Madžarska (Budimpešta) z avtom in peš (31. 12. 2011–2. 1. 2012)
Madžarska (Budimpešta) z avtom in peš (31. 12. 2011–2. 1. 2012) Na pot se je treba ponavadi pripraviti in se seznaniti z nekaj osnovnimi podatki o drţavi oz. mestu, v katerega si namenjen. Občasno je seveda dobrodošlo tudi brezglavo potovanje in spoznavanje neke drţave iz prve roke, a lahko takšen pristop pripelje tudi do kakšnih nepotrebnih nevšečnosti, ki pa se jih da, če si v dobri druţbi, tudi prebroditi. Ko smo se na pot v madţarsko prestolnico Budimpešto odpravili mi, smo izbrali neko srednjo pot, malo pripravljenosti in malo brezglavosti, to pa je pripeljalo do popolne kombinacije in predvsem dobrega počutja. Madţarsko vsi poznamo po ogrskih salamah, pekoči papriki in seveda madţarskem nakupovalnem središču Lenti, ki se nahaja malo čez mejo z našo deţelico Slovenijo. Bili so časi, ko smo Slovenci hodili (mi še takrat v spremstvu staršev) v trumah po nakupih raznolike slabe, a poceni robe v »poceni« Madţarsko. Ti časi so minili in tudi cene niso nič kaj več ugodne, a še vseeno so malenkost niţje kot doma. Madžarska Madţarska je lepa ravninska deţela, za naše razmere pa tudi precej velika. Je naša vzhodna soseda. Drţava se nahaja v srednji Evropi in meji na jugozahodu s Slovenijo, na zahodu z Avstrijo, na severu s Slovaško, na vzhodu z Ukrajino in Romunijo, na jugu pa s Srbijo in Hrvaško. Njena površina meri 93030 km2, njeno glavno in največje mesto pa je Budimpešta, kamor smo se za silvestrovanje namenili tudi mi. Pribliţna ocena števila prebivalcev za leto 2011 je 9.979.000, kar je skoraj petkrat več, kot je nas. Seveda pa je potrebno omeniti, da na Madţarskem, natančneje v Porabju, prebiva tudi slovenska manjšina, ki šteje okoli 7000 ljudi. Malo, a vseeno pomembno število, tudi v smislu mednarodnih odnosov med drţavama. Madţarska ima bogato zgodovino. Prostor današnje Madţarske je bil v zgodnjem srednjem veku na močnem »prepihu« in pod velikim pritiskom različnih ljudstev. Sprva so na to področje, ki je bilo pod nadzorom Rimskega cesarstva, okoli leta 409 prispeli Huni, pozneje pa je bilo to območje še pod nadzorom Gotov, Langobardov in Obrov oz. Avarov. Nato je knez Arpad nomadske Madţare – plemena, ki izvirajo z Urala in so poseljevala območje vzhodno od reke Tise – leta 896 popeljal v ravna prostranstva Panonije. Naselil se je na območju današnje Budimpešte. Kasnejši razvoj Madţarov je potekal v duhu pokristjanjevanja. Štefan (Istvan) iz rodbine Arpadov, pri nas znani tudi kot Arpadoviči, je bil »prvi« Madţar, ki je okoli leta 985 sprejel krščansko vero, kasneje ga je med drugim tudi zaradi tega dejanja papeţ Silvester II. januarja leta 1001 okronal za prvega madţarskega kralja Števana (Istvana) I. Štefan I. je tako še bolj utrdil arpadsko dinastijo, ki je nato obstajala še dobrih 300 let. Eden izmed pomembnejših vladarjev Madţarske je bil tudi Matija Korvin (Hunyadi) (v slovenskih pripovedkah in pesmih znan tudi kot kralj Matjaţ (izpod Pece)), ki je bil sin transilvanskega plemiča Janosa Hunyadija, ta pa se je zapletel v nasledstveno vojno s Habsburţani, pa tudi s Celjskimi knezi, v okviru tega boja pa so leta 1456 v Beogradu privrţenci Hunyadija umorili poslednjega Celjskega kneza, Ulrika II. Celjskega. Leta 1458 je postal Matija Korvin kralj Madţarske, po letu 1485 pa je zavladal tudi večini slovenskih deţel in vojvodini Avstriji. Šele po njegovi smrti leta 1490 so prešle te deţele nazaj k Habsburţanom. V tem času pa je za Madţare prišla 1 z juga in jugovzhoda velika groţnja, ki je ogrozila obstoj Madţarske, Turki. Po