1. No category

S t o p i n j e,
stopinjice
likovno in literarno glasilo
Osnovne šole Janka Glazerja Ruše
2014/ 2015
Stopinje, stopinjice

S t o p i n j e,
stopinjice
likovno in literarno glasilo
Osnovne šole Janka Glazerja Ruše
Maja VRABER TRABE, 9. a
Nagovor ravnatelja Ladislava Pepelnika
3
Dobitniki Glazerjevih priznanj, plaket in nagrad 2014/2015
4
Misli na potepu
7
Mladi pesniki in pesnice
23
To so bili dnevi
43
Z domišljijo v roki
59
2
Stopinje, stopinjice

NAGOVOR RAVNATELJA
OSNOVNE ŠOLE JANKA GLAZERJA RUŠE
LADISLAVA PEPELNIKA
Dragi bralci stopinjic!
Juhu, Stopinjice so tu… Maj je mesec, ko že vrsto let izidejo Stopinjice. Ker že
tako dolgo izhajajo, bi jim že skoraj lahko rekli Stopinje. In tako kot stopinja pusti
sled na tleh, tako želimo s Stopinjicami pustiti literarno in likovno sled prelito na
papir.
Biti kreativen je velik dar. Prepričan sem, da ima vsak izmed nas kakšno
področje, kjer lahko izkaže ta dar. Med šolskim letom je mnogo priložnosti, da
učenci pokažejo svojo kreativnost. Izkažejo se lahko med poukom, na mnogih
tekmovanjih, ki potekajo celo šolsko leto, natečajih, razpisih. Za svoje dosežke
so bili nekateri nagrajeni z zlatimi, srebrnimi in bronastimi odličji. Vsem tem še
posebej čestitam.
Stopinjice predstavljajo žlahten izbor likovnih in literarnih del, ki nastajajo čez
celo šolsko leto. Z objavo teh del, se želimo zahvaliti avtorjem za njihov trud in
jih vzpodbuditi, da bi še naprej krepili svoj notranji ustvarjalni nemir.
Za ustvarjalnost je predvsem pomembno iskanje rešitev, originalnost. Tesno je
povezana s predhodnim znanjem in izkušnjami, različnimi osebnostnimi
lastnostmi, pozitivno samopodobo, notranjo motiviranostjo, vztrajnostjo,
radovednostjo. Za vsem tem je veliko trdega dela. To so dokazali in še
dokazujejo veliki umi človeštva.
Tudi vi, spoštovani »stopinjičarji«, ste pokazali mnogo teh lastnosti. Na vas je,
da jih krepite še naprej.
V Stopinjicah pa imajo svoje mesto tudi vsi prejemniki Glazerjevih priznanj,
plaket in nagrad. Iskrene čestitke, saj ste se več let trudili, da ste osvojili te
naslove. Naj vam bodo ta priznanja vzpodbuda za vaše nadaljnje ustvarjalno
delo.
Iskrena hvala vsem avtorjem prispevkov, njihovim mentoricam in uredniškem
odboru za opravljeno delo.
Ravnatelj:
Ladislav Pepelnik, prof.
3

Stopinje, stopinjice
DOBITNIKI GLAZERJEVIH PRIZNANJ, PLAKET
IN NAGRAD
ZA ŠOLSKO LETO 2014/2015
GLAZERJEVO PRIZNANJE
GLASBENO PODROČJE:












Brin JURIČIČ, 5.a; mentorica Darinka Jesenko,
Nežka Marija MARINC, 5.a; mentorica Darinka Jesenko,
Kiara MIKLAVEC, 5. b; mentorica Darinka Jesenko,
Jana JURŠE, 5. b; mentorica Darinka Jesenko,
Ttina BARTA, 5.b; mentorica Darinka Jesenko,
Ššela MALEK, 6.a; mentorica Darinka Jesenko,
Anja MENCINGER, 6.a; mentorica Darinka Jesenko,
Lina GAČNIK, 6. a; mentorica Darinka Jesenko,
Lejla CRNOLIĆ, 6.a; mentorica Darinka Jesenko,
Ana Kristina SVENŠEK, 6. a; mentorica Darinka Jesenko,
Ela DOBRINA, 7. b; mentorica Darinka Jesenko.
LIKOVNO PODROČJE:




Aneja ZALOŽNIK JAUŠNIK, 8. a; mentorica Suzana Špindler,
Lan CEBE, 8. b; mentorica Suzana Špindler,
Alja KRECENBAHER ŠLEBNIK, 8. b; mentorica Suzana Špindler,
Eva MERVIK, 8. b; mentorica Suzana Špindler,
LITERARNO PODROČJE:








Endrin AMITI, 6. b; mentorica Ksenija Župevc,
Zala JUNGER, 6. b; mentorica Ksenija Župevc,
Nika KOVAČIČ PETEK, 6. b; mentorica Ksenija Župevc,
Andraž OBLAK, 6. b; mentorica Ksenija Župevc,
Andraž RUTNIK, 6. b; mentorica Ksenija Župevc,
Matevž SEDMAK, 6. b; mentorica Ksenija Župevc,
Ana APŠNER, 8. a; mentorica Ksenija Župevc,
Žiga PARADIŽ, 9. b; mentorica Ksenija Župevc.
4

Stopinje, stopinjice
LITERARNO PODROČJE:



















Lina GAČNIK, 6. a; mentorica Ljiljana Mićović Struger,
Špela MALEK, 6. a; mentorica Ljiljana Mićović Struger,
Anja MENCINGER, 6. a; mentorica Ljiljana Mićović Struger,
Eva POLIČ, 6. a; mentorica Ljiljana Mićović Struger,
Ana Kristina SVENŠEK, 6. a; mentorica Ljiljana Mićović Struger,
Katja VERZNARC, 6. a; mentorica Ljiljana Mićović Struger,
Renato ŽABERL, 6. a; mentorica Ljiljana Mićović Struger,
Ahac Anton MARINC, 7. b; mentorica Ljiljana Mićović Struger,
Barbara SIMONIČ, 7. b; mentorica Ljiljana Mićović Struger,
Stojan VASIĆ, 7. b; mentorica Ljiljana Mićović Struger,
Žan KRANJČEVIĆ, 8. a; mentorica Ljiljana Mićović Struger,
Gaj HLEB, 9. a; mentorica Ljiljana Mićović Struger,
Katja KOTNIK, 9. a; mentorica Ljiljana Mićović Struger,
Miha MARUŠKO, 9. a; mentorica Ljiljana Miović Struger,
Eva MLAKAR, 9. a; mentorica Ljiljana Miović Struger,
Ana STRAŽAR, 9. b; mentorica Ljiljana Miović Struger,
Tia KRANER, 9. b; mentorica Ljiljana Mićović Struger,
Jan ČANDER, 9. b; mentorica Ljiljana Mićović Struger,
Jaka MARČIČ, 9. b; mentorica Ljiljana Mićović Struger,

Lana VIDOVIČ ZRNIĆ, 9. b; mentorica Ljiljana Mićović Struger.
GLAZERJEVA PLAKETA
GLASBENO PODROČJE:
 Lana ŠOTNER, 7. b; mentorica Darinka Jesenko,
 Veronika KAŠMAN. 7. b; mentorica Darinka Jesenko.
LITERARNO PODROČJE:







Rene ARTIČ, 8. a; mentorica Tatjana Lubej,
Nejc FIDERŠEK, 8. b; mentorica Ksenija Župevc,
Jan HAMMER, 8. b; mentorica Ksenija Župevc,
Nikita LENARČIČ, 8. b; mentorica Ksenija Župevc,
Luka ŠKOF, 8. b; mentorica Ksenija Župevc.
Jaka WALDHÜTTER, 9. a; mentorica Ljiljana Mićović Struger,
Danica VASIĆ, 9. a; mentorica Ljiljana Mićović Struger.
5

Stopinje, stopinjice
GLAZERJEVA NAGRADA
LIKOVNO PODROČJE:
 Maja VRABER TRABE, 9. a; mentorica Suzana Špindler,
 Tina HERTIŠ, 9. a; mentorica Suzana Špindler.
LITERARNO PODROČJE:
 Gaja ERNECL, 9. b; mentorica Ksenija Župevc,
 Luka PAPEŠ, 9. b; mentorica Ksenija Župevc,
 Patrik JAKOPIČEK, 9. b; mentorica Ljiljana Mićović Struger,
 Katarina SIMONIČ, 9. b; mentorica Ljiljana Mićović Struger,
 Nika LESJAK, 8. a; mentorica Ljiljana Mićović Struger.
6

Stopinje, stopinjice
Misli na potepu
Gael PREJAC, 2. a
7

Stopinje, stopinjice
TRETJEŠOLEC/-KA
Ime mi je Lara. Živim v Rušah. Obiskujem 3. razred Osnovne šole Janka
Glazerja Ruše. Redno treniram gimnastiko, vsak dan po tri ure. Hodim na
različne tekme in sem zelo dobra.
Lara GRADIŠNIK, 3. b
Ime mi je Maj, hodim v tretji razred osnovne šole. Imam starejšega brata
Jerneja.
Maj JEROT, 3. b
Ime mi je Zoja. Živim v malem mestu Ruše. V Rušah živim z mamico Simono in
atijem Jernejem. Hodim v 3. razred Osnovne šole Janka Glazerja Ruše. Moja
najboljša prijateljica je Manca Zakeršnik. Skupaj se igrava. Hodim na plesne
vaje, dvakrat na teden.
Zoja RODOŠEK, 3. b
Ime mi je Manca. Živim v malem mestu. Imam mlajšo sestro Majo, starejšega
brata Filipa, očka in mamico. Obiskujem tretji razred osnovne šole. Po pouku
ostanem v podaljšanem bivanju. Rada hodim v knjižnico. Trenirala bom
odbojko. Kadar imam čas, grem k očku na vikend in delam izdelke iz sivke.
Manca ZAKERŠNIK 3. b
Ime mi je Lara. Živim v Rušah. Imam mlajšo sestrico Lili, mamo in atija.
Obiskujem 3. razred osnovne šole. Vsako jutro greva z Lili v šolo. Po pouku
ostanem v podaljšanem bivanju. Ko napišem domačo nalogo se s sošolci
igram. Najraje se igram zunaj z Najo. Treniram tenis, ples in mogoče bom tudi
odbojko. Hodim tudi v glasbeno šolo. Igram klavir. Ko imam čas, grem z atijem
na stadion.
Lara JERT, 3. b
Jaz sem Katarina. Živim v mestu. Imam mlajšega brata Roka, mamico in atija.
Obiskujem 3. razred osnovne šole. Vsako jutro grem na avtobus. Po pouku
ostanem v podaljšanem bivanju. Ko naredim domačo nalogo, grem barvat.
Obiskujem nemščino in angleščino. Hodim k verouku.
Katarina KOČNIK, 3. b
Živim v bloku v Rušah. Imam mlajšo sestro Lariso. Obiskujem 3. razred
osnovne šole. V šolo hodim sam. Po pouku sem v popoldanskem varstvu, po
mene pa pride mama. Treniram šah. Obiskujem ga enkrat na teden. Hodim tudi
na tekmovanja. Hodim tudi k folklori in pevskemu zboru. Nastopam na različnih
prireditvah. V prostem času rad gledam risanke, se igram in igram računalniške
igre.
Klemen DOLINŠEK, 3. b
8

Stopinje, stopinjice
Ime mi je Jakob. Živim v mestu. Imam starejšega brata Nejca, očka in mamico.
Obiskujem 3. razred osnovne šole. V šolo hodim sam. Po pouku ostanem v
podaljšanem bivanju. Ko končam domačo nalogo, se grem igrat. Popoldne
imam trening košarke, hodim tudi k šahovskemu krožku. Popoldne tudi veliko
kolesarim.
Jakob NAHTIGAL, 3. b
Rad hodim v šolo. Najraje imam športno vzgojo. Treniram nogomet, rad hodim
na treninge. Domov hodim sam. Imam starejšo sestro. Hodim tudi k angleščini.
Anej RATAJ, 3. b
Ime mi je Vita. Hodim v 3. razred osnovne šole. Hodim k gimnastiki. Trening
imam trikrat na teden. Rada se igram s prijatelji.
Vita JAKŠE, 3. b
Ime mi je Nej, pišem se Rabič. Treniram nogomet. Živim Pri viaduktu 2. Zelo
rad plavam in hodim v šolo. Imam veliko zanimivih prijateljev. Imam starejšega
brata Tima. Največkrat si izposodim knjigo o nogometu.
Nej RABIČ, 3. b
TO SEM JAZ
Star sem osem let. Moje ime je Nik, pišem se Podlesnik. Najraje sem oblečen v
modro športno majico z dolgimi rokavi in spodnji del trenirke. Imam temno rjave
lase in rjave oči. Zelo rad igram nogomet.
Nik PODLESNIK, 2. a
Ime mi je Nik, pišem se Krajnc. Hodim v drugi razred in sem star sedem let.
Imam svetle lase in zelene oči. Nosim očala modre barve. Največkrat sem
oblečen v kavbojke in športno majico. Obute imam športne copate.
Nik KRAJNC, 2. a
9

Stopinje, stopinjice
POMLADNI DAN
Zvonček je bil zelo osamljen. Srečal je prijateljico vijolico in jo vprašal: Si tudi ti
osamljena? Skupaj sta odšla na travnik. Igrala sta se celo popoldan. To je bil
najlepši pomladni dan.
Žan MORI, 2. c
JEŽEK IŠČE PRIJATELJA
Ježek je iskal prijatelja. Odšel je v gozd. Iskal je noč in dan, a ga ni našel.
Skoraj je že obupal, ko je na robu gozda zagledal rumeni cvet. Zelo se je svetil
in bleščal. Ko je prišel do njega je videl, da je lepa nežna trobentica. Pela in
trobila je tako glasno, da je prebudila vse živali v gozdu. Ježek je našel
prijateljico in srečno sta živela do konca pomladnih dni.
Luka Šprem, 2.c
LOKVANJ
Nekoč je na vodi živel lokvanj. Tistega dne je nanj sedla čebela. Vprašal jo je,
če bi bila njegova prijateljica. Čebela pa se je jezno obrnila proč in odletela.
Lokvanj je ostal zopet sam. Nato pa je nanj sedel čmrlj. Tudi njega je vprašal,
če bi bil njegov prijatelj. Čmrlj je bil vesel in mu je pritrdil. Od takrat sta se
lokvanj in čmrlj igrala in bila prijatelja do konca življenja.
Maks Burič, 2. a
KRAVA IN PETELIN
Petelin je vsako jutro zakikirikal in tako zbudil vse živali na kmetiji. Nekega jutra
pa so se živali zelo začudile, ker niso slišale petelinovega kikirikanja. Krava je
šla pogledat, kaj se mu je zgodilo. Videla je, da petelin leži bolan v postelji.
Takoj mu je skuhala zdravilni čaj. Petelin se ji je zahvalil in ozdravel. Že
naslednje jutro je s kikirikanjem zbudil živali. Tako so živali spet vsak dan imele
budnico.
Tinka Burič, 2. a
LILI IN BRUNČI
Lili in medvedek Brunči sta šla na sprehod. Nato je začelo pihati. Pihalo je
vedno močneje in začelo je še deževati. Lili je začela teči in škrat ji je vzel
Brunčija iz rok. Iskala in iskala ga je po gozdu, dokler ga ni našla. Mokra sta
odšla domov.
Lili Jert, 2. a
10

Stopinje, stopinjice
NABIRANJE ZVONČKOV
Z babico in sestro Nejo smo šli nabirat zvončke. Šli smo peš do gozda. Ko smo
nabirali zvončke, je prišel pes. Prestrašil sem se, ampak pes je šel kar naprej.
Na poti domov smo videli še goske. Nabrali smo veliko zvončkov. Doma smo jih
dali v vazo.
Matic Gregorc, 2.b
PRIJATELJ
Bil sem na sprehodu v gozdu. Srečal sem prijatelja Žigo in Tiana. Vprašal sem
ju, če se tudi onadva sprehajata. Povedala sta mi, da gresta iskat prve zvončke.
Dogovorili smo se, da gremo skupaj na sprehod. Ko smo našli zvončke, smo si
natrgali majhne šopke.
Nik Krajnc, 2. a
STRAH ME JE BILO
Ko sem bila mlajša in sem šla prvič v Ortopedsko bolnišnico Valdoltra v
Ankaranu, me je zajel nepopisen strah. Bila sem še majhna punčka, stara
sedem let in nisem vedela, kaj se bo zgodilo. Tisti petek, ko sem bila naročena
na pregled, sem se zjutraj zbudila, se najedla, oblekla in se pripravila na pot.
Mami in ati sta mi povedala, da se nimam česa bati, ker me bo zdravnik samo
pregledal. Med potjo sem poskušala misliti na lepe stvari – razmišljala sem o
moji hrčici, počitnicah, prijateljih in podobnih rečeh. Skozi okno v avtu sem
zagledala goro. Bil je vrh Nanos. Približevali smo se Ankaranu in že se je vohal
morski zrak. Spet me je postalo zelo strah. Ko smo izstopili iz avta, me je na
poti do čakalnice kar zvijalo v trebuhu. Čakali smo dobro uro. Ves čas sem
imela občutek, da moram na stranišče. Velikokrat sem odšla, vendar zmeraj
zaman. Mislim, da je bil to velik strah. Nato smo končno odšli v ambulanto, kjer
nas je že čakal zdravnik in smo se malo pogovorili. Sleči sem se morala do
spodnjega perila in narediti predklon, da je zdravnik izmeril ukrivljenost
hrbtenice. S pregledom smo hitro zaključili. Medtem ko smo v čakalnici čakali
na izvide, sem pila vročo čokolado. Ugotovila sem, da je bil ves strah zaman.
Ko smo dobili izvide, smo odšli iz bolnišnice do morja, kjer smo se kopali in v
bližnjem parku igrali minigolf. Od takrat se pregledov v Valdoltri več ne bojim.
Zoya ZORKO, 5. a
11

