Mare Lakovič: Svet, ki izginja – izgubljena ljudstva Afrike in Azije, Galerija Cankarjevega doma
Problematika izginjanja tradicionalnih plemenskih kultur in etničnih skupnosti, ki so zaradi številnih
zunanjih dejavnikov (globalizacije, nerazumevanja problematike etnonacionalizmov, političnih
interesov velesil, etničnih sporov itd.) obsojene na skorajšnje etnično, kulturno in lingvistično
izumrtje, je ključni moment razstave Svet, ki izginja v Cankarjevem domu. Vzorčno je predstavljenih
približno petnajst etničnih skupin iz Afrike in Azije, ki so razvrščene v štiri sklope:
1. Namibija – Hereri severa Namibije v Kaokolandu ter ljudstvo Sanov kot ene izmed genetsko
najstarejših, arhaičnih skupin modernega človeka v Bocvani in vzhodni Namibiji na območju puščave
Kalahari. Tako Sani kot Hereri predstavljajo značilni primer pogubnega civilizacijskega srečanja dveh
kulturnih svetov.
2. Južna Etiopija – dolina reke Omo kot ena izmed zadnjih afriških divjin. S sosednjim južnim
Sudanom tvori enoten, prvinski in še zmeraj skoraj nedotaknjen etnolingvistični sistem, ki kaže
približno sliko afriške celine v predkolonialnem obdobju. Predstavljene so plemenske skupnosti
Mursijev, Hamerjev, Arborov, Karov in drugih.
3. Srednja in jugozahodna Azija kot stičišče kultur, civilizacij ter hkrati prostor večnih političnih in
verskih nasprotij (Afganistan, Pakistan, Tadžikistan, kitajski Šinjang ter etnično najbolj pestra območja
Hindukuša, Karakoruma in Pamirja).
4. Indijska podcelina – etnično, lingvistično, versko in politično verjetno najbolj zapleten sistem sveta
(vzorčno so predstavljene regije Arunačal Pradeš, Radžastan ter določena območja Himalaje Nepal,
Zanskar, Ladak, Kinaur, Kašmir).
Gledalci skorajda ne zaznamo, a gotovo začutimo ozadje, ki ga je Mare Lakovič vložil v te portrete.
Mnogi obrazi so del dolgotrajne obrednosti v okviru koncepta, ki ga te fotografije predstavljajo. Poti
proti zadnjim belim lisam in najbolj odročnim kotičkom na zemljevidih našega planeta so skrbno
načrtovane in niso naključne. V raziskovanju tega robnega sveta in drugačnosti je njegov pristop
prvinski, saj se njegove poti šele začnejo tam, kjer se običajne končajo. Za temi portreti so odprave in
tisoče prehojenih kilometrov puščav Kalahari, Namib, Takla Makan ter gora od Hindukuša,
Karakoruma in grebena Himalaje. Ko spoznava te izginjajoče kulture ter skuša iskati smisel in ozadje
njihovega obstoja, se prelevi v antropologa in fotografa. Bistvo njihovega sporočila išče v obrazih, ki
jih skrbno in likovno pretehtano prenese na fotografski nosilec. V končni fazi pa se prelevi v sociologa
kulture, publicista, ko za temi samotnimi pohodi v divjino nastajajo zgodbe oziroma nekakšni eseji o
pozabljenih svetovih, izgubljenih v času in prostoru, o katerih večina nas niti ne sluti, da obstajajo.
Generacija fotografov, ki ustvarja sedaj, se mora odzivati na agresivnost in unificiranost podob, ki jih
v neskončnih količinah proizvajajo množični mediji. Mare Lakovič ustvarja v čisto drugem kontekstu
in ideji kot filmi, video, televizija itd. Njegova tematika je aktualna v kontekstu ohranjanja identitet,
lepote raznovrstnosti človeškega genoma, kulturne in lingvistične pestrosti, umetnosti preživetja v
surovi pokrajini, zaščite človekovega okolja, iskanja prastarih modrosti ter pripadnosti določenemu
prostoru, vračanja h koreninam in kulturi, ki daleč presega pripadnost določeni regiji, etniji ali
kakšnemu novodobnemu umetnemu narodnemu patriotizmu. Njegov odnos do teh ljudi – portretov
je globlji od običajne popotniške fotografije, saj intenzivno preizprašuje njihov obstoj. Zanima ga,
kakšen pomen imajo za nas te etnične posebnosti, kot tudi zmožnost medija, da nam posreduje tisto
resničnost, ki se nas dotakne. Pri tem raziskuje izrazne možnosti, da odvrne gledalca, od doživetja
objektivne stvarnosti skozi trdno utemeljene zahodnjaške obče veljavne pomene. Pogosto za
prevladujoč motiv izbere male, drobne trenutke teh čudovitih ljudi, v počitku, v senci, nekje vmes, na
poti od ene točke do druge … Ni velikih motivov, le odprto vprašanje, včasih praznina v očeh, čim
manj določeno, fragmentarno, vendar pomembno. Obrazi pred nami so plod dolgotrajnejših
miselnih in intuitivnih relacijskih procesov. Deprivilegirane, prvotne etnične skupnosti predstavljajo
torej splet zgodb, ki v medsebojnem razmerju podajo končni pomen, kdo smo oziroma kam gremo,
ter skušajo pokazati, da je naša zunanjost zgolj navidezna ob dejstvu, kako blizu bi si lahko bili. Žal se
iz vseh napak sodobne in polpretekle zgodovine nismo naučili, kako krhek je naš obstoj in kako
varljiva je superiornost naše lastne civilizacije.
Fotografska razstava portretov v prvi vrsti ni namenjena ozaveščanju in kulturnemu aktivizmu,
temveč je plod njegovega intimnega zanimanja za drugačnost, spoštovanje in tolerantnost, saj že
sama pot po kruti pokrajini in stik s temi oddaljenimi svetovi pomenita prevrednotenje lastnih
vrednot in osebnostno rast. Zanimajo ga antropološke posebnosti in številne etnične usode, ki jih
načenja proces globalizacije in politične ujme ter se sprašuje, kaj pravzaprav pridobimo, če ohranimo
te kulture. Mare Lakovič se v antropološki in popotniški fotografiji umešča kot kronist nekega
edinstvenega človeškega pojava, nekakšnih romantičnih sanj o svetu, ki bo v naslednjem desetletju
zagotovo izginil. Pri tem se počuti srečnega in hkrati otožnega, da živi v času, ko je lahko spoznal te
arhaične svetove in prvinska okolja ter tudi nam omogočil, da prek fotografije podoživimo podobe, ki
posredujejo čar bibličnega načina življenja ter so hkrati tudi nekakšna hvalnica lepoti življenja in
opozorilo o naši lastni minljivosti.
Vid Lenard