo glasu. Nepremično je lebdela v oceanu božanske ljubezni in ni niti za
trenutek pomežiknila s trepalnicami.
»No, pa dajva, prisluhniva še midva. Le kaj je tako šokantnega za temi vrati.«
Da pa ne bi zmotila pripovedovalke, sta Krišna in Balaram pazljivo pristavila ušesa na
špranjo, podobno kot Subadra.
Narada Muni je vsake toliko časa obiskoval Krišno v Dvaraki. Tako je tudi tega usodnega dne
veselo igral na svojo vino (starodavni glasbeni instrument s strunami) in opeval Vrindavan:
»Narada muni, bhaja e vina, radika ramana name.« Ko je naletel na čudno trojico Balarama,
Subadro in Krišno stisnjene drug ob drugem s široko odprtimi očmi in prislonjene na vrata, je
bil zelo začuden, saj je izraz na njihovih obrazih kazal najglobja čustva božanske ljubezni.
Tudi sam je za trenutek primaknil uho in takoj mu je bilo vse jasno. Vsi trije so podoživljali
intenzivna čustva iz svoje mladosti, ki so jo preživeli skupaj v Vrindavanu. Še posebno pa je v
ospredju Radarani, ki je Krišni najbolj pri srcu.
Na koncu je prisotnost Narade le prekinila intimo nektarskega toka božasnkih zabav in vsi so
se počasi začeli zavedati zunanjih dogajanj. Narada se je poklonil v znak spoštovanja in
skakal v zrak od veselja: »Takole, dragi moji prijatelji, zelo sem vam hvaležen, da sem zopet
bil priča vašim večno svežim pripetljajem. Tako krasnega prizora še nisem videl in zagotovo
bodo o tem želele slišati tudi vse ostale kraljice.«
»Ne, ne, ne bo potrebe. Le zakaj bi vznemirjali že tako šokirane mlade dame?! Mislim,
Narada, da je tale dogodek zelo zaupne narave in prosim te, naj tudi tako ostane,« je skočil
Krišna.
»Prav, velja, toda obljubite mi, da se boste kasneje pojavili na Zemlji v prav takšnih
ekstatičnih oblikah kot božanstva za dobrobit vseh pogojenih duš tega vesolja.«
Tako je Narada Muni priskrbel in obogatil ta naš planet z najbolj zanosno podobo božanskega
tria. Kje se bo Krišna pojavil kot Džaganat – gospodar vseh svetov, pa je bilo dano na znanje
že Šivi, ko mu je Krišna opisoval moč in slavo svetega mesta Nilačale (Purija).
»Ta kraj je replika mojih izvornih bivališč in je zelo prijeten za bivanje. Vsi domačini so
osvobojene duše in polbogovi – angeli jih vidijo v izvornih štirirokih oblikah. Vsak korak v
katerokoli smer se šteje kot romanje na oddaljeno sveto mesto. Ležanje se šteje kot
izkazovanje spoštovanja. Če v Puriju spimo, je prav tako, kot bi bili zatopljeni v samadhinajvišji stadij meditacije. Če na tem svetem kraju poješ slučajno nečisto hrano, se šteje kot
hrana, ponujena za daritev božanstvom. V Puriju jaz osebno nadzorujem proces karme tam
prisotnih živih bitij in jaz osebno dodeljujem ali nagrajujem posledice dejanj tamkajšnjih
prebivalcev.«
Kakorkoli že, če želite okusiti in doživeti resnično nekaj zelo tradicionalnega, kar sega ne
samo globoko v prazgodovino, temveč praktično v prejšnjo civilizacijo – arijsko kulturo,
boste zagotovo morali obiskati Džaganat Puri.
VRINDAVAN
Krišna je v mislih vedno zatopljen v
trenutke, ki jih je preživel z Radarani in
zaradi tega ga zelo stiska pri srcu, saj
zdaj živita daleč narazen. Pa naj bodo to
le sanje ali pa tudi ne, Krišna vselej
vzklika: »Rade, Rade, Rade, Rade.«
Prav tako kot omedlijo vaška dekleta
Vrindavana – gopije, tako tudi Krišna
včasih izgubi zavest, ko misli na Radiko.
Nekega dne je Krišna zopet noro pogrešal Rado. Zaradi hudih ljubezenskih bolečin v srcu je
omedlel in popolnoma izgubil stik z zunanjim svetom. Kmalu zatem pa sta kot naročena
mimo prišla Narada in Udava ter na tleh zagledala nezavestnega prijatelja. Oba sta Krišni zelo
pri srcu in zaradi tega jima nič ni nepoznano. Takoj sta vedela, kaj je narobe. Slutila pa sta
tudi, da Krišna verjetno pripravlja zopet kakšno misteriozno zabavo in se je zato takole
prepustil čustvom.
Razmišljala sta, kako bi ga obudila. Mimo je prišel še Balaam in tako so sedaj modrovali vsi
trije. Prišli so do zaključka, da se bo Krišna zagotovo zbudil na najlepši način, če mu Narada s
svojo vino zaigra in zapoje o slavah Vrindavana: »Narada muni, bhaja e vina, radika ramana
name«.
