1. No category

Nikolaj Vasiljevič Gogolj
Plašč
Naslov: Plašč
Avtor: Nikolaj Vasiljevič Gogolj
Izvirni naslov: Шинель
Prevajalka: Sara Špelec
Lektor: Rok Dovjak
Ilustrator: Zvonko Pušnik
Izdajatelj: Kulturno-gledališko društvo Reciklaža
Spletna izdaja
Ljubljana 2011
http://www.kgd-reciklaza.org
-1-
PLAŠČ
Na oddelku Ministrstva za … Ah ne, raje ne razkrijmo, na katerem ministrstvu. Nič ni bolj
zamerljivega od takšnih in drugačnih ministrstev, polkov in pisarn, z eno besedo: od takšnih
in drugačnih uradnikov. Danes je vsak posameznik mnenja, da je zaradi razţalitve njegovega
imena razţaljena celotna druţba. Pravijo, da je neki načelnik okrajne policije, ne pomnim več,
katerega mesta, nedavno tega napisal pritoţbo, v kateri se je odločno razpisal o vse večjem
neupoštevanju drţavnih odredb, zaradi česar zaman izgovarjajo njegovo sveto ime. V dokaz
je pritoţbi priloţil silno zajeten del neke romantične stvaritve, v kateri se na vsaki deseti strani
pojavi načelnik okrajne policije, ki je mestoma celo pijan kot čep. Da se torej izognemo
takšnim in drugačnim nevšečnostim, bomo oddelek, o katerem je govora, poimenovali kar
neki oddelek.
Na nekem oddelku je torej sluţil neki uradnik; ne moremo reči, da je bil posebej markanten,
zakaj bil je nizke rasti, nekoliko kozav, nekoliko rdečkastega odtenka, na prvi pogled celo
nekoliko slaboviden, z majhno plešo na čelu, z gubami na obeh licih in z obrazom, ki je, kot
se reče, hemoroidno obarvan … A kaj hočemo! Krivo je peterburško podnebje. Kar se tiče
njegovega čina (kajti pri nas je treba najprej naznaniti čin), moramo reči, da je bil tako
imenovani večni titularni sv tnik, na račun katerega se je ponorčevala in duhovičila mnoţica
različnih pisateljev, katerih hvalevredna navada je teptanje nemočnih. Uradnikov priimek je
bil Copatarjev.1 Ţe iz samega pomena priimka je razvidno, da izvira iz obutve, a koliko časa,
od katerega obdobja naprej in na kak način je povezan z obutvijo, ni znano. Tako oče kot ded,
celo svak, in nasploh vsi pravi Copatarjevi so nosili škornje in le kakšnih trikrat na leto
menjali podplate. Našemu Copatarju je bilo ime Akakij Akakijevič. Morda se bo ime bralcu
zdelo nekoliko nenavadno in izbrano, a lahko ste prepričani, da imena nikakor niso izbirali,
temveč zaradi spleta okoliščin drugo ime sploh ni prišlo v poštev, kot bomo videli sedaj.
Akakij Akakijevič se je rodil na pragu noči in, v kolikor nas spomin ne vara, se je to zgodilo
23. marca. Pokojna mati, uradnikova ţena in zelo dobra ţenska se je odločila - kot se tudi
spodobi - poimenovati otroka. Mati je takrat še leţala v postelji nasproti vrat, na njeni desni
pa je stal kum, najodličnejši človek, po imenu Ivan Ivanovič Kuštravec, načelnik oddelka v
senatu, in kuma Arina Semjonovna Belotrebušnikova, ţena policijskega nadzornika, sicer pa
ţenska polna redkih vrlin. Porodnici sta predlagala, naj izbere med tremi imeni: med
Mokijem, Sosijem in mučenikom Hozdazatom. »Ne,« je pomislila rajnica, »eno je bolj čudno
od drugega.« Da bi ji ustregla, sta koledar odprla na drugi strani in znova naletela na tri
imena: Trifilij, Dula in Barahasij. »Oh, kakšna kazen me je doletela!« je sklenila starka.
»Kakšna nenavadna imena! Pri moji veri, da še nikdar nisem slišala zanje. Ko bi bil vsaj
Baradat ali Baruh, ne pa nekakšna Trifilij in Barahasij!« Ponovno sta obrnila stran, na kateri
je pisalo Pavsikahij in Bahtisij. »No, zdaj vidim,« je rekla starka, »da je očitno tako usojeno.
1
V ruščini se njegov priimek glasi Bašmačkin, kar izvira iz besede bašmak, ki pomeni 'čevelj' oz. 'škorenj', vendar
se mi je zaradi značajskih potez lika zdel Copatarjev ustreznejši prevod. Odločitvi je botrovala tudi ruska
ustreznica besedne zveze 'biti copata', ki se glasi 'biti pod čevljem' (v prevodu: 'byt' pod bašmakom').
-2-
Če usoda res tako hoče, pa naj se imenuje po očetu. Oče je bil Akakij, zato naj bo tudi sin
Akakij.«
In tako je Akakij Akakijevič dobil ime. Otroka so krstili, pri čemer je zajokal in se nakremţil,
kot bi slutil, da bo postal titularni sv tnik. Takšen je torej bil celoten razplet. O tem smo
spregovorili, da bi se bralec lahko prepričal o neizbeţnosti omenjenega poteka dogodkov in
da o drugačnem imenu ni moglo biti govora.
Kdaj in v katerem ţivljenjskem obdobju je nastopil sluţbo na oddelku in kdo ga je imenoval,
se ni mogel nihče spomniti. Ne glede na vse menjave direktorjev in raznoraznih načelnikov so
ga kar naprej videvali na enem in istem mestu, v eni in isti pozi, pri enem in istem opravilu, v
eni in isti vlogi uradniškega prepisovalca in se tako prepričali, da se je očitno ţe rodil povsem
nared: v uniformi in s plešo na glavi. Na oddelku mu niso izkazovali nikakršnega spoštovanja.
Ne samo, da straţarji niso vstali s svojih mest, ko je šel mimo, namenili mu niso niti pogleda,
kot da bi čakalnico preletela navadna muha. Načelniki so občevali z njim v nekakšni
gosposko hladni maniri. Neki pomočnik načelnika mu je s papirji dobesedno podlagal nos, ne
da bi zinil vsaj »prepišite« ali »o, to bo zanimiva, srčkana zadevica« in ne da bi mu rekel
karkoli ljubeznivega, kot je sicer med dobro vzgojenimi usluţbenci v navadi. In on jih je
sprejemal, pri čemer je s pogledom ošinil le papir, ne da bi videl, kdo ga je podloţil in ali je
imel do tega pravico. Sprejel je papirje in si istočasno ţe prizadeval, da bi jih prepisal. Mladi
uradniki so se mu posmehovali in duhovičili na njegov račun in pisarniške bistroumnosti ni
nikdar zmanjkalo za razne zgodbice, ki so jih o njem napletali kar pred njim; govorili so, da
ga njegova gospodinja, sedemdesetletna starka, pretepa, spraševali, kdaj bo poroka in mu v
glavo metali papirčke, češ da pada sneg. Akakij Akakijevič pa na to ni odvrnil nobene, kakor
da okrog njega sploh nikogar ne bi bilo; celo pri delu ga s tem niso ovirali, kajti kljub vsemu
nadlegovanju se v pisanju ni niti enkrat zmotil. Samo v primeru, ko je šala postala resnično
nevzdrţna, ko so ga suvali s komolci in ga tako motili pri delu, je spregovoril: »Pustite me,
zakaj me ţalite?« In nekaj čudnega je bilo v tem glasu in izrečenih besedah. V njem je bilo
nekaj, kar je vzbujalo usmiljenje. Neki mladenič, ki je pred kratkim nastopil sluţbo in si je po
zgledu ostalih dovolil kadarkoli ponorčevati se iz njega, je naenkrat obstal kot vkopan in od
takrat naprej se mu je zdelo, kakor da bi se vse okrog njega spremenilo in dobilo novo obliko.
