Slovenska izvidnica na Vrhniki: Kdo bi si mislil
Dnevnikova izvidnica Slovenska izvidnica na Vrhniki: Kdo bi si mislil - navdušujoča Vrhnika Vito Avguštin 7. avgust 2015 7. avgust 2015 0:00 Miran Uratnik iz Mozirja se je odpeljal na Vrhniko s soprogo. Nekaj dni pred odhodom na enodnevni izlet sta si ogledala tudi spletno stran, ki sta jo na kratko ocenila: “Spletna stran Vrhnike je odlična. Na njej najdeš vse.” Fotografije » 1/2 Vhod v Tehniški muzej Slovenije (Foto: Miran Uratnik) Marička Uratnik in vodnica v rojstni hiši Ivana Cankarja. Vhod v Tehniški muzej Slovenije (Foto: Miran Uratnik) Marička Uratnik in vodnica v rojstni hiši Ivana Cankarja. Po prihodu sta najprej poiskala Turistični informacijski center, kar ni bilo težko, saj je po besedah naših izvidnikov dobro označen in ga je moč najti brez težav. »V TIC sva naletela na zelo prijaznega fanta, ki nama je povedal vse o Vrhniki in njenih znamenitostih. Predlagal nama je, kam naj greva, natančno povedal, kaj je zaprto in česa danes ne bova mogla videti zaradi dežja. Obenem je poskrbel tudi za vso gradivo oziroma nama je zbral nekaj prospektov in nama svetoval, kam naj greva jest oziroma kje so dobre gostilne. Tudi s spominki, ki so zelo privlačni in ne predragi, so dobro založeni.« Miran Uratnik in njegova soproga sta si nato šla ogledat Tehnični muzej v Bistri in videno ju je navdušilo: »Ogled tega muzeja priporočam vsakemu, veliko je za videti. Moram posebej poudariti, da je osebje muzeja v Bistri nadvse uslužno, prijazno in pripravljeno odgovoriti na vsako vprašanje, pa tudi cena je zelo primerna, glede na to, kaj vse lahko vidiš. No, potem sva nadaljevala z ogledom Cankarjeve hiše. Gospa, ki tam dela kot vodička, je bila zelo prijazna in je vse podrobno razložila, ponudila je tudi spominke, ki pa so bili enaki kot v TIC.« Potem ko sta poiskala še Cankarjev spomenik, sta odšla na kosilo. No, tukaj se je malo zataknilo. Najprej sta odšla v Gostilno pri Kranjcu: »Za točilnim pultom je bil žalosten natakar, drugi točilni pult je bil na vrtu, tam pa je nejevoljna natakarica pomivala kozarce. Nenadoma je mimo pritekel natakar, pozdravil na hitro in že ga ni bilo več. Nekaj časa sva še potrpežljivo čakala, potem pa sva odkorakala naravnost v drugo gostilno, ki nama jo je predlagal zaposleni v TIC – odšla sva v Gostilno Stara kašča. Tam je bilo vse skupaj nekaj popolnoma drugega: pozdrav, prijazna postrežba… Pohvalno. Zato pa je bila cena nekoliko manj navdušujoča. Seveda sva hotela tudi štruklje, pa jih v poletnem času ne strežejo, ker da je to pretežka hrana, nama je pojasnil natakar.« In če strneta vtise? »Skratka, nad Vrhniko sva bila navdušena in česar nisva mogla videti zaradi slabega vremena, bova to storila drugič, saj se nameravava v tem kraju še ustaviti. Pa še nekaj bi na koncu poudarila: vse znamenitosti so zelo dobro označene.« vav Dnevnikov turistična izvidnica Dnevnikov turistična izvidnica na Vrhniki: Mesto pod klancem, kjer diši po Cankarjevi kavi Katja Petrovec 5. avgust 2015 5. avgust 2015 18:12 Yulia Shmidt in Evguenia Breskvar sta simpatični in zgovorni Rusinji, prva prebiva v Sloveniji deset let, druga pa dvajset. O Vrhniki, kamor smo tokrat poslali naši izvidnici, sta bolj malo vedeli, Yulia le, da je tam Tehniški muzej Slovenije, saj ga je obiskala že prvo leto, ko je prišla v Slovenijo, in ji je ostal v izjemno lepem spominu, Evguenia pa je Vrhniko poznala predvsem kot Cankarjevo mesto. Fotografije » 1/9 Tehniški muzej Slovenije Obe tuji turistki