Odpri - Srednja šola Slovenska Bistrica

dijakov
a
Glasilo enska Bistric
Slov
le
3
o
1
š
0
Srednje ko leto 2012/2
o
Šols
r
v
e
1
Cena:
Wanted Andy Berlet
Danska, Indija, Lizbona, Indonezija, Kanarski, Litva, Italija, Anglija …
Maturanca
Iskrice
Pri nas sta bila Drago Jančar in Goran Vojnović
Odkrijte in spoznajte
Beseda glavne
urednice
»Čuj mojo skrivnost. Zelo
preprosta je. Kdor hoče
videti, mora gledati s
srcem. Bistvo je očem
nevidno.«
Antoine de SaintExupéry, Mali princ
Končuje se obdobje srednje šole.
Huuuuh, kam je pa šlo? Toliko dogodkov, nasmehov in modrosti, pa so minila
le štiri leta. Štiri najlepša leta. Zakaj so
najlepša? Ker sem jih preživela s svojo
drugo družino, s svojim 4. a, ki jih je
zapolnil s kančkom norosti, z mnogo
pametnimi mislimi in ogromnimi količinami skupne sreče ter smeha.
Čas hiti, in predem se zavemo, smo
že na začetku novega konca. Zato užijte
vsako sekundo, ujemite vsak nasmešek,
zapišite vsako besedo, zapomnite si
vsako misel, delite srečo in bodite srečni, kot je uredništvo Čveke, ki pridno
dela za vas. Vsem čvekam z zadnjice,
vsakemu posebej, najlepša hvala za ves
čas, ki ste ga vložili v našo skupno idejo,
da zopet izide nova, najboljša Čveka do
sedaj!
Zato, dijaki, uživajte ob vsaki prebrani besedi, vsaki prelistani strani, v vsaki
sliki in fotografiji, uredništvo Čveke pa
gre na kratek, a zaslužen dopust …
Lučka Goričan, 4. a
Glavna urednica: Lučka Goričan / Odbor uredništva Čveke: Andraž Kvas, Katarina Kores, Rea Rus, Maša Vidmar,
Lara Gril, Nika Mikulič Vernik, Katarina Dovnik, Veronika Mrđa P., Alja Jeršič M., Julija Leskovar, Luka Potočnik,
Veronika Kos / Mentorica: Lidija Ličen / Fotografija: avtorji prispevkov / Ilustracije: Maruša Lešnik / Oblikovna zasnova
in izvedba: Artizan, d.o.o. / Tisk: Grafis, d.o.o. / Slovenska Bistrica, januar 2013
Dijakinje in dijaki!
Ko sem po mnogih letih spet sprejela
nalogo bdeti nad nastajanjem Čveke,
nisem mogla mimo časa, ko smo Čveko
šele začeli širiti in jo oblikovati v damo,
kakršna je danes. Naši popoldnevi v
nekem majhnem prostorčku, v katerem
smo si bili bolj ali manj v napoto … Imeli
smo kremšnite, ups, kremne rezine,
verjamete?
Ob tej številki pa … Mnogo neutrudnih čvekarc in čvekarjev, ki pripravite
vse, kar je treba, brez dolgih prošenj
in ne vem česa vse. To ne pomeni, da
se ne zavedam, da sem še dolžna kaj
sladkega.
Naj bo šolski časopis vedno zbir vsega, kar najdete, se vam zdi zanimivo in
se potrudite, da o tem tudi kaj napišete.
Čveka naj vam bo v sladko, informativno, poučno in še kakšno branje …
Do naslednjič!
3
Ne boste verjeli, ponovno
je čas za … Čveko!
Lidija Ličen,
profesorica slovenščine
Top filmi po izboru
uredništva Čveke
1. Šund (Pulp fiction)
2. Umetnik (The Artist)
3. 10 razlogov, zakaj te
sovražim (10 things I
hate about you)
4. Secretariat
5. Tres metros sobre el
cielo
6. Dark Shadows
7. One flew over the
cuckoo‘s nest
8. The Shawshank redemption
9. The bucket list
10.The Big Fish
11.Daj naprej (Pay It
Forward)
12.Zlatolaska
13.The Help
14.Grumpy oldman
15.Grumpier old man
16.The King‘s Speech
17.My big fat greek wedding
18.The hangover
19.Into the wild
20.August Rush
21.Stardust
22.Ted
23.Up
24.Finding Nemo
25.Jaz, baraba
Danska od blizu 2012
4
Po toval i smo
Letošnje leto se je dvema
izmed dijakov drugih
letnikov ponovno ponudila priložnost obiskati
prelepo deželo Dansko.
Marjeta Capl in Monika
Firer sva priložnost pograbili z obema rokama.
Petek,
7. september 2012
Tega dne se je ob 19.
uri štirideset srednješolcev iz vseh koncev Slovenije zbralo na parkirišču
Dolgi most ob Tržaški
cesti v Ljubljani in si
počasi začelo utirati pot
proti severu. Začela se je
dolga vožnja preko celotnih Avstrije in Nemčije do
naše »obljubljene dežele«
– Kraljevine Danske. Že
na avtobusu smo imeli
priložnost za medsebojno spoznavanje, zato je
naporna triindvajseturna
vožnja minila dokaj hitro.
Okoli druge ure naslednjega dne se nam je
Danska že začela kazati
v vsej svoji lepoti.
Sobota,
8. september 2012
Kmalu smo prispeli na
eno svojih prvih danskih
postojank – otok R mo.
Na tem fascinantnem
otoku se vsako leto zbere
tisoč ljudi z enim samim,
malce otročjim ciljem –
spuščanje zmajev. Ogledali smo si ta spektakularen, edinstven dogodek
in uživali v pravljičnem
vzdušju. Seveda nismo
izpustili enkratne priložnosti za fotografiranje
in skok v ledeno hladno
Severno morje.
Že prvi dan polni
vtisov smo se nastanili približno uro vožnje
stran od otoka, na danski
šoli Askov H jskole. Ta
ustanova nam je nudila
odličen prostor za dve nočitvi in vajo našega sveže
sestavljenega pevskega
zbora.
Nedelja,
9. september 2012
Takoj po zajtrku smo
se odpravili na prvi izlet.
Naša prva točka je bilo
mestece Ribe, najstarejše
in najbolj zgodovinsko
bogato dansko mesto, ki
je leta 2010 praznovalo
svojo 1300-letnico. Ogledali smo si mestni muzej
Ribes Vikinger, v katerem
smo z vodenim ogledom
spoznali dansko zgodovino v času Vikingov in
srednjega veka. Po potovanju skozi čas smo se
sprehodili še po mestecu
in si ogledali vse njegove
znamenitosti: Den Gamle
Radhus, Ribe Dominikirke in mnoge druge
ter se fotografirali poleg
znamenitega vodnega
stebra.
Po napenjanju možganov ob danski zgodovini je prišel čas za bolj
sproščujoče dejavnosti
– odpeljali smo se bolj v
notranjost celine, proti
zabaviščnemu parku
LEGOLAND. V tem
raju za otroke vseh starosti smo zares temeljito
prebudili otroka v sebi
in se medsebojno še bolj
povezali.
Zvečer smo se odpravili nazaj v Askov, kjer
smo pridno vadili za svoj
prvi slovenski večer v
Nyk bingu ter do poznih
nočnih ur pridno delali
na predstavitvah slovenskih regij.
Ponedeljek,
9. september 2012
Po zajtrku nas je
avtobus odpeljal kar
krepko proti severu te
severne države. Naša
prva postojanka je bilo
mesto Esbjerg, najmlajše
dansko mesto, ki slovi po
gigantskih skulpturah štirih mož, ki strumno sedijo
ob morju. Ti kipi naj bi bili
izjemen dosežek v danski
likovni umetnosti, ki ga
imenujejo Man Meets the
Sea.
Po še nekaj urah
vožnje smo prispeli na
drugo postojanko – mesto
Nyk bing na otoku Mors.
Pred njihovo gimnazijo
nas je pozdravil ravnatelj
Ole Johansen. Njihovo
gledališko dvorano smo
izrabili za vajo pred večernim nastopom s predstavitvijo Slovenije, nakar
so nas razdelili med
danske gostitelje. Le-ti
so nas odpeljali na svoje
domove in nam velikodušno ponudili prenočišče
za eno noč.
Zvečer smo izvedli
prvi slovenski večer,
dogodek, ki se ga vsako
leto udeležuje vedno več
Dancev, na katerem smo
predstavili vse lepote
svoje države, vključno s
kulinaričnimi dobrotami,
ki smo jih prinesli s seboj.
Torek,
11. september 2012
Jutro je minilo ob zajtrku z gostitelji in poslavljanju od novih prijateljev.
Kmalu smo odrinili daleč
proti zahodu, mestu Aarhus. V tem drugem največjem danskem mestu smo
si ogledali Den Gamle
By, ogromen muzej na
prostem, v katerem je
zbrana vsa stara bivalna
arhitektura Danske.
Kmalu smo odrinili iz
Aarhusa in se odpeljali
osvajat najvišji vrh Danske, t. i. Ejer Bavneh j,
»goro«, visoko celih 173
metrov. Na vrhu stolpa smo
vsekakor morali postaviti
slovensko zastavo.
Za planinarjenje
nam ni ostalo veliko
časa, saj nas je čakal še
obisk rojstne hiše H. C.
Andersena v Odenseju.
Peljali smo se preko še
enega mostu, ki povezuje neskončno mnogo
danskih otokov, in prispeli v Odense. Tam smo
si ogledali rojstno hišo
izjemnega pravljičarja in
njegov muzej, v katerem
imajo zbirko njegovih
knjig v več sto svetovnih
jezikih, med drugim tudi v
slovenščini.
Po ogledu muzeja
smo se napotili daleč na
zahod, osvajat dansko
prestolnico K benhavn.
Nastanili smo se na otoku
Amager, v Amager Youth
Hostlu.
Sreda,
12. september 2012
Ta dan je zopet sledil
ogled enega od vikinških muzejev, a tokrat v
Roskildu. Potem smo si
ogledali še mestno katedralo, v kateri so kripte 37
danskih kraljic in kraljev. Ogledali smo si še
gradova Frederiksborg,
v katerem smo občudovali prekrasne vrtove, in
Kronborg, v katerem naj
bi se dogajala Shakespearova zgodba o Hamletu
in Ofeliji.
Zvečer nas je gostila
internacionalna danska
šola (Helsing r Internationl H jskole), na kateri se
je šest mesecev izobraževal eden naših spremljevalcev. Tukaj smo drugič
predstavili Slovenijo,
spoznali ljudi z drugih
kontinentov in se imeli
od vseh večerov najbolje.
Vrnitev v Amager Youth
Hostel.
Četrtek,
13. september 2012
Sledil je dan ogledovanja danske prestolnice
København in njenih znamenitosti – gradu Rosenborg, v katerem hranijo
kraljeve dragulje; kipa
Male morske deklice, a
nas je na tej točki bolj
zanimal preprost, ničvreden grm. Enega izmed
mnogih Japoncev smo
prosili, da nas je fotografiral poleg »znamenitega«
grma, in mu s svojim dejanjem pričarali na ustih
velik nasmešek.
Oglasili smo se na slovenskem veleposlaništvu
v K benhavnu, kjer sta
nas gospod veleposlanik
Benko in njegova soproga prijetno presenetila z
mizo, polno dobrot. Sledil
je ogled danskega parla-
menta, zvečer pa
smo se zabavali v zabavišču Tivoli – središču
zabavnega življenja
v K benhavnu.
5
Petek,
14. september 2012
Dan odhoda. Preden
smo zapustili kraljevino
Dansko, smo se še malo
sprehajali po ulicah
K benhavna in se kljub
slabemu vremenu z ladjico odpravili na vožnjo po
kanalu. Z metrojem smo
se odpeljali na zadnjo
postojanko na tem potovanju – na Visoko šolo
za dizajn in tehnologijo.
Na šoli je sledil slovenski
večer, posvečen Tonetu
Pavčku, na katerega so
bili povabljeni Slovenci,
ki živijo na Danskem.
Da je naš večer uspel,
smo lahko opazili v očeh
povabljenih. Sledilo je
prepevanje slovenskih
pesmi in kar nismo mogli
nehati, saj smo vedeli,
da sledi vožnja domov in
konec naših slovenskih
večerov.
Sobota,
15. september 2012
Okoli 19. ure smo prispeli v Slovenijo, v Ljubljano. Sledilo je poslavljanje
od naših novih prijateljev,
ki so nama v nekaj dneh
prirasli k srcu.
Neskončno sva uživali,
spoznali neverjetne ljudi
in kraje, pridobili nove
prijatelje ter neprecenljivo
življenjsko izkušnjo. Vse
to po zaslugi učiteljskega zbora SŠSB, naše
prečudovite ravnateljice
in Društva slovensko-danskega prijateljstva.
Hvala Srednji šoli Slovenska Bistrica, da nama je
omogočila to nepozabno
potovanje. Hvala!
Monika Firer, 3. a,
in Marjeta Capl, 3. b
Po toval i smo
Predstavitev Slovenije je
več kot uspela, saj so vsi
obiskovalci odšli polni vtisov o naši prelepi deželi
in s pomembno spretnostjo, ki jim bo zagotovo
koristila v nadaljnjem
življenju – plesanjem pohorske rašple in polke.
Po dogodku smo skupaj z gostitelji odšli na njihove domove in prespali
pri vrstnikih. Ta dogodek
štejemo za pomembno
življenjsko izkušnjo, saj
smo dobili priložnost za
spoznavanje obeh kultur,
načinov življenja in razlik
med njima.
6
Indija – pisana dežela
kulture in nasprotij
Po toval i smo
Indija je pisana dežela kulture, zgodovine,
raznolikosti, revščine,
nečistoče in krav. Ja, prav
ste slišali.
Tukaj je mogoče najti
vse. Neizmerno bogastvo
se prepleta s skrajno
revščino. Rastoče gospodarstvo z neurejenim
sistemom. Dobra milijarda
ljudi z milijonskimi mesti
in s puščavskimi oazami.
Bogati favna in flora z
brezmejnimi puščavami.
Kastni sistem z demokratično ureditvijo.
Brez dvoma živali tukaj
živijo boljše kot ljudje.
Njihova vera (hinduizem)
jim zapoveduje, da ne
smejo poškodovati in ubiti
nobenega živega bitja
(še posebej ne krav, ki so
pri njih svete živali). Tako
pride do tega, da se krave
sprehajajo prosto po »pre-
šernu«, ustavljajo promet
in se kopajo v mlakah.
Treba je priznati, da, milo
rečeno, sociala in higiena
pri njih nista na prvem
mestu. Super primer njihove socialne urejenosti je
dejstvo, da nimajo domov
za ostarele ljudi, imajo pa
farme za ostarele živali.
Še nikjer nisem
srečala toliko prijaznih,
vljudnih ljudi. Naj izpostavim, da jih večina živi v
skrajni revščini, ki si je mi
v Evropi in na Zahodu ne
moremo niti predstavljati,
a kljub temu izžarevajo srečo in neizmerno
življenjsko energijo. Na
vaseh živijo brez elektrike,
po vodo hodijo v zbiral-
nike (zelo slabo pitna), v
šolo otroci (tisti, ki sploh
hodijo) hodijo na kilometre
vsako jutro ... Pa so srečni.
Zato jih zelo spoštujem in
si želim, da včasih ne bi
bila tako podrobnostna
in da Zahod ne bi bil tako
materialistično usmerjen.
Ali ni ironično, da prav ta
zahodnjaški materializem
poganja celoten Vzhod,
nas pa ugonablja?
Promet v Indiji je kot
vse nekaj posebnega,
drugačnega. Po cestah
poteka promet vsega,
kar se premika. Dobesedno. Od avtov (teh je
še najmanj), avtobusov,
tovornjakov (naloženih še
vsaj dva metra višje od
samega vozila in pokritih
s plastiko), motornih rikš,
rikš na kolesu, koles, motorjev (na katerih se vozi
celo po pet ljudi), krav,
oslov, koz, psov, sprehajalcev, kamel z vozovi,
konjev s kočijami in še bi
lahko naštevala. Skratka,
kar zadeva promet, lahko
opišem na kratko – totalna anarhija.
V Indiji smo si ogledali
tudi največje arhitekturno
čudo sveta, Tadž Mahal.
Sliši se klišejsko, a je
najlepša stvar, ki sem jo
videla v svojem življenju.
Pogled na to veličastno
grobnico, zgrajeno samo
za poslednji počitek
ljubljene žene, ti vzame
sapo, te napolni z občudovanjem in prikliče ta
večni občutek minljivosti.
Tadž Mahal je podoba
prefinjenosti in skladnosti. Najslavnejši mavzolej
na svetu je v 17. stoletju
zgradil cesar Šah Džahan
v spomin na svojo ženo
Muntaz Mahal, ki je umrla
ob porodu štirinajstega
otroka. Strt, žalosten in
obupan se je odločil, da ji
bo v spomin zgradil nekaj
neponovljivega. Grobnico
je 22 let gradilo 22.000 ljudi. Zgrajena je iz belega
marmorja, v katerega so
ročno izdelane intarzije
iz dragih in poldragih
kamnov. Indijski pesnik in
Nobelov nagrajenec Tagore je za mavzolej rekel, da
je »solza na licu večnosti«.
To je ena izmed najboljših izkušenj v mojem
življenju in to deželo
bi priporočila obiskati
vsakomur, ki ima rad
avanturistična potovanja
in je odprt za spoznavanje
novih kultur, hrane, običajev, ljudi. Pri Indijcih mi
je všeč, da so srečni. Vera
jim daje upanje in drugačen pogled na življenje. V
njih se rodi spoštovanje
živega.
Špela Šlamberger
Po to val i smo
7
Potovanje v Indonezijo
8
Po toval i smo
Neskončne peščene sanjske plaže, kristalno čisto
modro morje, mamljivi
sončni žarki, ki so pripravljeni požgečkati po nosu
vsakogar, ki si to poželi
… Sliši se sanjsko, mar
ne? Sonca, plaž in morja
definitivno ne manjka na
niti enem izmed neštetih
otočkov, ki sestavljajo
otočje po imenu Indonezija.
Na kup majhnih zelenih pikic, kot jih vidimo
na zemljevidu, sem se
odpravila tudi jaz in tam
preživela nekaj nepozabnih mesecev. Indonezijski
zrak, ki sem ga dihala od
januarja do maja, je bil
prav gotovo nekaj, česar
ne bom nikdar pozabila.
Večino svojega časa sem
preživela na otoku Bali.
To je tudi otok, ki mi je
zapustil največ spominov,
zato bom svoje potovanje po njem podrobneje
opisala.
Najprej naj povem, da
mu nekateri pravijo Sveti
otok, in to z razlogom. V
nasprotju z ostalimi otoki,
katerih večina prebivalcev je muslimanske vere,
je večina Balijcev hindujcev. In tega ni moč spregledati. Tempelj pri templju, darovi pri darovih.
Čar hinduizma te preplavi, kajti čuti se, v zraku se
čuti, da so ljudje tukaj še
vedno čisti, še vedno verjamejo. Ne razumite me
napak, sploh nisem tukaj,
da bi pridigala o kateri
koli veri, ampak to je le
eden izmed čarov Balija.
Ljudje imajo tako močno
vero, ki še ni popačena,
kot je ogromno ostalih
ver, ni izrabljena, ali pa
tudi, vendar ljudje še
zmerom verjamejo. Molijo
vsak dan, enkrat, dvakrat, trikrat, desetkrat.
Pred vsako hišo imajo
vsaj majhen tempeljček
ali zgolj leseno palico s
polico, na katero lahko
odložijo jutranje, večerne
in opoldanske darove (ki
se, mimogrede, zelo radi
znajdejo na sredi cest ter
na pločnikih kot »darovi«
lačnim potepuškim psom.
Najdeš tudi tempelj pri
templju, glavni tempelj,
imenovan Besakih, je
najvišja zgradba na otoku, kajti nobena zgradba
ne sme biti višja od tega
templja. Tako ima Bali
tudi vzdevek »otok tisočerih templjev« z razlogom.
Domačini so res nekaj
neverjetnega, dejstvo,
da v nekaj verjamejo, da
se lahko vedno na nekaj
zanesejo, se zelo odraža
v njihovem obnašanju.