Nekakšna nenaravna sila ga je odtrgala od tovarišev, s katerimi se je seznanil in jih štel za
spodobne ljudi ter svetovljane. In še dolgo zatem se mu je v najbolj veselih trenutkih
prikazoval majhen uradniček s plešo na čelu, ki je presunljivo govoril: »Pustite me, zakaj me
ţalite?« In na te presunljive besede, ki so mu odzvanjale v ušesih, si je odgovoril: »Jaz sem
tvoj brat.« In ubogi mladenič si je z roko pokrival oči in se za časa svojih dni še velikokrat
zgrozil, ko je opazoval, koliko nečloveškega je v človeku, kakšna divja grobost se skriva za
uglajeno in izobraţeno svetovljanščino in - moj bog! - celo pri človeku, ki ga ima ves svet za
plemenitega in poštenega …
Teţko bi še kje našli človeka, ki bi tako ţivel za svoje delo. Ni dovolj reči: vneto je sluţil - ne,
sluţil je z ljubeznijo. Tam, v prepisovanju, se mu je odprl samo njemu lasten, nekakšen
raznolik in privlačen svet. Njegov obraz je razkrival občutek naslade; nekatere črke so pri
njem uţivale posebno naklonjenost in ko je bila vrsta na njih, si ni bil več podoben:
posmihaval se je, pomeţikoval, si pomagal z ustnicami in videti je bilo, da je na njegovem
obrazu mogoče prebrati sleherno črko, ki je skrbno nastala izpod njegovega peresa. Če bi za
svoje prizadevanje bil ustrezno nagrajen, bi na svoje presenečenje morda prišel celo v vrsto
-3-
drţavnih sv tnikov! A kot bi se izrazili dovtipneţi iz vrst njegovih tovarišev, si je prisluţil le
gumb, ki se prilega gumbnici uniforme in zlato ţilo, ki se prilega ledjem. Sicer pa ne smemo
reči, da ni bilo zanj nikakršnega zanimanja. Neki direktor, sicer dober človek, ga je ţelel
nagraditi za dolgotrajno sluţbo in je ukazal, naj mu zaupajo kaj pomembnejšega od
navadnega prepisovanja; naročeno mu je bilo, da naj ţe dokončan zapis preoblikuje v
uradniški dopis za drug urad; stvar je bila le v tem, da bi moral spremeniti glavni naslov in tu
in tam iz prvoosebnih glagolskih oblik narediti tretjeosebne. S tem si je dal toliko opraviti, da
se je čisto prepotil, si otiral pot s čela in nazadnje rekel: »Ne, raje mi dajte kaj prepisati.« Od
takrat naprej so ga za zmeraj prepustili prepisovanju. Izven tega prepisovanja - vsaj tako je
bilo videti - zanj ni bilo ničesar. Za svojo obleko se sploh ni menil: njegova uniforma namreč
ni bila več zelene, temveč nekakšne rdečkasto-močnate barve. Ovratniček mu je bil pretesen
in prenizek, da je njegov vrat, ki sicer ni bil dolg, kukal iznad ovratnika in je zato spominjal
na neobičajno dolge mavčne kipce mladih mačkov z bingljajočo glavo, ki čepijo na glavah
mnogih tujih trgovcev. In na njegovo uniformo se je venomer kaj prilepilo: zdaj košček sena,
spet drugič kakšna nitka. Poleg tega je imel za hojo po ulici neverjeten talent, kajti pod oknom
se je zmeraj znašel ravno takrat, ko so skozenj metali vso mogočo nesnago, zato je na svojem
klobuku večno prenašal lupine lubenic, melon in podobno navlako. Niti enkrat v ţivljenju ni
namenil pozornosti vsakodnevnemu uličnemu dogajanju, ki mu jo, kot je znano, venomer
namenja mladi uradnik in njegov brat, ki je svoj predirljiv pogled izuril do te mere, da mu ni
ušlo niti, kadar se je na drugi strani pločnika komu odparala vrvica ob hlačnem razporku slednje je na njegov obraz zmeraj privabilo zvijačen nasmešek. Medtem ko je Akakij
Akakijevič - če je ţe kaj gledal - povsod videl svoje natančne, z ravno pisavo napisane vrstice
in samo tedaj, ko se je neznano od kod vzela konjska glava, se mu naslonila na ramo, iz njenih
nozdrvi pa mu je na lice zapihala močna sapa, samo tedaj se je zavedel, da se ne nahaja na
sredi vrstice, temveč prej na sredi ulice. Ko je prišel domov, je nemudoma sedel za mizo,
hitro posrebal svoj šči,2 poglodal košček govedine s čebulo, ne da bi se zavzel, kakšen okus
ima hrana, in neoziraje se na muhe, ki jih je pogoltnil skupaj z vsem ostalim, kar je Bog tokrat
poslal. Ko je opazil, da se mu je trebuh ţe nekoliko napihnil, je vstal od mize, vzel stekleničko
s črnilom in začel prepisovati papirje, ki jih je prinesel na dom. Če za delo na domu ni bilo
potrebe, je izključno v lastno zadovoljstvo naredil še kopijo zase, še najraje, kadar listine ni
odlikovala odličnost sloga, temveč naslov kakšne nove ali pomembne osebe.
Celo ob urah, ko peterburško sivo nebo povsem ugasne in se je ves uradniški svet ţe najedel
in poobedoval to, kar si je glede na prejeto plačo in lastne muhe pač lahko privoščil … ko si je
ţe vse odpočilo od oddelčnega škripanja s peresi, od tekanja sem ter tja, od svojih in tujih
opravil in od vsega, kar si nemiren duh naloţi prostovoljno in včasih več, kot je potrebno …
ko se uradniki v preostanku časa predajajo uţitkom: bolj ţivahni odhitijo v gledališče, spet
drugi se odpravijo ven na ogled raznoraznih klobukov, tretji gredo na zabavo, kjer bodo
podarili komplimente kakšnemu zalemu dekletu, sicer zvezdi manjšega uradniškega kroga,
četrti pa bodo, kot se najpogosteje zgodi, obiskali kar svojega kolega iz tretjega ali četrtega
nadstropja, stanujočega v majhnem dvosobnem stanovanju s predsobo ali kuhinjo in z nujnimi
modnimi dodatki, kot je svetilka ali kakšna druga drobnarija, ki je terjala mnogo ţrtev,
2
Šči je ukrajinska mesna ali zelenjavna juha, katere glavna sestavina je navadno zelje, včasih tudi druga
zelenjava.
-4-
odrekanj kosilom in zabavi … Z eno besedo: celo takrat, ko se vsi uradniki razkropijo po
majhnih stanovanjih svojih prijateljev, kjer igrajo vist in zraven iz kozarcev srebajo čaj z
najcenejšim prepečencem, vlečejo vase dim iz dolgih pip, si med delitvijo kart pripovedujejo
raznorazne čenče, ki jih je prineslo iz višjih krogov, katerim se ruski človek nikoli, ne glede
na stanje, v katerem se nahaja, ne more odpovedati, zato še takrat, ko ni česa povedati, obudi
večno anekdoto o komandantu, ki mu sporočijo, da so konju na Falconetovem spomeniku
odsekali rep …3 Z eno besedo: celo takrat, ko vsi hrepenijo po razvedrilu, se mu Akakij
Akakijevič nikakor ni prepuščal. Ni takega, ki bi lahko rekel, da ga je kadarkoli videl na
kakšni zabavi. Ko se je do sitega napisal, je zmeraj legel k počitku in se ţe smehljal ob misli
na jutrišnji dan, češ: kaj neki bo Bog poslal v prepis jutri? Tako je potekalo mirno ţivljenje
človeka, ki je kljub štirim stotakom na leto bil zadovoljen s svojo usodo in čigar ţivljenje bi
se morda steklo do pozne starosti, a kaj, ko je pot titularnega sv tnika posuta s trnjem! Pa ne
samo titularnega, temveč tudi tajnega, posebnega, dvornega in nasploh vsakega sv tnika, celo
takega, ki nikomur ne daje nasvetov in zanje nikogar ne prosi.
V Peterburgu ţivi hud sovraţnik vseh tistih, ki prejemajo okrog štiristo na leto. Ta sovraţnik
ni nihče drug kot naš severni mraz, čeprav bi naj sicer, in kot pravijo, bil zelo koristen. Ob
deveti uri zjutraj, prav takrat, ko so ulice preplavljene z ljudmi, ki gredo na oddelek, pošilja
tako močne in bodeče sunke na vse nosove - med katerimi prav nič ne izbira - da ubogi
uradniki sploh ne vedo, kam naj z njimi. Takrat, ko celo osebe na višjih delovnih mestih od
mraza peče čelo in jim v oči stopajo solze, se ubogi titularni svetniki včasih sploh ne morejo
zaščititi pred njim. Edina rešitev je, da v tankem plaščku kolikor se da hitro pretečejo pet do
šest ulic, potem pa se z nogami dodobra nacepetajo v vratarnici; na tak način se odtajajo vse
veščine in talenti, ki so med potjo zamrznili in brez katerih ne morejo opravljati svojih
dolţnosti.
Akakij Akakijevič je ţe nekaj časa čutil, da ga še posebej močno mrazi v hrbet in ramena,
čeprav se je trudil sluţbeno pot čim hitreje preteči. Nazadnje je posumil, da krivda morda tiči
nekje na njegovem plašču. Ko si ga je doma dodobra ogledal, je ugotovil, da se je na dveh do
treh mestih - prav na hrbtu in na ramenih - tkanina tako močno obrabila, da je bilo videti
skoznjo, podloga pa je odstopila. Treba je povedati, da je plašč Akakija Akakijeviča bil
predmet uradniškega posmeha; odrekli so mu celo blagorodno ime in ga iz plašča
preimenovali v haljo. In res je bil nekoliko nenavadno ustrojen: njegov ovratnik je bil vsako
leto vse manjši in manjši, kajti sluţil je za krpanje ostalih delov plašča. Zakrpan je bil brez
krojaških spretnosti, zato je izdelek bil povsem ponesrečen in neugleden. Ko je Akakij
Akakijevič uvidel, v čem je teţava, se je odločil, da bo plašč treba odnesti Petroviču, krojaču,
stanujočem nekje v tretjem nadstropju, do katerega vodijo stranske stopnice; čeprav je bil na
eno oko slep in čisto kozav v obraz, se je precej uspešno ukvarjal s popravilom uradniških ter
mnogih drugih hlač in frakov, a se razume: le takrat, ko je bil v treznem stanju in ko
moţganov ni napajal s kakšno drugo dejavnostjo. O tem krojaču bi, kajpada, ne imelo smisla
zgubljati besed, a ker smo ga ţe omenili in ker mora biti karakter vseh oseb opredeljen,
nimamo drugega - tudi o Petroviču bo treba z besedo na dan. Najprej je bil samo Grigorij,
tlačan pri nekem zemljiškem gospodu, Petrovič pa ga kličejo, odkar je postal osebno
3
re za spomenik etru Velikemu v eterburgu, ki ga je ustvaril rancoski kipar tienne Maurice Falconet.
-5-
svoboden in je med prazniki začel precej močno popivati: sprva samo med velikimi, kasneje
pa - brez izbirčnosti - med vsemi cerkvenimi, samo da je bil na koledarju narisan kriţec. Po
tej plati je bil zvest običajem svojih dedov, zato je ţeno med prepiri zmerjal s posvetno
ţensko in Nemko. In ker smo na ţeno ţe nekaj namigovali, bo tudi o njej treba povedati
besedo ali dve; a na ţalost se je o njej - razen tega, da ima Petrovič ţeno, ki nosi namesto rute
kar čepec - vedelo bolj malo, videti je bilo le, da se z lepoto ne more ravno pohvaliti; samo
gardni vojaki so ji med srečanjem pogledovali pod čepec, migali z brki in spuščali nekakšne
posebne glasove.
Ko se je Akakij Akakijevič vzpenjal po stopnicah, ki so vodile do Petroviča - resnici na ljubo,
bile so do vrha polite z vodo, pomijami in skoz in skoz preţete z alkoholnim vonjem, ki draţi
oči in je, kot vemo, stalni spremljevalec stranskih stopnišč vseh peterburških domov. Ko se je
torej Akakij Akakijevič vzpenjal po stopnicah, je ţe premišljeval o tem, koliko bo Petrovič
zahteval in sam pri sebi sklenil, da mu bo dal največ dva rublja. Vrata so bila odprta, kajti
gospodinji je med pripravo neke ribe v kuhinji ušlo toliko dima, da niti ščurkov ni bilo videti.
Akakij Akakijevič je vstopil skoz kuhinjo in, ne da bi ga gospodinja opazila, šel proti sobi,
kjer je zagledal Petroviča, ki je, sedeč s spodvihanimi nogami na široki nebarvani leseni mizi,
spominjal na turškega pašo. Bil je bos, kot je za krojače pri delu nekaj povsem običajnega.