sta bili navdušeni nad pivovarno Človeška ribica. Evguenio je vodnica v spominski hiši Ivana Cankarja popolnoma očarala. Na ogromnem stolu v muzeju v Bistri Pred spominsko hišo Ivana Cankarja Yulia v muzeju Titovih avtomobilov Tehniški muzej Slovenije »Ko sva torej sestavili informacije, sva ugotovili, da bo nekaj zanimivega vendarle videti,« reče Evguenia, ki pravzaprav vse do zadnjega trenutka ni vedela, kam se z Yulio odpravlja na izlet. »Ko sem jo povabila, da se mi pridruži na izvidniškem izletu, sem ji povedala le, da bova nekam šli,« se nasmehne Yulia. Ko ni receptorja Pred odhodom je Yulia zbrala nekaj informacij s spletne strani Visit Vrhnika in bila prijetno presenečena. Ker je naša izvidničarka organizatorka porok, pogosto potrebuje informacije o različnih slovenskih krajih in te najpogosteje poišče prav na spletnih straneh turističnoinformacijskih centrov. »Marsikdaj se zgodi, da ne morem najti informacij, ki jih iščem, ker so spletne strani pač nepregledne. Visit Vrhnika pa je, ravno nasprotno, zelo pregledna, čeprav ponuja veliko informacij, te so preprosto dosegljive in že na prvi strani vidiš, kam moraš klikniti, da najdeš podatek, ki ga iščeš. Vse je lepo razdeljeno in spletna stran je tudi v angleščini,« razloži Yulia, ki se je še pred obiskom Vrhnike pozanimala tudi za nastanitev. »Izbire je zelo malo, trije hoteli na Vrhniki in eden v Bistri. Še nekaj mi ni jasno, in to opažam povsod po Sloveniji, da so cene hotelov še enkrat višje kot na booking.com, ker ta ponuja popust. Zaželela sem si najdražji hotel, a ga prek bookinga ni bilo mogoče rezervirati, ker je bil poln. Zato sem se odločila, da pač poskusiva srečo, ko prideva na Vrhniko. In res, ena soba je bila še prosta,« pripoveduje Yulia, kako se je začel njun izvidniški dan. Z razočaranjem. »Ne pričakujem veliko od hotela s tremi zvezdicami, a hotelu Mantova jih ne bi dala. Preprosto mi ni jasno, zakaj je tako drag – hotel na Vrhniki je s tremi zvezdicami dražji kot hotel v Ljubljani, ki ima prav tako tri zvezdice in je res fantastičen, če bi ju primerjali. Ne gre za to, da soba ne bi bila urejena. Ko sva prišli v hotel, tam ni bilo receptorja. Nato pa, ko je nekdo prišel, je bil to najbrž kar eden od zaposlenih, saj nama ni znal povedati ničesar, niti kateri dokument zadostuje za prijavo. Poleg tega sprva niso vedeli, kdaj je zajtrk, kdaj se morava odjaviti iz hotela... Opazila sem tudi, da je neko dekle delalo vse, bilo je v baru, kuhinji, na recepciji, tako da je jasno, da ne more vsega narediti dobro. Tudi zajtrk naslednji dan vtisa o hotelu ni izboljšal. Saj je bilo dovolj in različne vrste hrana: misliji, namazi, jajčka, salame, sir..., a sama sem navajena zjutraj jesti zelenjavo, kakšen paradižnik, paprika ali kumara bi bili dovolj,« razlaga o prvih vtisih na Vrhniki Yulia. Fantastični TIC A kljub slabšemu začetku je bilo nadaljevanje boljše. Naši izvidničarki sta se iz hotela odpravili v TIC, ki ga je bilo prav enostavno najti, saj so označbe zanj že na začetku Vrhnike. »Dan se je spet lepo začel,« pripomni Evguenia. Zaposlena v TIC je bila namreč čudovita, povesta izvidničarki, njena angleščina je bila zelo lepa in pravilna, govorila je počasi in razumljivo tudi za tujce, ki ne znajo najbolje angleško. Razložila jima je, kaj si lahko ogledata na Vrhniki in okolici, jima svetovala tehniški muzej v Bistri, razložila, da se lahko tja peljeta z avtobusom, jima dala vozni red, povedala, kje je postaja, ter dodala, da se za dve bolj splača vzeti