Avgust - Občina Škofja Loka
Avgust 2015 2 Avgust 2015 Loški utrip - glasilo, ki izhaja na območju občin: Škofja Loka, Železniki, Gorenja vas-Poljane, Žiri, delno Kranj. Izhaja od avgusta 1996. Naklada: 13.700 izvodov. Izhaja mesečno, gospodinjstva ga prejemajo brezplačno. Glavni in odgovorni urednik: Franci Bogataj Naslov uredništva: p. p. 129, 4220 Škofja Loka tel: 04/51-55-880, faks: 04/51-55-888 Izdaja: FREISING, d. o. o., Mestni trg 20, 4220 Škofja Loka Elektronski naslov uredništva: [email protected] Najavo kulturnih prireditev sprejemamo do 25. v mesecu. Prispevkov in fotografij ne vračamo, če to ni izrecno naročeno! Oblikovanje oglasov: DECOP d.o.o., Železniki (510-16-20) Vsi reklamni oglasi so avtorsko delo izdajatelja, zato se objavljanje enakih oglasov v drugih medijih (delno ali v celoti) zaračuna po ceniku DOS-a! Foto: G. D., B. B. Uredništvo Franci Bogataj, glavni in odgovorni urednik [email protected] Klavdija Škrbo Karabegović, novinarka Damjan Likar, novinar Katja Štucin, novinarka Luka Mlakar, novinar Kazalo 4 Seja, ki je ni bilo 4 Kdo je zlival pomije v Prifarški potok? 5 Dolgoletni gasilec prejemnik zlatega grba 6 Je Škofja Loka mladim prijazno mesto? 7 Hvaležni otroci in starši 8 Raznolike počitniške aktivnosti za otroke 9 LUFtna Ana navdušila številne obiskovalce 10 Muzej je živa zgodba 11 S Familijo v Drugo perspektivo 12 Nastaja najbolj zanimiva zbirka pri nas 13 Čipka spet krasila Železnike 14 Zaradi nje vedno več Ločanov obvlada ruski jezik 15 Poslanstvo, ki objema dušo in jo hrani 16 Ko nered pušča ustvarjalne sledi 17 Likovna avantgarda na Loškem gradu 18 Mladi umetniki 22 Nova priložnost za ljudi z motnjo v duševnem razvoju 23 Občutek, da pomagaš ljudem preživeti, je neopisljiv 24 Na Loški grad želi pripeljati Slasha 26 V zadnjih letih več nesreč tudi v Loškem hribovju 27 Škofja Loka je tudi mesto jadralcev 28 Jadralski podvig Ločana s prečenjem čez Atlantik 30 Zlati konjenik, ki se je izstrelil v vrh tudi s pomočjo psihologinje 31 Veliki povratek loškega rokometa 32 »Mi smo nogometna družina« 33 Mirna roka + oster vid = zadetek 34 Prireditve v avgustu Kristina Strnad, Nika Arsovski, novinarka lektorica Žiga Jeraša, vodja oglasnega trženja 041/233-350 [email protected] 3 Avgust 2015 Seja, ki je ni bilo Deset opozicijskih občinskih svetnikov je za 7. julija sklicalo izredno sejo občinskega sveta z eno samo točko, in sicer 'Razveljavitev Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka'. Seja zaradi nesklepčnosti ni bila izpeljana. Kot razlog za sklic izredne seje so navedli sprejetje nezakonitega Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka, ki je bil sprejet v začetku junija. Poleg glavnega so navedli še naslednje razloge za sklic: izjemno velike finančne obremenitve posameznih občanov, številne nepravilnosti pri izračunu obračunskih stroškov za kanalizacijo, nepravilnosti lahko ogrozijo že pridobljena evropska sredstva, odlok ni v duhu usmeritev Evropske unije, neenakopravno obravnavanje obstoječih lastnikov nepremičnin in novograditeljev, prispevek za kanalizacijo je med najvišjimi v Sloveniji in nekajkrat višji kot v nekaterih primerljivih občinah, odlok je bil sprejet v nedemokratičnem duhu itd. velikosti okoli dvanajst tisoč evrov, treba prispevati samo okoli 1800 evrov… Za vse, ki bi jih prispevek relativno preveč obremenil, bo občinska uprava predlagala tak pravilnik plačevanja, ki bo za njih vzdržen,« je še zapisal župan in dodal, da posledično izredna seja ni potrebna. Dan pred sklicano izredno sejo je izjavo za javnost pripravil tudi občinski odbor SDS Škofja Loka. Dejali so, da je bila njihova zaveza pred lokalnimi volitvami, da bodo poskrbeli za pravičnejši in sprejemljivejši komunalni prispevek, da se bodo krajanom pri obračunu komunalnega prispevka pavšalno priznala dosedanja vlaganja v okolje ter da bodo poskrbeli za priključnike, ki ne morejo plačati komunalnega prispevka v celotnem znesku … »Ugotavljamo, da smo omenjene Opozicijski svetniki so ob zahtevi za sklic izredne seje napisali še dva predloga sklepa, in sicer da se »zaradi nezakonitosti omenjenega odloka, ki je bil sprejet na junijski seji, le-ta razveljavi, ter županu se nalaga, da pripravi nov predlog odloka, ki bo v skladu z zakonom in zavezami državi in Evropi«. Nekaj dni pred sejo je župan mag. Miha Ješe svetnikom odgovoril, da je bil sprejeti odlok pripravljen skladno z zakonom s strani strokovnega pripravljavca ter da o nezakonitosti odloka lahko presoja le Ustavno sodišče RS. »Obremenitev posameznih občanov skladno z odlokom je zelo nizka, saj bo za priključke na kanalizacijsko omrežje, katerih povprečna vrednost samo za sekundarni del je za stanovanjsko stavbo povprečne zaveze v veliki meri že uresničili s sprejetjem omenjenega odloka. Po mnenju svetnikov SDS Škofja Loka so navedeni razlogi za sklic izredne seje s strani opozicijskih svetnikov neutemeljeni, pretirani in plod političnega taktiziranja ter populizma…,« so med drugim zapisali v loškem SDS. Na izredni seji je bilo ob osemnajsti uri prisotnih le deset opozicijskih svetnikov, kar ni zadostovalo za sklepčnost sveta, zato je župan sejo razpustil. Kasneje sta se sicer pridružila še dva svetnika iz opozicije. Prisotni svetniki so bili nad razpletom razočarani. Predvsem so izrazili bojazen nad tem, da bo treba vračati evropski denar, kar naj bi znova prizadelo občane. Prav tako so napovedali prijavo pristojnim državnim in evropskim institucijam. Klavdija Š. K. Kdo je zlival pomije v Prifarški potok? Na uredništvo nam je pisala Mira Kofler, upokojena profesorica biologije, ki je pred mesecem opazila, da se pri športni dvorani Poden iz kanalizacijske cevi v Prifarški potok izlivajo čiste komunalne odplake oz. ostanki hrane. Do konca redakcije še nismo uspeli ugotoviti, kdo je odgovoren za takšno onesnaženje potoka. Kanalizacijska cev, od koder so se, po besedah bralke, v potok izlivale pomije, se nahaja med teniškima in odbojkarskima igriščema pri športni dvorani Poden. Z vprašanjem o tem primeru smo se najprej obrnili neposredno na upravljavca kanalizacije, to je Loško komunalo, vendar nam je vodja kanalizacije Anže Sodnik pojasnil, da ta cev ni v upravljanju oziroma pristojnosti Loške komunale. Glede na to, da je cev napeljana v potok na strani, kjer se nahaja odbojkarsko igrišče, smo vprašali tudi Mateja Fojkarja iz Odbojkarskega kluba Termo Lubnik Škofja Loka, ki nam je zagotovil, da na njihovih dveh igriščih uporabljajo zgolj vodo, sanitarije pa imajo na voljo v športni dvorani. Vprašali smo tudi bližnjo Osnovno šolo Jela Janežiča, kjer so odgovorili, da oni nimajo svoje kuhinje, obroke jim pripravljajo v sosednji šoli. »OŠ Ivana Groharja ima urejeno odvažanje organskih odpadkov, kamor sodijo tudi ostanki prehrane, s podjetjem Biotera iz Komende. V času obratovanja kuhinje, to je za čas pouka v šoli, odpadke odvažajo dvakrat tedensko, in to v zaprtih plastičnih sodih,« je povedal ravnatelj Marko Primožič. Spomnimo, Mira Kofler je že konec minulega leta opazila, da se pri parku Centra slepih in slabovidnih v Prifarški potok iz kanalizacijske cevi izlivajo fekalije (članek v februarskem Loškem utripu). Razlog za kalnost Sore so bile hude lokalne nevihte v Selški dolini. Loški ribiči kritični nad upravljanjem z vodotoki revir podusti za ribe iz reke Save. Navkljub očitnemu nasprotovanju predstavnikov RD Sora je pretehtal interes investitorja, in sicer pod zaslombo političnih obljub glede roka dokončanja del in pogojevanja koriščenja finančnih sredstev. Kot predstavniki RD Sora smo bili na sestanku seznanjeni zgolj z dejstvom, da dela po nalogu ministrstva morajo biti zaključena do roka in da se zavedajo ‚širše problematike’,« je dejal Matjaž Križnar, predsednik upravnega odbora Ribiške družine Sora. Dodal je, da je treba osvetliti tudi ravnanje izvajalcev del, s svetlimi izjemami, ki občasno struge Koflerjeva se v dopisu tudi sprašuje o vzrokih za kalnost Selške Sore, vendar so nam iz Ministrstva za okolje in prostor odgovorili, da je razlog lokalna nevihta v Selški dolini prejšnji zvečer. Da je šlo za hudo nevihto s sodro na področju Blegoša, Črnega vrha, Porezna in Davče, so potrdili tudi loški ribiči, ki so sicer precej kritični in zaskrbljeni nad upravljanjem z vodotoki. »Če se vrnemo le nekaj mesecev nazaj, je bila glavnina gradbenih posegov v potoku Hrastnica izpeljana prav v dneh vrhunca drsti podusti v Poljanski Sori, ki slovi kot drstitveni 4 koristijo kot bližnjice do delovišč, brez zavedanja da ‚vozijo po ribah’. »V letu 2014 je RD Sora s skromnim članstvom, manj kakor petdeset aktivnih ribičev, zaradi odpravljanja posledic poplav opravila preko tisoč prostovoljnih ur, namenjenih izključno reševanju ribjega staleža, samo v času nekajdnevnih poplav blizu dvesto ur. Omenjeni podatek vam postrežemo zgolj za osvetlitev širine delovanja RD, ki poleg ribičev prostovoljcev angažira dva ribiška čuvaja, ki z vsakodnevno prisotnostjo skrbita za nadzor nad dogajanjem v vodotokih pod upravljanjem RD Sora.