INŽENIRSKA GEOLOGIJA V PROUČEVANJU HRIBIN Uvod V dosedanji snovi, ki je v skriptih, smo povečini obravnavali zemljine, preperinski pokrov in procese, ki spreminjajo kamnine v preperelo hribino in zemljino. Obravnavali smo posledice geoloških procesov - preperevanja, erozije in plazenja. V zadnjem desetletju se del teže inženirskogeološkega raziskovanja prenaša na raziskave hribin (mehanika hribin). Procesi, ki se dogajajo v hribinah, če jih smatramo kot razpokan nehomogen medij, so mnogo bolj kompleksni kot v zemljinah. Geomehanski zakoni, kot je npr. Coulombov zakon, ki povezuje τ - σ je prenesen v izračune o hribinah. Vendar pa se je pokazalo, da večina matematičnih postopkov, ki se široko uporabljajo v mehaniki zemljin (in so se donedavna uporabljali tudi v mehaniki hribin) niso uporabni v hribinah. Značilen primer je uporaba stabilnostnih analiz npr. za krožne drsine v hribinah. Rezultati takih analiz pogosto vodijo v napačne zaključke. Zato so bile za hribine razvite druge metode preiskav in izračunov. V zadnjih letih se je razkorak v metodologiji raziskav med mehaniko zemljin in hribin zelo povečal. Ta razvoj je spremljala tudi inženirska geologija, saj ji je zaradi geološkega predznanja mehanika hribin zelo blizu. Za uspešno delo pa od inženirskega geologa zahteva dodatno znanje iz tehničnih ved matematike, fizike, mehanike, aplicirane na obnašanje hribin. V predavanjih inženirske geologije bomo obravnavali tisti del proučevanja hribin, ki ni zajet v predavanjih predmeta Mehanika hribin, ki je usmerjeno bolj v določanje lastnosti hribin z laboratorijskimi in terenskimi raziskavami. Razpokana hribina Zemljine večinoma lahko obravnavamo kot kontinuirani zvezni material, medtem ko so hribine bolj ali manj razpokane in se zato vedno obravnavajo kot diskontinuirani. Kako se bodo hribine obnašale je bolj odvisno od razpokanosti in značaja razpok kot od geomehanskih lastnosti materiala iz katerega je hribina zgrajena. Proučevanje razpok, ki opredeljujejo lastnosti hribin, zato zahteva posebne postopke, ki so opisani v tem poglavju. Pri razpokah opazujemo naslednje faktorje: • orientacijo • gostoto razpokanosti • obseg • hrapavost • trdnost sten • odprtost • polnitev • precejnost • število sistemov razpok • velikost blokov OSNOVE/1 Osnovne definicije pri obravnavanju razpok Diskontinuiteta Diskontinuiteta je splošni pojem za vsako mehansko prekinitev v masi hribin, ki povzroči, da se na določeni ploskvi strižna trdnost občutno zmanjša ali približa vrednosti 0. Izraz diskontinuiteta je najbolj splošen in zajema vse tipe razpok, prelomov, šibkih ploskev, plastovitosti, skrilavosti in foliacije. Razpoka Razpoka je vsaka prekinitev v telesu hribin vzdolž katere ni vidne premaknitve. Skupina približno vzporednih razpok se imenuje mreža razpok, mreže razpok, ki se med seboj križajo, pa so sistemi razpok. Razpoke so lahko odprte, zapolnjene ali zraščene. Razpoke, po geoloških značilnostih predstavljajo lahko plastovitost foliacijo, klivaž ipd. Prelom Prelom je prekinitev ali zdrobljena cona, ob kateri je bil izvršen opazen premik od nekaj centimetrov pa tudi do več kilometrov. Stene prelomnih con so pogosto gladke - zglajene kot posledica strižnih premikov. Ponavadi so stene hribine na obeh straneh preloma poškodovane ali preperele, kar se včasih pokaže kot tektonska breča ali milonitna cona. Dolžina preloma se lahko spreminja od nekaj dm do več sto metrov. Vsako diskontinuiteto v hribini opišemo z desetimi parametri: 1. Orientacija Orientacijo diskontinuitete v prostoru določimo z azimutom in vpadom padnice ploskve diskontinuitete. 2. Gostota razpokanosti Razporeditev diskontinuitet v prostoru opišemo (poleg njihovih smeri vpadov in nagiba vpada) s povprečno medsebojno razdaljo med razpokami. Za mrežo ali sisteme razpok ponavadi izračunamo srednjo razdaljo. 3. Obseg (razširjanje v prostoru) Vsaka diskontinuiteta ima določeno razširjanje v prostoru. Določiti je možno približno dolžino prostorske razširjenosti posameznih mrež razpok. Diskontinuiteta se lahko konča v kompaktni hribini ali je prekinjena z drugo mrežo diskontinuitet. OSNOVE/2 4. Hrapavost Hrapavost diskontinuitet opisujemo s hrapavostjo in valovitostjo obeh ploskev, ki jo tvorita. Hrapavost oziroma valovitost določujemo za vsako mrežo in sistem diskontinuitet posebej. 5. Trdnost sten ob diskontinuiteti Tlačna trdnost je ekvivalentna tlačni trdnosti pripadajoče hribine na obeh straneh diskontinuitete. Zaradi preperevanja in podobnih procesov je lahko nižja kot poprečna tlačna trdnost hribine v celoti. Zelo pomembna komponenta trdnosti sten, je strižna trdnost hribine vzdolž smeri diskontinuitete. 6. Odprtost diskontinuitete Odprtost je pravokotna razdalja med pripadajočimi stenami diskontinuitet. V tem prostoru je zrak ali voda. 7. Polnitev Polnitev predstavlja tisti material, ki zapolnjuje prostor med stenami diskontinuitet in je ponavadi manj odporen in mehkejši od okoliške hribine. Tipični polnilni material je pesek, melj, glina, breča, milonit ali pa tanki mineralni filmi, kristali, kalcitne ali kremenčaste žile. 8. Precejnost Precejnost je ali opazen vodni tok skozi diskontinuiteto ali pa samo vlažnost v diskontinuiteti. Precejnost in z njo povezano prepustnost lahko ugotavljamo za posamezno diskontinuiteto, mrežo diskontinuitet ali pa za celotni sistem. 9. Število sistemov (mrež) razpok Število mrež razpok je število med seboj se sekajočih približno vzporednih diskontinuitet. Poleg diskontinuitet, ki pripadajo različnim sistemom obstajajo še individualne ali slučajne razpoke. 