METODIKA KONSTRUIRANJA
RAZVOJ IZDELKA
V prejšnjih stoletjih so se snovalci ukvrarjali predvsem s tem, kako kaj narediti. Danes pa je čas, ko
razmišljamo o tem, kako določeno stvar narediti čim bolj učinkovito, kar pomeni, da bo narejena iz
kar se da poceni materiala, na čim bolj enostaven način, povrhu vsega pa mora biti tudi lepa in brez
problemov mora zdržati predviden čas.
Odločilno vlogo pri razvoju izdelkov imajo razvojni inženirji. Nekateri jih imenujejo oblikovalci, drugi
jim pravijo konstruktorji, a večinoma so to inženirji.
Preden se v podjetju sploh začne razvoj novega izdelka mora v nekem okolju obstajati potreba po
tem izdelku. Potem se izdelek razvije, pripravi tehnologija izdelave in izdelek se končno izdela.
o
NAČRTOVANJE
Najbolj zgodna faza na poti do izdelka je načrtovanje izdelka. Takrat se iščejo ideje za nove izdelke,
izbirajo se najboljše in prilagajajo okolju. Že v tej fazi se razmišlja kakšne omejitve so postavljene
glede stroškov, ki bodo potrebni za nastanek novega izdelka in časa, ki je na razpolago. Novi izdelek je
odvisen od tega, kako sposobno je podjetje, kaj zahteva tržišče in od zakonov, ki se neprestano
spreminjajo.
o
OBLIKOVANJE IN KONSTRUIRANJE IZDELKA
Druga faza razvoja izdelka, ki sledi fazi načrtovanja izdelka, je oblikovanje izdelka. Nekateri imenujejo
to fazo tudi konstruiranje izdelka. Na začetku te faze se naredi spisek zahtev, ki jih bo moral
izpolnjevati določen izdelek. Takrat si inženirji zapišejo, kako bi naj izdelek izgledal, kaj vse bo mogoče
z njim početi, kako dolgo bo trajal, kakšna bo njegova cena, kako hitro ga je potrebno napraviti in
podobno. Na koncu te faze je potrebno narediti risbe in drugo dokumentacijo, ki je potrebna, da se
izdelek naredi v prav takšni obliki, kot je bila zamišljena v glavah oblikovalcev.
o
RAZDELAVA
V tej razvojni fazi je potrebno predhodno dobro zasnovanemu izdelku dodati še nekatere informacije,
da bi lahko nazadnje naredili dokumentacijo po kateri bi bilo možno izdelati še več izdelkov. Risbe
opremimo s točnimi merami, pa tudi s tolerancami in odstopki, ker ničesar ni mogoče narediti
absolutno točno. Inženir, ki tako dopolnjuje dokumentacijo, mora dobro poznati stroje in način, kako
bodo izdelki narejeni, ker so dovoljeni odstopki odvisni od tega na kakšen način bo izdelek narejen.
o
NAČRTOVANJE PROIZVODNJE IZDELKA
Naslednja faza je načrtovanje proizvodnje izdelka. Tukaj je treba skrbno premisliti, kako bi izdelek
izdelali. Potrebno je zbrati stroje in procese, da bi naredili izdelke na najbolj primeren način. Posebna
pozoronost je posvečena orodjem, ki se uporabljajo na strojih. V mnogih primerih je potrebno
narediti prav posebna orodja, ki so potrebna za izdelavo le določenega izdelka. Pogosto se zgodi, da
je potrebno zgraditi posebne linije za proizvodnjo konkretnega izdelka.
o
PROIZVODNJA IZDELKA
Potrebno je kupiti material iz katerega postopoma nastaja izdelek. Na posameznih strojih se
izdelujejo deli bodočega izdelka. Vse kar se naredi je potrebno skrbno premeriti in preveriti ali je
narejeno v skladu s konstrukcijsko dokumentacijo. Potem je potrebno posamezne izdelke pobarvati
in sestaviti v končni izdelek. To se dogaja hitro in natančno. V proizvodnji je zaposlenih mnogo ljudi,
ki delajo le določene stvari in mnogi od njih sploh ne vedno, kakšen je njihov končni izdelek. Sledijo