bitki pri Mohaču leta 1526 so bile krščanske vojske popolnoma poraţene, tako pa so Turki prevzeli vajeti v svoje roke. Dogajanje v tem delu Evrope je postalo odvisno od njihove volje. Šele z mirom v Sremskih Karlovcih leta 1699 in »dokončnim« mirom leta 1718 v Poţarevacu med Habsburško monarhijo in Otomani se je začela tehtnica nagibati v prid krščanskim silam. Od takrat naprej se začenja tudi drastičen zaton Otomanskega imperija. No, Habsburţani pa so s spretno politiko vedno bolj vplivali na Madţare in tako so bolj z zvijačo kot z vojsko zavzeli Madţarsko. Prevzem se je končal leta 1687, ko so se Madţari (v veliki meri tudi zaradi odpora do Turkov) dokončno odrekli pravici do imenovanja svojega kralja in so krono predali habsburškemu cesarstvu, ki je nato na tak ali drugačen način vladalo Madţarski do konca I. svetovne vojne oz. do leta 1918. Na Madţarskem je leta 1848 prišlo do revolucije, naperjene proti Habsburţanom pod vodstvom Lajosa Kossutha in Lajosa Batthyanya, ki je bila sprva uspešna, a je s pomočjo ruskega carja Nikolaja I. doţivela v letu 1849 hud poraz. Zaradi zunanjepolitičnih, pa tudi notranjepolitičnih problemov, so bili Habsburţani prisiljeni leta 1867 pristati na dualistično monarhijo z Madţari. Tako se je od tistega leta dalje začela imenovati monarhija Avstro-Ogrska. Zadnji kralj Madţarske je bil leta 1916 okronani avstrijski cesar Karel I. Habsburško-Lotarinški (na Madţarskem kralj Karel IV.). Leta 1919 je bila za kratek čas pod vodstvom Bela Kuna ustanovljena Madţarska sovjetska republika. Leta 1920 je bila ponovno vzpostavljena monarhija, a tokrat brez kralja, temveč samo z regentom, Miklosom Horthyem. Po II. svetovni vojni je na Madţarskem zavladal komunizem. Obdobje komunizma je trajalo do leta 1989, z vmesnim pretresom med madţarsko revolucijo leta 1956, kjer so v boju proti oblasti in proti odvisnosti od Sovjetske zveze ubili Imre Nagya, takratnega madţarskega premierja, in mnogo civilistov. Umrlo pa je tudi dosti sovjetskih vojakov. Februarja leta 1989 je komunistična oblast ţe slutila spremembe, ki so preplavile nazadnje vso vzhodno Evropo, in dovolila ustanavljanje opozicijskih političnih strank. Oktobra istega leta se je Ljudska republika Madţarska preimenovala v Republiko Madţarsko, januarja leta 1990 pa so izvedli prve svobodne volitve po letu 1919. Madţarska je skupaj z nami in še nekaterimi ostalimi evropskimi drţavami po desetletju pogajanj 1. maja 2004 postala polnopravna članica Evropske unije (EU). Pet let prej pa je ţe postala članica NATO zveze. Danes je na Madţarskem na oblasti konservativna desna politična stranka Fidesz pod vodstvom Viktorja Orbana, ki je pričela z reformami, ki jih mnogi Madţari ne odobravajo in jih nekateri protestniki označujejo za reforme in spremembe ustave, ki vodijo nazaj v srednji vek. Tudi EU Madţarski sporoča, da njihove spremembe ustave niso v skladu z zakoni EU, kar pa začenja na ţalost krhati odnose Madţarske, ki je tudi predsedovala EU, z ostalimi drţavami članicami. Pot po Madžarski Na pot proti Budimpešti smo se z avti odpravil iz Celja 31. 12. 