« Damjan Likar Avgust 2015 Dolgoletni gasilec prejemnik zlatega grba Janez Sušnik je letos prejel zlati grb Občine Škofja Loka za prostovoljno gasilstvo v vseh njegovih strukturah, za prostovoljno delo, ki ga je opravil brezplačno in v svojem prostem času, ter za uspešno delovanje na drugih področjih družbenega življenja v občini. Tokratni občinski nagrajenec je že skoraj petdeset let član gasilske organizacije. Od februarja 1992 je predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Škofja Loka, vsa ta leta pa je z različnimi generacijami skrbel za dvig gasilstva v škofjeloški občini. Aktivno je deloval v organih Gasilske zveze Škofja Loka, med leti 2005 in leta 2013 je postal tudi poveljnik občinskega gasilskega poveljstva. Kot poveljnik je bil član štaba Civilne zaščite občine za področje gasilstva. S svojim delom, idejami in motivacijo je pomagal ustvariti sistem zaščite, reševanja in pomoči v občini, ki učinkovito deluje in rešuje ob vse pogostejših naravnih in drugih nesrečah. Janez Sušnik je zagotovo več kot samo predsednik društva. Svojim članom daje zgled pogumnega in požrtvovalnega gasilca. Tuje mu ni niti izobraževanje, saj je od pripravnika nadaljeval pot preko operativnega gasilca vse do višjega gasilskega častnika prve stopnje. Društvo mu je skupaj z ekipo v tem času uspelo organizirati v operativno enoto, ki je danes ena vodilnih prostovoljnih enot v državi. V času njegovega predsedovanja so zamenjali oziroma kupili kar štirinajst specialnih gasilskih vozil, od katerih jih danes šest tvori osnovno operativno moč društva. Še več, bil je celo eden od tistih štirih članov, ki so posodili sredstva, da so si v društvu lahko kupili rabljeni kombi, ki je kot prvo sodobnejše vozilo leto pridobi v svoje vrste od pet do deset novih mladih usposobljenih gasilcev, ki so večinoma rezultat dobrega dela domačih mentorjev. Še ena od smernic pa so investicije v samem gasilskem domu. Ideja Janeza Sušnika je, da gasilski dom ne sme biti zgolj gola zgradba z gasilsko vsebino. Ravno zato so dom uredili tako, da so njegova zgornja nadstropja tudi vir prihodka. Janez Sušnik zna združevati življenje gasilca še z drugimi stvarmi, ki ga zanimajo. Danes, po skoraj po tridesetih letih, pravi, da je prišel čas za menjavo generacij v društvu. Nepredvidene bolezenske težave mu ne dovolijo več aktivnega dela. »Počasi bodo morali vajeti in delo prevzeti novi ljudje s svežimi idejami,« izpostavlja Sušnik, ki je gasilec postal, ko je uvidel, da se v njihovi organizaciji lahko deluje tudi drugače, predvsem če so ti vodilo cilji, ki so pred teboj. Za vse uresničene cilje je torej prejel občinski zlati grb, se pravi priznanje in zahvalo za ves trud in delo. »To visoko priznanje razumem kot priznanje za življenjsko delo. Vse skupaj je zame nekoliko nepričakovano. Počutim se zelo hvaležnega,« zaključuje Janez Sušnik. Katja Štucin Iščemo raznašalce Loškega utripa na območju Gorenje vasi in Škofje Loke. Janez Sušnik je aktiven tudi na drugih področjih družbenega življenja v občini. Med drugim je bil vrsto let pooblaščenec za sklepanje zakonskih zvez pri Upravni enoti Škofja Loka, nekaj let pa tudi svetnik škofjeloškega občinskega sveta. Info: 041/233-350 zasedlo prostore v garaži gasilskega doma. Zelo uspešno je uspel organizirati delo vseh prostovoljcev, tudi mladine, kar je bil zagotovo dober zgled za ostala društva v kraju. S takim delom je ponudil roko tudi ostalim, tako da se je gasilstvo v občini pričelo razvijati enakomerno. Operativna enota namreč vsako 5 Avgust 2015 Je Škofja Loka mladim prijazno mesto? Počitnice so v polnem razmahu in v Škofji Loki je za šolarje, pogojno tudi za dijake, kar dobro poskrbljeno. Težava pa se pojavi pri nekoliko starejših mladih, ki si želijo nekaj več kulturne in športne ponudbe. Po njihovem mnenju ju je v Škofji Loki premalo. Tako menijo tudi v Zavodu O: Škofja Loka ima veliko mladih, ki so zelo ustvarjalni, produktivni in si zaslužijo, da bi dobili več priložnosti za ustvarjanje in izumljanje. Ko sem se sprehodila po škofjeloških ulicah, ki so bile v toplih julijskih večerih polne ljudi, sem med njimi dejansko res opazila malo mladih. Tisti, ki sem jih povprašala, čemu je tako, so mi zaupali, da se mnogokrat odpravijo na kulturne ali športne dogodke v Kranj, v Ljubljano, tudi v obeh dolinah, Selški in Poljanski, je dogajanja, ki jim ustreza, več. Pogrešajo večji utrip v mestu, glasbene dogodke, tudi kakšen večdnevni dogodek v stilu Kranfesta, ki se je v Kranju zgodil konec julija. Zanimivi se jim zdijo tudi dogodki, kot je na primer tradicionalni Vikend športa in zabave v Žireh v začetku julija. Zavedajo se sicer, da proti koncu avgusta Škofjo Loko obarva Pisana Loka, pa tudi Škofjeloška noč v začetku septembra, vendar je takrat že izpitno obdobje in se morajo učiti. Nadejajo se obnovljene Rdeče ostrige, ki je v tem času zaradi prenove zaprta področju kulturnega udejstvovanja in ustvarjalnosti mladih je čutiti izjemno pomanjkanje sredstev in priložnosti za izražanje mladih, kar je opazno pri številu kulturnih dogodkov v mestu, ki jih mladi organizirajo in se jih udeležujejo. Kot smo rekli, je bolje poskrbljeno za mladostnike. Vodja strokovnega programa v dnevnem centru za otroke in mladostnike DC Ω in DCM Podlubnik mag. Vesna Žibert meni, da je Škofja Loka tudi med počitnicami zelo odprta za mladostnike. Prav vsak lahko zase poišče zanimive aktivnosti, ne samo v smislu koristnega preživljanja prostega časa, ampak tudi v smislu razvijanja različnih veščin, širjenja socialne mreže in nepozabnih osebnih izkušenj. Jelka Jelovšek iz Društva prijateljev mladine Škofja Loka je koordinator projekta Dobimo se ob pol desetih, ki poteka vsak delovni dan (slovesno odprtje je napovedano septembra), saj so ravno na tej lokaciji preživeli kar nekaj petkovih in sobotnih večerov, dogajanje na omenjeni lokaciji pa je bilo raznoliko tudi med tednom. Tudi direktor Zavoda O, zavoda škofjeloške mladine, Tomaž Furlan, je nekoliko kritičen. Meni, da ima Škofja Loka sorazmerno razvito in učinkovito infrastrukturo za mlade. Mnogo je dejavnosti, ki zapolnjujejo prosti čas mladih, obenem pa se lahko še kaj naučijo in si pridobivajo izkušnje. Furlan vidi pomanjkanje v vsebinah za mlade, še posebej za tiste, ki so zaključili srednjo šolo in se vključujejo v študij, in za tiste, ki zaključujejo študij ter se vključujejo na trg delovne sile. Predvsem gre za težavo na področju neformalnega izobraževanja in pridobivanja kompetenc mladih, še posebej zaradi pomanjkanja kreativnih in tehničnih vsebin. Na do 28. avgusta. Počitniške dejavnosti so namenjene otrokom od prvega do petega razreda osnovne šole. Med drugim so zelo ponosni na razširitev petkovega počitniškega programa, na katerega so vabljeni učenci Osnovne šole Jela Janežiča. Zanje bodo skrbele učiteljice. Programska koordinatorica MDC Blok Anja Eržen meni, da je Škofja Loka dobro pokrita z mladinskimi dnevnimi in podobnimi centri, ki mladostnikom omogočajo kvalitetno in aktivno preživljanje prostega časa. Tudi v MDC Blok so med poletjem za mladino, staro od dvanajst let dalje, pripravili kup zanimivih dejavnosti: enkrat na teden hodijo na odprti bazen v Kranju, julija so obiskali razstavo 1001 izum v Ljubljani in si ogledali projekt Černigoj/Teater v Loškem muzeju. Med drugim se družijo tudi z ekipo centra DUO, v katerem so že stalni počitniški gostje. K. M. Bolšji sejem v knjižnici Vsak otrok ima doma kakšno igračo, s katero se ne igra več. Da takšna igrača še ni za staro šaro, želijo otroke poučiti tudi v Knjižnici Ivana Tavčarja. Vsak julijski ponedeljek so otroci na terasi mladinskega oddelka na Nami lahko menjali in prodajali stare igrače, knjige ter športne rekvizite. Prodaja in izmenjava igrač Ob obisku počitniškega bolšjega sejma smo se najprej ustavili pri stojnici Ožbeja Engelmana. Ta je drugi julijski ponedeljek v knjižnico prinesel veliko igrač, za katere upa, da bodo dobile nove lastnike. »Prinesel sem plišaste igrače, nekaj igračk za dojenčke, frnikole, sličice za albume in igrače na baterije,« je povedal Ožbej, ki je ta dan uspešno prodal motorno žago in helikopter. Da je vse rabljene igrače sploh lahko pripeljal v knjižnico, mu je morala na pomoč priskočiti mama. »Ker imam polno mizo in zraven še stol z igračami, pri meni kar veliko kupujejo in se ustavljajo,« je še povedal Ožbej, ki bo