Narada je dejal: »Prav, strinjam se. Toda še vedno imam en pomislek. Kaj se bo zgodilo, ko
bo Krišna vstal? Ali res ne vesta? Takoj bo zdirjal proti Vrindavanu. On je sedaj nor. Nikogar
ne bo čakal in spraševal, zato mora kočija biti pripravljena že sedaj.«
Tako so poklicali Daruko, Krišnovega kočijaža in mu naročili, naj pripravi kočijo. Naenkrat
pa je Udava postal zelo molčeč in je po globokem razmisleku rekel: »Prav imate. Toda
kolikor vem, je stanje vaščanov Vrindavana trenutno katastrofalno in če se Krišna pojavi v tej
sredi, ne bo mogel prenesti bolečine žalujočih. Potlej pa bodo posledice še hujše in Krišne
nikoli ne bomo spravili nazaj. Brezupno.«
Narada je odvrnil: »O, Udava, ti si Krišnov najboljši sel in te zelo ceni. Zato mislim, da bi v
Vrindavan moral iti naprej ti in obvestiti vse ljudi, da Krišna prihaja iz Dvarake. Tako bodo
imeli dovolj časa, da se pripravijo za dobrodošlico.«
Po teh besedah je Udava še bolj prebledel: »Karkoli predlagate, bom sprejel na lastno
odgovornost in brez pripomb. Kadar me za uslugo prosijo tako napredni modreci, ne morem
reči ne. Toda nekaj bi rad povedal in verjetno ste s tem že seznanjeni. Pred časom me je iz
Mature v Vrindavan poslal Krišna. Tja sem odšel kot njegov sel in tam ostal tri mesece. Moja
naloga je bila, da potolažim Krišnovega očeta Nando Maharadža, mater Jašodo, gopije (vaška
dekleta) in Radarani. Neznansko so trpeli zaradi Krišnove odsotnosti. Toda kakšno tolažbo so
lahko dobili od mene? Moje govorjenje ni zaleglo, moja odprava je bila zaman. Noč in dan so
jokali za Krišno, 24 ur. V materialnem svetu nihče ne joče za Krišno, toda če nekdo izgubi
svojega bližnjega ali pa svoj težko prisluženi denar, bo jokal brez prestanka. Takšnega
človeka ni težko potolažiti: »Zakaj jočeš? Tukaj je vse začasno. Tisti, ki se rodi, bo zagotovo
umrl. Smrt je neizogibna, nihče je ne more ustaviti.« Vse to so tolažilne besede. Toda kaj naj
bi v tolažbo rekel vaščanom Vrindavana? Oni so jokali za Krišno. In če nekdo joče za Krišno,
ki je bil objekt vse ljubezni, kako mu lahko rečeš, naj ne joče več?!? Tako bi ga še bolj
razžalil. Rajši bi jim rekel: »Jokajte, jokajte, še bolj jokajte!« Tako mi je narekovalo srce.
Moje poslanstvo takrat ni uspelo, saj jim nikakor nisem mogel biti v tolažbo. Na koncu sem
jim rekel, da se vračam v Maturo in da se bom nadvse potrudil pregovoriti Krišno, naj takoj
pride v Vrindavan. Nekaj sem obljubil, toda še do danes te obljube nisem mogel izpolniti.
Sedaj, po tolikih letih in mesecih, se preprosto ne morem več pojaviti pred njimi s podobnimi
besedami. Dejali bodo: »Ne, Udava. Ti si lažnivec. Na tak način si nam dal obljubo tudi
zadnjič, toda Krišna se nikoli ni vrnil.« Ne bi mi verjeli niti besedice. Proglasili bi me za
prevaranta. Kako naj po vsem tem sprejmem to nalogo?«
Ko so tako preučili zadevo z vseh zornih kotov, sta Udava in Narada prosila Balarama, da gre
prvi v Vrindavan in napove Krišnov prihod. Toda Balaram je z zlomljenim srcem in otožnim
glasom dejal: »Poglej, Narada, brez odlašanja sem pripravljen oditi v Vrindavan, toda najprej
moraš vzeti v obzir tudi tole. Naš Krišna vedno reče: »... bom šel, bom šel, bom že šel.« Toda
v resnici se nikoli ne odpravi na pot in vedno le odlaša. Bil sem v Vrindavanu in videl sem
stanje tamkajšnjih ljudi. Tudi sam sem ostal tam dva meseca in jih nisem mogel potolažiti.
Poskušal sem jim dopovedati, naj potrpijo še malo in naj ne bodo toliko užaloščeni, Krišna bo
zagotovo prišel zelo kmalu. Ampak oni se resnično počutijo kot riba na suhem in dojel sem,
da jih ne bo potolažilo nič drugega kot le Krišnova prisotnost. Drugače ne morejo preživeti. V
bistvu umirajo zaradi Krišnove odsotnosti, Krišna pa se še vedno ni odpravil na pot. Krišnov
prihod bi bil zanje pravi balzam in bi jim takoj povrnil življenje. Še posebej materi Jašodi, ki
je ves čas v solzah. Izkazal sem ji spoštovanje in ji iz globine srca zagotovil, da bom dal vse
od sebe in da bom v Dvaraki takoj pregovoril Krišno, da se vrne v Vrindavan. Prosil sem jo,
naj še zdrži nekaj dni. Obljubil sem ji in kaj se je zgodilo? Prosil sem svojega dragega brata,
naj se takoj vrne v Vrindavan, sicer bodo tam vsi pomrli. »Opusti vsa svoja opravila tukaj in
pojdi v Vrindavan.« Tako sem ga prosil neštetokrat. Povedal sem mu, da bo njegov prihod kot
balzam, kot zdravilo, ki bo rešilo njihova življenja. Pred tem je Krišna vedno takoj ugodil
vsaki moji prošnji, toda tej prošnji ni ugodil vse do danes. Vedno se je le na hitro izgovoril:
»Ja, ja, saj bom šel, saj bom šel ...« Zato, o dragi Narada, ti si vseved, povej, kaj naj sedaj
rečem materi Jašodi, če prvi prispem v Vrindavan. Že zdavnaj sem ji obljubil, da bo Krišna
zagotovo prišel. Kako se ji sploh naj pojavim pred očmi? Ne bi mi verjela niti besedice in bi
me po vsej verjetnosti proglasila za lažnivca.«
Ko je Balaram tako razmišljal o domačih Vrindavan, ga je začelo močno stiskati pri srcu:
»Ojoj, kako lahko sploh živijo s tako bolečino? O, dragi moj Krišna, brat moj, tvoje srce je