2011 okoli 11:30. Malo vprašljivo je bilo, koliko časa bomo potrebovali, da bomo prispeli na cilj. Pot do Budimpešte iz Celja je dolga okoli 390 km, kar pa me je pozitivno presenetilo, ker sem odkrito povedano pričakoval, da je nekoliko daljša. O tem, kako drago gorivo je pri nas, niti ne bi veliko govoril, ker to ţe tako ali tako vsi vemo, bi se pa seveda obdregnil ob zelo drag javni prevoz, kar je tudi eden izmed razlogov, zakaj smo se odločili, da krenemo na pot z avtomobili, kar je 2 kljub zelo dragem gorivu še vseeno občutno cenejše, kot če bi potovali z javnim prevozom. Šli smo z dvema avtomobiloma, v vsakem smo bili trije. Pot nas je stala tja in nazaj okoli 30 € na glavo, kar je v primerjavi z javnim prevozom seveda poceni, pa še potovanje je bolj udobno! Večino poti je potekalo po avtocesti, kar je super, ker če malo poškiliš in se pelješ kakšen kilometer ali dva na uro čez omejitev, a vseeno s konkretnimi postanki, prispeš v Budimpešto v dobrih treh oz. v slabih štirih urah. Slika 1: Tabla za Budimpešto malo naprej od Maribora To, da moramo za slovenske avtoceste uporabljati vinjeto, ţe tako vemo, mogoče pa še kdo od vas ne ve, da imajo tudi sosedje Madţari za uporabo avtoceste vinjete. Te obstajajo za osebna vozila v obliki 4-dnevnih, 10-dnevnih, mesečnih in letnih vinjet. Cena 4-dnevne vinjete se skozi leto spreminja, mi smo zanjo na zadnji Petrolovi črpalki pri Pincah pred Slovensko-Madţarsko mejo odšteli 5,79 €. Da ne pozabim omeniti, kljub temu da je Madţarska v EU, se ni odločila, do bo sprejela skupno valuto Evro, in tako še kar uporablja svojo valuto, in sicer madţarske forinte (HUF). Za 1 € dobite v Sloveniji pribliţno 315 HUF, na Madţarskem pa malo manj, okoli 305 HUF za 1 €. Madţarska vinjeta ni kot naša ali avstrijska, ki jo nalepiš na vetrobransko steklo, ampak dobiš kar natisnjen listič, na katerem mora biti zapisana registrska številka vašega avtomobila, ki jo pred tem poveš prodajalcu. Vinjeto je treba imeti ves čas v avtu oz. pri sebi, če te na avtocesti ustavi policija in zahteva, da jim le-to pokaţeš. Skratka, po nakupu vinjete smo ţe prispeli na Madţarsko. Mejni prehod označuje le majhna tabla, ki sporoča, da smo na Madţarskem, če pa le-to spregledate, pa boste kmalu opazili table z madţarskimi napisi, v jeziku, ki spada v ugrofinsko jezikovno skupino in ga večina Slovencev ne razume popolnoma nič. Na to, da ni več mejnih prehodov, pa se še dandanes nisem popolnoma privadil in se mi ob prečkanju meje še vedno zdi fino, da nam ni treba več čakati v tistih brezkončnih kolonah izpred nekaj let. Na začetku smo se nekaj kilometrov peljali po regionalni cesti, ki pa se kasneje razširi v avtocesto. Med voţnjo sem kmalu čez mejo opazil napise Lenti, kar pa mi je takoj obudilo spomine iz otroštva, o čemer sem govoril ţe na začetku tega pisanja. Nakupovalna meka Slovencev, oz. vsaj Štajercev, Prlekov in Prekmurcev, pa seveda še koga. Madţarske sicer ne poznam dobro, ker sem bil pred tem na Madţarskem (razen v Lentiju) samo enkrat, ampak narava mojega študija me je vsaj iz knjig in iz predavanj na fakulteti spoznala še z nekaj Madţarskimi mesti in kraji. Tako smo se po kakšnih slabih 60 kilometrih voţnje po Madţarski peljali mimo table, na kateri je pisalo 3 Nagykanizsa (Velika Kaniţa). Nekaj znanega mi je bilo v tem imenu, zato sem napel male sive celice in se spomnil na zelo zanimivo prigodo, ki se je nekoč pripetila v tem mestu. Protihabsburška zarota. Hrvaško in madţarsko ozemlje je bilo v 17. stoletju pod močnim pritiskom Habsburţanov, prav tako pa tudi Turkov. Turki so se na samem začetku stoletja ustalili v neposredni bliţini Velike Kaniţe, kar pa je tamkajšnje plemstvo puščalo v veliki nemilosti. Prošnje, ki so jih hrvaški in madţarski plemiči naslavljali na habsburški dvor za pomoč pri obrambi proti brezboţnim Turkom, niso bile uslišane, to pa je privedlo do kovanja protihabsburške zarote. Idejni vodja zarote je bil ban Nikola Zrinski, po njegovi smrti leta 1664 pa je njegovo vlogo prevzel njegov brat Peter Zrinski, ki