Akakija Akakijeviča je v oči nemudoma zbodel dobro poznan velik prst, ki ga je pokrival
nekoliko pohabljen, kot ţelvji oklep debel in krepek noht. Petroviču je z vratu visel klobčič
svile in sukanca, na kolenih pa je imel nekakšno cunjo. Ţe več kot tri minute je vtikal nit v
šivankino uho, ki ga je vedno znova zgrešil in se zato zelo jezil na temo, celo na s mo nit, pri
čemer je polglasno godrnjal: »Ne gre noter, surovina; pičila si me, ti prevarantka ti!« Akakiju
Akakijeviču ni bilo prijetno, da je prišel prav v trenutku, ko se je Petrovič jezil: rad mu je
naročal karkoli, a tedaj, ko ga je Petrovič ţe imel nekoliko pod kapo, ali - kot bi rekla njegova
ţena - »ko se je ukrotil z zanič ţganjem, hudič enooki!«. V takšnem stanju je Petrovič
navadno z velikim veseljem popuščal pri ceni in pritrjeval, se celo klanjal in zahvaljeval. Res
je, da je potem prišla ţena in v joku zatrjevala, da je moţ tako malo računal, ker je pijan, a ko
so ji kdaj primaknili deset kopejk, je stvar bila opravljena. Zdaj pa je vse kazalo, da je
Petrovič bil trezen, torej trd, nepopustljiv in zelo voljan postavljati vrag ve kakšne cene.
Akakij Akakijevič je to uvidel in, kot bi se reklo, hotel stisniti rep med noge, a stvar je bila ţe
v teku. Petrovič je s svojim edinim očesom srepo pomeţiknil vanj in Akakij Akakijevič je
nehote izdavil:
»Pozdravljen, Petrovič!«
»Dober dan ţelim, gospod,« je rekel Petrovič in v upanju, da bi videl, kakšen plen neki mu
Akakij Akakijevič nosi, z očesom poškilil v njegove roke.
»A jaz sem tebi, Petrovič, tak no …«
Vedeti moramo, da se je Akakij Akakijevič izraţal preteţno s predlogi, prislovi in celo s
takšnimi odkruški, ki zanesljivo nimajo nobenega pomena. Če se mu je stvar zdela zelo
teţavna, mu celo ni bilo v navadi, da bi frazo dokončal, zato se je njegov govor nadvse
pogosto začel z besedami: »To je resnično, tak no, popolnoma …« In potem vse tiho je bilo,
kajti pozabil je nadaljevati, misleč, da je vse izgovoril do konca.
»Kaj pa je vendar to?« je rekel Petrovič in medtem s svojim edinim očesom premeril njegovo
uniformo: najprej ovratnik, nato pa še rokave, hrbtni del, škric in pentlje; ker je gledal sad
-6-
lastnega dela, je bil seveda z vsem dobro seznanjen, a po krojaški navadi si je vendarle moral
najprej ogledati obleko.
»Jaz pa sem, Petrovič, tak no … mislim plašč, tkanina … saj vidiš, na vseh drugih mestih je
več kot dovolj debela; nekoliko je zaprašen in zato je videti, kot da je star, a v resnici je nov,
le na enem mestu je nekoliko, tak no … na hrbtu in še na tistem ramenu se je nekoliko
obrabil, nekoliko tudi na tem - in to je, vidiš, vse. In dela ni veliko …«
Petrovič je vzel haljo, jo razgrnil po mizi in si jo dolgo ogledoval, nato pa zmajal z glavo,
segel z roko proti oknu in zagrabil okroglo tobačnico s portretom nekega generala. Za
katerega generala je šlo, ni jasno, kajti mesto, kjer je bil obraz, je bilo s prstom preluknjano in
prelepljeno s koščkom štirikotnega papirja. Ponjuhal je tobak, razgrnil haljo čez roke, si jo
ogledal še proti luči in znova zmajal z glavo. Nato jo je obrnil s podlogo navzgor, ponovno
zmajal z glavo in ponovno dvignil pokrovček, na katerem je bil s papirjem prelepljen general,
povlekel tobak skoz nos, zaprl pokrovček, skril tobačnico in nazadnje rekel:
»Nak, ne bom mogel popraviti: slaba garderoba!«
Ko je Akakij Akakijevič zaslišal te besede, ga je stisnilo pri srcu.
»Zakaj vendar ne moreš, Petrovič?« je rekel s prosečim otroškim glasom. »Saj se je vendar
obrabil samo na ramenih, saj vendar moraš imeti kakšne koščke …«
»Ah, kose je ţe mogoče najti, kosi se vedno najdejo,« je rekel Petrovič, »a našiti jih le ne bo
mogoče: stvar je ţe čisto zanič - z iglo se je samo dotakneš, pa gre ţe narazen.«
»Naj gre narazen, ti pa zdaj krpo.«
»Saj krp vendar nimam kam prišiti, ne na kaj pričvrstiti - obraba je strašno velika. Hvala
bogu, da je iz sukna, sicer bi zapihal veter in bi šla kar narazen.«
»No, vsaj pritrdi jih. Kako je vse to, pri moji veri, tak no!«
»Nak,« je odločno rekel Petrovič, »ničesar se ne da narediti. Stvar je povsem neuporabna. Ko
pride hladno zimsko vreme, si iz nje raje naredite obujke, kajti nogavice so si Nemci izmislili
zgolj zato, da bi pokasirali več denarja, sicer pa sploh ne grejejo (Petrovič je občasno rad
povedal kakšno zbadljivko na račun Nemcev). A kar se tiče plašča: več kot očitno vam bo
treba narediti novega.«
Ko je izgovoril besedo »novega«, se je Akakiju Akakijeviču zameglilo pred očmi in cela soba
se je zamajala. Razločno je videl samo generala, ki je čepel na pokrovu Petrovičeve tobačnice
in čigar obraz je bil prelepljen s papirjem.
»Kako novega?« je kot v sanjah vprašal, »saj za to nimam denarja.«
»Da, novega,« je z okrutno mirnostjo rekel Petrovič.
»No, če bi treba nov, koliko bi ta potem, tak no…«
»Mislite, koliko bo stal?«
»Da.«
»Nekaj več kot tri petdesetake bo ţe treba primakniti,« je rekel Petrovič in zraven vaţno
stiskal ustnice. Zelo rad je povzročil močan učinek ter ljudi nenadoma in s čimerkoli ţe
popolnoma osupnil, potem pa zaničljivo opazoval njihove osuple frise.
»Sto petdeset rubljev za plašč!« je kriknil ubogi Akakij Akakijevič in kriknil morda celo
prvič, odkar se je rodil, kajti zmeraj ga je odlikoval tih glas.
»Daaa,« je rekel Petrovič, »a upoštevati je treba še, kakšen plašč. Če je ovratnik narejen iz
kunjega krzna in če je na svileno podlogo prišita še kapuca, pridemo ţe na dvesto.«
-7-
»Petrovič, prosim,« je Akakij Akakijevič rekel s prosečim glasom, ne da bi slišal in ne da bi
se sploh trudil prisluhniti besedam ali razumeti posledice besed, ki jih je izrekel Petrovič,
»nekako popravi, da bo vsaj kolikor toliko še nekaj časa sluţil.«
»Nikakor ne, kajti to bi pomenilo dvoje: izničiti delo in po nepotrebnem tratiti denar.«
Akakij Akakijevič je po teh besedah čisto poklapan odšel.
Petrovič pa je po njegovem odhodu še dolgo stal kriţem rok in vaţno stiskal ustnice, kajti bil
je zadovoljen, da ni škodoval svojemu ugledu in da ni izdal krojaške obrti.
Ko je stopil na ulico, se je Akakij Akakijevič počutil kot v sanjah:
»Taka je, torej, ta stvar,« je govoril pri sebi, »pri moji veri, da si nisem mislil, da bi se to, tak
no …« A po daljšem molku je dodal: »Tako torej! Nazadnje se je izteklo tako, jaz pa, pri moji
veri in tak no, res nisem mogel predpostaviti, da bi tisto bilo tak .«
Nato je spet sledil daljši molk, po katerem je spregovoril:
»Tako je torej to! Poglej, vendar, kakšna prav res, nikakor pričakovana, tak no … tega bi
nikakor … takšna je torej ta reč!«
To je rekel in namesto proti domu nevede zavil v čisto napačno smer. Med potjo je s svojim
umazanim bokom obenj trčil dimnikar in mu počrnil celo ramo, z vrha gradbišča pa se je nanj
vsul cel kup apna, a on ničesar ni opazil; zavedel se je šele takrat in samo zato, ker ga je
nagovoril straţar, ki je odloţil svojo helebardo in iz roga tobačnice v ţuljavo pest stresal
tobak, češ:
»Kaj mi lezeš v ksiht, a ne moreš hodit po pločniki?«
Ko je to zaslišal, se je končno ozrl in se obrnil proti domu. Šele doma je začel zbirati misli in
svoj poloţaj je zdaj uvidel v jasni, pravi luči; začel je govoriti s samim seboj, a ne več
nepovezano, temveč razumno in odkritosrčno, kot bi govoril z razumnim prijateljem, ki mu je
mogoče zaupati najbolj ljube in bliţnje reči.
»Vendar ne,« je rekel Akakij Akakijevič, »zdaj s Petrovičem ne gre razpravljati: on zdaj, tak
no … najbrţ ga je ţena pretepla. Raje bom šel k njemu v nedeljo zjutraj: po predpraznični
soboti bo škileč z očesom zaspal in moral bo pregnati mačka, ţena mu ne bo dala denarja,
takrat pa mu jaz desetaka in tako v roko, on bo popustljivejši in plašč takrat in tak no …«
Tako je sam pri sebi sklenil Akakij Akakijevič, si vlil poguma in dočakal prvo nedeljo; ko je
od daleč videl, da se Petrovičeva ţena nekam odpravlja, je šel naravnost k njemu. Petrovič je
dan po soboti resnično močno škilil z očesom, glavo je imel obrnjeno proti tlom in bil je zelo
dremoten; a čim je izvedel, za kaj gre, je bilo videti, da se je v njem prebudil hudič.
»Ne bo šlo,« je rekel, »blagovolite naročiti novega.« Akakij Akakijevič mu je tedaj porinil
desetaka.