10. Velikost blokov Velikost in oblika blokov je posledica orientacij razpok v prostoru in razdalj med njimi. Slučajne razpoke lahko še dodatno spremene obliko in velikost blokov. V nadaljnjem vsakega od opisanih osnovnih pojmov natančneje opišemo, pri čemer dajemo poseben poudarek metodi določitve vsakega faktorja posebej in načinu predstavitve rezultatov meritev. OSNOVE/3 ORIENTACIJA Določitev orientacije razpok v prostoru s kompasom Smer vpada je kot med padnico diskontinuitete in severom, merjenim v smeri urnega kazalca. Izražen je s kotom od 0° do 360°. Vpad je nagib padnice diskontinuitete od horizontale, izražene s kotom med 0° in 90°. Opis opreme za izvedbo meritev Meritve izvajamo s kompasom, ki ima klinometer ali merilec nagiba. Obstajata predvsem dva tipa kompasov vizurni (BANTON-OV) in geološki. Poleg magnetne igle imajo ti kompasi še vodno vago, to je zračni mehurček v cevki ali sferičnem steklenem prostoru. Pri meritvi pazimo na umetne in naravne vplive na zemeljsko magnetno polje. Če se lokalnim vplivom ne moremo izogniti, moramo uporabiti daljši merilni trak s katerim azimut razpoke prenesemo stran od mesta, kjer je zemeljsko magnetno polje moteno. Tiste ploskve, ki so daljše in npr. kritične za stabilnost je treba meriti vzdolž padnice s kompasom in na tak način določiti valovitost. Ponavljajoče meritve z določitvijo medsebojnih razdalj uporabimo za definiranje srednjega vpada, ki je pomembna komponenta pri določitvi stabilnosti vzdolž diskontinuitete. Vedno moramo izvesti zadovoljivo število meritev orientacij diskontinuitet, da lahko definiramo različne sisteme diskontinuitet v prostoru. Število meritev naj se giblje med 80 in 300 - povprečno okoli 150. Seveda pa je število odvisno od velikosti prostora, ki ga kartiramo in ciljem raziskave. Če so sistemi razpok zelo pravilni lahko izvedemo manj meritev, vendar je potrebna največja pazljivost. Na natančnost meritev vplivajo številni faktorji, naravni in človeški. Pogosto je razpoka težko dostopna. Lahko obstojajo lokalne magnetne anomalije ali pa je oprema (kompas) slabo vzdrževana. Najbolj natančne meritve na dostopnih ploskvah izvedemo tako, da najprej s klinometrom določimo smer največjega vpada merjene ploskve in nato njeno smer izmerimo s kompasom. OSNOVE/4 Položaj pomembnejše diskontinuitete v prostoru določimo z metodo treh točk. To lahko izmerimo tudi v notranjosti hribine s pomočjo vrtanja treh vrtin, v katerih globino kritične ploskve določimo s popisom jedra ali ogleda sten vrtine s TV kamero. Orientacijo pomembnih diskontinuitet je možno približno oceniti tudi v eni sami vrtini, če jedro vrtine naknadno orientiramo. Oprema za določitev orientacije diskontinuitet v vrtinah bo kasneje natančneje opisana. Prikaz rezultatov Prikaz smeri in nagiba vpada na kartah: Ker nam karta ponavadi ne omogoča prikazati vseh omenjenih struktur, na njej prikažemo le glavne. Kadar imamo očiten sistem razpok, ga prikažemo združeno z enim podatkom. Naš cilj mora biti, da je iz karte razviden generalni vpad plastovitosti in sistemov diskontinuitet. Prikaz z blok diagrami Blok diagrami, kot so prikazani na naslednjih slikah nam omogočajo boljšo vizualno predstavo in pri tem lahko kvalitetnejše določimo odnos med objektom (npr. predor) in orientacijo diskontinuitet. OSNOVE/5 Na gornji sliki so prikazani le glavni sistemi diskontinuitet za splošni pregled in oceno odnosa med objektom in prostorsko razporeditvijo blokov. Taki sliki, če je mogoče, dodamo tudi usmeritev glavnih napetosti (napetostni elipsoid). Slika kaže detajlnejši, toda manj pregleden diagram: Slika prikazuje vizualni prikaz razpoklinskih sistemov in oblike blokov, ki ga ti sistemi tvorijo: Za določitev in prikaz statistične prostorske orientacije različnih sistemov diskontinuitet so najprimernejši diagrami rozet: OSNOVE/6 Ponavadi rozetni krog delimo po 10° intervalih. Za vsak interval določimo število pojavov in jih prikažemo s številom pojavov v odseku (frekvenco) ali s procentom pojavov glede na celotno število. Rozeta nam služi za prikaz enega sistema razpok. Najpogosteje prikazujemo smer vpada v rozeti 0-360°, kar nam omogoči določitev glavnih sistemov diskontinuitet. Vpad prikazujemo na polovični rozeti od 0-180°: Poleg teh dveh parametrov v rozeti lahko prikažemo tudi, druge podatke npr. dolžine razpok. Prikaz s projekcijo merskih podatkov na kroglo Tipičen in značilen geološki postopek je, da meritve vpadov diskontinuitet prikažemo na polkrogli (Smidt-ova, Lambertova ali Wulffova mreža). Grafični prikaz je razviden iz naslednjih skic. Posamezno meritev lahko prikažemo kot sečišče merjene ravnine s polkroglo, kot prebod polkrogle z normalo ali kot prebod s padnico preko te ravnine. Uporabljamo polarno in ekvatorialno projekcijo, glede na potrebe kasnejše analize podatkov. Polarno projekcijo uporabljamo za določitev maksimumov, oziroma generalne orientacije sistema diskontinuitet v prostoru, ekvatorjalno pa za konstruiranje in določevanje odnosov med strukturnimi elementi. OSNOVE/7 Na osnovi vpisanih številnih podatkov polov (normale na ravnine) ali sečišč padnic lahko izrišemo maksimume pojavljanja. Postopek je naslednji. Izmerjene podatke nanesemo na mrežo. S posebno števno mrežo določimo število pojavov na 1 % površine. Nato določimo razrede glede na to, koliko podatkov v procentih naj predstavlja posamezni razred: Razred I II III Štev. pod. 1-5 6-10 11-15 Procent 2% 4% 6% Dobimo značilne konturne diagrame, ki pokažejo morebitne maksimume zgostitev diskontinuitet. Maksimumom lahko priredimo določeno ravnino na konturnem diagramu. OSNOVE/8 Fototerestične metode Fototerestično metodo smo opisali (glede na pripravo in izvedbo snemanja) že pri raziskavah plazov v skriptih Inženirska geologija I. Postopka zato tu ne bomo ponovno opisovali. Prikazan je na naslednjih dveh slikah: Postopek obdelave dobljenih fotografskih slik je naslednji. Dobljeni stereoskopski par posnamemo z optičnim čitalnikom (scenerjem) v računalnik. Pred tem je treba na terenu izvesti osnovna geodetska merjenja obeh baz s katerih so bile slike posnete in treh označenih točk na površini, ki smo jo slikali. Posebni software nato iz razlik paralakse sam določi obliko površine. Z dodatno obdelavo na ekranu računalnika z metodo 3 točk določimo azimut in vpad za vse vidne diskontinuitete. OSNOVE/9 GOSTOTA RAZPOKANOSTI Osnovni podatek za določitev gostote razpokanosti je razdalja med dvema razpokama. Razdaljo merimo le med razpokami istega sistema. Namen določitve razporejanja razpok v prostoru je določiti velikost individualnih blokov, od katerega so odvisne v veliki meri značilnosti obnašanja blokov, če zgubijo oporo pri človeškem posegu v kamenino ali pri naravnih procesih. Značilnosti obnašanja hribine zaradi velikosti blokov so v glavnem naslednje: 1. Čim manjši so bloki bolj se kamnina v celoti obnaša kot masa z nižjo kohezijsko trdnostjo. 