Življenje jemljejo mnogo
preprosteje, čeprav imajo
manj kot mi, se smejijo
veliko več (česar se sploh
ni težko nalesti), nasploh
so srečnejši, življenje
jemljejo za razliko od nas
bolj kot privilegij kot pa
kot pravico. Seveda so
tudi neverjetno prijazni,
nasmihajo se ti 24 ur na
dan, kar sploh ni čudno,
ko pa smo velike bele
vreče denarja, ki ga na
počitnicah zapravimo
največ.
Seveda je človeku, ki
sam še ni doživel ničesar
podobnega, nemogoče
opisati kup barv, nenehnega hupanja, vrišča, ki
vlada na ulicah, ‚handlanja‘, ki se ga moraš
privaditi slej ko prej, če
ne želiš stradati ves čas
bivanja na otokih.
Ko sem že pri hrani,
azijska kuhinja je nekaj
najboljšega, kar sem
jedla v življenju. Pa tudi
najpikantnejšega …
Torej, moje potovanje
se je začelo v mestu Kuta,
ki je tudi najbolj turistično
mesto na otoku. Tam sem
preživela prve štiri dni
privajanja na ubijajočo
časovno razliko, potem
pa kar AKCIJA, nahrbtnike na ramena in z motorjem po otoku. Želela sem
si ogledati cel otok, kajti z
izjemo južnega dela, Kute
in Nuse Due, ki sta najbolj
turistični mesti, na severnem predelu srečaš bolj
malo belih ljudi. Tako sva
se odpravili proti severu,
prva ciljna destinacija
je bilo mesto Singaraja. Po 10 urah vožnje z
motorjem, od tega triurno
čakanje na novo gumo
s prijateljem gumidefektom, sva se ustavili in dve
noči preživeli v prenočišču, ki sva ga, hvalabogu, našli sredi ničesar v
Pupuanu ali bolje rečeno
sredi riževih polj (ki jih je
na otoku toliko kot templjev). Tam sva si nabrali
novih moči, se naspali in
obiskali nekaj domačinov
v njihovih tradicionalnih
s šoferjem brez posluha,
kar ga ni ustavilo pred
razkazovanjem svojih
pevskih sposobnosti ali
bolje rečeno nesposobnosti ure in ure, sva končno
prispeli nazaj v Kuto,
natančneje v Kerobokan.
V naslednjem dnevu
je sledila misija iskanja
prostora za podaljšanje
vize, podvig nama je vzel
ves dan, in ko rečem ves
dan, mislim ves dan. V
Seminyjaku, kjer sva se
ustalili za dober teden,
da si nabereva novih
moči za nadaljevanje
potovanja, sva obiskali
celo McDonald‘s v glavnem mestu Denpasarju,
ki je od Kute oddaljeno
le dobre pol ure (čeprav
sva namesto krompirčka
dobili riž). S prstom po
zemljevidu sva si zarisali
novo približno pot, najin
cilj je postal še ogled
vzhodnega dela otoka.
Načrtovali sva, da bova
prespali v Gyanyarju,
kar pa se je izjalovilo, ko
sva se ob desetih zvečer
znašli malo naprej v Klungkungu. Tako sva si tam
poiskali prenočišče.
Naslednji dan sva se
odpravili naprej z željo
priti do Amla Pure, kar se
je znova izjalovilo, prespali sva v Candi Dasi.
Tudi naslednji dan sva
Amla Puro prevozili in se
znašli v Tulambenu, ki je
eno izmed najbolj znanih
potapljaških središč na
otoku. Da bi se odpočili,
sva se želeli ustaliti za
kakšen teden, a ker jaz
očitno nisem človek, ki bi
lahko vsaj enkrat izpeljal
stvari, kot si jih je zamislil, je mami drugo noč
zbolela, kar je pomenilo,
da potovanje v Avstralijo
naslednji teden odpade,
da se je treba nemudoma
vrniti v edino bolnišnico
z evropskimi standardi
na otoku v glavno mesto
Denpasar, za nameček
pa je bil to večer pred
hindujskim novim letom,
ki ga hindujci imenujejo
Ogoh-Ogoh in se vse
ceste zaprte, kajti Ogoh-Ogoh so ogromne pošasti, narejene iz stiroporja
ali drugih umetnih mas,
ki za en dan zasedejo vse
ulice na otoku. Kot da se
nam ni že dovolj mudilo,
da bi prišli do glavnega
mesta pred zaprtjem
ulic, je bil še problem s
prenočiščem, kajti dan po
novem letu, ki se imenuje
Nyepi, kar pomeni tišina,
nihče ne sme zapustiti
svojega doma (v našem
primeru hotela), na ulicah
ni žive duše. Na srečo so
jo iz bolnišnice spustili
dovolj hitro, da sva se
lahko ustalili v enem izmed hotelov. Ko so se zadeve z zdravjem umirile,
naju je že čakala ladjica
za na majhne sosednje
otoke Gili Islands. Ampak
to je že druga zgodba.
Mislim, da je brezpomensko, če za konec še
dolgovezim o tem, kako
sem uživala, da sem izpustila milijon dogodkov,
ker je bilo vsega enostavno preveč, da so občutki
nasploh neopisljivi in da
bi ponovila takoj!
Alja Jeršič Mesarič, 1. b
9
Po toval i smo
domovih, nato pa se odpravili dalje. Po ponovni
nekajurni vožnji zastavljenega cilja nisva dosegli,
kajti cesta naju je zapeljala narobe in pristali sva v
mestu Lovina.
Lovina je mesto, ki je
najbolj znano po čudovitih koralnih grebenih.
Mesto je tudi izjemno
privlačno za delfine, ki
si jih lahko videl vsako
jutro. V bližini so bili tudi
vroči naravni izviri »svete
vode«, v kateri sem se,
lahko ponosno povem,
okopala tudi jaz, čeprav
je bila voda bolj podobna zelenemu mleku. Po
čudovitem tednu »vsakojutranjih« delfinov sva se
končno odpravili naprej
do prvotno zastavljenega
cilja, Singaraje, skozi
katero sva se tudi peljali,
vendar so se načrti že
spremenili in sva pot nadaljevali kar naprej proti
novemu cilju Pemuteranu,
ki sva ga začuda dosegli
še isti dan (naj omenim,
da sva se peljali tudi
skozi mesto z imenom
Seririt ).
Pemuteran nama je bil
zelo všeč, zato sva tam
ostali kar dva tedna. Po
preživetih dneh v vasici,
kjer sva spoznali kup
prijaznih domorodcev
ter malo manj prijaznih
opic in opičjakov, sva se
odpravili nazaj v Kuto, saj
sva si morali podaljšati
vizo. Motorje, ki sva jih
najeli prav tam, sva pustili v Pemuteranu in se z
nekimi domačini dogovorili, da jih za naju pripeljejo v Kuto, midve pa sva
se odpravili na nekajurno
potovanje na začetno
destinacijo s, kot sem
ga imenovala jaz, »ko to
tamo peva« avtobusom.
Kot sardele, stlačeni med
domačine, katerih angleški besednjak je zajemal
le besede »yes« in »thank
you«, v avtobusu ali bolje
rečeno železu na kolesih,
30˚ temperaturne
razlike!
10
Po toval i smo
Pravijo, da se najboljše
stvari zgodijo, ko jih najmanj pričakujemo.
So vam že kdaj odplavale misli v Atlantski
ocean, na peščeno plažo,
temperature čez petindvajset stopinj – in to sredi zime? To so bile moje
sanje – iti v tople kraje,
nekam, kjer ne poznajo
zime ali jeseni ... A bile so
le sanje, ki so decembra
2012 postale resničnost.
To je bila zame zimska
pravljica, ki je postala
resničnost.
Trener Boštjan Fridrih nam je na treningu
preprosto dejal: »Dekleta,
nič več nakupovanja,
začet bo treba varčevat.«
Seveda se nobeni ni niti
sanjalo, o čem je govora.
Nato pa je sledila obrazložitev: »Letošnje zimske
priprave bodo potekale
na Kanarskih otokih, natančneje na otoku Fuerteventura.«
In tukaj se začne naše
veliko in pestro potovanje.
Iz dnevne sobe se je
slišalo glasno govorjenje
staršev: »Imaš potni list,
kaj pa denar in kopalke? Saj nisi pozabila na
japonke, kaj?« Napenjali
so si živce in nepotrebno
izgubljali svoj glas.
Čas je bil, da se je
devetčlanska atletska
ekipa s trenerjem na čelu
odpravila proti Milanu,
natančneje proti letališču
Bergamo. Na vrsti sta bila
še kratko slovo od staršev
in zaobljuba, da se slišimo na vsakem možnem
koraku. Dan v Sloveniji
je bil mrzel, meglen, a v
naših kovčkih so bila le
poletna oblačila. Po več
kot štiriurnem letu, med
katerim smo kazalce na
uri prestavili za eno uro
nazaj, smo le pristali na
že prej omenjenem otoku.
Vsem so se zasvetile oči
ob pogledu na Atlantik,
predvsem na številko,
ki jo je kazal termometer – 21 stopinj ob šestih
zvečer. Ob prihodu na
otok smo prav vsi potniki
začeli s preoblačenjem v
kratke hlače.
Potovanje je trajalo
več kot dvanajst ur, tako
da smo ob prihodu v
hotel Monica Beach Club
videli le hrano in postelje.
Razen ene izjeme, ki je
med vožnjo do hotela v
večernih urah opazovala
temno okolico in dejala: »Sam je tu ful lepa
narava.«
Po obilni španski
večerji sem se s sostanovalkama Nejko in Stašo
namestila v našem domu
za šestnajst dni, ki nam
je ponujal tudi razgled na
ocean.
V nov dan nas je
prebudilo toplo poletno
sonce, v katerem se
je svetlikalo morje. Po
slastnem zajtrku se je
naša druščina odpravila
na spoznavanje bližnje
okolice. Največ pozornost
smo namenili peščeni
plaži, na katero smo po
treningih najraje zahajali.
Ob enajstih dopoldne je
mestni termometer poka-
si dejale, da še dobro,
da imamo ljudje ušesa,
kajti drugače bi se slednji
nasmejal okrog in okrog
glave.
Minevali so dnevi in
tedni, ko je napočila sobota, 22. 12. 2012, dan za
odhod … Zadnji dan smo
začeli z ljudskim pregovorom »Rana ura, zlata
najstih stopinjah sedel v
kapi in šalu ter vozniku
dejal: »Bi lahko malo bolj
zakurili?«
V Milanu smo pristali
malo pred polnočjo, v
Slovensko Bistrico pa
smo prispeli okoli šestih
zjutraj. In na naše presenečenje je bili po radio
slišati, da je »… zunaj
ura«, saj smo ob četrt na
osem že tekali po plaži.
Dan prej smo vedeli, le
da je trening zjutraj, in nič
več. Tekali smo in tekali
in le čakali na trenerjev
glas: »Ok, lahko končate.«
Ob koncu treninga je sledila še kratka zaobljuba
in motivacija za približujočo se sezono.
Naše potovalke so bile
začuda bolj polne kot ob
prihodu, saj nismo pozabili na najbližje, ki so nam
to potovanje lahko zavidali. Zadnji dan na otoku
smo končali z vožnjo do
letališča, od koder smo
še zadnjič pogledovali k
Atlantiku.
Na letalu smo spoznali Slovenca, ki se je v
svojo domovino vrnil po
pol leta, in ko je izvedel
za nizke temperature, je
bil v »šoku«. Med vožnjo
v kombiju je pri osem-
kar minus ena stopinja«,
naše zimsko vzdušje je
popestrila še bela snežna
odeja. Prav vsi, brez izjeme, smo v torbah poiskali
bunde, ki so šestnajst dni
krasile naše omare. Tako
smo po toplih, sončnih
in najboljših pripravah
začeli uživati v snežnih
novoletnih počitnicah.
Torej, kaj naj rečem
… Te priprave so bile
nepozabna izkušnja. Lahko sem vesela, da sem
Fuerteventuro obiskala,
saj sta otok in morje
čudovita, skupaj z našo
atletsko ekipo pa je bilo
nepozabno. Če si želite
oddahniti, se nasončiti ter
do srca pregreti in razvajati – potem je to pravi
naslov za vas.
Danaja Dover, 2. b
11
Po toval i smo
zal 27 stopinj in na nebu
skorajda ni bilo mogoče
videti oblačka. Ta dan je
bil namenjen predvsem
počitku in uživanju na
plaži.
Sledil je nov teden,
z njim pa nov začetek,
začetek atletskih priprav.
Treningi so potekali
dvakrat dnevno, če pa si
si »zaslužil«, tudi trikrat
na dan. Dopoldan smo
največkrat preživeli na
bližjem stadionu, popoldanski treningi pa so se
odvijali kar na plaži.
Dopoldanske smo
poimenovali kar »ruski«,
kajti trajali so tudi po tri
ure in pol. Za treniranje
smo imeli več kot odlične
pogoje: stadion ob plaži
in pod toplim soncem
ter štiristometrski krog
le zase (družbo nam
je delala le petčlanska
nemška atletska ekipa).
Popoldanski počitek se
je največkrat odvijal kar
na plaži ali na ležalnikih
ob bazenu in baru. Tam
smo si izmenjali občutke
s treninga in seveda pomislili tudi na zasneženo
Slovenijo.
Kdaj pa kdaj se je tudi
pri nas poznala utrujenost, ki se je kazala predvsem v naših izjavah.
Ena izmed atletinj si je
ranila jezik in pri večerji,
ko je jedla kislo pomarančo, smo jo vprašale,
ali je zdaj, ko je kislo,
nič ne peče. Ona nam
pa hladnokrvno odvrne:
»Ja, malo me pa res boli
trebuh.« Seveda pa nam
nikoli ni zmanjkalo energije za ležanje na plaži in
osvežitev v morju.
Naš hotel se lahko
poleg odlične plaže pohvali še s štirimi bazeni,
z mnogimi bari, predvsem pa z zelo prijaznim
osebjem. Obroke nam je
vedno popestril španski
natakar, na čigar obrazu je bilo mogoče videti
le nasmeh. V šali smo
Announcement! Italy …
Fotoaparat, spalna vreča,
vzglavnik, denar, oblačila. Čeprav sem vedela,
da bomo po vsej verjetnosti 10 dni kampirali
nekje sredi ničesar, sem
imela vse. Za vsak slučaj.
Na sončen julijski dan se
z Mašo in Nežo ter Vitom,
četrtim članom slovenske
ekipe, ki se je odpravljala
na mladinsko izmenjavo
Employ-meant v Italijo, niti zavedali nismo,
kakšna dogodivščina nas
čaka v majhni vasici Moiola, ki leži tik ob vznožju
Alp, nedaleč stran od italijansko-francoske meje.
Po toval i smo
12
Po dobrih 12 urah
vožnje smo prispeli v vas
Moiola, kjer je potekala
izmenjava. Gostitelji so
nas prijazno pričakali
in že smo navezali prve
stike. Nato smo odložile
svojo prtljago in se po
tehtnem premisleku, kje
bi spale – v stavbi, kjer
so bile sobe, ali v šotorih,
namestile v sobi, kjer smo
bile 10 dni obsojene spati
na ne precej udobnih
ležalnikih (pa nas vsaj
zeblo ni tako zelo kot tiste,
ki so spali v šotorih ).
Ker smo bile precej
utrujene od vožnje, smo
že kmalu po večerji zavile
v spalne vreče in se poskušale udobno namestiti na svoja »ležišča«.
Po pravici povedano se
nobena izmed nas, ki
smo bile skupaj v sobi, ni
upala niti premakniti za
centimeter. A smo kmalu
padle v globok spanec.
»Rana ura, zlata ura.«
Navsezgodaj zjutraj nas
je iz sladkih sanj zbudila
italijanska skupina, ki je
na ves glas prepevala
budnico Announcement,
announcement, announcement ... Po zajtrku so
nas razvrstili v pet skupin
in tako smo vsakodnevno
opravljali razne zadolžitve (kuhanje, pomivanje,
pospravljanje, čiščenje).
Prvi dan je potekal v duhu
medsebojnega spoznavanja in »teambuildinga«.
Popoldne je sledil krožni
sprehod po vasi. Zagotovo pričakujete, da bom
napisala, kaj nas je v Moioli najbolj navdušilo. Če
mislite, da je to kakšna
znamenitost, potem se
motite. Najbolj veseli, kaj
veseli, fascinirani smo bili
nad trgovino, v kateri smo
bili v naslednjih dneh
redni gostje, saj nam
italijanska hrana, ki so jo
kuhali v kampu, ni bila
najbolj pri srcu. Špageti
s paradižnikovo omako, špageti s kečapom,
špageti s tuno, špageti
s pečenimi klobasicami
na žaru, špageti s čimer
koli na tisoč in en način. Ker smo za vsak
slučaj imele poleg vse,
so zaloge dobrot, ki smo
jih imele predvidene za
slovenski tradicionalni
večer, kaj hitro pošle
(še preden je slovenska
ekipa bila na vrsti za
predstavitev). Še dobro
pa, da je Vito poskrbel,
da je ena gorenjka ostala
na varnem.
V naslednjih dneh smo
dopoldne imeli razne
delavnice na temo zaposlovanja in se sprehodili
do razgledne točke, od
koder se je razprostrl
pogled na dolino Valle
Stura di Demonte. Ob popoldnevih smo sproščali
svojo kreativnost, uživali
na soncu ob reki, bili na
raftingu in plezanju. V
prostem času, ki smo ga
imeli precej malo, smo
igrali odbojko, se v hladili
v bližnji reki ali se sprehajali po vasi, po večerih
pa smo spoznavali kulture posameznih držav, ki
so sodelovale v projektu.
Naj povem, da smo
pogosto zahajali tudi v
bližnji bar, in to zaradi
okusnega italijanskega
sladoleda (Kajne, Maša?),
predvsem pa zaradi ogledala na stranišču, ki je bil
v primerjavi z Mašinim, ki
ga je imela s seboj, zelo
zelo ogromen.
Dnevi so minevali, kot
bi mignil, in doživeli smo
marsikaj. Pred nami zadnji dan. Dopoldne smo
spakirali, pospravili svoje
stvari in se poslovili od
novih prijateljev. Opoldne
je prišel naš prevoz in že
smo bili na poti domov …
In ko smo po prestopu italijansko-slovenske meje
po 10 dneh prišli domov,
polni novih nepozabnih
izkušenj in smo zopet
dihali slovenski zrak, mi
je v mislih odmevalo le
dvoje: nič več špagetov v
naslednjih dneh in neprecenljivo bo zopet spati na
domači, udobni postelji.
Več o mladinskih
izmenjavah najdete na
http://www.epeka.si/ in
http://www.mva.si/.
Rea Rus, 3. b
Projekt »Take a Risk« v Litvi
delavnice so bila namenjena motivaciji. Kaj smo
jedli? Nimam pojma, bilo
pa je dobro.
Litva je zelo ravna.
Njihova najvišja točka
je sredi ravnega gozda.
Ima polno velikih jezer z
majhnimi otočki. Gozd je
bil konec poletja POLN
borovnic. In to dobrih.
Najzanimivejši pa so
ljudje in njihov način življenja. Zelo so prijazni in
radodarni, vsi pa so nam
nekaj dajali. Jabolka, sir,
med … Veliko jih ima eno
kravo, privezano pred
vhodom, značilna barve fasade je rdeča. Nič
kaj nenavadnega niso
niti zunanja stranišča,
wc-ji na štrbunk (tudi pri
novejših hišah), in pomol
ob jezeru. Trgovine imajo
bolj na redko, pa še te so
bolj ali manj postrežne.
Kafiči in bari? Kaj je to?
Vsaka hiša ima profesionalni avtomat za kavo. In
najzanimivejša zadeva?
Vozniki. Skoraj vsak ima
volvota, ki ima absolutno
prednost pred pešcem.
To je bil eden izmed
najboljših tednov med
poletnimi počitnicami, saj
sem tam tudi spoznal ljudi iz večine držav Evrope.
In ne boste verjeli. Se že
dogovarjamo za obiske.