prisluženi denar verjetno namenil za nakup novih le- Ožbej Engelman (levo) in Tilen Pogačar (desno) na počitniškem bolšjem sejmu (Foto: L. M.) Rabljene igrače so lahko zanimive za otroke, ki se še niso igrali z njimi. (Foto: L. M.) gokock. Drugi prodajalec Tilen Pogačar je tisto ponedeljkovo popoldne prodal največ zapestnic in bleščic. »Prodajam tudi magnetke, sestavljanko, plišaste igrače in sončna očala. Sestavljanko sem najprej prodajal za štiri evre, potem pa sem ceno znižal na dva evra,« je še povedal Tilen, ki pri prodaji in barantanju ni bil nič slabši od Ožbeja. Rabljene igrače niso za v smeti V Knjižnici Ivana Tavčarja za otroke pripravljajo čim bolj razgibane in raznovrstne aktivnosti, ki niso nujno vedno povezane samo s 6 knjigo. »Z bolšjim sejmom hočemo vzpodbuditi otroke, da rabljenih igrač ne mečejo v smeti, saj so te lahko uporabne še za druge otroke, ki se še niso igrali z njimi,« je povedala knjižničarka Neža Hribernik. Na bolšjem sejmu so otroci svoje stare igrače lahko tudi menjali. »Pred tednom dni je neka gospa fantu prinesla obroček, ki ga je potem zamenjala za drugo igračo,« je pojasnila Hribernikova in dodala, da bolšji sejem ni namenjen izključno otrokom, ampak tudi odraslim. Knjižnica je v okviru sejma obiskovalcem podarjala stare videokasete, za knjige pa je pobirala manjše prostovoljne prispevke. Boljšji sejem bo v knjižnici potekal tudi avgusta. Luka Mlakar Avgust 2015 Hvaležni otroci in starši Krajani Frankovega naselja so si želeli obnove otroškega igrišča, ki je že pred leti odslužil svojemu namenu. Ob pripravi občinskega prostorskega načrta so podali svoje mnenje in sedaj so več kot zadovoljni, saj so se njihove želje uresničile. Še bolj veseli pa so otroci, ki imajo primeren kotiček za svojo igro. »Lansko leto je bil na Krajevni skupnosti (KS) Trata objavljen razpis za predloge za novi športni park na Trati, na katerega smo se starši množično odzvali, saj smo želeli da se uredi razpadajoče otroško igrišče,« je povedala krajanka Mirijam Udovč. Omenjena prostorska enota je po prostorskih aktih prvenstveno namenjena otroškemu igrišču za stanovalce območja v Frankovem naselju, saj se tukaj družijo otroci iz večstanovanjskih zgradb Frankovo naselje 69 do 74, pa tudi iz bližnjih enodružinskih hiš. »To igrišče je bilo že na prvi pogled zelo slabo. Gugalnice so bile dotrajane in potrebne zamenjave. Tobogana že šest let ni bilo, ravno tako ne peskovnika. Otroci za igro potrebujejo urejen prostor, zato je bilo treba igrišče urediti in namestiti nova igrala. Starši smo zelo srečni, saj sta KS Trata in Občina Škofja Loka omenjeno igrišče zelo lepo uredili. Hvaležni smo, da so upoštevali naše predloge,« je dodala Udovčeva. Zadovoljni obrazi otrok in njihovih staršev povedo več kot tisoč besed. Maja so pričeli z izgradnjo otroškega igrišča, na katerega so krajani čakali več let. Opravili so izkop starih igral. Prav tam so utrdili površino za nova igrala. Okoli igrišča so vzidali temelje za postavitev ograje, na samem igrišču pa za otroška igrala. Namestili so tudi varovalno podlago za malčke, nove klopi in smetnjak. »Prav posebna zahvala vseh nas je namenjena Danici Langerholc iz občinske uprave in Desi Luskovec iz KS Trata, ki sta ves projekt od začetka do konca izpeljali več kot odlično. S ponosom so otroci na novem igrišču narisali nekaj risbic v zahvalo za vso podporo Risbica v zahvalo za novo igrišče … in pomoč pri izgradnji novega igrišča. Zahvaljujemo se vsem, ki so pripomogli k postavitvi ličnega igrišča, na katerem se bodo pisale mnoge prijetne otroške zgodbe,« se je v imenu vseh staršev zahvalila Mirijam Udovč. Klavdija Škrbo Karabegović Lutkovna delavnica na Loškem odru V atriju Loškega odra so se to poletje zgodile lutkovne delavnice z Jasno Lajevec, na katerih so sodelovali mladi nadobudni umetniki. Na koncu so pripravili čisto pravo lutkovno predstavo, ki so jo gledalci sprejeli z navdušenjem. Jasno je že med študijem na Pedagoški fakulteti navdušilo lutkarstvo in njegov vpliv na razvoj otrokove ustvarjalnosti. Kot učiteljico jo lutke že dvajset let spremljajo na poklicni poti. »Pri ustvarjanju lutk in predstav z učenci zares uživam. Ker pa to počnem precej daleč od domačega kraja, je v meni že nekaj let rasla želja po tem, da bi košček tega ponudila tudi otrokom v Škofji Loki. Priložnost za to se je ponudila to poletje ob sodelovanju z Ano Babnik z Loškega odra. V prijetnem ambientu njihovega atrija se je ponudila možnost za organizacijo tovrstne delavnice,« pojasnjuje Jasna in dodaja, da je bilo delo z udeleženci zelo prijetno. Zbrala se je skupina različno starih, aktivnih in ustvarjalnih otrok. Na petdnevni delavnici so prvi dan na kratko spoznali različne vrste lutk in se z nekaterimi tudi poigrali. Vsak otrok je izdelal lastno preprosto lutko iz papirja. V prihodnjih dneh so se posvetili likom iz Mavrične ribice. Izdelovali so lutke iz različnih materialov, vsi so strigli, lepili in barvali. Urili so animacijo z lutkami, izdelovali sceno in se vmes tudi malce poigrali. V nadaljevanju so pripravili čisto pravo predstavo Mavrična ribica, ki govori o prijateljstvu. »Da je bilo vse popolno, smo lutkam in sceni dodali še glasbo. Nekaj deklet je izdelalo čudovit gledališki list in predstava je bila pripravljena. Vmes pa smo vadili, vadili in vadili,« še opisuje Jasna. Tako so v petek popoldne na premierni ogled predstave pova- bili starše, stare starše in prijatelje udeležencev. »Odziv gledalcev je bil izjemen. Vsak otrok se je domov odpravil s svojo lutko in izkušnjo več.« Tako je bil za njimi uspešno izpeljan projekt, zato na Loškem odru skupaj z Jasno že razmišljajo o ponudbi redne lutkovne prostočasne delavnice, ki bo morda zaživela že v tem letu. Katja Štucin Poleg mentorice delavnic Jasne Lajevec je najmlajšim na pomoč priskočila tudi Ana Babnik. 7 Avgust 2015 Raznolike počitniške aktivnosti za otroke S koncem šolskega pouka so se v Škofji Loki začele različne dejavnosti za otroke, ki počitnic nočejo preživljati samo v družbi televizorja in računalnika. Ob koncu junija so se tako na Trati in v Podlubniku začele kratkočasne delavnice pod imenom Dobimo se ob pol desetih, od 6. do 10. julija pa je v župniji Škofja Loka potekal letošnji oratorij. Delavnice Dobimo se ob pol desetih so namenjene otrokom od prvega do petega razreda osnovne šole ne glede na njihov socialni položaj. »Gre za koristno preživljanje prostega časa, da so otroci tudi med počitnicami ustvarjalni in da se družijo,« je povedala predsednica Društva prijateljev mladine Škofja Loka Jelka Jelovšek. Dejavnosti pri tem projektu organizirajo tudi Loški muzej, rokodelski center DUO, Knjižnica Ivana Tavčarja in škofjeloški taborniki. Aktivnosti, ki jih je lani v obeh skupinah obiskalo povprečno šestintrideset otrok, so brezplačne. Starši, ki zmorejo, lahko za projekt prispevajo pro- stovoljne prispevke. Oratorij v župniji Škofja Loka, ki se ga je letos udeležilo štiriinsedemdeset otrok, pa je potekal pod geslom Hočem biti svet. »Vsako leto je zgodba oratorija, ki jo animatorji predstavijo otrokom, drugačna. Letos govori o sv. Dominiku Saviu,« je povedala vodja Na oratoriju so otroci izbirali med osmimi delavnicami in eno od njih obiskovali cel teden. Kapucinski vrt je bil idealen prostor za ročna dela. (Foto: L. M.) oratorija Maja Kozjek. Zjutraj so se otroci in animatorji zbrali na Kapucinskem vrtu, od koder so se po dvigu zastave in dramski igri podali v mesto na različne delavnice. Otroci so bili tudi na izletu v Ljubljani, kjer so v parku Tivoli spoznavali orientacijo v naravi. Luka Mlakar Po obisku muzeja je bil čas za izdelovanje petrolejk. Delavnice Dobimo se ob pol desetih bodo v Podlubniku potekale še cel avgust. (Foto: L. M.) 8 Avgust 2015 LUFtna Ana navdušila številne obiskovalce Mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica se je letos prvič godil v Škofji Loki. V okviru Loškega umetniškega festivala oziroma LUFta se je zvrstilo pet predstav, ki jih je spremljalo več kot šeststo obiskovalcev. Na številnih prizoriščih v starem mestnem jedru so bile na ogled zanimive predstave, med njimi GUD Kranjski komedijanti – Volk in kozlički, Sam Sebastian – One magic cabaret, Gospod Buhtelj na vozlišču, Teater Polpet – Riba, Barabba – Klovn, ki je želel bruhati ogenj (klovnada) in voden pravljični zaključek na Kranclju. Po besedah LUFtarke Tine Vidovič so bili nastopajoči presenečeni nad obiskom in zelo zadovoljni. »Vse predstave so bile vrhunsko izvedene, kar je posledično pomenilo zelo dober odziv obiskovalcev. Klovn Barabba je po končanem šovu dejal, da je bil to letos zanj najboljši performans na Ani Desetnici. Bil je tako navdušen, da je ostal še na Grajski gostiji.