2. Čim gostejši so sistemi razpok in čim več jih je tem večja je verjetnost nastanka potencialnih drsnih sistemov v neodvisnosti od smeri premikov. V skrajni meri so možni celo krožni zdrsi. 3. Pomembnost razdalje med razpokami narašča čim nižje so strižne trdnosti na določenem sistemu diskontinuitet. 4. Gostota razpokanosti ima direktno povezavo s prepustnostjo hribine. Merska oprema a) Merski trak, ponavadi dolg od 20 - 50 m, z milimetersko oznako. Merski drog od 1 do 3 m dolžine z milimetersko oznako. b) Kompas in inklinometer Postopek meritev Postopek prilagodimo razmeram na terenu. Celotno opazovano površino ponavadi z vrvicami razdelimo na manjša območja dimenzij (npr. 10 m x 10 m, 5 m x 5 m, 3 m x 3 m: OSNOVE/10 Nato izvajamo meritve vzdolž tako pripravljene mreže. Pri tem dobimo popačene razdalje med razpokami, ker meter ni pravokoten na sisteme razpok. Izvedemo korekcijo razdalj med razpokami z upoštevanjem kotov med smerjo meritve, slemenitve razpok in vpada razpok. S tem določimo generalne smeri in orientacije posameznih razpok in sistemov ter ločimo območja, ki se po razpokanosti razlikujejo (glej skico zgoraj). Sledi druga detajlnejša faza določitev razdalj med razpokami na izbranih odsekih, ki niso večji od 3 m x 3m. Trak ali merski drog postavimo vzdolž postavljene mreže ali pa kar pravokotno na določen sistem razpok in izmerimo razdalje med razpokami. Določimo poprečno razdaljo za vsak sistem in za vsako izbrano območje posebej. Za vsak sistem posebej opredelimo poprečno razdaljo (S). Večje diskontinuitete posebej določimo in prikažemo. Pozorni smo tudi na razpoke, ki so nastale zaradi miniranja. Glede na cilj naloge se odločimo ali jih bomo vključili v raziskave. Poleg poprečne razdalje S določimo tudi minimalno (Smin) in maksimalno (Smax) za vsak sistem posebej. Podatke prikažemo na histogramu (slika) za vsak sistem posebej. Pogosto kategoriziramo sisteme diskontinuitet glede na povprečno razdaljo med razpokami. Opis Izredno majhna oddaljenost Zelo majhna oddaljenost Majhna oddaljenost Srednja oddaljenost Velika oddaljenost Zelo velika oddaljenost Izredno velika oddaljenost Razdalja (S) < 20 mm 20 - 60 mm 60 - 200 mm 200 - 600 mm 600 - 2000 mm 2000 - 6000 mm > 6000 mm Srednjo poprečno oddaljenost med razpokami lahko izrazimo tudi s frekvenco t.j. št. razpok na dolžinski meter. OSNOVE/11 OBSEG (RAZŠIRJANJE RAZPOK) Obseg razpoke je njeno razširjanje v prostoru. Izrazimo jo s podatkom največje dolžine diskontinuitete na ploskvi na kateri jo opazujemo. Osnovni problem je, da je izredno težko določiti razprostiranje neke ploskve v prostoru in zato za obseg določimo lahko le približno vrednost. Različni sistemi razpok imajo ponavadi različen obseg razširjanja. Za vsak sistem določimo oceno obsega. S tem tudi ugotavljamo kakšen tip razpok ima določen sistem: tenzijski, lokalni, posledica miniranja itd. Poprečni obseg ni treba ugotavljati preko mej objekta. Če npr. ugotovimo, da je dolžina določenega sistema razpok večja od širine tunela, potem je tak sistem pomemben pri ugotavljanju stabilnosti sten predora. Če je obseg manjši od širine tunela se stabilnost sten s tem bistveno poveča. Za večje razpoke, ki so lahko pomembne za stabilnost širšega območja jih spremljamo po celotni dolžini. Za opremo rabimo meter, ki mora biti daljši od 10 m. Postopek merjenja je naslednji. Ko definiramo osnovne sisteme diskontinuitet k vsakemu posebej pristopimo z merjenjem obsega posameznih razpok. Izvedemo meritve za večje število razpok, enako kot pri gostoti razpok in določimo minimalni, srednji in maksimalni obseg. Podatke prikažemo na rozeti ali histogramu. Če imamo možnost, prostorsko ugotavljamo obseg ploskve v različnih smereh ali pa v določeni smeri npr. v smeri vpada. Podatke kategoriziramo v naslednje skupine za vsak sistem razpok posebej: Zelo majhen obseg Majhen obseg Srednji obseg Velik obseg Zelo velik obseg < 1m 1- 3m 3 - 10 m 10 - 20 m > 20 m Kadar se različni sistemi sekajo med seboj pri čemer se določene razpoke prekinjajo, to grafično prikažemo na naslednji način: OSNOVE/12 Rezultate, poleg histogramov in rozet, lahko prikažemo z indeksom prekinitve (Tr), ki je definiran kot procent diskontinuitet, ki se končujejo v hribini (εr) proti celotnem številu (n): Tr = εr ⋅ 100 n % HRAPAVOST IN VALOVITOST RAZPOK Strižna trdnost na ploskvah diskontinuitet je v direktni povezavi s hrapavostjo stičnih ploskev. To velja predvsem, če razpoke niso zapolnjene s polnilnim materilom. Čim debelejše so razpoke zapolnjene, tem manjša je pomembnost vpliva hrapavosti. Hrapavost delimo v dva dela: v drobno hrapavost in v valovitost diskontinuitete. Drobna hrapavost je pomembna pri malih premikih, ob nekoliko večjih pa se ji priključi še vpliv valovitosti diskontinuitete. Ob malih premikih se zobci, ki predstavljajo drobno hrapavost polomijo, kar je odvisno od trdnosti hribine ob razpoki. V laboratorijih in z in-situ strižnimi preiskavami določamo le vpliv drobne hrapavosti, ki nam da strižno trdnost vzdolž razpoke. Valovitost pa merimo na terenu, kot je prikazano na skici: OSNOVE/13 Vsem ploskvam, na katerih je možno da pride do zdrsov in so obenem dosegljive za izvedbo meritev določamo valovitost z meritvami po vzdolžnih profilih v smeri padnice razpoke. Pri potencialnih zdrsih klinov pa je smer merskih profilov vzporedna sečnici obeh razpok, ki tvorita klin. Če ploskev za katero smatramo, da je potencialna za zdrs, ni dostopna, opravimo meritve na dostopnih ploskvah istega sistema diskontinuitet. Kot opremo rabimo 2 m dolg drog z mm oznako, kompas, kovinski trak in najlon vrvico z oznako. Razširjene metode so tudi meritve z aluminijastimi ploščami (diski) različnih radijev (5, 10, 20 in 40 cm), na katere pritrdimo kompas. Dobre rezultate dosežemo tudi s fotogravimetrično metodo skupaj z računalniško obdelavo fotografij. Postopek