pa je k zaroti pritegnil tudi svaka Franca Krištofa Frankapana, zeta Franca Rakoczya ter še nekatere druge plemiče, med njimi je bil tudi štajerski plemič Ivan Erazem Tattenbach. Zarotniki so se povezovali tudi s tujim plemstvom, med drugim tudi s francoskim kraljem Ludvikom XIV. Protihabsburška zarota je bila razkrinkana, še preden jim jo je uspelo izvesti, zarotniki pa so bili kaznovani s smrtjo. Posledice pa so bile pogubne v ozemeljskem in tudi političnem smislu tako na Madţarskem, kot tudi na Hrvaškem. Avtocesta je za razliko od naše večinoma zelo ravna, skoraj malo dolgočasno potovanje po ravnini pa popestri čudovit pogled na velika prostranstva na levi in desni strani avtoceste, z velikimi oranimi njivami in ogromnimi travniki, katerih velikost prekinjajo listnati gozdovi. Še kakšnih 30 kilometrov naprej od Velike Kaniţe pa se prikaţe malo na levo pred nami modrikasta lisa, ki predstavlja jezero Balaton, madţarsko poimenovanje jezera pa izhaja iz slovanske besede blato, zato mi imenujemo jezero Blatno jezero. Ogromno Blatno jezero predstavlja Madţarom morje, saj svojega nimajo, njegova velikost pa je res izjemna, saj njegova površina zajema zavidljivih 5181 km2 in ga s tem uvršča na prvo mesto po velikosti v celotni srednji Evropi. Po dobrih 90 km voţnje ob Blatnem jezeru smo se od njega poslovili, na poti pa sem opazil še eno zanimivo tablo, na kateri je pisalo Veszprem, to mesto pa Celjani poznamo predvsem po rokometu in po njihovi športni dvorani, ki je čista kopija celjske športne dvorane Zlatorog. Veszpremski rokometni klub je prvoligaš in večkratni madţarski drţavni prvak. Seveda pa je tudi eden izmed najboljših klubov v Evropi. Stari Budim, Budim in Pešt – Budimpešta Budimpešta je glavno mesto Madţarske. Po ocenah v letu 2011 je imela Budimpešta 1.733.685 prebivalcev in kar 3.284.110 prebivalcev s poseljenim primestjem. Je šesto največje mesto v EU. Budimpešta je internacionalno mesto, kjer se zdruţujejo vse narodnosti in rase tega sveta. Je sodobno in razvijajoče se mesto. Ima dobro organiziran javni prevoz, avtobusi, trolejbusi, tramvaji in podzemna ţeleznica povezujejo različne dele mesta. Podzemna ţeleznica ima tri linije, v izgradnji je tudi četrta. Rumena linija podzemne ţeleznice je bila zgrajena ţe leta 1896, kar pomeni, da je najstarejša podzemna ţeleznica na celinskem delu Evrope in da je nasploh ena izmed najstarejših podzemnih ţeleznic na svetu, za londonsko podzemno ţeleznico, zgrajeno leta 1863. Arheološke najdbe dokazujejo poseljenost območja današnje Budimpešte ţe v kameni dobi. Pozneje so to območje naselili Kelti. Na temeljih keltske naselbine pa so Rimljani leta 89 ustanovili mesto Aquincum. Aquincum je v času Rimljanov sluţilo kot glavno mesto rimske 4 province Spodnje Panonije. V 5. stoletju so na to območje prišli Huni in na tem mestu zgradili svoje mesto. No, na to področje so vdirala v kasnejšem obdobju tudi druga ljudstva, do dokončnega prihoda Madţarov, ki so območje današnjega mesta zasedli leta 896. Postopoma so nastala na tem območju tri mesta: Obuda (Stari Budim), Buda (Budim) in Pest (Pešt). Leta 1541 so to območje zasedli Turki. Tu so vztrajali vse do leta 1686, ko so zdruţene krščanske sile (Madţari, Nemci, Hrvati, Slovenci, Srbi, Čehi, Angleţi, Francozi, Španci, Italijani, Nizozemci, Danci, Švedi idr.) končno uspele premagati Turke in jih pregnati iz območja današnje Budimpešte. Po tem je Budimpešta prešla v roke Habsburţanov. Vsa tri stara mesta so se leta 1873 zdruţila v eno mesto. In od takrat naprej govorimo o današnji Budimpešti. 