mehko kot maslo. Kako je to mogoče, da je tako mehko srce postalo trdo kot kamen?«
Po teh besedah Balaram ni mogel več zadrževati svojih čustev in je začel jokati. Takrat pa se
je od nekod pojavila Subadra. Bila je zelo pametna in je dejala: »Je že v redu, jaz pojdem prva
v Vrindavan. Prosim vas, bodite potrpežljivi in prenehajte, no, toliko skrbeti. Šla bom v
Vrindavan in sedla materi Jašodi v naročje. Obrisala ji bom solze z lic in ji rekla: »Draga
mati! Krišna bo prišel vsak čas. Istočasno smo skupaj z Balaramom krenili iz Dvarake, toda
spotoma se je zbralo veliko ljudi, ki so hoteli Krišno pozdraviti. Mnogo kraljev je stalo ob
cesti, kjer so dali zgraditi ogromna sprejemna vrata. Večina ljudi nosi s sabo vse mogoče
stvari in darove, da bi lahko oboževali Krišno. Zato bo prišel malo kasneje. Jaz pa sem odšla
naprej, samo da bi ti v naprej sporočila to dobro novico: »Prihaja, prihaja, prihaja, Krišna
prihaja!« Šla bom tudi do vsake gopije, jim obrisala solzne oči in jih pomirila: »Veste, drage
moje, moški so vedno nagnjeni k varanju, toda me, ženske, smo pač zelo preproste.« Sama
sem ženska in ko bodo tako slišale od mene, da je Krišna tik pred Vrindavanom, mi bodo
zagotovo verjele. Tako bodo potem tudi vsi ostali vaščani zadovoljni in bodo pripravili vse za
Krišnovo dobrodošlico.«
»Čudovito! To je najboljši predlog!«, so vzkliknili Udava, Narada in Balaram v en glas. Takoj
so začeli pripravljati kočijo za Subadro. Krišnova kočija je že bila nared in ko je Balaram
opazoval, kako se vsi pripravljajo za na pot, je dejal: »Kako naj pustim svojo sestro samo na
pot? Ne more vendar Subadra sama kreniti naprej. Grem z njo tudi jaz.«
Udava se je strinjal: »Prav, pojdita oba naprej. Takoj, ko odrineta, se bo brez zamude
pridružila tudi Krišnova kočija. Narada bo zaigral in Krišni zapel na uho, in ko Krišna pride k
sebi, ga takoj posadimo na kočijo in pošljemo za vama.«
Balaram in Subadra sta se povzpela na kočiji in se podala proti Vrindavanu. Na čelu je bila
Balaramova kočija, takoj za njim pa je potovala Subadra v svoji kočiji. Tako je tudi na
festivalu kočij »Rata Yatri« še dandanes. Najprej Balaram, nato Subadra in na koncu še
Krišna - Džaganat, takšen je običaj. Okrašene so tri ogromne kočije, in ko Krišna vstane,
krene na pot zadnji.
Takoj, ko sta prvi dve kočiji zapustili Dvarako, je Narada začel igrati na svojo vino in peti
svojo najljubšo pesem. Ko se je transcendentalni zvok dotaknil Krišnovih ušes, se je v
trenutku zdramil in se postavil v svoj značilni položaj za igranje flavte, kadar se zapeljivo
spogleduje z gopijami. Taka poza je zanj značilna le v Vrindavanu in zato ga je zmedlo, saj ni
imel niti flavte niti pavjega peresa. V mislih je ves čas v Vrindavanu in zato se je takoj začel
postavljati, kot bi zapeljeval gopije. Toda tu v Dvaraki ga ne poznajo takšnega. Tu velja za
velikega kralja in je odet v razkošna grajska oblačila.
»Kje je moja flavta? Kje je flavta?«
Toda v Dvaraki ni nobene flavte.
»Kdo mi je ukradel flavto? Gotovo so jo vzele gopije.«
Po teh besedah je začel brezglavo tekati naokrog, da bi našel flavto. Zagledal je Udavo in nato
še Narado: »O, Udava! Zakaj si v Vrindavanu? O, Narada, tudi ti si v Vrindavanu?«
Takoj zatem pa je le uvidel, da to ni Vrindavan.
»Vedeli smo, da boš takoj želel odvihrati v Vrindavan in smo ti zato pripravili kočijo. Kar na
pot.«
V tem trenutku je Krišna v mislih spet odtaval k Radiki, kar ga je povsem obnorelo. Čustva so
ga tako prevzela, da je bil kot opit in je začel omahovati ter se tresti kot blaznež z veliko
težavo sta ga Narada in Udava obdržala pokonci in ga nekako spravila na kočijo. Prav tako je
z Džaganatom na festivalu, ko ga nosijo do kočije. Ves je omotičen in ga premetava sem ter
tja. V Puriju se lahko sami prepričate, kako ga nosijo do kočije v takem stanju.
Takoj zatem je Narada ukazal Daruki, naj odpelje, in Krišnova kočija je zdrvela po cesti kot
veter. Medtem pa sta Balaram in Subadra že prispela v Vrindavan. Ko je Balaram pred sabo
ugledal vse vaščane, kako še vedno trpijo, ker se Krišna ni nikoli vrnil, so ga preplavila
močna čustva in na njegovem telesu je bilo opaziti vse znake transcendentalne ljubezni (solze
v potokih, otrpli udi, kurja koža ...). Skratka, vse razpoloženje v njegovem srcu se je pokazalo
tudi na zunaj in tako je razodel ekstatično obliko z otrplimi udi in ogromnimi očmi, kot jo
poznamo iz prejšnjih prigod. Na podoben način je reagirala tudi Subadra in zato ni mogla do
Jašode, kot je planirala. Obstala je kot pribita, popolnoma odsotna za znanja dogajanja.
Transcendentalna razpoloženja v Vrindavanu so kot ocean sreče in sedaj se ta dva božanska
lika utapljata v tem oceanu.
Na drugi strani pa imamo tudi Radarani, ki je že v zelo kritičnem stanju, saj je pod vplivom
nenadzorovane omotice, ki je posledica najvišje stopnje božanske ljubezni. Navzven je
izgledalo, kot da bo vsak čas umrla. Vse najbližje prijateljice so se že spraševale, ali je še
sploh kaj življenja v njenem telesu. Ves Vrindavan je jokal: »Joj, prejoj, Radika nas zapušča.