« Na omenjenih predstavah je bilo približno šeststo obiskovalcev, kar je prijetno presenetilo tudi organizatorki Tino in Matejo Štruc: »Zastavili sva zelo zahteven in pomemben projekt. Upravičiti sva morali kakovost in dober sloves Ane Desetnice, kar ni vedno lahko. Ana Desetnica je letos praznovala polnoletnost, kar pomeni, da je zelo dobro sprejeta, zato naloga, katere predstave izbrati in jih tako ponuditi občinstvu Škofje Loke, ni bila najlažja. Izkazalo se je, da sva ponudili prave predstave; obiska je bilo kljub vroči soboti presenetljivo veliko. Dopoldanske uprizoritve so bile nabito polne otrok s starši, zvečer pa je bilo občinstvo nadvse raznoliko – od najmlajših do najstarejših. Ano Desetnico zelo dobro pozna veliko ljudi, zato sva zelo veseli, da nama jo LUFtna Ana je popestrila številne kotičke Škofje Loke. Na Blaževi ulici so nastopili GUD Kranjski komedijanti s predstavo Volk in kozlički. (Foto: Bojan Okorn) Sam Sebastian je očaral tako otroke kot njihove starše. (Foto: Bojan Okorn) Klovnada je obiskovalce do solz nasmejala. (Foto: Bojan Okorn) je uspelo pripeljati v Škofjo Loko. Mednarodni festival uličnega gledališča je po najinem mnenju dobro zLUFtal Škofjo Loko, zato LUFtno Ano z velikimi izzivi pričakujeva prihodnje leto.« Tina je večkrat poudarila, da je bilo z ekipo Ane Desetnice prav prijetno delati. Premierno je bila več kot očitno v Loki dobro sprejeta, zato se bosta potrudili, da v našem srednjeveškem mestu postane LUFtna Ana tradicija: »Nenazadnje smo postali del družine deset- 9 Teater Polpet – Riba (Foto: Bojan Okorn) ničarjev, saj je letos ta festival gostilo trinajst slovenskih mest. Želiva si, da tako tudi ostane in prihodnje leto bi želeli ponuditi še kaj več.« Katja Štucin Avgust 2015 Muzej je živa zgodba Osnovno poslanstvo Muzeja Železniki je pridobivanje, evidentiranje, hranjenje, raziskovanje in promoviranje gradiva lokalne zgodovine. S svojimi dejavnostmi, razstavami in muzejskimi delavnicami za otroke vzpostavlja vez med preteklostjo in sedanjostjo, ki jo skuša čim bolj približati najširši javnosti. V teh vročih poletnih dneh te ob vstopu v muzej prav prijetno objame hlad, ki blagodejno vpliva na pregreto glavo. V sprejemni sobi, kjer deluje tudi Turističnoinformacijski center pod vodstvom Nataše Habjan, sta me nasmejana pričakala kustosa Katja Mohorič Bonča in Jure Rejec. Bi najprej predstavila vajino delo v muzeju? Mogoče je res najboljše, da pričnemo kar s tem. Včasih naju namreč kdo vpraša, češ, kaj pa sploh počneta, kadar ni obiskovalcev (smeh). Sam muzej vodiva midva, ki sva tudi zaposlena v Javnem zavodu Ratitovec. Nataša vodi turistično pisarno, vendar smo kolegi in odlično sodelujemo ter se dopolnjujemo. Sicer pa sva vse – čistilka, kustos in oskrbnik. Vodenje skupin je, če se še tako čudno sliši, samo delček vseh dejavnosti, ki jih opravljava, predstavlja pa pomemben dejavnik, saj se tudi iz obiska financira obnova predmetov in tako se krog sklene. Včasih se je na razstavljenih predmetih naredil kak zaščitni premaz, v današnjih časih pa je to bolj komplicirano, uporablja se elektroerozija, laserji, tudi samo restavratorstvo je napredovalo, tako da se povezujeva s strokovnjaki, ki potem profesionalno opravijo nalogo. Kljub vsemu včasih še kje kaj sama zaščitiva, saj dnevno narediva obhod in iščeva skrite nevarnosti, ki grozijo razstavljenim eksponatom. Poleg tega je treba neprestano skrbeti za primerno temperaturo in vlažnost prostorov, tako da uravnavava temperaturo in prestavljava razvlažilce po muzeju in s tem ohranjava zadovoljive pogoje. Ko je poskrbljeno za varnost razstavljenih predmetov, se lahko posvetiva iskanju novih eksponatov. To je delo, ki se ne konča s koncem službe, temveč ga živiva praktično kar naprej. Včasih v trgovini ali kje drugje srečaš koga, za katerega veš, da ima doma nek predmet, ki bi ga bilo vredno ohraniti. Četudi predmet potem ni razstavljen v muzeju, je delo opravljeno, saj hramba predmetov doma in zavedanje o njihovi Obiskovalce najbolj navdušujeta železarstvo z maketami in čipkarstvo. (Foto: Igor Mohorič Bonča) vrednosti še kako pripomore h krepitvi lokalne identitete. Veliko energije vlagava tudi v vzgojo otrok, ki obiščejo naš muzej. S tem misliva na vzgojo v smislu obnašanja v muzejih nasploh. Vesela sva, kadar od kolegov muzealcev iz muzejev v Sloveniji dobiva informacijo, da so se otroci iz Železnikov res lepo obnašali in da imajo spoštljiv odnos do razstavljenih eksponatov. V času počitnic in Čipkarskih dni pripravimo muzejske delavnice za otroke, ki so zelo dobro obiskane. Nasploh je najino delo samoiniciativno, tako da je delovni dan v muzeju pester in daleč od tega, da bi se človek sploh imel priložnost dolgočasiti (smeh). Kdaj muzej obišče največ obiskovalcev? V pomladanskem in jesenskem času muzej obiskujejo predvsem organizirane skupine šolarjev, upokojencev, univerze za tretje življenjsko obdobje, razna društva. To je obdobje, ko je obiska največ. Pozimi vlada zatišje, individualni obiskovalci pa se razporedijo od pomladi do jeseni. Tudi teh je kar nekaj, razni izletniki in kolesarji, ki se ustavijo na poti. Odlično sodelujemo s turističnimi kmetijami, predvsem s Starega vrha, ki ob deževnih dnevih pošljejo svoje goste na ogled naših zbirk. Tudi ostali ponudniki z manjšimi turističnimi kapacitetami se zelo zanimajo za dodatno ponudbo, ki jo lahko nudijo svojim gostom in večinoma se pridejo kar sami 10 pozanimat in si ogledat muzej, da lahko gostom posredujejo čim več informacij. Pred letom smo uvedli izposojo koles, predvsem zato, da bi si gostje lahko ogledali kraj in se zapeljali še na druge konce doline. Mogoče bi se ob tej priložnosti dotaknila zaenkrat še neizpolnjene obljube, ki je ostala po prenovi trga pred plavžem: pogrešamo namreč označeno parkirišče za naše obiskovalce. Prej so se ustavili na makadamu pred plavžem, po prenovi pa je to nemogoče, tako da se žal veliko turistov odpelje mimo, saj nimajo možnosti parkiranja. prebivalcev. Razmišljamo tudi, da bi dodali nežne zvoke, recimo potrkavanja klekljev, ki bi še dodatno obogatili doživetje obiskovalcev. Prav tako bo treba razmisliti o dodatni zbirki. Do pred kratkim je namreč veljalo, da zgodovina železarstva v naših krajih sega do halštatske dobe, dokaza za to pa nismo imeli. Z odkritjem nahajališča na Štalci sta brata Andrej in Franci Bogataj osvetlila pomemben del zgodovine. Meniva, da si zasluži svoje mesto v muzeju. Muzej ne prikazuje samo starih predmetov in zgodovine, je živa zgodba, ki se nadgrajuje tudi v sedanjosti. Katere zbirke najbolj navdušijo? Misliva, da železarstvo z maketami in čipkarstvo še vedno prevladujeta. Prav vsi obiskovalci pa so navdušeni in izredno zadovoljni s tem, kar vidijo in slišijo, tako da nama to daje motivacijo za nadaljnje delo. Vesela sva tistih gostov, tudi tujcev, ki se v muzej vračajo in sprašujejo, če imamo kakšno novo zbirko. Žal nas pesti pomanjkanje prostora, vendar se kljub temu trudiva, da vnašava spremembe in novosti. Tako je že dalj časa v pripravi nova čipkarska zbirka, ki bo čez zimo dobila novo podobo. Pri projektu nas sodeluje več, tako da bo plod timskega dela. Ideja je, da bo to za obiskovalce malo bolj 'tiha soba', v kateri bodo lahko posedeli, prebrali kak zanimiv drobižek iz preteklosti, opazovali klekljane mojstrovine in se nasploh v duhu vrnili v čase, ko je ta dejavnost še živela v vsakdanu Odlično sodelujete tudi z Muzejskim društvom Železniki. Tako je. Člani Muzejskega društva so nama v veliko pomoč. Na mesečnih sestankih se ukreše veliko zanimivih idej, ki jih poizkušamo uresničiti. Ena takih je razstava ob dvestoti obletnici šolstva v Železnikih, kjer so člani društva po najboljših močeh pridobili predmete, ki so jih ljudje uporabljali v osnovnošolskih letih. V poštev je prišlo vse, kar jih spominja na šolo. Z veseljem poveva, da se je teh, tudi zelo starih predmetov, nabralo kar precej. Ob predmetih bo mogoče prebrati kratko zgodbico, ki se navezuje na določen eksponat, tako da bo razstava še posebej zanimiva. Zato vsi lepo vabljeni na odprtje, ki bo 25. septembra v galeriji Muzeja Železniki. Nina Drol Avgust 2015 S Familijo v Drugo perspektivo Izobraževalni in terapevtski center Familija je po Prtljagi preteklosti izdal že drugo zbirko avtobiografskih zgodb udeležencev programa projektno učenje za mlajše odrasle (PUM) z naslovom Druga perspektiva. Že samo ime pove, da so zgodbe mladih, ki so opustili šolanje in so trenutno brezposelni, predstavljene z več perspektiv. Tri mentorice programa Martina Guzelj, Maruša Bajt in Nina Zakotnik so v zbirko vtkale večletne izkušnje pri delu z mladimi pumovci. Njihove zgodbe so tako preplet