Eden izmed razlogov
za prijavo pa je bil, da
malo streniram svojo
angleščino, ampak sem
bolj kot to obnovil svojo
hrvaščino. Če se tudi
ti želiš udeležiti kakšnega
projekta mladih v akciji:
www.mva.si.
www.mva.si.
Andraž Kvas
Po toval i smo
Letos sem se med
poletnimi počitnicami
končno odločil, da se
prijavim na enega izmed
projektov Mladih v akciji.
Na srečo sem bil izbran
in tako sem obiskal Litvo
(in ne Latvije ).
Najprej smo prispeli v
glavno mesto Vilnius, ki
nima nešteto visokih nebotičnikov in podzemne
železnice. Od tam smo z
avtobusom nadaljevali
pot do skritega hotelskega naselja ob ogromnem
jezeru v mestu Dubinigiai
[Dubingi].
Prvi večer smo bili še
kar zadržani, vendar smo
se že naslednji dan odlično razumeli. Še posebej
nas je zbližal dvodnevni
pohod okoli polovice
jezera (50 km). Sami smo
si morali narediti šotore.
Naša skupina je imela to
srečo, da smo si ga postavili na zelenici enega
vikenda. Predavanja in
13
14
Lizbona
Po toval i smo
V torek, 23. novembra,
sem skupaj s prijatelji pričela svoje predpočitniško
potovanje v Lizbono. Po
pouku smo se odpravili
proti letališču Marka Pola
v Trevizu, od koder smo
s poznim večernim letom
odleteli proti Lizboni, kamor naj bi po napovedih
prispeli v poznih večernih urah. Dan poleta je
bil v Sloveniji še topel, a
sem se na možno poslabšanje vremena dobro
pripravila, saj je bila
nujno potrebna oprema v
mojem kovčku tudi jakna.
Po ne preveč dolgi, štiriurni vožnji do letališča
smo ob šestih le prispeli.
Ob vstopu na letališče
smo zagledali mnogo ljudi, ki so potovali v Lizbono, med njimi je bilo kar
nekaj Slovencev. V čakalnici smo se pogovarjale,
kaj vse bi rade doživele v
Lizboni. Vsa štiri dekleta
smo v en glas dejale, da
je to zagotovo plaža. Ob
osmi uri smo si še zadnjič
ogledale letališče Marka
Pola, saj so se nam že
odpirala vrata na letalo.
Kot se za nas mlajše spodobi (ali pa tudi ne), smo
se hitro podale na letalo,
da bi dobile čim boljše
sedeže. Po nekaj manj kot
triurnem letu, med katerim smo ure prestavile za
eno uro nazaj, smo nekaj
pred enajsto pristale na
lizbonskem letališču. Če
smo bile med samim
letom brez energije, pa se
je to ob pristanku zagotovo spremenilo, saj smo
bile totalno »naspidirane«.
Po prihodu v hotel, ki
je v neposredni bližini
mesta in eden izmed
hotelov verige Fenix,
natančneje Fenix Urban,
sva se s »sostanovalko«
Živo že udobno namestili
v svoji sobi (s tem mislim
na internetno povezavo s
Slovenijo) in ovekovečili
spomine na svojo hotelsko sobo.
Drugi dan v Lizboni
se je začel s pregovorom:
»Zajtrkuj kot kralj!« Po
kraljevem zajtrku smo
se dekleta uredile, si v
recepciji vzele zemljevide
in se odpravile na prvi
sprehod po Lizboni. Kot
prave turistke smo to
storile s stilom – s fotoaparati okoli vratu in z
ustavljanjem vsakih nekaj
metrov. Čeprav se je dan
začel z dežjem, smo svoj
potjo ne »premetava«.
Vožnja ni prav nič ravninska in brez ovinkov,
saj gondola pelje vse do
vrha Lizbone – na hrib,
od koder je prelep pogled
na del mesta in reko.
Hiše v lizbonskih ulicah
so drugačne kot naše.
So manjše in imajo več
nadstropij. Mnoge od njih
niso pobarvane, temveč
imajo namesto barve na
pročelju ploščice, ki so
raznobarvne in različnih
vzorcev. Po enourni vožnji
skozi mesto nas je voznik
»vrgel« z gondole, saj se
je vožnja končala. Izstopile smo torej v neposredni
bližini cerkve, ki pa je
bila takrat žal še vsaj eno
uro zaprta, tako smo se
odločile, da nadaljujemo
pot v smeri znamenitega
lizbonskega mostu (Ponte
25 de Abril), ki je kopija
mostu iz Los Angelesa.
Nato smo nadaljevale do
spomenika pomorščakov
in fotografsko privlačne
ječe za prestopnike. Na
drugi strani smo zagledale še eno znano kopijo
kipa, natančneje kipa
Jezusa iz Ria de Janeira,
vendar v manjši različici.
15
Po toval i smo
pohod začele brez njega,
pa tudi mrzlo ni bilo. Ob
deseti uri zjutraj je mestni
termometer kazal prijetnih 18 stopinj Celzija. Po
sprehodu po glavni mestni ulici je sledil obvezen
postanek v Hard Rock
Cafeju (kupovanje majic)
in v Starbucks Caffeju
(frapuccino). Pot nas je
vodila po mestnem trgu
do postajališča za gondole. Dolga vrsta za gondolo
št. 25 nas ni ustavila in
tako smo po dvajsetminutnem čakanju končno le
vstopile in se pripravile
na mestno vožnjo. V gondoli smo zasedle zadnji
del, saj je ta imel okno
in smo si med celotno
vožnjo lahko ogledovale
mesto. Če kdo od vas
misli, da te gondole vozijo
počasi, saj niso več tako
nove, se moti. Gondole,
natančneje gondoljerji,
ne vozijo počasi, temveč
pritisnejo plin prav do
konca, ob čemer dobi
gondola poseben škripajoč zvok, za potnike pa je
bolje, da se ob nenadnem
zaviranju in speljevanju
držijo stebrov ali celo
bolje, sedijo, da jih med
Sprehodile smo se po
pešpoti ob reki vse do
spomenika pomorščakom (Padrao dos Descobrimentos), na katerega smo se povzpele z
dvigalom in si ogledale
Lizbono tudi »od zgoraj«.
Pred nami se je odpiral
pogled tako na osvojitve
španskih pomorščakov
pod nami kot na celotno
Lizbono še z druge strani
kot pri vožnji z gondolo.
Prirečno pot smo nadaljevale do fotogenične
(nekdanje) ječe na »sredi«
reke, ki je na Unescovem
seznamu stavb, obenem
pa je priljubljena točka
fotografov (Torre de Belem). Po koncu obrečnega
ogleda smo se z avtobusom odpeljale do glavnega trga, prvi izlet končale
z McDonnaldsom in se
odpravile nazaj v hotel,
kjer smo slike naložile na
računalnik in se pripravile na drugi dan v Lizboni.
Drugi dan se je
podobno kot prvi začel
z rahlim dežjem, mestni
termometer pa je kazal 16
stopinj. Odpravile smo se
na železniško postajo, od
koder smo se odpeljale
do Estorila, kjer smo oddrvele na plažo. Čeprav
je kar močno pihalo, nas
to ni ustavilo, da ne bi
preizkusile temperature
vode in pustile odtisov v
pesku.
Po skoraj dveurnem
postanku na plaži smo
se z mestnim avtobusom
odpeljale v Sintro, ki je
bila nekoč zelo priljubljena destinacija, kjer je svoj
čas preživljala kraljeva
družina. Med vožnjo do
Sintre smo si ogledale
stezo formule 1. V Sintri
smo si ogledale Parque
de Liberdade, v katerem
je veliko flore in favne,
vendar niso pozabili niti
na otroke. Tako smo na
vsakem koraku opazovale »živali«. Ker se čas
nikoli ne ustavi, smo
Po toval i smo
16
odhitele iz Sintre in se
z avtobusom odpeljale
nazaj do Estorila. Med
povratno vožnjo smo se
vozile skupaj z otroki,
ki so ob 17. uri končali s
poukom. Se sprašujete,
zakaj tako pozno? Otroci
v Lizboni ne začenjajo
pouka ob sedmih ali
osmih, temveč šele po
9. uri, zato posledično
kasneje odidejo domov.
Šole v Lizboni so obdane
z »obzidjem« in ograjo,
tako da vanje ne more
vstopiti kar vsakdo. Ob
vrnitvi v Estoril smo »ponovno« norele po plaži. V
hotel smo se vrnile pozno
zvečer, polne peska, pa
vendar srečne, saj smo
uživale na plaži.
Naš tretji dan v Lizboni se je pričel obetavno,
saj je na nebu sijalo
sonce, termometer pa
je kazal 18 stopinj. Ker
»otroci« ne moremo mimo
živalskega vrta, smo si ga
poleg Oceanarije izbrale
za ta dan. Kar peš smo se
odpravile do živalskega
vrta, a kot se za turiste
spodobi, nismo točno vedele, kje smo, in smo za
napotke prosile študenta.
Ob prihodu v ZOO je bil
ta kot »mrtev«, saj smo
prispele ob 9. uri, delavci
pa še niso bili pripravljeni (vse je začelo obratovati komaj ob 12. uri!).
Nas to ni motilo, saj smo
lahko uživale v samoti
(če odštejemo učence iz
šole in vrtčevske otroke). »Skakale« smo od
kletke do kletke, tekale od
ograje do ograje in vsako
žival fotkale najmanj
10-krat. Zelo zanimivo je
bilo živalsko pokopališče,
saj le-tega ne najdeš v
vsakem živalskem vrtu.
Ogledale smo si tudi
predstavo s tjulnji in delfini. Po predstavi smo pot
nadaljevale s podzemno
vse do glavnega trgovskega centra, od katerega smo se odpravile v
Oceanarijo, kjer smo si
ogledale podvodni svet,
še posebej so nas »privlačili« želve, morski psi,
vidre in seveda trgovina s
spominki. Po dnevu, polnem živali, smo se na poti
proti hotelu ustavile še na
stolpu, od koder smo si
ogledale celotno Lizbono
iz ptičje perspektive. V
hotel smo se vrnile pozno
zvečer, a polne navdušenja, in smo se še dolgo
pogovarjale o videnih
živalih.
Posedle smo se v
hotelsko sobo, si izme-
njale slike, ki smo jih
posnele v preteklih dneh,
in se začele poslavljati od
Lizbone. Naši kovčki so
bili čudežno bolj polni kot
na začetku, saj nismo pozabile na svoje domače,
ki so naše dogodivščine v
Lizboni spremljali preko
računalnikov in nam
naše potovanje zavidali.
Zadnji dan v Lizboni smo
končale s podzemno
vožnjo do letališča, kjer
smo si še zadnjič ogledale Lizbono.
V Italiji smo pristale
okoli 22. ure, v Slovenijo
smo se pripeljali nekaj
čez polnoč. In glej –
presenečenje. Ko smo se
naslednji dan zbudile,
nas je na ulicah pričakal
sneg. Tako smo po topli
in sončni Lizboni začele
uživati snežene počitnice.
Če nameravate na potovanje, Vam priporočam
Lizbono. Je prijetno topla,
ima mnogo zanimivosti,
pred kratkim pa je bila
uvrščena tudi na seznam
najcenejših mest v Evropi.
Skratka, Lizbona ima vse,
kar turistično privlačno
evropsko mesto potrebuje
za nepozabno potovanje.
Katarina Kučič, 2. b
Mislim, da je jasno – ko je
preveč čvek na kupu, je
glasno, zabavno, veselo
… Skratka, čvekasto.
In tako je bilo tudi v
Londonu, kamor smo se
podali na čvek in teden
dni uživali v britanski
prestolnici Rea, Julija,
Andraž in jaz.
17
Ko smo sedeli na letalu, pripravljeni na let proti
Angliji, smo počasi začeli
dojemati, da je to to. Naš
tako dolgo pričakovani
London se je začel. Zvečer tega dne smo utrujeni
prispeli v hostel, odložili
kovčke in vso prtljago,
zmožni smo bili le še
spanja. Seveda o njem
nismo razmišljali, ampak
o tem, kako naj preživimo
svoj prvi večer v tem neverjetnem mestu. Kmalu
smo prišli na Piccadilly
Square, ob Erosu in pod
neonskimi napisi so
nastale prve fotografije,
ob pogledu na Pizza hut
na nasprotni strani ceste
pa smo se spomnili, da
bi bilo dobro kaj pojesti.
Andraževa pica je presegala velikost družinske
pice – posledica je bil en
obupan pogled in glasen
smeh treh čvek.
Naslednji dan smo odšli na sprehod mimo Big
Bena, Buckinghamske
palače, parka St. James,
trga Trafalgar in si ogledali notranjost neverjetne
Westminstrske opatije.
Skoraj dve uri smo hodili
po ogromni, mogočni
opatiji, po vseh njenih
hodnikih, mimo grobnic
in kapelic. Ja, opatija nas
je očarala. Odšli smo tudi
v Hamleysovo trgovino
z igračami na Oxfrod
Street, kjer smo se igrali
z umetnim snegom in se
slikali s plišastimi med-
vedi. Otroci. Zvečer sva z
Julijo prehodili kar precej
kilometrov ob Temzi, šli
sva mimo katedrale sv.
Paula, Shakespeare‘s
globa, Tower Bridga,
druga polovica skupine
pa je uživala na koncertu
skupine Owl City. Naslednji dan smo bili prav
tako kulturni. Naravoslovni muzej in muzej znanosti, okostja dinozavrov,
sprehod skozi zgradbo
zemlje, sinji kit v naravni velikosti in ogromno
zanimivih poskusov ti
hitro vzamejo občutek za
čas. Obiskali smo tudi
kraljevi kolidž za glasbo,
Royal Albert‘s Hall, nato
pa se napotili skozi Hyde
park do spomenika Petra
Po toval i smo
London tako …
Po toval i smo
18
Pana. V Hyde parku smo
bili priča trpljenju mladega Andraža, ki mu je
sledilo še trpljenje čvek,
vse to zaradi ugotovitve, da ne živimo v tako
neverjetnem mestu, kot
je London – seveda nas
je Starbucks z muffini,
s čokolado in torticami
Reine izgubljene stave
hitro potolažil. Zvečer
smo obiskali trgovino
m&m, o kateri naj rečem
le to, da smo se majhnih,
pisanih bonbončkov najedli še bolj kot Andraževe
pice – torej absolutno
preveč, hvala, Julija! Siti
in zelo nasmejani smo
se odpravili skozi China
Town in tako spoznali
London v še eni, drugačni
luči. Priznam, imela sem
srečo, da sem ob pogledu
na vse meso, obešeno v
izložbah, in temu primernem vonju bonbone m&m
obdržala v sebi.
Čar tega, da se nam v
Londonu ni bilo treba ozirati na nikogar drugega,
je bil, da smo lahko odšli,
kamor koli smo hoteli, in
to ne glede na to, kako
smešen predlog je bil.
Tako smo si odšli pogledat pokopališče v Bromptonu, kamor se domačini
hodijo sprehajat in teč
s svojimi psi. Kar precej
nas je navdušilo s spomeniki, ki so spominjali
na prizor iz grozljivke.
Nato smo obiskali najbolj
znano veleblagovnico na
svetu, Harrods. Zabavno
se je bilo sprehajati mimo
kosov oblačil, čevljev,
torbic oblikovalcev, kot so
Chanel, Louis Vouitton,
Dior, si ogledovati nakit iz
Tiffanyja, v oblačilih, primernih za turista – torej v
bundi in z nahrbtnikom. V
naslednjih dneh smo obiskali tudi Camden Town
in znamenito tržnico, na
kateri prodajajo oblačila, dodatke, glasbene
plošče, hrano … Skratka,
vse, kar si lahko zaželiš.
Vendar velja pravilo – če
ne želiš izstopati, se obleci kot punker. Na King›s
Crossu smo skoraj prišli
na peron 9¾, vendar smo
se v zadnjem trenutku
odločili, da bomo raje
še nekaj časa preživeli v Londonu. Obiskali
smo znano Abbey road
in opazili nasmejane
obraze voznikov avtomobilov, ki so nam ustavili
in počakali, da smo zelo
počasi prečkali cesto na
prehodu za pešce, ki je
zaslovel s skupino The
Beatles. Odšli smo tudi v
Westfield, največji nakupovalni center v Evropi.
Ko sem slabo uro pred
dogovorjenim časom
prejela sporočilo: «Jaz
vas čakam na klopci med
Guccijem in Diorjem,» mi
je postalo jasno, da sem
ena izmed redkih, ki ji je
uspelo prihraniti energijo
še za nakupovanje.
V muzeju voščenih lutk
Madame Tussauds smo
svoje fotoaparate napolnili do konca. Fotografirali smo se ob pevcih,
glasbenikih, igralcih,
Usainu Boltu, Marlyn
Monroe, kraljevi družini
… Dočakala sem tudi Daniela Craiga, ki nas je v
Londonu kot James Bond
spremljal na vsakem
koraku. Plakati so bili
nalepljeni tudi po celotni
dolžini postaje podzemne
železnice, in kolikor so
mene spravljali v neverjetno dobro voljo, so ostale
tri ob pogledu name v
smeh. Popoldan smo
preživeli v Greenwichu,
od koder se je razpostiral
čudovit pogled na poslovni del Londona, borzo in
dvorano O2. Dvorano O2
in borzo smo si ogledali
naslednji dan. Seveda je
sledil še London Eye.
Zvečer, ko je vse v lučeh, mesto deluje skrivnostno in nekako drugače.
To je London, raznolik,
neverjeten, o katerem je
Samuel Johnson dejal:
»When a man is tired of
London, he is tired of life.«
Neverjetno je videti parlament in Big Ban v lučeh,
odsevu na vodi, London
Eye v živo zeleni in modri
barvi na drugi strani
reke. Ne glede na to, ali
vse te stvari vidiš prvič
ali tretjič ali še večkrat,
te, če si vzameš trenutek
in pogledaš, očarajo in
navdajo z energijo. In težko se zgodi, da London
obiščeš le enkrat.
V Londonu smo neverjetno uživali, domov pa
smo prišli vsak s svojo
anekdoto: Andraž s pico,
Julija z m&m, Rea s torticami in jaz z Bondom.
Maša Vidmar, 3. a
19
Leto 2012, polno
radosti, norih zabav,
novih prijateljstev in tudi
najzanimivejših potovanj.
Eno izmed takih je bila
tudi destinacija London!
Štirje prijatelji smo se
odločili, da bomo svoje
letošnje krompirjeve počitnice malo podaljšali in
jih začinili z veliko smeha,
užitka in seveda nič kaj
preveč učenja. Odločili smo se, da se bomo
skupaj odpravili v London, najdražje in obenem
najlepše mesto v Evropi,
mesto, ki je zagotovo 24
ur na dan in sedem dni v
tednu v teku in gibanju.
Bila sem jaz, ki sem
dala pobudo, da bi rada
še letos videla London.
Željam sta se pridružila
še Rea in Andraž, Maša
pa je bila kot stalna
obiskovalka tega mesta
naša vodička, drugače
bi se zagotovo zgubili že
na letališču, takoj ko bi
stopili z letala.
Najprej smo se v večernih urah nastanili v hostlu,
ki je bil, proti pričakovanju
in ceni, lep in topel. V
tistih mrzlih in vetrovnih
dneh nam je ponudil
toplo posteljo, ki smo jo
še tako potrebovali. Naši
dnevi so bili vsak dan isti,
zbudili smo se ob osmih,
pojedli zajtrk in takoj odšli
s podzemno v mesto. Od
jutra do večera smo si
ogledovali znamenitosti,
Maša nas je vodila od
enega kraja do drugega,
vse poti pozna na pamet, prepoznala je vsako
postajo, skratka, reševala
nas je, da se mi trije ne
bi izgubili. Jedli smo vsak
dan drugje, vsak dan na
drugem delu Londona, zagotovo pa največ v Pizza
Hut in kitajski restavraciji.
Zgodilo se nam je
mnogo zanimivih pripetljajev , ki bodo ostali za
vedno v Londonu. Zagotovo je bila to ena izmed
boljših izkušenj v naši
mladosti, ki se je bomo
spominjali za vedno. Itak
pa še gremo kam skupaj.
Julija Leskovar
Po to val i smo
… in drugače
München in Dachau
20
Po toval i smo
23. in 24. marca 2012 smo
se nekateri dijaki z učitelji odpravili v München.
