1. No category

Predvolilne neznanstvene poizvedbe in manipulacije z javnim mnenjem
Čas pred jesenskimi drţavnozborskimi volitvami bodo gotovo zaznamovale napovedi
strankarskih (ne)uspehov na volitvah in druge predvolilno obarvane razprave, oprte na
mnenjske poizvedbe, pa tudi manipulacije z njimi. Eni se bodo sklicevali na »javno mnenje«
in »znanstvenost« anketnih poizvedb, drugi bodo »dokazovali« njihovo pristranskost, ker jim
rezultati ne bodo po volji, spet tretji morda ponovno pozivali k bojkotu in prepovedi
objavljanja rezultatov. Med ključnimi akterji ne bodo samo politične stranke, ampak tudi in
morda predvsem mediji.
Najprej je treba reči, da mnenjske poizvedbe (»opinion polls«) niso nikakršne (znanstvene)
raziskave, še najmanj pa raziskave javnega mnenja. Vsako zbiranje podatkov pač ni ţe
raziskovanje, pa tudi če gre za zbiranje podatkov v obliki odgovorov na vprašanja. Tako kot
za znanstveno raziskovanje ne štejemo preiskovalnega novinarstva (investigative journalism)
ali – konec koncev – zbiranja podatkov o cenah v trgovinah, imajo tudi mnenjske poizvedbe
malo opraviti z znanostjo. Še največ pravzaprav, kadar so predmet znanstvenega proučevanja,
kot je nekoč zapisal Adorno.
Seštevke odgovorov, zbranih na v anketi postavljena vprašanja, tudi ne gre izenačevati z
»javnim mnenjem«. Po dveh stoletjih teoretskih razprav o javnem mnenju je še najbolj
prepričljiv zagovor mnenjskih poizvedb kot posebne vrste politične institucionalizacije
izraţanja mnenja: torej ne gre za znanstveno raziskovanje javnega mnenja, ampak za obliko
izraţanja individualnih mnenj, ki (lahko ali pa tudi ne) vplivajo na mnenja mnogih – tako kot
na primer vsako mnenje, ki je javno izraţeno na primer v mnoţičnih medijih.
»Raziskovanje javnega mnenja« ali mnenjske poizvedbe?
Del pojmovnih zadreg skoraj povsod v »neangleškem« svetu povzroča odsotnost
standardnega prevoda za (opinion) polling. Le Francozi poznajo dokaj veljavno in utrjeno
pomensko ustreznico sondage. Večina jezikov pa posebnega izraza za »polling« ne pozna. V
nemščini se ponavadi uporablja splošni izraz Meinungsforschung (raziskovanje mnenj), bolj
specifični Abtastung (odčitavanje) pa komaj kdaj. Večinoma se polling prevaja z besedami, ki
konotirajo raziskovanje in javno mnenje.
Tudi v slovenščini se pogosto – in seveda napačno – govori in piše o »raziskavah javnega
mnenja«, v skromnejši in bolj realistični različici pa o »anketah javnega mnenja«. Anketa
(francosko enquête, angleško survey) je metoda za zbiranje podatkov v obliki izbranih
standardiziranih odgovorov na vnaprej oblikovana vprašanja, medtem ko je druţboslovno
raziskovanje kompleksna celota postopkov, s katerimi sistematično prihajamo do novih
spoznanj, razumevanj in pojasnitev druţbenih odnosov in procesov.
Tako »anketa« kakor »raziskava« pa manipulativno sugerirata, da javno mnenje obstaja »tam
zunaj« in neodvisno od uporabljenega instrumenta – vprašalnika. A tisto, kar samoumevno
obstaja »tam zunaj« in je predmet obravnave, ni javno mnenje, ampak so le individualna
zasebna mnenja – in še ta včasih »nastanejo« šele v procesu spraševanja.
Pasti predvolilnih poizvedb
Tudi če pustimo ob strani najsplošnejša teoretska vprašanja o (ne)obstoju javnega mnenja,
zadreg z mnenjskimi poizvedbami še ni konec, in to ne glede na to, ali mnenjske poizvedbe
obravnavamo kot instrument za »merjenje javnega mnenja« ali kot zbiranje podatkov o
zasebnih mnenjih. Kadar govorimo o predvolilnih poizvedbah (»pre-election polls«), je
vprašanje, ali gre za javno mnenje ali ne, pravzaprav brezpredmetno. Gre preprosto za dokaj
natančno simulacijo posameznikovega glasovanja na volišču s takšno ali drugačno (časovno,
vzorčno, vsebinsko) omejitvijo glede na dejanske volitve.
Naj bodo predvolilne poizvedbe še tako korektno izvedene, velikokrat ne morejo
napovedovati izidov volitev, ker je čas do izvedbe volitev preprosto predolg. Neredko se
zgodi, da tudi tretjina volilnega telesa še teden dni pred volitvami ni odločena, za katero
stranko ali kandidata bo glasovala. Prav zato je pomembno, da imajo volivci (in ne le politiki,
ki naročajo poizvedbe) moţnost izvedeti za rezultate predvolilnih poizvedb tik pred volitvami,
saj so prav te najzanesljivejša ocena izidov prihajajočih volitev.
Ne glede na pomanjkljivosti so predvolilne poizvedbe med najbolj priljubljenimi
poizvedbami, ki jih izvajajo mediji, saj očitno pritegnejo pozornost relativno velikega števila
bralcev in gledalcev. Prav zaradi velike pozornosti, ki jo dosegajo, so pogosto tudi predmet
manipulacij, ki naj bi mnenja ljudi predstavila v »pravi« (politični) perspektivi.
Kaj morajo vsebovati korektne predstavitve poizvedb?
