1. No category

3/2011
Pesem
Vsebina
Uvodnik...................................................................................................3
Pojte z menoj
Evangelij.................................................................................................4
Ob izviru.................................................................................................5
Pojte Gospodu
Ob svetem pismu. ..................................................................................7
Pojte Gospodu novo pesem (Ps 96,1)
Tema: Pesem...........................................................................................9
Pesem
Frančišek in Klara vabita................................................................11
S pesmijo v Gospodovo naročje
FO in Frama.......................................................................................12
Volili smo vodstvo
Znamenje časa...................................................................................13
Tudi pesem je pot k Bogu
Božje stvarstvo okrog nas............................................................14
Gozd – učilnica življenja
Intervju: Svetnik................................................................................15
Od metalca do Svetnika
Animator sem. ....................................................................................17
Péti pri maši ali péti mašo?
Poklical si me.....................................................................................20
Kam naj grem
Note......................................................................................................22
Predte stopam, Oče
Mozaik. ................................................................................................24
Molitvena naveza.............................................................................31
Delavnice molitve in življenja.......................................................32
Romarji vere
Sveti zakonci. .....................................................................................34
Raoul Follerau – Vagabund ljubezni
Brat kapucin.......................................................................................36
Krakov
Film. ......................................................................................................37
Drevo življenja (The tree of life)
Iz kapucinskega sveta.......................................................................38
Knjiga..................................................................................................40
Pobran
Poklical si me.....................................................................................41
Hvaljen moj Gospod v bratih in sestrah
Ob­ve­sti­la.............................................................................................41
Ali veš ..................................................................................................42
Ujeto v objektiv ................................................................................43
2
Na dvoru nekega kralja so
priredili tekmovanje pesnikov
in za razsodnico so povabili
samo boginjo pesništva. Vsi
pričakujejo, da bo boginja
nagradila pesnika, ki velja za
najboljšega, vendar izbere
nekoga drugega. In potem pesnik
pride k njej in reče, zakaj je to
storila in boginja mu odgovori:
»Ti si jaz! Ti si pesem sama!«
Milada Kalezić v zahvalnem govoru ob sprejemu
Borštnikovega prstana 23. oktobra 2011.
Uvodnik
Pojte z menoj
Vsak človek ima v življenju neko stvar, ki
jo počne zato, ker ga veseli in napolnjuje z
notranjim veseljem. O tem ni potrebno kaj
veliko razlagati, ampak doživeti.
Nekoč so vprašali nekega moža, kaj rad
dela v prostem času, kaj je njegov hoby? In
presenečeni so obstali, ko je povedal, da rad
bere note. Ja, prav ste slišali. In to ne kakršne
koli note, ampak celo partituro za orkester.
Mož je namreč bil dirigent. In ko je tako prebiral note je slišal, kako naj bi igral orkester.
Tudi jaz poznam nekaj glasbenikov, ki že pri
prvem branju not slišijo večglasno melodijo
ali zborovsko petje. Tako preprosto, bi lahko
rekli, kar sliši se in to do potankosti. Treba je
le znati prebrati in seveda imeti posluh in velik
in biti tudi malo udomačen z notami in glasbo.
Pesem in glasba – ta čudovita stvar, ki nas
spremlja v življenju. Od zibelke do groba, od
jutra do večera, glasna ali tiha – pesem, ki ne
bo nikoli zamrla. Dokler bo živel človek bo
v svojem srcu imel položen dar, da bo lahko
skladal rime in si potiho ali glasno prepeval
melodije, ki sčasoma postanejo lepe tudi za
druge in dobijo pečat nesmrtnosti.
»So najlepše pesmi že napisane«, je v 80-ih
letih pela znana slovenska glasbena skupina.
Ko smo to pesem takrat prepevali v šoli kar
nisem mogel verjeti, da bi to bilo res, ker tudi
sam čutim, kako pesem doživljam vsak dan
znova, vsak dan drugače. Kot Božjo besedo, ki
nam vedno znova govori, takšna je tudi pesem.
In so pesmi, ki jih lahko zapojemo kjerkoli in
kadarkoli in nas bodo napolnjevale z veseljem
in nečim, kar težko povemo, kaj je to.
Trubadur Božje ljubezni – to je bil sv.
Frančišek. Kar ni mogel izraziti z besedami,
je izrazil s pesmijo, ki je postala ena najlepših
hvalnic Gospodu – Hvalnica stvarstva.
Nima vsak takšnega daru, da bi pisal nesmrtne pesmi in melodijo zapisoval z notami,
lahko pa vsak pri sebi in še lepše, skupaj, zapoje Bogu na čast in sebi v veselje.
Za Boga vse najlepše in najboljše. To velja
tudi za pesem in glasbo. Kajti kar bom zapel
danes, bom lahko jutri začutil malo drugače,
čez nekaj časa pa spet na nov način. In to je
čar skrivnosti pesmi.
Pojte z menoj, Gospodu vsi…
br. Vlado Kolenko
Fran­čiš­kov pri­ja­telj • XXII/3 (181) • 2011
Iz­ha­ja šti­ri­krat na leto med šol­skim le­tom • iz­da­ja­jo bratje kapucini ter asiški romarji• ured­nik: br. Vla­do Ko­len­ko­
ured­niš­ki so­de­lav­ci: Fani Pečar, br. Jože Smukavec, Andreja Štunf • na­slov ured­niš­tva: Frančiš­kov pri­ja­telj, Me­kinče­va 3, ­
1119 Ljub­lja­na • elek­tron­ska po­šta: fran­ci­skov.pri­ja­telj­@rkc.si • revija se vzdr­žu­je s pro­sto­volj­ni­mi pris­pev­ki.
Gra­fič­na pri­pra­va: Sal­ve, d.o.o., Ljub­lja­na • tisk: Littera picta d.o.o., Ljub­lja­na
3
Tedaj so Mojzes in Izraelovi sinovi peli Gospodu tole pesem. Rekli so: »Pel bom
Gospodu, ker je silno vzvišen; konja in jezdeca je treščil v morje. Gospod je moja moč
in moja pesem, bil mi je v rešitev. To je moj Bog, zato ga bom hvalil, Bog mojega očeta,
poveličeval ga bom.
2 Mz 15 1-2
4
Ob izviru
Pojte Gospodu
Kaj sploh pesem išče v Svetem Pismu? Na
to vprašanje nam odgovarjata sam Mojzes in
Izrael, ko ob odhodu iz Egipta, ob trenutku
prve rešitve, povzdignejo glas proti Gospodu
in mu zapojejo hvalnico. Že iz tega je razvidno,
da je pesem v Svetem Pismu pravzaprav vrsta
molitve, molitev, ki sili navzven v trenutku
Božjega dotika in odrešenja, kadar človek
resnično začuti Njegovo navzočnost. So izraz
resničnega veselja, ki ga človek najbolje prav
prikaže s pesmijo, ki razodeva vsa njegova
čustva.
Prav pesem nam omogoča, da ubesedimo naša nagnjenja, naša hotenja in čustva,
omogoča nam, da ustvarimo sami sebi pot
navzven, ki nas razodeva v vsej goloti pred Gospodom. Iz Božje besede je prav tako razvidno,
da je Gospod moja pesem, torej se moramo
najprej zavedati, kaj je pomenila pesem starim
ljudstvom kot je bil Izrael. Pesmi so bile takrat
razumljivo ljudske in niso bile zapisane, kar
pomeni, da so se predajale iz roda v rod.
Prav tako so bile pesmi edina možnost
ljudstvu, da se je lahko izrazilo, v njih je bila
vsebovana vsa kultura in dediščina ljudstva.
In prav posebno mesto imajo Izraelci ko zapojejo, da je Gospod njihova pesem, njihovo
vse. Gospod je vse kar premorejo in vse, kar
imajo in prav ta Gospod jih je izvolil in izpeljal
iz Egipta, stran od faraona, proti obljubljeni
deželi, kjer se cedita med in mleko. To, da je
pesem pravzaprav molitev, je še najbolj vidno
pri Psalmih, ki so nam priče, kako so Izraelci
vse obrede spremljali s pesmijo. Prav tako nam
je velika priča pri pomenu pesmi kralj David,
ko nas poziva v Ps 96: »Pojte Gospodu novo
pesem, pojte Gospodu vsa zemlja!«. David nas
poziva, da Gospodu zapojemo novo pesem,
ki je naša pesem, poziva nas, da si upamo
Gospoda sprejeti in se mu pustiti voditi ter ob
tej vznesenosti slavimo in hvalimo Gospoda
z največjo pesmijo, ki jo premoremo – našim
življenjem. Harmonija, ki je vsebovana v pesmi, je prav tako prisotna v svetu, z lahkoto si
predstavljamo, kako je Stvarnik pel in vnašal
harmonijo in urejenost v kaos in temo. Torej
lahko ta poziv Izraela, ki slavi Boga, in kralja
Davida jemljemo kot resen izziv, da izoblikujemo življenje, katerega cilj je Gospod, samo
tako bomo lahko resnično slavili in hvalili ter
stkali pesmi, ki sežejo dlje.
Kako zelo je pesem povezana z našo vero
se še najbolj izpriča prav pri nas Slovencih,
ki sami sebi radi pravimo Marijin narod, to
se kaže najbolj v ljudskih cerkvenih pesmih,
5
6
naše ustnice ter da se mu damo na razpolago
kakor inštrument glasbeniku.
Konec koncev si moramo le priznati v naši
ponižnosti, da smo mali pred Gospodom, kot
je to že davno pred nami storil sveti Frančišek, samo tako je lahko ustvaril eno najlepših
hvalnic, ki jih svet pozna. Samo znotraj Božje
ljubezni in zavedanja, da je On moj Rešenik, ki
me vsak dan znova in znova izpelje iz Egipta,
mi daje možnosti, da mu pojem pesem, da
pričujem zanj s svojim življenjem in naravnam
svoja pota proti obljubljeni deželi. Njemu, ki je
Bog mojih očetov, ki me ljubi, ki je sam zapel
pesem meni, ki me stkal v materinem telesu in
me položil v svet, ki ga je uredil s svojo Božjo
harmonijo, pravzaprav moram dati odgovor,
odgovor, ki je moje življenje in če je resnično
Božje, je to pesem, ki je njemu ljuba, kot je
zapisal naš velik pesnik Tone Pavček: »Na
svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš
za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s
sveta odganjaš – sence.« Vse to v slavo našemu
Gospodu Jezusu Kristusu, ki nas tolaži s svojo
pesmijo ljubezni in darovanja.
Samo Pučnik
foto Janez Oblonšek
ki opevajo Marijo. Je pa danes pred nami
velik izziv, če zares vzamemo kralja Davida,
ko nas poziva naj zapojemo novo svojo pesem Gospodu, moramo razumeti, da se ta
pesem razlikuje od vseh, pogojena je z našim
okoljem, z dobo, v kateri živimo, zatorej ne
moremo danes več pričakovati podobne
pesmi kot smo jih Slovenci peli 50 let nazaj.
In ravno ta preskok, ki ga ne delamo, nam
je očitno onemogočil, da bi resnično znali
poistovetiti molitev s pesmijo. Mladi imamo
večinoma težavo sprejeti in peti pesem, ki
smo jo poslušali že od malih nog, kakor jo
pojejo naše babice, čeprav se zavedamo, kako
globoko sporočilo vere nosijo te pesmi …
preprosto niso naše.
Zadnjih nekaj let se je v Sloveniji znova začela večja pobuda glede pesmi tudi pri mladih
in spodbuda, da se moramo izraziti z našimi
molitvami, ki so pesmi, samo tako bomo znali
sami sebe umestiti v odnosu z Bogom. Mladi
moramo doumeti vrednost našega življenja
in se zavedati, da z resnično predanostjo Gospodu naše življenje postaja Njegova pesem,
se zavedati kot Izraelci, da Gospod premika
Ob svetem pismu
Pojte Gospodu novo
pesem (Ps 96,1)
Pesem je vedno izraz človekove notranjosti. Daleč bolj kot govorjena beseda. Kar je v
srcu, to glas zapoje. Pesem z nekaj učinkovitimi besedami in pesniškimi sredstvi izrazi
veliko več kot roman s tristo stranmi. Zato se
ni čuditi, da je kar nekaj knjig v Svetem pismu
v celoti sestavljenih v vezani besedi (Psalmi,
Pregovori, Visoka pesem, Žalostinke, Knjiga
modrosti, Job in Sirah), nekaj jih je delno v
vezani delno v nevezani besedi. To so predvsem preroki: Izaija, Jeremija, Ozej, Mihej, …
V Novi zavezi najdemo dva čudovita speva:
Marijino (Lk 1,46–56) in Zaharijevo hvalnico
(Lk 1,67–79). Pa še nekaj: pesem me vedno
spodbudi, da iščem nove pomenske odtenke.
V njej je malo enoznačnega.
Kaj je torej tisto, kar pesem naredi tako
skrivnostno, da jo je potrebno razvozlati?
Torej: nič ni na prvi pogled tako, kot se
zdi. Z raznimi stilističnimi sredstvi se ustvari
v pesmi posebno vzdušje.
V prvi vrsti nas pesem pritegne na slušni
ravni. Temu pravimo, da pesnik uporabi zvočni slog (stopice, verze, rime, posnemanja idr.)
za dosego posebnih učinkov v pesmi. Vsaka
pesem ima nekakšen ritem. Ni nujno, da je ta
tako natančno določen kot v grškem pesništvu
s stopico, kjer ustvari slušno harmonijo. Celo
Prešeren je kdaj odstopal od predpisanega
ritma v kateri od pesniških oblik, da je lahko
poudaril svojo idejo, misel. Ritem torej zaslišimo na zvočni ravni, ki pa se lahko prenese
tudi na pomensko raven.
Poseben ritem ustvarjajo gotovo razna
ponavljanja (glasovna ali besedna). Pa če jih
nekaj naštejem. Lahko gre za aliteracijo ali
soglasniški stik (ponavljanje enega glasu):
»Reši pred mečem mojo dušo« (Ps 22,21), kjer
je poudarjena razlika med mečem in tem, kar
je moje: vsakdo se boji za svoje življenje in meč
je nekaj, kar lahko nasilno pretrga nit življenja.
Večji učinek imajo besede, ki se ponovijo, kot
npr. pri podvojitvi: »Moj Bog, moj Bog, zakaj
si me zapustil?« (Ps 22,2). Izražena je skrajna
zapuščenost, celo od tistega, ki je vedno navzoč in ljubeč, ki me varuje in skrbi zame. Še
močnejši učinek ima refren, ki ga v Svetem
pismu imenujemo paralelizem členov: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime
po vsej zemlji!« (Ps 8). Ponovi se na začetku in
na koncu psalma, v katerem se slavi Gospoda
zaradi stvarjenja človeka po svoji podobi, in s
tem želi poudariti, kako mogočen je Bog, da
ustvarja z Besedo. Beseda se materializira. To
je le nekaj primerov ponavljanj, poznamo pa
jih še več in jih prav tako najdemo v svetopisemskem pesništvu.