še prodaja izdelka, uporaba izdelka in odstranjevanje iz uporabe.
ORGANIZACIJA PODJETJA
1. PODJETJE ORGANIZIRAMO PO FUNKCIJAH
Da bi podjetje lahko delalo izdelke mora biti dobro organizirano. Podjetje je lahko organizirano tako,
da vsaka enota opravlja svojo funkcijo. Prednost podjetja, ki ima enote organizirane po fukncijah, je v
tem, da so v tem podjetju dobri strokovnjaki. Slabost pa je, da so zelo obremenjeni direktorji, ki
organizirajo delo. Delo tudi počasi teče, saj morajo delati eden za drugim.
2. PODJETJE S KOMBINIRANO ORGANIZACIJO
To so podjetja, ki so deloma organizirana po funkcijah, deloma pa po projektih. Za velika podjetja, ki
imajo na trgu neko tradicijo, se je pokazala takšna oblika organizacije za zelo učinkovito.
o
DELO OBLIKOVALCEV oziroma KONSTRUKTORJEV
Oblikovalci dobijo delo od načrtovalcev izdelkov. V tej zgodnji fazi nastajanja izdelka se večinoma
stvari dogaja zgolj v glavah tistih, ki imajo zamisli o novih stvareh, ki jih pravzaprav še nihče ni videl,
niti si jih prav predstavljati ne zna nihče. Potem oblikovalci narišejo bolj ali manj osnutke svojih
predstav, le zato, da se lahko pogovarjajo o svojih zamislih. Ker so v začetku ideje precej nejasne, je
možno narediti tudi mnogo napačnih stvari. Tega nihče ne šteje v zlo. Morda nekateri problemi sploh
niso rešljivi. Zato se je potrebno v teh fazah ogromno pogovarjati. To delo imenujemo kreativno ali
ustvarjalno delo. Ko neki izdelek nastaja v naših možganih in ga šele skušamo predstaviti s kakšno
risbo ali modelom, je zelo enostavno ta izdelek spremeniti. To ne stane skoraj nič.
VRSTE KONSTRUIRANJA
1. KONSTRUIRANJE ORIGINALNIH IZDELKOV
Originalni izdelki so tisti, ki zahtevajo razvoj novih rešitev posameznih problemov. Za originalne
izdelke je pogosto značilno, da moramo do rešitve problemov priti po sistematiki. Ponavadi so za te
izdelke značilne povsem nove funkcije ali pa so pri njih uporabljeni novi fizikalni principi.
2. KONSTRUIRANJE IZDELKOV, NA KATERIH NEKAJ PRILAGAJAMO
Pri konstruiranju kjer prilagajamo izdelke, uporabimo že znane rešitve določenih problemov, le da jih
prilagodimo za opravljanje novega dela.
3. KONSTRUIRANJE VARIANT IZDELKA
Pri konstruiranju druge varjante izdelka se oblikujejo nove velikosti, uvajajo se drugi materiali, novi
načini proizvajanja, oziroma neke nove prireditve nekih že obsotječih izdelkov. V to vrsto
konstruiranja se prišteva tudi modulna gradnja.
RAZVOJ IDELKA, OBLIKOVANJE IZDELKA ALI KONSTRUIRANJE IZDELKA?
o
Razvoj. Ta beseda opisuje največ okoliščin, ki pripeljejo do novega izdelka. V razvojni proces
so vključene tako faze konstruiranja in oblikovanja pa še mnogo, mnogo več. Z besedo razvoj
zajemamo tudi laboratorijska testiranja prototipov in včasih tudi aktivnosti, ki so povezane z
dogajanji na trgu.
o
Konstruiranje. Ta beseda je pogosto zamenjava za tujko design. Po pomenu oa ji ni povsem
enaka. S konstruiranjem se v našem okolju razume bolj ali manj modeliranje ali risanje
izdelka ter predvsem izdelovanje dokumentacije, ki jo ponavadi potrebujejo tehnologi
oziroma tisti, ki pripravljajo stroje in procese, da bi stekla proizvodnja.
o
Oblikovanje. To ni v vseh primerih enako designu, čeprav se pogosto misli prav to. Včasih je z
oblikovanjem mišljen postopek konstruiranja, bolj poredko pa celo ves razvoj.