Stopinje, stopinjice
STRAH ME JE BILO
Pred štirimi leti, ko sem bila stara pet let, sem nekega dne šla na podstrešje.
Seveda je na podstrešju vse umazano in prašno. Hotela sem pogledati, ali je
med tisto kramo kaj zanimivega. Upala sem, da bom našla kakšen zaklad. Toda
zgodilo se je nekaj čisto nepričakovanega.
Zaslišala sem, da so se vrata zaklenila. Pritekla sem k vratom in jih poskušala
odpreti, vendar mi ni uspelo. Postajalo je že temno. Bilo me je strah. Skozi okno
se je videl mesec. Razbijala sem po vratih, ampak me nihče ni slišal.
Razmišljala sem in razmišljala, kdo bi me lahko zaklenil. Nato sem se spomnila,
da me je mogoče zaklenila mama, ker ni vedela, da sem na podstrešju. Nisem
vedela, kaj naj storim. Prešinilo me je, da mogoče obstaja še en izhod. V resnici
sem ga našla, vendar je bil tudi ta zaklenjen. V obupu sem še bolj tolkla po
vratih in klicala mamo. Šele čez več kot pol ure me je končno slišal sosed in
povedal moji mami. Vzela je ključe od podstrešja in me rešila. Padli sva si v
objem. Od takrat mi podstrešja niso ostala v lepem spominu.
Urša SIMONIČ, 5.a
STRAH ME JE BILO
V zgodnjih otroških letih me je bilo strah teme in tako je bilo tudi neko nevihtno
noč. Pozno popoldne sem se odpravila spočit pred televizijo, na kateri so se
predvajale moje najljubše risanke. Nekaj časa sem gledala brezskrbno, nato pa
je zmanjkalo elektrike. Takrat sem se zelo ustrašila. Stekla sem k oknu in
pogledala ven. Zunaj je deževalo, tako da so po cestah tekli kar potoki
deževnice. Nato sem pogledala še v nebo in videla, da bo sonce kmalu zašlo.
Umaknila sem pogled in odšla v spalnico, kjer sta počivala oče in mama. Oče je
smrčal, mama pa se je utrujena pokrila z odejo. Zaprla sem vrata in se stisnila
na sredino med mamo in očeta. Zunaj se je stemnilo in postal je večer.
Zagrmelo je. Prestrašena sem odšla v svojo sobo, kjer je bilo veliko igrač. Igrala
sem se s punčkami in vsako minuto premerila okno, kot bi bilo nekaj strašnega
tam. Babica nas je poklicala k večerji. Večerjali smo ob toplem ognju, ki nas je
prav prijetno grel. Takoj za večerjo sem se umila in se odpravila v posteljo. Še
dolgo časa sem bedela, saj me je bilo strah, da je nekdo v kakšnem kotu in me
opazuje. V tistem trenutku sem zajokala. Glasen jok je prebudil starše in babico.
Hitro so pritekli k meni in vprašali, zakaj jočem. Pojasnila sem jim, da me je
strah teme. Vsi so me spodbujali, da sem pogumna in močna deklica. Povedali
so mi zgodbo z naslovom Koga se strah boji.
Izvedela sem, da zgodba govori o meni in strah se boji mene, ker sem tako
pogumna deklica. Mirno sem zaspala in sanjala, kako zelo sem pogumna.
Nina KNEZ, 5.a
12

Stopinje, stopinjice
STRAH ME JE BILO
Ko sem bil še majhen, sem se bal teme.
Nekega večera sem bil sam doma. Gledal sem televizijo, nek zelo strašen film.
Zunaj je bilo neurje z grmenjem. Bilo me je zelo strah. Po telefonu sem želel
poklicati starša, vendar nista imela s seboj telefona. Stisnil sem se v kot sobe in
gledal naokrog. Takrat je v kuhinji nekaj zaropotalo. Prestrašen sem šel
pogledat, kdo je v kuhinji. Zunaj je močno zagrmelo, da sem zakričal. Ko sem
prišel v kuhinjo sem videl, da je bil to moj mucek Miško. Oddahnil sem si, bil pa
sem še vedno prestrašen. Šel sem se v kopalnico umit, oblekel sem pižamo ter
odšel spat. Ko sem se ulegel in ugasnil luč, je nekdo odprl vrata. Skril sem se
pod odejo. Slišal sem korake, ki so prihajali po stopnicah. Bilo me je zelo strah,
nisem si upal reči nobene besedice. Ko so se odprla vrata, sem zakričal. Ko
sem pogledal, sem videl, da je prišla moja mama. Povedal sem ji, kaj se je
zgodilo. Mama mi je rekla, da moram, ko me bo strah, iti k sosedi Danili.
Sedaj, ko sem sam doma in me je strah, grem k sosedi Danili, kot mi je naročila
mama.
Jakob SLEKOVEC, 5.a
Nekega večera sta ata in mama odšla na predavanje v Dom kulture Ruše.
Rekla sta mi, da ju ne bo kakšni dve uri. Mene je bilo groza, ko sem samo
pomislil, kakšna tema je zunaj, pa še sam sem doma. Kot nalašč pa je ta večer
veter močno pihal. Prižgal sem si vse luči v stanovanju, še kladivo in palico sem
si pripravil. Skril sem se pod mizo in bil tiho kot miška. Zdelo se mi je, kot da
nekdo odpira vrata, tako me je bilo strah, da sem slišal že vse mogoče pokanje,
šumenje, ropotanje, govorjenje. Naenkrat je zunaj močno zaropotalo, nisem
vedel, kaj naj naredim, počasi sem potegnil roleto gor in z baterijo posvetil.
Videl sem, da se je odlomila veja na drevesu. Mami sem poslal sporočilo, da
me boli trebušček in mi je slabo. Prišla je predčasno domov in takoj opazila, da
je z menoj vse v redu. Opravičil sem se ji in ji priznal, da me je bilo strah.
Grega MARKUŠ, 5.a.
BAL SEM SE
Na morju vsako leto preživimo veliko časa. Radi se vozimo s čolnom, plavamo,
lovimo ribe, se igramo. Ko sem bil mlajši, smo se z družino večkrat sprehajali po
plaži in metali kamne v vodo. Če sem zagledal raka ob kamnu ali na njem, si od
strahu nekaj časa nisem upal blizu. Tudi med plavanjem v morju sem mislil, da
so ribe nevarne, zato sem od strahu kar pozabil plavati. Nekaj časa si nisem
upal v morje. Trudil sem se, da bi premagal strah, ker moramo biti fantje tudi
pogumni. Med odraščanjem sem pozabil na strah. Zdaj se rib ne bojim več,
rake pa dražim in jih lovim. Ko se spomnim na to, kako sem se jih bal, se mi zdi
tako smešno, da sploh ne morem verjeti, da sem bil to jaz.
Vito KOLMANKO, 5. a
13

Stopinje, stopinjice
NENAVADNE SANJE
Rada bi vam povedala zgodbo o mojih nenavadnih sanjah.
Sanjala sem, da smo bile mama, jaz in moji sestri na kopališču. Na tistem
kopališču so bili bazeni napolnjeni s kakavom. Zdelo se mi je, da sem v raju.
Bilo mi je tako všeč, da sem se kar oblečena vrgla v kakav. Moje obleke so
postale zelo lepljive. Slekla sem se do kopalk. V bazenu sta se mi pridružili še
moji sestri. Kopale smo se, se škropile in kričale na ves glas. Ob strani smo
zagledale veliko plezalno steno. Začele smo plezati in z vrha plezalne stene
skakati v bazen. Bilo je zelo zabavno. Mama je ves ta čas ležala na velikem
cmočku in nas opazovala. V kotu bazena sem opazila nekaj temno rjavega in
okroglega kot tenis žogica. Bila je velika kakavova kroglica. Ker je kakav užiten,
sem kroglico pojedla. Zelo je bila okusna. Ker je bila kroglica tako dobra, sem
jih začela iskati. Nabrala sem dve vreči. Vreči sem naslednji dan odnesla v šolo.
Tam smo pojedli vse.
To so bile moje nenavadne sanje, ki so bile zelo sladke. Želim si še veliko
takšnih sanj.
Urša SIMONIČ, 5.a
DOBIL SEM PSA
Bil sem zelo vesel, ko sem dobil novega psa.
Bil je majhen in zato sem ga spustil v sobo, saj še ni imel svoje hišice. V sobi
sva se igrala in se smejala. Ati mu je napravil zunaj hišico. Ko je končal, sem
psa odpeljal vanjo. Bila mu je všeč, takoj je odšel v hišico in zaprl sem ograjo.
Zvečer sem ga odpeljal v klet in z njim jedel testenine. Bile so mu tako všeč, da
je hotel pojesti še moje. Ponoči sem ga pustil v kleti. Ko sem se tuširal, sem
slišal cviljenje. Na hitro sem se obrisal in odšel v klet. Videl sem Flokija, ki se je
stiskal v kotu in cvilil. Odločil sem se, da ga vzamem v sobo. Skočil je na
posteljo in zaspal z mano. Starša nista vedela, da je prespal pri meni. Zjutraj
sva jedla čokolino. Odšla sva ven in zagledala sneg. Zelo sva se ga razveselila.
Delala sva kepe in se valjala v snegu. Odšla sva na sprehod. Med sprehodom
sva opazovala zasnežena drevesa in srečala srno. Ko sva se vrnila s sprehoda,
naju je čakalo kosilo. Zvečer sva iz moje sobe skozi okno gledala luno in
zvezde.
Naučil sem se, da je pes najboljši človekov prijatelj, ki ti krajša čas in ti dela
družbo.
Jernej MRAKIČ, 5. a
DOBILA SEM MAČKA
Pred dvema letoma, ko sta se mami in ati vrnila z obiska pri sorodnikih, sta mi
povedala, da imajo tam eno zelo lepo muco.
Starše sem prosila, če lahko gremo v Jurovski Dol gledat muco. Čez nekaj dni
smo res odšli. Po celotni kmetiji sem pogledala, pa je nisem našla. Še psiček
Tarzan mi jo je pomagal iskati in celo muckina mama, vendar je ni bilo nikjer.
Mamina sestrična je vedela, kje se skriva in jo je vzela iz pasje utice. Bila je
tako lepa, da sem jo želela imeti. Vedela sem, da mi je mami in ati ne bosta
dovolila imeti, ker v stanovanju nimamo primernega prostora. Pritekle so mi
solze in stekla sem na bližnjo klop, Tarzan pa je tekel za mano.
14

Stopinje, stopinjice
Ati mi je povedal, da če ne bi bila tako lepa, me sploh ne bi peljal tja, da jo
vidim. Ati je muco prijel in pogledal, katerega spola je. Bil je samček. Medtem
ko smo iskali škatlo, sem razmišljala, kako mu bo ime. Odločila sem se, da bo
Sivko, ker je siv. Ko smo prišli domov, smo razmislili, kam ga bomo dali. Za
njegovo stanovanje je bila najbolj primerna klet, ker je bil še majhen in je tam
bilo dovolj toplo. Z veseljem je živel tam, dokler mu nismo spomladi pripravili
novega doma, saj je bil že dovolj velik, da se je lahko potikal okoli hiše. S
Sivkom sva se vsak dan igrala različne igre. Najbolj sva uživala v igri z žogami.
Od takrat imam svojega lepega, malega mucka Sivka, ki ga ne bi zamenjala za
nič na tem svetu.
Zoya ZORKO, 5. a
MAMA ME JE NAUČILA
Mama me je naučila veliko stvari. Naučila me je hoditi, govoriti, kolesariti,
pisati, računati in brati. Največ mi pomeni hoja in govorjenje, saj si brez tega ne
predstavljam življenja. Naučila me je zavezati vezalke že v vrtcu, na to sem bila
ponosna. Še vedno me uči olike in lepih manir, kar pa včasih ne upoštevam.
Vse kar me nauči bom uporabila v samostojnem življenju. Želim si, da me še
nauči kuhati, likati in govoriti angleški jezik. Mama je ena sama in
najdragocenejša.
Tina BARTA, 5. b
MOJA MAMA
Moja mamica je nekaj posebnega. Ima me rada in jaz njo še bolj. Vesel sem, da
mamico sploh imam, saj brez nje ne bi mogel nič narediti. Skrbi zame in mi daje
ljubezen. Se vidi, da je moj zaklad in moje goreče srce. Imam jo najbolj rad od
vseh ljudi na svetu.
Nejc KLEMEN, 5. a
MOJA MAMA
Moja mama je nekaj posebnega. Je pametna, lepa, uspešna v življenju,
najpomembneje pa je to, da je dobra oseba. Vedno je prijazna in mi pomaga.
Vedno mi stoji ob strani. Res je, da je zahtevna, ampak sem vesela, da je
takšna, saj tako jaz postajam samostojna. Če jo opišem na kratko, je prelep
cvet mojega življenja.
Nina KNEZ, 5. a
15

Stopinje, stopinjice
EVEN FOR »DADA« TIME IS TOO ABSTRACT
Na razstavi sem videl nekaj precej zanimivih, ampak nesmiselnih del, veliko
predmetov na razstavi mi je vzelo pozornost. Ena od takih je bila črna Rubikova
kocka, zelo mi je bilo zanimivo, kako so določenim predmetom odvzeli
kreativnost, ampak nekaterim dodali tako nesmiselne detajle. Tudi bananin
telefon je zavzel zelo veliko pozornosti, saj mi je bilo všeč, kako čudne so bile
nekatere od razstavljenih stvari. Tudi knjige, ki so bile na tleh, so imele vse
besede prečrtane. Ali to mogoče pomeni, da ljudje premalo beremo zaradi tega,
ker dajemo vso pozornost nesmiselnosti oziroma nečemu, kar ni pomembno?
Lan CEBE, 8. b
Anja MENCINGER, 7. a
16

Stopinje, stopinjice
Lara JERT, 3. b
Tijana BICULJEVIĆ, 3. b
17

Stopinje, stopinjice
Matevž SMOLAR, 3. a
Živa RAZPET, 6. b
18

Stopinje, stopinjice
Nik KRANER, 6. b
Maša ZUPANČIČ, 6. b
19

Stopinje, stopinjice
Lana JAKOPIČEK, 6. b
Maj PODRZAVNIK, 6. a
20

Stopinje, stopinjice
Katja VERZNARC, 6. a
Eva POLIČ; 6. a
21

Stopinje, stopinjice
Leon ROJKO, 6. a
Nik ŠENVETER, 7. b
22

Stopinje, stopinjice
Mladi
pesniki in pesnice
Matevž SMOLAR, 3. a
23

Stopinje, stopinjice
MIŠKE
MEDVEDEK
Miške piške imele so tri hiške.
V prvi hiši miška,
v drugi tudi miška.
Kaj pa v tretji?
Tudi miška.
To je prava mišja hiška.
Medvedek sladkosnedek
hitel je po medek.
Medu pa ni nikjer,
ah, to pa ni fer.
Medvedek od žalosti zakriči
in takoj nato že sladko zaspi.
Ela VADLJA, 1. b
Lara BEZJAK, 1. b
NAGAJIVA PESEM
JUTRO
Konj je dobil bonbon,
slon je vzel balon.
Vsi so bili veseli,
zato so noreli.
Prišel je Tonček
in počil balonček.
Marička Potička
peče kozlička.
Miške piške
imajo tri hiške.
Zlato je jutro,
rosa rumena,
to ni čarovnija nobena.
Potička, ki jo je spekla Marička,
je bila za našega ptička.
Ptiček na rosi sedel,
veselo zapel.
Klara DOBAJ , 1. b
Maša MIGLIČ, 1. b
JAKA
PONORELA PESEM
Jaka je vedno vesel,
če lahko gre k dediju v hlev.
Hitro si škornje obuje,
da ga kravica ne sezuje.
Tam bi rad kravici mleko vzel
in ga spil vesel.
Medvedek rjav
bonbonček je dal
fantu Niku,
seno pa biku.
Medvedek rjav
je kostanj nabral
in ga prodal.
Eva KOLOŠA, 1. b
Martin POTRČ , 1. b
24

Stopinje, stopinjice
LUNA DEBELA
DAN IN NOČ
Luna debela
bila je vesela.
Poslušal jo je zajček,
zaljubljeni Zakajček.
Mislil je na zajčico,
lepo, nežno nevestico.
Pri nas dan je,
v Ameriki pa noč.
Mi igramo se,
oni pa spijo še.
Mi spat gremo,
oni pa vstanejo.
Zara LAŠIČ, 1. b
Tinkara ŽVEGLER, 2. b
ZIMA
SNEŽI
Ker bila je zima lepa,
je nastala lepa kepa.
Iz nje pa snežak,
ki čisto je nag.
Moja mama pa smuči
si zelo želi.
Jaz pa imam sani
in na njih luči.
Z neba pa narahlo sneži
in nas otroke razveseli.
Zunaj sneži,
se fino mi zdi.
Sankamo se mi,
kaj pa vi?
Delamo snežaka,
velikega junaka,
pravega korenjaka.
Bor PREDNIK, 1. b
Neža JURŠE, 1. a
SNEŽAK
SNEŽI
Snežak, snežak,
bel junak.
Korenček za nos,
palice za roke
in dolga veja
namesto metle.
Zunaj sneži,
vsi se veselimo.
Stečemo na hrib
in se s sanmi
po njem spustimo.
Gal KOVAČIČ PETEK, 2. b
Tian TOPLAK, 2. b
25

