4. Glasovi kot govorne enote
44
Simbolni zapis glasov
Razrede glasov določamo po različnih kriterijih. Osnovni kriterij je jezikovni pomensko
razločevalni kriterij najmanjših parov [Ladefoged-82]. Tu gre za ugotavljanje tistih
najmanjših sprememb v izgovorjavi posameznih besed, ki spremenijo pomen, oziroma
s tem spremenijo besedo v neko drugo3 . Vsako izgovorjavo primerjamo z grafemskim
zapisom besede.
Pri slovenskem jeziku bi na splošno ugotovili, da odstopanj med izgovorjavo in zapisom
besed ni tako hudo veliko, kot je to primer pri nekaterih drugih jezikih. To pomeni,
da množica razredov glasov bolj ali manj ustreza uveljavljeni množici grafem. Nekaj
razlik pa vseeno obstaja, zato za predstavitev razredov glasov s simbolnim zapisom ne
moremo uporabiti kar grafemov.
Uvesti moramo simbole, ki bodo bolj natančno predstavljali razrede glasov. Tem simbolom pravimo „fonemi“ in ponavadi jih večino izberemo kar med grafemi, pri čemer
simbolom spremenimo pomen. Isti simbol, ki smo mu prej rekli grafem, zdaj imenujemo fonem. Odvisno od razlik med zapisovanjem in izgovorjavo tem simbolom po
potrebi dodajamo še nove.
Določitev množice fonemov je stvar dogovora med glasoslovci in jezikoslovci ter nenazadnje tudi avtoritete posameznih raziskovalcev na tem področju. Simbole za foneme
se izbira iz mednarodne fonetične abecede „International Phonetic Alphabet“ (IPA). V
zadnjem času se uveljavlja tudi računalniško berljiva abeceda „Machine Readable Phonetic Alphabet“ (MRPA), ki je izšla iz abecede „SAM Phonetic Alphabet“ (SAMPA),
določene v okviru evropskega projekta Speech Assessment Methods (SAM). Zaradi enostavnejše računalniške obdelave smo pri svojem raziskovalnem delu uporabljali simbole
iz MRPA.
Podobno je tudi pri določitvi množice grafemov. Za slovenski jezik je večina fonemov
kar enaka grafemom. Da bi ti dve množici simbolov zaradi različega pomena in namena vseeno nekako ločili, pogosto uporabljamo poseben zapis fonemov z dodatnima
simboloma v obliki desno poševnih črtic. Fonem /a/ se torej nanaša in predstavlja razred glasov, ki jih po omenjenem jezikovnem pomensko razločevalnem kriteriju slušno
razpoznavamo kot enake. Grafem a pa nanaša na množico pisanih simbolov, ki jih
vidno razpoznavamo kot enake.
Za slovenski jezik trenutno velja, da pozna petindvajset osnovnih črk oziroma grafemov [Toporišič-97]. Za vsakdanjo rabo ta množica nekako zadostuje. Zaradi njihovega
razmeroma majhnega skupnega števila pa zapis z njimi dovoljuje tudi kar nekaj homografov. To so grafemski zapisi, ki so povsem enaki za dve ali več besed, čaprav te
izgovorimo različno in imajo tudi povsem različne pomene.
Bolj natančen grafemski zapis omogoča razširjena množica sedemintridesetih grafemov [Toporišič-97], kjer se dodatni grafemi nanašajo na trajanje, naglašenost in odprtost izgovorjave samoglasnikov. Različice grafemov samoglasnikov so tvorjene iz
osnovnega grafema s tremi dodatno pripisanimi simboli, ki jim pravimo ostrivec, krativec in strešica. Ostrivec označuje grafeme naglašenih dolgih samoglasnikov, krativec
3
Kriterij sloni na besedah, ker so te osnovne jezikovne enote, ki so že same nosilke pomena
4. Glasovi kot govorne enote
45
grafeme naglašenih kratkih samoglasnikov in strešica grafeme širokih naglašenih dolgih
samoglasnikov.
V slovenskem jeziku ne poznamo grafema za polglasnik, ki se pojavlja v izgovorjavi
besed pred r,l,m in n v določenih sklopih. Morebitno naglašenost polglasnika naznačimo
tako, da tem grafemom pripišemo ostrivec. S tem množico grafemov razširimo za še
nekaj dodatnih simbolov.