Kadar želi pesnik nekaj v besedilu, tj. v
pesmi, poudariti, lahko uporabi v ta namen
besedni slog. Z uporabo besed z različnih
področij človeškega delovanja (žargon, slengizmi …) ali so te besede časovno obarvane
(arhaizmi), vstavi v pesem nekaj nenavadnega
in pritegne našo pozornost. V Svetem pismu
pa največkrat naletimo na t.i. trope. Ena izmed
teh oblik je primera ali komparacija (primer7
jamo eno stvar z drugo): »Črna sem in lepa,
hčere jeruzalemske, kot kedarski šotori, kot
šalmska šotorna pregrinjala« (Vp 1,5), kjer
zaročenka na prvi pogled primerja barvo, a
pod drobnogledom ugotovimo, da je kljub
grešnosti prisotna tudi dobrota in čistost.
Naslednja primera verjetno ne potrebuje posebnih razlag: »Kakor lilija med robidami, taka
je moja draga med mladenkami.« (Vp 2,2).
V Svetem pismu lahko najdemo čudovite
metafore: »Ti pa, Gospod, ne bodi daleč! Moja
moč, hiti mi pomagat!« (Ps 22,20), kjer se avtor izogne ponavljanju in Gospoda poimenuje
z moja moč. Torej kliče na pomoč Gospoda.
Tudi preimenovanja niso tako redka. V naslednjih verzih jih imamo naštetih kar nekaj in
vse pomenijo (duševnega) sovražnika: »Reši
pred mečem mojo dušo, iz pasje šape, mojo
edino; odreši me iz levjega gobca, izpred
bivolskih rogov si me uslišal.« (Ps 22,21–22).
Nekatera dejstva se lahko poudari z okrasnimi pridevki, ki jih v Svetem pismu ne
manjka: čisto srce za čistost, nedolžne roke za
nedolžnost, zemeljski krog za vse ustvarjeno,
žgalna daritev za darovanje idr.
Naslednji slogovni prijemi so vzeti s skladenjske ravni jezika, tj. s področja stavka.
Posebne pomenske odtenke lahko naredimo z retoričnimi vprašanji (to so vprašanja, ki
že vsebujejo odgovor oz. je ta v nadaljevanju
podan in ne pričakujejo našega odgovora):
»Zakaj, Gospod, stojiš v daljavi, se skrivaš
v času stiske?« (Ps 10,1) in takoj sledi odgovor »Zaradi ošabnosti krivičnih /…/« (Ps
10,2–11). Čeprav je odgovor logičen, ker je
skrit že znotraj vprašanja, nas vprašaj zaustavi,
da se tudi sami zamislimo nad prebranim,
poskušamo sami pri sebi odgovoriti in šele
nato beremo naprej.
Z nagovorom in vzklikom usmerimo
pozornost: »Poslušaj, Gospod, moj glas, s katerim kličem, izkaži mi milost in me usliši!«
8
(Ps 27,7), kjer je nagovorjen Bog z vzklikom
po usmiljenju.
Našla bi se še kakšna inverzija, pretiravanje, stopnjevanje idr.
Tako smo prišli do zadnjih stilskih prijemov, in to je do besedilnega sloga. Že beseda
nam pove, da se nanaša na večjo enoto, tj.
besedilo. Tu najdemo opisovanje, dvogovor
(v Visoki pesmi, pri Jobu), pripovedovanje idr.
V »knjigi vseh knjig« se beseda pesem ponovi več kot 70-krat; kot pesem, ki jo zapojejo
ob posegu Gospoda v njihovo življenje (npr. 2
Mz 15,1), kot vabilo k petju (npr. Sod 5,12 in Ps
149,1). Sam glagol peti pa se pojavi v različnih
pregibih (peti, zapeti, prepevati) več kot 120krat; glagol veleva petje v Božjo slavo in zahvalo
(npr. Ps 96,1–3 in Ps 147,7), vabi k petju kot
izražanju svoje žalosti (Ezk 32,16) idr. Iz tega
lahko sklepamo, da so imele pesmi v Svetem
pismu različne vloge glede na svojo vsebino
in tematiko, ki jo obravnavajo. Gre za himne
Stvarniku (npr. Ps 8), osebne in skupnostne
prošnje (npr. Ps 6 in 44), zahvale (npr. Ps 34
in 124), poučne pesmi (Job, Ps 1 in 78), pesmi
povezane z liturgijo (npr. Ps 15), da, celo ljubezenske pesmi vsebuje (Visoka pesem), saj kot
pravi s. Snežna Večko v Družini (št. 18, letnik
2007): »Kdor je vzpostavil z Bogom razmerje
ljubezni, temu Visoka pesem ponuja žlahtno
govorico, v kateri se prepozna in izraža.«
V obdobju nove romantike so pesniki, kot
so Mallarme, Verlaine, Rimbaud, iskali čisti
izraz, ki bi izrazil vse. Tako se je oblikoval simbolizem. Za simbol vemo, da ni enoznačen.
Da skriva pod površjem več resnic. Ko berem
pesem, mi sporoča več stvari, seveda, če sem
jih pripravljena iskati in tudi najti. Pesem je
torej tista govorica, ki najgloblje izraža človekovo bistvo v vseh njegovih razsežnostih: v
veri, ljubezni, čustvovanju, bivanju, obstajanju
in zahvaljevanju za vse to.
Lea Bric
Tema: Pesem
Pesem
Slomškova nedelja je bila in zaključna
maša na usposabljanju voditeljev šole za animatorjev, ko je ena od udeleženk pripravila
zaključno zahvalo v obliki pesmi. Ne spomnim
se, kdaj sem nazadnje slišala kaj podobnega,
bilo pa mi je všeč in ob tem sem pomislila,
kako premalo prostora dajemo mladim, da bi
se lahko izrazili tudi na pesniški, riman način.
In potem sem se stvari lotila »znanstveno«
- šla sem googlat. Kot po navadi na spletnih
straneh najdeš marsikaj:
Pesem lahko po definiciji na Wikipediji
pomeni krajše literarno delo, z ritmičnim
besednim redom, posebno glasovno ureditvijo in manjšim številom besed v vrstici. Po
drugi strani pa gre za glasbeno delo, ki ji kot
besedilo služi literarna predloga (v kolikor ne
vključimo tudi oglašanje živali, čemur prav
tako lahko rečemo pesem).
Glede izuma pesmi so si vsi precej edini,
da pesem nikoli ni bila izumljena – ob poplavi
glasov, ki nas obdajajo in jih prepoznavamo
kot pesem, se je bolje vprašati: »Kdo se je
prvi zavedel, da je svet okoli nas poln pesmi/
glasbe?« So pa na Kitajskem našli glasbila, ki
datirajo okrog leta 7000 pred Kristusom in
pričajo, da sta glasba in pesem bili prisotni
od vsega začetka človeškega obstoja. Nekateri
viri trdijo, da je prva pesem zapisana v Svetem
pismu – šlo naj bi za hvalnico, ki so Izraelovi
sinovi peli ob prehodu prek Rdečega morja.
Prvi, ki se je uradno ukvarjal z glasbo
in pesmijo, naj bi bil papež Gregor I. okrog
leta 500 po Kristusu. V istem času je rimski
filozof Boetij povezal glasbo z abecedo in s
črkami označil posamezne tone, kar je okrog
leta 1200 po Kristusu dodelal benediktinski
menih Guido d'Arezzo. Notni zapis so izumili
v 15. stoletju, notno črtovje v 16. in italijanske
besede za označevanje tempa in glasnosti v
17. stoletju.
O tem, zakaj se pesmi uporabljajo, prav
tako posamezni zadetki na googlu ne puščajo
dvoma. Gre za izražanje čustev, pripovedovanje zgodbe na drugi ravni kot to počne razum.
Prav tako se najde cel kup strani, ki vas vodijo
korak za korakom v navodilih, kako napisati
dobro pesem. Čeprav bi šlo tukaj zaupati pe-
sniku Tonetu Pavčku, ki o tem, kako se piše
pesem, zapisal takole:
Iz nič se zmeraj začenja,­
iz molka in iz jeclanja.­
Potem se mukoma vzpenja­
kvišku - do razdejanja.
Samo vase toneš vse globlje­
in razvozlavaš šifre zvokov,­
ki vro iz dalje globlje­
kot z nekih zgubljenih otokov,
dokler se iz teme ne izmota­
prava štrena in se navežeš.­
Potlej si sredi svojega pota­
in potlej morda dosežeš
9
sen, ki nad poljem leta,­
trak mesečine­
v deška, davno minula leta­
in njihove korenine …
Od tu se pesem začenja­
pa najsi shodi ali obupa;­
pesem, ki ničesar ne menja,­
le utrjuje bilčico upa.
Pesem se seveda uporablja tudi na področju duhovnosti. »Kdor poje, dvakrat moli!« je
rek, ki ga najbrž vsi poznamo. Hkrati pa nam
ob vsebini, duhovne pesmi razodevajo Boga
še na drugih ravneh.
1. Ponavljanje. Če imamo pred seboj Taizejske speve, ali sedaj zelo popularne pesmi
Hillsongov, je ponavljanje določenih delov jasno vidno. Pravzaprav je celotna glasba ponavljajoča – konec koncev imamo na razpolago
samo 12 tonov v oktavi, in tako ni čudno, če
imamo včasih ob učenju nove pesmi občutek,
da smo melodijo nekje že slišali. Pravzaprav je
mali čudež, da je tako omejeno število not lahko proizvedlo toliko različnih pesmi. Hkrati
pa nam ponavljanje predstavlja Boga, ki neprestano ponavlja svoje trditve (npr. 365-krat
Ne boj se v Svetem pismu) in nas vabi, da bi
tudi sami ponavljali to, kar čutimo ali želimo
v odnosu do Boga. Če 100-krat ponovimo Bog
je ljubezen, nas bo morda preplavila gotovost,
da nas resnično ima rad.
2. Glasba ni namenjena vnašanju razdora. Vsaj, ko govorimo o duhovni glasbi
(in odmislimo pesmi raznoraznih navijaških
skupin. Mimogrede, menda naj bi dokumentirano, da so prvi začeli spodbujati svoje igralce
s pesmijo s tribun navijači Liverpooola leta
1964). Pesmi pri maši so namenjene temu, da
bi bili z Bogom in ne zgolj razmišljali o njem.
3. Ob glasbi se stvari hitreje naučimo.
Strokovnjaki temu pravijo Mozartov efekt –
ob poslušanju umirjene glasbe se naj bi obe
možganski polovici maksimalno aktivirali,
10
stres se s tem zmanjša, hkrati pa glasba prekrije zunanje moteče šume in tako je rezultat
učenja dosti večji. Mnogi danes pravijo, da je
glasba tista pot, ki lahko ljudi pripelje nazaj v
okrilje vere.
4. Nebeške melodije – ob razodetju, da v
nebesih pojejo angeli v čast Božjemu veličastvu, se ob prepevanju delček nebeške glorije
preliva tudi v današnji čas.
Naj bo duhovna ali običajna, glasba in
pesem vplivata na nas, sta stvar navdiha, nas
vzgajata, postavljata v različna razpoloženja
ali nas iz njih vlečeta. Ni napačno vsake toliko
časa preveriti, kakšna zvrst glasbe oziroma
pesmi in s kakšnim sporočilom so mi blizu.
In jih prevetriti, v kolikor nas vodijo stran
od Boga. In hkrati ni odveč, preizkusiti se v
pisanju lastnih pesmi.
Iz različnih virov poiskala Fani Pečar
Frančišek in Klara vabita
S pesmijo
v Gospodovo naročje
Frančiškovo življenje je bilo vseskozi zaznamovano s pesmijo. Vse tja od rane mladosti prek mladostnega veseljačenja do tistih
poslednjih trenutkov zemeljskega življenja, ko
je doživljal veliko notranjo stisko in telesne
bolečine. Ignacio Larrañaga v knjigi Naš brat
Frančišek zapiše, da je križani brat bil že ves
»odsoten« in je z gotovostjo čutil, da je njegovo
življenje izbrani dar Očeta, Boga. In v noči,
ki je bila v njegovem življenju najbolj nabita
z obupom, v noči miši, vročice in blodenj, je
križani asiški brat podaril svetu najbolj optimistično in radostno himno, ki je kdaj prišla
iz človeškega srca: »Sončno pesem«. Proti
jutru je prišla sestra Klara in brat Leon ji je
pripovedoval, kako ga je brat Frančišek prosil
za dve veji in kakor, da bi igral na violino je
vso noč drgnil eno vejo ob drugo in odpiral
usta kakor, da bi pel kakšno melodijo.
Frančišek je Klari in bratu Leonu dejal: »To
noč mi je Gospod v svojem usmiljenju zagotovil, da je moja hiša v raju že pripravljena in
kot odziv hvaležnosti mi je privrela pesem. In
želel je, da ju prav ona dva prva slišita. Vzel je
v roki dve veji, eno je prislonil na ramo, kakor
da drži violino, drugo pa je uporabil za lok in
zapel: »Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod,
tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov. Tebi,
najvišjemu, edinemu pristoji in nihče ni vreden
tebe imenovati. Hvaljen, moj Gospod, z vsemi
tvojimi stvarmi, posebno s soncem, velikim
bratom, ki razsvetljuje dneve in nas. Lepo je in
v velikem sijaju žari. Tebe, najvišji odseva … ».
Nekaj časa je križani brat pustil brevir ob
strani pravi Larrañaga in je ob času ur predpisane molitve ponavljal »Sončno pesem«.
Ko je postala bolečina od bolezni močnejša,
jo je intoniral z močnejšim in bolj drhtečim
glasom in povabil brata Leona in sestro Klaro,
da ga spremljata.
Frančišek je potem, ko je zapel »Sončno
pesem«, predlagal bratu Leonu, da bi se red
manjših bratov preimenoval v red bratov
godcev. Brata Pacifika pa je prosil naj ga nauči
igrati na lutnjo, da bo lahko spremljal »Hvalnico«. Larrañaga zapiše: »To je bil čudovito lep
prizor: slepec, ki se ne more več premikati, se
skuša naučiti, kako držati v rokah lutnjo, pravo
držo prstov, prav kakor prizadeven učenec.«.
Bratu Pacifiku je Frančišek naročil naj
zbere nekaj bratov, ki so glasbeno nadarjeni
in naj gredo po deželah in mestih ter ljudem
prepevajo »Hvalnico«. Bratu Leonu pa je dejal
naj zapiše: »Želim, da naj bodo manjši bratje
Božji trubadurji in naj hodijo po vsem svetu in
razglašajo, da ni drugega vsemogočnega razen
Boga, in naj nosijo veselje v življenje ljudi.
Resnično, mar niso Božji služabniki godci s
poslanstvom, da dvigujejo srce ponižanih in
jim dajo živeti v veselju?«
In mi? Koliko veselja do življenja je v nas?
Koliko pesmi, ki hvalijo veličastvo Boga je na
naših ustnicah? Kolikim smo nosilci veselja in
upanja? Naj nas Frančišek s svojo »Hvalnico«
navduši, da bomo naše življenje postalo ena sama
pesem hvaležnosti Bogu za vse kar nam daje.
Andreja Štunf
11
FO in Frama
Volili smo vodstvo
Že modri Pridigar je zapisal: »Vse ima
svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod
nebom« (Prd 3,1). Pri Frančiškovih otrokih
in Frančiškovi mladini je bil letos čas, ko se
zamenja Narodni svet. S tem namenom smo
se 2. in 3. septembra zbrali v Izoli na volilnem
kapitlju. Ta se je sicer pričel že v petek zvečer,
ko smo se (po cestnih zmožnostih, ki so jih
narekovale zapore, ki so bile posledica ropa
pošte v Semedeli – ne, predvidoma ropa ni
zagrešil nihče od FRAME) zbrali v Izoli in
izkoristili podaljšek poletja za nočno kopanje.
