1. No category

François Villon, Balada o
obešencih
Prevod: Janez Menart
O, človek brat, ki si preživel nas,
s sočutjem v srcu se na nas ozri;
glej, saj takó ti Bog, ko pride čas,
tem raje svojo milost podeli.
Zazri se v nas: pet, šest nas tu visi;
meso, ki je ljubilo požrtije,
nam zdaj razpada in trohni in gnije 
v prah in pepel se bomo spremenili.
Iz naših muk nihčè naj burk ne brije,
molíte raje, da se Bog nas usmili!
Kaj prezirljivo pačil bi obraz,
ker pravimo ti brat  čeprav bili
smo hudodelci? To je le dokaz,
da v vsaki glavi ni dovolj soli.
Oprôsti nam, glej, saj nas zdaj več ni.
Pomôli k sinu Matere Marije,
naj njena milost tudi nas obsije,
da si vsaj duš ne bomo pogubili.
Mrliči smo. Nihčè naj nas ne bije,
molite raje, da se Bog nas usmili!
Dež nas je pral in sok izpral iz nas
in sonce nas črní in nas suši,
kljun srak nam, glej, oskubel je obraz
in krokar nam izkljuval je oči.
Nikdàr, nikoli nam pokoja ni:
zdaj sem, zdaj tja, tako kot veter brije,
bingljamo vdano, kakor pač zavije,
s tem mesom, kar so ptiči ga pustili.
Ljudje, nikar v zločinske tovaršije,
molite raje, da se Bog nas usmili!
Kralj Jezus, ki vsem tvoja milost sije,
obvaruj nas peklenske tiranije:
le kaj naj bi se mi s peklom menili!?
Ljudje, tu ni prostora za norčije,
molite raje, da se Bog nas usmili!