Stopinje, stopinjice
RIMANJE
RIMA RAJA
Videla sem Mašo,
ki je imela flašo.
Imela je očala,
ki so bila »premala«.
Ha, ha, ha … kura gleda,
koliko je ura.
V gozdu hodi ježek, pravimo mu
Bežek.
Na repu ima slonček, privezan
bel balonček.
Na drevesu raste hruška, ki je
prava debeluška.
Na tla je padla sliva, ker je bila
črviva.
Kadar veter piha, tudi Jaka kiha.
Kadar se česa bojiš, hitro pohitiš.
Počil je lonec in pesmice je
konec.
Roka že cmoka,
ker slika pika poka.
Kost podpira most
in na mostu miš,
ki pravi, ti loviš.
Svetila je tudi luna,
da lahko ušla je kuna.
Jaka GRDADOLNIK, 1. a
Teja URLEB, 1. a
PRAVE RIME
RIMA ZA BRATA
Tam sedi Žiga, ki strašno riga.
Na vrtu je solata,
za njo skrbi naš ata.
Tam je en stol,
ki izgleda kot kol.
To je rima,
za mojega brata Alina Fakina.
V šolo hodi rad,
se uči doma.
Pa se z mano lovi,
za ljubice tri.
Žiga RAZPET, 1. a
An KUMER, 1. a
NAŠA MAŠA
ANA BANANA
Naša Maša je prava kaša.
Dobila bo očala,
da bo videla, kakšna je korala.
Tudi Nuša včasih fuša.
Je prava slika,
ko jo komar pika.
In sosedova miš vedno išče riž.
Sem deklica Ana,
me kličejo banana.
Moja mlada koža
diši kot roža.
Sem hitra kuna,
ki jo nosi luna.
Ko solza zalije moje oko,
srce mi bije še bolj močno.
Maša PORI, 1. a
Ana TOPOLOVEC, 1. a
26

Stopinje, stopinjice
POLICAJ
ZOBOBOL
V kleti zakleti sedi policaj,
ki v roki drži klicaj.
Še jaz se sprašujem,
zakaj.
Policaja moram spoštovati,
drugače me mora kaznovati.
Bolnik,
tebe čaka zdravnik.
Če zobek boli,
se mi po tebi toži.
V zobek dal boš zdravilo.
Na, tu imaš polnilo.
Zdaj, ko nič več zobek ne boli,
zdaj pa se moje telo smeji.
Teja URLEB, 1. a
Tine PUŠENJAK, 1. a
JEDILNI BONTON
PONOS
Ko kuha kuharica,
pazi, da ne pride hišnica.
Ta vse pregleda, vse ve,
vidi, če fantič vse poje.
Kliče k sebi kuharica,
njami, kako se mi lušta potica.
Pazi, da ti ne pade krožnik,
ker boš postal trinožnik.
Želim si nogometno žogo,
da bi jo brcal z nogo.
Zmagal bom na tekmi,
da bom dvignil nos.
Vesel sem zase!
To bo moj ponos.
Maksim MIHELAK, 1. a
Tine PUŠENJAK, 1. a
REFERAT
V klopi sediš,
se potiš
in čakaš
ter s svojim potom tla namakaš.
Učiteljica izgovori tvoje ime,
ti pa si misliš:
»Daj no, bo že!«
Ves se treseš,
obupuješ,
»Kje besede so?« sprašuješ.
Referata konec je,
zanima te:
»Kakšna ocena doletela me je?«
Upaš, da cvek ne bo,
učiteljica reče:
»Tako … Pet dobili so …«
Kaj zgodilo se je, sam ugotovi,
nikar med referatom
tja v tri dni ne govori.
Nika KOVAČIČ PETEK, 6. b
27

Stopinje, stopinjice
Andraž RUTNIK, 6. b
SVET SANJ
En dan zagledaš tam
prelep svet sanj.
Noter so vsi ljudje zaljubljeni,
noter ljudje niso resni.
Svet sanj je poln poštenih ljudi,
nikomur se nikamor ne mudi.
Vsi v ta svet enkrat pridemo,
ko enkrat pridemo,
nikoli ne odidemo.
Anja MENCINGER, 6. a
28

Stopinje, stopinjice
VALENTINOVO
Valentinovo ni samo ljubezen,
nalezljivo je kot bolezen.
Valentinovo je po celem svetu poznano,
veliko ljubezni prinaša nam.
Vsako leto obišče nas,
da nariše nasmeh nam na obraz.
Prijateljice vse skregane smo,
za valentinovo si spet sežemo v roko.
Aneja TUREK, 6. a
LJUBEZEN
Prva pesem je ljubezen,
včasih pa je kot bolezen.
Včasih se ti zdi običajna,
ampak je nenavadna.
Ljubezen se kaže z malimi rečmi,
ki se v življenju lahko zgodijo.
Lejla CRNOLIĆ, 6. a
LJUBEZEN
Ljubezen nam lahko nariše nasmeh,
velikokrat pa nas pusti
s solzami v očeh.
V ljubezni prostor je le za dva,
če eden je preveč,
se vse konča.
Ko ljubezni več ni,
nas v srcu boli,
saj globoke rane pusti.
Že rima ljubezen – bolezen nam pove,
da v razmerju
dosti pričakovati se ne sme.
Lina GAČNIK, 6. a
29

Stopinje, stopinjice
VALENTINOVO
Vsako leto pride čas,
ko valentinovo prikoraka v vas.
Za ta praznik dobimo vrtnice in pisma,
zato na ta praznik nikoli žalostna nisva.
Odrasli se za valentinovo radi imajo,
mi otroci se pa rajši skupaj igramo.
Naslednji dan vsi utrujeni smo,
ker včeraj nič spali nismo.
Ana Kristina SVENŠEK, 6. a
LJUBEZEN
Ljubezen je kakor sreča –
ni večna.
Ko pride, boli,
a ko mine, ta bolečina izgine.
Praznina v življenju pa ostane in
nas zbada v rane,
kljuva kot orel svoj plen
v gnezdu sramu in sebičnosti.
Hana DOKIĆ, 6. a
LJUBEZEN
Ljubezen je lepa,
velikokrat srečna.
Ljubezen je kot sreča,
le da je sreče v ljubezni največ.
Če hočeš najti ljubezen,
moraš najti nekoga, ki te ljubi.
Nekdo, ki te osrečuje
ter potrebuje.
Nekdo, ki mu zlahka rečeš:
»Ljubim te.«
Katja VERZNARC, 6. a
30

Stopinje, stopinjice
Maša ZUPANČIČ, 6. b
Zala JUNGER, 6. b
31

Stopinje, stopinjice
Živa RAZPET, 6. b
LJUBEZEN
Ljubezen čarobna vezi plete med nas.
Vsak je bil
ali pa bo kdaj zaljubljen,
a ni to lepo?
A kaj sploh je to – ljubezen?
Vsak jo po svoje razložiti zna,
jaz, ti,
a v njej vedno prisotna sta dva.
Kdor zaljubi se,
vedno pozabi na vse,
čas, okolje, celo šolo in ne šalim se.
A ljubezen ni pozabljiva,
ob njej lepo ti je
in vsaka roža ob ljubezni cvete.
Renato ŽABERL, 6. a
32

Stopinje, stopinjice
POMLAD
PRIŠLA JE POMLAD
Pomlad je lepa,
saj ni slepa.
Zato zvonček
lepo zapoje.
Cingula,cingila, cin.
Zraven pa trobentica
trobi tra, ra, ra
in sladko za igra.
Pomlad je prišla in se nadišavila.
Poglej, tam je cvetlica,
njeno ime je frozicija.
Na travniku polno rožic cveti,
a zvonček najlepši se mi zdi.
Dany Lyn BERK, 2. c
Sanja STOKANOVIĆ, 2. c
VIJOLICA
DVE CIKLAMI
Vijolica je najlepši cvet.
Nam se sveti v očeh.
Lepo diši in smo brez skrbi.
Lepi cvet za objet.
Prvi je bilo ime Roza, ker je bila roza.
Drugi pa Belinda, ker je bila bela.
Obe sta bili prijazni rožici.
Nikoli nista bili nesramni , a vedno
nasmejani.
Belinda je bila starešja za 24 ur.
Elvedin KOVAČEVIĆ, 2. c
Alin KUMER, 2. c
SLADKI ZVONČEK
ROŽICA
Videl sem zvončka
in ga odnesel domov.
Sonce bo zašlo v morje,
takoj ga moram zaliti.
Sladko spi moj zvonček.
Sijaj, sijaj rožica,
da boš še bolj rumena,
rumena boš kot cvet.
K tebi pride čebela,
prinesla mi bo med.
Sonček kot med, rad jem sladoled.
Sije mi v obraz, smeje se na glas.
Rad ga pojem, za velik objem.
Jan JARC, 2. c
Mitja WEINGERL, 2. c
33

Stopinje, stopinjice
MOJ KUŽEK
SPOMLADI
Kužek skače sem in tja.
Kje je moja žogica.
Hop, hop, hop brž za njo,
da mi ne bo ušla.
Rada se igrava,
zato prijatelja sva ta prava.
Ti si moj sonček in mali balonček.
Spomladi se ptički vrnejo,
rožice in živali se zbudijo.
Prvi pokažejo se znanilci pomladi.
Teloh, zvonček, trobentica in vijolica
zapojejo pesmice veselo.
Prebudijo ptičke, ki čivkajo čiv čiv čiv.
Nace BAJGOT, 2. c
Sara KNEHTL, 2. c
MOJA LJUBEZENSKA
Vame jih je bilo kar pet:
En Jan, en Mitja, en Elvedin,
en Filip in en Nace.
Jaz pa sem bila
ves čas le v drugega.
To bila je skrivnost,
ki v mojem srcu za vedno bo ostala.
Ah, kaj hočem takšno je življenje.
Ariana LEŠNIK, 2. c
LJUBEZEN
Ljubezen je večna
in z njo je lepše,
saj radi se imamo
ter lepše misli imamo.
Saj, če imaš ljubezen,
si srečen,
nekateri ljudje so dobri,
zato so nekateri srečni.
Ljubezen pomeni,
da imaš nekoga rad,
to je naša družina,
ne samo družina,
ampak tudi prijatelji!
Tadeja NAMESTNIK, 6. a
34

Stopinje, stopinjice
LJUBEZEN JE KOT POMLAD
Vsako leto
se enak čudež zgodi,
skupaj s pomladijo
se mnogim tudi ljubezen pripeti.
Na vrtu
rumene narcise cvetijo,
v šoli
se prve ljubezni zgodijo.
Barve pomladi
ob večerih
rožnato pobarvajo nebo,
nežna rdečica
ob prvem dotiku dlani
se skrije nekam pod plašč temne noči.
Pomlad se ob kresni noči
v poletje prelevi,
naj se tako tudi z ljubeznijo zgodi,
da se s poletjem
še močneje v srcu utrdi.
Špela MALEK, 6. a
PRIHAJA POMLAD
Na samoti Ruše se med drevjem skrivajo,
ptice pojo,
pomlad odkriva svojo toplo odejo,
med drevjem, ki še golo je,
pokukalo naše sonce je.
Vsa sončna, svetleča k nam prišla je pomlad,
s sabo prinesla veliko novih poti,
zdaj cvete roža bela,
ki nove misli prepeva.
Maja LEŠNIK, 8. b
35

Stopinje, stopinjice
POMLAD
Hladna jutranja je pomlad,
slana vsepovsod,
v pšeničnih poljih obranih
vrane se sprehajajo.
Pod drevesom sam sedim,
za ptički se podim,
pesmi zlate kujem
in se posmehujem.
Tim RABIČ, 8. b
POMLAD
Že prišel je marec
in z njim pomladni zrak,
v bregu zrelo je rdeče malinje
in stopinje začele so se dvigovat'.
Iz zemlje pogledal je rahel cvet,
ptički začeli so žvrgolet',
oh, kako je lep ta svet.
Mlad fant zagledal je dekle,
iskrica ljubezni vzklila je.
Kako zelo ima jo rad,
v njem zbudila se je pomlad.
Rene ARTIČ, 8. a
36

Stopinje, stopinjice
POHORJE
Vse je zeleno,
vse diši po sveži travici,
na starem hribu se plazijo lisičke,
Marko skače
in ptički žvrgolijo.
Medvedi brundajo,
jamra ježek, ker nabodel na hruško se je.
Črički besno pojo,
medtem ko se Urška prelepa mlada približa Marku.
Urška zakriči,
živali utihnejo,
Marko obstoji
in Urška zapre usta.
Tečeta si v objem,
živali začnejo spet peti.
Marko poskočni in Urška lepa
tekata po gozdu,
ko kar naenkrat izgineta v listju.
Sanja ZOREC, 8. a
JANKO GLAZER
Jaz vem, da samevaš,
A kaj, ko ne morem k tebi,
Naj ohranja topla te misel name,
Ko počivaš pod bregovi,
Opaja naj te misel nanje.
Gori na vrhu …
Leži tam tvoja domovina,
Ako slišiš me, oglasi se,
Z daljave klic šumi,
E, koliko glasov te kliče,
Ruše te želijo nazaj!
Nika LESJAK, 8. a
37

Stopinje, stopinjice
MOJA MAMA
Si moja mama,
si samo moja,
imam te rada.
Skupaj preživljava čas
in se zabavava.
Ko sem žalostna, me potolažiš,
ko sem vesela, me objameš in poljubiš.
Si vesela, si nežna, prijazna
in ljubezniva, se trudiš,
in imam te rada,
saj si najboljša mama.
Si prijazna in ljubeča.
Vedno si tam, ko te potrebujem.
Vsakič me potolažiš,
me objameš
in mi stisneš še poljubček.
Zame si najlepša.
Rada te imam,
vrednejša si od diamanta.
Si edina.
Hvala ti za vse.
Vita VESENJAK, 4. a
Brina RIGLER, 4. a
Moja mama
je smešna, vedno je igriva in vesela.
Moja mama
me vedno potolaži, ko sem žalosten.
Moja mama
je ljubeča in mi vsak dan nekaj lepega
pove.
Moja mama
ima smisel za humor tako kot jaz.
Moja mama
mi pomaga, ko mi kaj ne gre.
Moja mama
je ljubezniva, vsak dan me objame,
čeprav je včasih jezna name.
Imam jo zelo, zelo rad.
Lucas Alberto COPPELO, 4. a
Mama me včasih poljubi,
se z mano igra,
vedno je nežna,
me rada ima.
Ampak mama je samo moja,
edina na svetu,
za mene je ona.
Asja SEDMAK, 4. a
Moja mama se smeji
in nikoli me ne zapusti.
Vedno je igriva,
je moja edina
ter me podpira.
Mi pomaga, me tolaži,
se z mano igra
in me rada ima.
Dora KAISER, 4.a
Moja mama me ima rada
in jaz imam rada njo.
Je prijazna, ljubeča, lepa, nežna,
zabavna
in stiska sočne poljubčke ter podarja
tople objeme.
Njeni lasje so dolgi, lepi, črni in ne
dovolim ji, da si jih postriže.
Ja, to je moja mama.
Nataša CRNOJEVIĆ, 4. a
38
Mama, si ena sama,
skrbna, prijazna, vesela.
Mi kaj lepega poveš
in me potolažiš.
Tisa ŠVAJGER, 4. a

Stopinje, stopinjice
IGRAMO SE Z RIMAMI
Šli smo v gozd,
v veliki pragozd.
Tam je bila lisica,
prebrisana tatica.
Vabili smo jo, naj se igra,
a je raje odšla.
Zraven bila je mama,
ki nikoli noče biti sama.
Vita VESENJAK, 4. a
Oh, kakšna potica,
je rekla lisica.
Čez gozd in most odvihrala
in štriglo za sabo pobrala.
Proti domu je skakala
in majno flavto igrala.
Nika TEŠIČ, 4. a
Globoko v gozd,
visoko na most,
hodi lisica,
mala tatica.
Išče jo mama,
ker tam je pižama,
zanjo je igra,
saj ima zraven dva tigra.
Brina RIGLER, 4. a
Mama sama
po gozdu tava.
Čez most po lisico,
ki hitro maže pico.
Mama pico vzame
in hitro čez most v gozd plane.
Dora KAISER, 4. a
39