taksi, in jima dala telefonsko številko taksista. »To pa še ni vse,« dodaja Yulia. »Dejala je še, naj poveva, da sva s TIC, ker so zmenjeni z njimi, da je cena za taksi pet evrov in nič več. Pri tem pa je bilo zanimivo, da naju je dekle na TIC vprašalo, zakaj javni promet, če imava avto, pa sva odvrnili, da bova mogoče kaj spili. No, in že nama je predlagala degustacijo piva, ki jo vsak dan ponuja tamkajšnja lokalna pivovarna od petih do devetih zvečer. Če se najaviš, lahko imaš tudi voden ogled po pivovarni, degustacija pa je brez najave.« »Na TIC sva opazili tudi spominke. V dveh vitrinah spodaj so slovenski spominki, v treh zgoraj pa spominki, povezani z Vrhniko, kar je bilo res lepo videti. Zaposlena nama je razložila tudi vse o spominkih, tako da si lahko takoj dobil vtis, kdo je bil Ivan Cankar,« doda Evguenia. »Ne kupujem spominkov, kajti največkrat, ko jih obrneš, vidiš, da so bili narejeni na Kitajskem. No, na Vrhniki pa sem obvezno kupila temno čokolado in črno kavo, ki sta imeli res lepo embalažo, pa še drago ni bilo. Kava tako lepo diši, pražena in mleta je celo v domači pražarni,« je bila navdušena Yulia. Velik pozdrav za Anjo Naši izvidničarki sta se od TIC najprej odpravili v Tehniški muzej Slovenije v Bistro. »Tako lepo je bilo spet iti v ta muzej. Titova zbirka avtomobilov je res fantastična, samo v tistem prostoru bi lahko bila dve uri,« reče Yulia. Tudi Evguenii, ki je bila prvič v muzeju, se je zdel ta krasen. »Takoj sem si rekla, da moram sem na izlet peljati otroka in moža,« pove. V muzeju sta preživeli dve uri, nato pa sta postali lačni in si privoščili kosilo kar v gostilni v Bistri. Hrana tam je bila vrhunska, njihova specialiteta je divjačina, izvidničarki pa sta si izbrali svinjsko ribico in sirove štruklje ter piščanca v lovski omaki s pečenim krompirčkom. Sirovi štruklji so bili najboljši, kar jih je Yulia kdaj jedla, pove. »Domača skuta, ne preveč testa, ne preveč skute, ne presladki. Domnevam, da takšni morajo biti,« meni. Evguenio je povsem očaral mlad pečeni krompirček. »Odlično!« reče. Malce se je zataknilo le pri vinu, saj sta naročili rdeče Kristančičevo vino, ki pa je bilo prehladno. »Morali sva počakati, da se je segrelo in sva ga lahko res okusili. Na to sva tudi opozorili natakarja, ki se je seveda opravičil in razložil težavo. Bil je šolan natakar in je poznal vsa ta pravila,« tako Yulia. Po kosilu sta se vrnili na Vrhniko, pustili avtomobil pri hotelu in se peš sprehodili do pivovarne Človeška ribica. Na poti sta takoj opazili staro vilo z zelo lepo fasado in obe nad njo zavzdihnili od navdušenja. »Od domačinov sva tudi izvedeli, da živi v njej neka družina, da je trajalo kar nekaj časa, da so lahko obnovili njeno fasado, da dolgo niso imeli ogrevanja. Da, domačini res veliko vedo o svojem kraju,« pravi Evguenia. Tako sta prispeli do majhne pivovarne Človeška ribica, kjer sta preživeli več ur in se izjemno zabavali. »Velik pozdrav za Anjo,« takoj reče Yulia, »tudi ta punca je bila fantastična. Predstavila nama je pivovarno, povedala, da lahko naročiva pivo ali imava degustacijo. Odločili sva se za degustacijo, ki je bila odlična. Za vsako pivo je povedala, kako je narejeno, iz kakšnih sestavin, od kod je hmelj. Večer je bil čudovit, Anja nama je res veliko povedala o Vrhniki, domačinih. Vprašali sva jo tudi, kaj počne mladina zvečer, ona pa je odvrnila, da se zvečer res ne dogaja veliko, sploh ker so ljudje na dopustih. Imajo sicer kino na prostem, mladinski dom, kjer se mladina srečuje in