»Zahvaljujem se vam, gospod, se bom majčkeno okrepčal na vaše zdravje,« je rekel Petrovič,
»v zvezi s plaščem pa si nikar ne delajte skrbi, kajti v nobenem primeru ne bo primeren.
Sešijem vam nov, preimeniten plašč in pri tem bova vztrajala.«
Akakij Akakijevič je ţelel reči še nekaj zastran popravila, a Petrovič ga je prekinil in rekel:
»Zašijem vam novega, ki bo brez primere, na to se blagovolite zanesti; vse bomo dali od sebe.
Naredim vam lahko celo modni ovratnik na zaponke s srebrnim okrasjem.«
Akakij Akakijevič je uvidel, da brez novega plašča ne bo šlo, zato je povsem obupal. Kako
vendar in, na koncu koncev, s čim, s čigavim denarjem bo narejen? Delno bi se seveda lahko
zanašal na prihajajoč praznični dodatek, a ta denar je ţe davno razmeščen in vnaprej
porazdeljen. Treba bi bilo nabaviti nove hlače, plačati stari dolg čevljarju, ki mu je na stare
-8-
škornje prišil novo golenico, pri šivilji bi se spodobilo naročiti tri srajce in kakšna dva kosa
perila, ki ga je nespodobno imenovati v tiskani maniri pisanja - z eno besedo: nedvomno bo
treba porabiti ves denar. In tudi če bi bil direktor tako milosten, da bi mu namesto štirideset
rubljev dodelil petinštirideset ali petdeset rubljev denarne nagrade, bi kljub vsemu ostala le
nekakšna nesmiselna vsota, ki bo v skladu za plašč le kaplja v morje. Sicer je vedel, da so
Petrovičeve vraţje zasoljene cene zgolj posledica njegove trenutne muhavosti, zaradi katere
se ni mogla zadrţati celo njegova ţena, ki je pogosto vzkliknila: »Kaj vendar noriš, ti bedak
ti! Naslednjič bo delal zastonj, zdaj pa ga je sam hudič naščuval, naj zahteva ceno, ki je še
sam ni vreden!« Vedel je torej, da se zna Petrovič lotiti dela tudi za osemdeset rubljev - a od
kod naj jih vzame? Polovico bi ţe bilo mogoče dobiti, ta bi se ţe našla, morda celo nekoliko
več - a kje vzeti drugo polovico?
Še prej pa se mora bralec seznaniti s tem, od kod se je vzela prva polovica. Akakij Akakijevič
je groše od vsakega zapravljenega rublja po stari navadi shranjeval v majhni skrinji na ključ,
ki je na pokrovčku imela izrezano luknjico za denar. Vsakega pol leta je pregledoval
nakopičeno bakreno vsoto in jo nadomeščal s srebrnim drobiţem. To je počel ţe od nekdaj in
na tak način se je v roku nekaj let nabralo več kot štirideset rubljev. Eno polovico je imel torej
v rokah - a kje naj vzame drugo? Kje naj vzame preostalih štirideset rubljev? Akakij
Akakijevič je razmišljal, razmišljal in sklenil, da bo moral vsaj za leto dni zmanjšati običajne
izdatke: ukiniti bo treba pitje čaja in priţiganje sveč ob večerih in če bo ţe kaj treba postoriti,
bo šel v gospodinjino sobo in delal pri njeni sveči; ko bo hodil po ulicah, bo moral čim
lahkotneje, čim previdneje in malodane po prstih stopati po kamnih in ploščicah, sicer se bodo
podplati zelo hitro obrabili; perici bo čim redkeje nosil perilo, ki ga ne sme ponositi, zato ga
bo po prihodu domov zmeraj slekel in oblekel starodavno polbombaţno haljo, ki ji je čas celo
prizanesel.
Po pravici povejmo, da se je na takšne omejitve sprva nekoliko teţko privadil, a sčasoma mu
je ţe dobro šlo in večerne lakote sploh ni več čutil: njegove misli so bile venomer pri novem
plašču, ki je bil zanj duhovna hrana. Lahko bi rekli, da je od takrat njegovo ţivljenje bilo
polnejše: bilo je, kot bi se oţenil in bi z njim bival neki drugi človek, kot bi ne bil sam in bi
zvesta prijateljica privolila, da bo z njim prehodila ţivljenjsko pot - in prijateljica ni bila nihče
drug kot debel vatiran plašč s trdno, neponošeno podlogo. Kot se za človeka, ki ima cilj in ve,
kako ga doseči, spodobi, je postal nekoliko ţivahnejši in celo odločnejši. Na njegovem obrazu
in v njegovem obnašanju ni bilo več samoumevnega dvoma in neodločnosti, skratka nobenih
omahljivih in medlih karakternih črt. Občasno mu je v očeh ţarel ogenj, po glavi pa so mu
švigale drzne, celo najdrznejše misli: mar si ne bi res privoščil ovratnika iz kunjega krzna?
Malo je manjkalo, pa bi zaradi tovrstnega premišljevanja postal raztresen. Med prepisovanjem
bi se enkrat skoraj zmotil, zato je malodane na ves glas kriknil »uf!« in se pokriţal. Da bi se s
Petrovičem pogovoril o plašču in posvetoval o tem, v kakšni barvi, kje in po kakšni ceni je
najbolj smiselno kupiti sukno, ga je vsaj enkrat na mesec obiskal in, čeprav je bil nekoliko
zaskrbljen, se je domov zmeraj vračal zadovoljen in v pričakovanju trenutka, ko bo vse
nakupljeno, in plašč končno narejen.
Stvari so se odvile še hitreje, kot je pričakoval. Proti vsakemu pričakovanju je direktor
Akakiju Akakijeviču namenil ne štirideset ali petinštirideset, temveč celih šestdeset rubljev!
Četudi ni slutil, da Akakij Akakijevič potrebuje plašč in se je vse zgodilo po naključju, se je
manjkajočih dvajset rubljev pri njem vendarle znašlo zgolj po tej poti. Ta okoliščina je
-9-
pospešila tek dogodkov. Še kakšna dva, tri mesece manjšega trpljenja lakote in Akakij
Akakijevič bo čisto zares zbral okrog osemdeset rubljev. Njegovo srce - ki je sicer zelo mirno
- je začelo razbijati. S Petrovičem sta se še isti dan odpravila po nakupih. Kupila sta zelo
kvalitetno sukno, kar ni nič čudnega, kajti na to sta mislila ţe pol leta prej, ko je le redko
minil mesec, da ne bi zahajala v prodajalne ter si ogledovala cen. Še sam Petrovič je zatrdil,
da boljšega sukna ni. Za podlogo sta izbrala kaliko, ki je bil, po zatrjevanju Petroviča, zaradi
trdnosti in trpeţnosti še boljši od volne, celo lepši in bolj bleščeč na pogled. Kunje krzno je
bilo zares predrago, zato ga nista kupila, a namesto njega sta vzela najboljše in čisto novo
mačje krzno, ki ga od daleč z lahkoto zamenjaš za kunjega. Ker okrasni šivi vzamejo več
časa, se je Petrovič z izdelavo plašča mudil vsega skupaj dva tedna. Za delo je Petrovič vzel
dvanajst rubljev - manj nikakor ni bilo mogoče, kajti prav vse je bilo z dvojnim drobnim
šivom prišito na svileno podlogo; da bi odtrgal nitke, je Petrovič šive zagrabil z zobmi in
vanje odtisnil različne vzorce.
Bilo je v … Teţko je reči, natanko kateri dan je bil, a najverjetneje najbolj slavnostni dan v
ţivljenju Akakija Akakijeviča, kajti tega dne je Petrovič končno prinesel plašč. Prinesel ga je
zjutraj, tik pred tem, ko se je moral odpraviti na oddelek. V nobenem drugem obdobju bi plašč
ne prišel tako prav, zakaj mraz je začel ţe precej močno pritiskati in videti je bilo, da bo
pritisnil še bolj. Petrovič je plašč dostavil tako, kot se za dobrega krojača spodobi. Akakij
Akakijevič še nikdar ni videl izraza, ki se mu je tako pomembno zarisal na obrazu. Opravil je
veliko delo in videti je bilo, da se povsem zaveda, kakšno brezno zija med njim, ki šiva
unikatne izdelke in med tistimi, ki znajo prišiti le podlogo in narediti manjše popravke. Plašč
je potegnil iz robca, v katerem ga je prinesel; ker je robec še malo prej bil pri perici, ga je zvil
in poloţil v ţep za osebno rabo. Ko je torej plašč vzel iz robca, ga je nadvse ponosno pogledal
in ga z obema rokama zelo spretno vrgel na ramena Akakija Akakijeviča; potem ga je z
zadnjim delom raztegnil proti tlom, ga razprl in mu poravnal gube. Ker je bil Akakij
Akakijevič človek v letih, je ţelel preizkusiti še rokave. Petrovič mu jih je pomagal natakniti
in izkazalo se je, da so tudi rokavi dobri. Z eno besedo: plašč mu je bil več kot prav. Petrovič
ob tej priloţnosti ni pozabil omeniti, da je tako malo računal zgolj zato, ker ţivi brez izveska v
majhni ulici in ker povrhu vsega Akakija Akakijeviča ţe dolgo pozna, a naj se zaveda, da bi
mu na Nevskem prospektu samo za delo zaračunali petinsedemdeset rubljev. Akakij
Akakijevič o tem ni hotel razpravljati, pa tudi bal se je vseh silnih vsot, s katerimi je Petrovič
rad ustrahoval. Plačal mu je, se zahvalil in se v novem plašču odpravil na oddelek. Petrovič
mu je sledil, se sredi ulice ustavil in iz daljave še dolgo gledal plašč. Potem se je pomaknil na
rob, da bi ga prehitel po stranski ulici, od koder je ponovno stekel na glavno ulico in si plašč
ogledal še z druge, srčne strani.