Podobno kot pri grafemih lahko tudi pri fonemih najprej razpravljamo o osnovni množici fonemov. Slovenski knjižni jezik pozna devetindvajest fonemov [Toporišič-97]. Ti
omogočajo osnovne pomensko razločljive simbolne zapise knjižnih izgovorjav besed. V
tabeli 4.1 je podanih skupaj trideset fonemov, ki smo jih upoštevali pri našem raziskovalnem delu. Fonemom knjižnega jezika je dodan še fonem /dz/. Dodali smo ga zato,
ker se med foneme knjižnega jezika uvršča tudi fonem /dZ/, in nismo videli razloga,
zakaj ne bi veljalo enako tudi za fonem /dz/.
IPA
i
e
a
=
o
u
m
n
r
l
j
v
MRPA
i
e
E
a
@
O
o
u
m
n
r
l
j
v
beseda
líst
képa
pêta
máma
pŕt
nôga
kóža
múha
míza
néga
ríba
léto
jéza
vôda
prepis
l /i/
k /e/
p /E/
m /a/
p /@/
n /O/
k /o/
m /u/
/m/ i
/n/ e
/r/ i
/l/ e
/j/ e
/v/ O
s
p
t
m
r
g
Z
x
z
g
b
t
z
d
t
a
a
a
t
a
a
a
a
a
a
O
a
a
IPA
p
b
f
t
d
s
z
ts
dz
M
`
tM
d`
k
g
x
MRPA
p
b
f
t
d
s
z
ts
dz
S
Z
tS
dZ
k
g
x
beseda
pípa
béda
fíga
têta
délo
sôba
zíma
cúla
odzív
šípa
žóga
čêlo
odžéti
káša
góba
híša
prepis
/p/ i p a
/b/ e d a
/f/ i g a
/t/ E t a
/d/ e l O
/s/ O b a
/z/ i m a
/ts/ u l a
O /dz/ i v
/S/ i p a
/Z/ o g a
/tS/ E l o
O /dZ/ e t i
/k/ a S a
/g/ o b a
/x/ i S a
Tabela 4.1: Pomensko razločevalne glasovne enote slovenskega jezika.
Vsak fonem v tabeli 4.1 je najprej podan kot IPA simbol in nato še kot MRPA simbol.
Podan je tudi primer besede, zapisane v razširjenem grafemskem zapisu in nato še v
fonemskem zapisu.
Bolj natančna analiza teh zapisov pa tudi v tem primeru pokaže, da se med zapisi
izgovorjav besed pojavlja kar nekaj domnevnih enakozvočnic, ki jih slušno zaznavno še
uspemo razločiti. V skladu s pomensko razločevalnim kriterijem določanja fonemov v
nekaj primerih tudi obstajajo minimalni pari.
Za primer navajamo besedi vál in válj. Fonemska zapisa obeh besed sta enaka in
ta je /v/,/a/,/l/. Ugotovimo pa, da je fonem /l/ pri besedi valj v primerjavi
z besedo val praviloma izgovorjen nekoliko podaljšano oziroma mehčano. Podoben
problem odkrijemo pri paru in zaporedju besed da dá (prva je veznik, druga pomeni
4. Glasovi kot govorne enote
46
„dati“ nekomu nekaj). Fonem /a/ v prvem primeru izgovorjen kot kratki in drugem
kot dolgi samoglasnik. Res pa je, da je teh primerov tako malo, da so se odgovorni
za določitev množice fonemov slovenskega knjižnega jezika verjetno odločili, da jih
preprosto zanemarijo.
S fonemom torej predstavljamo in simbolno zapišemo razredom glasov, določen po
jezikovnem pomensko razločevalnem kriteriju. Omenili smo, da beseda „glas“ v nedoločnem pomenu prav tako označuje cel razred glasov. Zato bi lahko namesto izraza
fonem /a/ uporabljali tudi izraz glas /a/, če je ta mišljen v nedoločnem pomenu.
Alofoni
Pomensko razločevalni kriterij za določanja razredov glasov ni edini, ki ga upoštevamo.
