Gospodarstvo na kočevskem Kočevska je na področju gospodarstva zelo zaostala. To žal potrjujejo naslednji kazalci: zelo visoka stopnja brezposelnosti, ki presega 18% in je močno nad državnim povprečjem, težka zaposljivost brezposelnih (več kot 50% jih ima le osnovnošolsko izobrazbo), ki postajajo trajno brezposelni, dokaj negativna izobrazbena struktura prebivalstva, kjer prevladuje v primerjavi z drugimi regijami nižja povprečna stopnja izobrazbe, primerljivo z drugimi regijami je na Kočevskem manjši delež majhnih podjetij, prav tako imamo povprečju velja nizka stopnja dodane vrednosti našega gospodarstva. Dnevna migracija aktivnega prebivalstva v druge zaposlitvene centre, predvsem v Ljubljano je velika. Kaj lahko za izboljšanje takšnih razmer stori Občina Kočevje? Sinergija kočevskega gospodarstva je bistvena in pri tem ima skrajno pomembno vlogo občinsko vodstvo. Povsem jasno je postalo, da država in EU podpirata predvsem tiste razvojne projekte, ki združujejo regioinalne gospodarske potenciale. Temu primerna so razvojna sredstva – desetine milijonov evrov, vendar le ob pomembnih la30 stnih vloženih sredstvih. Ker so investicijska sredstva v kočevskem gospodarstvu zelo omejena, je zato nujno zagotoviti mreženje gospodarstva. Javno-zasebno partnerstvo je nedvomno ključ do uspeha v okolijih, kot je Kočevska. To pa je možno prav s tesnim sodelovanjem občinskih struktur in gospodarstva. Konkreten projekt, ki ga sam vidim kot zelo strateškega, pa je nadgradnja in posodobitev energetskega sistema na Kočevskem – daljinsko ogrevanje na lesno biomaso (DOLB). Trenutno delujoča kotlovnica na lesno biomaso je danes tehnološko in finančno že zaostala investicija. Saj deluje le v zimskem času na principu ogrevanja vode za odjemalce, hkrati pa ne dosega zadostne moči (priključna moč 2.5 krat presega moč same kotlovnice), bistveno ni spremenila energetskih sposobnosti Kočevske. Nujno je potrebno kotlovnico nadgraditi na principu soproizvodnje toplotne in električne energije, kar pomeni, da se s pomočjo goriva (biomase) proizvaja vodna para, le ta pa se uporablja za pogon parne turbine za proizvodnjo električne energije ter za zagotavljanje toplotne energije za daljinsko ogrevanje in industrijske porabnike. Takšen sistem omogoča obratovanje preko celega leta in stabilno proizvodnjo toplotne in električne energije za uporabnike. Ta električna energija se nato po višji ceni prodaja Republiki Sloveniji, ki za energijo pridobljeno iz obnovljivih virov ponuja visoke subvencije. Posledično se sredstva vračajo v proračun Občine Kočevje. Vendar to še ni vse. Pomemben pasovni porabnik toplotne energije (vodne pare) so tudi podjetja na Kočevskem. To so Melamin d.d. Kočevje, NOLIK d.d in Ljubljanske mlekarne d.d., ki za svoj proizvodni proces potrebujejo toplotno energijo preko celega leta. S tem pa na videz zgolj ekonomsko upravičljiva investicija za samo občino postane pomemben nosilec razvoja gospodarstva, ki sedaj paro proizvaja s pomočjo kurjave fosilnih goriv in posledično povečuje fiksne stroške podjetja ter zmanjšuje njegovo konkurenčnost na trgu. To tudi pomeni, da investicija v tovrstni energetski blok ne bo zahtevala proračunskih sredstev Občine, temveč bo takšen projekt vzorni primer javno-zasebnega sodelovanja, kar nedvomno pomeni finančno vzdržnost projekta in soliden donos. Če pa k temu prištejemo, da tovrstne kotlovnice omogočajo vključitev ekološko nespornega stranskega produkta kočevskih čistilnih naprav – odpadnega blata, se na račun tovrstnega energenta še dodatno znižajo stroški proizvodnje postopka kogeneracije, kakor tudi stroški transporta in odlaganja odpadnega blata. Takšen projekt bi po mnenju strokovnjakov v Kočevju zagotovil nova delovna mesta zaradi obratovanja in vzdrževanja sa- mega energetskega sistema ter nova delovna mesta zaradi