Akakiju Akakijeviču je medtem na poti vse čute preplavilo kar najbolj praznično
razpoloţenje. Vsak hipec se je zavedal, da ima na ramenih nov plašč in se iz notranjega
zadovoljstva celo nekajkrat nasmehnil. In, resnično, bili sta kar dve koristi: prva, da je topel,
in druga, da je lep! Poti se sploh ni zavedal in kar naenkrat se je znašel na oddelku; v
vratarjevi loţi je slekel plašč, si ga z vseh strani ogledal in ga izročil vratarju v varstvo. Ni
znano, kako so na oddelku naenkrat vsi izvedeli, da ima Akakij Akakijevič nov plašč in da
domače halje ni več, a še isto minuto so vsi stekli v loţo, da bi si ga ogledali. Obsipali so ga s
čestitkami in pozdravi, čemur se je sprva samo smehljal, kasneje pa ga je bilo ţe kar sram. Ko
so ga obstopili, češ da je nov plašč treba zaliti in da jim dolguje vsaj zabavo, se je Akakij
- 10 -
Akakijevič čisto zmedel: ni vedel, kako se naj obnaša, kaj neki naj jim odgovori in na kaj naj
se izgovori. Ţe čez nekaj minut je ves pordel začel precej prostodušno zatrjevati, da to sploh
ni nov plašč in da je samo takšen … tak no … star plašč. Eden izmed uradnikov, ki je bil celo
pomočnik nekega načelnika in ki je po vsej verjetnosti ţelel dokazati, da nikakor ni ošabneţ,
ki ne zna s podrejenimi, se je naposled oglasil:
»Tako bo in nič drugače! Namesto Akakija Akakijeviča vam sam priredim zabavo! Danes
imam kot nalašč god in vas vabim k sebi na čaj.«
Uradniki so mu seveda takoj čestitali in z veseljem sprejeli ponudbo. Akakij Akakijevič se je
začel izgovarjati, a so mu vsi rekli, da je to nevljudno in prava sramota, zato se vabilu nikakor
ni mogel odreči. A kmalu se je spomnil, da je to velika priloţnost za večerni sprehod v novem
plašču in občutil je zadovoljstvo.
In res je ves ta dan za Akakija Akakijeviča bil največji slavnostni praznik. Domov se je vrnil
v karseda srečnem razpoloţenju. Slekel je plašč, ga previdno obesil na steno, si še enkrat
napasel oči na suknu in podlogi in potem za primerjavo privlekel svojo prejšnjo haljo, ki se je
ţe čisto razlezla. Pogledal jo je in se še sam zasmejal: tako velika je torej bila razlika! In še
dolgo zatem se je pri obedu nasmehnil vsakič, ko se je spomnil, v kakšnem stanju je halja. Ko
je z uţitkom pojedel, se prepisovanja ni več pritaknil in je do mraka raje zakraljeval v postelji.
Nato se je nemudoma oblekel, si nadel plašč in se odpravil ven.
Kje natanko je ţivel uradnik, ki jih je povabil v goste, vam ţal ne znamo povedati: spomin nas
ţe močno zapušča in vse, od peterburških hiš do ulic, se nam je tako zlilo in pomešalo v glavi,
da je iz nje sila teţko izbezati zrno resnice. Kakorkoli ţe, drţalo bo vsaj to, da je uradnik ţivel
v imenitnejšem predelu mesta, beri: zelo daleč stran od Akakija Akakijeviča. Akakij
Akakijevič je sprva moral prehoditi nekaj zapuščenih ulic s skromno razsvetljavo, a kakor
hitro se je pribliţal stanovanju uradnika, so ulice bile ţivahnejše, bolj obljudene in bolje
osvetljene. Pešci so pogosteje švigali mimo, med njimi tudi lepo oblečene dame in moški z
ovratniki iz bobrovine, kočijaţe v lesenih mreţastih sankah s pozlačenimi ţebljički pa so
skoraj v celoti nadomestili spretni vozniki z lepimi vpregami, z ţametno-malinovimi kapami,
z lakiranimi sanmi in z odejami iz medvedje koţe, a tudi pokrite kočije z našemljenimi kozli,
ki so škripaje drvele čez ulico. Akakiju Akakijeviču je vse to bilo novo, kajti ob večerih ţe
nekaj let ni hodil ven.
Da bi si ogledal sliko neke lepe ţenske, ki je med sezuvanjem čevlja razgalila c lo, in to zelo
čedno nogo, se je radovedno ustavil pred osvetljenim oknom prodajalne, a prav tedaj se je za
njenim hrbtom izza vrat druge sobe prikazala neka moška glava z zalizki in s čedno kozjo
bradico. Akakij Akakijevič je zmajal z glavo, se nasmehnil in šel svojo pot. Zakaj neki se je
nasmehnil? Morda zato, ker je naletel na povsem neznano stvar, za katero ima, pomislite
vendar, vsak vgrajen neki čut, morda pa je kot mnogi drugi uradniki pomislil sledeče: »Poglej
si no, te Francoze! A kaj bi jim govorili - če ţe hrepenijo po takem, tak no, in prav zares, tak
no, takem …« A morda niti na to ni pomislil … Človeku se pač ni mogoče prikrasti v dušo in
izvedeti vsega, o čemer razmišlja.
Končno je prispel do stanovanja, v katerem je prebival pomočnik načelnika. Slednji je ţivel
na veliki nogi: na stopnicah je gorela svetilka, a stanovanje je bilo v prvem nadstropju! Ko je
Akakij Akakijevič vstopil v predsobo, je na tleh zagledal cele vrste galoš. Med njimi je sredi
sobe stal samovar, iz katerega so šum izparevali dimni oblaki. Na stenah so viseli vsi zimski
in deţni plašči, med katerimi je bilo najti celo ovratnike iz bobrovine ali z ţametnimi zavihki.
- 11 -
Za steno je bilo slišati hrup in glasove, ki so postali razločni in zveneči takoj, ko so se vrata
odprla in je ven stopil lakaj s pladnjem, na katerem so stali izpraznjeni kozarci, lonček za
smetano in košara s prepečencem. Očitno je bilo, da so se uradniki ţe davno zbrali in popili
prvo rundo čaja. Akakij Akakijevič je sam obesil plašč in vstopil v sobo, kjer so se pred njim
istočasno zabliskali sveče, uradniki, pipe in igralne mize za kartanje, njegov rahel sluh pa sta
silno vznemirila pogovor, ki se je razlegal iz vseh strani, in hrup premikajočih se stolov. Sila
štorasto se je ustavil sredi sobe, kjer je ves zbegan premišljeval, kaj naj stori. A tedaj so ga ţe
opazili, ga sprejeli s krikom in še isti trenutek odšli v predsobo, da bi si ponovno ogledali
njegov plašč. Akakija Akakijeviča so resda nekoliko spravili v zadrego, a ker je bil
odkritosrčen človek, si ni mogel kaj, da se ne bi razveselil, ko so plašču vsi peli hvalo. Potem
so, se razume, njemu in plašču vsi pokazali hrbet in se, kakor je bilo v navadi, obrnili proti
igralnim mizam za vist. Vse to: hrup, glasovi in mnoţica ljudi, skratka vse to se je Akakiju
Akakijeviču zdelo nekam čudno. Niti sanjalo se mu ni, kako naj se obnaša, kam naj dene
roke, noge in svojo celotno figuro. Nazadnje je prisedel k igralcem, jim gledal v karte, se
zastrmel v obraz zdaj tega, zdaj onega, a ţe kmalu je začel zehati in postalo mu je dolgčas,
tembolj, ker je ţe davno nastopil čas, ko je običajno legel spat. Hotel se je posloviti od
gostitelja, a ga niso spustili, češ da je na čast novi pridobitvi treba nujno izpiti kozarec
šampanjca. Čez eno uro so postregli večerjo, sestavljeno iz mešane solate, hladne teletine,
paštete, sladkih piroţkov in šampanjca. Akakija Akakijeviča so prisilili, da je izpil dva
kozarca, po katerih je začutil, da je v sobi postalo bolj veselo, vendar nikakor ni mogel
pozabiti, da je ura ţe dvanajst in da bi ţe davno moral domov. Da bi ga gostitelj na tak ali
drugačen način ne skušal zadrţati, je potihoma šel iz sobe in v predsobi poiskal svoj plašč, ki
ga je vidno prizadet našel na tleh. Pobral ga je in otresel, odstranil z njega vso navlako, ga
nadel in se po stopnicah spustil na ulico.
Zunaj je bilo še zmeraj svetlo. Odprtih je bilo nekaj majhnih stojnic, stalnih postojank
sluţinčadi in vsakovrstnih ljudi, a tudi zaprte stojnice je sevajoč skoz vratno špranjo
osvetljeval močan ţarek svetlobe, kar pomeni, da še niso samevale; v njih je klepetala in
modrovala sluţinčad, s čimer je v popolno zadrego spravljala svoje gospodarje, ki so se ţe
spraševali, kje tako dolgo tiči. Akakij Akakijevič je pot nadaljeval v veselem razpoloţenju in,
neznano zakaj, kar naenkrat stekel za neko damo, ki je hitro kot blisk šla mimo in neobičajno
migljala z vsemi deli telesa. A kmalu zatem se je ustavil, tiho nadaljeval pot in se še sam čudil
nenadnemu drncu. Kmalu so se pred njim začele odpirati puščobne ulice, na katerih še
podnevi ni prav veselo, kaj šele zvečer. Zdaj so bile še bolj gluhe in osamljene: svetilke so
brlele in videti je bilo, da so jim tu nalivali manj olja; mimo so šle lesene hiše in ograje, a
nikjer ţive duše, le bleščanje snega na ulicah in otoţno črnenje v spanje pogreznjenih nizkih
bajtic z zaprtimi oknicami. Pribliţal se je mestu, kjer se je ulica razdelila na neskončni, strašni
puščavi podoben trg in na komaj vidne hiše na drugi strani.
V daljavi, sam bog ve kje, se je iz neke straţarnice, ki bi prav lahko stala na koncu sveta,
svetlikal plamen. Ko se je torej Akakij Akakijevič pribliţal omenjenemu mestu, ga je veselo
razpoloţenje skoraj povsem minilo. Na trg je stopil z nekakšnim nerazumnim strahom, kot bi
njegovo srce resnično slutilo nekaj slabega. Ozrl se je nazaj in naokrog: ga resnično obkroţa
morje? »Ne, bolje bo, da sploh ne gledam,« je pomislil in šel naprej z zaprtimi očmi; ko jih je
odprl, da bi se prepričal, ali je do konca trga še daleč, je naenkrat tik pred nosom zagledal
- 12 -
neke brkate ljudi, katerih obrazov ni mogel razločiti. Zameglilo se mu je pred očmi in
zatrepetalo mu je v prsih.
»Saj ta plašč je pa moj!« je eden izmed njih rekel z gromovitim glasom in ga zgrabil za
ovratnik.