31. 12. 2011 1. dan (večer – noč): Po slabih 100 kilometrih od Blatnega jezera smo prispeli v Budimpešto. Kot se za večmilijonsko mesto spodobi, se vpadnica v mesto razširi iz dvopasovnice v tripasovnico, kar pot do mesta obvaruje pred večkilometrskimi kolonami, sicer pa na praznični dan, kot je silvestrovo, tako ni bilo nikakršne gneče na cesti. K sreči smo se po mestu odlično znašli, seveda tudi s pomočjo sodobne tehnološke napravice, ki jo poznamo pod imenom navigacija. Ta nam je pomagala priti na cilj, pred naš hostel Good Morning Budapest Hostel. Pred hostel smo prispeli okoli 16:30 ure. Hostel se nahaja v samem centu Pešta, nekaj sto metrov od znanega madţarskega parlamenta. No, tudi s parkiranjem nismo imeli problema, saj smo parkirali čisto pred vrati, ker so bili prazniki, pa je bilo parkirišče zastonj. Receptorka hostela nas je toplo sprejela v tekoči angleščini »with British accent«, kar nas je pozitivno presenetilo, po pravici povedano smo bili zanjo pravi mali amaterji v uporabi angleškega jezika. Hostel smo rezervirali ţe kakšna dva meseca pred odhodom, cena nočitve pa je znašala 12,50 € oz. 3190 HUF. Račun smo poravnali kar vnaprej. Namestili smo se v sobo, ki je bila super, tudi sanitarije in skupna kuhinja so bili urejeni prijetno in v duhu domačnosti. Nad čistočo se tudi ni bilo za pritoţevati. Ob vsej tej sodobni tehnologiji je treba omeniti tudi to, da ima hostel svoj brezţični internet (wireless internet) in da imajo kodo zapisano na skrivnem mestu, ki ti ga izda receptor/ka. Receptor je prisoten v hostelu 24 ur na dan. Slika 2: Good Morning Budapest Hostel Za silvestrovo noč primerno smo pričeli z nazdravljanjem. Mimogrede, v madţarščini se reče »Na zdravje!« »Egészségedre!«! Tega sem se sicer naučil ţe ob prvem resnem prihodu na Madţarsko pred slabima dvema letoma, o tem pa sem podučil še moje sopotnike. Ko nam 5 je vročina stopila v glavo, malo zaradi alkohola, malo pa tudi zaradi tega, ker imajo na Madţarskem oz. vsaj v Budimpešti očitno navado, kot smo ugotovili kasneje, v vseh notranjih prostorih »kuriti na polno«, smo se napotili s trebuhom za kruhom, saj nas je pot do Budimpešte naredila ţe pošteno lačne. Pot nas je vodila mimo bazilike sv. Štefana, s kupolo, visoko kar 96 metrov, ki je vidna iz vseh delov Budimpešte. Bazilika hrani nenavadno relikvijo – mumificirano roko kralja Štefana I. Bazilika je bila zgrajena med letoma 1851 in 1905. Nato smo zavili na Andrassy ut., proti trgu Oktogon, ta trg je največje kriţišče Pešta, poimenovan pa je po svoji oktagonalni obliki. Na ulici Andrassy se nahaja tudi znamenita državna operna hiša, ki je neorenesančna umetnina, zgrajena leta 1884. Dan za tem, ko smo mi hodili mimo operne hiše, torej 1. 1. 2012, so bili pred njo veliki protesti proti vladi Viktorja Orbana, ki je v tem času sestankovala v prostorih operne hiše. No, ko smo prispeli do trga Oktogon, smo bili ţe pošteno lačni, zato smo zavili v restavracijo, ki pa ni stregla običajne madţarske hrane, a se nismo nič kaj pritoţevali, saj smo dobro jedli, pili in moji kadilski spremljevalci so še zadnjič na Madţarskem lahko v gostinskem lokalu celo kadili, saj so s 1. 1. 