Karel Drago VUICA
Karel Drago Vuica se je rodil 1. oktobra
1945 v Sp. Kungoti pri Mariboru. Po končani
gimnaziji v Novem mestu je študiral na
Pedagoški akademiji v Ljubljani slovenski jezik
in knjižničarstvo. Dolga leta je služboval kot
učitelj, sedaj je upokojen. Kot študent je svojo
fotografsko pot začel v Fotogrupi ŠOLT, pod
vodstvom znanega slovenskega fotografa,
mojstra fotografije Oskarja Karla Dolenca, ki
mu je bil dolga leta odličen mentor. Kasneje se
je srečeval z mnogimi fotografskimi mojstri in
kolegi, ki so vplivali na njegovo ustvarjanje. S
svojimi fotografijami se je udeleževal mnogih
fotografskih natečajev. Za nekatera dela je
prejel nagrade, priznanja in pohvale. Doma je
imel več samostojnih razstav, sodeloval pa je
tudi na skupinskih razstavah doma in v tujini. Je
še vedno aktiven fotograf, kar dokazuje zadnji
projekt o slovenskih frančiškanih. Fotografsko
je opremil več knjig. V svoji kolekciji pa ima
tudi fotografsko projekcijo (diavizijo) Po dolini
reke Krke – od izvira do izliva. Je član Fotokluba
Ljubljana. Živi in ustvarja v Podgorju pri
Kamniku.
Vodilo sv. Frančiška
Karel Drago VUICA
Hvaljen, moj Gospod
Zavod sv. Stanislava
Štula 23, Ljubljana Šentvid
[email protected]
Produkcija: www.artum.si
Ljubljana Šentvid, 2010
fotografska razstava
Prisrčno Vas vabimo
na odprtje fotografske razstave
Karla Draga VUICE
Hvaljen, moj Gospod,
po Frančiškovih bratih
v torek, 14. decembra 2010, ob 18. uri
v Kregarjevem atriju.
Razstava bo postavljena v počastitev
800-letnice Vodila sv. Frančiška.
Odprtje bodo s kratkim kulturnim programom obarvali
učenci glasbene šole in dijaki Škofijske klasične gimnazije.
Po odprtju Vas ob 19. uri vabimo
še v zavodsko cerkev na adventni večer ob orglah
učencev in učiteljev Glasbene šole v Zavodu sv. Stanislava
iz oddelkov za solopetje, orgle, violino in violončelo.
Iz fotografij veje vzajemno spoštovanje
med frančiškani in avtorjem, saj ni
enostavno spustiti objektiva javnosti
v svoj intimni svet. Fotograf si je moral
to zaupanje prislužiti, zato so njegove
fotografije spoštljive do portretirancev.
Le-ti so predstavljeni v najsvetlejši luči,
med svojim služenjem, ki so mu posvetili življenje. Fotografija veliko pove
o portretirancu, a po mojem mnenju vsaj
toliko tudi o fotografu. Iz razstavljenih
fotografij je razvidno, da Karlu Dragu
Vuici frančiškani pomenijo veliko več
kot samo zanimiv motiv. Pozornost, ki
jo avtor namenja fotografiranim bratom
frančiškanom, je podobna pozornosti,
ki jo namenja učenec svojim učiteljem.
Iz fotografij veje sorodna spokojnost kot
iz izrazov samih patrov. In to je največ,
kar lahko fotograf doseže. Ne, niso
pomembne nagrade in priznanja, ampak
lekcije življenja, ki jih fotograf doživi skozi
objektiv in jih potem deli z nami, gledalci.
Morda ob 800-letnici ustanovitve
frančiškanskega reda človek pomisli, kako
dobro bi bilo, če bi gospod Drago živel
pred 800 leti in bi (kot vedno) imel svoj
fotoaparat za vratom ter širok nasmeh na
licu.
Vsekakor so fotografije poklon učenca
učiteljem,
so
izraz
spoštovanja,
hvaležnosti in povezanosti z Življenjem
v življenju.
Borut Peterlin