KONSTRUKCIJA IZDELKA
To je enota, kjer se odvijajo procesi konstruiranja in oblikovanja. Zaposleni so razporejeni po
projektih, delajo pa tudi druga dela. Povezani so z drugimi enotami v razvoju in tudi navzven.
Sodelujejo z različnimi laboratoriji in se po potrebi povezujejo s posameznimi strokovnjaki in
avtoritetami.

LABORATORIJ ZA IZDELAVO PROTOTIPOV
Delo dobiva predvsem iz konstrukcije. Ko je nek izdelek razvit do takšne faze, da je ptorebno narediti
prototip izdelka se ta izdela v laboratoriju za izdelavo prototipov po improvizirani tehnologiji izdelave.

ODDELEK ZA PREIZKUŠANJE PROTOTIPOV
Stvari, ki se naredijo v laboratoriju za izdelavo prototipov je potrebno preizskusiti. Pogosto se
preizkušanja izvedejo pod neposrednim nadzorom konstruktorjev, ki so na koncu tudi edini sposobni
oceniti izmerjene rezultate.

ODDELEK ZA ORGANIZACIJO PROJEKTOV
v tem oddelku se nahajajo predvsem potencialni vodje projektov. Optimalno je, če zgolj en človek
vodi en projekt. To v praksi pomeni, da ima opravka s tremi - z enim je povsem zaposlen, od enega se
poslavlja, za naslednjim pa opreza.

ODDELEK ZA DOKUMENTACIJO
Zaposleni v tem oddelku skrbijo zato, da je dokumentacija kakovostno narejena in jo pravočasno
razpošljejo po podjetju. Dokumentacija mora biti narejena v skladu z internimi standardi.
Dokumentacijo je potrebno v določeni obliki hraniti na nekem centralnem mestu. Prav tako mora biti
omogočen dostop do dokumentacije vsem konstruktorjem in izbranim drugim službam v podjetju.
Preprečena mora biti zloraba dokumentacije. Oddelek za dokumentacijo tudi poskrbi za klasifikacijo
izdelkov.
METODE ZA ISKANJE REŠITEV

KONVENCIONALNE METODE ZA ISKANJE REŠITEV
Najbolj pogosta metoda za iskanje rešitev je ta, da se skušamo spomniti svojim lastnih izkušenj, kako
smo določen problem rešili v neki podobni situaciji. Začetniki so tukaj na žalost prikrajšani, saj je
njihov nabor izkušenj za novo situacijo ponavadi preskromen.

INTUITIVNE METODE
Odlična in povsem nova rešitev nekega določenega problema se nam lahko porodi tudi takrat, ko se
sploh ne ukvarjamo s tistim problemom. Ustavrjalni ljudje so sposobni prenesti določene rešitve iz
povsem drugega okolja in jih uporabiti za rešitve na novih področjih.
Poznanih je več metod, ki skupino ljudi pripravi do tega, da so sposobni roditi nove ideje in
posodobiti ideje drugih udeležencev. Na splošno so to metode, ki so poznane pod imenom
»možganska nevihta« oz. »brainstorming«. Brainstorming je pravzaprav zelo pogosta metoda za
reševanje mnogih problemov, uporabne so celo za vrednostenje izdelkov.
Rezultati sestankov, ki ne smejo trajati dlje kot 30 do 45 minut, morajo biti ovrednoteni kasneje. To
bodo storili strokovnjaki, ki morajo preučiti njihovo izvedljivost.
USTVARJANJE KONCEPTNIH VARIANT
Ponavadi celotni problem lahko rešimo na več načinov. Konceptna varianta je zgolj ena od variant
rešitve celotnega problema. Izdelek je ponavadi sestavljen iz več delov od katerih vsak zase izpolnjuje
določeno funkcijo. Nekateri deli izpoljujejo zgolj eno, drugi pa tudi več funkcij hkrati.