Stopinje, stopinjice
Karin BEBER, 3. a
Lana URLEB, 1. b
40

Stopinje, stopinjice
Jure ŠTANC, 3. a

41

Stopinje, stopinjice

Lan CEBE, 8. b

Lan CEBE, 8. b
42

Stopinje, stopinjice
Z domišljijo v
roki
Katja KOTNIK, 9. a
43

Stopinje, stopinjice
MARTIN KRPAN V SEDANJOSTI
Potegnili smo vrvico in sprožili vrtenje v časovnem stroju. Nekaj časa smo
napeto zrli in končno so se vratca odprla. Ven je stopil Martin Krpan.
Popravil si je zmečkana oblačila in se razgledal naokoli. Ko je na diaprojekciji
zagledal svojo sliko, je kar poskočil in zavpil. »Kako sem prišel tja noter?« je
vprašal. Čakal je, če bo kdo odgovoril, a vse, kar je slišal, je bilo le hihitanje,
zato je nadaljeval. »Saj sem vendar tu, ali pač?« Z rokami je potipal svoje telo
in olajšano zavzdihnil. Nato je nekomu zazvonil telefon. »Kaj je to? Ali prihaja
vaš vladar? Ali so to vaše fanfare?« je vprašal. Učiteljica mu je pojasnila, zakaj
je njegova slika na platnu in da je bil to le telefon. Še enkrat se je razgledal
naokoli, tokrat po učencih. »V kaj ste oblečeni? Saj ste tako … tako … tako …«
Videti je bilo, kot bi iskal pravo besedo. »Tako barvni,« je končno pojasnil.
Razred se je znova zasmejal. »Temu se reče moda,« je pojasnila moja sošolka
Vanesa in se postavila v pozo, kot bi bila na modni pisti. Nato je stopil k meni in
se zazrl v moj zvezek. »Kaj čečkaš?« je vprašal. »Kaj si načečkala tukaj?« Svoj
prst je premaknil na svoje ime. »Tukaj piše Martin Krpan,« sem pojasnila. Od
zunaj se je zaslišal zvok avtomobilov. Martin je skočil k oknu in nanj pritisnil svoj
obraz. »Kaj so te stvari?« je vprašal. »To so naši prevozi,« je pojasnil moj
sošolec. »Torej, kot konji? Kako so čudni,« je rekel. Razred se je zasmejal.
Nato je do Martina stopila učiteljica. »Sledite mi, prosim,« je dejala. »7. a bi vam
želel pokazati šolsko kuhinjo,« je rekla. Skupaj smo se odpravili proti kuhinji.
Martin je kar zacvilil, ko je opazil ogromne vrečke začimb in seveda soli. »Joj,
madonca! Ali tudi vi tihotapite sol?!« je vzkliknil. Vsi smo se zasmejali, da je kar
odmevalo po šoli. »Ne, ne,” je smeje odvrnila učiteljica. »Sem smo vas
pripeljali, da si vzamete eno vrečko za na pot v vaš čas,« je prijazno povedala.
»Ha, ha, ha! Kaj si pa mislite?! Da se bom vrnil?! Ta je pa dobra! Tukaj imate
najhitrejše konje in soli, da jih morajo nositi trije!« je rekel. »Ne vračam se!« In
potem ga je vsak učenec iz razreda prijel za del telesa in z velikim naporom
smo ga potegnili nazaj v razred. Učiteljica nam je sledila in odprla vrata
časovnega stroja. Potisnili smo ga vanj.
Za konec smo mu vrgli še vrečko soli, ki se je imenovala po njem, skupaj smo
potegnili za vrvico in ga poslali nazaj v svojo pripovedko.
Iza WALDHÜTTER, 7. a
SREČANJE Z NEZNANIM LETEČIM PREDMETOM
Zvečer sem se sprehajala. Slišala nekaj cingljati. Le kaj bi to bilo? V daljavi sem
zagledala lučko. Spraševala sem se, ali je to razsvetljava ali neznan leteči
predmet. Vedno bolj me je bilo strah. Spomnila sem se, ko je učitelj v šoli
razlagal o neskončnem vesolju in da verjetno nekje živijo vesoljci podobni nam.
Ko sem razmišljala, me je bilo vedno bolj strah. Zagledala sem senco in nisem
vedela, ali je to zemeljski prijatelj, ali nezemeljski prijatelj. Senca je bila vedno
bliže in stalno manjša. Na koncu pa se je izkazalo, da je bila to le majhna
mravlja. Obljubila sem si, da se bom vedno najprej prepričala o stvareh, da me
ne nikoli več ne bo tako strah. Ko sem prišla domov, sem mami srečna dala
poljub.
Lana OČKO, 4. b
44

Stopinje, stopinjice
PONOVNO SREČANJE KRPANA, CESARJA, CESARICE IN MINISTRA
GREGORJA
Bil je lep sončen dan, zgoraj na Vrhu pri Sv. Trojici. Martin Krpan je šel s svojo
kobilo na pot do Dunaja. Ostalo mu je nekaj prihranjenega denarja, zato je
zavezal kobilo k staremu lesenemu stebru in zavil v najbližjo restavracijo v
mestu.
Sedel je na stol in svoje orjaške noge komajda potisnil pod mizo. Zazvonil je
zvonec na vratih, skozenj je stopil velik, a vitek mož. Krpan ga je gledal z
začudenim izrazom na obrazu, ko sta se pred njim prikazala cesar in cesarica.
KRPAN: »Dober dan!«
CESAR: »Dober dan Krpan, že dolgo je od tega, ko smo se nazadnje srečali.«
KRPAN: »Ja, že deset let je od tega. Prisedite!«
CESAR: »O, hvala, Krpan.«
V tem trenutku ga je ustavil visok in mlad natakar z rdečo in štrlečo frizuro.
NATAKAR: »Kaj boste naročili?«
KRPAN: »Jaz bom zrezek s kuhanim krompirjem.«
CESAR: »Jaz bom domačo pogačo.«
CESARICA: »Jaz bom organsko solato. Pazim na postavo.«
KRPAN: »Če paziš na postavo, potem bi morala telovaditi in ne samo ležati na
kavču kot nekateri!«
Cesarica ga je pogledala z jeznim obrazom, ko jo je ustavil natakar z velikim,
svetlečim pladnjem v roki. Ko je postavil hrano na sredino mize, so hitro imeli
vsi polna usta, razen ministra Gregorja.
KRPAN: »Hitro vzemi, drugače jaz vse pojem!«
MINISTER GREGOR: »Počakaj. Ne vem, kaj naj vzamem, vse je polno masti.«
Končno je nekaj vzel s pladnja.
Ko so pojedli, so vzeli servieto in si obrisali usta.
KRPAN: »Kakšno je stanje tukaj na Dunaju?«
CESAR: »Super, prenovili smo dvor in dobili novo lipo.«
KRPAN: »Res. Potem pa moram spet priti na obisk, da jo posekam.«
CESARICA: »Ne, ne, ne, to pa nebo šlo. Lipa je moja in nihče se je ne bo
dotaknil!«
CESAR: »Res je!«
KRPAN: »Dogovorjeno za zdaj. Ampak ne boste se me tako zlahka otresli!«
CESAR: »Kaj, ko bi ti pokazali mesto?«
KRPAN: »Zakaj pa ne?«
Krpan je dvignil mizo, vstal in jo počasi položil nazaj na tla. Vse oči so se uprle
vanj, ko je zdrvel skozi vrata in skočil na kobilo.
Skupaj so šli po cesti in se ustavili pred tovarno čokolade.
KRPAN: »Kaj pa še čakamo? Vstopimo.«
Stopili so skozi velikanska lesena vrata.
Za vrati je bil velik svetel prostor, poln čokolade.
KRPAN: »Joj, poglejte koliko je ura, če se ne naspim, zjutraj nisem dobre
volje.«
Pogledal je cesarja in cesarico in se jima zahvalil.
KRPAN: »Lahko naslednjič nadaljujemo ogled.«
CESAR: »Seveda, brez tebe ne bi bilo tako zabavno.«
Martin Krpan je že drvel s svojo kobilo po hribu do Vrha pri Sv. Trojici.
Tia CIGANOVIĆ, 7. a
45

Stopinje, stopinjice
KRALJ LEAR IN HAMLET
William Shakespeare je bil angleški pesnik in dramatik. Rodil se je v 16. stoletju.
V svojem prvem ali optimističnem obdobju je pisal predvsem komedije in
kraljevske drame. Napisal je Sen kresne noči, Mnogo hrupa za nič, Komedija
zmešnjav, Ukročena trmoglavka, Kralj Ivan in druga dela. V drugem ali
pesimističnem obdobju je pisal tragedije. Tako je napisal naslednje: Julij Cezar,
Romeo in Julija, Othello, Kralj Lear, Hamlet, Antonij in Kleopatra. V tretjem ali
umirjenem obdobju je pisal romantične igre in tako je nastala Zimska pravljica.
Umrl je v 17.stoletju.
Kralj Lear in Hamlet sta zapisana v obliki dramskega besedila, natančneje sta
tragediji. Dramsko besedilo prepoznamo po obliki zapisa, ker je zapisano kot
dialog in ima didaskalije. Zapisano je po prizorih. Notranja zgradba dramskega
besedila poteka po dramskem trikotniku. Začne se z zasnovo, temu sledi zaplet,
potem zgodba doseže vrhunec, razplet in razsnovo. Poznamo več vrst
dramskih besedil: tragedijo, komedijo in tragikomedijo. Za tragedijo je značilno,
da glavni junak umre ali propade, zato ima tragedija tragičen konec. Priredba, ki
jo je napisal Vladimir Hulpach, je napisana v prozi, kar sem ugotovila po tem, da
je napisana v nevezani besedi.
Glavna junaka sta Hamlet in Lear. Hamlet je pameten, premeten in
maščevalen. Da je pameten je razvidno iz njegovih odločitev. Ko je izvedel, kdo
mu je umoril očeta, se je želel prepričati na lastne oči. Zato je tudi gledališki
skupini naročil zaigrati igro, ki je prikazovala očetov umor. Ker je Klavdij sredi
igre odšel, je Hamlet vedel, da je morilec. Hamlet je bil tudi premeten, to pa je
pokazal v več dejanjih, med njimi je tudi prej naveden primer. Svojo
premetenost je pokazal, ko se je izdajal za blaznega. S tem je odvrnil mater in
strica od svojih načrtov maščevanja. Svojo maščevalnost je pokazal skozi
celotno zgodbo, saj je ves čas koval maščevanje. Njegovo maščevanje pa je
vrhunec doseglo na koncu, ko je umoril strica. Kralj Lear je naiven, svojeglav,
trmoglav in ko je prepozno, to končno spozna. Da je naiven je vidno, ko svojim
hčeram razdeli kraljestvo. Starejšima Goneril in Regan je zapustil celotno
kraljestvo, ker sta bili spretni z besedami in sta ga prepričali o svoji ljubezni do
njega. Najmlajši Kordeliji ni dal ničesar, saj ga s svojim kratkim in iskrenim
odgovorom ni prepričala. Svojo svojeglavost in trmoglavost je pokazal, ko mu je
vitez Kent povedal, da je nasedel lažem, ki sta mu jih napletli starejši hčeri.
Namesto da bi uvidel svojo zmoto, je dal Kenta izgnati. Šele ko sta mu starejši
hčeri izkazali svoje nespoštovanje in negostoljubnost, je spoznal, da se je
zmotil. Nepričakovano mu je pomagala samo najmlajša Kordelija, ki jo je izgnal
in ji ni zapustil ničesar. Ugotovil je, da je bila njena ljubezen do njega iskrena.
Na koncu tudi zaradi izgube Kordelije od žalosti umre.
V Hamletu je omenjen verz Biti ali ne biti, je vprašanje, ki se nanaša na del, ko
Hamlet dvomi oz. se sprašuje, če je prav, da ubije strica. Strica ni maral, ker se
je kmalu po očetovi smrti poročil z njegovo mamo in zasedel očetov prostor.
Skozi celotno zgodbo je Hamleta vodila ljubezen do očeta in želja po
maščevanju očetovega umora. Leara je vodila želja po pravični delitvi
premoženja svojim hčeram in želja, da bi lahko v miru, spoštovanju in obdan z
ljubeznijo dočakal svojo starost.
V obeh zgodbah je bil uporabljen strup. V zgodbi Kralj Lear je strup uporabila
Goneril, da bi z njim ubila svojo sestro, ki ji je poskušala speljati bodočega
moža. Zaradi tega v zgodbi umre Regan, ki bi lahko preživela. V Hamletu pa sta
strup uporabila Klavdij in Polonijev sin Laert.
46

Stopinje, stopinjice
Klavdij je zastrupil vino, namenjeno Hamletu, da bi zagotovo umrl. Laert pa je
pozval Hamleta na dvoboj, ker mu je umoril očeta. Pred dvobojem je namazal
meč s strupom, da Hamlet ne bi ušel smrti. Klavdijeve načrte je prekrižala
kraljica, ki je spila vino. Laertov načrt zastrupitve pa se je uresničil. Narobe je
šlo samo to, da je zaradi zastrupitve umrl tudi Laert. Če Leart ne bi zastrupil
meča, bi Hamlet umrl, ko bi popil vino. Če pa Klavdij ne bi zastrupil vina, bi
preživela kraljica, Hamlet pa bi vseeno padel pod Laertovim zastrupljenim
mečem. Če pa strupa ne bi uporabila, bi preživela kraljica in Hamlet. Tako bi
Danska imela novega kralja in danske krone ne bi dobili Poljaki.
Hamletova in Learova usoda je bila kruta. Hamlet si je svojo delno zaslužil, ker
je želel maščevati očetov umor. Stranska škoda njegovega maščevanja je bil
umor Polonija, ampak to je bila nesreča. Tudi Klavdij je po nesreči ubil
Hamletovo mamo. Ko pa je Hamlet ubil Klavdija, ni bila nesreča. Zato je bil
enak morilec kot Klavdij, ki ga je zaradi umora želel ubiti. Vendar pa je bil
njegov umor strica le posledica stričevega dejanja. Lahko bi našel boljši način
maščevanja, da ne bi ravnal enako kot Klavdij. Tudi Lear si je delno zaslužil
svojo usodo, ker je bil sicer dober kralj in oče. Le na koncu je naredil veliko
napako, ko je nasedel Gonerilinim in Reganinim lepim lažem o ljubezni do
njega. Če tega ne bi storil in bi bil zadovoljen s Kordelijinim iskrenim odgovorom
, bi bila Kordelija mogoče še živa in s tem tudi on.
Stalni besedni zvezi imeti ljubezen na jeziku in biti trn v peti sta iz zgodbe Kralj
Lear. Imeti ljubezen na jeziku pomeni, da samo govoriš, kako rad imaš nekoga
ali nekaj, tega pa ne pokažeš. Ta stalna besedna zveza se nanaša na del, ko je
Lear delil premoženje in so mu morale hčere povedati, kako rade ga imajo.
Goneril in Regan sta mu o svoji ljubezni samo govorili, pokazali pa sta mu ravno
nasprotno. Stalna besedna zveza biti trn v peti pa pomeni, da nekdo ali nekaj
nekoga ovira. To bi se lahko nanašalo na del, ko je želel Edmund spreti Edgarja
in njegovega očeta. Lahko bi se tudi nanašalo na del, ko sta se Goneril in
Regan želeli poročiti z Edmundom. Regan je ovirala Goneril, Goneril pa njen
mož in Regan. Tako Goneril ni mogla do želenega cilja. Starejšima hčerama pa
je bil v napoto tudi oče, zato sta bili do njega zelo nesramni in sta se ga želeli
znebiti.
K razmišljanju me je predvsem spodbudilo sporočilo iz Hamleta. Zgodba mi
sporoča, da sovraštvo in maščevanje rodita predvsem maščevanje in sovraštvo.
Če nekdo nekoga maščuje, bo nekdo maščeval maščevanega. Dandanes je
veliko primerov, da se ljudje sovražijo, potem pa svoje sovraštvo širijo in se tako
začnejo sovražiti še drugi. Moje mnenje je, da bi vedno morali najti dobre
rešitve. Maščevanje rodi zgolj in samo maščevanje.
Gaja ERNECL, 9. b
47

Stopinje, stopinjice
KOROŠKA PRIPOVEDKA – Mojca Pokrajculja
Srečen konec …
Na soncu je lisici strd prilezla iz želodca in kapljala na tla. Hitro se je obrisala in
namazala spečega zajčka okoli ust. Nato je tudi ona brez skrbi zaspala. Zajček
pa se je samo pretvarjal, da spi. Na kamero je posnel vse, kar je lisica počela.
Ko so se vsi zbudili, jim je pokazal posnetek. Planili so na lisico. Tekli so za njo
do gozda, od koder se niso vrnili. Zajček pa je ostal pri Mojci Pokrajculji in živela
sta srečno do konca svojih dni.
Medved se je spomnil, če se uležejo na sonce, bo storilcu pritekel med iz
gobčka. A lisica ga ni poslušala, ko je zaspala, so vsi videli, da je bila ona. Vsi
so jo lovili. Naslednjo zimo je prišla nazaj k Mojci Pokrajculji in se ji opravičila.
Vse je bilo lepo.
Lara JERT, 3. b
Vse živali so na travniku zaspale. Zajček pa v resnici ni zaspal. Lisici je kmalu
strd prilezla na usta. Hitro se je obrisala, s strdjo namazala zajčka okoli ust in
zaspala. Ko so se živali zbudile, so videle zajčka s strdjo okoli ust. Zajček jim je
povedal, da ga je lisica namazala s strdjo okoli ust. Živali so bile zelo jezne na
lisico. Lisica jih je prosila, naj je ne kaznujejo. Živalim je obljubila, da bo nabrala
med in jim zvečer skuhala zeliščni čaj z medom in spekla medenjake. Živali so
preživele lep večer v piskrčku.
Jakob NAHTIGAL, 3. b
KAKO JE PRIDEVNIK POSTAL SAMOSTALNIKOV PRIJATELJ
Nekega dne, ko se je sonce prebudilo v dan, je sredi povedi zagledalo solze na
samostalnikovih črkah. »Zakaj jočeš?« je vprašalo sonce. Samostalnik pa je
žalostno odvrnil: »Nikoli ne vem, kakšen, kateri in čigav sem. Nimam prijatelja,
da mi bi to povedal, v moji družini reči in pojmi nimamo prijateljev. Tudi zate ne
vem, kakšno sonce si, čeprav si član naše družine.« Sonce je razmišljalo, nato
pa se je nečesa domislilo. »Kaj pa, če bi poklical nekoga, ki je žalosten in
osamljen? On ti lahko pove, kakšen si, čigav si in kateri si.« »Potem pa ga
pokličimo,« je dejal samostalnik. Čez čas je prišel neki gospod in vprašal
samostalnik, če je on tisi, ki potrebuje pomoč. Samostalnik je prikimal. »Končno
sem prišel sem, kjer me potrebujete. Imam veliko lepih besed, ki jih želim
podariti,« je gospod pridevnik povedal samostalniku. »Torej … mi lahko ti
poveš, kakšen, kateri in čigav sem?« Pridevnik se je nasmehnil. »Ti si prijazen,
dobrosrčen …« »Čigav pa sem?« je zanimalo samostalnik. »Ti si moj prijatelj,«
je dejal pridevnik. Samostalnik je poskočil in objel pridevnik. »Vesel sem, da si
moj prijatelj,« je še dejal samostalnik.
Sedaj pa več ne morem pisati, saj sta pridevnik in samostalnik odšla na kavico,
da se bolje spoznata.
Zala JUNGER, 6. b
48