Pri tem smo ugotovili, da se ni pametno igrati
»bratec, reši me« v vodi, saj vas lahko naključni
mimoidoči čudno (in mogoče malo zaskrbljeno) gledajo, ko vpijete: »Bratec, reši me!«.
V soboto nas je čakal osrednji del kapitlja,
ki smo ga začeli s pogovorom o zadnjih treh
letih. Kaj smo si zapomnili iz življenja FRAME
in FO, kaj nam je bilo všeč, kaj bi bilo lahko
drugače. Namen pogovora je bila predvsem
osvetlitev dela prejšnjega Narodnega sveta ter
zbiranja predlogov, idej in napotkov za novo
vodstvo. Nato je sledilo poročilo predsednice
Kristine o stanju po posameznih regijah, o
projektih … ter volitve, pred katerimi nas je
12
nagovoril predsednik Narodnega sveta FSR.
Seveda smo pred volitvami prosili tudi Sv.
Duha, naj nam da modrost, da bomo izbrali
prave ljudi, ki bodo naslednja tri leta prvi
zgled bratskega služenja in dela za FO in
FRAMO. In tako smo dobili kar nekaj barvnih
listkov na katera smo napisali kar nekaj imen.
Tista, ki so bila največkrat napisana, pa so:
Kristina Vrčon, predsednica
Primož Raspor, podpredsednik
Urban Štrancar, predstavnik za Primorsko regijo
Katarina Trkov, predst. za Ljubljansko regijo
Klemen Breznik, predst. za Mariborsko regijo
Ana Raspor, članica NS
Helena Rebek, članica NS
Zdenka Pišek, mednarodna delegatka.
V Narodnem svetu pa so še štiri »stara«
imena, ki se jim mandat ni iztekel. To je predstavnik FSR-ja, Slavko Žižek, ter duhovni asistentje: br. Andrej Feguš OFMConv, br. Tomaž
Pinter OFM in br. Vlado Kolenko OFMCap.
Ker so volitve naporna stvar, ki povzroča
tudi kruljenje v želodčkih, smo najprej imeli
kosilo, po njem pa smo poskrbeli še za duhovno hrano. Pri sv. maši smo priporočili Bogu
naslednja tri leta in ga prosili naj navdihuje in
blagoslavlja naše odločitve, da bomo mi lahko
tisto orodje, po katerem se bo On razodeval.
Helena Rebek
Znamenje časa
Tudi pesem
je pot k Bogu
Priznam, tokratna tema me je precej
zaposlila, ker pisati o pesmi je skoraj tako
kot pisati pesmi. Lahko so lepe, milozvočne,
lahko plehke in ponižujoče. Vse pesmi imajo
svoje ustvarjalce, nekatere tudi večne oboževalce. Pesmi in pesnika vedno sodi tudi čas,
v katerem živita in se rodita, a pravo ceno
dobita, tako pesnik kot pesem, ponavadi šele
takrat, ko pesnik umre, pesem pa ob tem na
novo zaživi.
Pesem lahko govori le z besedo in v njej
najde vso svojo moč in sporočilnost, včasih
jo obogati melodija, včasih pa sploh ne
sodita skupaj. In ko vstopamo v svet glasbe
je prav, da se zavedamo, da ni slabih zvrsti,
le slabe pesmi so. To smo spoznali tudi ob
smrti Lojzeta Slaka, legende slovenske narodno zabavne glasbe. Ob njegovem odhodu
v večnost je njegov prijatelj in pesnik Tone
Pavček zapisal:
»Lojze Slak je legenda in slovenski narodni junak. Iz nič je ustvaril carstvo glasbe,
pred njim ničesar, za njim skladovnica plošč
in nesmrtnih viž … Česar koli se je dotaknil
s svojimi prsti na harmoniki, povsod je zazvenelo, zapelo, da je bilo veselo slovensko
srce in slovenski človek … Tako kot njemu,
je bilo dano na tem svetu le malokaterim,
da je bogat Vir in on ga je živo sprejemal, ga
bogatil in iz njega, iz Pravira studenčnice,
ustvaril mogočen veletok glasbe, ki ne mine
nikoli. Pri vsem tem je bil skromen, kot da
je samo orglar na katerega igra Gospod, ga
usmerja in se mu pokori. Ko zdaj hodiš po
naši zemlji obredov, za brentačem brenta
grozdja, za oračem brazda njive, odmeva od
neba, odmeva od nas melodija, ki je prej ni
bilo. Odkril jo je Lojze Slak in jo posvetil svoji
deželi in svojemu življenju. Zemlja, ljubezen
do domovine in lepote naše male države so
se združile in postale – ne nagrobni kamen
ustvarjalcem – ampak veliko pričevanje za
življenje in za zmagoslavje rodu in slovenskega človeka.«
Nekomu je narodno zabavna glasba všeč,
spet drugemu ne in nič ni narobe, saj nam
je Bog podaril svobodo tudi v tem pogledu.
In kako je s pesmijo, ki slavi Boga, ki nam
pomaga iskati pot k veri? Veliko nam jih
prinaša tudi Sveto pismo. Kaj pa petje pri
sveti maši? Je edino prava zborovska, vsaj
štiriglasna, zvenečih avtorjev, ob spremljavi orgel, ali lahko pri maši zazvenijo tudi
kitare in bobni, duhovna ritmična glasba?
Moje skromno mnenje je, da je poti k Bogu
več, eno nam odpirajo pesmi in glasba in ko
najdemo izraz, ki nas najbolje približa veri,
upanju in ljubezni, ga negujmo.
Mateja Feltrin Novljan
13
Božje stvarstvo okrog nas
Gozd – učilnica življenja
Nad mestom Assisi stoji – umeščen
med skalne razpoke in okrašen s krošnjami
dreves – samostan Carceri. Živ spomin na
Frančiškovo hrepenenje po večno Ljubečem
in nevsiljivo povabilo romarju, naj stopi vase
in zadiha v Njem.
Pred leti je umetnik ob samostan postavil
tri bronaste kipe Frančiška in brata, ki se
poglabljajo v nedojemljivo lepoto neba. Frančišek leži udobno zleknjen na tleh, z rokami
pod glavo in s slamico v ustih (nisem povsem
prepričan, da je bronasta in možno je celo, da
je v resnici sploh ni tam …) in srka, srka …
Lepoto, ki je vtisnjena v stvarstvo. Občuduje in
okuša, kako dober, velik, lep in … je Gospod.
Ob njem sta brata, ki se v nebo ozirata
malce drugače. Preučujeta ga, raziskujeta in
modrujeta. Njun razum je ves prevzet nad
razsežnostmi vesolja in čeprav še ne razumeta, slutita, da te drobne točke svetlobe nosijo
sporočilo nepredstavljivih daljav in časov.
»Občudovati ali preučevati, kaj je bolje?«,
se sprašujem. Naš brat Stane, ki katoliškost
(vesoljnost) živi s srcem, bi se mi nasmehnil
in me poučil: »Občudovati in preučevati!«.
Strinjam se z njim …
A kljub temu vas vabim, da tokrat stopimo
v gozd kot v učilnico življenja. Kot katedralo
ga bomo obiskali kdaj drugič …
14
Kaj nas gozd lahko nauči o življenju v
družini, o vzgoji, o odnosih?
Prvič sem se srečal s tem vprašanjem pred
dvajsetimi leti na predavanju prof. Dušana
Mlinška, gozdarskega strokovnjaka svetovnega formata. Iz njegove bogate zakladnice
»gozdnih prilik« sem si skrivaj prisvojil tole:
V pragozdu, naravni gozdni tvorbi, rastejo
stara, odrasla in mlada drevesa skupaj. Odrasla s
svojimi mogočnimi krošnjami ustvarjajo klimo,
ambient. Obvladujejo prostor in odmerjajo količine svetlobe, ki pride do tal do mladih rastlinic,
ki šele stopajo v življenje. V pragozdu do tal ne
pride prav veliko svetlobe, tudi prostora za rast
navzgor ni v obilju. Posledica takšnih razmer
je, da mlada drevesa rastejo počasneje in da je
njihova rast bolj usmerjena v globino (korenine)
kot pa v višino. Če se v naši, s produktivnostjo
zasvojeni družbi zdi počasna rast nekaj slabega,
pa v pragozdu ni tako. Les dreves, ki rastejo počasi, je gostejši, trdnejši, odpornejši ter jim tako
omogoča večjo konkurenčnost, ko pride njihov
čas. Tudi globlje korenine so odločilna prednost,
ko se z umikom starega drevesa sprosti svetlobni
jašek in pride čas, da drevo požene kvišku. Hranil je v pragozdnem ekosistemu dovolj, a spet ne
toliko, da se zanje ne bi bilo potrebno potruditi.
Ob koncu te gozdne lekcije se ozrimo še
v drevesnico. Tam mlada drevesa rastejo v
izobilju svetlobe, hrane, prostora. Rastejo hitro
in na pogled so lepa, zdrava, polna življenjske
moči. Posledice njihovega življenja v izobilju
se bodo pokazale šele kasneje. Slabše razvit
koreninski sistem in redek les predstavljata
resno nevarnost, da se bodo nekoč v viharnih
vetrovih zrušila ali zlomila.
Prvotno sem mislil te podobe iz narave še
podrobneje razložiti, a ni sem prepričan, da ni
potrebno … Naj Duh dokonča to učno uro …
Bo tako ostalo malce več časa za občudovanje.
Uživajte!
br. Jaro Knežević
Intervju: Svetnik
Od metalca do Svetnika
Nekaj dni nazaj sem babici razlagala o
večeru z mladimi v naši župniji. Naneslo je
tako, da smo tisti večer veliko peli. Pa me babi
vpraša: »Ja, a molili pa niste nič?« Ja pa saj smo
vendar peli cel večer. Komaj sem ji razložila, da
danes mladi raje primemo za kitaro in pesmarice, kot pa za rožne vence. Saj že od nekdaj
velja, da kdor poje dvakrat moli. Večkrat se
spomnim profesorja glasbe, ki je rad poudaril,
da samo kdor lepo poje dvakrat moli.
Z pesmijo nagovarjamo Boga direktno, v prvi
osebi. To zelo dobro zna Tadej Vindiš, pevec, kitarist
in ustanovitelj skupine Svetnik.
Tadej, kakšni so vaši glasbeni začetki?
Glasba me veseli že od malega. Najbrž sva to
veselje oba s sestro Teo dobila od staršev, čeprav
je pri nama precej močnejše. Kitaro sem se začel
učiti igrati v osnovni šoli, kjer je nastala naša prva
glasbena skupina, v gimnazijskih letih pa smo imeli
garažni metal bend z lastno avtorsko glasbo. Še
kasneje je nastal Svetnik. Sestra Tea pa je avtorsko
glasbo pisala že veliko prej, morda sem za to dobil
vzpodbudo od nje.
Kako je prišlo do preobrata na vaši glasbeni poti, od
metal glasbe ste skočili k sodobni krščanski glasbi?
Poslušal sem najbolj ekstremne oblike metal
glasbe. Glasba je imela že takrat pomembno mesto
v mojem življenju in jemal sem jo zelo zares. Niso
bili problematični dolgi lasje, črna oblačila, udarna
glasba, niti kitara s konicami, ali naš garažni bend.
Težava je bila, ker sem si nadel nek melanholični imidž, ki mi je postal tako domač, da sem se ga kasneje
težko otresel. Poleg tega pa so imele pesmi velikokrat
konkretno protikrščansko vsebino, kar se ni ujemalo
z mojim verskim prepričanjem. To me je mučilo in
razdvajalo že takrat, ampak sama glasba me je s
svojo energičnostjo in močjo tako zelo privlačila, da
se ji nisem bil pripravljen odpovedati zaradi slabe
vsebine. V moje življenje je pač moralo priti nekaj
močnejšega in to je bila punca, ki je danes moja
žena. Pa naj še tole razložim, da ne bi izpadlo, kot da
je prišla in s silo uvedla spremembe; prav nasprotno,
njej je bilo vse to smešno in zanimivo in jaz sem se ji
zdel privlačno nedostopen. Ona pa je bila v nasprotju
z mano zelo nezakomplicirana in vesela. Ob njej sem
se počasi spreminjal tudi jaz. Na boljše. Najbrž sem
spoznal, da je življenje 'na njen način' lepše, boljše
… In spremembe so se sproti odražale tudi v glasbi.
Večina vas pozna kot ustanovnega člana Skupine
Svetnik. Kakšni so začetki skupine in kako se je razvila
do danes?
Če se navežem na drugo vprašanje oziroma
odgovor, lahko nadaljujem, da sem si tudi v glasbi
želel nekaj smiselnega, nekaj v povezavi z Bogom.
Ker tega nisem mogel uresničiti z mojim metal bandom, smo ga razpustili in čez nekaj časa sem začel
od znova. Čisto preprosto z eno akustično kitaro
in tremi pevkami. To je bilo pred dobrimi desetimi
leti. Zelo kmalu se nam je pridružil basist Matjaž, ki
z nami igra še danes, in malo za njim še harmonikar
Sandi. Najprej smo sodelovali le pri svetih mašah
v domači župniji v Račah, naši prvi nastopi izven
župnije pa so bile ulične prireditve »Podaj mi roko«
na štajerskem koncu, ki jih bralci najbrž dobro
poznajo. Sledil je prvi Festival duhovne ritmične
glasbe, danes znan pod imenom Ritem Duha, in
nato cela vrsta festivalov, vključno z našim domačim
RačeFest-om. Posneli smo tri studijske albume, igrali
na mnogih velikih in malih odrih, pri bogoslužjih,
15
na različnih srečanjih … Kako se je Svetnik »razvil«
do danes, ni tako enostavno reči. Lahko naštevamo
neka 'tehnična' dejstva in 'dosežke', ampak to niti ni
pomembno. Pomembna so vsa Božja dela v teh 10
letih, mi smo se le trudili biti dobro orodje v Njegovih rokah. Bog nam je dal lepe talente in poslanstvo,
pa tudi prijateljstvo. Hvaležen sem, ko vidim, da se
tudi s pomočjo naše glasbe razliva Božja ljubezen
med ljudi, in da Bog blagoslavlja naše skupne trenutke s svojo prisotnostjo.
Zakaj ste se odločila za ime Svetnik?
To je bilo eno najpogostejših vprašanj, ki so nam
ga zastavljali v prvih letih. Ko smo izbirali ime, ni bilo
prav veliko dobrih idej. Tale je bila ena izmed prvih
in se je že takoj zdela obetavna. O njej sem se posvetoval tudi s takratnim raškim župnikom in nato smo
postali »Svetnik«. Svetnik je ideal, h kateremu vsi
težimo, ali vsaj naj bi težili. Vsi ljudje smo poklicani
k svetništvu. To ni za izbrance. V vsakem izmed nas
je določen delež svetega, mi pa se moramo truditi,
da bi bil ta delež čim večji.