zabava, celo predlagala nama je, da lahko gremo skupaj tja pogledat, če bi naju zanimalo, sicer pa večina mladih hodi v Ljubljano. Tisti, ki pridejo na Vrhniko, pa bolj kolesarijo in hodijo, saj je narava tam okoli res lepa. Posodila nama je tudi svojo tablico, tako sva lahko ves večer brskali po njej in iskali vrhniške zanimivosti,« pojasnjuje Yulia. Izvidničarki so prevzeli tudi domačini. »Tako odprti so in prijazni, vsak želi pomagati, odgovori na katero koli vprašanje. Če bi jih prosili, naj naju pospremijo do hotela, vem, da bi naju takoj,« rečeta in dodata, da ju je neki fant, ki sta ga srečali na ulici, ko sta zgrešili gostilno pri Kranjcu, celo pospremil do tja. »Po degustaciji sva si namreč zaželeli nekaj malega prigrizniti in sva se odločili, da skočiva do gostilne Pri Kranjcu, ki so nama jo priporočali domačini in kjer je mogoče dobiti domače jedi. Naročila sem vegetarijanski krožnik. Povsod po Sloveniji dobiš pod tem imenom zelenjavo na žaru, toda dobila sem občutek, da to ni bila sveža zelenjava, pač pa zamrznjena in le popražena. Ne morem reči, da je bilo ravno slabo, toda…« pravi Yulia. Evguenia je naročila njoke z lososom, ki so bili res odlični, le losos je bil iz konzerve. »Seveda nisem pričakovala, da bo svež, saj nimajo ribnika. Sva bili pa presenečeni nad porcijami. Naročili sva predjed, pa je bilo toliko vsega, da nisva mogli pojesti naročenega,« pove Evguenia. Ostali sta brez besed Naslednji dan sta si izvidničarki ogledali še spominsko hišo Ivana Cankarja, ki je bila prejšnji dan že zaprta. »Tista gospa tam in njeno vodenje – ostali sva brez besed. Videlo se je, kako dela to iz ljubezni in ne zaslužka. Toliko znanja, toliko ljubezni do Cankarja in njegove družine ima! Ko je minila tista ura, ki sva jo preživeli tam, in sva prišli ven, sem rekla Yulii le, da sem takšno vodnico srečala samo enkrat, v Rusiji in v povezavi z nekim ruskim pesnikom. Le takšna oseba lahko obiskovalcem resnično tako predstavi osebo, o kateri pripoveduje, da želiš izvedeti o njej še več,« pojasni Evguenia. Po ogledu spominske hiše našega izjemnega pisatelja sta se sprehodili še do cerkve svete Trojice. Na žalost pa je bila zaprta, prav tako ni bilo urnika, kdaj je odprta. »Naredili sva krog okoli cerkve, pa nič. To naju je zmotilo, nobene informacije in oznake. Pa ravno na spletni strani TIC sva prebrali legendo, povezano s to cerkvijo, in sva jo v mislih že podoživeli, zato sva si res želeli ogledati njeno notranjost,« še pove Yulia o izkušnji, preden sta se odpravili nazaj v Ljubljano. Nad Vrhniko sta bili obe pozitivno presenečeni, saj sta preživeli lep dan. »Brez težav lahko narediš enodnevni izlet na Vrhniko, tako za družino kot za turiste, in ni treba, da si ogleduješ le naravne znamenitosti. Lahko greš v tehniški muzej, Cankarjevo hišo, nekaj poješ in že mine dan. Opazili sva tudi, da organizirajo za skupine dvourno vodenje po poti Cankarjeve mladosti. Res nisem vedela, da so blizu Ljubljane mesta, ki so sicer majhna, a lahko preživiš tam ves dan, pa ti ni dolgčas,« strne misli Evguenia. Yulia pa pripomni: »Dan je minil hitro, vseskozi se je kaj dogajalo, družili sva se z ljudmi, ki so prijetni, odprti, svetujejo, pomagajo, veliko vedo. Lep vtis sem dobila in preživeli sva krasen dan.