Razrede lahko določamo tudi po kriteriju, ki ima večji poudarek na slušnem zaznavanju in razpoznavanju glasov. V tem primeru poskušamo določiti razrede glasov,
ki zajemajo slušno zaznavno čim bolj podobne zvoke ne glede na njihov pomen. Pri
IPA
iq
i
eq
q
aq
a
q
=q
=
oq
uq
u
m
4
n
8
nj
r
l
lj
MRPA
i:
i
e:
E:
E
a:
a
@:
@
O:
O
o:
u:
u
m
F
n
N
n’
r
l
l’
beseda
líst
nivó
képa
pêta
nebó
máma
nató
pŕt
trstén
nôga
vozáč
kóža
múha
lučáj
míza
nímfa
néga
sánke
pánj
ríba
léto
žúlj
prepis
l [i:] s t
n [i] v o:
k [e:] p a
p [E:] t a
n [E] b o:
m [a:] m a
n [a] t o:
p [@:] r t
t [@] r s t
n [O:] g a
v [O] z a:
k [o:] Z a
m [u:] x a
l [u] tS a:
[m] i: z a
n i: [F] f
[n] e: g a
s a: [N] k
p a: [n’]
[r] i: b a
[l] e: t O
Z u: [l’]
IPA
j
I
v
U
w
Z
e:
tS
I
a
E
n
p
b
f
t
d
s
z
ts
dz
M
`
tM
d`
k
g
x
MRPA
j
I
v
U
w
W
p
b
f
t
d
s
z
ts
dz
S
Z
tS
dZ
k
g
x
beseda
jéza
mój
vôda
odzív
vžíg
vsák
pípa
béda
fíga
têta
délo
sôba
zíma
cúla
odzív
šípa
žóga
čêlo
odžéti
káša
góba
híša
prepis
[j] e: z a
m o: [I]
[v] O: d a
O dz i: [U]
[w] Z i: g
[W] s a: k
[p] i: p a
[b] e: d a
[f] i: g a
[t] E: t a
[d] e: l O
[s] O: b a
[z] i: m a
[ts] u: l a
O [dz] i: U
[S] i: p a
[Z] o: g a
[tS] E: l o
O [dZ] e: t i
[k] a: S a
[g] o: b a
[x] i: S a
Tabela 4.2: Osnovna množica alofonov, upoštevanih v okviru te razprave.
podrobnejši slušno zaznavni in tudi instrumentalni analizi bi ugotovili, da se lahko
posamezni glasovi, združeni v razrede po pomensko razločevalnem kriteriju, med sabo
po nekih akustičnih kriterijih precej razlikujejo. Ugotovili bi tudi, da imamo opravka
s podrazredi znotraj nekaterih razredov glasov.
4. Glasovi kot govorne enote
47
Soočanje z povečanim številom razredov glasov nas sili k uvajanju novih simbolov, s
katerimi bi te razrede glasov tudi pisno predstavili oziroma označili. Tem simbolom
pravimo „alofoni“ in so izpeljani iz fonemov z uvajanje dodatnih simbolnih označb.
Alofone obravnavamo kot fonemske različice oziroma glasovne različice in jih prav tako
izbiramo iz omenjene IPA oziroma MRPA abecede. V nadaljevanju razprave bomo
uporabljali le MRPA simbole. Te smo tudi uporabljali pri vseh računalniških analizah
in obdelavah razpložljivih govornih zbirk.
fonem
/i/
/e/
/E/
/a/
/@/
/O/
/o/
/u/
/m/
/n/
/r/
/l/
/j/
/v/
alofoni
[i] [i:]
[e:]
[E] [E:]
[a] [a:]
[@] [@:]
[O] [O:]
[o:]
[u] [u:]
[m] [F]
[n] [n’] [N]
[r]
[l] [l’] [U] [u]
[j] [I]
[v] [w] [W] [U] [u]
fonem
/p/
/b/
/f/
/t/
/d/
/s/
/z/
/ts/
/dz/
/S/
/Z/
/tS/
/dZ/
/k/
/g/
/x/
alofoni
[p] [b]
[b] [p]
[f]
[t] [d]
[d] [t]
[s] [z]
[z] [s]
[ts]
[dz]
[S] [Z]
[Z] [S]
[tS]
[dZ]
[k] [g]
[g] [k]
[x]
Tabela 4.3: Upoštevani alofoni vseh fonemov.
Pri zapisu alofonov namesto poševnih črt uporabljamo dodatna oglata oklepaja, še
posebej kadar želimo posebej poudariti pomen zapisanega simbola. Alofon [a:] tako
predstavlja razred glasov, ki so zaradi naglašenosti v povprečju daljši od glasov iz
razreda, predstavljenega z alofonom [a]. Za katere alofone se odločimo, je odvisno
izključno od namena simbolnih zapisov govora. Za večje število se odločimo, kadar
želimo govor bolj natančno zapisovati. Simbolnemu zapisu govora z alofoni pravimo
tudi fonetični prepis. Odvisno od števila alofonov lahko govorimo o ožjem in širšem
fonetičnem prepisu.
