1. No category

Nagovor ob podelitvi Zlatega zrna 2015
v Narodnem domu
Dragi mladi umetniški ustvarjalci, spoštovani gostje!
Spregovoriti na današnji slovesni večer ob podelitvi
umetniških nagrad mladim slovenskim ustvarjalcem v Italiji
tradicionalno, se pravi z običajnim optimizmom, ni težko. Čeprav me
pogled na mlade umetnike, ki se ne zadovolijo z vsakdanjim rutinskim
delom za preživetje, ampak si prizadevajo ustvariti nekaj, kar jih
duhovno bogati ter nas vse notranje dopolnjuje, navdaja z upanjem za
naprej, si ne morem kaj, da ne bi kritično pogledala na nekatere
problematične strani naše resničnosti. Skupaj z vami se dobro zavedam,
da je umetniško delo naše posebno potrdilo za prostor in čas , v katerem
živimo, potrdilo, kakršnega nam ne moreta dati ne gospodarstvo ne
politika. To je veljalo od nekdaj, tudi v mnogo hujših časih, kot so
današnji, in velja seveda še danes. Dovolj je, če se spomnimo na naše
ustvarjalce ter njihove usode v obdobju med vojnama, na Srečka
Kosovela Alojza Gradnika, Iga Grudna, Vladimirja Bartola, da se
omejim samo na nekaj literatov, ki so se morali izseliti ali pod pritiskom
režima emigrirati, če so hoteli svobodno ustvarjati.
Danes lahko dihamo sproščeno in svobodno pa tudi kultura
in z njo umetnost imata veliko več možnosti, da rasteta in se suvereno
razvijata. Čas prepovedane narodne skupnosti in odrezanih jezikov je
preteklost, ki nas je zaznamovala, a nas ne ogroža več. In vendar si ne
smemo zatiskati oči pred problemi, ki so v našem času še kako pereči in
ki jih ne bo mogoče zlahka odpraviti. Če se omejim samo na mlade, ne
morem mimo ugotovitve, da je med njimi vse manj jezikovno in
literarno ambicioznih ljudi. Mlajših pesnikov in pisateljev – tu mislim na
generacijo, rojeno pred dvajsetimi ali tridesetimi leti – tako rekoč ni.
Izjeme so zelo redke. Gre za zaskrbljujoč pojav, ki pa je posledica globlje
duhovne krize , kakršna je zajela naš, pa ne samo naš prostor, in ki ji ni
videti konca. Pomislimo samo na pomanjkljivo znanje materinščine
slovenskih dijakov in študentov v zamejskih šolah in na univerzi , ki se
jim lastni jezik pogosto zatika, kot da bi bil tuj . Vemo, da se je za mnoge
lažje pogovarjati in pisati v italijanščini oz. tržaščini kot v slovenščini.
Seveda za tako stanje ni odgovorna samo mladina, razloge zanj lahko
iščemo tudi v naši skupnosti, ki je glede jezika tako v šoli kot medijih
premalo zahtevna in preveč ohlapna. Večkrat opozarjamo, da v Trstu
nimamo kulturne revije, v kateri bi mladi lahko objavljali, a hkrati ne
storimo ničesar, da bi jo dobili. Pristajamo na dejstvo, da je prav kultura
v času finančne krize prva na udaru. Nedavno me je pretresel primer
dijaka višje srednje šole, ki je svoj maturitetni referat napisal v
italijanščini in prosil nekoga, naj mu ga prevede v slovenščino. Očitno
zato, ker maternemu jeziku preprosto ni bil kos. Jasno pa je, da
pomanjkljive jezikovne samozavesti in znanja ne pogrešamo samo pri
šolski mladini, temveč pri slovenskem zamejskem človeku nasploh. Na
ravni dnevne rabe smo vsak dan priča pogovornemu zadregarstvu in
primitivnosti. Vedno večja je tudi razlika med slovenščino, ki jo govorijo
v Sloveniji, in tukajšnjo. Včasih prihaja do absurdne situacije, ko tržaški
Slovenec ne razume matičnega Slovenca in obratno. Po vsem tem se
utemeljeno sprašujemo, kakšna književnost lahko nastane tam, kjer se
krha suvereno obvladanje lastnega jezika in je slovenska beseda skrajno
ogrožena. Drug problem, na katerega bi rada opozorila, je domačijski
populizem, v katerega drsimo in ki nam preti na vsakem koraku, tako da
postajamo na mnogih področjih kulture vse bolj provincialni. To je
zaznati tudi v sodobni zamejski književnosti, ki je pogosto domačijska,
regionalno preveč determinirana, premalo odprta globlji duhovni in
bivanjski problematiki sodobnega sveta. Knjiga je ravno na skrajnem
zahodnem robu slovenske zemlje od Trubarjevih časov naprej skozi
stoletja oplojevala življenjsko izkušnjo in poglabljala intelektualno
iskanje našega človeka. Oboje je bilo sicer tesno povezano z nemško
kulturo na severu in z italijansko na jugu, a obenem samosvoje in
izraženo z lastno besedo. Že Kafka je opozoril, da je za majhno skupnost
življenjskega pomena zavest, kako jo predstavlja literatura. Koliko je za
spoznanje in priznanje naše identitete storil Boris Pahor s svojim
zgledom in delom, predvsem s svojo Nekropolo, tega se vsi, ki živimo v
tem prostoru, dobro zavedamo. Do njegovega odkritja smo živeli tako
rekoč v senci in v italijanskih šolah nikomur ni prišlo na misel, da bi
spoznal kulturo “drugačnih” in njene skrite dragocenosti.
Danes se je marsikaj spremenilo na bolje. Čeprav je na drugi
strani res, da nas še vedno preveva skrb za trden obstoj, ki se nujno
izraža tudi v naši književnosti. Tudi mene je strah, da se ne bi zamajala
mogočna stavba, ki so jo zgradili naši predniki in katere nosilni zidovi in
stebri so slovenske knjige. S to motečo in skrb vzbujajočo mislijo pa
nočem pokvariti današnjega nagradnega slavja. Saj so prav letošnji
nagrajenci kot tisti, ki so bili deležni nagrade Zlato zrno v preteklih letih,
zagotovilo, da v naših mladih ni zamrla ustvarjalna vnema, da so polni
duhovne vitalnosti, ki prinaša sadove. Vsem nagrajencem, ki so že
uspešno napravili svoj odločilnejši življenjski korak v javnost, pa naj
velja misel, ki jo je zapisal znameniti nemški pesnik Hoelderlin: “Kakor
začneš, tak tudi ostaneš.”
Živimo v času globokega podložništva materialni danosti
življenja: zaslužku, potrošništvu in potrebam preživetja. Zato so danes
toliko več vredna in dragocena znamenja človekove drugačnosti. To se
pravi njegove obrnjenosti h kulturnim vrednotam. K tistim, ki gradijo
zares osebno in humano identiteto, brez katere ni zrele, moderne
narodne identitete. Tončičev sklad jih želi odkrivati v današnjem
mlajšem rodu in s priznanji opozarjati nanje.
Marija Pirjevec