celotnega cikla dosedanjega delovanja, izkušenj s trenutno skupino, zajemajo pa tudi refleksijo prihodnosti, začinjeno z nemočjo in upanjem. Dve stalni zunanji sodelavki, ki sta tudi vodili projekt, Anja Eržen in Saša Košenina, sta orisali svojo trenutno izkušnjo z mladimi v procesu kreativnega pisanja, pri čemer sta skozi lastno izpraševanje odstrli številna vprašanja, ki nakazujejo njuno celostno in neprecenljivo vpletenost v delo s skupino. Tukaj sta še prispevka dveh prostovoljk EVS, ki sta na PUM 'prileteli' tako rekoč naključno, a ker naključja ne obstajajo in za vse obstaja ključ, nam ga razkrivata skozi zgodbi v angleški različici. Neprecenljiva perspektiva pa so zgodbe sedemnajstih mladih. Gre za preplet zapisov, ki jim kraljujejo boleči udarci preteklosti, strahovi pred zavrnitvijo in neuspehom, odločitve, ki to niso, padci v brezizhodna brezna, beg pred realnostjo in vprašanja, ki ne najdejo odgovorov. Tisto, kar so želeli sporočiti bralcem, pa se razkriva v samem naslovu. Vedno obstaja tudi druga perspektiva. In naj ne bo na prvo žogo klišejska, z nalepko brezperspektivnega osipništva, obsojanja in krivde. Na te mlade je preprosto treba pogledati s perspektive, ki razkriva, da so sicer največkrat žrtve nesrečnega spleta okoliščin disfunkcionalnih družin, a so hkrati tudi prebojniki. Na vprašanje, kako se je rodila ideja za izdajo avtobiografskih zgodb, nam proces snovanja novih projektov v Familiji slikovito opiše Zakotnikova: »Martina pride z novo idejo, ki se mi vedno, ko jo opiše, zdi na meji neuresničljivega, tako kot je bila izdaja prve zbirke, ko PUM sploh še nismo imeli in smo izvajali modificiran program (Za pumovce brez loškega PUM). Vendar sem se po vseh teh letih že navadila Naslovnica Udeleženci loškega PUM so natisnili pretresljivo avtobiografsko zbirko zgodb Druga perspektiva. na to, zato ji več ne rečem, da sicer super, ampak... Skupaj smo se naučile, da dvom premagamo že v fazi snovanja. Ko se zgodi točka preloma, bom uporabila Martinin izraz, 'začutimo', da so se nam odprla ena od vrat. Ponavadi tista, na katera nismo računale. Novi projekti seveda prinesejo s sabo tudi številne stresne situacije, vendar pa je občutek, ko nam uspe nekaj novega, neprecenljiv. In to novo je lahko tisti moment, ko sestavimo kuhinjo, ki smo jo pripeljali iz Ikee; ko pridejo iz tiskarne škatle knjig, ki še dišijo po sveži barvi; ko odpremo kuverto, v kateri je pozitiven odgovor na razpis, ki smo ga pripravljale do zadnje minute; ko pridirja mladostnik, ki je na enem od izpitov, za katerega je bil prepričan, da ga ne bo šel delat, kaj šele, da ga bo naredil, dobil visoko oceno ...« Na vprašanje, ali lahko sedaj z vsako generacijo pumovcev pričakujemo novo zbirko, pa Guzeljeva pove, da so projekti, ki jih delajo, odvisni od številnih dejavnikov in da ničesar ne delajo na silo, ker bi morali, pač pa spontano, pri čemer je najvažnejše, da si puščajo odprte možnosti, zato se projekti velikokrat nadaljujejo tudi, ko so že 'zaključeni'. Tako kot je bilo branje avtobiografskih zgodb na vrtu Sokolskega doma. »Projekt Avtobiografsko, moja zgodba v besedi in sliki, smo uradno zaključili ob koncu leta z izdajo zbirke, vendar pa se pisanje kar ni in ni ustavilo. Nadaljevali smo z delavnicami kreativnega pisanja in literarnega ustvarjanja, zbirko smo predstavili tako na strokovnih srečanjih kakor tudi na družabnih dogodkih, na katerih smo bili prisotni, tako da smo odprti za prihodnje korake bodisi s to zbirko ali pa morebiti celo z novo,« doda Guzeljeva. O nadaljnjih projektih pa je nekoliko skrivnostna: »Kar se dodatno izobražujem in živim zasebno, prenašam tudi na profesionalno področje. Uporabnikom bomo tako prvič ponudili svetovalno terapevtsko delo v povezavi z osebnim trenerjem, kajti le delo na sebi, povezano s telesno vadbo, vodi v celostno spremembo življenjskega stila. V navezavi na PUM pa bomo največji poudarek namenili povečanju zaposljivosti mladih. Na tem po- dročju smo bili že letos izjemno uspešni, saj so se vsi, ki so aktivno pristopili k iskanju zaposlitve in z resnostjo sodelovali na delavnicah Zaposlim.se pod vodstvom izkušene mentorice Maruše Bajt, ki je bila ves čas v navezavi z delodajalci in je nekatere mladostnike celo spremljala na zaposlitveni intervju, dobili delo.« Po premisleku pa dodaja: »Seveda pa to še ni vse. Zanimajo nas številna področja in tako posledično število uporabnikov kot zaposlenih narašča. Tako smo imeli lani na PUM prvič čakalno vrsto in ves čas polno zasedeno skupino, v Mladinskem dnevnem centru Blok pa smo imeli vpise številnih mladih, tudi izven območja Trate. Letos sta se nam na novo pridružili dve izjemni sodelavki Saša Košenina in Tanja Gartner z odličnimi idejami, zato se vse skupaj in vsaka posebej veselimo, kaj dobrega nam bo prineslo novo šolsko leto.« Mi pa prav tako naslednjih intervjujev z dobrimi zgodbami. Konec koncev so vse avtobiografske. Klavdija Š. K. V najem damo dve pisarni na Mestnem trgu. 04/51 55 880 11 Avgust 2015 Nastaja najbolj zanimiva zbirka pri nas Kulturni center slikarjev Šubic je v svojih letih delovanja dodobra okrepil kulturni duh Poljanske doline. Za to je v veliki meri zaslužen upravitelj Boris Oblak, ki je vsem dogodkom in dogajanjem, ki jih pripravijo, predan z dušo in telesom. Kot nam je povedal Oblak, kulturni center, ki deluje v Šubičevi hiši, pravzaprav še ni zaživel v vsej polnosti, saj glavnino del tako v hiši kot pred njo šele zaključujejo. V treh sobah, ki so bile pred kratkim obnovljene skupaj z zajetno količino pohištva, brez dvoma nastaja ena najbolj zanimivih muzejskih zbirk pri nas. Kot pravi, so, kot že toliko let pred njimi slikarji Šubici, še vedno (in vedno znova) zaljubljeni v ustvarjalnost. Slednjo bodo na najbolj neposreden način delili z našimi obiskovalci, ki bodo postopke njihovega ustvarjanja lahko preizkusili tudi sami. In hkrati spoznali tudi kaj bolj modernega, recimo karikaturo v Aleji znamenitih Poljancev, na različnih delavnicah pa tudi sami premaknili meje svoje ustvarjalnosti. V treh letih kopica kakovostnih dogodkov S tem Oblak misli na razstave, ustvarjanje doma in v šoli. Velika spodbuda za delo so vsekakor šolarji – iz poljanske osnovne šole so redni gostje na vseh njihovih razstavah in delavnicah, kulturni dnevi so postali stalnica gorenjevaške šole, obiskujejo jih tudi Ločani ter vedno več šol iz vse Slovenije. Boris pravi, da drži obljubo: obisk Šubičeve hiše pomeni kulturno razsvetljujoč, ustvarjalno navdihujoč, po vzdušju pa res zelo sproščen kulturni dan, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Šubičeva hiša je z urejeno ploščadjo in stopniščem dobila novo podobo. delavnice, kulturne, glasbene in literarne večere. Najbolj unikaten in odmeven je bil zagotovo Festival karikatur, dogajanje, ki ima velik potencial in iz katerega lahko med vsemi vrstami turizma izhaja še ena – karikaturizem; izraz je skoval na odprtju razstave Festival karikatur septembra lani. 'Dežela ustvarjanja' To poletje kljub zaradi vseh obnov in postavljanja zbirke oziroma odpiranja Šubičeve hiše niso pozabili na ustvarjalne šolarje – 'Dežela ustvarjanja' jih do konca avgusta pričakuje vsako sredo ob pol desetih dopoldne, prvič jih je z ročno narejeno glasbo, drugič s šaljivo karikaturo, nadaljevali so z malo resnejšim slikarstvom in kiparstvom – slednje se bo najverjetneje nadaljevalo tudi avgusta (izdelki bodo predstavljeni na odprtju 8. septembra). Resda se je delavnic udeležilo manj otrok, kot so jih morda pričakovali, a so vsi z delavnic odšli zadovoljni, s kopico novih znanj v rokavu in velikim zagonom za Odprtje hiše bo septembra Poletje bo raznoliko predvsem za šolarje, a glavno pride septembra, z nizom dogodkov, ki bodo hišo končno tudi v celoti tudi odprli – Ex temporu Iveta Šubica v soboto, 5. septembra, in razstavi Preja pripoveduje v nedeljo, 6. septembra, sledi glavno odprtje v torek, 8. septembra, na obletnico smrti slikarja Jurija Šubica in hkrati obletnico slavnostnega odprtja Šubičeve spominske plošče v stari poljanski cerkvi. Plošča, ki jo v Cvetju v jeseni omeni celo sam Ivan Tavčar, bo prva stvar, ki bo pozdravila obiskovalca hiše. Odpiralni teden bodo v sodelovanju z Muzejskim društvom Škofja Loka v četrtek, 10. septembra, zaključili z Blaznikovim večerom, v njem pa predstavili pomembno delo slikarja Jurija Šubica v atenski Schliemannovi palači. Klara Mrak Boris Oblak, upravitelj Šubičeve hiše 12 Avgust 2015 Čipka spet krasila Železnike Vikend, ko v ospredje stopi čipka, je bil letos v znamenju pravega poletja. Kljub visokim temperaturam so že 53. Čipkarski dnevi privabili številne obiskovalce, ki so uživali ob pestrem dogajanju. Slovesno odprtje 