VREDNOTENJE KONCEPTIH VARIANT
Koncept je ena zelo zgodnjih razvojnih faz izdelka, zato ponavadi primanjkuje kakovostnih informacij
za vrednostenje konceptnih variant. V tem razvojnem trenutku pa vendarle potrebujemo neko
metodo za vrednotenje konceptov bodočih izdelkov, da se sploh lahko odločimo, kateri koncept bi
naj razvijali dalje.

VREDNOTENJE KONCEPTNIH VARIANT S PREGLEDNICO ODLOČANJA
Kadar imamo na razpolago nekaj več podatkov o vrednosti posameznih konceptnih variant, je
primerno uporabiti preglednico za vrednotenje konceptnih variant z utežmi, ali na kratko preglednico
oz. matriko odločitev.
CENOVNI INŽENIRING
Cenovni inženiring je prizadevanje za največjo ali maksimalno vrednostjo izdelka. Namesto
cenovnega inženiringa se uporabljajo še druga imena, na primer vrednostna analiz, vrednostna
kontrola ali vrednostni managment. ta tehnika se je prvič pojavila okoli leta 1940 v podjetju General
Electric.
METODA UVAJANJA KAKOVOSTI QFD
QFD je pravzaprav tehnika za razumevanje problemov konstruiranja. Z uporabo QFD se prevedejo
zahteve kupcev v tehnične zahteve. S to metodo je omogočeno kupcem, da ocenjujejo konkurenčne
izdelke, osebju podjetja pa, da se seznani s tehničnimi rešitvami konkurenčnih podjetij. QFD se lahko
vpelje v načrtovanje oz. planiranje izdelkov, uporabna pa je tudi za načrtovanje procesov. QFD je
pomembno orodje v simultanem inženiringu.
-QFD matrica za planiranje izdelka-
NAČIN ODPOVEDI IN ANALIZA POSLEDIC, FMEA
Način odpovedi in analiza posledic (Failure Mode and Effect Analysis) na kratko poimenovana FMEA
metoda je pristop, ki obravnava način, na katerega bo sestavni del po vsej verjetnosti opdpovedal, in
se ukvarja s tem, kako ta del izboljšati, da se to ne bi zgodilo. Ta metoda se lahko izpelje tako za sam
izdelek, za njegove komponente, kot tudi za njegovo proizvodnjo.
TAGUCHIJEV PRISTOP H KONSTRUIRANJU

GRE / NE GRE omejitve
Za obdobje moderne industrije je značilno, da se mnoge lastnosti izdelka nahajajo med spodnjo in
zgornjo mejo. To so tako imenovane gre/ne gre omejitve. Cel sistem ali pa zgolj posamezni sestavni
deli se lahko sprejmejo ali pa zavrnejo, pač glede na to ali vrednosti posameznih parametrov ležijo
znotraj sprejemljivih mej ali pa ne. Na sliki je prikazan primer mej, znotraj katerih mora ležati sila za
zapiranje avtomobilskih vrat. Spodnja meja je 25N, zgornja pa 75N.
Preprost in učinkovit način za definicijo izgube ali škode je uporaba kvadratne funkcije. Škoda je v
tem primeru podana z naslednjim izrazom:
Najboljši proizvod:
Skladno s Taguchijevim pristopom je najboljši proizvod, oziroma izdelek tisti, katerega lastnosti
najmanj odstopajo od ciljnih vrednosti.
Načrtovanje sistema, parametrov in toleranc:
Izdelek ali proces se načrtuje tako, da bodo njegove lastnosti dosegale imenske ali srednje vrednosti.
To je samo bistvo konstruiranja, ki se lahko izpelje s pomočjo izušenj, ki jih pač nekdo ima, ali pa z
uporabo metod sistematičnega konstruiranja.
Naloga inženirjev je, da najdejo najboljšo kombinacijo faktorjev, na katere lahko vplivajo, in to tako,
da naredijo sistem, ki bo neobčutljiv na faktorje, ki jih ni mogoče obvladovati, ali pa je preveč drago,
da bi jih spreminjali.
Taguchijev pristop k proizvodnji pomeni, da se trudimo za doseganje ciljnih vrednosti, namesto, da bi
zgolj iskali tiste izdelke, ki so znotraj tolerančnih polj.
PRAVILA SNOVANJA
Pri snovanju je v osnovi potrebno upoštevati tri pravila:
 jasnost
 preprostost
 varnost
Ta tri pravila so temeljna pravila, po katerih je potrebno presoditi vsako postavko oziroma točko iz
zahtevnika, ki je bil postavljen na začetku razvoja, po njih pa je potrebno preveriti tudi tiste postavke
oziroma točke, ki so na seznamu preverjanj, katere je potrebno izvesti v fazi snovanja.