meritev je naslednji: a) Linearno profiliranje: (drog za merjenje položimo vzdolž padnice ploskve) Če merimo na daljši ploskvi napnemo najlon vrvico. Nato v smeri pravokotno na drog (ali vrvico) merimo razdalje do hrapave podlage. Merimo vse skrajne točke "udorin" in "vrhov". Natančnost mora biti taka, da lahko kasneje izdelamo profil valovitosti. Skupaj z x in y koordinato točk na površini, ki smo jih izmerili s kompasom določimo tudi generalno smer in nagib. Valovitost ocenjujemo z določitvijo kota i, ki je kot med drogom in srednjo vrednostjo vseh izvedenih meritev odstopanja valovitosti od povprečnega nagiba: OSNOVE/14 Površino lahko tudi fotografiramo iz bližine (cca 1 m) in sicer ločeno vse značilne valovitosti od najmanjše do največje. b) Meritev z diski Namesto droga polagamo na valovito površino ploskve potencialnega zdrsa okrogle aluminijaste plošče (diske) premera 5, 10, 20 in 40 cm. Disk položimo (premaknemo) najmanj 25 x za veliko ploščo in 100 x za najmanjšo in izmerimo smer in vpad plošče. Površina merjene ploskve mora biti vsaj 10 x večja od največje uporabljene plošče. Podatke ločeno za vsako ploščo narišemo na Schmidtov diagram. Kote i merimo od vodoravne ravnine. Po izvedenih meritvah vse podatke združimo na enotnem Shmidt-ovem diagramu. Na naslednji sliki je razviden postopek meritev z diski: Postopek analize na Schmidtovem diagramu je prikazan na naslednjih diagramih: OSNOVE/15 Fototerestične metode Hrapavost in valovitost je mogoče določiti tudi s stereoskopskim slikanjem obravnavane ploskve in nato z računalniško določitvijo številnih točk na ploskvi in izrisanjem izolinij valovitosti. Od velikosti ploskve in od izbrane bližine slikanja je odvisna natančnost obdelave. Kadar slikamo iz razdalje 1 m lahko izrišemo izolinije na razdalji po 1 mm, rede višje valovitosti pa npr. z izolinijami 1 cm ali 5 cm. Nato preko tako dobljenih slik valovitosti površine izrišemo profile v verjetni smeri zdrsa in jih glede na valovitost obdelamo na podoben način kot pri meritvah z drogom ali diski. Prikaz rezultatov Na sliki spodaj so ustrezno gornjemu opisu grafično prikazane oblike hrapavosti. Treba pa je uskladiti merila terenskih meritev z merilom na sliki, ki velja za območja od 1 do 10 metrov. OSNOVE/16 OSNOVE/17 Rezultate lahko opišemo opisno po naslednji kategorizaciji: Hrapavost ploskve I. Hrapave, (nepravilne) II. Ravne III. Gladke IV. Hrapave (nepravilne) V. Ravne VI. Gladke VII. Hrapave VIII. Ravne IX. Gladke Tip ploskve stopničasta stopničasta stopničasta valovita valovita valovita ploščata ploščata ploščata Na osnovi meritev valovitosti in določitve kota i ocenimo strižno trdnost na ploskvi, kar bo obdelano v posebnem poglavju. TRDNOST STEN OB RAZPOKI Kadar so razpoke brez polnila, ima poleg hrapavosti pomembno vlogo tudi tlačna trdnost. Majhen strižni premik vzdolž posamezne razpoke povzroči, da je v stiku le majhna hrapava površina naenkrat in potem pride do tako visokih lokalnih napetosti, da prekoračijo tlačno trdnost hribine ob steni razpoke. Posledica je lomljenje zobcev, ki predstavljajo hrapavost. Hribina ob razpoki je pogosto lokalno preperela zaradi hidrotermalnih procesov. Preperevanje ponavadi deluje na stene razpok bolj kot na hribino v celoti. Posledica tega je, da je strižna trdnost na razpoki odvisna od njene svežosti. Preperevanje je sestavljeno iz fizikalnega in kemičnega delovanja. Katera prevladuje, je odvisno od klimatskih in drugih pogojev. Mehanično preperevanje povzroči odpiranje razpok, nastajanje novih, širjenje razpok na njenih robovih in razpiranje vzdolž šibkih struktur (skrilavosti, klivaž) ali ob posameznih mineralnih zrnih. Kemično preperevanje razkraja hribino ob razpoki in zmanjšuje trdnost z manjšanjem trdnosti mineralnih zrn, ki ob preperevanju spreminjajo kemično sestavo v manj obstojne minerale (npr. silikatni minerali v glinaste minerale). Izjema pa je kremen, ki kemično ni občutljiv. Sorazmerno tanka plast hribine ob razpoki je lahko testirana s testom indeksa preperelosti. Enoosno tlačno trdnost pa lahko ocenimo s Schmidt-ovim kladivom. Kadar ugotovimo, da steno razpoke pokriva mineralna prevleka moramo ugotoviti kakšne sestave je, če ni mogoče na terenu, pa v laboratoriju. OSNOVE/18 Z vizualnim ogledom ocenimo stopnjo preperelosti hribine v celoti: Grupa I II III IV V. VI Naziv Sveža Opis Ni vidnih znakov preperevanja, možne so le male spremembe barv ob razpoki. Malo preperela Sprememba barve kaže na preperelost hribin ob razpoki in površine razpoke. V preperevanje je lahko zajeta hribina v celoti in s tem se trdnost hribine zmanjša v celoti. Srednje preperela Manj kot polovica hribinskega materiala se je že spremenilo v zemljino, ostali del pa kaže vse znake močnega preperevanja. Močno preperela Več kot polovica hribinskega materiala se je spremenilo v zemljino, ostali del je močno preperel. Popolnoma Celotna hribina se je spremenila v zemljino vendar preperela je še ostala struktura hribine. (ostane struktura) Popolnoma Hribina se je popolnoma spremenila v zemljino. preperela Oprema za določevanje trdnosti sten je: 1. 2. 3. 4. Geološko kladivo z ostro konico Močan jeklen nož Schmidtovo kladivo (L tip) Oprema za določitev vlažnosti malih kosov hribine Postopek za določitev trdnosti sten diskontinuitet je naslednji: Najprej izvedemo splošni vizualni opis hribine in jo uvrstimo v eno izmed šestih grup, ki so bile prej opisane. Nato preidemo na opis posameznih razpok ali posameznih sistemov razpok. Pri tem nam pomaga naslednja razvrstitev: Naziv Sveža Razbarvana Razstavljena Razpadla Opis Nobenih znakov preperevanja Barva sveže hribine se je spremenila. Določimo stopnjo spremembe barve od originalne. Hribina se že ob razpokah spreminja v zemljino, ostane pa še vedno vidna njena osnovna struktura. Različna mineralna zrna so različno preperela. Hribina že dobiva v celoti lastnost zemljin, pri še vedno vidni osnovni strukturi. Mineralna zrna so še ostala (niso razpadla). OSNOVE/19 Glede na rezultate indeksa prepustnosti hribino uvrstimo v eno izmed spodaj opisanih grup: Stopnja Opis Rezultati testa