Akakij Akakijevič je ravno hotel zaklicati na pomoč, ko se je drugi s pestjo v velikosti
uradniške glave pribliţal njegovim ustom, rekoč:
»Samo pisni mi!«
Akakij Akakijevič je čutil le še to, da mu je nekdo slekel plašč in ga brcnil, potem pa se je
nezavesten zgrudil v sneg. Čez nekaj minut se je ovedel in se pobral s tal, a nikogar več ni
bilo. Čutil je, da je zunaj mrzlo in da plašča ni več; začel je kričati, a nič ni kazalo, da bo glas
dosegel konec trga. V obupu je neumorno kričal in čez trg stekel naravnost k straţarnici, ob
kateri je stal straţar, ki se je vidno radovedno in ţeljan izvedeti, zakaj za vraga iz daljave proti
njemu kriče teče človek, naslonil na svojo helebardo in ga opazoval. Akakij Akakijevič je
stekel k njemu in loveč sapo začel kričati nanj, da spi, da nima ničesar pod nadzorom in da
sploh ne vidi, ko človeka ropajo. Straţar mu je odgovoril, da ni videl ničesar takega, temveč
zgolj to, da sta ga sredi trga ustavila neka človeka, ki ju je imel za njegova prijatelja, zato naj
ga neha po nepotrebnem zmerjati in se naj raje jutri napoti k nadzorniku, ki bo raziskal, kdo je
ukradel plašč.
Akakij Akakijevič je domov pritekel popolnoma neurejen: poganjke las na senceh in na
tilniku je imel čisto razkuštrane, boke, prsi in hlače pa je imel v snegu. Njegova stara
gospodinja je zaslišala, da nekdo grozovito tolče po vratih, zato je naglo skočila iz postelje in
samo z enim čevljem hitela odpirat vrata, pri čemer je, drţeč se z roko za srajco, srameţljivo
skrivala prsi; ko je odprla, je Akakija Akakijeviča zagledala v opisanem stanju in stopila
korak nazaj. Ko ji je povedal, kaj se je zgodilo, je plosknila z rokami in rekla, da bo treba iti
naravnost h komisarju, kajti policijski nadzornik mu bo sprva na veliko obljubljal, da bo
primer prevzel, nato pa ga bo osleparil; zato mora torej naravnost h komisarju, ki ga celo
pozna, kajti Čuhonka Ana,4 ki mu je nekdaj sluţila kot kuharica, je zdaj pri njem nastopila
sluţbo pestunje, zato ga pogosto vidi, kako se pelje mimo njihovega doma in ve tudi, da je
vsako nedeljo v cerkvi, kjer med molitvijo z uţitkom opazuje vse okrog sebe, kar pomeni, da
je potemtakem in po vsem sodeč dober človek. Ko je Akakij Akakijevič slišal ta sklep, se je
ţalosten odvlekel do svoje sobe - kako je v njej preţivljal noč, naj presodi tisti, ki se je
zmoţen vsaj malo vţiveti v poloţaj nekoga drugega.
Zgodaj zjutraj se je odpravil h komisarju, a so mu rekli, da spi; znova je prišel ob desetih, a
odgovor je bil ponovno: spi; ko je prišel ob enajstih, so rekli, da ga ni; ko se je opoldne vrnil,
pa ga pisarji v predsobi nikakor niso hoteli spustiti k njemu, kajti na vsak način so hoteli
izvedeti, kaj ga je prineslo, ali je res takšna nuja in kaj se je pravzaprav zgodilo. Akakij
Akakijevič je enkrat v ţivljenju končno odločno nastopil in brez omahovanja rekel, da mora
komisarja nujno videti in da ga morajo spustiti k njemu, ker prihaja z oddelka po drţavni
zadevi in ker bodo ţe videli, ko se bo pritoţil čez njih. Temu si pisarji niso upali ugovarjati in
eden od njih ga je najavil.
4
Beseda Čuhonci označuje Fince, živeče v predmestju eterburga.
- 13 -
Komisarju se je zgodba o kraji plašča zdela sila nenavadna. Namesto da bi se osredotočil na
glavno točko obravnavanega, je Akakija Akakijeviča začel izpraševati, zakaj se je tako pozno
vračal domov in ali se ni slučajno ustavil in preţivljal časa v kakšni nepošteni hiši, s čimer je
Akakija Akakijeviča spravil v popolno zadrego - od njega je šel, ne da bi vedel, ali bo
postopek za krajo plašča sploh sproţen ali ne.
Ta dan ga (edinkrat v ţivljenju!) ni bilo v urad, drugi dan pa se je čisto bled prikazal v svoji
stari, na pogled zdaj še bolj ţalostni halji. Čeprav se je našlo nekaj uradnikov, ki so celo tokrat
izkoristili priloţnost, da so se ponorčevali iz njega, je zgodba o ropu plašča mnoge vendarle
ganila. Na oddelku so se zato odločili, da bodo zanj nemudoma zbrali denar. A uradniki so
zbrali zgolj malenkost, kajti ţe pred tem so veliko zapravili z naročilom na direktorjev portret
in na neko knjigo, ki jim jo je svetoval predstojnik oddelka, sicer piščev prijatelj - skratka:
vsota je bila popolnoma nekoristna. Le nekdo, ki je bil nagnjen k sočutju, je Akakiju
Akakijeviču sklenil pomagati z dobrim nasvetom; rekel mu je, naj ne hodi k policijskemu
nadzorniku, kajti lahko se zgodi celo, da bo ta - v ţelji, da bi si prisluţil odobravanje
poveljstva - plašč ţe nekako našel, a v kolikor Akakij Akakijevič ne bo predloţil zakonitih
dokazov, da mu plašč pripada, bo kljub vsemu ostal na policiji; najbolje bi zato bilo, ko bi se
obrnil na neko markantno osebo, kajti ta markantna oseba si dopisuje in občuje s pristojnimi
osebami, zato lahko vpliva na uspešnejši potek preiskave. Akakiju Akakijeviču ni preostalo
drugega in odločil se je, da se bo odpravil k markantni osebi.5
Kakšno delo je opravljal in kakšne so bile dolţnosti markantne osebe, je vse do danes
skrivnost. Treba je vedeti, da je Markantna oseba šele nedavno postal markanten, a pred tem
o njegovi markantnosti ni bilo ne duha ne sluha. Sicer pa njegovo delovno mesto v primerjavi
z drugimi, še markantnejšimi, tudi danes ni slovelo kot markantno. A vedno se najde krog
ljudi, ki se jim zdi markantno celo to, v čemer bi drugi ne prepoznali nobene markantnosti. Se
je pa na raznorazne načine trudil, da bi svojo markantnost še okrepil, zato je odredil, da ga
morajo niţji uradniki ob njegovem prihodu na delovno mesto pričakati na stopnicah, da se pri
njem nihče ne sme pojavljati osebno, kajti vse mora potekati po najstroţjem redu: kolegijski
receptor mora poročati gubernijskemu sekretarju, gubernijski sekretar titularnemu, po potrebi
tudi kateremu drugemu svetniku, in šele nato mora prošnja priti do njega. V sveti Rusiji je
zavladala epidemija oponašanja, zaradi katere ţe vsak draţi in igra svojega nadrejenega.
Pravijo celo, da si je neki titularni svetnik, ki je postal upravnik majhne samostojne pisarne,
dal nemudoma zgraditi posebno sobo in jo poimenoval 'sprejemna soba', pred vrata pa je
postavil nekakšne gledališke sluţabnike, ki so nosili rdeče ovratnike in trakove, pritiskali na
kljuko in odpirali vrata vsakemu prišlecu, čeprav je v 'sprejemno sobo' bilo skoraj nemogoče
spraviti še navadno pisalno mizo.
Pristop in sprejemi markantne osebe so bili temeljiti in veličastni, a ne zapleteni. Njegov
sistem je bil osnovan na strogosti. »Strogost, strogost in še enkrat strogost,« je imel navado
govoriti in se pri zadnji besedi običajno zelo markantno zazrl v obraz tistega, ki ga je poslušal.
Sicer pa za to ni bilo nobenega razloga, kajti ves vladni mehanizem njegove pisarne v sestavi
desetih uradnikov je bil ţe brez tega dovolj prestrašen; ţe ko so ga od daleč zagledali, so
5
ogolj ga imenuje značitel'noe' lico, kar pomeni 'pomembna', lahko tudi 'izrazita' oz. 'izstopajoča oseba'. Za
prevod 'markantna oseba' sem se odločila, ker vsebuje oba pomenska odtenka, a tudi zato, ker ga takšno
poimenovanje še bolj povzdigne nad nemarkantnega Akakija.
- 14 -
odloţili delo in stoje v pozoru čakali, da se je načelnik sprehodil skozi sobo. Njegov običajni
pogovor s podrejenimi je odraţal strogost in je navadno bil sestavljen iz treh fraz: »Kako si
vendar drznete? Ali sploh veste, s kom govorite? Mar niste doumeli, kdo stoji pred vami?«
Sicer pa je po srcu bil dober in usluţen človek, tudi tovariš, a ta generalski čin ga je nekoliko
zbegal. Ko ga je dobil, je spregledal smerokaz, zašel s poti in sploh ni več vedel, kako peljati
naprej. Če se je primerilo, da je moral biti med sebi enakimi, je bil človek na mestu: zelo
spodoben in v mnogih ozirih celo bistroumen; a kadar je moral biti v druţbi ljudi, ki so imeli
vsaj čin manj, je bil naravnost in milo rečeno obupen: molčal je in s svojim obnašanjem
vzbujal usmiljenje predvsem zato, ker se je tudi sam zavedal, da bi lahko čas preţivljal
neprimerno bolj koristno. V njegovih očeh je včasih bilo videti vročo ţeljo, da bi se pridruţil
kakšnemu zanimivemu pogovoru ali krogu ljudi, a zadrţevala ga je tale misel: mar ne bi bilo
to z njegove strani ţe kar preveč, mar ne preveč familiarno in mar ne bi na tak način škodoval
svoji markantnosti? Vsled takšnih razglabljanj je vedno znova vztrajal pri trdovratnem
molčanju; le kdaj pa kdaj je spustil kak nerazumljiv zvok in si zato prisluţil naziv najbolj
dolgočasnega človeka.
Prav pri tej markantni osebi se je zglasil naš Akakij Akakijevič, in sicer ob najbolj
neugodnem času - se pravi ob neugodnem času zanj, a ob ugodnem za markantno osebo.