Stopinje, stopinjice
SRHLJIVI GOZD
Tistega zimskega nedeljskega jutra sem se hitro zbudila in z vznemirjenjem
pogledala skozi okno. »Sneži!« sem vzkliknila in s tem prebudila mlajšega
brata, ki je zelo navihan, vesel, včasih poreden, vendar zelo prijazen brat. Z
njim mi ni nikoli dolgčas. Ima svetle lase in modre oči. Počasi se je primajal do
okna in zavpil: »Jeeeej!« To je storil tako glasno, da je zbudil mamo in očeta.
Oče ima kratke temne lase, modre oči in je srednje visok. Je prijazen, hud, če je
treba in delaven. Mama ima srednje dolge oranžne lase, zelene oči in je malo
manjša od očeta. Je zelo prijazna, rada pomaga in je delavna. Oče je prišel v
sobo in vprašal: »Kaj se dogaja?« Nekaj časa sva bila tiho, ker sva bila
prestrašena, potem pa je brat rekel: »Zunaj sneži.« Spet je bila tišina. Naenkrat
so se mu zasvetile oči in začel nama je razlagati, kaj vse bo delal na snegu.
Medtem ko je on to razlagal, mi je bilo dolgčas, saj je to razlagal po dolgem in
počez.
Z bratom sva bila zunaj, kjer sva se kepala, se igrala skrivalnice, se metala v
sneg ter mahala z nogami in rokami tako dolgo, da so nastali angelčki. Igrala
sva se še veliko več iger, ki se jih zdaj ne spomnim. Potem pa sva se spomnila,
da bi se te igre lahko igrala v bližnjem gozdu. Starše sva vprašala: »Ali lahko
greva v gozd?« Vendar sta odgovorila, da bomo odšli vsi skupaj pozneje.
Žalostna sem bila, ker sem mislila, da nama ne zaupata. Malo sem še
razmišljala in se spomnila: »Kaj pa, če nama starša ne dovolita v gozd, ker v
njem straši?« Ob tej misli me je zmrazilo. To sem povedala še bratu in bila sva
prepričana v to. Naenkrat si nisem več želela v »srhljiv« gozd.
Strah je prevladoval v meni, ko sem stopala po gozdu. Staršev ni bilo več pred
nama. Otrpnila sem, počutila sem se kot miš, ki vidi mačko. Zelo počasi sva
hodila naprej. Prišla sva do podrtega drevesa in tam sta naju prestrašila starša.
Z bratom sva zakričala in zbežala iz gozda. Še vedno ne vem, kako sem se
takrat počutila, saj se mi zdi, da se je vse zgodilo v sekundi.
Starša sta stekla za nama in naju odvedla domov. Doma smo vsi sedli za mizo
in se ob vročem kakavu pogovorili, kaj se je zgodilo v gozdu. Povedala sta
nama, da v gozdu ne straši, ampak sva si vse samo predstavljala. Brat je
vprašal: »Zakaj sta naju strašila?« In mama nama je odgovorila: »Da bi se vsi
malo zabavali.«
Ugotovila sem, da si včasih ni dobro predstavljati stvari, za katere nismo
prepričani, ali so resnične. Vedno je treba vprašati, ali je to res ali ne, ali se je to
zgodilo ali ne … Naučila sem se, da ni dobro biti naiven. Upam, da ste se tudi vi
kaj naučili iz te zgodbe, hkrati pa upam, da se kaj takega vam ni zgodilo in se
vam tudi ne bo.
Nika KOVAČIČ PETEK, 6. b
49

Stopinje, stopinjice
POLDRUGI SLEPAR
V velikem gradu na griču blizu čudovite jase je živela družina sleparjev. Bili so
bogata družina, ampak denar, ki so ga imeli, ni bil pošteno zaslužen. Pridobljen
je bil s sleparstvom. V tej podli družini pa je bil še Martin. Pravili so mu poldrugi
slepar. Ko se je namreč želel zlagati, je »zamočil« in vse povedal po resnici. Bil
je edini človek z dobrim srcem v tej družini, zato ga niso marali.
Bil je lep sončen dan, ko je oče sleparjev prišel iz službe. Zaklical je: »Martin,
Tomaž, delo imam za vaju!« »Kakšno delo?« je vznemirjeno vprašal Tomaž,
najbolj podel človek v družini. »Z Martinom bosta preslepila cesarja iz
sosednjega kraljestva. Pretvarjala se bosta, da sta krojača,« je dejal oče. Martin
pa: »Končno bom lahko spet delal!« Tako sta se brata odpravila. »Dobrodošla,
gospoda!« je dejal cesar. Poklical je enega od svojih ministrov in mu rekel:
»Odpelji krojača v delovno sobo in jima prinesi najmehkejšo svilo in zlato nit, da
bo obleka čudovita!« Minister ga je ubogal. »Da, gospod cesar, ampak najprej
bi se moralo izvedeti, koliko denarja nama daste,« je pripomnil Tomaž. »Kolikor
želita, mladeniča,« je dejal cesar in odšel nazaj v svojo sobano. Tudi sleparja
sta odšla. Ko sta prišla v delovno sobo, ju je tam čakalo polno najmehkejših
materialov. In tako sta začela dajati vse v svoje torbe. Čez tri dni je k
sleparjema prišel eden od cesarjevih ministrov in vprašal Martina: »Kako daleč
sta?« Martin se ni mogel zadržati, zato mu je rekel: »Nisva še začela …«
Ampak to je slišal Tomaž in vzkliknil: »Gospod, nisva še začela s hlačami,
drugo je že vse nared! Le več blaga potrebujeva.« »Takoj bo tukaj,« je rekel
minister. Nato je dodal: »Ali smem videti, kaj sta naredila?« Tomaž pa:
»Seveda! Oblačilo je iz blaga, ki ga vidijo samo pametni ljudje.« Minister
začudeno: »Zelo je lepo! Blago bo takoj tukaj!« Čez tri dni je bilo oblačilo
končano. Napočil je dan, ko je predstavil oblačilo. Z vozom so ga odpeljali pred
ljudi. Stal je in rekel: »Ali ni oblačilo prekrasno? Naredila sta ga Tomaž in
Martin.« Martin pa: »Cesar, pa saj ste vendar goli!« Cesarja je bilo sram, zato
se je vrnil v grad. Martin in Tomaž pa domov brez vsega. Čez nekaj dni je cesar
prišel do Martina in rekel: »Martin, ker si bil tako pošten, te imenujem za
ministra!«
Martin je bil zelo uspešen minister. Po cesarjevi smrti je Martin postal novi
cesar.
Živa RAZPET, 6. b
50

Stopinje, stopinjice
TAT POD KRINKO
Pozdravljeni! Naj se vam predstavim. Sem Arnold Detektivko Blauschlang. Z
babico in dedkom živim v Gradcu. Oče je umrl, ko je služil v vojski, moja mati pa
je, zaradi službe, večino časa zdoma. Tako, ožjo družino sem vam predstavil,
sedaj pa … aha, že vem, kako se je vse začelo. Uh, skoraj bi vam pozabil
povedati, kako se je kaj (!) začelo. Pripovedoval vam bom o skrivno-tajnem
društvu, vendar mi morate obljubiti, da to ostane med nami.
Vse se je začelo takrat, ko je moji sošolki nekdo ukradel novo nalivno pero. Bil
sem odločen, da ga najdem (pa ne nalivnega peresa, ampak kriminalca, tatu,
predrzneža). Raziskoval sem in tuhtal, na koncu pa sem ugotovil, da nisem nič
odkril. Potem pa me je dva dni po kraji na samo zvlekel razredni ljubljenček oz.
razredni angelček in rekel, naj opazujem razrednega pobalina. Bil sem
presenečen, da se tega nisem spomnil sam in da je bil tako zelo nervozen,
medtem ko je govoril z menoj. Pomisli sem: »Kaj pa, če je tat on?« To misel
sem hitro odmislil, saj to ni bilo mogoče. Nekaj dni sem opazoval pobalina, a on,
poleg razbitega okna in razjarjene učiteljice, ni naredil ničesar narobe. Sam pri
sebi sem si rekel: »Angelčku bom povedal, da se nima česa bati, ker pobalin ni
tat.« A glej, čudež od čudežev, le s čim je pisal ljubljenček svojo pravljico? To je
bilo sošolkino nalivno pero. Potihoma sem se splazil do »angelčka«, da me ne
bi opazil in zbežal, in mu rekel: »Vidim, da si dobil novo nalivno pero. Ali je
kupljeno, mogoče celo ukradeno?« Pri tem sem ga jezno pogledal in mu dal
vedeti, da vem, da je krivec on. Rekel sem mu, da ni prepozno, da prizna in se
opraviči. On se je opravičil in dobil kazen. Kaj sem pa jaz dobil? Dobil sem
vzdevek Detektivko. Če ste se slučajno spraševali, od kod mi takšno ime, sedaj
veste.
Še tisti dan sem ustanovil klub, ki se imenuje Super skrivni kriminalni klub
tajnosti. Njegovi člani smo jaz kot predsednik, moj najboljši prijatelj Erik kot
podpredsednik, moja najboljša prijateljica Heidi kot pomočnica predsednika ter
člani Benjamin, Daschenka, Timo, Larissa in Beate.
Komaj čakam, da začnem pisati o tem … Dobili smo naslednji primer. Bil je
primer pogrešanih čevljev, ukradli so jih Heidi. Dve sošolki sta imeli takšne
čevlje, Heidi in Daschi. Naslednji dan je v šolo prišlo šest sošolk s takšnimi
čevlji. V omarici je kriminalec pustil listek s podpisom, s črko B. Ker se moj
priimek začne na B, so mislili, da sem jaz. Začeli so razmišljati, kaj bi meni
sploh dekliški čevlji, saj nisem cmerava punčka, oprostite, deklice. Na koncu so
prišli do ugotovitve, da meni čevlji ne bi čisto nič koristili. Proglasili so me za
nekrivega in glavnega pri razkrinkanju tatu. Sedaj pa nazaj k čevljem. Cmerave
punčke, ki so tisti dan imele nove čevlje, so bile sledeče: Beate, ki je naša
članica (zato sem vedel, da ona ne more biti), Trixi, Marissa, Julia, Lara in Binni.
Nekega dne sem, kot nenapovedan gost, šel k Beate. In glej … Ali veste, kaj
sem ugotovil? Ne boste verjeli. Tudi sam sem bil zelo presenečen. Tat(ica) je
bila Beate! Že vidim vaš presenečen izraz na obrazu.
Stopil sem skozi vrtna vrata za hišo. Videl sem, da je bila Beate zelo zaposlena
s čiščenjem »novih« čevljev. Čisto tiho sem se priplazil za njen hrbet, hotel sem
jo prestrašiti. Videl sem ime Heidi in pomislil: »Ali je možno?« Pretvarjal sem se,
da ni bilo nič, in jo pozdravil. Joj, kako se je prestrašila, kar skočila je v zrak od
strahu. Oblil jo je pot in nekaj časa, kakšnih 5 minut je tam stala čisto negibna.
Ko je dojela, kaj se dogaja, se je začela cmeriti … Uh, sem pozabil, da moram
pisati v slovenskem knjižnem jeziku, popravljam, jokati. Vprašal sem jo, zakaj
joče, ona pa mi je odgovorila: »Kot si videl …«
51

Stopinje, stopinjice
Pogledal sem jo presenečeno, kot da ne bi vedel, o čem govori. »Ne pretvarjaj
se, da ne veš o čem govorim, poznam te,« se je odzvala na moj pogled. Potem
je nadaljevala: »Zelo so mi bili všeč ti čevlji, zato sem jih ukradla. Ker sem
vedela, da ti ne bi niti pomislil na to, da sem jih jaz.« Pogledala me je in čakala,
da kaj rečem. Potreboval sem nekaj trenutkov za razmislek, kaj naj ji
odgovorim. Po glavi so se mi podili najrazličnejši stavki, kot je na primer: »Ni
prav, da si to naredila. Upam, da te je tako sram, da bi se najraje pogreznila v
zemljo.« Odločil sem se za pametnejšo rešitev. Rekel sem ji: »Upam, da se
sramuješ, ker si to naredila in si pripravljena to tudi priznati, se opravičiti ter
Heidi vrniti čevlje.« Odgovorila mi je: »Prav imaš, zelo me je sram. Takoj jutri se
Heidi opravičim in ji vrnem njene čudovite čevlje.«
Heidi je v šolo prišla s svojimi čevlji in vsi so bili veseli. Po razredu se je kar
naprej šušljalo moje ime in kako sem rešil primer. V odmorih je do mene
prihajalo veliko otrok različnih starosti, ki so me prosili za pomoč. Jaz sem jim
seveda z veseljem pomagal.
Upam, da se bo to dogajalo še velikokrat, pa da ne bo pomote, moje
dogodivščine, ne tatvine. Če so tudi vam kaj ukradli, kar pridite do mene in
pomagal vam bom razkrinkati tatu, saj veste, kje me boste našli.
Nika KOVAČIČ PETEK, 6. b
ZMEŠNJAVA V PRAVLJICAH
Zelena kapica je pred veleblagovnico srečala Sneguljčico. Skupaj sta odšli v
gozd. Tam je bilo sedem palčkov in volk. Odšli so naprej v gozd, kjer so
zagledali grad. V njem je bila zaprta Pepelka, ki je jokala dan in noč. Vsi so jo
hoteli rešiti, a jih je čarovnica začarala v kamne. Mimo je prijezdil princ na
belem konju in rešil vse.
Skupaj so odšli do Snežnega gradu. Tam sta Kaj in Gerda sestavljala
sestavljanko, da bi pred urokom rešila Snežno kraljico. S skupnimi močmi so
uspeli sestaviti sestavljanko in končati urok.
Preživeli so zelo lep dan in spoznali, da so močnejši, če si pomagajo.
Tisa ŠVAJGER, 4. a
Zelena kapica je pred veleblagovnico srečala Sneguljčico. Zmenili sta se, da
bosta šli na sprehod. Na poti sta videli zmaja, kako spi. Skrili sta se za grmovje,
a zmaj se je prebudil in začel razgrajati po mestu. Nista vedeli, kaj narediti.
Zeleni kapici je padlo na misel, da bi naredili napoj, ki odžene pošasti. V napoj
sta dali drevesne vejice, koščke jabolk, ušesno maslo, les in delček kape
Zelene kapice. Mešali sta in mešali. Na koncu sta dobili odličen napoj in z njim
polili velikega zmaja. Zmaj je umrl in v Velikem mestu težav ni bilo več.
Nace MARČIČ, 4. a
52

Stopinje, stopinjice
Zelena kapica je pred veleblagovnico srečala Sneguljčico in obnemela. Ni
mogla verjeti svojim očem, saj je Sneguljčica nosila črn plašč, visoke škornje in
imela rjave, kratke lase.
Stala je pred trgovino z gospodinjskimi pripomočki. Skupaj sta vstopili in kupili
dve veliki metli. Pohiteli sta na streho in poleteli proti gozdu. Pristali sta na jasi,
odložili metli in začeli iskati. Poklicali sta palčke in volka ter jih vprašali o princu.
Ravno takrat sta mimo prišla čarovnica in lovec, ki sta iskala babico. Nihče ni
vedel, kje je princ. Dogovorili so se, da skupaj poiščejo princa in babico. Iskali
so in iskali ter ugotovili, da volka ni več med njimi. Izginil je neznano kam. Začeli
so iskali še njega. Prišli so do majhnega potočka, kjer so zagledali prinčevega
konja. Ta je brezskrbno pil vodo iz potoka. Ko jih je zagledal, je zarezgetal in se
podal v galop. Stekli so za njim in pred babičino hišo zagledali volka, ki se je
boril s princem. Babica pa je na klopci glasno navijala. Princ in volk sta se
prenehala bojevati in goste povabila v hišo.
Pri vhodu so se vsi pogledali v ogledalo, sedli na majhne stolčke ter jedli, pili in
se zabavali do jutra. Naslednji dan so srečni odšli vsak v svojo pravljico.
Brina RIGLER, 4. a
MOJA FANTAZIJA
Pred nekaj dnevi je bil deževen dan. V razredu je učitelj razlagal snov, ki me
sploh ni zanimala, zato sem se zamislila in zaspala za klopjo. V sanjah sem se
pomanjšala in mimo mene je, ne boste verjeli, prišla mravlja. Bila je celo večja
od mene! Tako me je bilo strah, da sem se mislila zbuditi, ampak to so bile le
moje sanje, zato sem nadaljevala svojo pot. Ko sem tako hodila, sem ob reki
zagledala hišico. Bila je tako velika kot jaz in okrogla. A ko sem jo dobro
pogledala, sem opazila, da je to polžja hišica. V njej je bil polž, ki mi je povedal
vse, kar bi morala vedeti o Zemlji in mi obljubil, da se bova še kdaj srečala. Na
poti domov sem se spomnila svojih sanj. Ko sem prišla domov, sem si vse
zapisala, vendar to ni bilo dovolj. Od razmišljanja sem še enkrat zaspala. Tokrat
sem se »zbudila« v vesolju. Zraven mene je lebdel astronavt, ki mi je povedal
vse, česar še nisem vedela o Zemlji.
Eva STAJAN, 4. b
MRAVLJE
Današnji šolski dan je hitro minil. Učitelj je rekel, da se bomo jutri pogovarjali o
mravljah. Komaj sem čakala naslednji dan. Ko sem se zjutraj zbudila, se je
ugasnila ulična razsvetljava. Počasi sem se odpravila v šolo. Ko sem s prijatelji
prišla v šolo, smo bili vsi radovedni, kje so mravlje. Učitelj je imel mravlje v
akvariju. Bilo jih je zelo veliko. V akvariju je bil mah, trava, listje in veliko zemlje.
S prijatelji smo jih opazovali. Bili smo zelo radovedni, zato smo veliko
spraševali. Učitelj nam je veliko povedal o mravljah. Obljubiti smo mu morali, da
bomo pazili kje hodimo, če srečamo mravlje, ker so zelo koristne. V zvezke smo
si napisali vse o mravljah. Zvonec je zazvonil in bilo je konec pouka. Imeli smo
se zelo lepo. Bil je zelo zanimiv dan, saj sem se veliko naučila o mravljah.
Špela PODLESNIK, 4. b
53

