Prestreljeniško okno (december 2012)

Prestreljeniško okno (december 2012)
Med božičnimi prazniki smo ponovno že skoraj tradicionalno otvorili turnosmučarsko sezono
v Kaninskem pogorju. Prenočišče smo si uredili v koči Rifugio Gilberti, katera stoji ob
smučišču Sella Nevea – Kanin.
Na božični dan smo pričeli z
lahkotnejšim vzponom na Sedlo Bela
Peč (2005m). Do Rifugio Gilberti smo
pristopili kar po smučarski progi,
naprej pa smo urezali turno sled
proti zahodu v manjšo dolinico in
nato navkreber proti Sedlu Bela Peč.
Zaradi novozapadlega snega in s tem
nevarnosti proženja snežnih plazov
smo se držali desnega pobočja in
pristopili na greben desno od
italijanske karavle iz I. Svetovne vojne. Novega snega je bilo resnično čez rit in brez smuči ne
bi bilo nikakršne možnosti dostopa. Smučali smo v smeri pristopa do meni zelo simpatičnega
Gilbertija, kjer smo tudi ugodno prenočili na skupnih planinskih ležiščih.
Naslednji dan smo zopet ponovili zimsko pravljico. Tokrat smo jo urezali malce višje na Sedlo
Vršič (2280m) in naprej na Prestreljeniško okno (2391m) Kako je prijetno vstati iz postelje ob
sončnem vzhodu s pogledom na zasnežene vrhove, iz kuhinje pa diši po zajtrku. Ne pa, da
sredi noči polnimo nahrbtnike in drvimo po cesti proti izhodiščem vrhov gora, ko nekateri
šele dobro ogrejejo posteljo.
Od koče smo se vzpenjali v smeri Bele Peči in pod njo zavili levo po zavito strmih prehodih na
Sedlo Vršič. Tu nad 2000 metri je pokazala
svoj pravi obraz sibirska zima, saj je kljub
toplim oblačilom pošteno zeblo. Zato smo od
tu kar hitro odsmučali po dolinici pod Škrbino
V Pečeh do izteka, kjer smo ponovno
nataknili na smuči turne kože ter se povzpeli
po dolini med Prestreljeniškim stolpom in
Hudim Vršičem.Nadaljevali proti levi strmo
pod Kuntarjem in naprej po prostranem
pobočju do Prestrejeniškega okna. Snega je
še malo premalo za smučanje čez okno, zato smo spodaj pustili smuči in se po lažji grapi
povzpeli čez okno na slovensko sončno stran si ogreti ohlajena telesa. Pred oknom je
potreba malo poplezati, za spust pa so nam prijazni tržačani posodili vrv, sicer bi šlo tudi brez
nje, ampak ... varnost je le varnost. Zavijugali smo po smeri vzpona. Zaradi senčne italijanske
strani je bila smuka odlična, uležan pršič na trdi podlagi.