Markantna oseba je bil v svojem kabinetu, kjer se je zapletel v karseda ţivahen pogovor z
nekim starim znancem in deškim tovarišem, ki je pred kratkim pripotoval, in s katerim se ţe
nekaj let nista videla. In prav tedaj so mu naznanili, da je k njemu prišel neki Copatarjev.
Odsekano je vprašal:
»Kdo je ta?«
Odgovorili so:
»Neki uradnik.«
»A! Naj počaka, zdaj nimam časa!« je odvrnil markantneţ.
Ob tej priloţnosti naj povemo, da se je markantneţ debelo zlagal. Časa je imel na pretek, kajti
s prijateljem sta se ţe davno o vsem pomenila in njun pogovor so ţe lep čas prekinjali zelo
dolgi trenutki molka, med katerimi sta se nalahno trepljala po stegnih in drug drugemu
pritrjevala: »Tako torej, Ivan Abramovič!« »In nič drugače, Stepan Varlamovič!«
A uradniku je kljub vsemu velel, naj počaka, s čimer je ţe davno upokojenemu prijatelju, ki se
je ustalil na svojem vaškem domu, hotel pokazati, koliko časa morajo uradniki čakati nanj v
predsobi. Ko sta se med kajenjem cigare v udobnih naslanjačih s pomičnima naslonjaloma
končno nagovorila, ali bolje rečeno, namolčala, se je kakor iznenada vendarle spomnil nanj in
rekel sekretarju, ki je stal pred vrati s poročili:
»No, da, če se ne motim, stoji zunaj uradnik; povejte mu, da lahko vstopi.«
Ko je zagledal pohlevne oči in prastaro uniformo Akakija Akakijeviča, se je naenkrat obrnil
proti njemu in mu rekel z odsekanim, strogim glasom, ki ga je ţe teden dni pred nastopom
sluţbe in podelitvijo generalskega čina prav za take priloţnosti na samem pilil pred ogledalom
svoje sobe:
»Kaj ţelite?«
Akakij Akakijevič je bil ţe pred tem predpisano plah, zato je z manjšo zadrego in kakor je pač
vedel in znal, ne da bi se mu jezik preveč zapletal, in ob še izdatni rabi členka »tak no«,
pojasnil: plašč je bil povsem nov, potem so ga na nečloveški način ukradli, zato se obrača
nanj, da bi s svojim posredovanjem nekako in tak no … da bi torej naslovil pisno prošnjo na
- 15 -
višjega policijskega načelnika ali na koga drugega, ki bi poiskal plašč. Generalu se je iz
neznanega razloga zazdelo, da govori z njim v familiarnem tonu.
»Gospod,« je rekel odsekano, »kaj se pa to pravi? Kam pa mislite, da ste prišli? Mar ne veste,
kako tukaj streţemo stvarem? Prošnjo bi morali najprej nasloviti na pisarno, od koder bi jo
posredovali načelniku oddelka, ki bi jo predal sekretarju in šele ta bi jo moral posredovati
meni …«
»Ampak Vaša ekscelenca,« je rekel Akakij Akakijevič, ki je skušal zbrati še poslednje kaplje
neznatnega poguma in obenem začutil, da se je znatno spotil. »Vaša ekscelenca, drznil sem si
vas nadlegovati, ker so sekretarji … tak no … nezanesljivi ljudje …«
»Kaaaaj?« je vzkliknil markantneţ. »Od kod takšen pogum? Od kod takšne misli? Od kod ta
nepokorščina načelnikom in najvišjim uradnikom, ki se širi med mladimi?!«
Markantna oseba je očitno spregledal, da je Akakiju Akakijeviču ţe več kot petdeset let. Za
mladega človeka bi se lahko proglasil kvečjemu v primerjavi z ljudmi, ki jih imajo čez
sedemdeset, a to je relativna sodba.
»Ali veste, s kom govorite? Ste sploh doumeli, kdo stoji pred vami? Ali vi sploh kaj razumete,
vas vprašam?«
Zacepetal je in tako silovito povzdignil glas, da bi se makaki prestrašil samo Akakij!
Akakij Akakijevič je odrevenel, se zamajal in se, nezmoţen stati na nogah, z vsem telesom
stresel; če ne bi še isti trenutek pritekli straţniki in ga podprli, bi telebnil na tla. Napol
negibnega so ga odnesli. Markantna oseba je bil zadovoljen, da je končni učinek presegel vsa
pričakovanja in se naslajal ob misli na svoje besede, ki zmorejo zatreti celo človekova čustva;
po strani je pogledal prijatelja, čigar mnenje je ţelel izvedeti, in vidno zadovoljen opazil, da
njegovega duševnega stanja ni mogoče opredeliti, kajti tudi njega se je začel lotevati strah.
Akakij Akakijevič sploh ni vedel, kako je prišel po stopnicah in kako se je znašel zunaj. Čutil
ni ne rok ne nog. Še v ţivljenju ga noben general ni tako oštel, kaj šele tuj … Z odprtimi usti
je šel skoz sneţni meteţ, ki ga je ţviţgajoč po ulicah izpodnašal s pločnikov; veter ga je po
peterburški navadi prepihal z vseh štirih strani in preţal nanj z vsake stranske ulice. Iz
napihanega grla je izbruhnila angina in ko je prišel domov, ni bil v stanju spregovoriti niti ene
besede. Ves otekel je legel v posteljo. Kako hudo zna biti, ko te nekdo pošteno okara! Drugi
dan se ga je lotila močna vročica. Ker je peterburško podnebje velikodušno priskočilo na
pomoč, je bolezen napredovala hitreje, kot je bilo pričakovati; zdravnik mu je ob prihodu
najprej potipal ţilo, potem pa mu ni preostalo drugega, kot da mu predpiše vroče obkladke, in
še to samo zato, da bi bolnik ne bil prikrajšan za brezplačne medicinske usluge. Sicer pa mu je
napovedal, da ga bo v roku dneva zanesljivo pobralo. Potem se je obrnil h gospodinji, rekoč:
»Vi, mamica, pa nikar ne izgubljajte časa in nemudoma naročite krsto iz borovega lesa, kajti
hrastov bo zanj predrag.«
Ali je Akakij Akakijevič slišal zanj usodne besede, ali so ga potemtakem pretresle in ali mu je
bilo ţal svojega nesrečnega ţivljenja, ni znano - ves čas je namreč bil v vročičnih blodnjah.
Pred očmi so se mu vrteli različni prizori in eden je bil strašnejši od drugega: zdaj je videl
Petroviča in mu naročil, da mora plašč opremiti z nekakšnimi pastmi za tatove, ki so se mu
neprestano prikazovali pod posteljo, zato je kar naprej klical gospodinjo, ki je enega izmed
njih morala vleči celo izpod odeje; spet drugič je spraševal, zakaj pred njim visi njegova stara
halja, ko pa ima vendar nov plašč; zdelo se mu je tudi, da stoji pred generalom, na čigar
upravičeno oštevanje je pritrdil: »Kriv sem, vaša ekscelenca!« Nazadnje je začel zbijati
- 16 -
nespodobne šale in iz ust so mu prihajale najstrašnejše besede, tem bolj, ker so neposredno
sledile nagovoru »vaša ekscelenca«, in stara gospodinja, ki od njega še v ţivljenju ni slišala
česa takega, se je kar pokriţala. Vse nadaljnje besede so bile povsem brez repa in glave, zato
ni bilo mogoče ničesar razumeti, a očividno je bilo, da se vse zmedene besede in misli vrtijo
okrog enega in edinega plašča. Ubogi Akakij Akakijevič je potem končno izdihnil.
Zapečatili niso ne njegove sobe ne njegovih stvari, in sicer v prvi vrsti zato, ker ni bilo
dedičev, in v drugi, ker je dediščina bila zelo skromna: le šop gosjega perja, prazne pole
uradnih listin, trije pari nogavic, dva do trije s hlač odpadli gumbi in bralcu dobro poznana
halja. Bog ve, kdo je vse to zasegel - celo ta, ki vam zgodbo pripoveduje, priznava, da se o
tem ni pozanimal.
Akakija Akakijeviča so odpeljali in ga pokopali. Kot bi nikdar ne ţivel v njem, je Peterburg
ostal brez Akakija Akakijeviča. Izginilo in neznano kam je odšlo bitje, ki mu nihče ni nudil
zaščite, ki nikomur ni bilo ne drago ne zanimivo in je bilo nezmoţno pritegniti celo pozornost
ljubiteljskega naravoslovca, ki je sicer izkoristil vsako priloţnost, da je na buciko nabodel
navadno muho in si jo ogledoval pod mikroskopom; to bitje, ki je poniţno prenašalo
pisarniški posmeh in brez kakršnegakoli izjemnega doseţka leglo v grob, a ki mu je pred
samim koncem v ţivljenje vendarle posvetila luč v podobi plašča, tega svetlega gosta, ki je v
trenutku osmislil njegovo nesrečno ţivljenje, na katerega se je potem zgrnila nesreča, kakor se
je nekdaj zgrinjala na carje in vladarje sveta …
Nekaj dni po njegovi smrti so z oddelka na njegovo stanovanje poslali straţarja z ukazom, naj
se nemudoma prikaţe, češ da tako zahteva načelnik; a straţar se je bil prisiljen vrniti praznih
rok. Poročal je, da več ne bo mogel priti in na vprašanje »zakaj« vendarle povedal: »Tak umrl
je ţe. Danes je četrti dan, kar so ga pokopali.« Tako so na oddelku izvedeli za smrt Akakija
Akakijeviča. Drugi dan je na njegovem mestu ţe sedel novi uradnik, čigar postava je bila
mnogo višja, a čigar črke niso bile več ravne, temveč mnogo bolj leţeče in krive.
Le kdo bi si lahko mislil, da to še ni vse o Akakiju Akakijeviču in da mu je po smrti usojeno
preţiveti še nekaj hrupnih dni, s katerimi je morda bil nagrajen za svoje ţivljenje, ki je šlo
popolnoma neopaţeno mimo …? A tako se je zgodilo in naša nesrečna zgodba ima fantastični
konec.