Do sedaj ste že izdali 3 albume, na katerih je nekaj
avtorskih pesmi in pa tudi nekaj priredb. V čem se
albumi med sabo razlikujejo?
Vsak ima svoj zvok in tudi vsebinsko so si različni. Prvi (Kako v 10 dneh postati svetnik, 2004)
je najbolj mladosten, razigran, s funky ritmi in
lahkotnejšimi življenjskimi pesmimi, predvsem
takimi, ki nagovarjajo poslušalce. Drugi (Največji,
2008) je najbolj univerzalen, na njem je tipična
sodobna slavilna glasba in veliko zelo priljubljenih pesmi. Najbrž je zato tudi najbolj iskan. To so
molitvene pesmi, nagovarjajo Boga in so blizu
več generacijam, ne le najmlajšim. Tretji album
(Brez besed, 2009) pa je na nek način nadaljevanje zgodbe predhodnega albuma, ampak s širšo
perspektivo – na njem je kar nekaj posebnosti, na
primer skrajšana veroizpoved v rap izvedbi, dve
instrumentalni priredbi, pri dveh pesmih gostuje
pevski zborček Studenček (iz kapucinske župnije
sv. Jožefa v Mariboru!)… Vse tri zgoščenke so na
voljo v vseh katoliških knjigarnah po Sloveniji in
16
tudi v spletni trgovini naše založbe www.PrepihMedia.com.
Kaj želite doseči s svojimi pesmimi?
Pesmi zadnjih petih let so predvsem molitvene.
To je tudi naš namen – molitev. Glasba je zelo lepa
umetnost, odlično sredstvo za skupno molitev. Pa
tudi individualno. Cilj naših koncertov in slavljenj je
popeljati vse zbrane na intimno srečanje z Jezusom.
To je edini smisel našega življenja – biti v intimnem
odnosu z našim Odrešenikom. Slavljenje v širšem
pomenu je seveda še veliko več kot petje pesmi, je
način življenja, je to, da postavimo Jezusa na prvo
mesto v vsakem trenutku in vsaki situaciji. Naše slavljenje z glasbo je le eden izmed izrazov slavljenja, ki
nam tudi pomaga boljše »živeti slavljenje« vsak dan.
Mladi kristjani radi poslušajo in tudi preigravajo vaši
glasbo. Vas je bilo kdaj strah odziva publike?
Če si iskren in daš del sebe na razpolago v
javnost, mislim, da je vsakega malo strah, kakšen
bo odziv. Globoko v sebi si vsi želimo, da bi ugajali
drugim. Hvala Bogu so bili odzivi vedno več ali manj
pozitivni J. Je pa dobro, da je veliko povratnih
informacij od poslušalcev. Na primer, Slovenci smo
na splošno precej zadržani, zato je iz odra včasih
zelo težko oceniti, kaj se dogaja v srcih in glavah
obiskovalcev. Zato sem zelo vesel vsakega, ki stopi
do nas in nam pove kakšen odziv, ali nam napiše
e-mail s svojim pričevanjem. Potem vidim, da je Bog
res konkretno na delu, znova in znova…
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Ni velikih načrtov. Idej je veliko, uresničenih pa
bo najbrž le peščica. Smo v takem obdobju življenja, da imamo v zasebnem življenju veliko drugih
stvari z višjo prioriteto, zato si velikih podvigov s
Svetnikom niti ne moremo privoščiti. Ampak takega poslanstva ne moreš kar tako zavreči, četudi
trenutno ni prav veliko časa zanj. Trudili se bomo
še naprej, novice in dogodke pa lahko spremljate
na internetu (www.svetnik.net, www.prepihmedia.
com, www.prepih.org).
Nives Bratkovič
Animator sem
Péti pri maši ali
péti mašo?
Spoštovanje in zavedanje vzvišenosti svete maše mora biti osnovno merilo tistemu, ki
jo sooblikuje; zlasti glasbeniku, ki ne oblikuje
le »okolja« maše, ampak bogoslužje samo.
Od glasbenega bogoslužnega sodelavca se
pričakuje vera v moč bogoslužja in estetski
čut, začinjen z dobršno mero poznavanja
liturgije.
Zapisano naj služi kot merilo in nasvet;
ob spoštovanju nespremenljivih in predvidenih delov bogoslužja le-to pričakuje od
vernika, da ga bo sooblikoval tudi z močjo
svoje ustvarjalnosti; v bogoslužju je namreč
veliko prostora za človekovo ustvarjalnost. S
priprošnjo k Svetemu Duhu pa bo rezultat že
bližanje nebeškim lepotam.
Ponekod opozarjam na pogoste napake, ki
jih delamo, in posledično morda celo okrnimo
bogoslužje, drugod pa za večjo jasnost uporabljam tudi konkretne primere nekaterih pesmi.
Predstavljajmo si dve glavni skupini glasbenih delov maše: spremenljive/lastne glasbene
dele maše ter stalne glasbene dele maše. Važno
je, da jih ne pomešamo med seboj, predvsem
pa, da še posebej spoštujemo pomen stalnih
mašnih spevov, ki so nenadomestljivi.
Pogoste napake: Ne gre kar prosto »po
Prešernu« izbrati, katera pesem bi se pela
pri katerem delu maše: namesto obhajilne
pesmi ne moremo peti božične, niti na sam
božič ne, namesto speva Svet ne moremo peti
pesmi Poklonim se, vse izročim …
Osnovna navodila
Da nam bo jasno, po kakšni logiki poteka določanje pesmi, primernih za mašo, je
potrebno najprej poznati dele maše, kot si
sledijo, in glasbene mašne sestavine. Najprej
je potrebno zavedanje, da glasba pri bogoslužju nikakor ni zgolj okras ali morda 'mašilo'
za tiste trenutke, ko ne vemo, kaj bi počeli,
ampak gre za sestavni del bogoslužja, torej
ne pojemo pri maši, ampak pojemo mašo. A
posebna vzvišena vloga glasbe, ki za razliko od
drugih umetnosti, katere dajejo okvir svetim
obredom, svoje mesto vrši v samih obredih,
ji vendarle ne daje pravice, da bi glasbene sestavine smele spreminjati strukturo ali potek
bogoslužja. Glasba je vselej v podrejenem položaju do bogoslužja, kar pa ji ob spoštovanju
liturgičnih predpisov nikakor ne odvzema
njene umetniške lepote in pristnosti.
Spremenljivi glasbeni deli maše
Spremenljivi ali lastni deli so pesmi, ki imajo svoja lastna besedila za posamezne praznike
cerkvenega leta in se po njih menjavajo. To so
vstopni spev, psalm, aleluja, darovanjski spev
ter obhajilni spev.
Konkretni primer: Gre za pesmi, ki v začetku maše govorijo o točno določenem
prazniku (npr. božična Božji nam je rojen
sin na božič …) ali o točno določenem delu
maše in ga »opisujejo« (npr. darovanjska
pesem Kakor je bil ta kruh, ki ga lomimo pri
pripravi darov) …
17
Vstopni spev (vstopna pesem) spremlja
duhovnike in sodelavce (ministrante, lahko
tudi bralce, psalmiste …) k oltarju. S svojim
sporočilom, ki je sporočilo liturgičnega dne ali
praznika, poveže zbrane v občestvo in ustvari
novo duhovno ozračje, ki služi za prehod iz
vsakdanjega življenja, polnega skrbi, k obhajanju Kristusove skrivnosti. Poje ga lahko samo
pevski zbor, samo pevec, vse občestvo …
Konkretni primer: Gre torej za pesem, ki
napoveduje praznik, ki se obhaja (npr. Lepa
si, vsa brezmadežna za praznik 8. decembra),
liturgični čas (npr. Na križ si šel v postnem
času) ali se, npr. pri nedeljah med letom
nanaša na Božjo besedo (npr. Ovca zapustila
je pastirja na nedeljo dobrega pastirja). Našli
bomo tudi veliko primerov pesmi, ki govorijo
o veselju, da smo zbrani pred Gospodom
(npr. Tu smo zbrani, Jezus, v tvojem imenu
…). Če ima pesem veliko kitic, je smiselno,
da izberemo tiste, ki govore o skrivnostih, ki
jih bomo obhajali.
Pogoste napake: Pogosto bogoslužja »posplošujemo«; zamika nas, na primer, da bi
tokrat na začetku maše zapeli tisto Marijino
pesem, ki je vsem tako zelo všeč … Ja, a samo
v primeru, če gre za Marijin praznik, ne pa
npr. na nedeljo med letom …
Psalm je eden lepših pétih delov maše.
Bistveno je razumevanje, da ne gre za kakršno
koli pesem, ampak za pesem z besedilom iz
Svetega pisma. Ni torej nujno, da je vselej iz
knjige psalmov, čeprav nam dnevno bogoslužje to priporoča in je tudi najbolj smiselno. Ob
določenih prilikah, npr. mladinska maša …
presodimo, če bo morda lahko neko pesem
s svetopisemskim besedilom (pozor – ne
parafrazo!!!) pelo vse občestvo, ali pa za sodelovanje vseh izberemo zgolj odpev, kitice
psalma pa poje psalmist (responsorialni način
petja psalma).
Konkretni primer: Pri kakšni mladinski maši
mi v takem primeru pride na misel pesem
Pojte z menoj Gospodu vsi, ki je v kiticah
18
jasna svetopisemska pesem Magnificat, ali
pa kak taizejski spev skupaj s kiticami, npr.
Daj nam mir (Ps 103).
Pogoste napake: Če pétega psalma nimamo
na razpolago, ga NE MOREMO zamenjati
s kakšno drugo pesmijo!!! Še tako čudovito
besedilo neke nesvetopisemske pesmi se ne
more kosati z Božjo besedo! Če nimamo
glasbene oblike psalma, ga pač beremo.
Aleluja pomeni »Slavite Gospoda«, ta
vzklik veselja izhaja že iz bogoslužja sinagoge
in templja, ne da bi bil kdaj preveden v drug
jezik in pomeni vzklik Kristusu v besedah
evangelija. Cerkev ta spev predpisuje za vse
leto razen v postu. V postu pa pojemo bodisi
samo vrstico pred evangelijem ali drug primeren spev (zahvala za Božjo besedo).
Konkretni primer: Imamo veliko pesmi, ki
imajo alelujo v odpevu (npr. pesem Zahvaljujte se Gospodu vsi). Če jih uporabljamo
kot alelujni spev, poskusimo, če se da, začeti
z odpevom, torej alelujo, eno kitico uporabiti
kot »vrstico« pred evangelijem (pobrskajmo
med kiticami, ki so na voljo, če se katera ujema z evangelijem) in ponovno odpev.
Darovanjski spev (darovanjska pesem)
spremlja darovanje vernikov. V prvih stoletjih
so prinašali darove na oltar za mašo, hkrati pa
tudi darove za uboge. Zato je imel darovanjski
spev poleg vsebine tudi praktični značaj: vsaj
delno preglasiti neizogiben ropot ob prina-
šanju darov – zato so zapeli tudi kakšno Ave
Mario … Danes je potrebnost tega speva drugačna – da osredotoči vernike na dogajanje, ki
se pripravlja, zato pojemo darovanjsko pesem
in ne kakšne druge (tudi v adventu, božiču,
postu … ne). To pesem lahko kdaj nadomesti
tihota ali samo instrumentalna glasba (primerna trenutku in svetemu prostoru).
Obhajilni spev (obhajilna pesem) je evharistična pesem, ki združi glasove v duhovno
zedinjenje obhajancev ter ustvari bolj bratski
sprevod, v katerem se približamo sprejemu
svetega obhajila. Lahko pa izraža tudi veselje
in zahvalo za srečanje z Gospodom, oziroma
željo, da se ta pogovor in srečanje z Njim
nadaljuje.
Sklepne pesmi kot glasbene sestavine liturgična navodila ne predvidevajo, zato je na
tem mestu mogoča tudi samo instrumentalna
glasba ali pa primerna nabožna pesem, ki ni
našla mesta v tem bogoslužju npr. Marijina
pesem …
Stalni glasbeni deli maše
Ti glasbeni deli maše so nepogrešljivi in
nenadomestljivi. Gre za tisto vrsto »pesmi«,
katerih besedila se ne spreminjajo. To so: Gospod usmili se, Slava, Vera, Svet – Blagoslovljen,
Jagnje Božje in Pojdite v miru.
Pogoste napake: Ti spevi naj bi se vsaj deloma izvajali tudi z občestvom (samo slavo
sme peti zbor sam), pri nas v cerkvah pa
je največkrat praksa, da vse stalne mašne
dele poje pevski zbor ali kakšna glasbena
skupina. Literature – komponiranih maš,
ki omogočajo odpevanje ljudstva, je vedno
več, zato je prav, da posegamo tudi po takih
mašah, če pa je še nismo uspeli naštudirati,
pa vsaj omogočimo občestvu, da bo lahko
sodelovalo pri drugih pesmih med mašo.
prav je danes število vzklikov »Gospod usmili
se« omejeno na tri, ga smemo zaradi različnih
razlogov ali okoliščin večkrat ponoviti.
Konkretni primer: Kakor je bila navada že v
koralnih spevih Kyrie, se tudi danes sme le v
tem stalnem mašnem spevu besedilu dodati
»trope«, kot je npr. tudi v Rimskem misalu
predlagana ena od oblik kesanja, ki že vključuje
spev Gospod usmili se (»Gospod Jezus Kristus,
Oče te je poslal, da ozdravljaš vse, ki so skesanega
srca: Gospod, usmili se …«). Tako imamo zlasti
med 'mladinskimi' spevi Kyrie veliko takih
primerov (npr. Kyrie iz svetovnega srečanja
mladih v Torontu itd.).
Slava je starodavna hvalnica; Cerkev je
uporabila besede betlehemskih angelov, ki
so oznanjali Odrešenikovo rojstvo (Lk 2,14).
Po uvodu, za besedami angelov, sledi hvalospev nebeškemu Očetu, konec tega speva pa
poudari, da gre naša pot k Očetu prek Jezusa
Kristusa s Svetim Duhom. Kot vidimo, so vsi
deli te hvalnice pomembni, zato nikakor ne
moremo namesto tega peti kakšne Čast Očetu
na višavi. Veliko čudovitih kompozicij imamo,
kjer je občestvu namenjen odpev (Slava Bogu
Gospod usmili se je sestavljen iz vzklikov
Gospod – Kristus – Gospod; gre za vzklike
Gospodu Kristusu, Božjemu Maziljencu. Če19
Poklical si me
na višavah in na zemlji mir ljudem), solistu
ali zboru pa kitice.
Vero v naših občestvih največkrat molimo,
zato o njej ne bomo izrecno govorili, če pa jo
pojemo, pa je ključno to, da imamo dobesedno besedilo in da občestvo sodeluje vsaj z
odpevom (Verujem …).
Svet – Blagoslovljen je zmagoslavna
pesem angelov, ki tvori celoto z mašnim hvalospevom, ki jo prepevajo ali molijo skupaj
duhovnik in ljudstvo (že duhovnik pravi v
mašni molitvi: »... in ti enoglasno kličemo«).
V videnju svojega poklica prerok Izaija zasliši
serafe, ki so drug drugemu klicali: »Svet, svet,
svet je Gospod nad vojskami« (Iz 6,3). Sledi
klic hozana iz 117. psalma, ki je zadonel Jezusu, ko je na cvetno nedeljo vstopal v Jeruzalem:
»Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem
imenu! Hozana na višavah!« (Mt 21,9).