atraktivnejšega investicijskega okolja – nizka cena energenta. Drastično bi se pocenili stroški za ogrevanje prebivalcev – približno za 50%, zagotovljen bi bil finančni dobiček od prodane električne energije in rešeno bi bilo vprašanje odstranjevanja odpadnega blata Komunale Kočevje, katerega proizvodnja znaša okoli 10.000 ton na leto. Tako pridobljena toplotna energija je zelo poceni energent, zato ga bi bilo finančno vzdržno vključiti v turistično dejavnost. Povedano z drugimi besedami, mesto Kočevje bi lahko ponovno imelo plavalni bazen, omogočen pa bi bil začetek za razvoj wellness dejavnosti, ki praviloma spremlja vire cenovno ugodne energije, s kakršno razpolagajo terme po Slovenskem. Tako bi bili načrti za oživitev kočevskega jezera bistveno bolj realni, saj bi bili stroški ogrevanja vode zanemarljivi. Hkrati pa tako pridobljena in cenovno ugodna energija predstavlja nove možnosti tudi na področju kmetijstva. V Prekmurju se vse bolj uveljavljajo ogrevani steklenjaki, ki jih ogrevajo s cenovno ugodno geotermalno energijo. Zanemarljiva pa je tudi nadgradnja kogeneracijskega modela z možnostjo trigeneracije, ki poleg predstavljene proizvodnje toplote in električne energije predstavlja možnost hlajenja. S paro je namreč možno ob uporabo absorbcijskih hladilnih agregatov proizvajati tudi hladno vodo za klima naprave. Tak sistem ima Barcelona, kjer imajo centralni hladilni sistem za celo mesto (okoli enega milijona ljudi). To pomeni, da prebivalci ne bi rabili klima naprav, ampak bi v poletnih mesecih uporabljali daljinski sistem hlajenja. Zgolj predstavitev tega projekta dokazuje izjemno povezanost in prepletenost sodobnega gospodarstva tako finančno (v smislu vlaganj) kot vsebinsko (v smislu dejavnosti). To je mogoče izključno s tesnim sodelovanjem med občinskimi oblastmi in vsemi v gospodarstvu, ki si želijo razvoja, napredka in novih delovnih mest. Prav to pa so izhodišča moje kampanije, mojih sodelavcev in vodenja občine, če boste volilke in volilci zagotovili zaupanje. Kočevski utrip avgust 2010 PLAČAN PR ČLANEK Občina Kočevje sicer ni in ne more biti aktivni udeleženec gospodarskega razvoja, mora in more pa pomembno vplivati na oblikovanje okolja, ki bo omogočalo gospodarsko rast in razvoj. Zato je potrebno gospodarstvo, kolikor je to le mogoče, razbremeniti različnih taks in drugih obremenitev, ki jih mora izdvajati v proračun občine. Zagotoviti je potrebno takšne postopke, kjer se bodoči investitorji ne bodo spotikali ob administrativne ovire pri pridobivanju lokacijskih dovoljenj, informacij, gradbenih dovoljenj in podobno. Izboljšanje investicijskega okolja je predpogoj za domače in tuje vlagatelje. Izgradnja industrijskih con na Kočevskem je sicer dobra osnova, zmanjkalo pa je zavzetosti za konkretno iskanje partnerjev in investitorjev, čemur je potrebno nameniti bistveno več pozornosti. Občinsko vodstvo mora postati bolj aktivno. Vlaganje v izgradnjo gospodarsko pomembne kritične infrastrukture je zato nujno. Izboljšati je potrebno cestno ter oživiti železniško povezavo med Kočevjem in Ljubljano; nadgraditi je potrebno ostoječo telekomunikacijsko omrežje ter razmisliti o plinifikaciji Kočevske, s čimer bi se neposredno znižali fiksni proizvodni stroški vlagateljev in povečala njihova konkurenčnost na trgu. Tako za vlagatelje kot kočevske podjetnike bi zagotovo bila zelo zanimiva štipendijska shema, ki bi jo morali oblikovati gospodarstveniki v sodelovanju z občino Kočevje in izobraževalnimi institucijami na Kočevskem. Strateška štipendijska politika bi pomenila dvoje: prepoznavanje potreb kočevskega gospodarstva in racionalnejše načrtovanje kariernih poti mladih s Kočevske. Številne diplomske, magistrske in doktorske naloge, ki jih pišejo kočevski študentke in študenti bi s tovrstno shemo lahko reševale številne težave na različnih področjih.