Po Peterburgu so se nenadoma razširile govorice, da se v nočnih urah pri Kalinkinovem mostu
in še daleč naprej prikazuje mrlič v podobi uradnika, ki išče ukraden plašč in zato ljudem ne
glede na čin in druţbeni poloţaj trga z ramen njihove, pa naj bodo kakršnikoli ţe: iz mačjega,
bobrovega in lisičjega krzna, iz rakunjega in medvedjega koţuha, tudi iz bombaţa; z eno
besedo: iz vsemogočega krzna in usnja, ki smo si ga ljudje sploh mogli izmisliti, da bi se
obvarovali pred mrazom. Eden izmed oddelčnih uradnikov je na lastne oči videl mrliča in v
njem takoj prepoznal Akakija Akakijeviča, kar mu je v kosti nagnalo tak strah, da se je z
vsemi štirimi pognal v beg in si ga zato ni mogel dobro ogledati - iz daljave je videl le to, da
mu je poţugal ... Z vseh strani so prihajale pritoţbe, da so hrbti in ramena titularnih in, kar je
najhuje, tajnih sv tnikov zaradi nočnega plenjenja plaščev izpostavljeni nevarnemu prehladu.
Na policiji so odredili, da je mrliča treba za vsako ceno - pa naj bo ţiv ali mrtev! - uloviti in
ga drugim za zgled na najokrutnejši način kaznovati, kar jim je malodane uspelo. Straţar neke
mestne četrti je na Kirjuškinovi uličici mrliča ţe zgrabil za vrat, in sicer prav na mestu
zločina, kjer je skušal sleči volneni plašč nekemu upokojenemu glasbeniku, ki je svoj čas
- 17 -
piskal na flavto. Ko ga je torej zgrabil za vrat, je s krikom priklical še druga tovariša in jima
naročil, naj ga pridrţita, sam pa je za minutko segel v škorenj, iz katerega je privlekel tablico
tobaka, da bi svoj nos ţe šestič vsaj za nekaj časa obudil iz otrplosti. A očitno je imel sorto
tobaka, ki je še mrliči ne prenašajo. Komaj si je straţar s prstom pokril desno nosnico, da bi z
levo povlekel pol prgišča, je mrlič tako močno kihnil, da so imeli vsi trije čisto poškropljene
oči. Medtem ko so jih s pestmi otirali, je za mrličem izginila vsaka sled, in na koncu sploh
niso več vedeli, ali jim je v roke resnično prišel on. Od takrat naprej so se straţarji tako bali
mrličev, da si niso upali zagrabiti niti ţivih, na katere so le iz daljave vpili: »Ej, ti, zgini mi s
poti!« Mrliški uradnik se je medtem začel prikazovati ţe za mejami Kalinkinovega mostu, s
čimer je strašno prestrašil ţe tako prestrašene ljudi.
A saj smo čisto pozabili na Markantno osebo, ki je pravzaprav in resnici na ljubo bil povod za
fantastični preobrat sicer povsem resnične zgodbe!
Ker nam tako narekuje pravičnost, moramo najprej povedati, da je Markantna oseba po
odhodu ubogega Akakija Akakijeviča, ki ga je okaral v prah in pepel, začutil nekaj, čemur bi
lahko rekli obţalovanje. Sočutje mu ni bilo tuje; njegovo srce je bilo zmoţno mnogih dobrih
dejanj, čeprav je čin sila pogosto stal na poti k njihovi uresničitvi. Komaj je njegov kabinet
zapustil prijatelj z deţele, je ţe začel premišljevati o ubogem Akakiju Akakijeviču. In od
takrat naprej se mu je bledi Akakij Akakijevič, ki ni prenesel uradnih naukov, vsak dan
prikazoval pred očmi. Misel nanj ga je do te mere vznemirjala, da se je teden dni kasneje celo
odločil poslati k njemu uradnika, ki naj poizve kako in kaj je z njim in ali je morda potreben
pomoči; ko so mu sporočili, da je Akakij Akakijevič zaradi vročice nenadno umrl, je bil celo
pretresen, zaslišal je očitke vesti in bil zato ves dan nerazpoloţen.
V ţelji, da bi se nekoliko pokratkočasil in pozabil na neprijetni dogodek, se je odpravil na
zabavo k enemu izmed prijateljev, pri katerem je naletel na izbrano druţbo, in kar je
najpomembneje: skoraj vsi so imeli isti čin, kar ga ni v nobenem pogledu omejevalo in je bil
poslej čudovito razpoloţen. Postal je zaupljiv, prijeten in ljubezniv sogovornik, skratka: večer
je kaj prijetno preţivel. Pri večerji je spil kakšna dva kozarca šampanjca, kajti gre za napitek,
ki, kot je znano, veselo razpoloţenje prav fino podţiga. Šampanjec je povzročil nagle in
vsakovrstne spremembe razpoloţenja, med drugim tudi tole: odločil se je, da se še ne bo
odpeljal domov, temveč se bo spotoma oglasil pri neki dami po imenu Karolina Ivanovna, ki
je bila po rodu najverjetneje Nemka in s katero si je bil znan, a je z njo gojil povsem
prijateljske odnose. Treba je reči, da markantna oseba ni bil več mladenič, temveč dober
soprog in zgleden druţinski človek. Eden od dveh sinov, ki je ţe sluţil v pisarni, in ljubka
šestnajstletna hči z nekoliko ukrivljenim, a srčkanim noskom sta mu v pozdrav vsak dan
poljubila roko, rekoč: »Bonjour, papa.« Njegova soproga, še zmeraj ţivahna in nikakor ne
grda ţenska, mu je najprej dala poljubiti svojo roko, nato pa obrnila dlan in mu poljubila
njegovo. Čeprav so markantno osebo te neţnosti v domačem krogu popolnoma zadovoljevale,
se mu je zdelo, da jih bo druţenje z znanko na drugem koncu mesta še oplemenitilo. Ta
znanka sicer nikakor ni bila boljša ali mlajša od njegove ţene, a tako je pač na svetu, in mi
nismo poklicani za razsodnike.
Markantna oseba se je torej spustil po stopnicah, sedel v sani, kočijaţu rekel: »H Karolini
Ivanovni!«, se kot pravi gospod zavil v topel plašč in se prepustil prijetnemu razpoloţenju, ki
bolj kot vse osreči ruskega človeka, kajti takrat o ničemer ne razmišlja, njegove misli pa se,
ena bolj prijetna od druge, kar same mnoţijo in mu jih zato ni treba ne loviti ne iskati. Z
- 18 -
naslado je zbiral drobce vseh veselih trenutkov, ki jih je preţivel na zabavi in vseh besed, ki
so izbran krog spravile v krohot; mnoge izmed njih je pri sebi polglasno ponavljal in sklenil,
da so enako smešne kot prej, zato ni nič nenavadnega, da se je še sam od srca nasmejal. Le
kdaj pa kdaj ga je zmotil sunkovit veter, ki se je vzel bog si ga vedi zakaj in od kod ter ga
rezal v lica in jih obmetaval s sneţnimi krpami, mu kot jadro vzdigoval ovratnik in mu ga
nekajkrat z nečloveško silo vrgel v glavo, da se je iz njega vsakič znova komaj izkobacal.
Markantna oseba je naenkrat začutil, da ga je nekdo močno zgrabil za ovratnik. Ko se je
obrnil, je zagledal človeka majhne postave v stari ponošeni uniformi in z grozo prepoznal v
njem Akakija Akakijeviča. Uradnik je vanj zrl z mrtvaško bledim obrazom. A nepopisno
grozo je markantna oseba začutil šele, ko je videl, da je mrlič skrivil usta, dahnil vanj strašni
mrtvaški duh in spregovoril:
»A! Pa sem te le našel! Končno sem te zgrabil za ovratnik, tak no! Prav tvoj plašč
potrebujem! Za mojega se nisi zavzel in me celo oštel, zdaj pa daj svojega!«
Uboga markantna oseba je skoraj umrl od strahu. Čeprav je bil v pisarni in v odnosu do
podrejenih tako odločen, da je vsak, ki je zagledal njegov moţati izraz in figuro, rekel: »U, to
ti je karakter!«, je zdaj kot mnogi z junaško podobo bil vendarle čisto trd od strahu in se celo
povsem upravičeno bal nenadnega izbruha bolezni. Plašč je kar sam in karseda hitro slekel in
kočijaţu z neprepoznavnim glasom zakričal:
»Poţeni domov, če ti je ţivljenje drago!«
Ko je kočijaţ zaslišal glas, s kakršnim ljudje navadno spregovorijo v odločilnih trenutkih in
ob pogosti spremljavi rok, je glavo za vsak slučaj skril med ramena, zamahnil z bičem in
pognal hitro kot blisk. Čez kakšnih dobrih šest minut je markantna oseba ţe bil pred domačim
vhodom. Bled, prestrašen in brez plašča se je namesto h Karolini Ivanovni pripeljal domov, se
neznano kako privlekel do sobe, v kateri je preţivel sila nemirno noč, zato mu je zjutraj pri
čaju hči kar naravnost povedala:
»Danes si čisto bled, očka.«
A očka je molčal in nikomur ni rekel niti besede o tem, kaj se mu je zgodilo, kje je bil prej in
kam se je namenil kasneje. Ta dogodek je nanj naredil močan vtis. Svojim podrejenim je kar
občutno redkeje govoril: »Kako si drznete, mar niste doumeli, s kom govorite?« in če ne
drugega, je najprej vsaj prisluhnil, za kaj gre.
A še bolj nenavadno je, da se mrliški uradnik od takrat naprej ni več prikazoval, po čemer je
mogoče sklepati, da se mu je generalov plašč povsem prilegal. No, vsaj nikjer ni bilo več
slišati o takem, ki bi ljudem slačil plašče. Kljub temu se je med mnogimi prizadevnimi in
skrbnimi ljudmi še kar šušljalo, da se v oddaljenih mestnih predelih mrliški uradnik še zmeraj
prikazuje. In res je neki straţar iz Kolomne na lastne oči videl, da se je izza neke hiše
prikradla prikazen, a je bil po naravi tako šibak, da ga je enkrat na tla podrl navadni prašič, ki
je planil iz hiše, okrog katere so stali silno nasmejani izvoščki, ki so mu zaradi roganja bili
primorani izročiti denar za tobak, in sicer rubelj po osebi. In ker je torej bil šibak, si prikazni
ni upal ustaviti, zato ji je v temi sledil vse dokler se prikazen nazadnje ni ustavila, se ozrla in
vprašala: »Kaj bi rad?« ter mu pokazala pest, ki ji še med ţivimi ni enake. Straţar je
odgovoril: »Nič …« in se še isti hip obrnil nazaj.
Vendar je ta prikazen imela mnogo višjo postavo, nosila je velikanske brke, korak pa je kot
kaţe usmerila proti Obuhovskemu mostu in brez sledu izginila v temino noči …
- 19 -