V tabeli 4.2 so podani osnovni alofoni, ki smo jih uporabljali pri našem raziskovalnem
delu. Tudi v tej tabeli so podani alofoni najprej v obliki simbola iz IPA in nato še
simbola iz MRPA. Sledi jima primer besede in njenega fonetičnega prepisa. Zaradi
razlogov, ki jih podajamo v nadaljevanju, smo se odločili, da bomo tudi mi enačili
naglašenost z dolžino samoglasnikov in obratno. V tabeli so zato podani le alofoni
kratkih in dolgih samoglasnikov in ne denimo kratkih nagalšenih samoglasnikov. V
tabeli 4.3 pa je pregled fonemov skupaj z vsemi alofoni. Iz tabele je razvidno, da
smo uporabljali iste alofone pri različnih fonemih. Pri določenih asimilacijah oziroma
prilikovanjih fonov v določenih sklopih se namreč dogaja, da izgovorjava nekaterih
fonemov postane precej podobna izgovorjavi drugih fonemov.
4. Glasovi kot govorne enote
48
Fonemske različice oziroma alofone določa predvsem kontekst. Slednjega moramo upoštevati zaradi koartikulacijskega pojava pri govoru. Slušno zaznavne akustične značilnosti posameznih glasov so zaradi narave govorilnih organov namreč precej odvisne
od tega, kateri glas smo izgovorili pred in katerega imamo namen izgovoriti za danim
glasom. Poleg konteksta ima pomemben vpliv tudi prozodija govora, kot je denimo
naglašenost posameznega glasu ipd..
Foni oziroma glas v določnem pomenu
Doslej smo besedo „glas“ uporabljali predvsem v nedoločnem pomenu. Z izrazom glas
/a/ smo imeli v mislih fonem. Podobno bi lahko imeli z izrazom glas [a:] v mislih
alofon. Pri obdelavah posnetkov izgovorjave nekih sporočil pa imamo opravka s točno
določenimi glasovi. Da bi bolje razločili določen in nedoločen pomen besede „glas“,
uporabljamo besedo „fon“, ki označuje posamezen točno določen glas. Z izrazom fon
/a/ imamo torej v mislih točno določeno primer izgovorjave fonema /a/. Podobno
velja za alofone. Pravimo tudi, da so foni ukustične uresničitve fonemov in alofonov.
Pri poslušanju posnetka govora se torej lahko izrazimo, da smo zaslišali fon /a/, fon
fonema /a/ ali tudi kar glas /a/, če s tem izrazom mislimo na glas v določnem pomenu.
Enako bi lahko rekli, da smo zaslišali fon [a:], fon alofona [a:] ali tudi kar glas [a:],
če s tem izrazom spet mislimo na glas v določnem pomenu. Nikakor pa ne moremo
reči, da smo slišali fonem /a/, ali da smo slišali alofon [a:].
Beseda „glas“ je torej bolj splošna in jo lahko uporabljamo za označevanje česarkoli
od naštetega. Besede fonem, alofon in fon so bolj jasne, vendar zveniji nekoliko tuje.
Iz širšega konteksta besede glas pa je vedno mogoče razbrati njen pomen. Ko bomo
razpravljali o trajanju glasu, imamo zanesljivo v mislih fon. Pri trditvi, da v slovenskem
govorjenem jeziku poznamo 30 glasov in 44 glasovnih različič, pa imamo zanesljivo v
mislih najprej foneme in nato alofone.
4.2
Značilnosti glasov
Iz prejšnjega poglavja je razvidno, da je od izbranega kriterija odvisno čemu točno
rečemo glas. Zaporedje glasov je preslikano zaporedja abstraktnih jezikovnih enot,
zato je pomensko razločevalni kriterij med vsemi gotovo najbolj pomemben in ga pri
analizi glasov ne smemo nikoli povsem odmisliti.
Glasove bi lahko določali tudi samo z upoštevanjem akustičnih kriterijev, ne da bi
se podrobneje posvečali jeziku. Iz govornega signala bi tvorili kratkočasovne zvočne
vzorce in jih primerjali z uporabo kriterijske funkcije, ki bi podajal neko mero akustične podobnosti med vzorci. Nato bi ugotavljali njihovo rojenje v razrede. Vsak
ugotovljeni razred bi označili s simbolno oznako, ki bi ponazarjale skupne akustične
značilnosti vzorcev glasov, združenih v isti razred. Ti simboli pa ne bi imeli nekega
pomensko razločevalnega smisla znotraj jezika govora. Ta smisel pa je pomemben, ker
je namen analize glasov predvsem tvorjenje govornega modela, ki omogoča samodejno
razpoznavanje zaporedja jezikovnih enot iz govornega signala.