53. Čipkarskih dni je bilo v četrtek, 16. julija 2015 v Kulturnem domu Železniki. Sledil je lovski večer v organizaciji Lovske družine Železniki. Obiskovalci so na dvorišču Lovskega doma lahko prisluhnili rogistom Lovske družine Selca, Lovskemu pevskemu zboru Škofja Loka in dalmatinski klapi Gallus. V soboto dopoldne so pred plavžem prišli na svoj račun najmlajši, ki so se na otroškem Živžavu nasmejali čarovniku Gregu in dežurnemu čarovniku Zdravku ter preizkusili svojo kreativnost na ustvarjalnih delavnicah. V popoldanskih urah so na razgretem nogometnem igrišču v streljanju na gol 'ledik' s 6 : 3 povedli proti 'oženjenim'. Ko je vročina nekoliko popustila, so si obiskovalci lahko ogledali novost letošnjega programa: košnjo travnika po starem za Špendalovo hišo Na plavžu, ki so jo pripravili v Kulturnoumetniškem društvu France Koblar. Celoten dogodek sta s pogovorom v plavžarskem narečju popestrili Tadeja Šuštar in Mateja Markelj, tako da je bilo smeha na pretek. Manjkalo ni niti tradicionalnih elementov, kot sta priljubljena predstavitev starega običaja pobiranja kranceljnov in prikaz kovanja žebljev. Dogajanje pred plavžem je popestril nastop Pihalnega orkestra Alples Železniki, večer pa se je prevesil v jutro ob zvokih skupine Špica. V nedeljo so v okviru Čipkarskih dni pripravili pohod po poteh rapalske meje na Soriški planini. V starem delu mesta pa je že v dopoldanskih urah potekala predstavitev domačih obrti, postavili so tudi stojnice, polne domačih dobrot in izdelkov. Popoldne je sledilo še spravilo sena na travniku za Špendalovo hišo, takoj zatem pa nastop Pihalnega orkestra Alples Železniki. Tradicionalno tekmovanje v klekljanju pred plavžem je bilo vzor predanosti in koncentracije. V tridesetih minutah je triindvajset učenk in učencev čipkarskih šol in šestnajst odraslih klekljaric moralo pokazati, kako spretni so njihovi prsti. Klekljarska komisija je nato pod drobnogled vzela tako izdelavo kot količino naklekljanega. Kot vsako leto pa so tudi letos potekala razna športna tekmovanja za zlato čipko. Prireditve so spremljale razstave na štirih lokacijah. V Kulturnem domu so na ogled postavili razstavo čipk klekljaric iz Železnikov in Koroške, čipko v steklu Nataše Markelj ter klekljani prt z morskimi motivi iz cerkve v Strunjanu, ki ga je klekljalo okoli štiristo klekljaric in predstavlja enega najlepših oltarnih prtov na Slovenskem. Predstavil se je tudi domači zlati inovator leta 2013, dr. Janez Benedičič. Galerija muzeja je gostila razstavo čipk učenk in učencev čipkarske šole, Meta Markelj pa je pripravila razstavo čipk, vdelanih v vsakdanja oblačila. Pr' Špendal je razstavljala klekljarica Majda Mikeln, v Lovskem domu pa Janko Kofler (gobeline z lovsko tematiko). Za veselo vzdušje pred plavžem so v nedeljo popoldne poskrbeli Okrogli muzikanti. Nina Drol Razstava v galeriji Muzeja Železniki Tradicionalno tekmovanje v klekljanju pred plavžem Tudi fantje klekljajo. Stojnice z domačimi dobrotami in izdelki 13 Avgust 2015 Zaradi nje vedno več Ločanov obvlada ruski jezik Ruska pevka, glasbenica, vodja pevske skupine Ruski talisman v Ruskem centru znanosti in kulture in predsednica Kulturno-umetniškega društva Talisman, Irina Guščina, že skoraj dvajset let živi v Škofji Loki, kjer med drugim poučuje ruščino. Veliko zanimanja za ta svetovni jezik je tudi med loškimi upokojenci v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje, s katerimi sogovornica načrtuje jesenski izlet v Sankt Petersburg. Irina je kmalu po slovenski osamosvojitvi s sedaj bivšim možem obiskala Slovenijo in se zaljubila v to deželo. V zadnjih dveh desetletjih sta kot glasbenika prepotovala skoraj celo Evropo, toda vedno sta se rada vračala v našo podalpsko državo in privlačno srednjeveško Loko, ki je postala njun drugi dom. Loške upokojenke navdušene nad njenim poučevanjem ruščine Val navdušenja nad melodičnim ruskim jezikom je očitno zajel tudi Slovence, ki smo sicer pregovorno znani po tem, da imamo posluh za tuje jezike, z ruščino pa nas povezujejo tudi slovanske korenine. Za njene tečajnike je učenje ruskega jezika prava poslastica, saj Irina ni običajna profesorica, ki bi svoje učence posadila v klop, jim na tablo pisala besede in naročila, naj se jih do naslednjič 'napiflajo' na pamet. Simpatična ambasadorka ruske kulture je razvila poseben način poučevanja, pri katerem slušatelji aktivno sodelujejo s plesom, petjem, gledališkimi vložki, recitali ruske poezije, torej pri učenju uporabljajo veliko čutil in se tako hitreje zapomnijo besede ter dobijo občutek za ta vedno bolj priljubljen jezik. »Moja prednost je, da sem študirala zborovsko petje in gledališko režijo, zato se name obračajo tudi nekateri slovenski igralci in pevci, ki pri svojem delu občasno uporabljajo ruščino,« je povedala znana šansonjerka, ki izhaja iz Samare, mesta v osrednjem delu evropske Rusije. Z loškimi upokojenci je postala tako dobra prijateljica, da načrtujejo izlet v Sankt Petersburg, z Irino pa nastopajo tudi na prireditvah v ljubljanskem Ruskem centru znanosti in kulture, ki so namenjene vsem ljubiteljem ruskega jezika in kulture. V ruskem jeziku beseda 'ponos' pomeni 'driska' »Vašo lepo deželico obiskuje vedno več ruskih turistov. Ko se Irina Guščina velja za eno največjih ambasadork ruske umetnosti v Sloveniji. (Foto: Andrej Žvan) Irina obožuje življenje, ker sledi svojemu srcu in počne tisto, kar jo veseli. pogovarjam z njimi, mi mnogi pravijo, da je zanje sanjska dežela. Všeč jim je neokrnjena narava, podnebje, ljudje, hrana. Pri vas imate vse, kar človek potrebuje za dušo in telo. Zelo pa se jim zdi smešna vaša reklama za neko slovensko pivo, ki govori o 'ponosu'. Ta beseda namreč v ruskem jeziku pomeni 'driska',« se je namuznila Irina ter ob tem dodala še eno nerodno povezavo med njenim rodnim jezikom in slovenskim: »Včasih me je voditeljica pred nastopom najavila s stavkom: 'Pozor, sedaj pa prihaja na oder …', ob čemer sem se zelo neprijetno počutila, saj beseda 'pozor' v ruščini pomeni 'sramota'.« Sicer pa je Irina po evropskih turnejah doživela še marsikaj bolj nenavadnega. Spominja se nastopov v Franciji, kjer je od domačinov dobila kar tri neposredne ženitvene ponudbe, pa čeprav je bilo snubcem jasno, da je poročena. »Ta nespoštljiv odnos francoskih moških mi ni bil všeč. Veliko rajši imam Slovence, ki se v tem pogledu precej lepše obnašajo. Vaši moški so v povprečju bolj družinski in manj konzervativni kot Rusi. Pri nekaterih Rusih namreč še vedno prevladuje miselnost, da je žena dobra zgolj za podporo možu in družinska opravila.« Slovenci v ruski savni pijani do onemoglosti Ruska lepotica je omenila tudi značilno gostoljubje svojih rojakov, ki obiskovalcem vedno postrežejo tako s hrano kot pijačo. »Med Slovenci velja stereotip, da so vsi Rusi pijanci, toda to ne drži. Oni ob dobri kapljici vedno tudi veliko pojedo, zato jim alkohol ne pride tako močno do živega kot recimo pri vas Slovencih, ki pogosto ob razposajeni družbi samo pijete,« je razložila Irina in v nadaljevanju omenila zgodbo iz 14 ruske savne, ki so jo obiskali nekateri njeni slovenski prijatelji. »V predprostoru so stregli s pijačo in hrano, toda Slovenci so zgolj srkali pivo in žgane pijače ter potem hodili v ogrevani prostor. Znano pa je, da v vročini alkohol bolj intenzivno deluje in prijatelji so bili tako pijani, da niso mogli sami oditi na letalo proti domu,« se z nasmeškom spominja Irina in doda, da v Rusiji preganjajo alkoholnega mačka s slanico iz kislega zelja in tabletami iz črnega oglja, ki so del vsake družinske lekarne. Damjan Likar Avgust 2015 Poslanstvo, ki objema dušo in jo hrani Zborovodjo in organista Antona Čadeža Žirovci poznajo tudi kot skrbnika bogate zapuščine znamenitega žirovskega skladatelja Antona Jobsta. Pravijo, da ima vsak zakaj svoj zato, pa me zanima, zakaj si se ti poleg redne službe podal še v glasbene vode? Kdaj si začutil, da je glasba tista, ki te privlači? Niti sam ne vem zagotovo, kako je prišlo do tega, prav gotovo pa bolj spontano kot načrtovano. Moj stari ata je bil odličen pevec in tudi harmoniko je igral. Ko sem bil še majhen, mi je kupil vsaj tri (majhne, papirnate) harmonike, ki sem jih zaradi neumorne vadbe uspešno uničil … V četrtem razredu osnovne šole so mnogi sošolci že igrali kitaro in tudi jaz sem jo želel. Doma so menili, da se mora tudi 'nekaj slišati', zato so predlagali harmoniko. Šel sem k Antonu Jobstu, ki je takrat edini v Žireh poučeval različna glasbila in – vzel me je za učenca. Ker mi je dobro šlo, sem spoznal, da imam tudi nekaj talenta. Na pobudo takratnega župnika Florijana Božnarja sem se začel učiti še klavir in glasbeno teorijo, potem pa sem