Jagnje Božje ima v starih liturgičnih
knjigah svojevrstno ime. Imenuje se confractorium, to se pravi »pesem pri lomljenju«.
To ime nam torej poroča o izvoru speva.
Prvotno je bil povezan z dejanjem »lomljenja«, ki ga je izvršil Gospod že v dvorani
zadnje večerje. Ko so uvedli za ljudstvo že
razlomljen kruh, oziroma majhne hostije
(prej so kruh lomili med tem spevom), pa se
je število vzklikov skrčilo na tri, in tretji klic
ne izraža več prošnje za usmiljenje, ampak za
mir. Tudi ta spev naj bi vsaj deloma odpevalo
celotno občestvo.
Ne pozabi!
Resnično pravi »okus« pa glasbeni deli
maše dobijo, če v pravi meri upoštevamo še
sestavino, ki povezuje in osmišlja vse ostale
sestavine – gre za tihoto pri bogoslužju. »Glasba izhaja iz tihote in se v tihoto vrača. Sveto
bogoslužje vsebuje skladnost besedil, dejanj,
pesmi in tihote. « (Sing to the Lord 118)
Cecilija Oblonšek
20
Kam naj grem
V preteklosti sem si postavljal vprašanja
»kaj si želim postati in kaj zmorem in znam«.
Cilje sem imel zamegljene, nedosegljive in
prihodnost so bile le sanje, kajti ves čas sem
smisel iskal v sebi. Sledil sem miselnosti tega
sveta, ki vidi smisel v kopičenju dobrin, uživanju, lahkotnemu življenju, skratka vsemu,
ki v ospredje postavlja lastne potrebe in se
v tem izgubljal.
Dojel sem, da z vprašanjem »jaz?« ne
bom prišel daleč in da z njim ne dajem smisel mojemu življenju. In ker me je v svoji ljubezni ustvaril Bog sem torej ustvarjen zanj
kakor pravi Sv. Pavel v pismu Kološanom
»vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj«.
Torej »jaz« postane »ti«. In tukaj se človek
zamisli. Če sem ustvarjen zanj, je nekako pot
že znana in ne postavi se več vprašanje« Kaj
jaz hočem ali želim? »ampak namesto tega
vprašanje« Kaj ti hočeš ali želiš?«.
V tem razmišljanju človek ne išče več
svoje koristi in ospredje postavlja bližnjega,
nenazadnje Boga, ki je ljubezen, ki ne razočara, nikoli ne zapusti, ampak razvnema v
sebi. Takšna ljubezen (Bog) rodi hrepenenje
po ljubezni (Bogu), dajanju in prejemanju.
V evangeliju lahko preberemo, kako naj
ljubimo in predvsem koga. Ljubiti Boga
z vsem srcem, z vso dušo, z vso močjo, z
vsem mišljenjem in ljubiti svojega bližnjega
kot samega sebe. In vsi smo poklicani, da
ljubimo.
Ko človek enkrat zahrepeni po Bogu,
ne more storiti drugega kot, da bi prišel
bližje, bližje kljub vsej svoji zadržanosti,
nezmožnosti, nevednosti, svoji šibki veri
in nezaupanju. V meni se je zbudilo hrepenenje, ki ga zelo dobro opisuje Psalm
62, ko pravi: »O Bog, moj Bog, po tebi žeja
mojo dušo«. To hrepenenje, ki vleče dušo
k Bogu in, ki si želi biti v njegovi bližini
je klic, klic Boga. Vendar ko Bog potrka
na vrata srca se mnogokrat zgodi, da klic
preslišimo in se zanj ne zmenimo. Potreben
je pogum, da si rečemo: »Glej, slišal sem
te.«, »Kaj naj storim?«, »Kam me kličeš?«,
»Kam naj grem?«, »Kje bo moje življenje
izpolnjeno?«.
Ob branju knjig z versko vsebino, Svetega
pisma, poslušanju Božje besede pri sveti
maši ter v pogovoru z Bogom sem postajal
odločnejši v namenu, da naredim naslednji
korak. Odzvanjale so mi Petrove besede:
»Gospod, kam naj grem, Ti imaš besede
večnega življenja«. Odločil sem se, da se še
bolj približam v smeri posvečenega življenja.
Bratje kapucini, ki sem jih poznal, ko sem
živel še v Celju, so v mojih mislih vedno bolj
prihajali v ospredje. Nagovarjal me je svetli
lik brata kapucina, predvsem pa njihova
karizma, ki jo v preprostosti in enostavnosti
živijo med ljudmi.
Približal sem bratom kapucinom v upanju, da se jim nekega dne pridružim. Tistega
dne, ko sem izrazil svoj namen in razkril
svoje želje je izginila teža dvomov, vprašanj
in skrbi o moji poklicanosti.
Kot kandidat bratov kapucinov sem
prišel v Vipavski Križ. V času kandidature
sem se privajal na okolje, spoznaval brate,
skupno molitev, delo in življenje v samostanu. Spoznal sem, da želim nadaljevati to
pot, pravo pot, zato sem kasneje zaprosil za
vstop v postulat. V tem času sem še bolj poglabljal, utrjeval, preizkušal svojo odločitev,
poklicanost in poslanstvo v zavedanju, da
je pred menoj priprava na noviciat, ki se je
začel meseca septembra v Sanctarcangelu di
Romagna blizu mesta Rimini.
Novinec Marko Petek
21
22
23
Mozaik
Assisi 2011
Ko smo pripravljali letošnji Assisi, smo
med drugim ugotovili, da nam veliko preveč
časa vzame večerno nakupovanje ob povratku
v Center Tau. Po zgledu prvih romanj v Assisi
smo se malo nadgradili in te postanke preprosto ukinili. Skoraj vso hrano smo zopet pripeljali s seboj in kuharske ekipe pod vodstvom
br. Jara so odlično opravile svoje služenje.
Na ta način smo pridobili veliko časa, ki
smo ga lahko zelo koristno uporabili. Bodisi
da smo se dlje zadržali na Frančiškovih krajih, oziroma smo se mirneje pripravljali na
večerni program. Že hitro smo spoznali, da
je letošnja skupina zelo resna, med nami smo
imeli dva zakonska para, ter kar nekaj prekaljenih romarskih veteranov in veterank, ki so
svojim zgledom pritegnili še druge. Takim
morskim mačkom je ribarjenje po plitvem
morju živ dolgčas, zato smo v duhu preprosti
življenja odrinili na globoko morje Božje
ljubezni. Romarji, ki so bili prvič z nami, so
24
brž padli noter. Tudi pri skritih prijateljih, ko
smo vsak svojemu varovancu ali varovanki
namesto spominkov iz trgovine poklanjali
preprosta darilca, predvsem v podobi misli,
molitev, meditacij, vsakodnevno zapisanih v
droben zvezek, ki ga je mojstrsko pripravil br.
Jaro. Da je simfonija preprostosti v Assisiju v
izvedbi nadarjenih, podarjajočih se mladih res
odlično uspela, sta poskrbela še prva violina
br. Stane ter umetniški vodja – dirigent br.
Marko ter odlični in enkratni temperamentni
s. Teresa in s. Grazyna, ki sta med drugim
pripravili dekliški večer.
Ko sem iskal darilo za Anjo, ki sem ji bila
skrita prijateljica, sem bil veliko bolj zahteven
kot včasih. S seboj domov nismo prinesli
bogastva, ki bi ga razjedal molj ali rja, s seboj
smo prinesli bogastvo, ki smo si ga podarjali,
drug drugega v vsej njegovi enkratnosti, preprostosti in veličini. To razkošje in veselje nad
Stvarnikom in Stvarstvom smo prek različnih
inštrumentov, tudi harmonike, razdajali prebivalcem in obiskovalcem Assisija.
br. Gregor Rehar
Camino de Santiago
V soboto, 9. julija 2011, smo se ponovinci
z magistrom odpravili na zadnjo izkušnjo
tega ''leta izkušenj''. Potovali smo z vlakom iz
Ljubljane, preko Münchna in Pariza v Lurd,
kjer smo se prvič ustavili in se priporočili
Mariji. Naslednji dan smo se odpravili v Sant
Jean Pied de Port, kjer smo začeli z Jakobovo
potjo ali Caminom.
Izbrali smo francosko pot. Najprej smo
se dvignili in prečkali Pireneje. Čeprav smo
se spustili s Pirenejev, se pot ni spustila prav
nizko. Kot bi bili na veliki planoti, smo se
dvigali in spuščali nekje med 800 in 400
m.n.m.. Tudi temperature niso bile visoke.
Zjutraj se je ohladilo tudi na 12°C. Čez dan
pa nas je vroče sonce dobro ogrelo. Imeli smo
tudi nekaj slabega vremena. Trikrat nas je v
slabo voljo spravljal dež. Prav nič prijetno ni
stopiti iz tople postelje pod hladen tuš. Pot do
Santiaga nas je vodila preko večjih mest kot
so: Pamplona, Burgos in Leon. Obiskali smo
tudi Cebreiro, kjer se je zgodil evharistični
čudež. Najpomembnejše pa je, da smo, 13. 8.,
po skoraj 800 km prehojene poti priromali do
sv. Jakoba v Santiago de Compostelo, kjer smo
se zadržali tri dni.
Naši dnevi so bili na prvi pogled skoraj
enaki. Petnajst minut čez sedmo smo začeli s
hojo in jo po eni uri prekinili, da smo zmolili
hvalnice ter pozajtrkovali. Do molitve smo
hodili skupaj, potem je vsak sledil svojemu
ritmu. Med hojo smo se srečevali z drugimi
romarji ter de prepuščali molitvi in razmišljanjem. Hojo smo običajno zaključili okoli
druge ure. Na dan smo prehodili od 20 do
30 km. Zvečer smo se dogovorili, kje bo naš
naslednji cilj ter zmolili večernice in šli k maši.
Dvakrat smo imeli mašo sami, saj je v vasi ni
bilo. Enkrat smo ostali brez nje, saj v vasi niso
imeli cerkvenega ključa.
Povsem običajno je, da romarja ožuli. Br.
Matej je zaradi žuljev najbolj trpel. Ostali pa
smo jo kar dobro odnesli. Pojavljale pa so se
tudi druge bolečine, predvsem v podplatih.
Bolj kot smo se približevali cilju, več
romarjev je bilo na poti. Zadnjih 100 km se
nam je pridružilo več skupin mladih, ki so šli
kasneje v Madrid na svetovni dan mladih. Bilo
nas je toliko, da smo dvakrat, kljub temu, da so
odprli telovadnice, ostali brez prenočišča, tako
da smo se morali zateči pod drevesa.
V Santiagu smo obiskali svetišče, ki je bilo
polno romarjev. Na praznik Marijinega vnebovzetja smo bili pri slovesni sveti maši. Pred
mašo je bila procesija z Marijinim kipom, ki
je potekala po cerkvi. Med procesijo so zagnali
veliko kadilnico, ki niha po prečni ladji.
Iz Santiaga smo se z vlakom odpravili na
svetovni dan mladih v Madridu.
SDM s svetim očetom in FRAMO
V Madrid smo prispeli 16. 8. pozno zvečer
ter se tam priključili slovenski Frančiškovi
mladini. Spali smo v šoli, ki jo vodijo minoriti.
25
V naslednjih treh dneh, smo dopoldne odhajali v župnijo blizu mestnega centra, kjer je
škof Jurij Bizjak imel kateheze za mlade. Le-te
so bile bogate in izredno slikovito prikazane
s primeri iz vsakdanjega življenja. Sledila je
sveta maša, po njej pa je bilo prosto. Najprej
smo se odpravili na kosilo, nato pa se je vsak
udeležil kakšne od delavnic, ki so potekale
po vsem Madridu. Zelo prav nam je prišlo
znanje tujih jezikov, saj so bile delavnice
pretežno v tujem jeziku. V petek zvečer smo
se udeležili križevega pota. V soboto pa smo
se odpravili na osrednji prostor, na letališče,
kamor je zvečer prišel papež. Ko je že skoraj
padel mrak, se je začel program. Začelo je
pihati in deževati. Papež nas je zaradi težkih
razmer moral zapustiti. Kasneje se je vrnil ter
nas po kratki in tihi adoraciji blagoslovil. Nevihta se je polegla in noč smo mirno preživeli
na prostem. Le veselje, ki se je izražalo prek
pesmi in plesa mladih Južnoameričanov, nam
je kalilo spanec.
V nedeljo zjutraj nas je papež ponovno
obiskal ter nas zbral k sveti maši. Zaradi neurja
ni bilo obhajila. Neurje je namreč podrlo dva
šotora, ki naj bi služila za obhajanje. Obhajilo
26
smo prejeli kasneje. Pozno zvečer istega dne
smo se vkrcali na avtobus ter se odpeljali proti
domu. Pot je bila dolga in razburljiva. Najprej
je začela puščati klima, ponoči nam je na avtocesti počila sprednja guma in za konec smo
se morali v največji vročini ustaviti, ker se je
strgal jermen. Da sta se šoferja odpočila, smo
se ustavili ob morju. Ta čas smo se kopali in
imeli mašo. V Ljubljano smo se vrnili, ko je
bilo poldan torkovega dne (23. 8. 2011).
br. Jakob Kunšič
Madrid
Sonce, druženje, molitev, pesem, smeh,
gneča, vročina, zastave, metro, rumene majčke, švic, dragoceno tuširanje, hitra hrana,
papamobil, afriški plesi, pajela, papež … Vse
to predstavlja romanje slovenske FRAME na
svetovni dan mladih v Madrid.
Štirinajstdnevno potovanje se je zares začelo, ko so se nam na avtobusu v Ajdovščini
pridružili še zadnji romarji. Med potjo smo se
ustavili še v francoskem mestu Marseille in v
Barceloni. Dneve, ko smo bili romarji nastanjeni po škofijah, smo preživeli v Valenciji,
kjer smo si ogledali muzeje, akvarij, mesto,
se kopali na lepi peščeni plaži in se z ostalimi
mladimi povezali na teizejski molitvi.
16. avgusta se je dogajanje preselilo v
Madrid. Dopoldneve smo z ostalimi Slovenci
(skupaj nas je bilo okrog 850) preživeli na
katehezi in sveti maši s škofom, popoldan pa
smo spoznavali mesto in se z mladimi s celega
sveta gnetli na podzemni železnici.
Vrhunec Svetovnega dneva mladih je bilo
nočno bdenje s papežem na vojaškem letališču, kjer smo se zbrali čisto vsi romarji. Noč je
bila pestra. Pokvarili je niso niti dež, veter in
strele. V sončnem jutru smo s papežem darovali sveto mašo, pri kateri nas je nagovoril, naj
bomo trdni v veri in ukoreninjeni v Kristusu.
Ta dan smo lahko vsi čutili povezanost med
vsemi mladimi verniki sveta.
Romarji smo bili navdušeni nad vsem
dogajanjem v Madridu. Kljub visokim, včasih previsokim temperaturam, poškodbam
ob nevihti in žalosti zaradi ukradenih stvari,
nam bo romanje zagotovo ostalo v najlepšem
spominu!