2012 sprejeli nov zakon, ki kajenje v gostinskih lokalih prepoveduje, kar pa pri nas poznamo ţe nekaj let. Slika 3: Bazilika sv. Štefana Slika 4: Državna operna hiša Ko smo se okrepčali, smo še tehtali moţnosti, kje bi preţiveli noč, ali bi zavili v diskoteko na Budimsko stran ali bi silvestrovo preţiveli kar nekje na prostem. Malo brezglavo smo se podali na pot, hodili smo v smer, kamor je hodila večina, seveda z občasnimi postanki na kakšni klopci, da smo si malo pogreli naša grla in razvedrili glave. Tako smo prispeli na Vörösmarty ter, kjer se je zbrala ţe velika mnoţica ljudi. Tako se je začel večer prevešati v noč, ker pa ni bilo mrzlo in ker smo se imeli super, je odločitev, kje bomo pričakali novo leto, prišla kar spontano. Leto 2012 je tu, novo leto! Kot zanimivost, na trgu so zavrteli tudi slovensko himno, na katero smo veselo zapeli. Noč se je nadaljevala do poznih jutranjih ur, to pa seveda veste, kako ponavadi poteka. Veselo, seveda! 6 1. 1. 2012 2. dan (jutro – dan – večer): Jutro smo seveda prespali, a smo relativno zgodaj pričeli z dnevom. Rekli smo si, da ga ne gre vreči stran. Ob 11:00 smo bili ţe na poti. Nekateri med nami so neizmerno hlepeli po dozi kofeina in tako smo šli na pot proti Costa Caffeju, mimo katerega smo šli ţe prejšnji večer. Po dolgotrajnem posedanju in smiljenju samim sebi, smo prekrokani začeli z raziskovanjem Budimpešte. Ponovno smo se odpravili proti Vörösmaty teru, tam smo pojedli, ţal moram reči, verjetno najslabši in najdraţji golaţ doslej, a kaj drugega je v prazničnem času, ko si podjetni trgovci in gostinci manejo roke ob nevednosti utrujenih in lačnih turistov, skoraj ni za pričakovati. Iz trga smo se odpravili proti Donavi, po kateri plujejo ladje in ladjice in ki ločuje Budim in Pešt. Sprehod ob Donavi nam je vsem dobro del, ker nas je prijetno osveţil. Prispeli smo do verižnega mostu, ki je bil zgrajen leta 1849 in je pomenil prvi stalni prehod med Budimom in Peštom. Vhod na most čuvata iz vsake strani po dva leva, na vsaki strani mostu pa stoji ogromen stolp, na katerega so pripete orjaške verige, po katerih je most dobil svoje ime. Stolpa pa sta ponoči tudi lepo osvetljena, kar jima daje poseben čar in veličino. Po prečkanju mosta smo prispeli v Budim. Slika 5: Verižni most, ki ga varujeta leva Z gondolo, ki stane v eno smer 900 HUF, smo se zapeljali na grajski grič, na katerem stoji kraljeva palača. Kraljeva palača oz. grad se dviga nad Budimpešto in je sestavljena iz več zgradb. Večino današnje palače so zgradili v 18. stoletju, v času vladavine Marije Terezije, a so ţe pred tem na istem mestu stali dva gradova in ena palača. Prvi grad so zgradili leta 1255, a so ga leta 1458 preuredili v času vladanja Matije Korvina. Po poškodbah, ki so nastale med II. svetovno vojno, so palačo ponovno obnovili, s tem da so nekatere dele, kot je kupola, zgradili popolnoma na novo. Zadnji stanovalec v palači je bil regent Horthy, ki je tu ţivel med leti 1919 in 1945. Od tedaj je bilo tu več muzejev, vključno z Madţarsko narodno galerijo. Nato smo se odpravili proti Matijevi cerkvi mimo Sandorjevega dvorca. V dvorcu je uradna rezidenca madţarskega predsednika, zato je zgradbo mogoče občudovati samo od zunaj. Dvorec je bil zgrajen leta 1806 v neoklasicističnem slogu, leta 1944 pa je bil močno poškodovan, po vojni pa so ga skoraj v celoti obnovili. Matijeva cerkev stoji na istem mestu kot njena predhodnica iz 13. stoletja. Večji del srednjega veka je bil vstop vanjo Madţarom prepovedan; tu so lahko molili samo Nemci. Na novo so jo zgradili leta 1470 in jo 7 poimenovali po kralju Matiji Korvinu. Cerkev je bila priča več pomembnim dogodkom, od poroke kralja Matije do kronanja cesarjev Franca Joţefa I. in Karla I. HabsburškoLotarinškega (oz. za Madţare Karel IV.). Tukaj sta pokopana tudi Bela III. in njegova ţena. Ko so v začetku 16. stoletja na oblast prišli Turki, so cerkev spremenili v mošejo. Legenda pravi, da se je leta 1686 pred Turki, ki so