« 91/100 – tako je Yulia ocenila Vrhniko 1. Urejenost, videz kraja, čistoča – 9 2. Promet, javni prevoz, kažipoti, označevanje znamenitosti – 8 3. Namestitev – 7 4. Kulinarična ponudba (lokalne jedi, lokalna pijača) – 10 5. Ponudba kulturnih vsebin (na dan obiska in nasploh) – 8 6. Ponudba športnih dejavnosti, rekreacije, zabave – 10 7. Ponudba na področju spominkov, kaj lahko obiskovalec kupi značilnega za kraj/pokrajino – 10 8. Spletne strani kraja in znamenitosti – 10 9. TIC – odpiralni čas, profesionalnost, prijaznost… – 10 10. Gostoljubnost, splošni vtis – 9 Vrstni red po deseti izvidnici 1. Radovljica 91 1. Vrhnika 91 3. Kostanjevica na Krki 87 3. Vojnik 87 5. Slovenska Bistrica 82 6. Sežana 78 7. Semič 74 8. Prevalje 72 9. Kanal ob Soči 64 10. Ljubljana 62 11. Hrastnik 48 12. Ankaran 46 Plusi Cankarjeva hiša in vodnica TIC pivovarna, Tehniški muzej Slovenije prijazni in odprti ljudje Minusi nekateri odpiralni časi zvečer ni dogajanja Nagrajenci tedenskega žrebanja Izdelke podjetja Manner dobijo: Angela Degen, Laško Janez Torkar, Kranj Mojca Berk, Trebelno Andreja Vesel, Sodražica Janez Štanta, Škofja Loka Bojan Tesovnik, Črnuče Jurij Moličnik, Slovenska Bistrica Marjana Krhin, Kostanjevica na Krki Mitja Avsec, Črnuče Nataša Dihtero, Zgornja Polskava Kozmetični izdelek podjetja Etre Belle dobijo: Darja Jerše, Laško Helena Frelih, Železniki Viktorija Mlakar, Cerkno Peter Aljaž, Ljubljana Polona Kozic, Radovljica Špela Filipič, Ljubljana Knjižno nagrado za glasovanje v akciji Naj gostišče dobi: Albin Kodrič, Brežice Koliko je Yulia zapravila na Vrhniki Hotel Mantova, dvoposteljna soba in zajtrk: 75 evrov Gostilna Bistra, kosilo: 27 evrov Gostilna Pri Kranjcu: 17,80 evra Pivovarna Človeška ribica: 15,80 evra Tehniški muzej v Bistri: 4,5 evra na osebo, Cankarjeva spominska hiša: 2 evra na osebo Dnevnikova izvidnica Dnevnikova izvidnica: strokovnjaki o turistični ponudbi Vrhnike Vito Avguštin 6. avgust 2015 6. avgust 2015 0:00 O turistični ponudbi Vrhnike so spregovorili tudi strokovnjaki: etnolog prof. dr. Janez Bogataj, Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija, direktor podjetja Elaborat Primož Žižek in Dnevnikov urednik Vito Avguštin. (Foto: Bojan Velikonja) Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog Iskreno priznam, da sem bil ob prebiranju vtisov in ocen tokratnih izvidnic o Vrhniki in Bistri zares dobre volje, saj ocene že dolgo niso bile tako podobne in predvsem pozitivne, razen nekaterih podrobnosti. Obe izvidnici sta pohvalili vsebine spletnih strani, označenost in predvsem profesionalnost zaposlenih na TIC, izjemno vodenje vodnice v Cankarjevi hiši in zanimivost Tehniškega muzeja Slovenije v Bistri. Ruski izvidničarki sta k naštetim pohvalam dodali še prijazno Anjo, ki je bila njuna gostiteljica v pravem pomenu besede v pivovarni Človeška ribica. Opazna je bila tudi siceršnja prijaznost Vrhničanov. Toliko pohval, kot rečeno, že dolgo nismo slišali. Ob tem je treba poudariti pravi vsebinski razcvet Vrhnike, ki ga je doživela zlasti po odhodu jugoslovanske armade iz mesta. Ta je dajala mestu specifičen vojaški pečat, ki je bil seveda pravo nasprotje kakršnega koli turističnega prizadevanja. Druga turistična prednost Vrhnike je njena bližina z Ljubljano, kjer doživljamo pravo turistično invazijo. Povezanost obeh krajev z reko Ljubljanico omogoča razvoj vrste inovativnih turističnih proizvodov, zlasti z vožnjami po reki. Seveda bo treba za to še kaj narediti in upajmo, da varuhi razdalje med očesi pri ribah ne bodo imeli spet kakšnih večjih pomislekov. Prednost obeh ruskih izvidničark je bila v njunem dobrem poznavanju razmer v Sloveniji, saj prebivata pri nas že dlje časa. Ker se ena od izvidničark ukvarja z organizacijo porok