Stopinje, stopinjice
MOJ ZEMELJSKI PRIJATELJ
Na ulici, kjer je bila močna razsvetljava je začelo čudno cingljati. Ne vem od
kod, toda kar naenkrat se je pod to močno svetlobo pojavilo zelo čudno bitje.
Mimo njega je prišla mravlja in vprašala iz katerega planeta prihaja. To čudno
bitje ji je odgovorilo, da prihaja iz Zemlje. Mravlja ni mogla verjeti, da bi lahko to
bitje bilo človek, saj ji je učitelj v šoli povedal drugače. Ko sta mravlja in človek
opazila, da se približujem, sta se skrila. Ta čudni človek je prosil mravljo, da ga
poljubi in ona je tako tudi storila. Naslednji trenutek se je začudila, saj s je to
čudno bitje spremenilo v prekrasnega mladeniča. Obljubila mu je, da ne bo
nikomur povedala kakšen je bil pred tem. Ko sta se zopet pojavila pred menoj,
sem bila zelo začudena in po svoje vesela, saj sem spoznala dva nova
prijatelja, mravljo čarodejko in zemeljskega prijatelja.
Gaja VELCA, 4. b
ZAKAJ
Neko noč je deklica Maja delala nalogo. Ko jo je končala, ji jo je mama
pregledala in ji rekla, da ima vse narobe. Maji je bilo nerodno povedati, da je
zaljubljena, saj si je obljubila, da tega ne bo nikomur izdala. Zvečer, ko je
zaspala, je sanjala, da je zemeljski vesoljec. Spraševala se je, zakaj je to
sanjala? Ko se je zbudila, je odšla v šolo. Tam je srečala svojo najboljšo
prijateljico. Pri matematiki je dobila negativno oceno. Vprašala se je, zakaj jo
dobila ona, zakaj ne Alenka? Mama bo huda name, si je mislila. Pri glasbi se je
naučila cingljati z zvončki in dobila odlično oceno. Ko je prišla domov, je imela
srečo. Mama se je ukvarjala z razsvetljavo in je ni vprašala kako je bilo v šoli.
Naslednje jutro je šla v šolo in povedala fantu v katerega se je zaljubila, da ga
ljubi. Poljubila ga je. Ko sta odrasla, sta se poročila in imela otroke.
Monika MALEC, 4. b

54

Stopinje, stopinjice

Laura STAUBER, 9. a
Klara PODRZAVNIK, 9. a
55

Stopinje, stopinjice
Gaja ERNECL, 9. b
Niki PREVOLŠEK, 9. a
56

Stopinje, stopinjice
Patrik JAKOPIČEK, 9. b
Patricija KOČET, 9. b
57

Stopinje, stopinjice
Jan KUHTA, 9. b
Anže VOLF, 9. a
58

Stopinje, stopinjice
To so bili dnevi
Maja VRABER TRABE, 9. a
59

Stopinje, stopinjice
DAN PRI SOŠOLCU JAKOBU NA EKOKMETIJI
V začetku oktobra smo odšli k našemu sošolcu Jakobu. Jakob živi na Smolniku.
Del poti smo se peljali s šolskim kombijem, del smo prehodili peš. Videli smo
zajčke, krave, bika, račke, kokoši, psa in muco. Jakobova mama nam je
pokazala sadovnjak in pašnik. Povedala nam je veliko zanimivega, tudi to, kaj je
zdrava prehrana. Na koncu smo jedli jabolčni zavitek in pili domač sok. Vsi bi
še radi ostali, a smo se morali vrniti proti šoli.
Rok KOKOT SELINŠEK, 3. a
Šli smo na Smolnik. Na kmetiji nas je pričakala gospa Šahtler. Povedala nem
je, da imajo na njihovi kmetiji živali: krave, teličke, zajčke, kokoši, race. Enemu
zajčku je bilo ime Čarli, drugemu pa Maks.
Jakob živi v veliki hiši, ki ima veliko oken, na njih pa so lesena polkna. Ogledali
smo si tudi vrt, pašnik, sadovnjak in skedenj, kjer imajo stroje. Jakobov ata dela
sekance.
Na ekokmetiji je bilo super.
Karin BEBER, 3. a
Bili smo na ekokmetiji. Najprej nas je pozdravila gospa Dragica, mama našega
Jakoba. Povedala nam je, kakšno je bilo življenje na kmetiji v starih časih.
Pokazala nam je kravo in telička. V hlevu smo si pogledali še zajčke, zunaj pa
krave, kokoši, psa, race in muco.
V sadovnjaku je Jakob plezal po drevesu.
Na koncu smo se posladkali z jabolčnim zavitkom in jabolčnim sokom.
Sara ZORKO, 3. a
Ko smo bili na Smolniku, na ekokmetiji, je bilo zelo lepo. Jakobova mama nam
je pokazala vrt. Utrgala je kolerabo, korenček, vzela krompir in rekla, da lahko iz
tega v pol ure skuha okusno zelenjavno juho. Vse imajo na vrtu, okoli hiše.
Sploh jim ni treba v trgovino.
Videli smo tudi veliko živali.
Pia MIGLIČ, 3. a
Na Smolniku mi je bilo zelo všeč, ker sem bila ves dan v naravi. Najboljši mi je
bil domač jabolčni sok in zavitek, ki ga je spekla Jakobova mama. Videla sem
hlev, živali, vrt, sadovnjak, lepo hišo in zeleno naravo. Blizu njih je gozd. Imajo
veliko strojev in veliko prostora.
Viktorija ŽLENDER, 3. a
60

Stopinje, stopinjice
MOJE POČITNICE
V juniju smo se začeli pripravljati na gradnjo hiše, ki se je zelo veselim. Seveda
je bil najtežji začetek, ker je bilo treba pripraviti starejši objekt za rušenje.
Zato je najprej ata s starega objekta odstranil kritino, potem pa je odstranil še
ves les, ki sem ga z botrom zložil na kup. Kup je bil na koncu zelo velik. Čez en
teden smo z bagerjem začeli rušiti, česar jaz žal nisem videl, ker sem bil ta dan
na tekmovanju. Delavec je to storil zelo hitro, saj so bili zidovi že slabi in ni bilo
treba vložiti veliko truda, da bi jih porušili. In hitro je bilo vse pripravljeno za
osnovno ploščo. Pred tem pa sva z očetom še vse zvozila na kup in zvaljala,
kar sva potem sicer obžalovala, saj je bilo treba položiti še cevi za kanalizacijo.
Tretji vikend v juliju so prišli očetovi bratje in skupaj so položili mreže za ploščo.
Ta dan je bilo zelo vroče in hladilnik ni utegnil hladiti pijače, na srečo takšnih
problemov potem nismo imeli več. Nas pa je jezilo vreme, saj je ves čas
deževalo. Med tednom je ata naročil v betonarni beton za ploščo, vremenska
napoved ni bila lepa, vendar je ata tvegal za naslednjo soboto. Zgodaj zjutraj so
spet prišli sorodniki in v roku ene ure je bila plošča končana. Ko smo končali
ploščo, je začelo močno deževati, tako da nam ni bilo treba polivati betona. Če
je beton preveč suh, lahko poči, kar pa ni dobro za konstrukcijo hiše. In spet je
bil teden »miru«, saj je neprenehoma deževalo in nismo mogli nič narediti. To je
bil odličen trenutek za zbiranje ponudb za material. Vse so bile približno enake,
zato odločitev ni bila težka. Material so pripeljali in neko lepo soboto smo začeli
zidati, prišli so očetovi bratje in moj bratranec. Midva sva bila zaposlena na
mešalcu, zame je bilo to delo zelo naporno, a hkrati koristno za nabiranje novih
moči. Zjutraj je še šlo, ampak popoldan je prišla močna otoplitev, ki je nisem bil
vesel. Ves dan smo poslušali radio. Neka gospa je poklicala na radio in voditelj
programa jo je vprašal, če ji je kaj vroče. Gospa je odgovorila, da ji je, zato ji je
voditelj rekel, naj gre v senco. Ta pogovor je slišal moj stric in je komentiral, da
ona, ki nič ne dela, lahko gre v senco. Midva z bratrancem sva se še dolgo
smejala njegovi domislici. Dan je hitro minil in utrujen sem zaspal. Naslednje
jutro sem bil še vedno utrujen, zato mi ni bilo do dela. Popoldan sem pa vseeno
pomagal očetu. In čez dva tedna je bil delovnik približno enak, edina razlika je
bila, da sem bil večino časa sam na mešalcu, kar je bilo zame še bolj naporno.
Zato me je naslednji dan vse bolelo in nič se mi ni ljubilo delati. Srečo sem imel,
da prejšnji dan ni bilo vroče in me ni dodatno izmučila še vročina. Žal mi je tudi,
da nisem štel, koliko mešalcev betona sem zmešal. Naslednja dva tedna je ata
pripravljal izgradnjo zgornje plošče, vendar mu je vreme prekrižalo načrte in še
zdaj plošča ni dokončana. Upam, da se bo vreme izboljšalo, da bomo lahko
dokončali zgornjo ploščo in da v šoli ne bom imel veliko obveznosti, da bom
lahko pomagal.
Nove hiše se zelo veselim, ker bom imel svojo sobo. In upam, da nam bo vreme
dopustilo, da hišo čim prej dokončamo.
Patrik JAKOPIČEK, 9. b
61

Stopinje, stopinjice
REŠIL NAS JE DIXI …
Mesec julij sem z družino preživel v kampu na otoku Hvaru na Hrvaškem. Tam
so bili tudi moji stari prijatelji, s katerimi že leta hodimo v isti kamp in skupaj
preživljamo nepozabne dneve. Takšen je bil tudi torek.
Drugi torek v juliju je bil zame eden najbolj vročih dni med letošnjimi
počitnicami. Na nebu ni bilo videti oblaka, le sonce, ki je žgoče pripekalo. Morje
je bilo toplo in zelo mirno. S starimi in tudi novimi prijatelji, ki smo jih letos
spoznali, smo dan preživeli večinoma v vodi in z igranjem družabnih iger. Med
pogovorom smo prišli na temo, ob kateri so se nam začele cediti sline. Vsi smo
si zaželeli pice. Najbližja picerija je bila v mestu Hvar, do katerega je bilo okoli 6
km. Ker nihče od staršev takrat ni imel časa, da bi nas peljal, čeprav ne vem,
zakaj, in ker je bilo vreme zelo lepo, smo se odločili, da gremo do Hvara peš.
Hitro smo se preoblekli in obuli in se odpravili na pot. Izbrali smo pot, ki ni bila
asfaltirana. Hodili smo počasi, saj se nam ni nikamor mudilo. Ob poti smo videli
veliko živali. Videli smo kunce, pajke, kobilice, ptice in celo divjo svinjo, ki smo
se ji na daleč izognili. Priznam, da me je bilo ob pogledu na to žival malce strah,
vendar sem strah uspešno zadržal v sebi. Z divjo svinjo pa se je pot začela
spreminjati v pravo avanturo. Najprej smo prišli v slepo ulico, zato smo morali
nazaj do najbližjega križišča, ki pa niti ni bilo tako blizu. Prisiljeni smo bili izbrati
drugo pot. Nato smo prišli do zelo ozke poti, ob kateri je bilo bodičasto grmovje,
ki nam je na koži pustilo manjše rane. Ko se je pot spet razširila, se nam je
obraz skisal ob pogledu na divja odlagališča smeti. Ker je močno zaudarjalo,
smo hitro stekli naprej. Čez nekaj časa smo začutili veter. Nekoliko se je znižala
temperatura in ni bilo več tako prijetno. Morje se je začelo peniti, na malo prej
še modrem nebu pa so se začeli zbirati oblaki, ki so se obarvali sivo. Do takrat
smo prehodili približno tri petine poti. Poslabšanje vremena nas ni ganilo, zato
smo pot nadaljevali, sicer nekoliko hitreje, a še vedno dokaj počasi. Dolgo časa
je bilo nebo samo sivo, nato pa smo zaslišali grmenje. Kmalu je začelo tudi
bliskati in začutili smo prve kaplje. Zraven nismo imeli nič nepremočljivega, zato
smo tempo dvignili na hiter tek, a bili premagani s strani vremena. Postopoma
je začelo liti. Tekli smo naprej, dokler nismo zagledali naše rešitve. To je bil
Dixi. Čeprav je to zelo majhna zadeva, smo brez pomisleka na nečistočo hitro
zlezli vanj. Čeprav smo se komaj stisnili noter, smo imeli toliko prostora, da smo
na suho dali naše telefone in denarnice. Takrat pa je prijatelj ugotovil, da je
izgubil telefon. Ker telefon ni poceni, je ne glede na dež, skupaj z mano, odhitel
na iskalno akcijo. Bilo je zelo razburljivo, saj sva pregledala vsak delček poti. Po
približno desetminutnem iskanju sva telefon celo našla. Bila sva premočena do
kosti, ampak vesela, ker je telefon še delal. Med tekom nazaj do prijateljev se je
umirilo tudi deževje. Ko sva prišla do njih, se je celo pokazalo sonce. Nastala je
tudi mavrica, ki nam je vrnila nasmešek na obraz. Hitro smo prehodili še
naslednjih pet minut in končno prišli do civilizacije. Prišli smo do željene
restavracije, kjer nam je zelo prijazen natakar ponudil brisače, saj je videl, da
smo čisto mokri in premraženi. Naročili smo pico, ki smo jo ob toplem čaju
pojedli s takšnim užitkom kot še nikoli. Bili smo tako lačni, da kar nismo nehali
jesti. Poklicali smo starše, ki jih je že zelo skrbelo za nas. Hitro so prišli po nas.
Prinesli so nam topla oblačila in nas z avtomobili odpeljali domov.
Ura je bila že pozna, vendar nismo bili zaspani in smo šli na plažo. Tam smo ob
kartanju govorili o preteklem dnevu. Vsi smo bili ponosni, da smo preživeli ta
dan in smo ga označili kot nepozabnega.
Jan KUHTA, 9. b
62

Stopinje, stopinjice
POČITNIŠKI DOGODEK: JAKOV ROJSTNI DAN
Prišel je 8. avgust in z njim rojstni dan mojega najboljšega prijatelja Jaka. Teden
dni po rojstnem dnevu je na praznovanje povabil štiri prijatelje in med njimi sem
bil tudi jaz. Dogovorjeno zbirališče je bil njegov dom, kamor pa sem prispel prvi,
saj sva soseda. Počakala sva še ostale in kmalu je prišel Domen. Kot drugi je
prišel Marko in po pričakovanjih je Jošt zamujal. Skupaj smo se odločili, da si
bomo ogledali film z naslovom Ninja želve. Filma se je najbolj veselil Jošt, ki je
trdil, da so Ninja želve pač junaki njegovega otroštva, vendar smo vsi vedeli, da
je na tem nekaj več. Ker nas je bilo pet, smo se morali v kino peljati z dvema
avtoma, tako sta nas peljala Jakova ata in mama. Ko smo prispeli v kino, smo
kupili karte in pokovko. Običajno v kino prispeš predčasno in tako posedaš
naokoli ali pa preprosto čakaš, da se odprejo vrata dvorane, v kateri bo kot
naslednji igral film, ki si ga nameravaš ogledati. Vsak je dobil svojo karto, na
kateri je pisala številka dvorane, v kateri si bomo ogledali film, vrsta, sedež ter
seveda naslov filma, ki si ga bomo ogledali. Posedli smo se na mesta, ki so
nam bila določena. Film se je začel in vsi smo vedeli, kaj lahko pričakujemo od
našega prijatelja Jošta. Jošt nam je že začetek filma popestril s svojim zelo
globokim govorom, ki pa ni izražal vsega, kar je preživljal, ko se je pričel
predvajati eden njegovih najljubših filmov. Film je bil zelo zanimiv, vendar je bil
za večino tega odgovoren Jošt, ki je nenehno spodbujal svoje priljubljene
junake in jih občasno tudi nagradil z aplavzom. V film se je zelo vživel in se za
stvari, ki so se dogajale okoli njega, niti zmenil ni. Nenehno je bil prisoten pri
spopadih v filmu in je to tudi kazal, kadar je pretepal svojo škatlo s pokovko. Ob
tem je veliko pokovke padlo na tla, vendar Jošta to ni motilo, saj je bil na platnu
pravkar finalni spopad, za katerega pa je bilo videti, da se ga je udeležil tudi
Jošt. To je kazal z nenehnim spuščanjem bojnih krikov, glasnih vzdihov, s
pretepanjem stola, poskakovanjem na sedežu in zelo nerazločnim kriljenjem z
rokami. Ko so njegovi junaki premagali svojega sovražnika, je bilo filma konec,
Jošt pa je vstal in pričel navdušeno ploskati. Ostali smo ga nagradili s smehom,
nato pa smo vsi vstali in zapustili dvorano. Čez nekaj časa nas je pobral Jakov
ata in odpeljali smo se proti domu. V avtu smo se smejali ob spominu na Jošta,
ki je zaradi navdušenja nad filmom povsem spregledal in preslišal naše
smejanje. Za konec smo šli še v picerijo, kjer smo naročili dve pici. Pričeli smo
jesti in pri tem na dolgo in široko debatirali o filmu in Joštovih nepozabnih
reakcijah ob gledanju njegovih priljubljenih junakov v akciji. Jošta je bilo sicer
malo sram, vendar je kasneje glasno priznal, da se je v film pač vživel, to pa
zato, ker so Ninja želve pač njegovi najljubši junaki in verjetno tudi vedno bodo.
Tako je kot nek desetletni otrok dodelil imena preostalim udeležencem
rojstnega dne, tako da je na koncu vsak nosil ime ene od želv, ki so nastopale v
filmu. Sam se je seveda imenoval za našega vodjo. Vse skupaj je naredil z
velikim ponosom, mi pa smo se glasno smejali, ko je opravljal razdelitev vlog.
Čeprav nam je bil film vsem všeč, se ni nihče od nas vanj tako vživel kot Jošt.
Tako smo se do konca dneva klicali po imenih želv, ki nam jih je dodelil v
piceriji. Skupaj smo odšli proti Jakovem domu, kjer smo se še kakšno uro
pogovarjali o filmu, ki smo si ga ogledali, o vseh stvareh, zaradi katerih smo se
smejali, in še o drugih dogodkih tega zelo zabavnega praznovanja rojstnega
dne. Na koncu smo odšli vsak proti svojemu domu, do katerega pa je imel
najkrajšo pot seveda Jaka, ki je tam že praktično bil.
63