Nuša Kolenko in Mara Muhič
Kratki vtisi
Svetovni dan mladih je ena izmed alinej, ki
jih imam na listu, before I die. Zdaj sem lahko
to z zadovoljstvom obkljukala. Masa ljudi, ki
je tokrat prišla v Madrid, mi je zagotovila še
večjo varnost, ljubezen in upanje za in v svet.
Hvala Španija!
Maruška
Madrid je bila prav posebna izkušnja.
Res, toliko zabavnih, lepih stvari doživiš …
Neverjetno!
Klemen
Sonce in dež sta bila prava preizkušnja
za milijon in pol mladih na letališču, a nam
nista pokvarila dobrega vzdušja, ki je vladalo
med nami. Zjutraj pa smo bili nagrajeni z
lepim sončnim vzhodom, ki se je dvigal nad
milijonsko množico. To so stvari, ki ti ostanejo
za vedno.
Petra
27
V Bosni
Morda si mislite, da je neumno nositi v
gozd drva. Saj se strinjam z vami. Prav tako se
morda zdi živa neumnost, da Slovenci hodimo
pomagat v Bosno gradit hiše, ko pa je tam velika brezposelnost in bi si domačini z gradnjo
zaslužili potreben denar za preživljanje svojih
družin. A izgovorov je vedno dovolj pri roki
in hiš ter s tem tudi obilo prilike za zaposlitev.
Predstavljajte si, da se nahajate v nekoč okupirani vasi v Bosni, da je večina vaše družine
razseljena, da je nekdo izmed vaših padel, in
da vam streha skoraj pada na glavo zaradi
dotrajanosti ali se vam vdre popolnoma gnil
pod in se šele po nekaj urah rešite?
Tako na bi vam kratko lahko opisal realnost
stanja. Pa pride že enajsto leto zapored skupina mladih Slovencev, bodisi po srcu, bodisi
po letih, ki jih sploh niste nikoli videli in ob
pomoči bosanskih zidarjev, ki vratolomno
kolovratijo po strehi brez vrvi, lestve, odra,
dvigala in obnavlja vaš dom! Glavnina projekta je bila v vasi Jajce, kjer je več invalidnih
bratov pravzaprav bilo brezdomcev, obenem
pa smo zavihali rokave še v predmestju Banja
Luke, kjer smo ženici, ki živi sama v popolnoma dotrajani montažni hiški, zamenjali
28
popolnoma dotrajani pod (ta je še najbolj
spominjal na relief Slovenije). Nekoč je z družino živela v večji hiši na podeželju, od katere
pa je ostal le kup pepela in ruševin. Nato nas
je čakala večja streha na podeželju, kjer smo
zamenjali kritino in nekaj tramov. Kot sem že
omenil, pozabite ena moderne pripomočke,
brez večine katerih se verjetno tovrstnega dela
v Sloveniji sploh ne bi lotili!
Deske smo si podajali s pomočjo »kitajskega tekočega traku« iz rok v roke na podstrešje.
Vsaka dlan je bila nepogrešljiva, podobno
tudi pri kritini, ki se je zamenjala bodisi prek
škripca ali pa prek nošenja po stopnicah. Na
nedavnost vojne so nas med delom opominjale tako zapuščene, nekatere celo uničene hiše
v bližini, najdena ročna granata pod strešniki
ter vaško župnišče, kjer sta zgorela domači
župnik in sestra redovnica.
Če je volja in ljubezen do bližnjega, je
tudi pot. Nas je tista po cesti peljala naprej,
prva postaja je bila Jajce, kjer smo si ogledali
gradnjo hiše invalidnih bratov, tam so delali
predvsem mladi iz Škofijske gimnazije Vipava,
nato proti Sarajevu. Naslednji dan pa prek
Mostarja, Međugorja v Dubrovnik na nekaj
dni oddiha pri naših prijaznih bratih Anteju,
Nikoli in Marijanu. Vsak večer smo šli po večerji in molitvi na sprehod v mesto. Sam sem
opazil med Banja Luko in Dubrovnikom tole
razliko: kljub nedavni vojni je na banjaluški
promenadi izredno živahno, ogromno je
mladih, cele družine se sprehajajo, ustavijo,
pogovarjajo. Pristno veselje in iskrenost. Je
kar gneča, ampak ob obilni kepici dobrega
sladoleda zlahka, čeprav tujec, vstopiš v mestni vrvež. V Dubrovniku pa si zgolj turist,
eden izmed mnogih, ki se v nepopisni gneči
naveličano prerivajo od znamenitosti do
znamenitosti, fotografirajo in snemajo do
onemoglosti, jamrajo zaradi visokih cen in
hrepenijo ter iščejo, čeprav še sami ne vedo,
kaj. In dvomim, da so iskano našli! Sam osebno sem prav zahrepenel po miru doline Soče,
kjer sem julija bil na taboru.
In seveda, lov za člani odprave naslednje
leto je odprt! Tudi ti s svojim srcem in rokami
lahko pomagaš!
br. Gregor Rehar
ADAM 2011
»Čuj, greš zraven na ADAM-a?« me je
vprašala Fani (Pečarjeva, šefica animatorjev)
zgodaj spomladi. Moj odgovor: »Itak!«. In
sem šla, tako kot vseh ostalih 90 udeležencev in 25 animatorjev, ter preživela resnično
ustvarjalno-športno-poučno-duhovni teden
v Kančevcih, natančneje v Domu duhovnosti
Kančevci, kjer smo se zbrali otroci in mladi
iz vse Slovenije, v upanju, da spoznamo nove
prijatelje, ponovimo angleščino in se je tudi
kaj novega naučimo.
Ob dramatizirani zgodbi o Ogenjčku, povzeti po knjigah avtorice Sabine Koželj Horvat,
dramatizacija pa je bila v rokah ekipe animatorjev, smo spoznavali darove Svetega Duha
oz. v angleškem jeziku »Eternal flame«, kar je
tudi bil glavni naslov tedna.
Vsak dopoldan smo pri polurnih katehezah, ki sta jih vodila s. Magdalena in br. Štefan,
spoznavali posamezne darove Svetega Duha,
predstavila sta nam njihov pomen ter nas
povabila k življenju po njih.
Večji del dopoldneva, vse do kosila, pa
so udeleženci preživeli v učilnicah, kjer so s
profesorji osvajali osnove oz. nadaljevanje angleškega jezika, animatorji pa smo pripravljali
popoldneve, ki smo jih preživeli ob različnih
delavnicah, vse od kuharske, športne, zumbe,
izdelovanje zmaja, zapestnice, eksperimentalne delavnice … pa vse do skupnega pohoda do
Rotunde in kopanja v termah Vivat.
Ob večerih smo organizirali spoznavni
večer, večer družabnih iger oz. Casino Kan-
čevci, filmski večer, kjer so si starejši udeleženci ogledali film Walk to Remember, mlajši
udeleženci pa risanko Romeo and Juliet, ter
seveda zaključni večer, na katerem je potekalo
tekmovanje za najbolj noro frizuro.
Že tradicionalno pa je tudi letos bila priložnost za pisanje pisem, pesmic, zadajanje
nalog, t.i. »Poštar,« ob katerem sta nas s svojim
branjem in pripombami zabavala Martina in
Matjaž.
Teden je »dejansko« (verjetno največkrat
uporabljena beseda) prehitro minil. V tem
času smo postali prijatelji, ki še zdaj poklepetajo na FB ali preko telefona, smo pa izredno
veseli, če se vidimo tudi v živo. Nekateri starši
in otroci so rezervirali prosta mesta že za
naslednje leto. Tako da pohiti, ADAM 2012
te že čaka.
Patricija Slakan
Oratorij v Vipavskem Križu
Oratorij. Ne tisto glasbeno delo, za katerega
je slišalo le nekaj ljudi, temveč oratorij kot
veselo dogajanje v različnih slovenskih župnijah, ki povezuje otroke in njihove animatorje.
29
Oratorij z naslovom »V tvojo smer«, skozi katerega nas je popeljal glavni junak prerok Jona,
se je letos odvijal tudi v Vipavskem Križu.
Dogajanje se je pričelo v soboto, 30. julija
zjutraj, ko so se zbrali naši prvi udeleženci,
najstniki. Zbiranju je sledila molitev in nekaj
pravil, razdelitev v skupine in podobno, po
vsem tem pa je prišel čas za dramatizacijo.
Kot je bilo že prej omenjeno, je bila letošnja
tema življenje preroka Jone. Igralci (animatorji) so se vživeli v svoje vloge in v zgodbo
pritegnili tudi mlade. Tehniki so udeležence
razporedili po šotorih in začelo se je delo po
skupinah.
Vsak dan smo izdelovali različne uporabne
izdelke. Od zastave in spominskih knjig do
barvanja kamnov. Ob poldne smo imeli alabanso, pri kateri smo častili Najsvetejše, ki je
bilo izpostavljeno. Po alabansi je prišel najljubši del vseh nas – kosilo. Popoldansko veliko
igro preživetja, katere cilj so bile Dobravlje,
nam je preprečil dež, vendar smo jo izpeljali
30
naslednji dan. Zato smo si namesto velike igre
v veliki samostanski jedilnici ogledali film. Ta
večer nam je popestril bend Vozel s svojim
koncertom, kateremu so sledile karaoke.
Drugi večer smo se ob kresu udeležili uprizoritve Čušinove komedije z naslovom Jona,
besni prerok. To noč smo imeli tudi bdenje v
cerkvi, ki smo ga pripravili animatorji po skupinah. Menim, da je bila to res lepa izkušnja
tako za najstnike kot tudi za nas animatorje.
Zadnji dan pa smo prosti čas preživljali
mokri, saj smo imeli vodne igre. Ta del oratorija smo zaključili ob 16. uri s sveto mašo.­
Naslednji dan pa so na samostanskem dvorišču
zavladali mlajši udeleženci. Program pri njih
je bil podoben programu najstnikov, le da so
otroci vsak dan po sveti maši odhajali domov.­
Mislim, da je oratorij res ena lepa izkušnja, ki
te obogati, tako duhovno kot tudi družbeno,
in komaj čakaš, da je leto naokrog in je oratorij
spet tu.
Barbara Batagelj
Molitvena naveza
Tu je še tretji del pisem, ki so jih zapisali naši
dragi člani molitvene naveze, ko smo skupaj v
Kančevcih premišljevali o solidarnosti. In na
temo solidarnost za družine in nove poklice
so takole zapisali. Zapisi, ki so jih pisali so
predvsem molitve, zato se skupaj z našimi člani
preko teh molitev obrnimo na Nebeškega Očeta.
Gospod, sprejmi mojo molitev za dobre
družine in nove duhovne poklice. Gospod izročam v Tvoje roke vse naše družine. Pomagaj,
da bodo sprejeli Boga in ga postavljali na prvo
mesto. Naj jih molitev združuje. Daj jim pravo vero, trdno upanje, ljubezen, preprostost,
skromnost in spoznanje, da bodo s Tvojo
pomočjo vedno varni. Za družine pa si želim,
da bi v njih prevladovali dobri odnosi in da bi
se med seboj spoštovali, da bi sprejemali sebe
in druge take, kot so. Da bi bil Bog na prvem
mestu. Da bi lahko družine skupaj molile.
Franica
O vzvišeni in veličastni Bog! Naj bo tvoja
družina zgled našim preizkušenim družinam,
kjer so ekonomski interesi pred vsemi drugimi, kjer otroci ne spoštujejo staršev, kjer vlada
naveličanost … Da bi se iz njih rojevali novi
duhovni poklici, zgledni duhovniki, zgledni
redovniki in zgledni laiki.
Neva
Gospod ti nas ljubiš, daj da bi spoznali
tvojo Ljubezen in tvojo sveto voljo. Jo v ponižnosti in ljubezni izpolnjevali in dajali z
dejanji zgled našim družinam, da bi se v njih
porajali duhovni poklici. To te prosim v imenu
Jezusa Kristusa našega Gospoda.
Andrija Stipančević
Ljubi Jezus, ti si izpolnil voljo očeta, šel
si do konca. Pokazal si nam, kako nas ljubiš.
Tvoja mati Marija se je z svojim – zgodi se –
darovala v celoti.
Prosim vaju: izprosita mi milost, da bi tudi
jaz zmogla živeti po Očetovi volji. Hočem, da
se izpolni tvoj zlati sen – ko si rekel – Oče, daj
da bi bili vsi eno.
Vesna Žar
Gospod Jezus Kristus, vžgi v meni goreče
hrepenenje po tebi, da bi bil s Teboj, ob tebi,
kajti spoznavam da je to izvir vsega.
Pomagaj mi, da bom najprej sebe sprejel
takega kot sem in moje najdražje – najbližje.
Sad tega bo edinost v družini, ki je celica
družbe. Tako boš lahko ti, Jezus, poklical na
pot za seboj mlade. Kot sad edinosti v družini
bodo otroci pripravljeni dati svoje življenje
Tebi v roke.
br. Blaž Stipančević
Kdor se še želi pridružiti Molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice,
naj na Slovensko kapucinsko provinco, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana sporoči:
ime in priimek, če želi prejemati Frančiškovega prijatelja in imeti druge stike z nami,
tudi naslov, telefonsko številko, elektronski naslov.
31
Delavnice molitve in življenja
Romarji vere
Vera ne pomeni čutiti, ampak vedeti. Vera
ni jasnost, ampak gotovost. Vera ni čustvo,
ampak prepričanje. Verovati pomeni izročati
se. Izročiti se pomeni, neutrudno hoditi za
Gospodovim obličjem. Verovati pomeni
vedno znova odhajati, vsako jutro vstati in
se zopet odpraviti na pot za Gospodovim
obličjem.
Romarji smo in popotniki, ne turisti. Turist ve, kje bo naslednjo noč prenočil, katera
mesta si bo ogledal, katere muzeje bo obiskal
naslednji dan. Romar ne ve nič: ne ve, kje bo
prespal, ne kaj bo jedel. Utrujenost in negotovost so delež vsakega romarja.
Abraham je petinsedemdeset let živel v
Uru na Kaldejskem. Užival je velik ugled, bil je
premožen, skratka, imel je odlične življenjske
pogoje. Nekoč se mu je prikazal Gospod in mu
rekel: “Abraham, pusti vse in pojdi z menoj v
deželo, ki ti jo bom pokazal.” In pri petinsedemdesetih se je odpravil za Gospodom, v
neznani svet, ne da bi vedel, kam ga pot vodi.
Podobno tudi mi slutimo, da nekdo hodi z
nami, a ga ne čutimo. Kakor slepi ga le slutimo, iščoč in tipajoč. Toda iz obličja v obličje?
Kar pozabíte. Nihče in nikoli. V temi smo, v
temi vere.
Pa nam porečejo: “Veste, da je to noč nekdo
šel tod mimo?” Vprašamo jih: “Ste ga videli?”
“Ne.” “Vam je to kdo povedal?” “Ne.” “Kako
torej veste, da je nekdo šel tod mimo?” “Poglejte, tu so stopinje. Jih ne vidite?”
Res je, nihče ga ni videl, in vendar vsi vemo,
da je šel to noč nekdo tod mimo. Dve sili sta,
ki podpirata izpovedovanje vere: zastrtost in
gotovost. Nihče ga ni videl: zastrtost. Vendar
vsi vemo: gotovost. Verjeti to, česar nisi videl.
