Himna in oda
Lirski pesniški obliki slavilnega značaja. V antični ter judovsko-krščanski tradiciji
je himna slavilna, hvalna pesem Bogu (npr. psalmi). Danes poznamo himno kot
slavnostno pesem priložnostnega značaja (npr. državna himna), pisano v
privzdignjenem (včasih patetičnem) tonu. Za odo je tako kot za himno značilna
slavilna drža izpovedovalca (pisca), le da je imela v zgodovini za razliko odhimne
oda bolj posvetni karakter in je bila pisana v formalno strožje oblikovanih kiticah.
Za odo in himno je značilna spoštljiva distanca do opisovanega predmeta (človeka,
vrednote itn.), oda je za razliko od himne bolj osebnega značaja.
Himna
Mačje gore, mačja rek
in na reki mačji brod –
tu živi od pamtiveka
plemeniti mačji rod!
Kratkodlaki, dolgodlaki
mački v slogi tu žive,
in čeprav so korenjaki,
žalega si ne store.
Naša čast in naša slava,
nepozabni, mili kraj,
staroslavna očetnjava –
bodi mačja vekomaj!
(Kajetan Kovič: himna Mačjega mesta. Kajetan Kovič: Mačji sejem, Ljubljana:
MK, 1999.)
Oda (odlomek)
Gospodična Magdalena,
jest se h godu njih imena
'z celga srca veselim
in vse dobro njim želim.
Naj jim vse po sreči grede,
naj srece njih vse posede,
kar toisto le želli,
al njih samo veseli.
Naj jim bodo fantje zvesti,
naj le prav za njimi lesti
ino ljubit njih začno,
dokler njih en sam dobó. /.../
(Jurij Japelj, Oda god ene mlade gospodične /1783/. Alfonz Gspan: Cvetnik
slovenske vezane besede, Ljubljana: SM, 1978, 225.)
Nonsense
Nonsensna ali nesmiselna poezija je zabavna, vedra, po navadi nelogična poezija,
ki se poigrava tako s smislom in pomenom besed kot z rimami. Posebej je taka
poezija razvita v angleškem svetu. Med najbolj znanimi začetniki nonsensne
poezije je Edward Lear (1812-1888), ki je otrokoma svojega delodajalca pisal
kratke nesmiselne verze in jih obenem še ilustriral. Zelo znana oblika nonsensne
poezije je limerik (sestavljen je iz petih verzov, od katerih so 1., 2. In 5. daljši in se
med seboj rimajo, 3. in 4., ki se rimata med seboj, pa sta krajša). Seveda pa je
nonsensna poezija lahko zapisana tudi formalno svobodno.
Boris A. Novak
Vesela jutranja uspavanka
Bilo je pozno jutro.
Vstal sem in se slekel.
V shrambi sem zaman iskal zobe za ščetkico.
Nato sem si spekel oko na janca
in pojedla me je žlica.
A še zmeraj sem cel –
cel, debel in vesel!
Izštevanka
To je tip izvorno ljudske, po navadi nonsensne literature, namenjen izštevanju otrok
pred igro. Izštevanka je lahko smiselna, a po navadi je sestavljena iz sicer smiselnih
besed, ki so med seboj povezane v nesmiselne zveze (lahko pa je sestavljena kar iz
povsem nesmiselnih besed). Po navadi je izštevanka ritmično urejana in rimana, na
koncu lahko stoji stalna besedna zveza, ki preostalega igralca izšteje (»ti loviš«,
»vija vaja ven«, »en dva tri« ipd.).
An ban, pet podgan,
štiri miši, v uh me piši,
vija vaja ven!
Ali:
Ekate pekate cukate me
Fibe fabe domine
Ektum pektum kufer štuc
Kvinte kvante ven ga fuc
Ali:
Dane Zajc
Ladja
Reci lipa, ti si pipa.
Reci lajna, ti si cajna.
Reci ladja, polna sadja.
Reci lok, nima rok.
Reci lov, skrij se v rov.
Reci luč, ti si fuč!
Izbrana literatura:
Boris A. Novak: Oblike srca. Ljubljana: Modrijan, 1997.
Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: DDU Univerzum, 1983. (Več izdaj.)
Uwe Spörl: Basislexikon Literaturwissenschaft. Paderborn: Schöning, 2004 (UTB 2485).