Stopinje, stopinjice
Jaz živim le čez cesto, tako da sem bil doma zelo hitro. Preden sem šel v
posteljo pa sem razmišljal še o vsem lepem, kar sem tisti dan preživel.
Jaka JAUŠOVEC, 9. a
KAKO SRBI PRAZNUJEMO VELIKO NOČ?
Veliko noč srbi imenujemo VASKRS.
Vaskrs je eden od največjih srbskih praznikov, poimenovan je po Jezusu
Kristusu in se praznuje na dan, ko je Jezus umrl. Ta dan se praznuje kot večna
radost, dan, ko je Jezus Kristus premagal smrt. Na vaskršnje jutro zvonijo vsi
cerkveni zvonovi, ljudje pa gredo z župnikom v cerkveno Litijo. Vsi verniki se
pozdravljajo s HRISTOS VOSKRSE, pozdrav pa vračajo z VAISTINU
VASKRSE. S tem praznikom so povezane lepe navade. Po vsem krščanskem
svetu je znan običaj darovanje jajc. Jajce je simbol ponovnega rojstva. Eden od
najlepših in najbolj veselih krščanskih običajev je barvanje jajc. Po tradiciji se
vaskršnja jajca barvajo na veliki petek, dan, ko je Jezus Kristus stradal. Ob tem
prazniku ljudje trkajo z jajci in tekmujejo, čigavo jajce je najmočnejše. Na
praznični dan se najprej poje vaskršnje jajce.
Aleksandar ĆELIĆ, 6. b
POROKA NA MORJU
Ob koncu junija smo odšli na morje moja mami, ati, sestra Iza, teta, sestrični
Neža in Maja, njuna fanta Andy in Srđan, še ena teta, stric, sestrična Živa,
bratranec Gašper, družinska prijateljica Darja in seveda prijatelji Tibi, Vesna,
njuna hčerka Klara ter jaz.
Na morju smo se zelo zabavali, vendar smo vsi težko pričakovali ta dan …
Ko sem se zjutraj zbudil, sem vedel, da ima bratranec rojstni dan, vendar sem
vseeno zaspal nazaj. Gašper je skupaj s sestro in staršema živel v drugem
apartmaju. Kljub temu je bil njihov apartma v isti hiši kot naš, zato sem vedel, da
me bodo pravočasno zbudili.
Ko so me zbudili, se nam je mudilo, zato sem se hitro oblekel. Začudil sem se,
kajti nas, ki smo k njim prinesli darilo, je bilo le pet, Neža, Maja, moja mami, Iza
in jaz. Ko smo prišli okoli hiše, sem ugotovil, zakaj. Vsi, ki sem jih pogrešal, so
bili že tam. Vsi razen Tibija, ki si je vzel lepotni spanec. Gašper je bil vesel
darila – potapljaške opreme, vendar je za vsak primer pogledal še v vrečko, v
kateri na njegovo žalost, ni bilo nič več. Iza je bila na darilo ljubosumna in je
vprašala, zakaj njej, ki se skozi potaplja, nikoli nismo dali tega za darilo. Seveda
se je samo šalila. Gašper se je šel takoj po tem potapljat, mi pa smo postopoma
prihajali na plažo.
Jaz sem prišel na plažo in se veliko časa kopal ter se igral petelinčka v vodi z
ostalimi, ki so bili v morju. Punce so počasi odhajale v apartma, da so si umile
lase, naredile pričesko, pobarvale nohte …
Prišel sem gor in si glavo umil tudi sam. Meni se ni mudilo, zato sem na
računalniku pogledal film. Proti koncu filma so me prekinili. Potolažilo me je
dejstvo, da so me zmotili zaradi pripravljenega kosila. Jedli smo golaž, ki ni
moja najljubša jed, vendar so zraven pripravili veliko prilog: pire, njoke, cmoke
itd.
64

Stopinje, stopinjice
Po kosilu je Tibi odšel po svojo poročno pričo. Edie je prišel z ženo Pio, s
hčerkico Sophijo in sinom Izakom. Po prihodu v apartma sta se Tibi in Edie
oblekla in odšla na kraj, kjer se bosta Tibi in Vesna poročila. Cerkev se imenuje
Gospa od prizidnice in stoji na večjem hribu blizu našega apartmaja.
Zdaj so v apartmaju vsi tekali okoli in prihajali v sobo moje družine, po obleke, ki
sta jih mami in Tanja naredili že doma. Moški smo nosili bele srajce in roza
metuljčke, punce pa so nosile roza obleke. Vsi razen Izaka in Sophije smo bili
oblečeni podobno.
Vesna je bila ob pogledu na vse nas zelo prijetno presenečena, saj do takrat ni
vedela, da bomo tako oblečeni. Za zahvaljevanje ni bilo veliko časa, saj se nam
je mudilo. Jaz sem prižgal vse okraske – lučke, lampijončke ipd., ki sem jih že
pred tem nastavil.
Preden smo odšli do cerkvice, smo se na plažo odpravili na fotografiranje.
Na parkirišču pred cerkvico smo Vesni pripravili presenečenje. Ob spremljavi
violin, harmonike in kitare smo ji zapeli pesem »All I want is you«.
Vsi, ki smo znali, smo peli. Pri zadnji kitici smo razgrnili platno, ki so ga
napravile teta Tanja, moja mami, Iza, Maja. Na njem je bila napisana prva kitica
te pesmi, na sredini pa je bila risba. Tam je bilo tudi nekaj tujcev, ki so
dogajanje snemali z mobilnimi telefoni. Morali smo pohiteti, saj smo na poroko
že zamujali.
Do Gospe ne moreš priti z avtom, temveč moraš, če se odpraviš od zadnjega
parkirišča, do nje prehoditi veliko stopnic. Na stopnicah smo želeli narediti še
eno sliko, vendar so nad nami bili drugi ljudje, ki so sprevod belo-roza barve
želeli posneti na svoje telefone. Morali smo jih odgnati, vendar nismo vedeli
kako, zato je mami rekla: »Šu, Šu … please.« Ob tem smo se vsi nasmejali.
Ljudje, ki so bili tam, pa so odšli.
Končno smo prispeli do Gospe, kjer smo se namestili. Zadnji sta prišli Vesna in
Simona, pred njima pa je hodila Klara, ki je nosila prstane. Začel se je obred in
skoraj vse so jokale. Obred se je končal in Vesna je komaj zadrževala jok, 7letna Klara pa se je objokana oglasila: »Jaz se ne bi smela jokati, ti bi se
morala.« Po tem smo vsi nasmejani čestitali mladoporočencema in odprli
šampanjce. Vesna se je veliko zahvaljevala, še posebej moji mami, ki je bila
načrtovalka poroke. Po mojem mnenju je naredila eno najboljših porok.
Veliko smo se fotografirali, pospravili prizorišče in se odpravili proti apartmaju.
Mi smo ponovno odšli naprej in ob njunem prihodu na plaži zaigrali in zapeli
pesem. Takrat se je pričela zabava. S cele ulice so prišli ljudje. Z nami so
uživali, se zabavali in jedli kekse, ki sta jih Živa in Barbara prinesli. Dušan,
Srđan in jaz smo vse posneli. Potem sem se še jaz odpravil plesat.
Po večerji smo v morje položili plavajoče sveče. Medtem smo začeli razmišljati,
da je to lahko nevarno, saj bi lahko zažgali čoln, ki je bil pripet na »bojo«. To se
na srečo ni zgodilo. Sledilo je metanje šopka. Šopek je ujela sestrična Maja.
Vrnili smo se na teraso in jaz sem šel po trinadstropno torto, ki sta jo naredila
moj ati in Tanja. Bila je odlična, tudi videti je bila tako.
Vsi smo komaj čakali na obljubljeno nočno kopanje v oblekah. Prijeli smo se za
roke in stekli v morje. Preden sem odšel iz morja, me je Srđan prijel in potopil.
Seveda sem se ob tem zabaval.
Pred apartmajem smo čakali na tuš. Po tuširanju sem opazil, da sem se urezal
na nogi. Zatem smo se še pogovarjali, plesali in nato smo odšli spat.
To je bil dan, ki si ga bom za večno zapomnil …
Jaka WALDHÜTTER, 9.a
65

Stopinje, stopinjice
PRIPOVED O POČITNIŠKEM DOGODKU
Dogodek ki se mi je to poletje najbolj vtisnil v spomin je s počitnic, ki sem jih
preživela v poletnem kampu ''Camp California‒Pakoštane‒Hrvaška''. Kamp ima
že desetletno tradicijo in je izredno priljubljen med našo generacijo povsod po
svetu. Že drugo leto sem se odpravila v mednarodni poletni kamp. V ta kamp
prihajajo mladi iz celega sveta, zato je to dobra in velika priložnost za utrjevanje
angleškega jezika, kajti pogovorni jezik v kampu je angleščina. V kampu
potekajo vsakodnevne športne aktivnosti in to leto je bilo še posebej zanimivo,
saj sem se prvič preizkusila v ''Standup paddleboardingu''. To je nova športna
disciplina, ki postaja vse bolj priljubljena, še posebej pri mladih. Osnova športa
je, da stojiš na deski in loviš svoje ravnotežje. Ko uloviš ravnotežje, se začneš
poganjati z veslom.
Zjutraj sem se zbudila v velikem pričakovanju, kajti preizkusila sem se v novi
športni disciplini. Skupaj s prijateljicami in mentorjem smo se v zgodnjih urah
odpravili proti morju, kjer smo dobili vsa potrebna navodila in opremo. Mislila
sem, da je ta šport lahek in da ga bom brez težav osvojila. Že pri prvem poskusi
sem žal ugotovila, da sem bila v zmoti. Preden sem se postavila na desko, sem
potrebovala toliko časa, da sem skoraj že obupala. Vendar me je želja po
osvojitvi cilja pripravila do tega, da nisem odnehala. Po dveh urah se mi je
končno uspelo postaviti na desko in uloviti ravnotežje. Bila sem zelo vesela, a je
bilo to veselje zelo kratko, saj sem bila čez nekaj trenutkov ponovno v vodi. Ker
sem bila zelo vztrajna, mi je po nekaj dodatnih poizkusih uspelo uloviti
ravnotežje in se pognati za nekaj metrov. Ko nam je vsem uspelo obvladati
tehniko ''Standup paddleboardinga'' nam je mentor pokazal nadaljevalne
tehnike za izboljšanje ravnotežja. Deske smo postavili eno zraven druge in
skušali prehoditi vse deske, ne da bi nam zdrsnilo v vodo, kar je bilo skoraj
nemogoče. Posameznikom je uspelo večkrat, meni pa je uspelo le dvakrat.
Naslednja preizkušnja je bila v parih. Jaz in prijateljica sva deski postavili eno
ob drugo, nato pa sem morala stati z eno nogo na svoji deski, z drugo pa na
njeni. Prav tako tudi ona. Nato pa sva skupaj veslali. Po tej preizkušnji je sledil
premor za kosilo. Pri kosilu smo se pogovarjali o tem zahtevnem, a hkrati
zanimivem športu. Po kosilu in popoldanskem počitku smo nadaljevali s to
aktivnostjo. Mentor nam je obrazložil, da je za ta šport potrebna velika mera
vztrajnosti, potrpežljivosti in koncentracije. To nam je bilo v veliko pomoč pri
nadaljevanju. Po še nekaj dodatnih urah nam je vsem uspelo obvladati tehniko.
Vsi smo bili zelo veseli uspeha, ki smo ga dosegli. In tako mi je ta šport postal
še bolj zanimiv. Vesela sem, ker sem premagala novo oviro v življenju. Ko je
mentor videl, da smo dovolj pripravljeni, smo se lahko oddaljili od obale. Nato
smo se lahko do večerje zabavali na vodi. Moram povedati, da je ta šport
resnično zahteven in naporen, zato smo vsi komaj čakali večerjo in počitek. Pri
večerji smo bili zelo utrujeni, saj nas je aktivnost neizmerno izčrpala. Po večerji
sem se z ostalimi pogovarjala o njihovih izkušnjah istega dne in vsaka zgodba
po sebi je bila zelo zanimiva. Ker so dnevi v kampu polno zapolnjeni z
aktivnostmi, smo imeli določeno uro za počitek, ki je bila dokaj zgodnja, a se
kljub temu nihče ni pritoževal.
Zelo sem vesela, da so mi starši ponovno omogočili udeležbo v mednarodnem
poletnem kampu, ki mi je ob jezikovnem izpopolnjevanju in spoznavanju svojih
vrstnikov z vseh kontinentov omogočil tudi, da sem se naučila ''Standup
66

Stopinje, stopinjice
paddleboardinga''. Naučiti se te športne discipline, je bila že nekaj časa moja
velika želja. Končno mi je uspelo to uresničiti.
Upam, da se bom prihodnje leto lahko ponovno vrnila v kamp in se takrat
preizkusila še v kakšnem drugem vodnem športu ali kakšni drugi zanimivi
dejavnosti. Ta kamp bi priporočala vsem, ki imajo možnost, da se ga udeležijo,
saj je resnično popoln in prinaša same pozitivne izkušnje.
Ana STRAŽAR, 9. b
ROJSTNI DAN
Bilo je lepo, sončno jutro. Prebudilo me je hihitanje, ki se kar ni hotelo nehati.
Nato sem zaslišala zapiranje vrat. Zanimalo me je, kdo je bil v moji sobi, zato
sem zakričala: »Kdo je?« Nisem dobila odgovora. Stopila sem na visok stol in
pogledala skozi okno. Zunaj sem zagledala veliko avtomobilov. Spomnila sem
se, da danes praznujem obletnico svojega rojstva. Hitro sem oblekla novo
obleko. Ker mi ni bila prav, mi jo je mamica zožala in zmanjšala. Stekla sem v
kuhinjo in pojedla zajtrk, ki ga nikoli ne preskočim. Zagledala sem mamo, ki je
čistila kuhinjo. Občudovala sem jo, kako je lahko že tako zgodaj zjutraj tako
delavna. Zazvonil je telefon in bila je prijateljica Hana. Povedala mi je, da ne
more priti, saj je zbolela. Mama je videla, kako sem žalostna, zato me je
vprašala, kaj je narobe. Povedala sem ji, da se mi spet dela krivica, saj Hane ne
bo. Kmalu za tem so prišli prvi gostje. Prišel je tudi dostavljavec, ki nam je
pripeljal pice. Jaz in drugi otroci smo odšli v mojo sobo. Sestavljali smo kocke.
Moj petletni bratranec je podrl hišo, zato smo začeli graditi novo. Medtem je
Miha splezal na omaro. Želel je, da bi ga občudovali in mu govorili, da je
pogumen. Meni se je zdelo, da se le važi. Prišel je oče in se z njim začel
prerekati. Ni se mi zdelo prav, saj ne maram, da nekdo na nekoga vpije. Prišlo
je še nekaj mojih bližnjih sorodnikov, nekaj starih in nekaj mladih ljudi. Ugotovila
sem, da je danes dovoljeno vse, čisto vse. Igrali smo se igro Laž ima kratke
noge. Zmeraj zmaga Miha, saj je navajen lagati. Povedal je, da si želi iti na
Triglav. Kdo ve, ali je to laž ali ne. Čez čas sem se oddaljila od drugih, saj sem
zelo močno pogrešala Hano. Ko sem se spomnila nanjo, se nisem mogla več
veseliti. Čez nekaj časa je nekdo potrkal na vrata. Šla sem odpret in ‒ glej ga,
zlomka ‒ pred vrati je stala Hana. Moje srce je postalo srečno. »Ampak … saj si
bolna,« sem dejala. Razložila mi je, da je bilo to njeno presenečenje zame. »Ti
coprnica!« sem v smehu še dejala. Objeli sva se in se odšli igrat. Hana je
prespala pri meni in naslednji dan smo šli gledat izvir reke Soče.
Zala JUNGER, 6. b
IZLET Z BABICO
Jaz in babica sva odšla na Trakoščan. Peljala sva se z avtomobilom. Stanovala
sva v hotelu. Če sva zamudila zajtrk, kosilo ali večerjo, so nama hrano prinesli v
sobo. Vsak dan sva šla na sprehod. Najlepše nama je bilo na gradu. Imela sva
se zelo lepo in upam, da bova šla še kdaj.
Luka ROJKO, 2. b
67