Ne bo preživela ...« Ležala je v svojem najljubšem gaju in njena glava je počivala na Lalitinih
dlaneh. Vse ostale prijateljice so sedele okrog nje in že niso več vedele, kako in kaj. Najbolj
vznemirjeni sta bili Lalita in Višaka. Včasih sta Radiki na uho peli Krišnova imena, včasih pa
sta pred njeni nosnici držali le še košček bombaža, da bi lahko videli, če še sploh diha.
Prav v tem trenutku pa je v Vrindavan prispela tudi Krišnova kočija. Takoj, ko se je ustavila,
je Krišna skočil dol in se pognal proti Niduvani, Radikinemu gaju. Tekej je kot nor in ihtel:
»O, Rade! O, Rade! Prosim te, podaj mi svoja lotosova stopala. Hočem jih položiti na svojo
glavo.«
Tako so tudi Krišno preplavila intenzivna čustva zaradi ločenosti od Radike in padel je v
razpoloženje najglobljega zanosa. Njegove roke in noge so se popolnoma povlekle v telo. Kot
bi pogledal želvo. To je oblika Džaganata. Z ogromnimi očmi je lahko samo še strmel v
Radarani, ki je brez znakov življenja ležala v gozdičku. Ko je videl, v kakšnem stanju je
njegova ljuba, je zopet izgubil zavest in se zgrudil na tla. V tej obliki čuti intenzivno bolečino
zaradi Radikine odsotnosti. To je oblika Džaganata. Kot da je samo en navaden kos lesa, ki
plava v neskončnem oceanu Radaranine ljubezni.
Veter je zapihal preko transcendentalnega Krišnovega telesa in ko je preletel preko Rade, je
deloval kot balzam. Radarani si je takoj opomogla. Lalita pa ji je z nežnim glasom prišepnila:
»Krišna je prišel.« Po teh besedah je Radarani počasi odprla oči, da bi lahko ugledala svojega
najdražjega. To je bilo zdravilo, ki jo je spravilo na noge. Takoj je pozabila na vse. Vsa
bolečina, ki jo je povzročalo hrepenenje po Krišni, je izginila.
Toda Krišna je še vedno brez zavesti ležal na tleh v svoji želvji obliki. Ko ga je Radarani
ugledala v tem stanju, je poslala svojo prijateljico Višako: »Prosim, pomagaj mu.«
Višaka je takoj vedela, katero zdravilo bo najbolj učinkovito. S svojim ljubkim glasom je
začela nežno peti »Rade, Rade, Rade, Rade ...« naravnost v Krišnovo uho. Krišna se je
zdrznil, prišel k sebi in odprl oči. Pogledal je Radiko in ona je pogledala njega. Združitev s
srečanjem pogledov. Vsi so pozabili na pretekle dogodke. Kje je sedaj Dvaraka? Kje je
Krišnova bolečina zaradi hrepenenja po Radarani? Vse je izginilo in to je združitev Rade in
Krišne v gajih Niduvane.
»O, Rade, tvoja ljubezen je kot globok ocean in da bi lahko prišel do tega oceana ter globoko
potonil vanj, sem privzel to obliko Džaganata. V tej obliki bom večno prisoten v Puriju.«
To predstavlja oblika Džaganata – takrat Krišna najbolj hrepeni po svoji Radarani. V obliki
kosa lesa plava v oceanu Radaranine ljubezni, ki je samo njeno srce.
» ... in ko se bom pojavil kot Čeitanja Mahaprabu in bom privzel tvoja čustva ter polt, bom
zopet prebival v Džaganat Puriju. Balaram in Subadra sta mi prav tako pomagala na poti do
Vrindavana, da bi se lahko midva takole sestala. Zato ju bom v teh istih obnemelih oblikah
vzel s sabo in bomo tako za dobrobit vseh padlih duš tega vesolja večno ostali v Puriju.
JAŠODINO DARILO ZA RADIKO
Glede na to, da je Radika tista, ki najbolje kuha
za Šjama, se je mama Jašoda odločila Radiko
bogato obdariti. Šjam je nemiren mladenič, ki že
od vsega začetka meče oči za Radiko. Radika pa
tudi zaljubljena do ušes z veseljem vsak dan
opravlja dolžnost pripravljanja obroka za
Šjamovo kosilo. Jašoda, Šjamova mati, je zaradi
tega zadovoljna, saj Šjam obožuje Radikino
kuhanje. Tako je Jašoda nabavila ogromno
skrinjo in vanjo zložila vse vrste nakita, lepih
oblek, kozmetike in vseh drugih reči, ki so
ženskam zelo pri srcu. Vse stvari je kupila in
skrbno izbrala najboljšo kvaliteto.
Poklicala je Radikinega moža Abimanjua, da bi
to težko skrinjo odnesel Radiki. Medtem se je
Šjam potihoma prikradel skozi okno, izpraznil
skrinjo, skrbno skril vsa darila v omaro in se zaprl v skrinjo. Nič hudega sluteč Abimanju si je
oprtal težko skrinjo na ramena in krenil proti domu.
»So pa težka ta tvoja darila, Jašoda.«
»Ah, saj ni tako hudo. Pozdravi Radiko in ji reci, naj ji ta darila služijo, da bo vedno najlepša
v njih.«
Džatila in Kutila sta stali in skrbno stražili vhod v Abimanjujevo hišo. Njegova mati so dejali:
»Kaj pravi Jašoda, prevarantova mama? Upam, da te Šjam ni spet ukanil in pripravil kakšno
od svojih zvijač. Le pazi na svojo ženo, saj veš, da Šjam preži nanjo kot tiger na antilopo.«
»Nič ne skrbite, mati. Šjama ni bilo niti blizu.«
»Radika je v svojih prostorih in pravkar so jo obiskale vse njene najboljše prijateljice. Ti le
potrkaj in dostavi darila.«
Abimanju je opravil svojo dolžnost in pustil Radiko, naj s prijateljicami uživa pri odpiranju
daril.