Iz Slovenske Bistrice smo se odpravili v
zgodnjih jutranjih urah in
se odpeljali proti Nemčiji, kamor smo prispeli
v dopoldanskih urah.
Prvi dan smo si ogledali
Tehniški muzej v Münchnu in samo mesto.
Nato je sledila vožnja do
hotela, od koder smo se
naslednje jutro odpeljali
proti Dachau, kjer smo si
ogledali znano nacistično
medvojno taborišče. Po
ogledu smo se odpeljali
nazaj proti Münchnu, kjer
smo si ogledali BMW-muzej in Bmw-Welt. Nato
smo se sprehodili do
olimpijskega kompleksa
in se z izjemno hitrim
dvigalom dvignili pod vrh
olimpijskega stolpa, od
koder smo si lahko ogledali celotno mesto. Od
tam pa smo se odpravili
nazaj proti domu, kamor
smo se vrnili v večernih
urah.
Katarina Kores, 4. a
Praga
o njenih znamenitostih,
da bom ob svojem obisku
mesta pripravljena.
Z avtobusom so se dijaki naše šole v zgodnjih
jutranjih urah odpeljali v
smer Prage. Iz pogovorov
o vožnji sem izvedela, da
je na avtobusu vladala
precejšnja gneča, zato ne
dvomim, da so z veseljem
razmigali svoje noge ob
ogledu mesta Krumlov.
Naslednja točka je bila
kot nalašč za moški
spol, kajti ustavili so se
v Budejovici, od koder
izhaja pivo Budweiser. Za
zadnjo postojanko pred
prihodom na končni cilj
so se ustavili še na gradu
Hluboka in si ga ogledali.
Sledi nekaj podatkov
o samem mestu. Če še
kdo ne ve, je Praga glavno mesto Češke in leži ob
reki Vltavi, ki jo v svojem
orkestralnem delu opisuje
znani češki skladatelj
Bedøich Smetana. Je
zgodovinsko, umetniško,
kulturno in ekonomsko
bogato mesto pod zaščito
UNESCA; v njem živi okoli
milijon ljudi.
Naslednje jutro so se
naši dijaki sprehodili po
Zlati uličici, ki ponuja
vrsto majhnih barvitih trgovinic. Prečkali so znani
Karlov most, ki je ob vsaki
uri poln turistov. Med
prečkanjem so imeli prelep pogled na grad Hradčani, ki je bil prav tako na
njihovem dnevnem redu.
Gre za nekdanji dvorec
čeških kraljev, danes pa
predstavlja sedež češkega predsednika. Mnogi
pravijo, da gradu sploh
ne moremo smatrati kot
grad. Zgrajen naj bi bil
v različnih arhitekturnih stilih, širil pa naj bi
se tudi bolj v širino kot
v višino. Pri obnovi po
koncu 1. svetovne vojne je
sodeloval tudi slovenski
arhitekt Jože Plečnik. V
samem gradu so obiskali
še turistično atrakcijo,
ki jo je treba posebej
omeniti. To je katedrala
svetega Vida, zgrajena
v 14. stoletju v gotskem
stilu, s svojim značilnimi
strašljivimi gargojli.
Za konec so si ogledali še Vaclov trg, na
katerem stojo znameniti
kip sv. Vaclava na konju.
Sv. Vaclav je bil kralj in
češki narodni heroj, ki naj
bi ga umoril lasten brat.
Na podstavku se proti
sv. Vaclavu dvigajo štirje
svetniki, pod kipom pa
sta v spomin na žrtve komunističnega režima dve
plošči. Oglede so zaključili na večerji v pivnici.
Pred odhodom domov so
si naslednji dan ogledali
še romarski kraj Lorettamin, nato po avtocesti
pohiteli proti domu.
In saj veste, kaj pravi
pregovor …
Povsod je lepo, a
doma je najlepše.
Veronika Kos
Po toval i smo
Že odkar pomnim, je
bila Praga na seznamu
krajev, ki jih hočem nekoč
obiskati. Zakaj? No, mogoče, ker so jo vsi, ki so
tam že bili, opisovali kot
pravljično mesto, polno
arhitekture, umetnosti …
Mesto, ki ga pač enkrat
moreš videti, ga doživeti
in občutiti čarovnijo, ki ti
jo nudi.
Lani se je na naši
šoli ponudila odlična
priložnost, da na svojem
seznamu prečrtam prav
Prago. V sklopu IND
so dijakom naše šole
ponudili poleg Londona,
Švice in Münchna še izlet
v Prago. Seveda sem
polna navdušenja celih
štirinajst dni preučevala
vsak program posebej.
Na koncu pa se nisem
odločila za pravljično mesto na Češkem, ampak
za potovanje v Švico (če
ti ponudijo obisk tovarne
čokolade, tega seveda ne
smeš zavrniti). In zakaj
pišem članek o Pragi?
No, zaradi tega, da podrobno preučim, kaj sem
zamudila, in se izobrazim
21
22
Čarobna Švica
Po toval i smo
Ko si mlad, moraš videti
svet. To je bil moj razlog,
da sem se prijavila na
nepozabno 4-dnevno
potovanje v Švico.
V nočnih urah smo se
tam nekje maja odpravili
izpred naše preljube šole
na dolgo pot proti deželi
čokolade, rikole, švicarskih nožev, ur, sirov in
še mnogih drugih stvari.
Ogledali smo si najra-
zličnejše znamenitosti.
Ena izmed njih je bil San
Moritz, kjer so nas pričakali prečudovito vreme,
zaprte trgovine in pregrešno draga kava. Videli
smo tudi Renske slapove,
se do njihove veličine zapeljali z ladjico in kasneje
še kupili kak spominek.
Celoten avtobus je prav
gotovo najbolj pričakoval
obisk tovarne čokolade.
Kot iz pravljice Charlie in
tovarna čokolade nas je
ob vhodu pričakala fontanica, iz katere je tekla
čokolada. Ogledali smo
si tovarno, delavce – ne
svizce, ki pridno izdelujejo čokolado, ter si ogromne količine le-te kupili
za domov. Ogledali
smo si mesto Luzern, si
privoščili kavo v Starbucksu, se posladkali z
najslajšimi luxemburgerliji ter se na splošno imeli
super. Ob večerih smo si
organizirali activity turnir
ali se zabavali v svojih
sobah. Bili smo tudi visoko v Alpah, kjer smo sredi
maja »naribali« našega
tedanjega predsednika
dijaške skupnosti in imeli
pravo vojno v kepanju.
Videli smo svizce v njihovem naravnem okolju.
Ne smem pa pozabiti na
posebno državico, na
Luksemburg, kjer smo
preživeli enega izmed
dni našega kratkega
potovanja. Ogledali smo
si prav vse znamenitosti.
Posebna zahvala gre
našemu vodiču Mihu, ki
se je zabaval skupaj z
nami in potovanje naredil
še bolj nepozabno. Bilo
je super, šla bi še kadar
koli, najbrž bi zopet toliko
zapravila, če ne še več,
in se še bolj zabavala z
vsemi, ki so bili zraven!
Lučka Goričan
Po toval i smo
23
24
Turčija – ljubezen do
drugačnosti
Po toval i smo
Drugačnost nam je tuja,
sprejemamo jo z odporom, kajti nanjo nismo
pripravljeni. Čeprav se
tega ne zavedamo, se
vsak dan kaj spremeni in
tega sploh ne občutimo.
Nam se zdi vse enako, pa
čeprav vemo, da ta dan
ne bo prav nič podoben
jutrišnjemu.
Letošnje poletje je že
drugo po vrsti, ki sem ga
preživela v Turčiji. Zopet
sva odšli na počitnice
sami, mama in jaz, očeta
pa sva pustili doma. Priznam, komaj sem čakala,
da se nastaniva v istem
hotelu kot lani, da srečam
svoje stare prijatelje, ki jih
nisem videla že vse leto,
sem pa bila z njimi od
lanskega poletja v stiku
samo preko interneta.
Prvi dnevi so bili
čudni. Ne čudni zaradi
okolja, ampak zaradi
občutka drugačnosti.
»Nič ni ostalo isto, vse se
je spremenilo.« To so bile
besede, ki so odmevale
v moji glavi, ko sem se
sprehajala po hotelu, ob
bazenu in se pogovarjala
z drugimi ljudmi. Res je,
če si nečesa navajen,
se zelo težko privadiš na
drugo stvar. Ampak meni
je uspelo. Kmalu sem
spoznala nove ljudi, ki so
bivali v istem hotelu kot
midve z mamo. Spoznala
sem drugačne ljudi od
sebe. Bili so Belgijci, Nizozemci, Rusi, Škoti in tudi
Turki. Skupaj smo preživeli zelo lepe tri tedne
na soncu, na zabavah in
v raziskovanju te drugačnosti – prijateljstva in
bratstva, ki lahko vzklijeta
že v enem trenutku ugodja in našega mladega
življenja.
Ko so se počitnice, ti
trije tedni, končale, sem
že drugo leto zapored
odšla iz svojega sanjskega mesta z nasmeškom
in dobrim občutkom, da
sem zopet našla dobre
prijatelje, s katerimi se
bom zagotovo srečala
naslednjo leto in še leta
po tem.
Julija Leskovar
25
Obiskal nas je
Drago Jančar
Na naši šoli je nastopil kot gost v
okviru tradicionalnega projekta Povabimo besedo ob svetovnem dnevu knjige, ki je sicer v aprilu. Drago Jančar ni
le pisatelj, temveč tudi esejist, dramatik
in časnikar, ki se je rodil 13. aprila 1948
v Mariboru. Njegova najbolj znana
dela so Galjot, Severni sij, Posmehljivo
poželenje, Veliki briljantni valček in še
bi lahko naštevali, pa ne bi bilo konec.
Dobil je več slovenskih in mednarodnih nagrad, med drugim Prešernovo
nagrado za življenjsko delo (1993),
evropsko nagrado za prozo mesta
Augsburg (1994), Herderjevo nagrado
za književnost (2003) in nagrado Jean
Amery za esejistiko (2007).
Dijaki smo skupaj s profesorji zanj
pripravili kratek program, v katerem
je dijakinja Anja Regoršek prebirala
kratke odlomke njegovih del, potem
pa se je voditeljica Katarina Kores z
njim pogovarjala o njegovih pogledih
na svet danes, nekoč, o kulturi in tišini
... Primož Grašič in Uroš Strelec sta
zaigrala odlomek Velikega briljantne-
ga valčka. Posebej zanj so dijaki prvih
letnikov pripravili razstavo slik njegovih del, hkrati je potekala tudi razstava
fotografij dijaka Christiana Fluherja, ki
prikazujejo velikanske svetlobne napise z naslovi njegovih del Galjot, To noč
sem jo videl, Katarina, pav in jezuit,
Brioni, Severni sij in Veliki briljantni
valček, ki se jih lahko vidi v različnih
delih Maribora. Po prijetnem pogovoru, ki mu je prisluhnila nabito polna
predavalnica dijakov in profesorjev,
smo se gospodu Jančarju zahvalili ter
mu podarili uokvirjeno hrbtno pesem,
sestavljeno iz naslovov njegovih knjig,
ki jo je pripravila dijakinja Lučka
Goričan. Gospodu Jančarju smo zelo
hvaležni za njegov obisk, saj smo vsi
prisotni odnesli veliko novega in smo v
njegovi družbi nadvse uživali. Upamo,
da se še kdaj snidemo!
Lučka Goričan in Katarina Kores
VVe l i kan i b esed
Kot smo napovedovali že
lani, nas je letos, natančneje 5. decembra 2012,
obiskal najbolj prevajani
slovenski pisatelj Drago
Jančar.
26
Fužine na naši šoli
VVe l i kan i b esed
Goran Vojnović
V lanskem šolskem letu nas je obiskal Goran Vojnović, slovenski pisatelj,
pesnik, kolumnist in režiser, ki prihaja
s Fužin. Študiral je na AGRFT (Akademija za glasbo, radio, film in televizijo).
Najbolj znan je po svojih književnih
delih, kot so Čefurji raus!, Jugoslavija, moja dežela in zbirka njegovih
kolumen Ko Jimmy Choo sreča Fidela
Castra. Prejel je tudi nekaj nagrad,
med drugim nagrado srce Sarajeva za
uspešno napisan scenarij filma Sretan
put Nedine in nagrado kresnik za
roman Čefurji raus! Režiral je tudi film
Piran – Pirano.
Pogovor je potekal po programu, ki
sta ga sestavili naša knjižničarka Alenka Ajd Bratkovič in profesorica slovenščine Anita Ivačič. Dijaki Cene Štern,
Mihael Bukvič, Špela Šlamberger, Ana
Pahič, Staša Trajkovič, Luka Finžgar,
Manja Vivod, Mitja Kegl, Lena Kokollari, Vanja Rakuša in Monika Firer so
prebirali odlomke Vojnovićevih del, pogovor pa sem vodila jaz. Govorila sva
o njegovem življenju na Fužinah, o njegovih začetkih in ustvarjanju. Poprosila
sem ga tudi, da nam je še sam prebral
njemu najljubši odlomek iz romana
Čefurji raus! v njihovi govorici.
Na koncu smo se g. Goranu Vojnoviću lepo zahvalili, mu podarili simbolično darilo in zaželeli vse dobro na
njegovi življenjski in ustvarjalni poti.
Katarina Kores, 4. a
27
V petek, 7. septembra 2012, se je na šolskem igrišču tako kot vsako leto odvijala
fazanijada ali sprejem prvih letnikov v dijaško skupnost. Tega dogodka se seveda
najbolj veselijo dijaki višjih letnikov, ki prve šolske dni ali celo tedne nikakor ne pozabljajo na koruzo, alkoholne flomastre in razne druge stvari, ki doletijo dijake prvih
letnikov. Letos smo bili njihove žrtve 1. a, 1. b, 1. č in 1. e.
Na fazanijado smo odšli z majhnim strahom, ampak vedeli smo, da se bo vsak
oddelek boril za zmago in pokazal kot junak letošnje fazanijade! Predstavniki 1.
letnikov so morali početi različne stvari, od A do Ž! Od risanja ravnateljice z zaprtimi očmi do štetja in tekanja po stopnicah ter namakanja glave v neko brozgo (raje
ne naštevamo, kaj vse je bilo v njej). Poleg tega so kar naprej odmevali frrrrrrr-ji in
tudi koruze je bilo na pretek. Kot da to ne bi bilo dovolj, so višji letniki poskrbeli še za
nekaj. Sijalo je namreč močno sonce, zato so nam vročino malce »olajšali« in nas
škropili z vodo. Res je bilo vroče, vseeno pa ni bilo tako neznosno! Tako smo nekateri imeli oblačila popolnoma mokra!
Igre so se hitro odvijale in že smo dobili zmagovalca – 1. a. Pisanja F-jev in drugih zadev pa s fazanijado še ni bilo konec. Še kakšen teden so nas močno obdelovali. Sedaj je to le še bled spomin, kajti z vsakim dnevom prihajajo nove dogodivščine, vseeno pa se fazaniranja spominjamo kot veselega in zabavnega dogodka.
Katarina Dovnik, 1. a
Dog od k i in odmevi
Fazanijada 2012
Božično-novoletni
koncert z Mi2
28
Dog od k i in odmevi
Letošnji težko pričakovani božično-novoletni
koncert je bil neverjeten!
Energičen, zabaven,
čaroben.
Neverjetna energija vseh nastopajočih, nabito polna telovadnica in posebni
glasbeni gostje so poskrbeli za izjemno vzdušje. Z velikim veseljem in navdušenjem
lahko povem, da so bili ti posebni glasbeni gostje skupina Mi2! Skupaj z našim pevskim zborom so zapeli svoje največje uspešnice. In vas zanima, kakšen je občutek,
ko stojiš na odru, pred sabo vidiš našo neverjetno zborovodkinjo Nadjo Stegne,
člane skupine Mi2, ki energično in z velikim čarom prepevajo in igrajo, ter goste
koncerta, ki pojejo refren? Preprosto čudovit in mislim, da bo vsem nastopajočim za
vedno ostal v spominu. Ob spremljavi šolskega benda, ki je letos v malo spremenjeni zasedbi, smo skupaj s Tončem zapeli vsem dobro poznano pesem Sladka kot
med, nato pa so na oder ob velikem aplavzu s tribun prišli še ostali člani skupine
in skupaj smo prepevali pesmi, ki so bile popolno nasprotje lanskih, zimzelenih.
Uživali smo ob prepevanju Šlagerja, Svete Margarete, pri pesmi Samo tebe te imam
pa je Tim Kamenšek, član našega šolskega benda, zaigral izjemen solo na kitari
in sledil je navdušen aplavz vseh prisotnih v dvorani, tudi naših gostov! Zapeli smo
tudi pesemi Odhajaš, katere besedilo nam je zelo pri srcu, Štajersko nebo, Zbudi
me za 1. maj, Ko bil sem še mali pizdun – tudi tukaj smo enostavno navdušeni nad
besedilom , za zaključek pa smo si dali duška ob pesmi Pojdi z menoj v toplice.
Mislim, da je bila ta pesem zboru najbolj pri srcu, saj veste, peli smo glasno, kot smo
le mogli, vsaka ponovitev refrena je bila boljša od prejšnje. In ja, to je bila zadnja
izmed naših skupnih pesmi s skupino Mi2, za katere smo pošteno garali skoraj štiri
mesece, in drugega kot fenomenalnega zaključka si seveda nismo mogli privoščiti.
Res smo uživali! Kot se spodobi za božično obarvan koncert, pa smo zapeli tudi
pesmi Božično drevo, v kateri je Lucija navdušila s svojim čudovitim glasom, in Srečno novo leto.
Za letošnji koncert pravijo, da je bil »the best«; če se ne strinjate, verjetno niste
bili med poslušalci ali nastopajočimi. Na odru smo uživali, dali vse od sebe, ponovno pisali zgodovino našega zbora in benda, evforija po koncertu se še kar nekaj
dni ni polegla. Najlepša hvala članom skupine Mi2, ki so nastopili skupaj z nami in
ustvarili spomin, ki si ga bomo zapomnili za vedno. Seveda pa se moram v imenu
pevskega zbora in benda zahvaliti tudi profesorici Nadji, ki je skrbno bdela nad
nami, nikoli obupala, vedno verjela v nas, nas napolnila z energijo in poskrbela,
da nam bodo naši božično-novoletni koncerti, seveda tudi letošnji, ostali v izjemno
lepem spominu za vse življenje.
Maša Vidmar, 3. a
29
Božični bazar
Po božično-novoletnem koncertu smo kot vsako leto pripravili bazar. Gostje so
se lahko ob navdušenem kramljanju o koncertu posladkali s piškoti in pecivom, ki
smo ga spekli dijaki in učitelji. Kupili so lahko šale, obeske, verižice … Izkupiček
gre v dobrodelne namene. Zahvaljujemo se vsem, ki ste pomagali s prostovoljnimi
prispevki.
Dog od k i in odmevi
Nika Mikulič
Dog od k i in odmevi
30
Karierna tržnica 2012
V četrtek, 13. 12 2012, je kot vsako leto do sedaj na Srednji šoli Slovenska Bistrica
potekala karierna tržnica. Predstavilo se nam je 25 različnih fakultet in organizacij,
povezanih z izobraževanjem in zaposlovanjem. Dijaki smo lahko obiskali različna
predavanja, predvsem nas je zanimalo predavanje Visokošolske prijavno-informacijske službe UM, saj so nas obvestili o novostih pri letošnjem vpisu, ki jih niti ni
tako malo. Poslušali smo predavanje o zaposlitvenih trendih ter o poteh do dela in
zaposlitve. Med posameznimi predavanji smo lahko v mali jedilnici na postojankah
pri posameznih fakultetah povprašali o kakšni koristni informaciji in si nabrali kaj
promocijskega materiala. Vsaka informacija nam je ali nam še najverjetneje bo
kako koristila, saj smo tik pred vpisom na fakultete, univerzitetne in visokošolske
programe, in na poti do sveta »odraslih«. Čeprav letošnje leto ni bilo toliko predavanj, pa tudi ne toliko fakultet kot lani, smo izvedeli mnogo koristnega, se začeli pripravljati na misel, da smo tudi mi na vrsti, da zapustimo varno gnezdo srednje šole
in se podamo na pot proti fakultetam in višješolskim ter univerzitetnim programom.