Stopinje, stopinjice
EKODAN
Ekodan je bil zelo zanimiv. Zjutraj smo imeli čistilno akcijo. Pobirali smo smeti.
Veliko je bilo cigaretnih ogorkov. Naš 2. a je čistil okolje okrog glasbene šole.
Nastopali smo tudi na Kulturnem maratonu. Ko sem stopila na oder, sem imela
veliko tremo. Peli smo pesmico Izidor ovčice pasel. Po nastopu smo dobili
čokoladico in sok. Ogledali smo si tudi stojnice, a me ni nič preveč navdušilo.
Ana POLIČ, 2. a
V soboto smo imeli ekodan. V okolici šole smo pobirali smeti, da bi bila narava
spet čista. Pobrali smo veliko ogorkov, pločevink in drugih smeti. Ljudje zelo
neodgovorno ravnajo z odpadki. Vesel sem bil, da sem počistil svoj kraj. Vedno
bom svoje smeti odvrgel v koš za smeti.
Domen MAROT, 2. a
Ekodan smo začeli tako, da smo najprej pobirali smeti. Bilo jih je veliko, največ
cigaretnih ogorkov. Zakaj ljudje sploh onesnažujejo okolje? Ta dan mi je bil
posebej všeč zato, ker sem s sošolcem Nikom nastopala in deklamirala Zajec in
pes.
Iva MOTALN, 2. a
Ta dan mi je bilo najbolj všeč, da smo imeli čistilno akcijo. Po malici smo imeli
Kulturni maraton. Peli smo in povedali deklamacijo. Bili smo super. Po nastopu
so nas snemali. Novinarka nas je vprašala, kako smo nastopali in iz katerega
razreda smo. Povedali smo ji, da smo iz 2. a in da smo zapeli pesmico Izidor
ovčice pasel ter povedali deklamacijo.
Pia OZIM, 2. a
Z DRUŽINO NA MORJU
Z atijem in mamo smo šli na morje. Na morju sem bil zelo vesel, ker sem imel
veliko sreče pri ribarjenju. Ati je bil zelo ponosen name. En dan pa se je zgodil
čudež, saj sem ulovil ribo mečarico, ko smo bili z atijem in mamo na čolnu.
Želim si, da to ponovimo.
Nik OBLAK, 2. b
MOJE NAJBOLJŠE POČITNICE NA MORJU
Bilo je poletje. Z družino smo se odpravili na morje. Tam sta bili tudi prijateljici
Zarja in Manca. Vsak dan smo se kopali, jedli krofe in uživali. Enkrat smo lovili
ribe, drugič pa šli v zabaviščni park. Bilo je lepo in zelo smo uživali.
Samo ŠTELCER, 2. b
68

Stopinje, stopinjice
POSTOJNSKA JAMA
V četrtek smo se s sošolci odpravili na izlet v Postojno. Do Postojne je bila
vožnja dolga kar dve uri. Zato sva se s sosedom odločila, da bova zaspala. Jaz
sem zaspal za petnajst minut. Moj sosed Tijo pa je spal kar celo pot. Najprej
smo izstopili na črpalki. Tam smo nekaj pojedli in potem smo se odpravili nazaj
na avtocesto. Prišli smo do Predjamskega gradu. Ta grad je bil zelo velik in
polovica gradu je bila v gori. Šli smo si ogledat cel grad, bilo je zabavno. Ko
smo šli v avtobus, sem imel možnost sedeti spredaj. Prišli smo do Postojnske
jame. Preden smo šli na vlak, ki nas je peljal v jamo, smo nekaj pojedli. Prišli
smo na vlak in se odpeljali v jamo. Vlak je vozil hitro, zato smo bili hitro na
postaji. Vodič nam je pokazal jamo in že smo bili na vlaku in čez par minut
zunaj. Po razstavi metuljev smo šli na avtobus in domov. Ta izlet je bil v redu.
Andraž VRENČUR ZALAR, 5. a
Zjutraj me je iz lepih sanj zbudila budilka. Ležala sem v postelji kot pribita in niti
malo se mi ni ljubilo vstati. Pogledala sem na uro in vstala.
Odšla sem v kopalnico in mucek mi je sledil. Pogledala sem se v ogledalo in se
sama sebe ustrašila. Imela sem gnezdo na glavi. Hitro sem se počesala in
stekla po stopnicah v kuhinjo, ko sem se spomnila, da je učiteljica rekla, da se
moramo pred izletom najesti. Napravila sem si nekaj za pod zob. Nato je prišel
še ati. Pograbila sem nahrbtnik in stopila iz hiše. Mraz mi je oblil obraz in mimo
mene je švignila mrzla sapica.
Z atijem sva se odpeljala proti šoli, saj sva že zamujala. Pritekla sem do
učiteljice, ki je bila že zelo vznemirjena. Ati mi je stisnil poljub na čelo in stopila
sem v avtobus. Poiskala sem Nino in tako se je avantura pričela.
Nekaj časa sem bedela, potem pa me je pobral spanec. Čez dve uri smo imeli
prvi postanek. Pojedla sem pol maminega okusnega sendviča. Ko pa smo
prispeli na cilj, sem že bila polna energije. Ogledali smo si Predjamski grad.
Nad njim nisem bila najbolj navdušena. Verjetno je v meni gorelo vznemirjenje
po Postojnski jami.
Končno smo prispeli do nje. Odšli smo po hodniku do vlakca. Sedli smo, samo
učiteljice so klepetale. Vlakec se je začel premikati. Med vožnjo sem
občudovala umetnost narave. Kapniki in stebri so viseli s stropa. Videli smo tudi
jamske zavese, ki so izgledale kot pečena slanina.
Ogled se je začel. Dobili smo svojega vodiča po imenu Peter. Sprehodil nas je
po jami. Hodili smo po Ruskem mostu, se sprehodili po lepi in beli dvorani. Na
koncu pa ‒ vlakec do človeške ribice. Čisto na koncu smo si lahko šli kupit
spominek. Ogledovala sem si uhane za mamo, vendar so bili predragi. Nino
sem izgubila med gnečo Kitajcev ali Japoncev. Na koncu koncev so prišli z
druge celine samo na ogled Postojnske jame.
Po nakupu smo se odpravili proti avtobusu. Tega dogodka se bom dolgo
spominjala.
Lana KRAJNČEVIĆ, 5. a
69

Stopinje, stopinjice
POSTOJNSKA JAMA
Novembrski četrtek je bil, ko smo odšli na zaključno ekskurzijo v Postojnsko
jamo. Zunaj je bilo zelo mrzlo in pihal je rahel vetrič. Odpeljali smo se z
avtobusom.
Končno smo prispeli do Postojnske jame. Opazila sem reko Pivko, ki je drvela
sem ter tja. Najprej smo pomalicali. Potem smo odšli v Postojnsko jamo, kjer
nas je čakal vlakec. Malo smo čakali, nato je vlakec odpeljal. Najprej počasi,
potem vedno bolj hitro. Opazili smo stalaktite in stalagmite. Kapniki so bili veliki,
majhni, debeli in suhi. Bili so rjavo-rdeči, sivi, beli. Ker je vlakec peljal hitro, smo
si jih težko ogledali. Vlakec se je vedno bolj ustavljal. Ko se je ustavil, smo
izstopili. Vodič nas je vodil in nam povedal, kako dolgo rastejo kapniki in kako
se imenujejo ter kdo je prvi vstopil v to jamo. Malo smo hodili, malo smo se
ustavili, da je vodič lahko razlagal. Videli smo dvorano špagetov, kjer so na
stropu viseli majhni, tanki kapniki, videli smo belo dvorano, kjer so bili vsi
kapniki bele barve in videli smo rdečo dvorano, kjer so bili vsi kapniki rdečeoranžne barve. Prečkali smo tudi most. Bolj proti koncu smo ugasnili luč in
videli, kako temno je v jami. Bilo je zelo temno. Nič nisi videl. Nato smo odšli
naprej proti vlakcu. Videli smo tudi človeške ribice in vodič je povedal
zanimivosti o človeški ribici. Odpravili smo se na vlak. Peljali smo se štiri
kilometre in hodili en kilometer in pol. Na vlakcu smo videli tudi veliko dvorano.
Nato smo šli v vivarij, kjer smo si ogledali film in videli veliko vrst metuljev. Šli
smo si ogledat še jamske živali. Videli smo človeško ribico in nekaj žuželk.
Zunaj smo si lahko kaj kupili.
Odpravili smo se na avtobus. Tam sem se z Laro, Nino, Lariso, Lano in Uršo
pogovarjala. Skupaj smo se smejali do konca poti. Čas je hitro minil. Nikoli ne
bom pozabila tega dne.
Nežka Marija MARINC, 5.a
Včeraj, v četrtek, smo se zelo zgodaj zjutraj odpeljali proti Postojnski jami. Na
avtobusu sem bila vznemirjena. Avtobus je krenil na pot. Zunaj je bila še tema,
a se je kar hitro zdanilo. Takrat sem bila še malce zaspana. Čez kakšno uro
smo se ustavili na postajališču, kjer smo pomalicali svoje sendviče. Kar kmalu
smo se vkrcali na avtobus in se odpeljali dalje. Končno smo prispeli na cilj.
Najprej smo si ogledali starodavni grad pred jamo, nato pa še Postojnsko jamo.
Ves dan smo se učili, si ogledovali jame in poslušali o jamah. V gradu je bilo
mrzlo. Z našo vodičko smo hodili iz sobane v sobano in tako naprej. Na koncu
ogleda gradu smo še pozvonili z zvoncem želja. Ko smo vsi pozvonili, nam je
vodička pokazala še nekaj zanimivega. Spet smo odšli na avtobus in ta nas je
odpeljal v Postojnsko jamo. Avtobus je obrnil in odpeljal. Prispeli smo pred
Postojnsko jamo in vzeli smo svoje nahrbtnike. Pohiteli smo na vlakec, s
katerim smo vstopili v jamo. Jama je bila prečudovita, saj so s stropa viseli
kapniki in na tleh so bili tako neverjetni, da si gledal z odprtimi usti. Nato se je
vlakec ustavil in pot smo nadaljevali peš. Hodili smo po turističnih poteh in se
ustavljali pri znamenitostih. Kasneje smo videli človeško ribico. Bila je slepa. Na
koncu smo se z vlakcem odpeljali ven. Po Postojnski jami smo si pogledali
poučni film in si ogledali vivarij v jami. Bilo je zanimivo. Na koncu dneva smo se
odpravili domov. Ko je avtobus pripeljal pred šolo, sta me starša pričakala.
Povedala sem jima, da je bilo super.
Nina KNEZ, 5.a
70

Stopinje, stopinjice
POSTOJNSKA JAMA
V četrtek smo obiskali Postojnsko jamo. Pred tem smo obiskali Predjamski
grad, v katerem je bilo veliko stopnic. Nato smo šli v Postojnsko jamo. Tam mi
je bila najbolj všeč vožnja z vlakom. Povedali so nam, da vlak tehta 8 do 10 ton.
Ko smo izstopili iz vlaka in si začeli ogledovati stalagmite in stalaktite, so se
ugasnile vse luči. Mislil sem, da bomo celo pot v temi, a potem se je jama spet
razsvetlila. Šli smo mimo številnih stalagmitov in stalaktitov. Smešno je bilo, ko
so nam povedali, da se eni kapniki imenujejo špageti. Videli smo tudi človeške
ribice, ki so bile v temnem akvariju. Pri vhodu v vlak smo videli plezalca
približno 100 metrov visoko. Ko smo prišli ven, sem si kupil majhen stalagmit.
Na poti domov smo na avtobusu risali in pisali, domislili smo se, da se bomo iz
vsakega enkrat norčevali. Ker je bila to igra, ni prišlo do spora. Doma sem
povedal, kako je bilo in takrat mi je deda povedal, da še nikoli ni bil v Postojnski
jami. Upam, da bomo še večkrat šli v Postojnsko jamo.
Vito KOLMANKO, 5.a
MATURANTSKI PLES
Sobota je bila. Zgodaj zjutraj sem skočila iz postelje. Spomnila sem se, da je
danes dan, ko ima brat Jan maturantski ples. Videla sem, da sta mama in ata
še vedno spala. Ampak ne dolgo. Kmalu se je moja mama zbudila. Skuhala si
je kavico. Tako kot vsako jutro. Odšla je v kopalnico, da bi si umila lase. Pred
tem mi je naredila zajtrk. Pojedla sem do zadnje drobtinice. Nato sem umila
krožnik. Odšla sem v kuhinjo in videla mamico, kako lika. Nisem je hotela motiti,
zato sem odšla gledat televizijo. Zbudil se je tudi ati. Umil se je, nato pa sva
skupaj gledala risane filme. »Joj, pozabila sem na nogavice!« se je oglasila
mama. »Pa tudi po Janov metuljček še nismo šli,« je še kar dodajala. Odšla je v
sobo, kjer je še vedno spal Jan. Zjutraj je zelo tečen, saj zelo rad spi. Vstal je in
odšel v kopalnico. Ko se je umil, ga je v kuhinji čakal obilen zajtrk. Mami mu je
spekla jajca. Pripravil si je klarinet in se oblekel. Jana je ati odpeljal v Kidričevo,
na zadnje vaje. Z mamico sva se odpeljali v Europark, kjer sva kupili nogavice
in dvignili metuljček. Odpeljali smo se domov. Mami je hitro skuhala juho.
Najedli smo se in se začeli pripravljati na ples. Oblekla sem si črno obleko.
Mama mi je uredila lase. Ko sem se zagledala v ogledalu, sem bila kar
zadovoljna. Pripeljali smo se na parkirišče. Odšli smo v dvorano in sedli. Starši
so v posebni sobi zapeli pesem, ki so jo pripravili za presenečenje. Kar dobro
jim je šlo. Za prvič. Kmalu se je začelo. V dvorano so priplesali maturanti.
Najbolj sem bila vesela, ko so začeli plesati. Občudovala sem bratovo
soplesalko. Imela je lepo obleko. Veliko so tudi prepevali. Gledali smo tudi filme
o maturantih. Smejala sem se, ko sem slišala, kaj so sošolci napisali o Janu.
Kmalu so začeli deliti večerjo. Najedli smo se in se šli slikat. Ko je Jan zaigral
na klarinet, sem bila nanj zelo ponosna. Pripeljali so torto. Jan me je objel in
skupaj sva zaplesala. Postali smo zelo utrujeni, zato smo odšli domov.
Naslednji dan pa sem imela strelsko tekmo, na kateri sem zmagala.
Zala JUNGER, 6. b
71

Stopinje, stopinjice
MOJ ČISTO PRVI ŠOLSKI DAN
Pred štirimi leti, ko sem imela šest let, sem izvedela, da bom hodila v šolo. Bila
sem radovedna in sem spraševala starše, kaj je šola in kdaj jo lahko obiščem.
Na prvi šolski dan sem se zbudila zgodaj zjutraj. Vsa zaspana, a vesela sem se
hitro oblekla in umila. S starši smo pohiteli v šolo. V šoli sem srečala Lariso.
Medtem ko je ravnatelj govoril, sva z Lariso klepetali. Naenkrat me je nekdo
zgrabil za roko in me povlekel. Zelo sem se ustrašila. Pogledala sem k tej osebi
in ugotovila, da je to mama. Skupaj smo šli v naš razred. Tam sem spoznala
učiteljico in sošolce. Učiteljica je razlagala, kaj se bomo učili in izdelovali v tem
šolskem letu. Ozrla sem se malo naokoli in videla veliko zanimivih stvari ter
učiteljico, ki sem jo že spoznala v vrtcu. Lariso sem povlekla za rokav in jo
vprašala, kako se ji zdi osnovna šola. Odgovorila mi je, da je zanimiva. Veselo
sem poslušala učiteljico. Ko je učiteljica prenehala govoriti, smo se poslovili in
odšli domov.
Doma sem veselo čakala na drugi šolski dan. Mislila sem, da bo drugi šolski
dan isti kot prvi.
Nežka Marija MARINC, 5. a
DOGODEK IZ ŠOLE V NARAVI - TEKMOVANJE
V četrtek smo imeli tekmovanje. Vedel sem, da sta Vito in Katarina veliko boljša
od mene, zato sem upal na tretje mesto. Pred tekmo smo lahko šli na ogled
proge. Proga mi je bila všeč, vendar je imela tudi nekaj pasti. Pred startom sem
bil zelo živčen. Kmalu je prišel trenutek, katerega sem se tako bal – moj start.
Pravilno sem speljal mimo vseh zastavic. Ko sem prišel skozi cilj, sem imel
dober občutek. Potem, ko so odpeljali vsi tekmovalci, smo se lahko še naprej
smučali po progi ali pa ob njej. Nato smo sezuli smuči in smučarske čevlje in
pospravili smuči do naslednjega dne. Rezultate smo slišali po večerji. Najprej so
povedali rezultate začetnikov, potem srednje kategorije, potem pa najboljše –
nas. Želja se mi je uresničila. Ko sem zaslišal svoje ime na tretjem mestu, sem
bil zelo vesel. Šel sem po priznanje, potem pa zmagoslavno stopil na najnižjo
stopničko na odru za zmagovalce. Na svoj uspeh sem bil zelo ponosen.
Rene ŠARMAN, 5. b
IZLET S PRIJATELJEM
Moj najboljši prijatelj Jure in jaz sva šla na Pečke. Med hojo sva srečala učitelja
za matematiko. Pozdravila sva ga in šla naprej. Po dolgi uri hoje sva končno
prispela. Med potjo sva videla veliko mravelj. Tam je bil moj sošolec Timi. Igrali
smo se in pogovarjali o šoli. Obljubili smo si, da bomo najboljši prijatelji. Potem
smo se odpravili domov. Jure in Timi sta prespala pri meni. Naslednji dan sta
odšla domov. Lepo smo se imeli.
Niko SKARLOVNIK, 4. b
72

Stopinje, stopinjice
Tina MRAKIČ, 1. b

Din KOZLEVČAR, 2. a
Pia ROBNIK, 2. a
73
Stopinje, stopinjice

Pia OZIM, 2. a
Iza MLAKAR, 2. a
Tinka BURIČ, 2. a
Lili JERT, 2. a
74

Stopinje, stopinjice
Jan JARC, 2. c
Jaša PODGORNIK, 2. c
Iva MOTALN, 2. a
75

Stopinje, stopinjice
S t o p i n j e,
stopinjice
likovno in literarno glasilo
Osnovne šole Janka Glazerja Ruše
UREDNIŠKI ODBOR:
Tatjana Lubej in Suzana Špindler
MENTORICE LIKOVNIH IN
LITERARNIH DEL:
Rajka Beigot, Nevenka Berglez,
Irena Fajt Šloser, Irena Jelenc, Andreja
Kljajič, Metka Koper, Stanka Kramer,
Ljiljana Mićović Struger, Kristina Miklič,
Vladka Potočnik, Natalija Prednik Burič,
Suzana Špindler, Martina Šumer,
Ksenija Župevc, Olga Žvikart.
LEKTORIRANJE:
Ines Voršič
NASLOVNICA:
Eva STAJAN, 4. b
maj 2015
76

Stopinje, stopinjice
S t o p i n j e,
stopinjice
Tina HERTIŠ, 9. a
77