»Daj, Radika, odpri že skrinjo,« so moledovale prijateljice.
Radika pa se ni dala motiti: »Eh, bomo že drugič, raje se igrajmo kakšno igro.«
»Kako moreš biti tako hladna!? Jašoda pravi, da se moraš z darili okititi in v njih vedno
izgledati najlepše.«
»No, prav, pa naj bo,« je Radika pomirila dekleta in odprla skrinjo. Šjam je počasi vstal in se
ponižno s sklonjeno glavo nagnil proti Radiki. Z nemirnimi očmi je prestrelil vse prisotne
prijateljice, ki so se pritajeno začele hihitati.
»No, Radika, le okiti se s svojimi darili, saj boš z njimi vselej izgledala najlepše«, so jo
zbadale prijateljice Lalita, Višaka, Čitra, Tungavidja, Induleka, Sudevi, Rangadevi in
Čampakalata.
KRUTA REALNOST
Nekoč je nek človek v gozdu zaslišal rjoveti tigra. Ko je tako ves prestrašen začel tekati
naokrog, je z očmi nemirno švigal sem ter tja v upanju, da najde kakšno skrivališče. Končno
je naletel na star vodnjak, ki že dolgo ni bil v uporabi. Trava in grmičevje sta ga popolnoma
zarasla in poleg je raslo tudi drevo. S pomočjo dveh vej se je spustil v vodnjak, misleč da se
bo tako izognil tigrovim krempljem. Ko se je tako spustil kar globoko, je pod sabo zagledal
ogromno kač. Kače so začele dvigati kvišku svoje glave in sikati proti njemu.
Ko je tako visel na upognjenih vejah , je dojel, da se je njegovo stanje samo še poslabšalo. Na
dnu vodnjaka so gomazele kače, ki so komaj čakale, da ga napadejo, zunaj pa ga je čakal
grozni tiger, da ga požre. Tako je trpel v veliki agoniji in tesnobi. Nato sta prišli še črna in
bela podgana ter začeli glodati vejevje, ki se ga je čvrsto oklepal. Bilo je samo vprašanje časa,
kdaj bosta veji popustili in bo zgrmel v kačje leglo. Edina izhoda sta bila, ali se povzpne na
površje, kjer ga čaka tiger, ali pa se spusti na dno h kačam. Kakorkoli se bo odločil, njegova
usoda je zapečatena.
V vsej tej napeti situaciji pa je človek opazil na zgornjih vejah velik čebelji panj. Ker se je
drevo pozibavalo zaradi njegove teže, je nekaj kapljic medu priletelo prav proti njegovim
ustom. Da bi izkoristil priložnost, se je začel oblizovati, da bi okusil med. Prestregel je par
kapljic in si mislil: »O, kako sladko! Kako sladko!« Tako je zaradi nekaj trenutkov
zadovoljstva popolnoma pozabil, v kakšni nevarnosti se nahaja.
Komponente v tej analogiji predstavljajo naš položaj. Človek v tej zgodbi ponazarja vse duše,
ki so navezane na ta svet. Preti nam velika nevarnost, saj lahko umremo vsak trenutek in
nikakor se ne moremo rešiti, pa če se trudimo po naših najboljših močeh. Kače predstavljajo
ogromno problemov, ki nas tarejo v življenju in prihajajo kot valovi iz velikega oceana.
Vsakič pomislimo: »Oh, to je moj zadnji problemček. Srečen bom takoj, ko rešim ta
problem.« Toda včasih pride še večji val ali celo veliko valov – problemov naenkrat. Na vrhu
vodnjaka stoji tiger, ki ponazarja smrt, ki čaka vsakogar od nas na tem svetu. Dve veji
predstavljata posledice naših preteklih dejanj – dobrih in slabih, pobožnih in grešnih. Tako mi
živimo in doživljamo samo posledice naših dobrih in slabih del. Te združene skupaj tvorijo
dolžino našega življenja, ki se izteka trenutek za trenutkom. Črna podgana ponazarja noč in
bela ponazarja dan. Drugače smo zelo veseli, ko pride nov dan in spet noč, toda to pomeni, da
se naš čas izteka in nam bo to življenje spolzelo stran. V vsej tej agoniji problemov in
nevarnosti nam na jezik pade kapljica medu in ta kapljica ponazarja trenutno srečo, ki jo
občutimo s prijatelji in sorodniki v tem svetu.
Vsa živa bitja poskušajo na vse pretege doseči resnično, trajno srečo. Toda posvetne stvari
nam ne morejo prinesti sreče. Ne glede na položaj, ki ga v družbi uživa oseba, bo ta ostala
neizpolnjena. Tudi če smo bogati, mladi, lepi, učeni, slavni ali vplivni, bomo vedno želeli
imeti nekaj več, da bi bili srečni. Celo predsedniki in najvišji ministri velikih narodov ostajajo
nezadovoljni. Sama zgodovina nam razkriva, da so bili bogati in vplivni ljudje, kot so
Napoleon, kralji in kraljice Anglije, Francije in Nemčije, prav tako globoko razočarani,
navkljub svojim visokim položajem. Dandanašnji pa to lahko vidimo iz življenj takorekoč
vseh vodij, politikov, kraljevih veličanstev ter mnogih drugih. Trohica sreče, ki jo prejmemo
iz tega sveta, je trenutna in pomešana s trpljenjem. Ni niti trajna niti večna, kaj šele popolna
ali čista. Od najnižjega do najvišjega planeta tega vesolja – vsepovsod vlada nešteto načinov
trpljenja in nikjer ni najti resnične večne sreče.