opravljali molitve, pojavil Marijin kip. Ti so to znamenje razumeli kot znamenje poraza in čez čas je Budim res padel v habsburške roke. Cerkev je bila tudi prizorišče hudih bojev med II. svetovno vojno, obnovili so jo šele leta 1968. Ko smo vstopili v cerkev, se je v njej odvijal prečudovit koncert klasične glasbe, ki nas je napolnila z mirom in dodatno energijo za nočno raziskovanje Budimpešte. Na desni strani od Marijine cerkve pa stoji ribiška utrdba, ki je bila zgrajena leta 1895 v neoromanskem slogu kot spomenik ribiškemu cehu. Ribiška utrdba pa ponuja slikovit pogled na Donavo in na Pešt, od tam pa se najlepše vidi tudi Madžarski parlament. Madţarski parlament je bil po več desetletjih gradnje dokončno zgrajen leta 1902. V tistem času je bila to ena izmed najsijajnejših neogotskih zgradb v Evropi. Parlament je bil tedaj največja tovrstna zgradba na svetu in je pomenil simbol madţarske samozavesti v začetku 20. stoletja. Zgradbo je zasnoval Imre Steindel, profesor na budimpeški tehniški univerzi, ki je zmagal na natečaju za izbor arhitekturne zasnove parlamenta. Poslopje, ki je nastalo po navdihu zgradbe britanskega parlamenta v Londonu, je polno slik, fresk in tapiserij uglednih madţarskih umetnikov. Ţal pa si je notranjost mogoče ogledati samo v okviru vodenih ogledov, ki jih organizirajo takrat, ko parlament ne zaseda. Slika 6: Kraljeva palača na grajskem griču Slika 8: Majhen del ribiške utrdbe Slika 7: Matijeva cerkev Slika 9: Madžarski parlament v soju žarometov Iz utrdbe smo se spustili nazaj proti vznoţju Grajskega griča in se napotili nazaj proti veriţnemu mostu in Peštu. V Peštu smo opazovali novoletno okrasitev in razsvetljavo mesta 8 ter zavili proti baziliki sv. Štefan, ki je bila zelo lepo osvetljena, ogledali pa smo si še njeno notranjost. Tam smo se na vratih srečali z brati menihi, ki so vestno čuvali vhodna vrata in pazili, da bi vrgli v škatlico kakšen evro ali forint. Po vsej tej hoji smo postali ţe pošteno utrujeni in odločili smo se, da bomo z ogledi za tisti dan končali in da si zasluţimo počitek v kakšnem lokalu. Šli smo proti hostlu, ker smo se spomnili, da je v njegovi neposredni bliţini Irish pub. Tam smo se posedli in malo osveţili, ker pa so nam ţelodčki velevali, da moramo dobiti nekaj za pod zob, smo se odločili, da bomo dali vase še nekaj hitre hrane. Napotili smo se v nam vsem znani Burger King. Vsi nahranjeni in primerno utrujeni smo se napotili v hostel in tam ob druţenju, surfanju po internetu in kartanju zaključili naporen dan. 2. 1. 2012 3. dan (jutro – dan – večer): Tokrat smo bili zgodnji. Ob 10:00 je bilo treba zapustiti hostel. Ob 8:00 se je eden med nami ţrtvoval za to, da je šel plačati parkirnino za dve uri, saj na Madţarskem 2. 1. ni več praznika, tako da parkiranje ni bilo več brezplačno. Ena ura parkiranja stane 300 HUF. Ko smo se uredili in vse spakirali, smo pustili ključe pri receptorki, naloţili avte in se napotili proti Varosligetu oz. mestnemu parku. V mestnem parku lahko zastonj parkirate, kar je dobrodošla novica za tiste popotnike, ki so se odločili priti v Budimpešto kar z avtomobilom. Mestni park so leta 1896 izbrali za središče praznovanj ob tisočletnici mesta (896 so na to območje prišli Madţari). Na tem mestu so zgradili ogromno velikopoteznih poslopij, ki so kazala veličino Madţarov. Med njimi je vredno omeniti predvsem Muzej upodabljajočih umetnosti, grad Vajdahunyad in Trg herojev. Muzej upodabljajočih umetnosti je bil zgrajen leta 1906, v njem pa se nahaja največja madţarska zbirka umetnin iz vsega sveta. Sredi mestnega