Z1 Zelo mehka glina Z2 Mehka glina Z3 Čvrsta glina Z4 Trda glina Z5 Zelo trda glina Z6 Prehod v hribino Z lahkoto vtisnemo prst več cm globoko Z lahkoto vtisnemo prst več cm globoko Palec vtisnemo s srednjo silo Težko vtisnemo palec Ni možno vtisniti palca Zarežemo lahko le z nohtom palca H0 Ekstremno prep. hribina (polhribina) Zelo prep. hribina (polhribina) H1 H2 Prep. hribina (polhribina) H3 Srednje trda hribina H4 Trda hribina H5 Zelo trda hribina H6 Izjemno trda hribina Težko zarežemo z nohtom Drobimo z lahkim udarcem geol. kladiva, luščijo se lahko z žepnim nožem Lušči se z žepnim nožem s težavo. Odtis naredimo z lahkim udarcem kladiva Ne moremo luščiti z nožem. Drobec odlomimo z lahkim udarcem kladiva Da povzročimo lom na kosu hribine je treba več lahkih udarcev s kladivom Posebno močni udarci s kladivom, da vzorec poči Iz vzorca s kladivom le krušimo drobce Ocenjena velikost enoosne tlačne trdnosti (Mpa) < 0.0025 0.025 - 0.05 0.05 - 0.10 0.10 - 0.25 0.25 - 0.50 > 0.50 0.25 - 1.0 1.00 - 5.00 5.0 - 25 25 - 50 50 - 100 100 - 250 > 250 OSNOVE/20 Prvi del opisa Z1-Z6 uporabljamo za polnitve razpok in mehke stene. Če je možno uporabimo žepni penetrometer. Namesto navedene sheme lahko uporabimo AC klasifikacijo, ki bolje opiše zemljine kot navedena klasifikacija. Zemljina je lahko tudi melj ali pa meljno-glinasta zemljina s primesjo peska. Test s Schmidtovim kladivom S Schmidtovim kladivom izvajamo udarce pravokotno na steno diskontinuitete. Na mestu, kjer kladivo udari mora biti hribina čista. Testiramo vedno na veliki masi hribine, tako da ne pride zaradi udarca do premika ploskve. Pri tem vedno poslušamo zvok udarca. Če je udarec "votel" potem je to meritev treba zavreči. Kladivo se zato lahko uporablja za kompaktnejše in ne preveč razpokane kamenine. Na isti površini vedno izvedemo večje število udarcev, da dobimo reprezentativni podatek (npr. desetkrat). Vzamemo le 5 najnižjih podatkov in izračunamo povprečno vrednost (r). Podatek r skupaj z gostoto ρ hribine uporabimo za izračun indeksa JCS (joint wall compressive strength) Kadar hribina ni preperela, njeno trdnost določimo z laboratorijskimi preiskavami, ki jih izvedemo lahko tudi na terenu (točkovni indeks, enoosna tlačna trdnost). OSNOVE/21 ODPRTOST Odprtost diskontinuitet je pravokotna razdalja med ločenimi stenami razpoke, ki je zapolnjena z zrakom ali vodo. Odprtost se loči od širine razpoke, ki se uporablja za razpoke zapolnjene z materialom. Večja odprtost razpoke je lahko posledica strižnih premikov, tenzijskih napetosti ali spiranja. V večini primerov pri hribinah na površini, ki jih proučujemo, je odprtost razpok zelo majhna, manjša od 0.5 mm. Odprtost se zato meri v desetinkah ali stotinkah milimetrov. Opazovanje odprtosti je zato lahko zelo subjektivno, posebno ker se lahko odprtost razpoke na površini razlikuje od "prave" notranje odprtosti, ki je ponavadi manjša. Na površini je razpoka bolj odprta zaradi miniranja, vremenskih razmer, vrtanja itd. Najboljšo oceno odprtosti zato dobimo z VDP testom, lahko tudi vtiskanjem plina. OSNOVE/22 Oprema, ki jo rabimo za določitev odprtosti razpok je naslednja: merski trak, mikromerilec, bel sprej, oprema za spiranje razpok. Postopek meritev je naslednji: Najprej površino, ki jo bomo opazovali očistimo in speremo. Če se razpoke slabo vidijo jih posprejamo z belim sprejem, da izstopijo. Za vrtine imamo posebno opremo kot so optične in TV kamere, odtisna gumijasta tesnila itd. Odprtost pa lahko določamo tudi na jedru vrtine pri njegovem popisu, ki pa mora biti 100 % in izvrtano v večjih dimenzijah. Naslednja zelo primerna metoda je, da v vrtini merimo izgubo vode ali plina (VDP poizkus). Naštete metode bodo kasneje natančneje opisane. Kadar določujemo odprtost na površini z direktno meritvijo ponavadi merimo le najbolj pomembne razpoke, ki so bolj odprte in po katerih lahko pride do zdrsov. Rezultate prikažemo v tabeli in jih kategoriziramo po naslednji tabeli: Odprtost < 0.1 mm 0.1 - 0.25 mm 0.25 - 0.5 mm 0.5 - 2.5 mm 2.5 - 10 mm > 10 mm 1 - 10 10 - 100 cm > 1m Opis zelo tesne tesne delno odprte odprte zmerno široke široke zelo široke ekstremno široke kaverne POLNITEV Razpoke so lahko zapolnjene z materialom kot je kalcit, klorit, glina, pesek, tektonska breča itd. Pravokotna razdalja med obema stenama zapolnjene razpoke je širina. Polnitev razpok direktno vpliva na strižno trdnost vzdolž diskontinuitete. Ker je ta polnitev lahko zelo različna so tudi "rezultati" ocene strižne trdnosti zelo razlikujejo. Polnitev razpoke je posledica najrazličnejših faktorjev fizikalnega in kemičnega preperevanja. Fizikalne lastnosti - strižna trdnost, deformabilnost in preperelost so odvisne od mnogih faktorjev od katerih so naslednji najpomembnejši: 1. mineralogija polnilnega materiala 2. velikost posameznih zrn ali delcev pol. materiala 3. vsebnost vode in prepustnost 4. predhodnih strižnih premikov 5. hrapavost sten 6. širina 7. razpokanost in poškodovanost sten-razpok Oprema, ki jo rabimo za terensko delo pri določitvi polnitve razpok so: kovinski meter (3 m), leseni drog (2 m) z milimetrsko oznako, plastične vrečke za shranitev polnilnega materiala, geološko kladivo, oster nož. OSNOVE/23 Postopek meritev Najprej določimo širino zapolnjene razpoke in sicer povprečno, minimalno in maksimalno. Če je razpoka tanka, potrebni material vizualno opišemo, in razpoki z merskim drogom določimo valovitost (kot i). Vsak sistem razpok, ki se razlikuje po polnitvi posebej obdelamo. Posebno pozornost posvetimo "pomembnejšim" razpokam, kot so strižne cone, prelomi itd. Vedno poskušamo tudi oceniti ali se je ob razpoki zgodil premik in kakšen je bil. Polnitev razpoke posebej opišemo. Polnitev je lahko predvsem treh vrst. Prva je, da ima polnitev, kot posledica preperevanja, lastnosti zemljine (glina-melj-pesek), druga je, da je polnitev posledica spreminjana mineralne zgradbe sten, kot so npr. kloritne polnitve. Tretja vrsta so polnitve hidrotermalnega vzroka (kalcitne žile). Polnitev preiščemo v mineraloškem laboratoriju. Kadar je polnitev iz gline, ki lahko nabreka, jo damo na