izobraževanje nadaljeval na Orglarski šoli v Ljubljani. Ko je Jobst umrl, sem (tudi na njegovo željo, bil sem namreč edini, ki ga je spustil za žirovske orgle, nad katerimi je bedel vse življenje) prevzel še cerkveni zbor, skrb za orgle, notni arhiv in kor … In glasba je tako postala vsakodnevna spremljevalka. Vse skupaj sem vedno razumel kot veliko obveznost in tudi zaradi tega se je bilo in se je še treba marsikdaj marsičemu odpovedati. V glasbene vode se je podala tudi ena tvojih hčera. Velja, da zgledi vlečejo? Verjetno to drži. Vpisali smo jo v glasbeno šolo in potem je stvar stekla; za seboj ima že šest letnikov klavirja, končala je štiri letnike orgel in diplomirala na Akademiji za glasbo. Če je to posledica vsaj majhnega zgleda, sem vesel. Se še spomniš začetkov, ko si prvič sedel na stol na koru in zaigral na orgle? Glede na to, da so bili Žirovci navajeni Jobsta, jih je bilo težko prepričati, da si ravno tako dober, kot je bil on? Iskreno povedano, moja glasbena pot ima dva začetka: prvič sem sedel za orgle in igral pri maši za ljudsko petje v soboto, 11. januarja žirovskem koru, potem pa sem prevzel in še nadaljujem njegovo delo. Lahko rečem, da se ga najbolj spominjam po njegovih lastnostih, ki so danes, na žalost, vse manj prisotne – točnost, skrb in predanost delu, ki se ga lotimo. Jobst je bil vedno točen, naj je šlo za vaje ali za zmenek. Bil je predan delu, ki ga je opravljal. Ni bilo pomembno, ali je šlo za cerkveno ali posvetno stvar, delo je vedno opravil maksimalno, po najboljših močeh. Bil je duša glasbenega življenja na Žirovskem. Ko se je pred leti pristopilo k obnovi znamenitih Milavčevih orgel v Žireh, je Škofijska komisija za orgle pri predhodnem ogledu ugotovila, da tako ohranjenih orgel v ljubljanski nadškofiji še niso videli, za kar se imamo zahvaliti tudi Antonu Jobstu. Predvsem pa ga je bilo zanimivo opazovati, ko je igral na orgle. Sedel je vzravnano, glavo je imel rahlo nagnjeno nazaj, na obrazu se mu je videlo, da je nekje daleč v svojem svetu, ko je iskal akorde in harmonije, nezavedno je mrmral in tako še z glasom spremljal zvok, ki se je širil iz orgelskih piščali pod visokim obokom žirovske cerkve. Anton skupaj s hčerko Tino (Foto: Viktor, Žiri) 1975. Bilo je zelo mrzlo, meni pa je bilo vroče od treme, od tega, kaj bodo ljudje rekli. A bili so zadovoljni, župnik Božnar pa me je vzpodbujal, naj vztrajam – in potem sem začel redno igrati pri delavniških mašah, nedelje pa so bile rezervirane za mojega učitelja Jobsta. Od te sobote naprej tudi štejem leta 'za delovno dobo organista' – zneslo jih je že dobrih štirideset! Drugi začetek se tiče sodelovanja pri cerkvenem zboru. Začelo se je zelo zanimivo: srednješolci smo takrat že peli pri zboru odraslih in neke nedelje Jobsta zaradi bolezni ni bilo na kor. Pevci smo modrovali, kaj storiti, pa se je Lovro Možina (dolgoletni izkušeni basist) obrnil k meni, mi rekel, naj se usedem za orgle, odprl pesmarico, malo pobrskal, izbral pesem in mi namignil: »Ti igraj, note poznaš, mi bomo pa peli.« To pa je bil šok! Vsak, ki se kolikor toliko spozna na glasbo, ve, da se usesti in igrati pesem, ki je še nikoli prej nisi videl, ni preprosto …, ampak smo jo kar dobro zvozili, pevci so bili zadovoljni. Sčasoma sem spoznal, da mogoče le drži, da mi je bilo nekaj talenta podarjenega, pri glasbi se pač vsega ne da naučiti. »Je treba tudi slišat',« kot je Jobst velikokrat rekel. Po njegovi smrti sem prevzel zbor in nadaljeval še z zborovodstvom, ne samo z orglanjem. V Žireh so se pod tvojim budnim očesom v sklopu praznovanja stote obletnice postavitve Milavčevih orgel v Žireh in stodvajsete obletnice rojstva organista, zborovodja in skladatelja Antona Jobsta, ki je v kraju deloval skoraj sedemdeset let, zvrstili številni dogodki. Orgle so Milavčevo zadnje delo, sedemintridesete po Poznal si ga osebno. Kakšni so tvoji spomini nanj? Jobsta sem zelo dobro poznal, nenazadnje sem bil njegov učenec, nekaj časa sva skupaj delovala na 15 vrsti, in druge največje v njegovem opusu, takoj za orglami v ljubljanski stolnici. So res tako izjemne, kot se govori? Nekaj posebnega so! Preizkušam jih vsako nedeljo pa tudi vmes, vsak konec tedna grem samo zato na kor, da pogledam, če je z njimi vse v redu, če ima motor ventilatorja dovolj olja, bedim nad tem, da se ne bi kje slučajno pojavila črvivost …, poleti kontroliram vodo v orgelskih omarah, v posebnih bazenčkih, da izhlapeva, ker se ob vročem vremenu les in usnje ne smeta 'usušiti'. Ja, orgle so res dobro ohranjene! Na njih je praktično mogoče igrati vso orgelsko literaturo, ker imajo romantično dispozicijo (nabor registrov), so pa še toliko bolj primerne za tovrstne skladbe. Vodiš tudi Cerkveni mešani pevski zbor Antona Jobsta. Ne tako dolgo nazaj je bila prav ta plat kulturnega utripa kraja bolj izrazita? Ker je bil Anton Jobst odličen zborovodja, je praktično vodil vse zbore v kraju, zato je bilo zborovstvo tako razširjeno. Žal so danes drugačni časi, tovrstna zagnanost je minila, v Žireh obstajata samo dva odrasla zbora: MoPZ Alpina in CMePZ Anton Jobst. Slednji je začasno moral prekiniti delovanje, prav zaradi pomanjkanja pevcev. Upam, da bomo jeseni uspeli pridobiti kaj novih pevk in pevcev, da bomo lahko nadaljevali več kot stoletno cerkveno zborovsko tradicijo, sicer bo Anton Jobst s svojim delom začel počasi izginjati iz našega zavedanja … Milena Miklavčič Avgust 2015 Ko nered pušča ustvarjalne sledi Da v Sorici piha ugoden veter, ki v prebivalcih vzbuja navdih in kreativnost na najrazličnejših področjih, priča tudi bodoči akademski slikar, Mohor Kejžar, ki je prav v teh dneh stopil na samostojno ustvarjalno pot. Si eden tistih, ki že od malih nog vedo, kaj bodo počeli, ko odrastejo? Recimo. Sprva še nisem vedel, kaj naj počnem nadaljnjih osemdeset let, zato sem se po končani osnovni šoli vpisal na Gimnazijo Škofja Loka. V jezikovni oddelek, kjer je manj matematike. V srednješolskem obdobju je želja po slikanju in ustvarjanju postajala vedno izrazitejša. Na koncu so se profesorji na gimnaziji kar sprijaznili z mojimi poslikanimi zvezki, pravzaprav sem namesto učbenikov na klopi ponavadi imel zvezek za risanje. Po končani gimnaziji pa sem imel že jasno vizijo, da se vpišem na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in to mi je v prvem poizkusu tudi uspelo, kar je bila zame samo še potrditev, da je odločitev pravilna. Kaj ti je dal študij na akademiji? Mislim, da vsak študent doživi akademijo na svojevrsten način. Nisem užival samo v spoznavanju likovnih tehnik in teorije, ampak tudi v ustvarjalnem okolju in kreativnem neredu, ki je vladal v ateljejih. Tako je še dandanes in vonj po terpentinu, ki se uporablja pri slikanju z oljnimi barvami, mi predstavlja tisti pristen, slikarski vonj, ki v meni prebudi navdih in odpre vrata v svet zaznav in občutij, ki jih nato preslikam na platno. Zato je oljna tehnika moja najljubša, tu res uživam in dam duška umetniškemu izražanju brez kakršnih koli omejitev. Sicer pa med mojimi deli ni veliko pejsažev, rad se namreč posvetim enemu objektu, ki ga postavim v prvi plan in ga dodelam, nanos barv v ozadju pa je zabrisan, ne- Mohor Kejžar določen, ampak daleč od tega, da bi bil nepomemben. V juniju je bila v Dvorani Ivana Groharja v Sorici na ogled moja prva samostojna razstava. Upam, da ji čim prej sledi še katera. Doprsni portret Tjaše, računalniška grafika, 2015 (Foto: Mohor Kejžar) Karikatura Luka, računalniška grafika, 2013 (Foto: Mohor Kejžar) poprimem za vsako orodje, ki za sabo pušča sled. tipathy, ki sicer šteje štiri člane. Posneli smo tudi demo plošček s tremi komadi, imenovan Demonstration of Decay. Ni izšel uradno in ga je možno dobiti samo, če se člani skupine tako odločimo (smeh). Bil sem tudi soorganizator že drugega VelikoNočnega koncerta, ki se je zgodil 24. in 25. julija na Soriški planini. Na samem dogodku sem povezoval program, sicer pa sem bil zadolžen za grafično podobo. Tvoja posebna ljubezen so tatuji. Tako je. Tetovaža mi je zelo ljuba, tako zelo, da bom v Sorici odprl tudi studio za tetovažo (smeh). Prvi tatu sem si naredil že v osnovni šoli s šestilom in tinto. Do sedaj sem naredil kar nekaj tatujev, predvsem prijateljem, seveda. Samo človeško telo se mi zdi zelo zanimivo 'platno' za kreacije. Na temo samotetovaže pripravljam tudi diplomsko nalogo na akademiji. Večina motivov je avtorskih in v tej smeri nameravam delati tudi naprej. Idej je ogromno in prihajajo sproti, tako da ni bojazni, da mi jih zmanjka. Praviš, da se lotiš prav vsega … Res, da je oljna tehnika tista za dušo, vendar je samo slikarstvo precej trd in suh kruh. Zato se lotevam najrazličnejših stvari, kar pač pride na