VERGIL, ENEIDA (Odlomek) Prevod: Fran Bradač Kar prebledeli

VERGIL, ENEIDA
(Odlomek)
Prevod: Fran Bradač
Kar prebledeli smo vsi in zbežali, a kači se vrgli
zdaj sta naravnost na Láokoónta ter najprej ovili
drobni telesci njegovih sinov in izžirali ude.
Potlej, ko oče z orožjem je šel na pomoč, sta še njega
s strašnimi vozli zvezali in dvakrat sta že se ovili
možu okoli pasú in že dvakrat zadrgnili vrat mu
z lúskavim svojim hrbtòm, zdaj vzpenjata tilnik in glavo.
Láokoón poizkuša z rokami raztrgati vozle;
pena strupena obliva mu že svečeniške trakove,
on pa zavpije strašnó in zarjove ko bik, ki je stresel
s tilnika klavno sekiro in ranjen beži od oltarja.
Kači bežita, plazeč se, k svetišču visoko nad mestom;
komaj priplazita gor se na grad razjezêne Atene,
skrijeta brž se pod njo in pod ščitom njenim okroglim.
Zdaj šele vsem zatrepeče srce, nov strah jih obide;
vsi govore, da je Láokoón svojo kazen zaslužil,
ker posvečeni oskrunil je les, ko v trebuh je konju
sulico svojo prekleto zagnal. Da je treba peljati
konja lesenega tja, kamor spada, pa vsi zdaj kričijo,
tudi da moramo silno boginjo prositi ...
Zid smo podrli nad mestnimi vrati in mesto odprli.
Vsi so lotili se dela in konju pod noge so dali
valjce kotalce, na vrat pa konopne vrvi privezáli,
Stroj se pomika k obzidju in ves je napolnjen z orožjem.
Fantje mladí in dekleta, ki niso doslej poročena,
svete prepevajo pesmi, z največjim veseljem držijo
v rokah konopec. A konj se pomika naprej in grozeče
bliža v sredino se mesta. Ojoj, domovina, o Troja,
mesto bogov, o zidovi dardanski, sloveči po vojni!
Štirikrat konj je obstal že na pragu med vrati in vselej
skrito orožje je v njem zarožljalo, a mi se meníli
nismo za to in odnehati nismo hoteli; vzlic temu
vlekli smo kakor obsedeni konja usodnega dalje,
dokler ga nismo postavili v sveto trdnjavo na gradu.