parka se nahaja grad Vajdahunyad, ki ga čez leto obdaja jezero, ker pa je bila ob našem obisku zima, pa ga mi ţal nismo videli. Na gradu se mešajo renesančni, gotski, baročni in romanski slogi. Zasnoval ga je Ignac Alpar v namene praznovanja ob tisočletnici Budimpešte. Z njim je ţelel na eni zgradbi prikazati razvoj madţarske arhitekture. Vsak del gradu odseva eno pomembnih madţarskih zgradb, skupaj pa predstavljajo več kot 20 znanih madţarskih zgradb. Trg herojev so prvotno uredili leta 1896. Tam so nekoč potekale tudi komunistične parade. Danes obiskovalci prihajajo tja na ogled spomenika tisočletnici Budimpešte. Slika 10: Muzej upodabljajočih umetnosti Slika 11: Grad Vajdahunyad 9 Slika 12: Trg herojev Iz Trga herojev smo se odpravili še, kot pravi potrošniki, ljudje 21. stoletja, v ogromno nakupovalno središče v središču mesta. WestEnd City Center je največji nakupovalni center v Budimpešti, v njegovi neposredni bliţini pa se nahaja tudi hotel znane verige hotelov Hilton, Hilton Budapest WestEnd. Nakupovalni center je resnično impresiven, z več kot 400 različnimi trgovinami in mnogimi restavracijami ter lokali. Mi smo le malo pokukali po trgovinah, fantje smo zavili seveda v trgovino s tehniko in malo primerjali cene s tistimi v Sloveniji. Ugotovili smo, da so malo niţje, a kake bistvene razlike ni. Nato smo se usedli v restavracijo in nekaj pojedli. Malo nas je začel preganjati čas, zato smo se odpravili še na zadnji ogled pred odhodom domov. Z avtomobilom smo se zapeljali na Budimski konec mesta na Gellertov grič, ki se dviga 140 metov visoko na zahodnem bregu Donave. Na tem griču naj bi umrl škof Gellert, ki so ga leta 1046 jezni meščani, ko jih je ta skušal spreobrniti v krščanstvo, zaprli v sod in vrgli iz vrha hriba. Na Gellertovem griču pa stoji zlovešča citadela, ki so jo zgradili Habsburţani po spodletelem uporu v letih 1848 in 1849, da bi prestrašili meščane, a je dejansko niso nikoli uporabljali za njen predvideni namen, čeprav so avstrijske sile v citadeli ostale do leta 1897. Z njenih razgledišč se odpira odličen pogled na mesto. Zraven citadele stoji ogromen spomenik svobode. Leta 1943 ga je izdelal Zsigmond Kisfaludi Strobl v spomin Istvanu, sinu regenta Horthya, ki je izginil v zračni bitki na vzhodni fronti leta 1942. Vendar zaradi bojev za Budimpešto proti koncu II. svetovne vojne spomenika niso mogli postaviti. Leta 1945 je Rdeča armada spremenila njegov prvotni namen in postal je pomnik sovjetske osvoboditve Budimpešte. Napis na podstavku je bil najprej posvečen Rdeči armadi, a so ga leta 1989 spremenili in zdaj izkazuje čast »vsem, ki so dali svoja ţivljenja za blaginjo Madţarske«. 10 Slika 13: Pogled na Pešt iz citadele na Gellertovem griču Slika 14: Spomenik svobode Ura ja bila 16:00 in začelo se je ţe temniti, zato smo počasi krenili na pot proti domu. Potovali smo hitro s krajšimi postanki, vmes nas je zabaval prečudovit sončni zahod in občasni močni sunki vetra, ki so kdaj malo prestavili naše hitro drveče avtomobile. Na cilj smo prispeli okoli 19:30 ure. Budimpešta je ogromno in čudovito mesto, polno zanimivosti in ţivljenja. Veliko ljudi in megalomanske zgradbe dajejo mestu pečat mogočnosti in neuničljivosti. Bogata zgodovina pa dela mesto čarobno in skrivnostno. Ker smo bili z avtomobili in smo se nahajali v samem centru mesta, pa smo ţal zamudili priloţnost spoznati utrip Budimpeškega javnega prometa. Vsekakor se bom v Budimpešto še vrnil, upam, da za daljši čas, in odkril kaj novega in še nedoţivetega. Za Gospodar Časa Rok Batinica 11
© Copyright 2024