ruskih parov v Sloveniji, so bila njena opažanja hotelskih razmer na Vrhniki toliko zanimivejša. Seveda se z vsemi ugotovitvami glede hotela Mantova ne morem strinjati, saj podobne zadeve doživljamo tudi v tujini. Pred tremi tedni sem se vrnil iz Barcelone, kjer sem prav tako prenočeval v hotelu s tremi zvezdicami, seveda za veliko višjo ceno, a s podobno »obremenjenostjo« zaposlenih v recepciji, ki sem jo srečal tudi ob avtomatu za kuhanje kave, pripravi jutranjega zajtrka, pospravljanju sobe… Vprašanje kakovosti zajtrkov je eno temeljnih vprašanj v slovenskih hotelih in ne le na Vrhniki. To velja za vse, ne glede na število zvezdic. Izjema so le nekateri manjši družinski hoteli, sicer pa je stanje na tem področju v popolnem obratnem sorazmerju z usmeritvami, ki jih podarjamo v razmerju turizem–kulinarika. In če je že govor o kulinariki, naj opozorim, da imajo tudi na Vrhniki že izbrane nosilne ali značilne jedi, za katere pa v vtisih obeh izvidnic ni bilo zaslediti, da bi jih kjer koli ponujali. Ena od teh izbranih jedi so štruklji s suhimi slivami. Izjemno okusna jed. Sicer sta ruski izvidničarki okušali sirove štruklje v gostilni pri Tehniškem muzeju in jih ocenili za odlične, ker niso bili presladki. K tej njuni ugotovitvi velja pripomba, da se k svinjski ribici postreže slane sirove štruklje, sladki pa so lahko sladica ali priloga k sladki jedi. Natakarja v tej gostilni sta označili kot »šolanega«, vendar pa očitno niso v šoli jemali, kakšno naj bo rdeče vino – tudi on je podlegel znameniti slovenski »logiki« (beri: neumnosti), češ, naši gostje imajo radi hladno vino! V gostilni pri Kranjcu pa sta slovenska izvidnika na vprašanje o štrukljih dobila še znamenitejši odgovor, da jih v poletnem času ne strežejo, ker da je to težka hrana. Ne vem, kdo je bil v tem primeru »težek«, štruklji ali natakar? Tudi dunajski zrezki z ocvrto panado in še kakšno prilogo so težka hrana, a jih na Dunaju in tudi pri nas ponujajo vse leto! Morda pa so v tej gostilni zaposleni jedli preveč štrukljev in je »težka hrana« vplivala na to, da je bil natakar »žalosten«, natakarica »nejevoljna« ob pomivanju kozarcev in da je drugi natakar bliskovito izginil s prizorišča ponudbe! Vendar so to le manjši spodrsljaji, ki jih je mogoče razmeroma hitro odpraviti. Sicer pa sta bili obe izvidnici z obiskom na Vrhniki več kot zadovoljni. In še nekaj: iz zapisa izvemo, da imajo v TIC tudi spominke, in to razdeljene na vrhniške in druge slovenske. Zelo pohvalno! Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija Vrhnika je nova turistična priložnost na pragu Ljubljane. Ob zadnji študijski turi sem dobila vtis, da se vrhniški zavod za turizem s pomočjo občine zelo trudi, da bi turistični cilj s svojo ponudbo in kulinariko postal (bolj) prepoznaven – do zdaj je bil namreč bolj v senci glavnega mesta. Pohvala za ponudbo lokalnih in ročno izdelanih spominkov, podobno izkušnjo sem namreč dobila samo še v Idriji in Škofji Loki. Pogrešam pa še več ponudbe zgodovinskega turizma, vse od potopljene rimske ladje do Argonavtov pa do skrivnosti, ki jih skriva Ljubljanica. Nihče od izvidničarjev tudi ni poročal, da je bil obveščen o najdbi najstarejšega lesenega kolesa na svetu, ki je bilo najdeno ravno na Vrhniki. Pa to je vendar turistična informacija par excellence! V prihodnje bi kot turistka rada tudi več aktivnosti na reki Ljubljanici, če ne drugega, vsaj ogled struge in okušanje zgodovine z lesenimi drevaki, kot jih imajo na Cerkniškem jezeru. Hoteli v Sloveniji