Niti ena duša, ki se istoveti s svojim materialnim telesom, ne more biti srečna. To človeško
življenje je namenjeno iskanju poti iz ječe tega telesa, ki mu je usojeno, da bo raslo, ostarelo
in umrlo. Srečo iščemo tako, da zadovoljujemo svoja telesa, toda starost nas hitro dohiti in kaj
kmalu je naše življenje polno tarnanja. Materialna sreča, ki jo občutimo, v bistvu sploh ni
resnična sreča; to je kondenzirana beda. Ne razumemo, da je duša, ki se razlikuje od telesa in
uma, duhovna, večna, vsevedna ter polna zadovoljstva. Zato smo resnično zadovoljni lahko le
s tistim, ki je tudi duhovno, večno, vsevedno ter blaženo – in to je sama izvorna božanska
oseba ter naš odnos z njo.
Danes smo priča mnogim odkritjem in iznajdbam na področjih medicine, transporta in
komunikacij. Zlahka potujemo iz enega konca sveta na drugega v samo nekaj urah. Iz svoje
dnevne sobe lahko spremljamo kriket, ki ga igrajo v Avstraliji in Indiji, ali pa lahko gledamo
ameriškega predsednika, ki ima govor v Beli hiši v Washingtonu. In če ima nekdo okvarjene
oči, mu jih kirurgi zlahka hitro popravijo z deli oči umrlih teles. Toda navkljub vsemu temu
napredku ljudje trpijo kot še nikoli. Še vedno nismo premagali starosti in smrti; prav tako ne
moremo preprečiti vojn, terorizma, nasilja ali epidemij hudih bolezni. Nove bolezni se še
vedno pojavljajo. To pomeni, da nam ta napredek v znanosti in tehnologiji ni prinesel sreče.
Še huje. Postali smo še bolj panični, materialistični in pohlepnejši.
Zakaj nas je moderna znanost izneverila? Ker v bistvu sploh ni razvita. Znanstveniki ne
morejo videti duše, ki ima transcendentalno obliko; niti ne morejo videti uma (tok misli), ki je
materialen. Pripisujemo si velike zasluge zaradi t. i. tehnološkega napredka, toda s tem smo le
še povečali potrebe materialnega telesa in zanikali potrebe duše. Malo nam je mar za ljubezen
do boga in zato tudi nimamo iskrene ljubezni drug do drugega. Bolj zaupamo svojim psom in
mačkam kot pa sorodnikom in prijateljem. Možje in žene ne zdržijo dolgo skupaj in ločitve so
danes normalen pojav. Starši zavračajo svoje otroke in otroci zavračajo svoje starše. Večina je
v glavnem zainteresirana samo za zadovoljevanje svojih lastnih potreb.
Ljudje, ki želijo preseči neskončno verigo rojstev, bolezni, starosti in smrti, se tega lahko
naučijo iz starodavne vedske kulture. Preučevanje in podpiranje moderne znanosti nam ne bo
pomagalo. Mogoče bomo lahko nadzirali starost in smrt, ko se bo znanost začela obračati k
bolj subtilnim sferam. Toda če moderna znanost želi napredovati v tej smeri, se mora učiti iz
sanskrtskih zapisov vedske književnosti.
LOV ZA SREČO
Nekoč je živel Jagjavalkja, ki je bil osvobojena duša
in je služboval v koncilu mogočnega kralja Džanake.
Jagjavalkja je bil velik poznavalec vedskega znanja in
se je v popolnosti zavedal prisotnosti duše in nadduše
v telesu. Imel je dve ženi: Maitreji in Katjajani. Ko je
ostarel, je nekega dne poklical k sebi obe ženi in jima
dejal: »Dolga leta smo živeli kot družinski ljudje.
Zbral sem dosti zlata in mnogo krav, pa tudi vama
obema sem dal po nekaj otrok. Sedaj hočem razdeliti
svoje imetje obema, tako da bosta srečni do konca
svojih dni. Ko bom končal še to zadnje opravilo, vaju
prosim, če mi dovolita v miru oditi v gozd, kjer se
bom lahko v miru poglobil v meditacijo na vsevišnjo
božansko osebo.«
Katjajani se je zelo razveselila in rekla: »Tvoj cilj je
zelo vzvišen in ti si moj mož, zato ti pri tem želim
stati ob strani.«
Maitreji pa je reagirala drugače: »Imam vprašanje in ko boš odgovoril, lahko mirne duše
odideš. Odhajaš v gozd, ker te ne osrečujejo niti zlato, niti vso akumulirano obilje, niti
družina in prijatelji. Kako potem pričakuješ, da bomo z vsemi temi stvarmi srečni mi?«
Jagjavalkja je odvrnil: »Obe sta resnično moji vdani ženi. S tem vprašanjem si me zelo
razveselila. Odgovor na to vprašanje je tema obširnega dela vedske literature. Zlato in posest
ne moreta dati resnične sreče. Visok družbeni položaj, učenost, ugled, prijateljstvo in družina
nas nikoli ne moreta popolnoma osrečiti. Denar ali karkoli ima v tem svetu kupno moč, nam
ne more dati tistega, po čemer hrepenimo. Mi smo delčki boga, ki je ocean vse sreče. Zato
lahko trajno srečo dobimo samo preko njega. Družiti se z njim, je dejanska sreča, medtem ko
je sreča, ki jo okušamo v tem svetu, trenutna in hlapi. Šjam je ocean transcendentalnih
ekstatičnih odnosov in poosebljenje najvišjega zadovoljstva. Samo on nas lahko resnično
osreči; zato želim sedaj oditi v gozd in z njim obuditi ta pristen odnos, na katerega sem
pozabil.«
Če želimo biti resnično srečni, se moramo angažirati v aktivnosti, ki osrečujejo tudi boga. V
Vedah se temu procesu reče bakti joga, kar pomeni povezava oziroma obuditev odnosa z
izvorno transcendentalno osebo (bogom). Samo s tem, ko njegovo zadovoljstvo postavimo na
prvo mesto, bomo samoumevno postali srečni in mirni. Takšna oseba nikomur ne stori žalega,
pa naj bo to človek ali žival, in tako lahko živi v miru z vsemi.