Lučka Goričan, 4. a
31
Kostanjev piknik 2012
Tistega lepega jesenskega 9. oktobra 2012 smo preživeli sproščeno sončno popoldne v družbi dijakov, profesorjev in staršev na tradicionalnem kostanjevem pikniku. Tudi tokrat nam zabave ni manjkalo. Pekli so se kostanji, nekateri dijaki, starši in
profesorji so se pomerili v nogometu, košarki in odbojki, spet drugi pa so med seboj
»počvekali« in uživali v žarkih jesenskega sonca. Skratka, imeli smo se super!
Dog od k i in odmevi
Rea Rus, 3. b
Dog od k i in odmevi
32
Menjava oblačil
V šolskem letu 2011/2012 je na šoli potekal projekt z naslovom Menjava oblačil, ki
so ga vodili dijaki izbirnega predmeta ŠOK in njihova mentorica Ivana Moškotevc.
Dijaki so prinesli svoja oblačila, ki jih ne nosijo, so jim premajhna, prevelika, ampak
še vedno v dobrem stanju. Obenem niso prinašali samo oblačil, ampak tudi modne
dodatke, kot so torbice, verižice in tudi uhani. Oblačila in modne dodatke so v velikem številu prispevale dijakinje, nekaj kosov je bilo tudi za fante. Akcijo so ponovili
oktobra v letošnjem šolskem letu.
Julija Leskovar
Črna gora
Butmir, kjer je ogled popestril še kratek
film. Nato smo se odpravili na krožni
ogled mesta. Ogledali smo si Principov most, židovsko sinagogo, džamijo
… Kmalu za tem smo se peš podali
po mestnem jedru, kjer smo si ogledali številne znamenitosti. Potem smo
imeli čas za obisk stojnic (ki jih tam ni
malo), vseh malih trgovinic in nato še
obisk težko pričakovanih čevapdžinic.
Dobro smo se najedli in bili znova pripravljeni na pot, ki je tisti dan še bila
pred nami.
Nadaljevali smo jo v dolino Neretve do hercegovske prestolnice
Mostar. Tam je sledil krajši panoramski ogled vse do mostarskega
mostu. Po vseh ogledih ta dan sta
sledili nastanitev v hotelu in slastna večerja, po njej pa druženje
v sobah, ki ni trajalo predolgo, saj
smo se vsi zavedali, da nas drugo
jutro čaka še dolga pot do težko
pričakovane Črne
gore.
Po zajtrku smo se
drugi dan
odpravili na
ogled slikovite
delte Neretve,
nato kratek
postanek, nadaljevanje, prestop
meje in nastanitev v hotelu, kjer
smo preživeli
dobre in nepozabne tri dni.
Tisti dan smo imeli tudi možnost
kopanja in hitrega ogleda stojnic
ob obali. Po vsem tem je sledila
zaslužena večerja, nato pa prvi
»party« v ČRNI GORI!!!
Tretji dan smo se po prespanih parih urah zbudili kot novi,
pripravljeni na nove oglede
in seveda nove zabave, ki so
sledile zvečer. Odpravili smo
se do Cetinja, kjer smo si na
hitro ogledali mesto in njegove
znamenitosti, nato pa je sledil
vzpon na Lovčen, kjer smo si
ogledali Njegošev mavzolej. Malo
zatem smo se ustavili še v Njego-
Tudi dijaki 4. č- in 4. d-razreda smo se letošnje
šolsko leto odpravili na
maturantsko ekskurzijo. Naša destinacija je
bila Črna gora vključno
z ogledom Sarajeva in
Mostarja.
M a tura n ts k i
Naš
izlet se je začel nekako takole …
Z avtobusom smo se iz Slovenske Bistrice v poznih večernih urah odpravili
proti hrvaški meji mimo Zagreba vse
do Slavonskega Broda. Vso pot smo
skorajda prespali, vse dokler zjutraj
nismo prispeli v Sarajevo, kjer so nas
vse bolj kot ogledi zanimali pravi sarajevski čevapčiči. Prvi postanek je bil
na Ilidži ob izviru reke Bosne, nato je
sledil ogled vojnega tunela Dobrinja–
33
M a tura n ts k i
34
šah, kjer smo imeli pokušnjo pršuta in
sira. Sledila je vrnitev
v Budvo. Po poti do tja
smo si ogledali še nekaj
znamenitosti, poleg tega
pa smo si s petjem in
vsemi ostalimi x stvarmi
popestrili drugače dokaj
dolgočasno vožnjo. Zopet
sta sledila večerja in party,
ki ga nismo smeli zamuditi.
Pridno smo »upoštevali« ure in se pravočasno
vračali v hotel. V mislih, da
bomo zaspali, smo skupaj
dočakali zajtrk.
Četrti oziroma zadnji
in zvečer spet zabava do jutranjih ur.
Dobro smo se zavedali, da nas naslednje jutro čaka odhod domov, zato smo
zadnji dan želeli čim bolje izkoristiti,
nekateri pač v postelji s kar nekaj tabletami in wc-školjko v bližini, drugi pa
zunaj v naši že dobro poznani diskoteki
TROCADERO.
Peti dan je zjutraj sledil odhod proti
domu, nič kaj dobre volje smo pakirali
stvari vsak v svoje kovčke z mislijo, da
se bomo v Budvo še vrnili.
Za konec moram povedati še to: vse
dni od prvega do zadnjega večera nas
je v Budvi spremljalo lepo, sončno in toplo vreme, zadnji dan pa se je ob našem
odhodu »zjokala« celo Budva. Moram pa vam
zaupati tudi to, da brez našega slogana
»VEŠ, DA TE NEKE SPIJEŠ, POJEŠ, ZAPOJEŠ …, ČE SI NA MATURANSKEM«,
ki se nas je držal od prvega do zadnjega dne in nas spremlja še danes, ne bi
bilo tako popolno, kot je bilo.
PS: Pa če sem izdala že toliko skrivnosti, naj povem še to, da bi profesor
Utenkar lahko bil poleg svojega poklica
tudi dober zdravnik.
Patricija Fijavž, 4. d
dan v naši preljubi Budvi smo imeli
prost. Skupaj s svojimi »kul« profesorji in vodičem ter seveda našima
šoferjema (Brančem in Lujzom) smo
se odpravili na tako imenovane Havaje, kjer smo preživeli še en super
dan. Za nekatere mogoče malo
slabši, saj so se posledice vseh teh
partyjev nekje pač morale pokazati,
za druge pa poln zabave in organiziranega boja za nagrade.
Po prihodu v Budvo smo imeli
zopet nekaj časa zase, nato večerja
Νόρα Ελλάδα
strmoglavimo, in že smo bili na poti do
Aten.
Vsi živi in zdravi smo pristali v
zgodnjih popoldanskih urah, da smo
imeli še dovolj časa za kratek avtobusni
ogled Aten. Proti večeru smo se nastanili v hotelu v centru Aten in se, pot pod
noge, odpravili do Plake, kjer smo imeli
v tipični grški restavraciji tipično grško
večerjo: tzatziki, gyros, feta, grški jogurt,
med in druge dobrote. Sprehodili smo
se med množico trgovin, kaj kupili in se
odpravili nazaj v hotel, kjer smo se dru-
Kot še vsako leto do
sedaj smo se tudi v
letošnjem šolskem letu
zaključni letniki odpravili
na maturantsko ekskurzijo. 4. a in b smo odleteli
v Grčijo, ostali oddelki
pa so se odpeljali v Črno
goro.
M a tura n ts k i
Naše
potovanje se je začelo z vožnjo
z avtobusom proti Milanu, od koder
smo odleteli proti Atenam. Seveda to
ne bi bilo najboljše potovanje, če ne
bi letalo imelo zamude in tako smo na
letališču pridobili dve uri, da preprosto
ne počnemo ničesar, saj se ti po 8-urni
vožnji z avtobusom pa res nič več ne da.
Končno smo se lahko začeli vkrcavati
na letalo, še prej smo si izmenjali nekaj
ironičnih misli, kdo bo bolj nastradal, če
žili v sobah in se ob »spodobni«
uri odpravili spat.
Naslednje jutro smo se polni
energije odpravili na ogled po
samih Atenah. Ogledali smo si
veličastno Akropolo, Agoro, Monastiraki, četrt Syntagma s parlamentom, ki ga stražijo poznani »evzones«, ter stari olimpijski stadion.
Po izčrpnih
ogledih
pod žgočim
soncem
smo se
spokali na
avtobus in
nadaljevali svojo pot naprej do
svetovno znanega preročišča
Delfi, misterija
prerokovanj.
Po napornem
»sprehodu« v
hrib smo si v
Delfih ogledali
Apolonov tempelj, gledališče in še
veliko drugih, nekoč veličastnih
kamnitih stavb. Zvečer smo se,
hočeš nočeš, zbrali v lokalni diskoteki, kjer smo imeli Grafik party. Ker smo posebni, nismo imeli
tipičnega Grafik partyja, ampak
smo namesto majic popisovali
drug drugega od pet do glave.
Pa je bil mimo že drugi dan
našega maturantskega izleta.
Zjutraj smo se zopet nabasali na avtobus in svojo pot
nadaljevali do Meteore, znane
po samostanih na skalah, tam
so snemali tudi enega izmed filmov
35
M a tura n ts k i
36
Jamesa Bonda. Seveda se je bilo za to
treba primerno obleči, malo pa je manjkalo, da nas niso vrgli iz
samostana, če je to sploh
mogoče. Z avtobusom
smo se odpeljali naprej
do Igumenitse, kjer smo
se vkrcali na trajekt. KRF,
here we come! Lastna animacija na trajektu in lasten
party na samem otoku!
Naš četrti dan na otoku
je potekal sproščeno, brez
ogledov, le poležavanje na
plaži. Zamotili so nas z animacijami, s tekmovanjem
med razredoma, in ponosno razglašam, da je 4. a
In že je bilo zadnje jutro na otoku
Krfu in v prelepi Grčiji. Ogledali smo si
mesto Krf in se z avtobusom zapeljali
na najlepšo plažo, Gylfado. Počitek in
čez nekaj ur odhod s Krfa s trajektom do
Igumenitse, kjer smo pot nadaljevali z
moderno superfast ladjo, vse do Ancone. Zvečer party za najpogumnejše,
ostali pa spanje v kabinah.
Naslednji dan smo se zgodaj popoldan izkrcali in se z avtobusom odpravili do majhne državice San Marino.
Sledila sta ogled mesta in vneto iskanje
hamburger »štantov«, kjer smo si lahko
kupili kaj za jesti. In sledil je še zadnji
del vožnje z avtobusom, vožnja domov,
do Slovenske Bistrice.
Kljub manjšim zapletom in slabi
organizaciji smo se imeli super, ni šlo
brez izgubljenega iphona, denarnice in
razbite glave, a vse to so bile neverjetne
izkušnje, ki so zaznamovale naš maturantski izlet in ga z vsemi dobrimi dogodki naredile posebnega. Naučili smo
se nekaj grških besed, zato zaključujem
takole: EVHARISTO, HELLAS!
Lučka Goričan, 4. a
premagal 4. b. Pa ne bit jezni zaj!
Zvečer zopet čaga 4. a in b, odkritje
najboljšega lokala s pijačo po 1 €,
druženje z najboljšim natakarjem
in na splošno super zabava. Večer
bi bil popoln, če ne bi nekateri vzeli
dobesedno dejstva z glavo na zabavo, a tudi to je bila konec koncev
»dobra« izkušnja, ki se ji še danes
smejimo, ko se spomnimo na osebo
x s povito glavo, kako skače naokoli
kot kakšen samorog.
Čokoladni horoskop
BIK (21. april–21. maj)
Biki veljajo za največje čokoladne zapravljivce. Tako kot ovni so tudi oni veliki
čokoholiki in uživajo čokolado vsak dan.
Biki so na splošno veliki ljubitelji sladkarij. Veljajo tudi za izredna družabna
bitja, ki svoje stvari radi tudi delijo. Za
razliko od ovnov biki kupijo dve tablici
čokolade. Eno zase, drugo za prijatelje.
DVOJČKI (22. maj–21. junij)
Ljudje, rojeni v znamenju dvojčkov, so
pravo nasprotje bikov. Tako dvojčki kot
tudi biki si kupijo dve tablici čokolade,
vendar jo v nasprotju z biki, ki čokolado
delijo, dvojčki zadržijo zase. Tako dvojčki
vedno pojedo ogromne količine čokolade
in se ne branijo kakršne koli ponujene
čokoladne poslastice. Čokolado jedo izredno počasi in z užitkom, največkrat kar
s prsti, pa naj gre za navadno čokoladno
tablico ali za kremasto čokoladno torto.
RAK (22. junij–22. julij)
Velika strast rakov so kikirikiji, a njihova obsesija je prav čokolada. Veljajo
za velike ljubitelje čokolade. Ker jo imajo
raje od vsega, jim jo lahko pošljete
tudi namesto poljuba. Raki razporedijo
določeno količino čokolade čez celoten
mesec in jo nato jedo po malem. Ker pa
so s to sladko pregreho enostavno obsedeni, se mnogo rakov nad čokoladno
torto spravi tudi ponoči.
LEV (23. julij–23. avgust)
Največji čokoladni gurmani so ljudje,
rojeni v znamenju leva. Svoja kosila
in večerje najraje zaključijo s kakšno
odlično čokoladno poslastico, ki pa je
ne delijo z nikomer. Če jim je ta sladica
prikrajšana ali odvzeta, so pogosto slabe volje še celoten preostanek dneva.
DEVICA (24. avgust–22. september)
Device jedo čokolado zelo previdno.
Nekatere se čokoladne poslastice lotijo
kar z vilicami in nožem, nikoli pa je ne
bodo pojedle prav veliko. Zavedajo se,
da je lahko vsaka hrana v prevelikih
količinah tudi škodljiva.
TEHTNICA (23. september–23. oktober)
Ljudje, rojeni v znamenju tehtnice, se
ne morejo določiti, ali bodo čokolado
jedli ali je ne bodo. Tehtnice so prav
tako izredno stroge ter se odločajo le
za prvovrstno in izredno kakovostno
čokolado. Ker so izredno skrbne pri svoji
postavi, so velikokrat prikrajšane za
kakšno dodatno čokoladno tablico.
ŠKORPIJON (24. oktober–22. november)
Škorpijoni so izredno temperamentni
in čokolado uporabijo tudi v drugačne
namene, in sicer jo vpletejo tudi v posteljne erotične dogodivščine. Največji
užitek dosežejo takrat, ko je s čokolado
namazan partner ali partnerka, nato pa
jo strastno poližejo od glave do pet.
STRELEC (23. november–21. december)
Najstrožji in najbolj striktni so strelci.
Zavedajo se, da je čokolada, ki vsebuje magnezij, izredno dobra za zdravje
telesa in pomaga zniževati krvni pritisk.
Tako bo strelec vedno kupil tablico
stare, prvovrstne in kakovostne drage
čokolade, na katero prisegajo največji
čokoladni mojstri.
KOZOROG (22. december–20. januar)
Kozorogi ne veljajo za največje
čokoholike. Res je, da jo imajo dokaj
radi, vendar niso tako kot ovni ali biki,
ki jo preprosto obožujejo. Kozorogi
tako kupujejo le najboljšo čokolado in
se čokoladnim užitkom raje prepustijo
bolj redko. A takrat ko se, si zaželijo le
najboljše.
VODNAR (21. januar–18. februar)
Vodnarji so pravi čokoladni posebneži. Podobni so kozorogom, saj niso
ravno čokoholiki. Vodnarji tako raje
preskočijo čokoladne sladice, saj jim je
bliže biološko pridelana zdrava hrana.
RIBI (19. februar–20. marec)
Ljudje, rojeni v znamenju rib, imajo
najraje riževo čokolado, ki deluje kot
afrodiziak. Čokolado najraje delijo z
drugimi in pogosto pozabijo, da bi si
tudi sami privoščili košček.
Rea Rus, 3. b
Sa j n i res!
OVEN (21. marec–20. april)
Ovni čokolade ne spravljajo, ampak
jo pojedo, kar takoj ko jo dobijo. So izredni čokoladni navdušenci, prav zaradi
svoje ljubezni do čokolade jo po navadi
pojedo kar sami. Kljub temu da bi bilo
za zdravje bolje, če bi je jedli manj, ovnom to ni mar. Veljajo za največje ljubitelje čokolade, zato jih pogosto imenujemo
kar čokoholiki.
37
Iskrice
38
Po dolgem času so pred
vami ponovno iskrice.
Tokrat jih je ogromno.
Ponovno se je potrdilo,
da dijaška domišljija in
(ne)znanje praktično ne
poznata meja. Pred vami
so zapisane trditve, ki so
prišle izpod vaših peres
in iz vaših ust. Prijetno
branje in obilico smeha!
Sa j n i res!
PS: Vsi zapisi so nelektorirani in necenzurirani.
Slovenščina
Avtor Poezij: Tacit, Simon Gregorčič.
Matkova Tina opisuje svojo ljubezen do
Janeza Krstnika. Bila pa je ljubica od
Matka.
Kritiko v časopisu je napisala novinarica.
Suho robo izdelujejo Urbarji. To so tisti,
ki se ukvarjajo z rezbarjenjem dreves.
Urbar = Urban = Ribničan.
Humanisti so ustvarili solarni sistem.
Dante je bil slikar.
Visoško kroniko je napisal Oton Župančič.
France Prešeren je bil pesnik. Pisal je
romane.
Od faraona
do transvestita
Faraon je bil božji namestnik na zemlji.
Ko je iz njega nastala mumija. Še prej so
ga morali klistarizirati. Naplahali so ga
s peskom in perjem. In zavili v frpante.
Hapčesut je bila takorekoč transvestit.
Odrezala si je ženske okončine in vladala kot moški.
V vrhu egiptovske države so bili svečniki.
Minotaver in gejziri
Legenda o Minotavru govori o tem, da
se je Zeus spremenil v Minotavra in
ugrabil neko žensko ter jo odpeljal na
Kreto.
Grki so kolonizirali obale Severne Amerike.
Antični Grki so izvajali kolonizacijo
zaradi turizma.
V Šparti sta vladala dva kralja in 28
gejzirov.
Pomen Kolumbove plovbe je v tem, da
so Atene (jonski polis) napadli Ahajci.
Rimske ceste so gradili Feničani.
Naši predniki
Karantanci so morali dobiti dovoljenje
Aleksandra Velikega, da so lahko ustoličili kneza.
Moravski Slovani so živeli v Moravcih.
To je pri Murski Soboti.
Spodnja Panonija je nastala ob Blejskem jezeru.
Največji protikrščanski upor v Karantaniji je izbruhnil po smrti kneza Pavleta.
Vodil ga je Črtomir. Kneze so pred tem
ustoličevali na Krnskem kamnu.
Vodilna plast prebivalstva v Karantaniji
so bili sovhozi.
Do bitke med Rudolfom Habsburškim
in Otokarjem Pšemislom je prišlo na
minskem polju.
Nihče od celjskih grofov se ni poročil,
saj so vsi želeli le Barbaro Celjsko. Ko
so umrli, so za njih naredili tri rumene
zvezde na modri podlagi.
Barbara Celjska se je poročila z avstro-ogrskim plemičem.
Celjani so svoje hčere poročali s pomembnimi vladarji iz Severne Amerike.
Habsburžani in Celjani so bili na isti
valovni dolžini. Zmenli so se, da tista
rodbina ki prej »izpuhti«, zasede grad.
Ulrika II. Celjskega so za kneza imenovali kosezi. Njegov cesar pa je bil
Siglismundus.
Saj ni res, pa je
Inke so uničili huligani.
V zameno za delo, so fevdalci kmetom
plačevali dajatve.
Magellana so ubili španski domorodci.
V Avstralijo je prvi priplul kapitan James
Bond.
Šentjernejska noč je bila v Šentjerneju
na Dolenjskem. Tam je samostan Stična.
V njem so jezuiti.
Pri Mariji Tereziji so vojsko služili vsi
med 7. in 43. letom starosti.
Marija Terezija je uvedla računalnik.