nabrekalni poizkus v geomehanski laboratorij. Če je polnitev iz zrn določimo njihovo velikost in jo uvrstimo v eno izmed naslednjih grup: Opis glina, melj droben pesek srednji pesek debel pesek droben prod Velikost < 0.06 mm 0.06 - 0.2 mm 0.2 - 0.6 mm 0.6 - 2 mm 2 - 6 mm Gline glede na velikost preiščemo v laboratoriju in določimo vsebnost delcev v mikronih. Material preiščemo tudi na njegovo trdnost. Postopek je isti kot smo ga uporabili pri oceni preperelosti sten razpoke (Z1-Z6 in H1 - H6). Vsebnost vode in prepustnost opišemo za hribino v celoti, po možnosti pa tudi za vsak sistem posebej. Hribino uvrstimo v enega izmed naslednjih razredov. Razred W1 W2 W3 W4 W5 W6 Opis Polnilni material je močno konsolidiran in suh, prepustnost je zelo nizka Polnilni material je vlažen, vendar prosta voda ni prisotna Polnilni material je moker, občasni pojavi vode (kapljanje) Opazno je manjše spiranje polnilnega materiala - zvezni tok vode (podan v l/mm) Polnilni material je lokalno izpran, precejšen tok vode po spranih kanalih (poleg izdatnosti opisan tudi tlak vode nizek , srednji, visok) Polnilni material je popolnoma spran. Pričakuje se velik vodni tlak OSNOVE/24 Prikaz rezultatov opišemo za posamezne razpoke, sistem ali hribino v celoti. V splošnem poročilo uredimo po naslednji shemi: a) geometrija: ¾ širina ¾ hrapavost sten ¾ terenske skice ¾ fotografije b) tip polnilnega materiala: ¾ mineralogija ¾ velikost delcev ¾ stopnja preperelosti ¾ vrednost indeksa zemljine ¾ nabrekljivost c) trdnost polnilnega materiala: ¾ opisni indeks (Z1-Z6) ¾ strižna trdnost ¾ indeks prekonsolidacije ¾ premik d) prepustnost ¾ vsebnost vode (W1-W6) ¾ prepustnost VODOPREPUSTNOST Vodni tok skozi hribinsko maso je posledica precejanja vode skozi razpoke (razpoklinska prepustnost ali sekundarna prepustnost). Značilnosti vodnega toka skozi hribine je v tem, da je odvisen od vodnega tlaka (gradienta) in od gostote in odprtosti razpok. Vodni tok je lahko laminiran ali turbulenten. Kot najosnovnejši podatek moramo poznati nihanje nivoja vodne gladine, ki je pomemben v izračunih stabilnosti. V kraških vodonosnikih je nivo vode zelo težko določiti (izredno niha in je prostorsko nepravilen). V hribinah iščemo tudi vse nepravilnosti, ki ovirajo vodni tok ali spreminjajo lokalno prepustnost. To so neprepustni prelomi (milonitne cone) in litološko ali tektonsko pogojene bariere. Take bariere so zelo pomembne pri gradnji tunelov, ker so lahko vzrok nenadnih vodnih vdorov. Enako kot neprepustne cone definiramo tudi cone povečane prepustnosti, ki se posledica večje razpokanosti hribin. Ponavadi se pojavljajo v povezavi s tektonskimi prelomi ali spremembo litologije (trdnosti materiala) Za preiskano območje ocenimo tudi bilanco dotokov in odtokov. OSNOVE/25 Oprema 1. Za vizualno opazovanje v predorih potrebujemo dobro luč in posodo za merjenje dotokov, manometer ali plastično cevko za merjenje vodnih tlakov, ostalo hidrotehnično opremo. 2. Merska oprema za VDP meritve v vrtinah itd. Diskontinuitete glede na vodni tok in prepustnost opišemo po naslednji shemi: I II III IV V VI Diskontinuitete so zelo ozke in suhe. Vodnega toka vzdolž njih ni in ni možen Diskontinuitete so suhe, brez vidnega vodnega toka Diskontinuitete so suhe, toda kažejo se določeni znaki vodnega toka Diskontinuitete so vlažne toda prosta voda ni prisotna Diskontinuitete , lokalno kažejo na vodni tok, ki pa ni zvezen (kapljanje, curljanje) Diskontinuitete imajo stalen zvezen vodni tok, ki ga izrazimo v pretoku (l/min) in tlaku (nizek, srednji, visok) ZAPRTE RAZPOKE I. II III IV. V. VI. Polnilni material je močno konsolidiran in suh Polnilni material je vlažen, toda prosta voda ni prisotna Polnilni material je moker, mestoma manjši dotoki vode (kapljanje) Polnilni material kaže znake spiranja, zvezni vodni tok manjšega obsega (ocenimo tok v l/min) Polnilni material je lokalno spran, opazni so vodni kanali s precejšnjim vodnim tokom (ocenimo tok v l/min in tlak) Polnilni material je popolnoma spran, zelo velik vodni tlak se pričakuje posebno ob prvem stiku s tako hribino (vdor). Opis za podzemne objekte pa lahko vežemo neposredno na pojave vode. Napoved dotokov vode za projektirane tunele ali podzemne prostore naredimo po naslednji shemi: I. II. III. IV. V. Suhe stene in strop, ni opaznega dotoka Majhen dotok, kapljanje ali curljanje Srednji dotok, definiramo razpoke z zveznim dotokom (ocenimo l/min/10 m tunela) Večji dotok, definiramo razpoke z močnim dotokom (ocenimo l/min/10 m) Izjemen dotok, določimo izvire vodnega dotoka (ocenimo l/min/10 m) OSNOVE/26 Oceno dotoka najbolje izvedemo z meritvami v vrtinah. Določamo nivo vode, vodoprepustnost in vodni tlak. Postopki meritev bodo opisani kasneje. Dodatne podatke pa dobimo tudi z opazovanjem razpok v vrtinah (TV kamere ipd.) Prikaz rezultatov je usmerjen glede na vrsto objekta. Za tunel vzdolž celotne dolžine napovemo po gornjih shemah možnost vodnega dotoka za različne odseke ločeno, v odvisnosti od geoloških in hidrogeoloških pogojev. Glede na sistem razpok, njihovo prepustnost za vodo, lokalne hidrogeološke pogoje, ki jih opišemo s tipom precejanja, vodno gladino in vodnim tlakom opredelimo groženost objekta zaradi prisotnosti vode. ŠTEVILO SISTEMOV RAZPOK Mehanske lastnosti hribin so v mnogočem odvisne od števila sistemov razpok. Čim večje je število sistemov razpok, tem bolj se poveča deformabilnost hribinske mase na eni strani in na drugi z večanjem števila sistemov razpok, možnost nastajanja drsnih pojavov hribinskih blokov. Z večjim številom sistemov diskontinuitet se tudi tip plazenja spremeni iz translatornega v kompleksni ali celo rotacijski. Pri predorih nastopanje treh ali več sistemov povzroča večjo dovzetnost hribine za deformacije in s tem večjo težavnost gradnje, obenem pa je prisotna nevarnost blokovnih porušitev. Oprema je standardna - geološki kompas in meter. Postopek meritev je isti kot je že opisan pri določitvi orientacije razpok v prostoru, le da ga uporabimo za vse sisteme razpok. Posebej vedno ločimo še slučajne razpoke. Sisteme ugotavljamo na osnovi maksimuma na