Božanska ljubezen se odraža v treh stopnjah: praksa, prebujenje transcendentalne vznesenosti
in bujno razcvetena ekstaza – čista nemotivirana ljubezen. Da bi dosegli čisto ljubezen,
začnemo na stopnji praktične angažiranosti. V tej dobi prepirov in hinavstva, ki se imenuje
kali juga, je najmočnejša duhovna praksa in najkrajša pot do trajne sreče, petje-recitiranje
božanskih imen ali manter. Njegovo ime se ne razlikuje od njega in vsebuje vse njegove
energije kot tudi njegove lepe oblike in zabave. Vse to pa se nam razodene na zadnji stopnji
čiste ljubezni. Petje svetih imen boga očiščuje srce vseh nezdravih želja in navad ter omogoča
človeku občutek popolne povezanosti z njim in z vsemi drugimi živimi bitji ter z vsem, kar
nas obdaja. Vedski tekst Kali-sanatana Upanišada izjavlja: »V dobi prepiranja in hinavščine je
petje božanskih imen edini način za odrešitev. Ni drugega načina, ni boljšega načina, ni bolj
efektivnega načina. Transcendentalna imena so tudi sestavljena v določene mantre, ki obujajo
našo izvorno transcendentalno zavest in nam razkrivajo najbolj intimne draži našega
ljubezenskega odnosa z bogom:
NITAI GOURANGA
NITAI GOURANGA
DŽAJA SAČINANDANA
GOURA HARI
ali pa:
HARE KRIŠNA
HARE KRIŠNA
KRIŠNA KRIŠNA
HARE HARE
ali pa:
RADE RADE
GOVINDA RADE
ali pa:
GOVINDA DŽAJA DŽAJA
GOPALA DŽAJA DŽAJA
RADARAMANA HARI
GOVINDA DŽAJA DŽAJA
...
HARE RAMA
HARE RAMA
RAMA RAMA
HARE HARE
MOČ ZVOKA
Zvok je najbolj fin sestavni del materije, ki se prenaša
preko najsubtilnejšega materialnega elementa, etra.
Današnja znanost ga definira kot frekvenco, nihanje,
valovanje, ga meri v decibelih ...
Zvok ni le del tega stvarsrva, ampak je edini medij, ki
povezuje vse svetove in je v bistvu prva substanca, na
kateri kasneje počivajo vsa vesolja. Eter je najbolj fin
element v tem svetu. V transcendentalni atmosferi
spiritualnega vesolja pa je eter najbolj grob element.
Vendar tu lahko vidimo, da je ta eter skupni imenovalec
obeh svetov in ko s pomočjo manter obudimo izvorno
transcendentalno zavest, preko etra prehajamo v duhovne svetove. To se kaže tako, da se v
nas prebujajo spiritualni čuti, preko katerih začnemo počasi zaznavati barve, zvoke, oblike,
osebe in odnose iz transcendentalnega sveta. Vse to lahko doživimo že za časa bivanja v tej
človeški formi, ki nam ravno preko etra s pomočjo mantre odpira vrata v večnost.
V grobem lahko moč zvoka na hitro preverimo kar doma. Na primer, če gledamo kakšen zelo
grozen film in naenkrat izključimo zvočnik. Kaj se zgodi? Slike izgubijo svoj efekt in vsi ti
pretresljivi prizori skorajda postanejo smešni. Moč zvoka je bila najbolj znana vladajoči
civilizaciji Arijcev, ki je tisočletja upravljala ta planet. Poznali so vse moči zvočnih vibracij,
kar dokazuje tudi jezik, s katerim so se sporazumevali. To je najstarejši sedaj že izumrl jezik
sanskrt, ki je izvor vseh sedanjih jezikov. Sanskrt bazira na izvorni vibraciji vseh stvari in
elementov v vesolju. Glede na to, da so tudi naše misli vibracije, lahko s pomočjo določenih
zvočnih vibracij ustvarimo specifično psihofizično stanje. Tako vsi ti zlogi v sanskrtu, ki
tvorijo besede in te označujejo določene stvari, posedujejo popolnoma enako frekvenco, kot
jo oddajajo miselni vzorci za te določene iste stvari. Zato so zelo znane njihove mantre ali
kratki zvočni vzorci, ki so sestavljeni iz raznih zlogov sanskrtskega jezika in z recitiranjem
omogočajo spremembo stanja naše zavesti ter manipuliranje z grobo in fino materijo. Te
mantre so Arijci uporabljali na vseh področjih: medicina, gradbeništvo, vojska, kmetijstvo
itd., saj lahko z njimi vplivamo tudi na sestavo in stanje grobih materialnih elementov.
Najbolj so danes mantre znane na duhovnem področju, pri jogi in meditaciji. Vse te stvari pa
so zelo dobro poznane tudi današnji zakrinkani vladajoči eliti, ki pa z nami, »delavsko rajo«,
tega znanja noče deliti, saj bi tako zgubili nadzor nad množicami hipnotiziranih potrošnikov.
Voda, zrak in praktično vse okrog nas je danes onesnaženo. Zaradi onesnaževanja oceanov so
zastrupljeni oboji, tako ribe kot tudi ljudje, ki jih jedo. Prav tako našo atmosfero onesnažuje
materialna zvočna vibracija. Ljudje razpršujemo razne strupe, da bi pokončali insekte in tako
zastrupljamo tudi same rastline (žito/zelenjava) kot tudi sebe.
Na podoben način tudi materialne zvočne vibracije v obliki zmerjanja, kritiziranja, prepiranja,
žaljenja in ostalih posiljevanj preko etra onesnažujejo misli, čute in srca nas vseh povsod po
svetu. Lahko pa takoj preprečimo to onesnaženje in bolečino, tako da glasno pojemo zgoraj
omenjene mantre. Podana je primerjava z velikim ribnikom. Če vzamemo kamen in ga
vržemo v ribnik, bodo nastali valovi prej ali slej dosegli obalo na vseh koncih ribnika. To
vesolje je kot ribnik. Petje mantre ustvarja številne valove spiritualnih vibracij. Ti valovi se
dotaknejo vsega – vse do meja tega vesolja – odbijajoč se sem ter tja prečiščujejo oziroma
čistijo celotno vesolje vseh onesnaženj.