Kataster je Marija Terezija naredila
zato, da se kdo ne bi neudeležil vojaškega poklica.
Pri Bostonski čajanki so naseljenci zmetali v morje riž.
Ameriško revolucijo je vodil Friderik II.
Deklaracijo o neodvisnosti sta napisala
Jefferson in Ibsen.
Napoleon je zaprl celinske poti po Mediteranskem morju.
Napoleon je bil poražen pri Vaterpolu.
Napoleona so zaprli na otok sv. Magdalene.
Dunajski kongres je vodil Maksimiljan
Robespjer.
Madžarsko revolucijo je vodil Košuta.
Voditelj SLS Ivan Žagar je leta 1905
ustanovil zadruge in hranilnice.
Soška fronta je potekala ob Piavi.
Februarja se je začela oktobrska revolucija. Vodil jo je Vladimir Delano Lenin.
S koroškim plebiscitom so Avstrijci dobili Celovec, Gradec in Belovec.
Druga svetovna vojna se je začela potem, ko je Nemčija napadla Nemčijo.
Ekonomija
Pošto so prenašali turbo jezdeci.
Slovenski kmetje so se zadolževali pri veleposlanikih.
Amerika je leta 1900 postala 1. evropska industrialna
sila.
Goli otok so vozili ljudje. Tja so vozili vojne sužnje.
Turki so prinesli Slovencem koruzo, ker je bolj popularna kot slovensko žito.
Geografija
Hribovja so poseljena s travo.
Po gričevjih raste gozdovje.
Savane so manjše oaze v puščavi.
Ljubljanica je reka sedmerih imen: Golobina, Olga,
Stržen, Rak, Pivka, Una, Ljubljanica.
Glavno mesto Madžarske je Vezuf.
Podnebje je obdobje v katerem se meri temperatura.
Konvekcijske padavine nastopijo, ko se zrak dviga z
odbojem svetlobe in z njim hlapi – od rosišča dalje je
nevihta.
Vrtače so nevarne za gležnje.
Slovenija meji na Avstrijo, Italijo in Nemčijo.
Mejne države Slovenije so: Francija, ZDA, Grčija in
Nemčija.
Ledeniki so skopali luknje. Tam je danes morje.
Največji hrvaški otoki so: Cres, Krk, Kreta, Kos.
Gosposvetsko polje je pri Carigradu.
Lokomotivo je izumil en človek. Poganja jo para, ki
nastaja z gorečega premoga.
Makedamske ceste so iz premoga.
Jugoslavija in Italija sta leta 1975 potrdili mejo, potem
ko sta podpisali Samsonom sporazum.
Slovenska južna reka je Kapla.
Turško ime za Konstantinopel je Singapur.
Marco Polo je želel po novi poti priti v Indijo, a je vmes
naletel na Ameriko.
Največja evropska država je Amerika.
V alkoholnih termometrih je vino.
Karel Veliki je postavil cerkveno mejo Lavantinske
škofije na reko Muro.
Celibat pomeni, da duhovniki ne smejo imeti romantičnega razmerja.
Začetnik reformacije je bil Martin Luther King.
Luter je izvajal pokristjanjevanje, ker ga je za to prosil
nadangel Gabrijel.
Luter je bil šokiran, ko je zvedel za grožnjo z izobčenjem.
Simonija je ženska oblika imena Simon.
Začetnik reformacije je bil Martin Luther. Čez nekaj let
se je vrnil v Nemčijo in izvedel še protireformacijo. To
je protestantizem.
Prvi luteranski krožek na Slovenskem se je pojavil l.
1524 na Boču.
Nova verska sekta so bili Uskoki. Skakali so do onemoglosti.
Anglikanska cerkev je mešanica med poganstvom in
krščanstvom.
Nemoralnost in bogastvo Cerkve je kritiziral Janez
Svetokriški.
39
Premi govor
Podravnateljica vstopi v razred in povabi dijaka na
hodnik. Ta se čez čas vrne, vstopi in reče: »Nisem ata!«
Učitelj: »Zakaj so se Rimljani borili proti Keltom?« Dijak:
»Morate jih vprašat.«
Dijak: »Profesor, kako dolgo že poznajo žgance? Kako
in ki te žganci rastejo?«
Učiteljica: »Povej nekaj o Prešernu.« Dijak: »Prešern je
pisal o pijanšni.«
Učitelj: »Kaj pomeni kratica TIGR?« Dijak: »To je žvad.«
Učiteljica: »Kaj so kopali v Idriji?« Dijakinja: »Premog.«
Učitelj : »Na tablo napiši in nam razloži merilo 1 :
850000.« Dijak: »Kolk nul že ma tota številka?«
Biologija in kemija
Prazniki
31. 10. je državni praznik »Halovin« – noč čarovnic.
Božič je Kristusovo vstajenje.
Religiozna
razmišljanja
Spor med Oglejem in Salzburgom je rešil Aleksander
Veliki. Cerkveno mejo je postavil na reko Muro.
Cerkveno mejo na Dravi je leta 811 z milanskim ediktom določil Karel Veliki.
Sa j n i res!
Kura ni ptica, ker ne leti.
Alkohol izdelujejo iz žvepla.
Ob morju rastejo drevesa, na primer storži.
Družba v prazgodovini se je delila na: poglavarje,
vračune in bojevnike.
1. b
Iztok Utenkar, prof.
Pri španščini …
Jakob: *navija zvočnike* Nič ne dela, vse sem do konca
navil.
Eva: Ja te pa jih fklopi!
Jakob: Aja …
Prof. španščine: Ko bom spraševala, se bomo pogovarjali v španščini.
Veronika: Do you speak english?
Alja: *je zelo zainteresirana v Azijske kulture* Me das
tu correo electronico? (Lahko dobim tvoj elektronski
naslov?)
Veronika: To nima nič s Korejo, ne??
Prof. španščine: Kateri je tipičen izdelek iz Francije?
Mojca: Obesek od Eifflovega stolpa.
Pri kemiji …
Prof. kemije: Bodite tiho, fantje, dekleta … in Jakob!
Prof. kemije: Kako napišemo diamant?
Gašper: D-i-a-m-a-n-t.
2. c
Prof. Artnik: Te pa se dobimo ob 6.30.
Videk: Tak hitro!? Te se jaz prvič v pojsli obrnem.
Luka: Ga. prof., vi bi šli v Ameriko živet?
Prof.: Jaz bi raje šla v Švico.
Luka: Te pa ite.
Anja: Kaj če ma Rumena reka rumen pesek, te ma
modra modrega?
Prof. Kampuš: Kaj so nam zapustili Grki?
Luka: Rimsko cesto.
Pri pouku slovenščine govorimo o razlikah med otrokom, dojenčkom in novorojenčkom.
Nika: Kaj smo pa te mi zaj?
Luka: Nedonošenčki.
Imamo predavanje o kajenju …
X: »Kajenje pomaga shujšat …«
Luka: To pa sploh ni res!
Sa j n i res!
40
Vračun
Anja: Čivava bi bla najmočnejši pes, če nebi bla tak
mala.
Prof. Cunk Manić: Z eno uho poslušajte, z dvema pa
gor glejte!
Ivič: Ja, imeli so kopensko mornarico.
Prof. Ličen: Kje si doma?
Anna: Ja ne vem še.
Prof. Ličen: Ino, povej mi, kaj veš o Dionizu.
Ino: Njegov najboljši prijatelj je bil kozel.
Luka: Mi gremo za maturanca na Triglav.
Čips: Se ti tak nebi gor prišo hahahaha 2:0 za mene
Prof. Vovko: To bi vsi mogli vedet, če je v Evropi.
Dijakinja: Ja Egipt ne!
Razred: Smeh …
Nika (gleda Gilero): O glej fake Audi, ko ma samo dva
kroga.
Nika: Jas bi črnca mela. Sej sn si ga že nagledla, v Ikei
hrenovke prodaja.
3. a
Neverjetne, najbolj iskrive iskrice 3. a. Samo ugibate
lahko, kateri profesorji nas učijo.
Zgodovina
Prof.: »Kje je Napoleon dobil vojsko?«
Tim: »Na eBayu si jo je naročo.«
Prof.: »Kje je Mesarič, Mesarič?«
Tim M.: »Profesor, ka vi bi bli nacist če bi bli v nacistični Nemčiji rojeni?«
Prof. (takoj): »JA!«
Prof.: »Bi kralj po tvojem preživel francosko revolucijo
če ne bi skušal pobegnit?«
Simona: »Ka te vem, js bi ga sigurno ubila!«
Prof.: »Kje si bil zjutraj, Verhovnik?«
Uroš V.: »Zaspal sm.«
Prof.: »Dolgo sem razmišljal če naj sploh mam uro brez
tebe …«
Prof.: »Ja kaj zaj, Indijanci al Američani?«
Špela: »Američani, verjetno.«
Prof.: »Verjetno??!! Pa to ni odgovor – 'verjetno sm noseča', pubec se ti bo pa šou ubit!!«
Prof. SLO: »Mesarič, bulji v knjigo, ne v mene!«
Prof. MAT: »In kaj bi še lahko naredili da bi tale izraz
lepše izgledal?« Matjaž:»Malo rožic narisali.«
Prof. MAT: »Življenje ni zabava 24 ur na dan.«
Blaž: »Ja nekaj je treba tud spat, ne?«
Alen: »Alo, ka bi se naredlo, če bi js glisto pojeu?!«
Nežka: »Ti bi ratau normaln!!«
Simona: »Severne jelene gojijo Japonci.«
Anja V.: »Zasuči glavo za 360 stopinj pa boš vidla, da je
sneg zunaj!«
Monika Firer in Maša Vidmar, 3. a
Blaž B.: »Profesor, kak dolgo je trajala 100-letna vojna?«
Simona: »Angleži so bili pomorska velesila. Samo sam
ob plimi!«
Prof.: Vi zmagate, mate prav, liberalisti! Pametni odneha – zapusti šolo po štirih letih. Mi pa ostanemo.
Psihologija
Prof.: »Lej, js bi ful rada da te ne bi mela na piki, samo
kak te naj nimam?«
Prof.: »Mislim, ful težko s teboj resno debatiram, medtem ko ti čokoladno mleko piješ …«
Prof.: »Dol z mize! Pet stolov maš na voljo za svojo veleprečastito rit!«
Nemščina
Prof.: »Matičič! Sem pridi! Mobitel na mizo! Ugasni ga!«
… (smrtna tišina) … »Ka si te taki šit kupuješ?«
Prof.: »Richtig oder falsch?«
Uroš: »Schlecht.«
Prof. (1. septembra): »Uroš, si kaj mislil na šolo?«
Uroš: »Ja. Včera.«
Matej: »Matej, Matej, Matej … (čez 5 minut) … Matej,
Matej, Matej ….«
Prof.: »Spričevalo?«
Nika J.: »Zeitung?«
Prof.: »Ka bomo delali v petek?«
Razred: »FILM!!«
Prof.: »Ka sploh je še keri ko ga NISTE gledali??«
Prof. BIO: »Ne bom popustla, za Boga ne!«
Matjaž H.: »Ka pa za burek?«
Prof. SLO: »Zakaj imata oba en delovni zvezek?«
Alen: »Team work!«
41
Prof. MAT: »Jaz sem plačana, da sem tu, vi ste pa tu
prostovoljno … Sj ne vem kdo je bol nor!«
3. b
Na klavir se klika.
Sergeja: »Samostan v I-n-n-i-c-h-e-m-u Ne vem kak se
to prebere.«
»Zaspala sem si ker je bla nesreča na cesti.«
Dijakinja: »Ka si že prebral Wertherja?«
Dijak: »14 dni sm čakal na njega v knjižnici. Jutri sem
ga dobil.«
Dijakinja: »Si ga dobo jutri ja.«
Dijak: »Mislim včere.«
Sergeja: »Gospod profesor ka bi lahko manjkala v
petek, ker grem po nova očala, ker stare mi je pes
pojedo.«
Vanja: »Gospod profesor, ka to je pravi datum?«
Kampuš: »8. 4. Nisem ti jaz župnik, da mi nosiš opravičilo ko v nedeljo manjkaš pri maši.«
Erker: »Kislina + baza = sol + poper.«
Ajda: »Recimo, včeraj sem jedo ribe.«
No name: »Ja in?«
Ajda: »Ja edino če ti je danes slabo.«
Vanja: »4 km?!?!? To je tolko ko od mene do mojega
doma.«
Sa j n i res!
Profesorju zvoni telefon. Prof. ZGO: »Kdo kliče? Ka je
žena? Daj naj se ena deklina oglasi pa reče 'Ni ga tu, v
kopalnici se tušira'!«
Sergeja: »Ka toti vlak pela iz Pragerska mimo Maribora v Ljubljano?«
Ajda: »Mislim, da vidva nista za na vlak.«
Profesorica: »Kaj če bi nam ti napisala, kdaj boš prisotna pri matematiki?«
Julija: »Pri živinozdravniku sem bla … Z mojo muco …
Mislim mačko.«
Kampuš: »Kaj lahko mongolska ženska, ki so ji odrezali
prsi, ima otroke?«
Sara: »Seveda ja … Lahko kupi mleko v prahu.«
Vanda: Jes si morem it še dnar kupit.
Tina: Dajta plac pa se ne zaj tu golobčkat.
Monika: Ka te ti ko sediš se golobčkaš?
Tina: Ne jas se vrabčkam
Patricija: Bejži bul taj! Si se mi na maternico vsedla!
Patricija: Ka mi lažeš v glavo!
Profesorica: »Poznaš kako šibko kislino?«
Vanja: »Hmmmmmmmmm.«
Profesorica: »Piješ kako šibko kislino?«
Vanja: »Vinooooo!!«
Matic: Ja veš, od moje sestre tete mož!
Patricija: Ka pomeni Tut mir leit?
Vanda: Prižgi mi luč!
Igrajo Ana, Iza in David igrice na Davidovemu telefonu.
Sergeja: »Ka lahko še jas malo?«
Oni: »Samo sekundo, da smo toto fertik ...«
Sergeja: »Se je vreji! Bote vidi, ko si bom še jas Wi-Fi
kupla, pol bom pa sama igrce gor špilala!«
Rea Rus, 3. b
4. a
Patricija rešuje križanko.
Patricija: Kak dela bik? (nobeden nima pojma)
Patricija: Ka če pa kr bik napišem?
Patricija: Vrsta opice à Gorski mamut!
Anja: Kdaj tele postane krava?
Patricija: Mah ji vun z noge raste.
Vanda: Ne v dvojini, v trojini je govoro!
Vanda: Kak je pa Rankoti ime?
Lučka: Viel Gluck Vanda.
Vanda: Ja film gledamo ja.
Vanda: Pa jes sn misla oni mali grah, ne onega ko na
drevah raste.
Monika: Ti tak zgledaš kot da maš 2 oki!
Patricija: Če me bo komar pičo bom dobla malarijo!
Patricija: Tam maš flašo pa lulaj v lončke!
Lučka: Kdo ji je zamajal tla med nogami?
Patricija: Ka si tak bled v glavo?
Monika: Zaka mi gre lak na konci nohta vedno dol?
Pa3cija: Kr ti nohti rastejo.
Lučka: Jes si deda ziher nebom v Sloveniji dobla!
Ernest: Jes tudi ne!
Pa3cija: Ka nea zgleja kot da se avto po vozi vodi?
Lučka: Vam dam številko od moje telefonske.
Igra radio. Vanda: Zaka pa špila zvok če ni slike?
Vanda: Spelaš dul s ceste pa se ži po prepadu voziš!
Monika: Ker ni Šlamburgerja bom avto poklicala!
Lučka ima na roki tubo od keksov.
Patricija: Glej kapitan Kljuka! Ja ka, če ma pa kekse na
glavi!
Zaka mamo pa sol zraven? Patricija: Zato da bomo
kokice cukrale.
Sa j n i res!
42
Profesorica: »Ki je največ črncev?«
Klemen: »Tam na Floridi pa tam okol.«
Profesorica: »Zakaj pa?«
Klemen: »Ker je tam najbližje Afriki pa so jih uvažali.«
Monika: Na snemanji ko je bil je s konja pado pa ga je
konj povozo.
Tjaša: Kak ti te telefon dela, če pa ni elektrike?
Kak te to da je tak prazna šola?
Patricija: Ja če pa ni elektrike.
Patricija: Jes ful rada tripalnice jem.
Joško: Na levem reku breke Mure?
Vanda na morju: Nogo od znotraj čujem …
Ali je verska pripadnost pomembna pri sklepanju
prijateljstev?
Tjaša Šela: Ja, samo Srbi.
H: Mačka je mela samo 3 noge.
Vanda: Ka 3 zadne noge ma?
Profesor Utenkar: Ka telovadiš pa nena? David: Ja
ponavadi sem bolan takrat …
Vanda: Obleči si špegle!
Profesorica Gregorič: Tisti, ki jih danes ni, ni nobenega tu?
Vanda: Prej ko sn preko facebooka na telefoni bla.
Profesorica Gregorič: Povprečje imaš tri cela šest cela
sedem!
43
Vanda: To si lahko sam gor s kladivom našraufaš.
Blaž Urošu Strelcu: Uroš al Strelec? Keri bo prvi?
Ilek: En pakl makaronov mam za pol krat.
Ernest Maji (sošolca že 3 leta): Aaaaa, ti si Maja ne?
Profesorica Moškotevc: On plava treniranje.
Vanda: Vol, ka je ži to ? ... Daj mi prvo črko. Aja, ži vem,
to je mešanca med lamo pa ... Ne ne, to je mešanca
med kojem pa ...
Ernest: Bil je izjemno … Eh … Gremo naprej!
Aljaž: Jes sn mislo da se vse za en tedn prestavi. Jes sn
Aljaž!
Blaž: Budilka me ni zbudla.
Gloria: Marijana je v Tartuffu žena hčerka od Onjegina.
Kje je Gosposvetsko polje? Vanda: Pri Carigradu.
Primož: Akrostih je Goethejevo delo.
Vanda: Magelana so ubili španski domorodci.
Kdo je gradil ceste v Afriki? Andreja: Jugoslavija.
Monika: Krst pri Savici je sestavljen iz uvoda, krsta pa
Savice.
Rok: Sifilis, jes sn pa mislo, da je to neka angina.
Andreja: Patricija, ka ti bi mela želve za ribnik? Patricija: Ja, lahko ja. Monika: Ka če se bodo pa vtople?
Aljaž: Moravski Slovani so živeli v Moravcih, tu pr
Murski Soboti.
Patricija: O Soča, srečna vas domača!
Rok: Jes sn prišo.
Aljaž: Alo, daj pusti toti kalkulator! Al pa mej ga … Se
je iz 90. stoletja …
Rok (vstopi v razred 5 minut po začetku pouka): Sorry,
I was late.
Uroš: Jes ne znam lepo barvat ker sem v vrteci barvanje šprical.
Ernest: Renesančni slikarji so bili Leonardo, Michelangelo, Donatelo, Rafaello.
Sara: Moja radirka dela pr Alkaidi. Ziher te je hotla
napadit.
Vanda: Glavno mesto Nemčije? Berlin al pa Munchen
je. Munchen je!
Primož & Rok:
Ko sma midva hodla v šolo … Še Amerike ni blo na
zemljevidi.
Ko sma še bla mlada, nama je Krištof Kolumb cote
pral.
Ko sma midva hodla v šolo, smo meli kalkulatorje s
kroglicami, zaj pa vtipkaš pa ti vse vn meče.
Patricija: Ura je pet minut do pet do pol dve.
Kaj pa hvala. Rok? Rok: Ja prosim, ne.
Monika pride skozi vrata. Vanda: Aja, jes sn pa misla,
da je človek.
Ernest: Carola hat gefuckt mit Lemalian und dan hat
sie vagina schmerzen.
Gloria: Kopernik in Aligheri sta bila slikarja.
Gloria: Si jedla, si dobla, si dobla Maffin?
Blaž: Giordano Bruno je bil reformator.
Vanda: Ka je to alkohol?
Katarina: Eh, jes mam cajt! Jes mam cajt do konca ure!
Vanda: Ne vidim, ker je svetloba.
Aljaž: Dušica pri uri pregleduje komentarje! Miha: Ka
to na facebooki?