Popolna nejasnost in popolna gotovost. To
32
je vera. Tako po poti podobnosti in sklepanj
stopamo proti vse večji gotovosti, čeprav Ga
nihče ni videl iz obličja v obličje.
Pravimo, da mora obstajati tudi studenec,
če že obstaja žeja. Žeja bi bila nerazumljiva,
če pred njo ne bi bilo vode. Če nas v prsih žge
hrepenenje po Bogu, je to znamenje, da je že
davno pred našim hrepenenjem Bog obstajal.
Samo nekaj neskončnega je lahko v naše duše
položilo žejo po neskončnem. On je obstajal
pred našim hrepenenjem po njem.
Govorimo lahko o odrasli in o nedorasli
veri. Nedorasla vera potrebuje pomirjevanje, dokaze, zagotovila ali znamenja, da bi
se izognila strahu pred skokom. Odrasla
vera pa za skok ne potrebuje nobene podpore.
Za primer vzemimo nasprotje med Marijo
in Zaharijem. Zaharija pravi: “Nadangel Gabrijel, kakšno čudovito novico si mi prinesel!
Celo življenje sva sanjala, da bova imela otroka; a zdaj, ko sva že tako v letih naj bi dobila
otroka! Rad bi verjel. A daj mi znamenje,
da je to resnica.” Nedorasla vera. Verjel bi v
nemogoče, v to namreč, da je pri Bogu vse
mogoče, vendar mora otipati, videti kaj, kar bo
lahko občutil. Mariji je angel naznanil nekaj še
mnogo bolj nenavadnega; ni prosila zagotovil,
dokazov in znamenj, dejala je: “Prav; zgôdi
se.” Odrasla vera.
Treba je verjeti, ne da bi videli karte. Upati
si moramo tvegati vse. Verskih resnic se ne
da empirično preveriti s tistimi preizkusnimi
sredstvi, ki jih imamo na voljo za druge reči,
razvidne same po sebi. Treba je staviti na vse
ali nič. V našem primeru “stava” pomeni,
odpovedati se vsem lažnim gotovostim, ki
nas obdajajo kot nekakšna zadnja straža. Če
se odpravimo osvajat otok, pustimo ladjo
v pristanišču. Nato nenadoma naletimo na
veliko število divjih domorodcev. V strahu,
da nas bodo potolkli, se spustimo v beg proti
ladji, hitro odplujemo na odprto morje in
se rešimo. Tako smo se zavarovali, obdali z
gotovostjo zadnje straže.
Kaj pa se bo zgodilo, če pridemo v pristanišče in ladjo sežgemo? Zgodilo se bo tole:
ali bomo otok osvojili in vse premagali ali pa
bodo drugi nas vse premagali. Lahko zmagamo ali pa vse izgubimo. To je stava, saj smo
se odpovedali gotovostim, ki so naša zadnja
straža – sežgali smo ladjo.
Odpovedati se moramo gotovostim, ki
nas varujejo kot zadnje straže. Sežgati moramo ladje. Kot Abraham moramo pustiti
ob strani pravila zdrave pameti, razlage, ki
v trenutku resnice ne razložijo nič, dokaze,
ki v trenutku resnice ne dokažejo nič. Zvezanih rok in nog, zaprtih oči in odprtih src
moramo, kakor Marija in Abraham, tvegati
in narediti ogromni skok s tem, da popolnoma pozabimo nase in se izročimo Drugemu
s svojim “Amen” in “Zgôdi se”. Edini razlog
je, da “ni razloga”, da Zanj nobena stvar ni
nemogoča.
Odrasla vera ni v prvi vrsti umska pripadnost resnicam, dogmam in naukom, prek
katerih razum odkriva notranjo logiko med
načeli in sklepi, ki razum pomirjajo in zadovoljujejo. Odrasla vera je zavezujoča in obvezujoča življenjska pripadnost čisto določeni
osebi: Jezusu Kristusu.
Razumski dvomi nastopijo tam, kjer začne
slabeti povezanost z Jezusom Kristusom. Ko
srce še naprej stavi na Jezusa, ko Jezus popolnoma preplavlja srce, ko je Jezus edini in pravi
Gospod srca, ni dvomov in omahovanj v veri.
Ko pa Kristus ni več pravi Gospod srca, ampak
v srcu prebivajo drugi, zemeljski gospodje, me
ne zanima, ali Kristus je Gospod, kajti on že
ni več Gospod mojega srca; tedaj se obvezno
pojavi dvom, izmišljam si razloge proti veri.
Vera je vprašanje življenja: ko je v življenju
vse na pravem mestu, verskih težav ni – in
obratno.
Povzeto po katehezah br. Ignacija
Larrañage, ki so predstavljene na Delavnicah
molitve in življenja.
Več o DMŽ na dmz.rkc.si
Pripravila Breda Bider
33
Sveti zakonci
Raoul Follerau (1903–1977)
– Vagabund ljubezni
Kaj imate raje? Nov tip bombnika z vso
njegovo opremo, ali 75 bolnišnic s 1000 posteljami?
Nov tip bombnika z vso njegovo opremo
ali 30 fakultet, katerih vsaka lahko sprejme
1000 študentov? Ali 250.000 učiteljev za tretji
svet, kjer vsak drugi mlad človek mlajši od 15
let ne zna ne pisati ne brati? Kaj bi raje? Nov
tip bombnika z vso njegovo opremo, ali 50.000
traktorjev ali 15.000 kombajnov (podatki so
vzeti iz statističnega mesečnika UNESCA za
november 1964 – op. prevajalca). Kaj bi raje
imela, mladina sveta?« (R. Follerau – Poslanica mladini sveta 1965)
Se nam morda zdi znano? Mar se ne
sprašujejo o tem mnogi tudi sedaj, skoraj pol
stoletja po zapisu, malodane 34 let po smrti
velikega človekoljuba male postave, ki je svoje
prizadevanje za »revolucijo ljubezni« in boljši
svet začel že v rosni mladosti. Kot najstarejši
sin zgodaj umrlega manjšega industrialca, je
moral misliti na prevzem podjetja, kar ga je
vodil k vpisu v tehniško šolo, ter nadaljeval
s pravom. Globoko verna mati je otroke nagovarjala k življenju po evangeliju, Raoul pa
se je poglabljal tudi v socialni nauk Cerkve,
zlasti v socialno okrožnico »Rerum Novarum«
papeža Leona XIII. Seveda ga je udarila tudi
nalezljiva ljubezen. Že petnajstleten je vedel,
da bo Madeleine prava za njega. Sedem let
kasneje sta se poročila in za svojo ženo je dejal,
»da je bila največja sreča v njegovem življenju!«. Kot sedemnajstleten je izdal svojo prvo
pesniško zbirko, ki opeva ljubezen do vseh
ljudi, posebno do zapuščenih bratov in sester.
V predstavitev le-te je pripravil celo tiskovno
34
konferenco z naslovom »Bog je ljubezen«. V
eni pesmi iz te zbirke pravi: »Poslušajte, pokazal vam bom resnične kriminalce. To so tisti,
ki neprestano ponavljajo jaz, jaz, jaz!«. Zaradi
nasprotovanja tiraniji mode je v znak svojega
protesta vedno nosil črno kravato »lavalliere«,
kakršno so takrat nosili umetniki, in to celo
življenje! Drugo razpoznavno znamenje je
bila sprehajalna palica, ki mu jo je podarila
mama za dvajseti rojstni dan. Od dolgotrajne
uporabe se je glava le te iz divjega medveda
spremenila v glavo prijaznega psa. Nadaljeval
je s pesniškimi zbirkami, ki so bile odlično
sprejete, a sam je literarno slavo zavračal. Z
svojim talentom je želel širiti le »revolucijo
evangelijske ljubezni«. Hitlerja in nacizma
seveda ni maral. To je zelo javno izražal,
zato je moral bežati. Zakonca sta se skrivala
v nekem samostanu. Od tam je v svet poslal
pobudo za »uro ubogih«, kar je pomenilo, da
bi vsak daroval zaslužek ene ure za potrebe
potrebnih. V desetih letih je tako zbral 250
milijonov frankov, a pomembneje od denarja
je bila za Raola, da se zganejo srca ljudi. Najbolj ga poznamo po njegovem zavzemanju za
gobavce. Z njimi se je leta 1936 naprej srečal v
Sahari kot novinar, ki je raziskoval pot Charlesa De Focoulda, ob dvajsetletnici puščavnikove smrti. Njihova beda ga je popolnoma
pretresla in zaznamovala do konca življenja.
Odločil se je, da jim bo skušal pomagati po
svojih najboljših močeh. Takrat so menili, da
je gobavost nalezljiva, dedna in neozdravljiva,
a je ravno Charles se je z njimi rokoval in tudi
znanstveno dokazal nasprotno. Med svojim
širjenjem »revolucije ljubezni« po vsem svetu
jih je redno obiskoval. Večkrat se je obrnil na
voditelje OZN in velesil naj jezik vojne zamenjajo z jezikom miru, jezik sebičnosti s solidarnostjo. Med drugim je pozval Roosevelta naj
stroške enega dneva vojne, nameni za gobavce,
potrebne … Žal ni bil uslišan. Čez deset let
podobno pozival predsednika Eisenhowerja
in Hruščova naj darujeta samo toliko denarja,
kot stane en najmodernejši bombnik. S temi
sredstvi bi rešil vse gobavce sveta. Če so imeli
veljaki zamašena ušesa, pa njegovih klicev niso
preslišali mladi, ki so ga množično podprli že
pri »uri ubogih«. Zanje je vsako leto pripravil
posebno poslanico. Predlog njegove resolucije
– Mednarodnega statuta za gobavce, ki je za
gobavce predvideval oskrbo v zdravstvenih
središčih in sanatorijih, ki bi nadomestila gete,
je najprej sprejela francoska skupščina, ki jo
je nato priporočila OZN. Postavljeni so bili
temelji moderne oskrbe za gobave bolnike.
Raoul, ki je po hudi bolezni prestopil prag
večnosti 6. decembra 1977 in njegova žena
Madeleine, sta že na uradni poti kandidatov
za svetnika Katoliške Cerkve.
Vem, da bodo nekateri rekli: »Krščanstvo
je doživelo polom. Oznanjalo je lepe ideale,
toda ni spremenilo jedra človeških src. Zdaj
mu je odzvonilo. Ljudje imajo danes drugačne
sanje in betlehemska zvezda jih ne ožarja več.«
Odgovarjam jim z upravičeno in trpko besedo Cherstertona: »Ljudje se niso preobjedli
krščanstva. Niso ga dovolj užili, da bi se ga
lahko preobjedli.«
Prevedel br. Gregor Rehar
35
Brat kapucin
Krakov
Provincialovo vabilo, če bi se udeležil kapitlja
Rogoznic v Krakovu, me je zelo razveselilo. Kmalu
pa je za menoj prišel strah, kaj pa jezik, kaj pa
čas … To sem počasi pomiril in se odločil. Samo
srečanje kapitlja z naslovom Nova evangelizacija
je bilo prav zame. Ta širina bratskega pogleda, ko
se v Evropi lahko na enem mestu zbere toliko različnih karakterjev, kultur in pogledov, je res čudež.
Prvi dan smo začeli s postom. Ovrednotili smo
post za nas. Zame je to pravo odkritje, ker post
razumem kot svet, občestveni trenutek. Po nagovoru brata Raniera Canatalamesse smo obhajali
sveto mašo in po njej šli v jedilnico v tihoti. Tam
smo, kot se spodobi za spokorni dan, po tradiciji
bratov iz Poljske, jedli kruh in pili vodo. Kdor je
lahko, je to počel kleče. Zraven pa smo poslušali
Kristusov pasijon po Janezu. Kako pretresljivo je
to, ko smo vsi enaki v tem postu, ko se nihče nič
ne povišuje ali ponižuje, ko zraven lahko zares
vidiš, kako je jesti in obhajati zadnjo večerjo, biti
v izdajstvu. Na koncu pa smo poljubili še križ, ki
je bil v sredini obednice. Po tem obedu pa smo
bili povabljeni, da se za eno uro in pol srečamo
s Svetim pismom na način skrutacija. Po tem
smo imeli liturgijo sprave, kje smo med tihoto
in pesmijo pristopili k spovedi. Ganljivo je biti v
tako močnem trenutku zakramenta skupaj z brati.
Vsemu temu je sledilo slavje, najprej skupaj z brati,
potem pa v čaščenju z Bogom. Tu so meni odpadle
prav vse zavore strahu pred jezikom, pred nepoznanimi ljudmi in videl sem, kako smo si blizu.
Drugi dan je bil dan pričevanj. Lepo je videti,
kako nam novodobna gibanja lahko pomagajo
poživiti našo karizmo. S težavo pa je bilo priznati,
da so ta gibanja tudi pogumnejša, bolj goreča kot
mi bratje. Zato smo popoldne po skupinah skupaj
iskali, kaj nam vse to prinaša za nas osebno in za
red. Vesel sem, da nam ta nova gibanja podarjajo
36
priložnost, da se da oznanjati Evangelij na način,
kot so ga že naši prvi bratje. Videli pa smo tudi, da
je evangelizacija pojem, ki vsakega osebno vabi k
zvestobi osebne poklicanosti, da si pošten do tega,
kar si dobil in da te darove izraziš. S tem boš lahko
oznanjal Boga. Tu smo tudi prek govora našega generalnega ministra brata Maura videli, da moramo
najprej mi biti pred Bogom in potem se bo iz tega
dogodila »nova evangelizacija«. Tudi ta dan smo
sklenili z bratskim druženjem in z uro čaščenja.
Tretji dan pa je bilo poslanstvo. Dopoldne
smo bili spet povabljeni, da prek nagovora in
svete maše okrepimo osebni odnos. Popoldne
po kosilu smo imeli sam obred poslanstva. Brat
Mauro je žrebal naključne pare bratov, ki so se
potem za tri ure in pol odpravili na ulice Krakova.
Tega trenutka se je balo kar nekaj bratov, vključno
z našim bratom Maurom in tudi našim bratom
Štefanom. Pomiri te, ko vidiš, da gremo vsi, poslani v Jezusovem imenu, vsak s svojimi darovi
in doživljanji. To je nepopisno. Meni osebno je
bilo kar težko, ker sem bil izžreban z enim izmed
poljskih bratov, izredno ponižnim in preprostim,
ki pa ni znal ne italijansko ne angleško, znal pa je
litvansko in poljsko, jaz pa tega nisem znal. Bilo
prav smešno, ko sva se sporazumevala. Kaj so si
mislili drugi, naju sploh ni zanimalo. Lepo pa je
bilo, ker je on nagovarjal Poljake. Lepo je bilo
priti nazaj, ko smo si to izkušnjo lahko podelili.
Koliko veselja, koliko svobode, miru. Zvečer pa
je zopet sledilo bratsko druženje.
Hvala Bogu za brate sem vzklikal. In ko tole
pišem, se mi obnavlja spomin in vsa hvaležnost
Bogu, da sem lahko brat kapucin.