Schmidtovem diagramu, vizualno le v enostavnih primerih. Rezultate glede na objekt opišemo s številom pojavljajočih se sistemov razpok po spodnji shemi: I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. masivna hribina, le posamezne slučajne razpoke en sistem razpok en sistem razpok + slučajne dva sistema razpok dva sistema rapok + slučajne trije sistemi razpok trije sistemi razpok + slučajne štirje ali več sistemov razpok zdrobljena hribina, lastnosti zemljin OSNOVE/27 VELIKOST BLOKOV Velikost blokov je zelo pomemben faktor za obnašanje hribinskih mas. Definiran je z že znanimi parametri številom sistemov diskontinuitet, razdaljami med razpokami za vsak sistem posebej, in obsegom razširjanja razpok. Oblika blokov je definirana s koti pod katerimi se sekajo sistemi. Če poznamo strižne lastnosti po ploskvah vsakega sistema posebej lahko sklepamo tudi na stabilnost blokov pri določeni hribinski napetosti. Velikost blokov opišemo z indeksom velikosti bloka Ib ali s totalnim številom razpok, ki sekajo določene volumsko enoto (1 m3) - volumski števec razpok (Jr). Indeks velikost bloka (Ib) določimo vizualno z oceno poprečne velikosti blokov. Izmerimo jo v mm, če so bloki zelo majhni ali v metrih, če so zelo veliki. Volumski števec razpok (Jr) je vsota števila razpok na dolžinski meter za vsak sistem razpok posebej. Vključene so lahko tudi slučajne razpoke, ki pa imajo le majhen vpliv. Razdaljo merimo na dolžini 5 do 10 m pravokotno na sistem razpok. Volumski števec razpok Jr določimo tako, da za vsak sistem razpok število razpok delimo z dolžino merskega odseka. Tu je prikazan primer izračuna za tri sisteme razpok, merjene na dolžini 10 m. J r = 0.6 + 2.4 + 10 . + 01 . = 4.1 m3 4.1/m3 je srednja velikost bloka Po dobljeni vrednosti volumskega števca razpok Jr hribino uvrstimo v naslednje razrede: Razred Opis I. II. III. IV. V. Zelo velik blok Velik blok Srednje velik blok Majhen blok Zelo majhen blok Jr (št.razpok/m3) < 1.0 1- 3 3 - 10 10 - 30 > 30 Hribinska masa je glede na dobljene rezultate velikosti in oblike blokov razvrščena kot: Razred I. II. III. IV. V. VI. VII. Naziv masivna blokovna ploščata stolpičasta nepravilna skrilava Zdrobljena Opis Nekaj razpok na velikih razdaljah Dimenzije stene blokov so približno enake Ena dimenzija je precej manjša od drugih dveh Ena dimenzija je precej večja od drugih dveh Bloki različnih dimenzij En sistem razpok močno prevladuje Močno zdrobljena hribina v drobne kose OSNOVE/28 V vrtinah opisujemo gostoto razpokanosti z RQD indeksom (kasneje bo detajlno opisan), ki pove število kosov večjih od 10 cm v merskem odseku v procentih. Med RQD in Jr velja približna korelacija: RQD= 115 - 3.3 Jr RQD= 100 za Jr < 4.5 Kadar bloki v hribini niso blokovnega tipa in so določene smeri povdarjene je važna tudi prostorska orientacija blokov glede na stene objekta, ki ga proučujemo. Strižna trdnost v hribinah Kadar proučujemo objekte v hribinah je poleg razpokanosti hribine z vsemi značilnostmi, kot so prostorska usmeritev razpok, dolžina razpok, število sistemov in velikosti blokov, zelo pomembna strižna trdnost vzdolž razpok. Do premikov in zdrsov lahko pride ali po posamezni razpoki, posameznem sistemu razpok, vzdolž dveh sistemov ali pa je premik še bolj kompleksen. Najbolj enostaven je premik ob ravni ploskvi, ki ga opišemo s Coulombovim zakonom: τ = cp + σ n ⋅ tan ϕ cp…………kohezija σn…………tlak pravokotno na razpoko ϕ………….strižni kot vzdolž razpoke ϕr…………rezidualni strižni kot Poenostavljeni diagram poteka striga je naslednji: OSNOVE/29 u………..premik vzdolž razpoke τ………...strižna trdnost Pri zelo majhnih premikih se pomik v hribini izvaja še v elastičnem stanju. Ko je prekoračena strižna trdnost na delu strižne ploskve, odnos med pomiki in strižnim odporom postane nelinearen. Ko je strižna trdnost prekoračena na celotni ploskvi je enaka vrhunski strižni trdnosti. Z nadaljnjimi premiki se strižna trdnost zmanjšuje proti neki konstantni rezidualni strižni trdnosti, ki je enaka trenju, ki se upira nadaljnjim pomikom. Opisane odnose lahko izrazimo v diagramu τ - σ: Odnos med premiki in strižno trdnostjo pa pogosto niso linearni. Pod vplivom različnih faktorjev se lahko razlikujejo od opisanega idealnega. Na osnovi številnih laboratorijskih testov jih lahko razvrstimo v štiri grupe: Grupa a) Drsenje po gladkih ploskvah nastane kadar je volumska strižna trdnost zelo blizu rezidualne strižne trdnosti. To se dogaja na ravnih nevalovitih razpokah, ki so gladke in neznatno hrapave ali pa zapolnjene s plastično glino. OSNOVE/30 Grupa b) Drsenje po hrapavih ploskvah, pri čemer je rezidualni strižni odpor znatno nižji od vrhunskega strižnega odpora je najbolj običajno. Nastane, če so stene razpoke dokaj ravne toda hrapave ali pa je polnilo razpok iz zrnatega materiala. Grupa c) K premikom se priključi dilatacijsko drsenje, ki je podobno kot predhodno s tem, da se precejšen del energije troši za razmik razpoke. Tak proces drsenja nastane na valovitih razpokah. Strižni odpor vzdolž razpoke je v takem primeru enak kotu notranjega kota (ϕ) vzdolž razpoke povečanem za vrednost (i), ki jo doprinese valovitost: Grupa d) Drsenje z lomi hribine ob razpoki nastopa kadar je valovitost nepravilna in se dilataciji - razmiku razpok pridruži še lom delov hribine vzdolž ploskve, kjer so strižne trdnosti hribine manjše od strižne sile, ki nastane ob pomiku. Z vsakim lomom tega hribinskega mosta se strižni rezidualni odpor zmanjša. OSNOVE/31 Če se premiki vzdolž razpoke dogajajo pri vodnem tlaku (u), moramo takrat v enačbi upoštevati še vpliv vzgona: τ = c p + (σn − u) ⋅ tan ϕ u je vodni tlak vzdolž razpoke, ϕ pa je lahko vrhunski ali pa rezidualni, v odvisnosti od tega v kateri fazi so pomiki. Iz povedanega sledi, da strižni odpor vzdolž razpoke ni enostavna spremenljivka in direktno zavisi od: ¾ valovitosti razpoke ¾ hrapavosti razpoke ¾ širine razpoke ¾ lastnosti polnila ¾ strižne trdnosti hribine ob razpoki Določitev vpliva valovitosti razpok: Najprej si poglejmo striženje vzdolž nagnjene ploskve za kot i: τ i = τ A ⋅ cosi τ A = τ ⋅ cosi − σi ⋅ sin i OSNOVE/32 