Vanda: Toti noht je temnejši ko drugi!
Monika: Ja to pa zato, ker je krajši!
Ernest Vandi Š.: Ti tak neboš prišla na vrsto ko si na Z.
Profesor Obrul: Samo … Če bi se stepli mislim oni z
borilnimi veščinam v prednosti pred šahisti.
Sa j n i res!
Primož: Zunaj sije sonce. In res je tako!
Profesorica Žigart: Pa Tomaž ma malega, pa Matevž
ma tudi malega! (Razred: smeh …) Pa svinčnik sn misla!
44
Potem ko smo bile ekstremno navdušene nad
koncertom Mi2 in našega
pevskega zbora ter ker
smo že dolga leta navdušene nad njimi, smo se
sošolke (skupinica sošolk)
odločile, da se odpravimo na koncert Mi2 v
Maribor.
Mi2 malo drugače
Potekal je 29. 12. 2012 na Trgu Leona Štuklja in tokrat smo lahko Mi2 po
odličnem akustičnem koncertu videle še v električni preobleki. Igrali so v sklopu
svoje turneje Decibeli, in to je bil njihov zadnji nastop, ki je hkrati potekal v sklopu
prazničnega decembra. Na ta dan smo lahko poslušali tudi skupino Flirrt, a me
smo se odločile le za Mi2.
Trg je bil poln, ljudje v pričakovanju in ob razgibanem light showu so na oder
prišli člani skupine Mi2, ki so otvorili svoj nastop s pesmijo Dobrodošli na dvor.
Vzdušje je bilo neverjetno, publika je norela, vreščala, pela skupaj z njimi in navsezadnje uživala do onemoglosti. Slišali smo lahko še njihove druge uspešnice,
kot so Oda gujdeki, Samo tebe, Pojdi z menoj v toplice, Sve ove godine, Ejsidisi
Brigita ter druge.
Kot vedno so presegli naša pričakovanja, priredili odličen koncert, od nas
pa se poslovili z pesmijo Odhajaš. Verjamem, da bi mi bilo žal, če bi ta koncert
zamudila, saj so razturali kot vedno. Go, Mi2!
Lučka Goričan, 4. a
G la s ba
7. 12. 2012 je Siddharta,
tako kot že večkrat, na
noge postavila ŠTUK v
Mariboru, vendar so bili
fantje tokrat »oropani
elektrike«.
Izštekana Siddharta
Koncert se je začel nekaj po deveti uri s predskupino Okttober. Igrali so svoje
manj poznane komade, vendar so kljub temu dobro segreli publiko za težko
pričakovano Siddharto. Člani te skupine, Tomi Meglič (vokal in kitara), Boštjan
Meglič (bobni), Primož Benko (kitara), Jani Hace (bas kitara), Tomaž Okroglič
Rous (klaviature) in tokrat se jim je še pridružil Martin Janežič-Buco(tolkala), so
na oder prišli nekaj po deseti.
Koncert so otvorili s skladbo Ring. Tej so sledili mnogi poznani hiti, ki so zbra-
ni na plošči Izštekani, in nekaj hitov z zadnjih dveh plošč Saga in VI. Ob skladbah
Baroko in … (Tri pike) pa so se jim na odru pridružile plesalke iz pole-dance
skupine Pandora in jim »ukradle« šov. Občinstvo je ves čas glasno prepevalo
in ploskalo. Po odigranem komadu Le mavrica, ko naj bi Siddharta koncert že
zaključila, je publika z glasnim vzklikanjem »We want more …« člane skupine
priklicala nazaj in zaigrali so še zadnji komad Na soncu.
Dveurni koncert je bil fenomenalen in predvsem drugačen od Siddharte, ki
smo je navajeni, saj so bile vse skladbe prearanžirane in zaigrane v akustični izvedbi. Moram priznati, da so ponovno presenečali, nas dvignili v višave in nežno
spustili nazaj na zasnežena tla ter nam dali »preveliko dozo lepega«.
45
Patricija Stariha
The Doors experience
& Nirvana tribute
Vsak, ki vsaj občasno preklopi od balkanskih div in kvazi DJ-jev obleganih
radijskih postaj (hvala bogu za Youtube) in ga glasba kolikor toliko zanima, ve,
da sta frontmana Kurt Cobain in Jim Morison že dolgo pod rušo in bi se moral tisti
zadnji petek v novembru zadovoljiti zgolj s tribute nastopom (na kratko: skupini
sta samo igrali Nirvanine in Doorsove pesmi in ne, Cobain si ni slučajno premislil, vstal iz groba ter prišel eno zaigrat sem v Slovenijo).
Prvi del koncerta v na pol polnem Štuku je pripadal Nirvani teen Sprit. Začeli
so hitro, eksplozivno in seveda, kakor se za vsak Nirvan cover band spodobi,
ubijalsko glasno. Že takoj se je nekaj tistih, ki so zamudili tedenske vaje karateja,
začelo prerivati med sabo, kar je do polovice koncerta že preraslo v tipičen moshing, značilnejši za kakšne metal koncerte. Skupina je med tem preigrala večino
Nirvaninih bolj znanih pesmi (brez skrbi, seveda niso pozabili na Smells like teen
spirit), vključno z mojo največjo željo About a Girl.
Med obema nastopoma skupin je bilo nato približno 20 minut pavze, dovolj, da
smo se lahko osvežili s kakšno pijačo, s čim podobnim in se pripravili za mnogo
manj agresivnejše The Doorse, ki so v 60-ih sloveli kot krema losangeleske psihedelične scene. Cover band The Doors Experience je opravil svoje delo odlično,
zaigrali so namreč vse pesmi, ki sem jih želel slišati, igrali pa so s takšno energijo, ki se je še originalna skupina ne bi sramovala. Slišali smo lahko vse, od dolgih
jamov kitarista in klaviaturista, ki sta ‹›stvar›› resnično obvladala, do hipijevskih
himen, kot je to Light my Fire.
Skratka, koncert obeh skupin je bil odlična izkušnja. Tudi ozvočenje je bilo
dokaj dobro, boljše, ko smo ga navajeni sicer na povprečnem slovenskem koncertu. Mogoče bi lahko bili sami nastopi nekoliko manj sterilni oziroma zaigrani,
a kaj drugega je pri tribute nastopih težko pričakovati. Najboljši trenutek: solo del
bobnarja skupine Nirvan teen Spirit.
Sam se ne bi označil za
ravno največjega oboževalce Nirvane ali The
Doorsov, a če že imam
možnost slišati njihovo
glasbo v živo v »čuj tistem Mariboru, ne«, bom
to vsekakor izkoristil.
G la s ba
Ernest Šprager
Dijaška sekcija Kluba
študentov Slovenska Bistrica
Dijaška sekcija Kluba študentov Slovenska Bistrica
(DSKŠSB) je skupnost
dijakov na ravni občine
Slovenska Bistrica, ki zastopa interese dijakov na
področju izobraževanja,
kulture, športa, rekreacije
in zabave. S svojim delovanjem je začela januarja 2011 in ima do danes
za seboj že kar nekaj
uspešnih projektov.
M i v akci j i
46
Naš namen je poživljati dijaško življenje v Slovenski Bistrici in povečati
dejavnost mladih.
Vsaka dijaška sekcija
ima tudi svoje organe
oziroma odbore.
Upravni odbor skrbi,
da delovanje sekcije poteka brezhibno. Sestavljajo
ga predsednik, podpredsednik, tajnik, mentor in
člani upravnega odbora.
Člani interesnega odbora
pomagajo pri opravljanju
raznih nalog in organiziranju projektov. Interesni
odbor ima svojega predsednika, ki je hkrati tudi
član upravnega odbora.
Dijaki, ki v letošnjem
šolskem letu vodimo Dijaško sekcijo, se za Čveko
predstavljamo tako …
Rea Rus: »Prihodnost
pripada tistim, ki verjamemo v lepoto svojih
sanj.« (Eleanor Roosevelt)
Klementina Ačko: »Remember the past, plan for
the future, but live for today, because yesterday is
gone and tomorrow may
never come.« (Neznano)
Andraž Kvas: »Poštena
igra.«
Lučka Goričan: »Bistvo
je očem nevidno.« (Mali
princ)
Matevž Skrbiš: »Užitek
je srečati pogled tistega,
ki si mu pred kratkim
storil kaj dobrega.« (Jean
de La Bruyere)
Julija Leskovar: »Če ti
je srce ovira, mu ukaži,
da umolkne.« (Hasan Ibn
Saba)
Andreja Kuhl: »Carpe
diem.« (Horacij)
Maruša Lešnik: »You
only live once, but if you
do it right, once is enough.« (Mae West)
Maša Ahej: »I may not
be there yet, but I`m closer than I was yesterday.«
(Neznano)
Tina Zovkič: »Be
yourself; everyone else
is already taken.« (Oscar
Wilde)
Anton Zvonko Španbauer: »Ko prižgeš
luč, se ugasne tema.«
(Murphyjev zakon)
Maja Trglavčnik:
»Listen to many, speak to
a few.« (William Shakespeare)
Zagotovo je eden
najodmevnejših projektov
naš prvi (in verjetno ne
edini) UV-party, s katerim
smo tudi uradno otvorili
delovanje Dijaške sekcije.
Sledilo je več manjših
projektov, kot so Dijaška
razstava fotografij, Filmski
večer, Cover the night
(Kony 2012), kulinarični
Kuhajmo z Lučko: Make
your own pizza, Activity
in Poker turnir, Karaoke
night, Dijaški dnevi ustvarjalnosti, projekt Pomagajmo živalim, Božičkov UV-party in razne delavnice.
V dijaško sekcijo se
lahko včlanite vsi dijaki iz
občine Slovenska Bistrica. Ob včlanitvi so ponujene tudi razne ugodnosti:
brezplačno kopiranje šolskega gradiva v pisarni
KŠSB (nad Mc Miš), subvencionirane celodnevne
karte za smučanje na
Treh Kraljih (10 evrov) in
Rogli (15 evrov) ter kopanje na Ptuju (9 evrov). Za
včlanitev je treba izpolniti
pristopno izjavo, priložiti
potrdilo o vpisu za tekoče
šolsko leto in fotografijo
za člansko izkaznico.
Za več informacij nas
najdete na SŠSB, v pisarni KŠSB v času uradnih
ur (v ponedeljek, sredo in
petek med 18. in 20. uro)
ali na Facebook profilu
Dijaška Sekcija Kšsb.
Rea Rus, 3. b
47
V projekt smo bili
vključeni dijaki Domen
Skamlič, Peter Fekonja,
Marko Fekonja, Barbara Ferčec, Rok Rutnik,
Blaž Černelič, Katarina
Kores, Ernest Šprager,
Matic Kolar in profesorji
Marko Žigart, Mateja
Petrič Podvršnik, Ivana
Moškotevc in Damijana
Gregorič. Razdelili smo
se v tri skupine in vsaka
je imela svojo nalogo.
Nekaj se nas je odpravilo
v bližnji Impol, kjer smo
si ogledali proizvodnjo
materialov, iz katerih
sestavljajo satelite. Druga
skupina se je poigrala s
satelitskimi posnetki in
iskala razlike v golosekih
in urbanizaciji mesta
med posameznimi leti.
Tretja skupina se je lotila
izdelave aplikacije za
Android, ki sama prepoznava razlike med dvema
satelitskima posnetkoma.
S svojim projektom
smo se udeležili predstavitve vseslovenskih
projektov v Ljubljani, ki
so se izvajali na različnih
območjih v Sloveniji, kjer
smo se odrezali zelo dobro. Udeležili smo se tudi
Mednarodne konference
o malih satelitih v Portorožu v hotelu Bernardin,
kjer so bili raztavljeni tudi
naši plakati.
Katarina Kores, 4. a
M i v akci j i
Mesto satelita
v Slovenski Bistrici
Pri projektu Center
odličnosti – vesolje smo
odkrivali uporabnost
satelitov in posnetkov, ki
jih ti naredijo.
48
Kdo smo YABC?
M i v akci j i
YABC – mladi za boljši
svet – smo skupina mladih, delovnih, prijaznih
in večno nasmejanih
mladostnikov, ki želimo
spremeniti svet.
YABC mi pomeni kvalitetno preživljanje prostega časa, da naredim kaj
koristnega, da pomagam
in predvsem ob vsem tem
uživam.
V skupini je okoli 30
mladih iz vse Slovenije in
nikoli si ne bi mogla želeti
boljše skupine. Smejimo se,
jočemo, se veselimo, vse
to počnemo skupaj. Naš
smisel je, da kot prostovoljci
pomagamo, poučujemo,
koga nasmejimo, si želimo
boljšega sveta in skupnosti.
V lokalne in širše skupnosti
želimo vnesti zavedanje,
znanje in zavest za pomoč
drugim. Po mojem mnenju
bi lahko delavnice YABC
odlično prenesli v lokalno
skupnost, saj so primerne
za vse generacije, ljudje na
zanimiv način spoznajo nekaj poučnega, koristnega v
vsakdanjem življenju. Nikoli
ni prepozno, da se nečesa naučimo. Na naši šoli
delavnice YABC potekajo
enkrat mesečno s prostovoljci. Naš načrt je, da jih
prenesemo tudi v razredne
skupnosti za boljše povezovanje, empatijo in razredno
klimo.
Dandanes je prostovoljstvo pri mladih dokaj
razširjeno. Imamo tiste, ki
smo prostovoljci, imamo
takšne, ki vedo, kaj je prostovoljstvo, in se za to ne
odločijo, pa tudi nekatere,
ki imajo o prostovoljstvu
popolnoma zgrešeno
idejo. Menim, da bi
dandanes lahko vsak, ne
samo mladostnik, posvetil
vsaj uro svojega časa na
teden in nekomu pričaral
nasmeh na obraz, saj je to
nekaj, kar resnično šteje.
Prostovoljstvo ni služba, ni
hobi. Sem jaz in predstavlja mene. Prostovoljka za
vse življenje!
Lučka Goričan
Naj, naj, naj ...
49
Naj dijak in naj dijakinja Srednje šole
Slovenska Bistrica
V šolskem letu 2011/2012 je DOS – Dijaška organizacija Slovenije – zopet organizirala projekt »Naj dijak in naj dijakinja«. Vodja projekta je bila Katja Mesarič,
predsednica odbora za
informiranje na DOS-u.
Na ta projekt sta se
prijavila tudi dva dijaka
naše šole, Matjaž Hajšek
in Julija Leskovar. Dosegla
sta odlični mesti in obenem postala naj dijak in
naj dijakinja Srednje šole
Slovenska Bistrica.
Obema iskrene čestitke.
Julija Leskovar
Pozvani so bili tudi dijaki naše šole. Andraž Kvas, Vesna Lešnik in Monika Cvetko so se tako udeležili srečanja v Ljubljani, ki ga je podprl takratni predsednik RS
dr. Danilo Türk, podelitve pa sta se udeležila tudi minister za delo, družino in socialne zadeve Andrej Vizjak in predsednik Mladinskega sveta Slovenije Izidor Shaker.
Naj prostovoljci so tako v
različnih skupinah postali
Taja Korošec, Luka Marcen, Katja Poznič, Klemen
Premrl, Julijana Kralj
in Ernest Vrečko. Nina
Stegmüller je postala naj
mladinska voditeljica,
naj mladinski projekt je
postal EkoArt v izvedbi
Javnega zavoda Mladinski center Medvode.
Julija Leskovar
Lansko šolsko leto je
Mladinski svet Slovenije
že desetič izbiral naj prostovoljca in prostovoljski
projekt 2011.
M i v akci j i
Naj prostovoljec in naj
prostovoljski projekt
Kornfest in Dnevi
ustvarjalnosti mladih 2012
M i v akci j i
50
V tem letu je v Slovenski Bistrici potekal že
osmi, tako rekoč tradicionalni projekt Lutkovnega
gledališča Koruzno zrno,
le da se je to leto v koprodukcijo pridružila še Dijaška sekcija Kluba študentov Slovenska Bistrica.
Skupaj so sestavili pester
program za dijake, profe-
sorje, lutkovnike in ostale
obiskovalce. Program se
je odvijal od srede, 21. 11.
2012, pa vse do sobote,
24. 11. 2012. Lutkovno
gledališče Koruzno zrno
je na eni strani poskrbelo
za pester in barvit lutkovni program tako za otroke
kot za odrasle, Dijaška
sekcija pa na drugi strani
za kulturen odsev, in to
od razstave fotografij
do literarnega večera in
intervjuja z mlado modno
oblikovalko.
Namen obojih je zagotovo bil spodbuditi kulturno življenje v Slovenski
Bistrici, kar je odlično
uspelo.
Julija Leskovar
Obisk Večera
v tednu OIV
Časopis izhaja vsak dan, tiskajo ga
zvečer oziroma takoj ko je pripravljen za
natis, da je zjutraj že sveže dostavljen v
naših nabiralnikih, pripravljen na branje
ob jutranji kavici. Razdeljen je na novice
iz mariborske, celjsko-koroške in pomursko-podravske regije, ima črno kroniko, različne športne rubrike, o Evropi
in svetu, o gospodarstvu, kulturi, ima
tudi zabavni kotiček … V času, ko je bil
Maribor evropska prestolnica kulture, so
pisali tudi rubriko, posvečeno dogajanju
v okviru le-te.
Večer ima tudi priloge, ki izhajajo ob
časopisu nekajkrat na mesec. To so: Kvadrati, Bonbon, TV-Večer, V soboto, 7 dni,
Naš dom, Science Illustrated in History.
Prodana dnevna naklada je okoli 46.000
izvodov, kar jih poleg Slovenskih novic,
Dela, Dnevnika in Financ uvršča med
najbolj prodajane časopise v Sloveniji.
Ob odhodu je vsak dijak prejel
vrečko z brezplačnim dnevnim izvodom
Večera, Science Illustrated in History.
Gospod Klapš nas je pospremil s priznanjem, da svoje delo resnično obožuje
in da si je že od nekdaj želel postati
novinar, vsem bodočim novinarjem pa
je zaželel veliko sreče in kreativnosti.
Za teden, ki se šteje za
enega izmed najbolj »ta
fajnih« med šolskim letom, zagotovo velja teden
obveznih izbirnih vsebin.
Lara Gril, 2. b
I z na s neka j b o ...
Kot je vsem znano, med tednom potekajo različne zanimive dejavnosti, kar
pomeni, da pouka ni. To pa dijaki vedno
sprejmemo z odprtimi rokami.
Letos je teden OIV trajal od 17. do 21.
septembra. Dijaki drugih letnikov smo
obiskali Maribor, takrat še evropsko prestolnico kulture, kjer si je del »izbrancev«,
predvsem tistih, ki jih vleče v novinarske in fotografske vode, imel možnost
ogledati notranjost časopisne hiše Večer,
stavbe, v kateri nastaja eden izmed najpomembnejših slovenskih časnikov.
Vodja deska Srečko Klapš nas je
prijazno sprejel in nam razkazal vse
najpomembnejše prostore, od začetka,
kjer nastajajo zametki časopisa, do konca, kjer časopisne strani dobijo pravo
obliko in jih lahko končno natisnejo v
tisoči nakladi. Popeljal nas je skozi svojo
pisarno, prostor z mnogimi računalniki, kjer ima vsak novinar svojega, na
katerem piše za svojo rubriko, sobo za
lektoriranje in na koncu tiskarno, kjer
natisnejo končni izdelek. Dijaki smo dobili odgovore na vsa vprašanja, ki so se
nam porajala. Med drugim smo izvedeli, da ogromno dela poteka na terenu in
da novinarji nimajo nekega določenega
delovnega časa, saj je dela zares veliko.
51
I z na s neka j b o ...
52
Praksa po nemško
Nemčija, Berlin, Leipzig, trije
tedni, spoznavanje novih ljudi,
praksa … Vse skupaj se mi je
zdelo totalno nedosegljivo. Ko pa
je profesorica Pika naredila ožji
izbor dijakov in ko sem izvedela,
da sem med njimi, se je velika
želja začela izpolnjevati.