ZMANJŠANJE STROŠKOV MONTAŽE
Stroški montaže so primarno odvisni od naslednjih stvari:
 časa, ki je potreben za montažo oz. sestavljanje
 opreme in orodij, ki so pri tem potrebni
 delovnih spretnosti, če je potrebno ročno sestavljanje
Pri montaži je potrebno posvetiti pozornost naslednjem:
 Načinu dobivanja delov od dobaviteljev, na primer: morda iz zaboja ali s tekočega traku
 rokovanju s sestavnimi deli
 vstavljanju in sklopitvi sestavnih delov
Odločilno vlogo pri zmanjšanju stroškov ima število sestavnih delov, število elementov za pritrjevanje
in oblika sestavnih delov.
Najprej je potrebno razčistiti osnovno vprašanje ali naj nek sestavni del še naprej obstaja kot
samostojna enota ali pa naj se ga odstrani. Kriteriji, ki nam pomagajo, da napravimo to odločitev, so
naslednji:



Relativno premikanje. Ali se mora del relativno premikati glede na sosednje sestavne dele?
Mali pomiki, ki jih lahko pripišemo elastičnim deformacijam, se tu seveda ne upoštevajo.
Drugačen material. Ali mora biti del izdelan iz drugačnega materiala iz kakšnega posebnega
razloga, kot je korozija ali obraba?
Ločljivost. Je sploh kdajkoli potrebno, da se element iz kakršnega koli razloga loči iz
sestavljenega izdelka, morda pri vzdrževanju?
Preden sprejmemo odločitev o zmanjševanju števila sestavnih delov je vsekakor potrebno narediti
oceno celotnih stroškov. V ta namen je definiran tako imenovan DFA indeks (Design for Assembly), ki
predstavlja učinkovitost montaže za dan izdelek:
Manjša kot je vrednost DFA indeksa, večji je potencial za izboljšanje konstrukcije, če je seveda v
vprašanju čas montaže. Za najbolj pogoste komponente, kot so vijaki, zaskočke, zatiči in vzmetni
obroči, so povprečni časi montaže zbrani v tabeli:
IZBIRA MATERIALA
Večina inženirskih materialov so trdni materiali, ki jih lahko razvrstimo v tri osnovne skupine:
 Kovine
 Polimeri, ki se pogosto imenujejo kar plastika
 Kermaike
ZAHTEVE GLEDE MATERIALA
Za dano aplikacijo je eden izmed najbolj odločilnih korakov v fazi snovanja izbira materiala, saj
izbiramo le en material med dobesedno tisočimi različnimi možnostmi. Izbira je seveda odvisna od
zahtev, ki jim mora material zadoščati. Zahteve so naslednje:
 kemični vplivi okolja
 fizične obremenitve (sile, toplota,...)
 količina, v kateri se zahteva
 oblika
 proizvodnja
 razpoložljivo strokovno znanje
 razpoložljivost materiala
 doba uporabnosti
 razgradnja, reciklaža
 stroški
SISTEMSKA IZBIRA MATERIALA
V fazi koncipiranja se o materialu odloča predvsem v primeru, ko je zanimiva kakšna njegova
izstopajoča lastnost ali kaka prikladna lastnost, ki se pač izkorišča v določenem principu. za začetno
izbiro materiala je prikladna grafična shema. S pomočjo takšne sheme lahko že kar na začetku
zavrnemo neprimerne materiale.
Na osi diagrama se nanesejo zahtevane lastnosti materiala in njihove minimalne vrednosti (na skali
od 1 do 10). Na isti diagram se nanesejo tudi ustrezne vrednosti materialnih lastnosti, ki so značilne
za material, ki bi ga morda lahko uporabili za določeno aplikacijo. Materiali, ki ne izpolnjujejo
minimalnih zahtev se morajo izločiti iz nadaljne obravnave.
MODERNI INŽENIRSKI MATERIALI
POLIMERNI MATERIALI
Plastike se delijo v tri primarne kategorije:
 Termoplasti
 Duroplasti
 Elastomeri
Termoplasti so polimerni materiali, katerih molekule so med seboj le fizikalno povezane. Po stanju so
bolj ali manj viskozne tekočine. Lahko so amorfni ali delno kristalni. Pri temperaturi okolice so trdni,
pri segrevanju pa se povračljivo omehčajo.