Vabim vas da si o tem ogledate video na
naslednji povezavi: http://www.db.ofmcap.org/
pls/ofmcap/v3_s2ew_CONSULTAZIONE.mostra_pagina?id_pagina=6126
br. Jožko Smukavec
Film
Drevo življenja
(The tree of life)
Terrence Malick, slavni ameriški režiser,
je znan po tem, da si med svojimi filmskimi
stvaritvami vzame mnogo let časa. Ko pa posname film, je vsak mojstrovina. Tako je tudi
z letošnjo stvaritvijo »Drevo življenja«.
Film, na prvi pogled nekritičnemu gledalcu ne ponuja veliko, saj ni akcijski, ni komedija, ni hollywoodski. A vrednost filma je velika.
Vsebina je predvsem filozofska in teološka.
Drevo življenja simbolizira celotni ciklus
sveta in človeka, od stvarjenja do uničenja. V
filmu se prepleta zgodba ameriške družine in
zgodba enega od otrok te družine, mnogo let
pozneje, ko se pokaže, kako je otroštvo vplivalo na njegov razvoj. Vzporedno se prikazuje
stvarjenje sveta in stvarjenje človeka. Scene
so skorajda brez dialogov, vse dogajanje pa
spremlja klasična glasba.
Kdor v zgodbi išče rdečo nit dogajanja, se
lahko opre na potek celotnega Svetega pisma,
od stvarjenja, do razodetja. Če gledamo film
skozi oči vernika, si lahko njegov pomen razlagamo v skladu s krščanskim naukom – v luči
vere v posmrtno življenje.
Film sicer ni namenjen le krščanskemu gledalcu, saj dopušča širino gledalčeve lastne interpretacije, ne glede na njegovo religioznost.
Glavni vlogi sta odigrala drugače precej
komercialno usmerjena, a kakovostna igralca, Sean Penn in Brad Pitt. Pittova vloga je
bila najprej namenjena umrlemu Heathu
Ledgerju, ki si je zaradi težavnosti vloge
večkrat premislil, a na koncu le pristal v sodelovanje. Film je letos na najuglednejšem
svetovnem filmskem festivalu v Cannesu
prejel zlato palmo za najboljši film in je
eden glavnih adutov za februarsko podelitev
oskarjev.
Matjaž Kosi
37
Iz kapucinskega sveta
San Giovanni Rotondo
12. septembra so se v San Giovanni Rotondu v velikem bratskem veselju zbrali bratje
kapucini, ki so v služenju Cerkve kot škofje.
V vsej vesoljni Cerkvi je 89 škofov bratov
kapucinov. Velikokrat so ti bratje postavljeni
v zelo težke škofije, bodisi so tam težke socialne ali moralne razmere. Na tem srečanju
so si podelili tudi stvari, s kateri se srečujejo.
Poleg tega kar jim škofovska služba daje, so
se okrepili tudi s preprostim zgledom kapucinskih svetnikov. Predvsem pa, kako so oni
odgovarjali na izzive časa. Spregovorili so
tudi o daru majhnosti, ki ga prinaša karizma.
Razmišljali so, kaj lahko darujejo Cerkvi v
moči kapucinke karizme majhnosti. Brat
Mauro, generalni minister reda, je v sklepu
tega srečanja poudaril, da so taka srečanja ne
samo potrebna, ampak nas še bolj povezujejo
in oživljajo kapucinsko karizmo.
38
Etiopija
Bratje kapucini iz šestih krajev Etiopije
zaradi zelo težkih razmer preživetja kličejo
na pomoč. Bratje sporočajo, da je v Etiopiji
zelo velika lakota in veliko podhranjenih.
Pripravili so dva- do trimesečne programe
za tisoč oseb. Tu predvsem vabijo družine. V
tem času poleg konkretnih pomoči, družinam
pomagajo tudi z izobraževanji na področju
zdravstva (posebej problem AIDS-a), socialne
varnosti, spoštovanja in človeških vrednot,
vrednosti dela in vse, kar je še potrebno za
bolj dostojno življenje. Priporočajo se tudi za
molitev in konkretne človeške pomoči.
Etiopija
Šola umetnosti in obrti »Soddo« je bila
ustanovljena leta 2004. Vodijo jo bratje kapucini iz Etiopije.
Ta šola omogoča mladim, da se naučijo
obrti, ki jim bo koristila za njihovo prihodnost
in jih dvignila iz zelo težkih situacij, v katerih
živijo. Imajo pet oddelkov za naslednje obrtniške poklice: kovač, tesar, vodovodar, električar
in avtomehanik. Šola ponuja teoretično in
praktično usposabljanje do 135 študentom,
tako fantom kot dekletom, iz vse Etiopije.
Na šoli deluje okrog 50 delavcev in učiteljev.
Šola je priznana s strani države, ki zagotavlja,
da študentje po 2 letih in pol dobijo potrdilo,
ki jim omogoča, da lahko kjer koli v državi
najdejo delo. Šola je odprta za vse, ne glede na
religijo. Od leta 2004 do danes je šola »Soddo«
ponudila na trg dela več kot 730 diplomantov.
Brazilija
V župniji svetega Frančiška Asiškega so
priredili 4. Festival domorodne glasbe. Novo
bratstvo s tem kulturnim dogodkom še naprej poskuša ohraniti in ovrednotiti kulturne
elemente avtohtonih etničnih skupin Ticuna
Cocama. Praznovanja se je udeležilo veliko
drugih avtohtonih skupnosti. Poleg predstavitve s pesmimi in plesi, ki razlagajo mite
vsakdanjega življenja, so izvedli še tekmovanje
za izbor indijskega bojevnika. Bratje kapucini
so bili na tem festivalu razdeljeni v več skupin,
kjer so se lahko pomerili tudi z domačini. Zelo
dobri so bili v nogometu. Takšna druženja
bratom pomagajo, da z domorodci gradijo vezi
prijateljstva in zaupanja. S tem jim postajajo
vse bližje. Festival glasbe je eden od načinov,
ki se uporabljajo v procesu evangelizacije v
tem delu Amazonije.
Prevedel br. Jožko Smukavec
39
Knjiga
Pobran
Nadine Gordimer
Gruča zveri okoli plena. Avto je majhen, v
njem pa mlada ženska. Akumulator je odpovedal in taksiji, avtomobili, minibusi, tovornjaki,
motorji se med sabo zadevajo in se ozmerjajo,
jo obtožujejo in preklinjajo, množica v prometu
stopnjuje lastno zmedo. Spravi se naprej. Neumna, prekleta ženska. Idikazana lomlungu,
le! Dvigne roke z razprtimi dlanmi, znamenje
vdaje. Še naprej se gnetejo in nestrpno hupajo.
Ona stopi iz avta in se obrne proti njim. Eden
od nezaposlenih črncev, ki beračijo z usmerjanjem vozil na parkirne prostore, si skrbno utre
pot med odbijači, ji pomigne z glavo – oke-ej,
oke-ej, usedi se noter, gremo! – in z rokami posnema obračanje volana. Prikaže se še drug tak
moški in z avtom vred jo porineta na parkirni
prostor. Vrvež na cesti spet zaživi. Ko išče po
torbici, oba obstaneta in ji zamišljeno gledata v
hrbet. Gospodar ulice strokovnjaško hitro ošine
s pogledom, kar mu da v roko, in se prepriča,
da je več kot primerno. Ne ve, kako naj se jima
dovolj zahvali itn. On pa zvije telo, da si vtakne denar v hlače, narejene po meri za nekoga
drugega. In nasmejan spet pozorno oprezuje za
naslednjim vozilom, ki išče parkirišče. Ženska,
ki nosi brisačo kot šal in kakor na prestolu sedi
na gajbi za sadje pred svojo robo, glavniki, britvicami, kamnitimi plovci, volnenimi čepicami,
mu zavpije gotovo nekaj zafrkljivega v jeziku,
ki ga mlada ženska ne razume.
Tako se začne roman Pobran, delo iz leta
2001, južnoafriške pisateljice Nadine Gordimer, ki je leta 1991 dobila Nobelovo nagrado
za književnost. Avtorica, rojena leta 1923 v
priseljeni judovski družini v okolici Johannesburga, je že kot otrok začela pisati (pogosto je
40
namreč morala ostajati doma z mamo, ki je
bila namišljena bolnica). Pri devetih letih so
ji objavili prvo novelo, od leta 1951 dalje pa
redno objavlja v reviji New Yorker.
V svojih delih se je pogosto loteva tem,
ki jim je bila v življenju priča (sama kljub
nevarnostim, ki jih je prinašal aparthajd ni
hotela zapustiti domovine in od leta 1948 živi
v Johannesburgu). V glavnem tako opisuje
napete odnose med belsko manjšino in črnskim prebivalstvom. Med njena glavna dela
spadajo: Burgerjeva hči, Posestnik in Zgodba
mojega sina.
Tudi v pričujoči knjigi je najti napetost
med različnimi rasami. V ljubezenski zgodbi
tako spremljamo Julie Summers, belko iz Johannesburga, dobro situirano piarovko, ki pa
ima težaven odnos s svojim bogatim očetom.
Zaradi okvare avtomobila v prometni konici
spozna muslimanskega avtomehanika, ki je
v državi ilegalno. Zaljubita se, se poročita in
ko ga izženejo iz države, se odpravi z njim
v njegovo arabsko deželo. Dogajanje, ki ga
spremljamo od zunaj, pred nas postavlja tragedijo odnosa, ki se zaradi nedialoga ne more
v polnosti razviti in tako si ženska in moški
kljub istim hrepenenjem ostajata tujca. Hkrati
pa so pred nami odvije zgodba majhnih ljudi,
ki niso nikjer zaželeni.
Knjiga je lansko leto (2010) izšla pri Mohorjevi družbi Celje.
Poklical si me
Ob­ve­sti­la
Hvaljen moj Gospod
v bratih in sestrah
Kančevci
Vsak dan srečujemo ljudi, brate in sestre.
Na različne načine jih sprejemamo. Nekateri
so nam simpatični in se jih razveselimo,
drugi pa nam niso prav dosti všeč in bi se
jim najraje kar izognili. Večino ljudi, katere
srečamo, ne poznamo ne po imenu ne po
karakterju niti kakor koli drugače. Pa vendar
jih poznamo, saj so ljudje, naši bratje in sestre so, imamo istega Očeta, ki nas je ustvaril.
Ko razmišljam o človeku se spomnim
dogodka, ki sem ga doživel v času noviciata
v Italiji. Med svetimi mašami, katere sem na
začetku zaradi jezika pa tudi zaradi raztresenosti, le delno razumel, me je večkrat mučilo
dolgočasje. Med eno takih ''dolgočasnih''
maš sem se zazrl v vernike, ki so pristopali
k obhajilu. V obrazih in postavi teh mojih
bratov in sester sem opazil lepoto. Mladi
in odrasli, otroci in ostareli, nagubani in
mladostni, elegantni in sključeni, moški in
ženske … vsi so se mi zdeli lepi. Na njih sem
uzrl v nekaj globljega. Uzrl sem lepoto, ki jo
je Bog stvarnik vtisnil v vsakega izmed njih.
Bog, ki je lepota, kot pravi sv. Frančišek v
hvalnici Bogu najvišjemu, ne more ustvarjati, kar ne bi bilo lepo. Meni so se med to
''dolgočasno'' mašo odprle oči, da sem to
lepoto, ki jo je Bog vtisnil v človeka, uzrl
prav v vsakem.
Od tega dne dalje večkrat opazujem ljudi,
ki se mi na prvi pogled ne zdijo simpatični,
ko pa jih pogledam nekoliko drugače v vsakem obrazu, gubi, izpuščaju, brazgotini in
sploh v celotni osebi, ki jo opazujem, lahko
vidim lepoto, ki jo je zarisal stvarnikov prst.
Br. Jakob Kunšič
4. – 6. november 2011: Duhovne vaje za
Frančiškov svetni red
11. – 13. november 2011: Svetopisemske
figure. Vodita Janja Lajevec in br. Primož Kovač
18. – 20. november 2011: Pevski konec tedna.
Vodijo bratje kapucini s sodelavci
20. november 2011: Praznovanje 1. obletnice
poroke
25. – 27. november 2011: Duhovne vaje z očeti
vere. Vodi br. Miran Špelič
29. december – 1. januar 2012: Duhovna
obnovsa s silvestrovanjem za družine in druge.
Vodijo bratje kapucini s sodelavci
Prijave in informacije: Dom duhovnosti,
Kančevci 38, 9206 Križevci v Prekmurju, tel.:
02/554-11-38, 02/554-10-78, 041/705-042.
E-pošta: [email protected]
Vipavski Križ
26. - 31. december 2011: Osebno spremljane
duhovne vaje v Frančiškovem duhu (Vodijo
br. Jožko Smukavec, br. Matej Nastran, br. Jaro
Knežević in br. Miha Sekolovnik)
Vse dogajanje najdete tudi na: http://kapucini.rkc.si
41
Ali veš ...
Zabavni zakoni, ki veljajo še danes
l V angleškem parlamentu je prepovedano
umreti.
l V Angliji se smatra za izdajo, če znamko, na
kateri je oseba iz kraljevske družine, prilepiš
na pismo z glavo navzdol.
l V Franciji je prepovedno poimenovati prašiča Napoleon.
l V Alabami je prepovedano voziti avtomobil
z zavezanimi očmi.
l V Ohaju boste plačali kazen, če boste dali
ribi piti alkohol.
l V Miamiju na Floridi je prepovedana uporaba rolke na policijski postaji.
l Na Floridi lahko neporočeno žensko, ki v
nedeljo skoči s padalom, zaprejo.
l V angleškem mestu York lahko ubiješ Škota
znotraj mestnega obzidja, če ta nosi s seboj
lok in puščice.
l V Vermontu mora žena dobiti pisno dovoljenje od moža, da lahko nosi zobno protezo.
l Glava mrtvega kita, najdenega na obali Velike Britanije, je last kralja, rep pa pripada
kraljici (v primeru, da potrebuje kosti za svoj
steznik).
l V Kanadi se ne sme po glavni ulici hoditi z
nezavezanimi športnimi copati.
l V Connecticutu je prepovedano prečkati
cesto po rokah.
l V Michiganu so možje lastniki ženinih las.
l V Kentuckyju je prepovedano prenašati
sladoled v hlačnem žepu.
l V Teksasu je prepovedano pisati grafite na
kravo.
l V Mainu je prepovedano privezati žirafo k
telefonski govorilnici ali ulični svetilki.
l V mestu Berkeley v Kaliforniji je prepovedano požvižgati svojemu izgubljenemu
kanarčku pred sedmo uro zjutraj.
Nikoli ne bom imela otrok. Slišala sem,
da je potrebno 9 mesecev, da se naložijo.
OK … Tiskaj!
42
Kdo bo
iz mene
izvabil
čudovite
zvoke?
Ujeto v objektiv
Spanje pravičnih je brez strahu
Se Assisi nagiba,
ali smo
kaj popili?
Modna
pista samo
zame in
še veter v laseh
Spusti sidro na globoko
Kar ostani za rešetkami
Mi lahko zgradimo,
kar želimo
Prosim,
pozorno poslušajte…,
da ne bo tralala…
Večeras je
naša fešta…
Mc' donalds bo vsem
romarjem častil malico
In vedno se mi je zdelo, da je vsak človek poklican,
da napiše to svojo pesem. Piše jo sam, seveda s pomočjo
drugih; vsak, ki ga sreča v življenju, zapusti nek verz.
Piše jo z Božjo pomočjo. Milada Kalezić