Za opravljanje prakse v Nemčiji sem izvedela od dijakov, ki
so se projekta udeležili že lansko
leto, ampak nikoli si nisem mislila, da bom tudi sama nekoč na
njihovem mestu. Seveda pa se
v to prečudovito deželo nisem
odpravila sama. Skupaj nas
je bilo osem dijakov iz 3. č- in
d-razreda ter profesorica Pika
Smogavec. Navdušenja in veselja seveda ni primanjkovalo.
Naša pot se je začela zgodaj
zjutraj na glavni železniški postaji v Mariboru, od koder smo
potovali proti Zidanemu Mostu,
Münchnu in v poznih večernih
urah prispeli v Leipzig. Na železniški postaji so nas pričakali
naši gostitelji, ki so nas odpeljali v predmestje, imenovano
Schkeuditz, kjer smo preživeli
naslednje tri tedne.
V prvih dneh smo polni pričakovanja in veselja spoznavali
nove obraze, se spoprijateljili z
ostalimi dijaki iz različnih evropskih držav ter spoznavali mesto
Leipzig. Prav tako smo prvi teden
vsak dan imeli nekajurni tečaj
angleščine in se tako pripravljali
na prihajajoči teden. Prvih nekaj
dni je minilo neverjetno hitro. Čez
dan smo se učili angleščino, šli
v mesto, se zabavali, zvečer pa
plesali v Pubu in igrali karte. Kot
bi mignil, je bil tukaj že vikend. V soboto
zjutraj smo se z ostalimi skupinami
dijakov odpravili v Dresden, prečudovito
mesto, v katerem smo si ogledali mnogo
zanimivih
znamenitosti.
Zvečer
smo se z
vlakom
vrnili
nazaj v
Leipzig,
kjer smo
nestr-
pno pričakovali ponedeljek.
To ji bil naš prvi dan prakse. Vsak od
nas je delal v svojem podjetju. Nekateri
v Schkeuditzu, ostali v Leipzigu. Večina nas je bila zaposlena v pisarnah, v
katerih smo urejali dokumente, zlagali
papirje, odpirali pošto in še mnogo
drugih stvari. Delo ni bilo težko. Ko smo
se privadili načina in vrednot dela, nam
je vsem šlo kot po maslu. Osebno se
mi je v spomin najbolj vtisnila navada
pozdravljanja, saj se vsi zaposleni ob
prihodu v službo vsako jutro rokujejo z
vsakim zaposlenim in si zaželijo dobro jutro. Edina težava, na katero smo
včasih naleteli, je bila nemščina, saj je
govorjenje v praksi nekaj čisto drugega
kot učenje v šoli.
Moram priznati, da sta mi zadnja
dva tedna minila veliko prehitro. Zadnji vikend smo si ogledali še Berlin, v
katerem smo tudi prenočili. Videli smo
mnogo znamenitosti, med drugim tudi
Berlinski zid in Brandenburška vrata …
Čeprav je Berlin prestolnica Nemčije in
prav tako največje mesto, smo v centru
mesta srečali slovensko folklorno skupino, ki je plesala in prepevala slovenske
pesmi. Kot ponosni Slovenci smo se jim
seveda pridružili in skupaj zapeli nekaj
domačih.
Vikenda je bilo hitro konec. Ker smo
vsak dan hodili na prakso, časa za
domotožje sploh ni bilo. Šele ko je zadnji
teden šel proti koncu, smo se začeli zavedati, da bo vsega kmalu konec. V petek
smo še zadnjič odšli na delo, se poslovili
od prijateljev in vseh zaposlenih ter v soboto zjutraj zapustili mesto. Na poti nazaj
so tekle solze. Solze sreče, saj smo se
vsak po svoje navadili na ritem življenja,
navezali na ljudi okoli sebe, živeli čisto
drugače kot doma, prav tako pa so tekle
tudi solze žalosti, saj smo vedeli, da se
ne bomo hitro vrnili.
Čeprav se je naša nepozabljiva izkušnja končala, se definitivno nameravam
enkrat vrniti. Doživela sem veliko lepih
in nepozabnih trenutkov, ki se bodo za
vedno vtisnili v moj
spomin.
Bilo je
enkratno doživetje.
Maja Trglavčnik, 3. d
Dnevi pod Peco
ga dijaki popestrili z izvajanjem skečev
in s petjem pesmi.
Tretji dan je bil po mnenju vseh najnapornejši, saj so bile naše življenjske
energije že precej izčrpane. Po zajtrku je
sledil pohod do bližnjega rudnika svinca in cinka Mežica, v katerem smo se z
vlakcem popeljali po notranjosti in si jo
ogledali. Za konec smo si ogledali tudi
muzej različnih rud ob rudniku. Po hoji
do doma in kosilu smo se z avtobusom
odpravili domov.
Šola v naravi je bila dobra, vendar
naporna izkušnja za vse. Predvsem so
se s celodnevnim druženjem okrepile
vezi med sošolci in sosošolci, prevladovala je pozitivna energija. V celoti smo
izredno uživali in se zabavali.
Od 5. do 7. oktobra smo
se dijaki drugih letnikov
družili v šoli v naravi.
Lara Gril, 2. b
I z na s neka j b o ...
Dijaki 2. a- in b-letnika smo konec tedna bivali v Centru šolskih in obšolskih
dejavnosti Peca.
Skoraj ves čas smo preživeli v naravi, gozdu in hribih. V domu smo se predvsem družili in počivali, saj so bili vsi
trije dnevi kljub vsej zabavi in druženju
precej naporni.
Prvi dan je potekal zelo sproščeno,
saj nas je po prihodu in kosilu čakal
»samo« pohod na bližnjo vzpetino, imenovano Štalekarjev vrh. Po pohodu sta
sledila večerja in druženje.
Drugi dan se je začel z odličnim
zajtrkom, ki sta mu sledila kolesarjenje
prve skupine in orientacijski tek po bližnji okolici, iskanje rutic ter predavanja
druge skupine. Po kosilu sta se skupini
zamenjali. Zvečer je ponovno sledilo prijetno druženje v skupnem prostoru, ki so
53
Športna tekmovanja
Takole smo športali v letu 2011/2012.
September: Odbojka na mivki
Takoj na začetku šolskega leta je potekalo prvenstvo srednjih šol v odbojki na mivki. Na tekmovanju so
nastopili tudi naši dijaki in dijakinje. Dijaki so na koncu
osvojili 5. mesto, dijakinje pa 7. Na finalno prireditev
v Ankaranu sta se uvrstili le prvouvrščeni ekipi, tako
da se je nastop naših dijakov in dijakinj na tem nivoju
tekmovanja zaključil.
Oktober: Atletika –
ekipno prvenstvo
Letos smo se ekipnega atletskega prvenstva udeležili le z ekipo dijakinj. V finalu ima pravico do nastopa
12 šol, zato smo morali najprej skozi sito kvalifikacij.
Na področnem prvenstvu v Mariboru je dijakinjam
uspelo prestopiti prag finala. Državno prvenstvo v
Slovenj Gradcu je potekalo 12. oktobra. Naše dijakinje
so nastopile zelo dobro, praviloma izboljšale svoje dosežke s področnega tekmovanja, ter ponovile dosežek
iz lanskega leta, ko so tekmovanje zaključile na 10.
mestu. Pomembno pa je, da so dijakinje postale stalna
ekipa finalnega tekmovanja in nas bodo tudi v prihodnosti razveseljevale z odličnimi dosežki.
November: Tekmovanja
ŠKL – Nogomet
Zaradi menjave generacij in ocene učiteljev športne
vzgoje o kakovosti naših šolskih ekip smo se odločili,
da tudi v letošnjem šolskem letu nastopimo v tekmovanjih ŠKL le z nogometno ekipo dijakov. Novembra so
se začela prve tekme v tem športu, ki so trajale vse do
meseca februarja. V predtekmovanju so bili tekmeci
vrstniki SGŠG Maribor in Tehniškega šolskega centra
Maribor. Našim nogometašem tokrat ni uspel preboj
v naslednji del tekmovanja, osmino finala. Vsekakor
pa so uspešno promovirali našo šolo, zaradi mladih
igralcev v ekipi pa obljubljajo, da bodo v tem letu še
močnejši.
I z na s neka j b o ...
54
Mentorji: Meta Suhadolnik Seljak, Marko Križanič, Ranko Leskovar, Jure
Vračun
December: Košarka
December pomeni pričetek tekmovanj v košarki za
srednješolce. Za naše je bila tokrat previsoka že prva
stopnička, saj so jih že na področnem prvenstvu presenetili vrstniki s Ptuja. Ocenjujemo, da potrebujemo
nekaj svežih mlajših igralcev in še kakšno leto kaljenja
v šolskih tekmovanjih, preden bomo spet sposobni
višjih dosežkov.
Januar: Odbojka
Na področno prvenstvo, letošnja gostiteljica je bila
Gimnazija Ptuj, smo potovali z obema ekipama, dijakinjami in dijaki. Gostiteljice s Ptuja so bile malenkost
močnejše od naših deklet, ki so tako s srednješolskimi
tekmovanji zaključile. Če rezultat pri dekletih ni bil
presenečenje, pa preseneča poraz dijakov, ki so jih
vrstniki z Gimnazije Ptuj premagali sploh prvič v zgodovini medsebojnih dvobojev.
Februar: Nogomet
Takoj po končanem nastopu v nogometu ŠKL je
naše dijake čakalo še srednješolsko tekmovanje, v
katerem je bila prva stopnička področno prvenstvo.
Že znan močan nasprotnik Gimnazija Ptuj je bil tudi
tokrat boljši in se je uvrstil v nadaljnje tekmovanje. Naši
so kljub dobri predstavi in remijem z Gimnazijo Ormož
izpadli iz nadaljnjega tekmovanja.
Marec: Smučanje
15. marca je na Rogli potekalo državno prvenstvo
v smučanju (veleslalom) in deskanju za srednje šole.
Nastopilo je preko 300 dijakov in dijakinj. Med kategoriziranimi dijaki je Jan Breznik, dijak 4. c-razreda,
osvojil 2. mesto. Vidna uvrstitev je med deskarji uspela
tudi Juretu Korošcu, dijaku 1. b-razreda, ki je osvojil 8.
mesto med nekategoriziranimi dijaki.
April: Bistriški tek
April je čas za Bistriški tek, športno-rekreativno
prireditev, ki se je zdaj že tradicionalno udeležujemo.
Tudi letos je bila udeležba Srednje šole Slovenska
Bistrica precej množična, predvsem na račun profesorjev in profesoric, ki so sestavili kar štiri štafete (dve
ženski, eno moško in eno mešano). Dijakinje in dijaki
so sodelovali s tremi štafetami (dijakinje dve in dijaki
ena). Seveda velja poudariti, da so nekateri naši dijaki
in dijakinje nastopali tudi v drugih štafetah (AD Almont
…). Ekipa dijakov (Miha Kvas, Dejan Galun, Aljaž
Leskovar) je v svoji kategoriji zasedla 2. mesto, kar je
bil tudi absolutno 2. najboljši čas. Tudi dijakinje (Ajda
Kavčič, Vita Petek Regoršek, Katja Mesarič) so v svoji
kategoriji zasedle 2. mesto. V isti kategoriji so bile njihove kolegice (Karmen Hajšek, Anja Vihtelič, Klavdija
Skrbinek) četrte. Profesorice so nastopale v kategoriji
Ženske B z dvema štafetama in v cilj pritekle skoraj
sočasno. Za odtenek hitrejša je bila ekipa slovenistk v
postavi: Vesna Sever, Anita Ivačič in Simona Furman,
ki je osvojila 3. mesto, tik za njimi pa so na 4. mestu pristale Mateja Petrič Podvršnik, Alenka Ajd Bratkovič ter
Ivana Moškotevc. Profesorji so v postavi Boštjan Petak,
Rok Dragič in Borut Merčnik osvojili 5. mesto. Med mešanimi štafetami pa so po pričakovanjih edino zmago
za našo šolo na letošnjem Bistriškem teku pritekli člani
aktiva športne vzgoje: Ranko Leskovar, Meta Suhadolnik Seljak in Marko Križanič.
Atletika – ekipno prvenstvo
Na področnem prvenstvu v Mariboru je dijakinjam z doseženim
drugim mestom uspel vstop v finale. Državno prvenstvo v Brežicah je
potekalo 11. oktobra. Naše dijakinje
so nastopile zelo dobro in zasedle
7. mesto v državi med srednjimi
šolami.
Tekmovanja ŠKL – Nogomet
V letošnji sezoni naši nogometaši ob dveh zmagah ter dveh porazih in enim neodločenim izidom
trenutno zasedajo drugo mesto v
skupini. Čaka jih še zadnji krog tekmovanja, v katerem bodo skušali v
naši dvorani premagati ekipo TŠC
Maribor. Z zmago bi se uvrstili v
četrtfinale.
bra je na finalu v Slovenski Bistrici
postal ekipni državni prvak.
55
Motokros
Po osvojenem naslovu evropskega in svetovnega prvaka je bil
naš dijak Tim Gajser v mesecu
decembru v Monte Carlu proglašen
za najperspektivnejšega motokrosista na svetu.
Judo
V ekipi JK Impol je uspešno nastopal Tilen Pulko. Meseca novem-
I z na s neka j b o ...
Šolsko leto
2012/2013
Matjaž Hajšek, predsednik
dijaške skupnosti SŠSB
Pred s ta vlamo
j
56
Bo dijaška skupnost v tem letu
doživela kakšne spremembe?
Vsekakor. Nekatere je že in nekaj jih
še bo. Če izpostavim nekaj najpomembnejših sprememb v prvih treh mesecih
mandata: priključili smo se delovanju
Dijaške skupnosti Maribor, ozaveščanje dijakov pred nevarnostmi virusa
HIV, uredili smo glasbo med petkovimi
odmori, skupina na facebooku za boljše
informiranje predstavnikov razredov,
formirali smo odbor za multimedijo,
člane za kakovost in že začrtali nekaj
prihajajočih projektov.
Matjaž Hajšek, učenec 3. a-razreda, letos predsednik dijaške skupnosti.
Povedal mi je, da prihaja iz prečudovite
pohorske vasice Kebelj, rad posluša
glasbo in se veliko ukvarja s športom,
najraje s karatejem – pazite se, črn pas
ni kar tako. Za Čveko je prijazno odgovoril na nekaj vprašanj in želim vam
prijetno branje zanimivega intervjuja.
Zakaj si se odločil kandidirati za
predsednika dijaške skupnosti?
Ker menim, da je funkcija predsednika namenjena meni, je ustvarjena zame
in obratno. Skozi vsa ta leta učenja,
bojev, zaljubljenosti, vedno je ena misel
prisotna: „GOSPODAR!“ Odločil sem
se, da dijaki potrebujejo predsednika,
ki bo poskrbel zanje, da ne bodo tavali
v temi, da jih ob vstopu v šolo oblije
občutek radosti, toplote, varnosti! To je
le nekaj razlogov, ki so me PRISILILI v
kandidaturo.
Kakšne cilje si si zadal kot predsednik dijaške skupnosti?
Kot predsednik delovati odgovorno, v
interesu vseh dijakov in kar se da dobro
zastopati šolo v Dijaški organizaciji
Slovenije. Narediti še korak ali dva več
v pozitivni smeri, kot je storil moj predhodnik.
S čim se ukvarjaš v prostem
času?
V prostem času? Tega mi zadnje
čase primanjkuje, kajti zanimiva, vendar
naporna funkcija predsednika zahteva
kar nekaj časa (sestanki, seje, šolske
zadeve, misel na dijake). Čas, ki je
namenjen športu, predvsem posvetim
karateju (veliko časa). V tem letu sem
opravil izpit za mojstra karateja – črn
pas. Že nekaj let sem član slovenske
reprezentance in skoraj vsak vikend
preživim na reprezentančnih pripravah
ali tekmah. Za dušo in srce pa zaigram
na harmoniko.
Za konec še povej nekaj modrih
besed našim dijakom.
Če bi mi uspelo izumiti napravo za
kurjenje zavisti, bi bilo preveč energije
za ogrevanje! »V današnjem času je šlo
marsikaj čez mejo normalnega, a vendar je le ena pot prava. Pot do zmage!«
Maša Vidmar, 3. a
Predragi profesorji! Naslednja štiri leta boste obsojeni na nekaj, kar bo pretreslo
vaše misli, vam zavrtelo možgane in pokazalo nadrealnost kreativnosti. Na Srednjo
šolo Slovenska Bistrica je slovesno priFRRRRčalo novo meso.
V prvem tednu so novi sošolci kar kapljali v naš razred, narasli smo na število 32,
in zdaj se še komaj stlačimo v en razred. Večina fantov se rada ukvarja s fotografijo.
Bolje rečeno, radi so NA fotografijah. Vsako priložnost ovekovečijo s sliko, ki jo nato
poimenujejo z: »Ena na/v/s/z/ob/pri/med …« So pa tudi dobri športniki. Punce se
ukvarjamo z zelo različnimi hobiji, od gledališča
prek raznih športov do
čvekanja za šolski časopis …
Veliko nas igra vsaj en
inštrument, če že ne več,
vsi pa radi pojemo. Zatakne pa se pri izbiri pesmi,
saj poslušamo blazno različne zvrsti glasbe. Še ena
posebnost našega razreda je ponavljanje imen in
priimkov. Zato tudi nismo
imeli pretiranih težav pri
spoznavanju; enostavno
smo si zapomnili pol imen
in priimkov.
Za več informacij o
našem razredu se oglasite v učilnici 105 (fizika).
1. b smo cool, pametni ful!
Sami športniki, umetniki in znanstveniki.
Vedno skupaj, povezani močno,
skupaj kot eden, vedno fajn se mamo zlo.
Vedno za šalo, tiho smo bolj malo.
Svetovni od glave do pet, if you're 1. b, that's what you get …
57
Pred s ta vlamo
j
1. a
Pred s ta vlamo
j
58
Smo 1. č-razred.
Imamo 27 »brihtnih« glavic. Med seboj se dobro ujamemo in smo vedno za žure!
Smo neprecenljiva generacija, ki bo pustila velik pečat na tej šoli. Nismo nasilne
narave, samo če se kdo ne strinja, pa mu s kavljem spremenimo mnenje! Naš razrednik je profesor Ljubo Gričnik, tako da »razturamo« v matematiki!
1. e
1. e šteje samo 16 fazančkov. Njihov razrednik je prof. Robert Obrul. Njihov najljubši del v šoli so glavni odmori. Je zabaven razred. Skupaj so se dobro ujeli.
The easiest way to describe myself –
I am a friendly, musical guy who loves
his family and is very interested in learning about the world around us.
Pred s ta vlamo
j
Full name: Andy Berlet
Birthday: July 29, 1972
Education: Northeastern University –
Boston, Massachusetts
Family: Wife – Beti, Son – Liam, Son
– Evan
Hobbies: Playing guitar, reading
historical fiction novels, hiking, playing
tennis
Favorite song: My Morning Song –
The Black Crowes
Favorite book: Shadows of Our Forgotten Ancestors – Carl Sagan
Life motto: Stay Curious
When I was a little boy – I guess, according to my Mom, I didn‘t
always behave.
In everyday life, my favorite
thing to do is – Play with my sons.
I don‘t like – Being late for commitments.
First thing I notice about people
– their sense of humor.
I‘m a person who – tries.
The thing that bothers me about
myself is – I always wait to the last
minute when having to leave for
work.
The most important thing in
my life is – my family ... and my
guitars.
When I‘m in a bad mood I – try
to get in a better mood.
When I‘m happy I – whistle.
I really feel uncomfortable when
– I am in a new group of people
and they are speaking Slovene.
I feel free when – I‘m driving,
listening to music I like or a book
on CD.
My dream vacation is – Disney
Land with my family.
Vacation I will always remember – A trip my parents took me on
to Sri Lanka. It was the first time I
experienced another culture other
than the one I was used to.
If I caught a goldfish, I would –
probably laugh at how easy it was
and then put the goldfish back in
its bowl.
The biggest achievement in my
life is – My family.
Education (for me) is – more
than just the learning we do in
school.
If I got another chance to go to
high school – I would probably make
the same mistakes I made the first time
around.
Ideal student for me is – a student
with an open mind and interested in
learning.
Ideal job – would be a job that gives
both personal and financial satisfaction.
Advice for the students – Be curious
about the world around you and never
be afraid to ask the question »Why?«
Zadnjica