Amorfni termoplasti:
PVC – polivinilklorid
PS – polistiren
ABS – akrilonitril – butadienstiren
PMMA – polimetilmetakrilat
PC – polikarbonat
CN – celuloid

Delno kristalni termoplasti:
PE – polietilen
PP – polipropilem
SAN – stirenakrilonitril
POM – polioksimetilen
PTFE – politetrafluoretilen
PA – poliamid
PET – polietilentereftalat (poliester)
DUROPLASTI ali po angleško thermosets so polimerni materiali, ki imajo kemične zamrežene
makromolekule, ki so nastale s nepovračljivim procesom. Vedno so amrofni. Oblikujejo in utrjujejo se
prek taline, preoblikovanje pa je omejeno. Pri temperaturi okolice so trdni in se tudi pri segrevanju
znatneje ne omehčajo. Težko se topijo in se ne varijo.
UP – poliestrska smola
EP – epoksidna smola
PUR – poliuretanska smola
ELASTOMERI so verižni polimeri, ki imajo medsebojno ohlapno vezane makromolekule. Pridobivamo
jih iz termoplastov z rahlim zamreženjem, na primer z vulkanizacijo gume. Vedno so amorfni. pri
temperaturi okolice so mehko gumasto elastični. Že majhne napetosti povzročajo velike elastične
raztezke. Med elastomere spadajo na primer:
NR – naravna guma
PUR – poliuteranska guma
SI – silikonska guma
POLIETILEN
POLIVINILKLORID
DUROPLASTI
EPOKSIDNE SMOLE:
Kratko ime za epoksidne smole je EP. Epoksidne smole se polimerizirajo z zamreževanjem. Pri tem
nastopi zelo mali skrček izdelka.
 Lastnosti: odlična toplota, kemična in električna odpornost, lepljiv material, trd, krhek,
dimenzijsko stabilen, lastnosti se lahko od materiala do materiala precej razlikujejo glede na
kombinacijo sestave smole
 aplikacija: lepilo, električni deli, orodja, matrice kompozitnih materialov
ELASTOMERI
NARAVNA GUMA:
Okrajšava za naravno gumo je NR. Naravna guma se izdeluje iz lateksa. Odlikuje jo veliko trenje,
velika obraba, ima dobro odpornost na utrujanje.
KERAMIKA
Keramika je prikladen gradbeni material v primerih, kjer so temperature obratovanja višje kot jih
zmorejo kovine. Značilne aplikacije keramičnih materialov so peči, plinske turbine in raketni motorji,
pa tudi kalupi za vroče stiskanje.
STROŠKI POVEZANI Z MATERIALOM
Materialni stroški predstavljajo od 40 do 60% vseh stroškov v splošnem strojništvu. Materialni stroški
so višji pri masovni proizvodnji, kjer je racionalizacija znižala vse druge stroške, in so nižji pri
posamični proizvodnji. Materialni stroški obsegajo tako direktne materialne stroške kot tudi
indirektne stroške.