bi potrebovali posebno kategorijo ocenjevanja, in to po posameznih zvezdicah. Pogosto namreč sorazmerno s številom zvezdic ostanemo podhranjeni v svojih pričakovanjih. Nedopustno je, da v hotelu s tako visoko ceno ni receptorja oziroma osebja, ki bi dalo osnovne (!) informacije o zajtrku in odhodu iz sobe, da o ponudbi okoliških aktivnosti niti ne zgubljam besed. Druga stvar za kritično ocenjevanje pa je ponudba nočnega življenja za turiste v Sloveniji. Ti so namreč na številnih turističnih točkah močno podhranjeni. Živahnost ponudbe pogosto ugasne že po osmi zvečer, turisti pa so prepogosto prepuščeni zgolj barom, ki so odprti do desete oziroma (ne)ponudbi svoje hotelske sobe. Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat Visit Vrhnika je spletno mesto, na katero so lahko turistični delavci na Vrhniki upravičeno ponosni. Pravi balzam za izvidničarje. Spletno mesto je dokaz, da z nekaj znanja, občutka in pravilno zastavljenih procesov turistični cilj na spletu pridobi odličen konkurenčni položaj in spletno orodje, ki k turizmu prispeva in ne narobe. Upravljalci so skupaj z izvajalcem očitno premislili namen in cilje spletnega nastopa. Z dobro mero poznavanja trendov e-trženja na področju turizma in dobro izvedbeno strategijo je Vrhnika ustvarila sodobno, enostavno, informacijsko logično e-orodje, ki je za slovenske razmere presežek. Rezultat je očiten: pregledna stran, dobra uporabniška izkušnja, na vizualizaciji temelječe pripovedovanje zgodb, smiselna priporočila, ideje za oddih, zanimivosti in tako dalje. Navduši logičen informacijski tok in naracija na spletnem mestu, ki ni le sama sebi namen, temveč resnično komunicira z obiskovalci. Skratka, spletni nastop turista povleče v imaginarni svet možnosti, ki jih ponuja turistični cilj, in to je tisto, kar je naloga destinacijskih spletnih mest v procesu pozicioniranja in trženja turistične ponudbe nekega turističnega cilja. Ker je poletje in je vroče, bi bilo poudarjanje možnih izboljšav, ob tako dobri celoviti izkušnji s spletnim mestom, povsem odveč. Lahko končam samo s spoznanjem, da sem po pregledu številnih nedomišljenih, površnih, premalo sistematično načrtovanih, izvedenih in upravljanih spletnih nastopov spletno mesto Visit Vrhnika doživel kot prijetno presenečenje. Čestitke odgovornim. Vito Avguštin, Dnevnik Zopet eden od krajev, ki nas presenečajo, ki so »preblizu, da bi bili zanimivi«, skozi katere se navadno le peljemo. Ko se odpravljamo v tujino, se navadno na obisk pripravimo in si zapomnimo vsako podrobnost tam obiskanih krajev. Smo v zvezi z Vrhniko že pozabili na legendo o Argonavtih, obdobje antike, koliščarje in Tehniški muzej Slovenije? O hrani je zagotovo več pisal prof. Bogataj, vendar moram vsaj omeniti, da se mi ne zdi noben izgovor dovolj prepričljiv, da ne bi mogel naročiti štrukljev kadar koli in v katerem koli letnem času. Glede zaposlenih v hotelih so izkušnje gostov marsikje v Sloveniji zelo podobne, zato na kratko: ni kriv receptor, če dela kaj narobe, kriv je tisti, ki mu ni povedal, kaj in kako mora delati. Seveda je zagata hujša, če lastnik varčuje tako, da krči število zaposlenih. To pomeni, da »krči« kakovost opravljenega dela, kar pomeni, da je zadovoljstvo gostov vedno manjše, posledica pa je vedno enaka: v tak hotel se gostje pač ne vračajo. In če vemo, da mora hotelir za novega gosta porabiti devetkrat več denarja kot za tistega, ki se zadovoljen vrača, potem je počasi že jasno, kako se bo sklenil krog težav.
© Copyright 2024