Ne da bi globlje posegali v spoznavnoteoretske in metodološke probleme zbiranja podatkov o
individualnih mnenjih, analize in predstavitve podatkov, lahko v primeru predvolilnih
poizvedb preprosto razlikujemo med korektnimi in nekorektnimi izvedbami.
Korektne so samo tiste predvolilne poizvedbe, ki temeljijo na naključnem verjetnostnem
vzorcu, v katerega je lahko z enako in znano verjetnostjo izbran vsak član populacije –
celotnega volilnega telesa. Da bi predvolilno poizvedbo šteli za korektno, mora biti poročilo o
rezultatih – zlasti v medijih – opremljeno vsaj s podatki o: naročnikih in sponzorjih
poizvedbe; času izvedbe poizvedbe; načinu zbiranja odgovorov (osebno, po telefonu, pošti ali
spletu); populaciji; velikosti vzorca in napaki vzorca; velikosti in značilnostih delnega vzorca,
če poročilo na zajema celotnega vzorca; natančnih formulacijah vprašanj in moţnih
odgovorov, na katere se nanaša poročilo; odstotkih, na katerih temeljijo sklepi in
interpretacije.
Dobre in slabe strani spletnih poizvedb
Najbolj vsakdanje nekorektne mnenjske poizvedbe so televizijska in radijska glasovanja
(phone-in calls), kot jih na primer prakticirata Studio City na TV Slovenija in Trenja na Pop
TV, ter internetne ankete (self-selected surveys), ki ne temeljijo na naključnem verjetnostnem
vzorcu. Zlasti internetne poizvedbe so se v zadnjem času močno razširile tudi v Sloveniji.
Poizvedbe na spletnih straneh in blogih lahko precej prispevajo k poznavanju obiskovalcev, ki
jim hkrati tudi omogočajo vsaj minimalno interakcijo s spletno stranjo oziroma njenimi
avtorji. Raziskave kaţejo, da tudi do 50 odstotkov več obiskovalcev spletnih strani sodeluje v
spletni poizvedbi kot komentira objave s svojimi besedami. To velja tudi za televizijska
glasovanja, katerih rezultati so objavljeni v okviru samih oddaj.
Toda medtem ko je poizvedba na spletu ali v okviru določene televizijske oddaje povsem
dobrodošla moţnost za nekoliko večjo interaktivnost komuniciranja, je objavljanje rezultatov
spletnih poizvedb zunaj domače spletne strani hudo nekorektno. Ţal postaja zelo razširjena
praksa v slovenskih medijih, tudi v zahtevnejših dnevnikih, da objavljajo rezultate vseh
mogočih glasovanj s svojih spletnih strani, ne da bi predstavili kakršne koli podatke o
respondentih in opozorili na ponavadi hudo (sistematično) pristranskost vzorca. Tako hote
zbujajo zmoten vtis, da gre za povsem »vsakdanjo« poizvedbo, ki temelji na reprezentativnem
vzorcu.
Izrazito nekorektne so tudi poizvedbe, katerih rezultati niso predstavljeni z relativnimi deleţi
izbranih odgovorov na postavljena vprašanja, ampak so deleţi obteţeni – kot na primer
različni indeksi »popularnosti« politikov –, ne da bi bili postopki računanja indeksov
»popularnosti« utemeljeni in jasno predstavljeni. Taki indeksi so pogosto povsem arbitrarni,
brez kakršne koli teoretske utemeljitve in pomenijo kršitev »dobre prakse« mnenjskih
poizvedb.
Samó (sámo)regulacija lahko prepreči manipulacijo
Da ne bi največji grešniki spet bili le mediji, naj končam z najhujšo obliko politične zlorabe
mnenjskih poizvedb – recimo jim »ofenzivne poizvedbe« (v angleščini jim pravijo »push
polls«). Zlasti pred volitvami politične stranke v »poizvedbah«, ki jih naročajo, rade
postavljajo tudi (ali zgolj) vprašanja v stilu »Govori se, da je ta in ta kandidat (seveda
nasprotne stranke) storil to in to. Ali osebno verjamete, da je ta sum utemeljen ali ne?«
Seveda v tem primeru ne gre za nikakršno poizvedbo, saj rezultati tudi niso nikdar javno
predstavljeni, ampak za hudo zlorabo anketne metode za širjenje ne le strankarske
propagande, ampak celo očitnih laţi, ki naj bi kompromitirale konkurenčne stranke in
kandidate.
Ker se število nekorektnih mnenjskih poizvedb in njihovih predstavitev ter celo hujših zlorab
povečuje, bi morale organizacije, ki opravljajo mnenjske poizvedbe, s samoregulacijskimi
mehanizmi poskrbeti za upoštevanje profesionalne etike in zagotavljanje metodološke
korektnosti poizvedb. V pomembno pomoč bi jim bile lahko znanstvenoraziskovalne
organizacije in Agencija za raziskovalno dejavnost. Če tega ne bodo storile same, bi bilo
smotrno, da jim zakonodajalci naloţijo ustanovitev neodvisnega javnega strokovnega
nadzornega organa, ki bi podeljeval licence za izvajanje javnosti namenjenih mnenjskih
poizvedb in bdel nad korektnostjo njihovih predstavitev. Prizadevanje za tako regulacijo
predvolilnih poizvedb bi bilo vsekakor bolj gospodarno kot pa vztrajanje pri prepovedi
objavljanja rezultatov predvolilnih poizvedb teden dni pred volitvami, ki je v nasprotju z
demokratičnimi načeli svobode izraţanja in tiska ter pravice do obveščenosti.
dr. Slavko Splichal
profesor na FDV, izredni član SAZU