DIREKTNI MATERIALNI STROŠKI
V primeru dimenzioniranja izdelka, ki prenaša mehansko obremenitev, je osnovno načelo
konstruktorja zagotoviti enakomerno porazdelitev napetosti po celem izdelku. To pripelje do dveh
zaključkov:
 Ne potrebujemo materiala tam, kjer ne služi ničemur
 Izogibati se je potrebno upogibu in torziji
Pot do izdelkov, kjer bo napetost enakomerno razporejena, pa je takšna:
 Material je potrebno dodati na takšnem mestu, da bo pot sile, ki se vodi skozi izdelek, v ravni
liniji
 Uporabiti takšno boliko izdelka, da bo možna enakomerna porazdelitev napetosti pri danih
razmerah
PROIZVODNI PROCES IN EKONOMIJA
Glavne zahteve, ki so odločilne za izbiro proizvodnega postopka, so naslednje:
 Oblika
 Material
 Zahtevana količina
 Fizikalne lastnosti
 Površinska obdelava
 Razpoložljiva obdelovalna sredstva – stroji, orodja, vpenjalne naprave
 Tolerance
 Stroški
OSNOVE PREDSTAVITEV
Konstruktor ima med svojim ustvarjalnim delom pogosto priložnosti, da svoje delo predstavi drugim
ljudem, to so lahko njegovi nadrejeni, kolegi ali pa tisti, ki so delo naročili. Predstavitev mora biti
izpeljana z občutkom in vso strokovnostjo, saj je včasih od človeške komunikacije odvisno več od
tehnične ali ekonomske vrednosti projekta, s katerim se ukvarjamo. V nadaljevanju je naštetih nekaj
točk, ki dajejo našim predstavitvam vrednost.

UVOD, KI VZBUDI ZANIMANJE
Pri pripravi uvoda imejmo v mislih naslednje cilje:
1. Pritegniti želimo pozornost naših poslušalcev
2. Jasno hočemo navesti svojo temo
3. Pokazati želimo, zakaj je tema za poslušalce zanimiva
Morda lahko v uvodu na kratko navedemo nek resen problem, ki ga tudi poslušalci prav dobro
poznajo, potem pa dodamo, da se ta problem, da rešiti. To vzbudi zanimanje poslušalcev.
Zanimanje lahko vzpodbudimo tudi z retoričnimi vprašanji, ki morajo biti seveda ustrezna. Če bo iz
naših vprašanj razvidno, da bomo kasneje govorili o stvareh, ki jih naši poslušalci že predobro
poznajo, jim bo zanimanje kar hitro splahnelo. Dobra vprašanja so tista, ki poslušalce spodbudijo k
razmišljanju. Po vsakem vprašanju je potrebno narediti kratek odmor, da imajo poslušalci čas, da si v
mislih odgovorijo. Ko bodo začutili, da z nami miselno sodelujejo v razpravi, smo pritegnili njihovo
miselno pozornost. Dober način, da pritegnemo zanimanje, je ta, da opišemo kakšno resnično
situacijo, morda zanimivo zgodbo.

NAVESTI TEMO

POKAZATI POMEMBNOST TEME

UČINKOVIT SKLEP
Gradivo za jedro svojega govora smo morda skbrno raziskali in uredili. Morda smo pripravili tudi
uvod, ko bo vzbudil zanimanje. Kljub temu pa je potrebno še nekaj – učinkovit sklep.
Njegove pomembnosti ne smemo podcenjevati. Sklepne besede pogosto ostanejo najdlje v spominu.
Če je sklep šibek, bo morda tisto, kar smo povedali pred njim, precej manj učinkovito.
Poslušalce moramo v sklepu motivirati. V njem bi morali navesti tehtne razloge, zakaj naj nekaj
naredijo sami, in morda še koristi, ki lahko iz tega sledijo. Če bomo o sklepnem delu skrbno razmislili
in ga dobro ubesedili, bomo s tem ukrepili učinkovitost celotne predstavitve.
ne pozabimo, da se s sklepom naš govor končuje. Iz našega govorjenja naj bo to jasno razvidno.
Govoriti bi morali z ustrezno hitrostjo. Nikakor ne smemo vse do konca govoriti hitro, potem pa se
kar ustaviti. Iz naših zadnjih nekaj stavkov bi moralo biti jasno razvidno, da končujemo. Predstaviti bi
jih morali prepričano in odločno.

GLAVNE TOČKE NAJ BODO JASNE

VIDNI STIK