τ i = τ ⋅ cos i ⋅ cos i − σ ⋅ sin i ⋅ cos i = τ ⋅ cos2 i − σ ⋅ sin i ⋅ cos i σ i = σ ⋅ cos i ⋅ cos i − τ ⋅ sin i ⋅ cos i = σ ⋅ cos2 i − τ ⋅ sin i ⋅ cos i Če privzamemo, da kohezijske trdnosti ob razpoki ni, oziroma je zelo nizka, kar je običajno, velja še odnos: τi = σi ⋅ tan ϕ Če vse tri enačbe združimo dobimo končno odvisnost τ = σ ⋅ tan(ϕ + i ) Ista odvisnost velja za primer žagaste površine: Seveda v naravi nimamo tako pravilnih žagastih površin zato se pojavlja vprašanje ali je gornja odvisnost uporabljiva tudi v naravnih razmerah valovitosti in hrapavosti. Take raziskave je izvajal Patton (1966) in sicer v apnencih tako, da je iz fotografij določeval spreminjaje kota i. Ugotovil je, da je inklinacija (i) strižne ploskve približno enaka poprečni vrednosti vsote izmerjenih kotov i, medtem ko za bazični strižni kot vzamemo vrednosti dobljene v laboratoriju na testih ravnih delov ploskev. S tem je bila enačba τ=c+σ.tan(ϕ+i) potrjena vsaj v grobem. Vendar pa so naslednji raziskovalci ugotovili, da ta soodvisnost med strižno trdnostjo in strižnim odporom na ploskvi, daje le poenostavljeno sliko dogajanja. Velja namreč le v določenih pogojih in samo za valovitost prvega reda, t.j. valovitost največje velikosti: Drobnejša hrapavost ima namreč mnogo večjo vrednost i. OSNOVE/33 Barton (1972) je nadalje z raziskavami dokazal, da zavisi izbor katera valovitost bo vplivala na strižni odpor od normalne napetosti na ploskev premikov. Čim JRC manjša je ta napetost večjo vlogo pri hrapavo strižnem odporu ima valovitost nižjega 18 −20 reda. Pri zelo nizki normalni napetosti gladko deluje pri strižnem odporu hrapavost 16−18 površine, ki je pri večini hribin izražena drseče s kotom i med 40° in 50°. 14−16 stopničasto Zato se v praksi uporablja večinoma drugačen pristop, ki ga je z detajlnimi raziskavami v laboratoriju in naravi razvil Barton. Upošteva, da se pri večjih normalnih napetostih zobci nižjega reda hrapavosti lomijo. Ugotovil je, da je ta odnos v logaritemskem razmerju. Če je enoosna tlačna trdnost hribine večja od normalne tlačne trdnosti do lomljenja zobcev in vzboklin ne pride in takrat je vrednost odvisna od valovitosti prvega reda, torej od kota i. Barton namesto kota i uporablja koeficient JRC (Joint Roughness Coefficient), ki ga določimo iz prereza valovitosti (glej sliko). Enačba po Bartonu dobi obliko: ⎛ ⎝ τ = σ ⋅ tan⎜ ϕ + JRC ⋅ log hrapavo 12−14 gladko 10−12 drseče valovito hrapavo 8−10 6− 8 gladko 4−6 drseče 10 cm ravno 2 − 4 σJ ⎞ ⎟ σn ⎠ JRC... koeficient hrapavosti σJ ... enoosna tlačna trdnost ob razpoki σn ... normalna tlačna trdnost Uporaba JRC namesto kota povprečnega odklona valovitosti i omogoča zajeti tudi nekatere druge lastnosti hribine, ne samo njeno valovitost. Raziskave so npr. pokazale, da na koeficient JRC vpliva velikost blokov. Čim manjša je velikost blokov tem "lažje" se hribina prilagaja drsni ploskvi. V spodnji tabeli je primer ugotavljanja OSNOVE/34 vpliva velikosti blokov na strižno trdnost: Z zmanjševanjem velikosti se tudi obliko krivulje τ – u iz toge spreminja v plastično. Eksperimenti so pokazali, da JRC koeficient lahko enostavno izrazimo z naslednjo enačbo: JRC = α0 − ϕr ⎛σ ⎞ log⎜ J ⎟ ⎝ σn ⎠ α0 = naravni nagib pri katerem zdrsi blok σJ = enoosna tlačna trdnost (Schmidtovo kladivo) σn = normalna napetost zaradi teže bloka ϕ0= rezidualna strižna trdnost (lab. test) Strižna trdnost zapolnjenih razpok Do sedaj smo obravnavali strižno trdnost razpok, ki so brez polnila. Pogosto pa se zdrsi zgode po ploskvah, kjer je naravna strižna trdnost močno zmanjšana zaradi materiala v razpoki, ki ima nizko strižno trdnost. Prvo pravilo, ki velja je, da čim večja je širina razpoke, tem nižja je njena strižna trdnost ne glede na valovitost. Če je v razpoki polnila malo, potem po začetnem zdrsu pride do stika obeh ploskev hribin, vendar na manjši površini kot pri razpokah brez polnila. Razpoke s polnilom tudi zmanjšajo vodoprepustnost hribine v celoti in s tem ob neugodnih vremenskih razmerah povzroče dvig tlaka vode v hribini (vzgon). Ponavadi so s polnilom zapolnjene razpoke slučajne razpoke ali razpoke določenega sistema, ki so nastale kot posledica večjih premikov ob razpoki. Kadar te razpoke, ki so glede na celotno število razpok sorazmerno redke, neugodno usmerjene, je treba ugotoviti kakšne so možnosti zdrsa ob njih. Strižno trdnost je ponavadi na terenu, vzdolž takih razpok, nemogoče testirati zato vzamemo polnilni material (če ga je dovolj) in ga testiramo v laboratoriju s klasičnimi geomehanskimi testi za določitev strižnih karakteristik. Rezultate tako dobljenih vrednosti uporabimo v stabilnostni analizi. OSNOVE/35 Raziskave s katerimi določujemo strižno trdnost vzdolž razpok Ker so raziskave strižne trdnosti hribin snov mehanike hribin, mora pa jih poznati tudi inženirski geolog jih tu le naštejemo in na kratko opišemo. Veliki strižni preizkusi Izvajamo jih na kritični ploskvi v naravi, kjer izvedemo tri strižne preiskave na velikih blokih. Način izvedbe je na sliki: OSNOVE/36 Robertsonov terenski strižni aparat Vzorce iz vrtin oziroma iz površine terena vgradimo v betonske ploskve tako, da je razpoka po kateri želimo ugotavljati strižno trdnost v smeri striženja vedno naredimo najmanj tri preizkuse pri različnih n - normalnih napetostih, ki pa so blizu v naravi pričakovanih. Točkovni indeks Enoosno tlačno trdnost določimo s točkovnim indeksom na številnih vzorcih, ki jih obremenimo v smeri razpok (slika). Vrednost točkovnega indeksa je v direktni povezavi z enoosno tlačno trdnostjo. OSNOVE/37 Triaksialni test pri visokih tlakih je možno uporabiti za hribine z izrazitim enim sistemom razpok kot so npr. skrilavci. Namesto, da pride do loma vzorca kot pri homogenih hribinah pride pri skrilavcih do zdrsa vzdolž razpoke. Če projiciramo napetosti na smer zdrsa lahko določimo strižno trdnost vzdolž razpoke. Laboratorijski strižni testi Obstaja ogromno število različnih aparatov za določanje strižne trdnosti, v laboratoriju, ki vse temelji na istih principih kot smo jih že opisali pri terenskih strižnih aparatih. OSNOVE/38
© Copyright 2024