Govinda je nepojmljivo močan. Celotno vesolje lahko ustvari v trenutku in ga takoj zatem
uniči, pa spet ustvari mnoge druge svetove. V svoja imena je vložil vso svojo ljubezen, moč
in obilje, zato so prav tako tudi imena brezmejno močna. Kot duhovna zvočna vibracija se
lahko po vsem vesoljnem prostranstvu širijo zelo hitro in vsa onesnaženost postopno izgine.
Drevesa, grmičevje, živali in insekti ne morejo govoriti. Ne morejo razumeti našega jezika.
Toda kljub temu se bo vibracija mantre s svojo močjo dotaknila vseh, ne samo ljudi, temveč
vseh bitij tega vesolja, pa če se bodo oni tega zavedali ali ne. Če se nekdo približa ognju, bo
vedoč ali ne, zagotovo občutil njegovo moč. Na podoben način bodo te mantre navdušile in
očistile vsa živa bitja, ne glede na to, ali se bodo tega zavedala ali ne. Drevesa, trava in ljudje,
vsi postanejo srečni, ko slišijo o Šjamu. Tako so postopno osvobojena tudi bitja iz džungle.
Če pojemo glasno, bodo očiščena vsa naša čutila in tako kmalu ne bomo več kritizirali ter
žalili nikogar in ničesar. Izginili bodo tudi vsi neugodni spomini. Z materialnimi napori ne
moremo nadzirati negativnih in neugodnih misli, ki vstopajo v naš tok razmišljanja. S petjem
mantre pa jih obvladamo zelo preprosto. Postopno se bodo s takim recitiranjem očistila naša
srca in dojeli bomo, da je naš edini resnični interes – duša vseh duš - Govinda ter da je
največja dobrobit za nas in za ves svet, da obudimo ta izvorni, prvinski odnos, ki nas povezuje
v eno veliko večno ljubečo družino. Bog je ljubezen in ljubezen je bog.
Transcendentalna vibracija, ki nastane pri petju:
HARE KRIŠNA
HARE KRIŠNA
KRIŠNA KRIŠNA
HARE HARE
HARE RAMA
HARE RAMA
RAMA RAMA
HARE HARE
je najboljši način za obujanje naše izvorne božanske ljubezni. Izvorno, kot duhovne duše, smo
vsi bitja, ki se popolnoma zavedajo boga, toda zaradi našega predolgega druženja z materijo,
je naša zavest prežeta z materialno atmosfero. Materialna atmosfera, v kateri sedaj živimo, se
imenuje »maja« ali utvara - iluzija. Maja pomeni »to, česar ni«. Kako prepoznati vpliv te
iluzorne energije? Najbolj se vpliv te energije kaže, ko ves čas poskušamo nadvladati naravo,
čeprav smo v bistvu popolnoma zvezani z njenimi zapletenimi zakoni. Kadar uslužbenec
poskuša na umeten način posnemati gospodarja, temu pravimo utvara.
V tem onesnaženem stanju razumevanja življenja poskušamo na vsak način izčrpati vsa
naravna bogastva. Toda v bistvu smo čedalje bolj zapleteni v kompleksnost zakonov
materialne narave in smo tako čedalje bolj odvisni od nje, čeprav se na vse pretege trudimo,
da bi jo prevladali. Ta iluzorna tekma z materialno naravo pa je lahko ustavljena takoj, ko
obudimo našo izvorno zavest.
Božanska zavest ni umetno psihično stanje; to zavedanje je izvorna energija živega bitja. Ko
zaslišimo transcendentalno vibracijo, se to zavedanje povrne, kar pričajo mnogi svetniki kot
tudi navadni ljudje in pripetljaji iz daljne pradavnine v vseh planetarnih sistemih. Tudi
praktične izkušnje kažejo, da pri petju te velike mantre takoj začutimo transcendentalno
ekstazo, ki prihaja vseskozi iz duhovnega sveta. Ko dejansko obudimo duhovno razumevanje
(iznad čutnih, mentalnih in razumskih stanj), smo zares situirani na transcendentalnem nivoju.
To petje mantre - hare krišna, hare krišna, krišna krišna, hare hare, hare rama, hare rama, rama
rama, hare hare - sestopa neposredno iz transcendentalne sfere in zato nas ta zvočna vibracija
dvigne nad vsa nižja stanja zavedanja, kot so: čutna, mentalna in intelektualna. Zato ni
potrebno razumeti prevoda mantre, niti ni potrebna kakršna koli mentalna špekulacija niti
intelektualna prilagoditev za petje te mantre. Ona sestopa samodejno iz duhovne sfere in tako
vsakemu omogoča udeležbo pri petju in ekstatičnem plesanju, ne glede na predhodne
kvalifikacije.
Takrat ko mantro z ljubeznijo poje bližnji Šjamov družabnik, ima na poslušalce najmočnejši
vpliv. Zato je najboljše slišati takšno petje neposredno iz ust takega spiritualista, ker bomo na
ta način dosegli takojšnji efekt. Moramo pa se izogibati petja mantre s strani raznih
prevarantov, ki jim je glavni motiv le pridobivanje novih članov za kakšno novo inštitucijo,
povečanje števila učencev in lovu za slavo, da bi zaslužili denar in imeli boljše spolne odnose
ter uživali v svojem navideznem raju. Saj vsi vemo, da tudi mleko postane strupeno, če se ga
dotakne strupenjača.
POVEZAVE IN KONTAKTI
Vso mojo glasbo in dokumentarne filme, lahko dobite na:
http://www.purevolume.com/ambassador108
za več informacij pa lahko pišete na:
[email protected]