pot. Pomembno je, da se izziva ne ustrašiš. Vedno poizkušam dati vse od sebe in na tak nenačrtovan način je nastalo že precej del. Nazadnje mi je pot prekrižal izziv, naj na stene sob prenovljenega gostišča Macesen v Sorici naslikam motive iz okolice. Mislim, da je bila to krasna ideja, saj poslikave vnesejo v ambient nek 'podaljšek' sveta, v katerem se gostišče dejansko nahaja. Sicer pa se lotevam najrazličnejših tehnik, od airbrusha in pirografije do računalniške grafike, s čimer sedaj izdelujem skice in karikature. Skratka, Udejstvuješ se tudi na glasbenem področju. Glasba zame ni nič manj pomembna kot likovna dejavnost, mi pa mogoče manjka teoretična podlaga. Trenutno sem vokalist death metal zasedbe Articulation of An- Kvadriptih Poroka, olje/platno 4 x (80 x 60), 2014 (Foto: Mohor Kejžar) 16 Idej ti torej ne zmanjka. Kakšni so tvoji načrti za naprej? Trenutno kaže dobro. Končno sem opustil delo v kovinarski industriji in se lahko posvečam zgolj lastnemu ustvarjanju. Veliko dela bo s studiem za tetoviranje, nad studiem nameravam urediti slikarski atelje, tako da se bom preizkusil tudi v gradbenih vodah (smeh). Na splošno pa nisem pristaš velikih načrtov, saj imajo le-ti neko grozno tendenco, da se sfižijo, novi izzivi pa vedno prihajajo sproti. Nina Drol Avgust 2015 Likovna avantgarda na Loškem gradu V Loškem muzeju z razstavo Černigoj/Teater predstavljajo slovenskega likovnega avantgardista in konstruktivista Avgusta Černigoja, ki je kot edini Slovenec krajši čas obiskoval znamenito nemško umetniško šolo Bauhaus. Ustvarjalcem razstave je uspelo ugotoviti tudi podrobnosti glede trajanja Černigojevega študija v Nemčiji. Krajše obiskovanje Bauhausa Das Staatliche Bauhaus Weimar (Državni Bauhaus Weimar) je bil ustanovljen leta 1919. Med letoma 1925 in 1932 je šola delovala v Dessau, zaključila pa se je leta 1933 v Berlinu. »S svojim progresivnim programom je hkrati predstavljala močno evropsko gibanje zgodovinske avantgarde ter sooblikovala nadaljnji tok moderne umetnosti,« pravi kustosinja razstave Barbara Sterle Vurnik. Černigoj, ki se je rodil leta 1898 v Trstu in umrl leta 1985 v Sežani, velja za edinega slovenskega umetnika, ki je obiskoval to znamenito mednarodno šolo za arhitekturo, oblikovanje in vizualno umetnost. Obiskovanje Bauhausa je Černigoj potrdil že v svojih intervjujih, ni pa povedal, koliko časa je trajal njegov študij v Weimarju. Ustvarjalci razstave so ugotovili, da zaradi finančne stiske predavanj Nagyja in Kandinskega ni poslušal dolgo. »Čas njegovega študija na Bauhausu je bil vendarle precej krajši, kot se je sprva domnevalo,« razlaga Sterle Vurnikova. Černigojev manj znani opus 29. januarja 1924 so Černigoja poskusno sprejeli na šolo, že 5. februarja istega leta pa je ta vodstvu šole pisno sporočil, da zapušča Nemčijo. Ne glede na njegovo kratko bivanje v Weimarju Barbara Škofji Loki,« pojasnjuje direktorica Loškega muzeja Jana Mlakar. Ustvarjal je tudi v Škofji Loki Rekonstrukcije Černigojevih osnutkov kostumov, v ozadju pa umetnikov scenski osnutek za neznano delo (Foto: L. M.) Sterle Vurnik poudarja, da je bil umetnik s svojimi deli in dosežki nedvomno bauhausovec. »Černigoj je takrat, kot je sam rekel, resda zapustil Bauhaus fizično, v njem pa je vendarle živel dalje, do konca svojega ustvarjanja,« pravi Sterle Vurnikova in doda, da je moral za sprejem v šolo prepričati tamkajšnje profesorje. Umetnika v Loškem muzeju tokrat predstavljajo z njegovim manj znanim umetniškim opusom. »Na tokratni razstavi Černigoja predstavljamo s stvaritvami za teater, z dokumenti in deli, vezanimi predvsem na obdobje med letoma 1921 in 1935, z nekaterimi deli iz osemdesetih let in deli, ki so nastala v času njegovega bivanja v Upodobitvi Cankarjevega trga (levo) in hiše na Mestnem trgu (desno). Razstava Černigoj/Teater bo v Loškem muzeju na ogled do 15. februarja 2016. (Foto: L. M.) 17 Tri razstavljene risbe prikazujejo tudi Škofjo Loko, kjer je Černigoj v času prve svetovne vojne služil kot vojak in kjer je leta 1974 sodeloval na Groharjevi koloniji. Na njej je narisal barvne risbe Cankarjevega trga, hiše na Mestnem trgu in omizja pri kavarni Homan. Z razstavo v Loškem muzeju zaključujejo mednarodni projekt Bauhaus – Baunet, ki se je financiral tudi z evropskimi sredstvi in pri katerem so sodelovali še muzeji in akademije iz Gradca, Zagreba in Sarajeva. »Ponosna sem, da je prav Loški muzej sodeloval pri projektu, ki je Slovenijo umestil na zemljevid evropske avantgarde,« je zadovoljna Jana Mlakar. Luka Mlakar Avgust 2015 Mladi umetniki V Škofji Loki je ogromno mladih umetnikov, ki delujejo na številnih področjih, med njimi glasbeniki, likovni ustvarjalci, fotografi, pisatelji, gledališčniki, filmski ustvarjalci, oblikovalci itd. Mnoge smo v Loškem utripu že predstavili in zagotovo mnoge še bomo. Tokrat smo le nekatere med njimi prosili za kratek oris, saj je njihova ustvarjalnost neskončna, kljub temu da so takorekoč na začetku svoje umetniške poti. Ana Julija Mlejnik (Foto: Janez Pelko) Glasbenica Ana Julija Mlejnik sicer prihaja s Spodnjega trga, vendar trenutno večino časa preživi v Bruslju, kjer študira. Na Kraljevem konservatoriju pripravlja magisterij iz študija violine pri svetovno priznani violinistki in zmagovalki tekmovanja kraljice Elizabete, prof. Yuzuko Horigome. Pred tem je opravila diplomo na Akademiji za glasbo pri prof. Gorjanu Košuti. »Rada veliko koncertiram, večkrat sem že nastopila solo z orkestrom,« pove Ana, ki igra na violino škofjeloškega izdelovalca Daniela Muska. Skromno doda, da je na tekmovanju v Genovi osvojila prvo nagrado. »Trenutno se najbolj veselim poletne šole v Cambridgeu, za katero sem morala opraviti sprejemni izpit, saj se tam zbirajo najboljši svetovni mladi violinisti.« Andraž Gartner (Foto: Jana Šnuderl) ljanju lesa.« Med drugim je letos sodelovala pri ustvarjanju 'stop motion' animacije Veni, vidi, vici pri produkciji Zvviks. »Umetnost je zame ustvarjanje v vsakdanjih situacijah. Moje tovrstno izražanje temelji na barvni sinesteziji, ki me spremlja že od malega, zato je prisoten močan poudarek barv,« pojasnjuje Alenka. Svoje izobraževanje želi nadaljevati na likovni pedagogiki, saj bi tako lahko povezala ustvarjanje in delo z otroki. Že vrsto let namreč sodeluje pri vodenju otroških delavnic, pri čemer zelo uživa. Andraž Gartner, šestindvajsetletnik iz Reteč, je samostojno glasbeno pot z ustvarjanjem avtorske glasbe začel leta 2008. Konec septembra 2013 je izdal glasbeni prvenec v italijanskem jeziku, trenutno pa zaključujejo drugo ploščo oziroma prvo v slovenskem jeziku. »Tekmovanj in festivalov se ne udeležujem. Kot pravi kolega Matija Krečič: 'Za svoje delo nisem bil nikdar niti nagrajen niti kaznovan.' Med svoje uspehe štejem ustvarjanje glasbe, predvsem pa sodelovanja z glasbeniki, saj so med njimi zveneča glasbena imena,« na kratko pove Andraž, čigar umetniško ime je Canegatto. svoj prvi single. Trenutno nabirajo kilometrino z igranjem po lokalnih klubih, jeseni pa se obeta nekaj koncertov na širšem območju Slovenije. Ema Nunar (Foto: Tit Nešović) Attic Mist (Foto: Nace Tomat) Attic Mist je petčlanska glasbena zasedba iz Škofje Loke. »Za groove poskrbita Zala Janežič na bobnih in basist Amadei Šaršanski, melodičnost komadov ustvarita kitarista Matija Veber in Luka Nunar, vse skupaj pa obogati Maja Vene s svojim čistim in prodornim vokalom, ki sicer ni ravno značilen za hard rock, a ravno to daje skupini povsem unikaten zvok.« Kljub raznolikemu glasbenemu ozadju (thrash metal, jazz, klasika, rock in punk) so našli skupno pot v igranju hard rocka s prizvokom bluesa in funka. V trenutni zasedbi obstajajo od decembra 2014, skupina pa je bila zasnovana pol leta prej. Začeli so s preigravanjem priredb, ker pa njihova želja ni postati 'tribute band', so se preusmerili v pisanje avtorskih skladb. Julija 2015 so se odpravili v studio, kjer snemajo Alenka Žumer, avtoportet v stilu pop art Alenka Žumer je stara devetnajst let, umetnost pa jo spremlja že od malega. Začela je z risanjem, kasneje pa se je našla v slikanju z akrili, kar ji je še danes najljubše. Zaključila je Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, kjer je obiskovala umetniško gimnazijo, vzporedno pa še oddelek fotografski tehnik. »Fotografija mi je zaenkrat najbolj všeč v vsakdanjem življenju, kjer želim ujeti spontane momente. Nekaj let sem fotografirala za Rdečo ostrigo in enkrat za festival Sajeta.« Zadnja leta je preizkušala tudi glino. »Rada ustvarjam v različnih tehnikah, šivam, rišem v tehniki flomastrov, želim pa se preizkusiti tudi v rez18 Ema Nunar šteje dvaindvajset pomladi in obožuje likovno umetnost. Želja po likovnem izražanju jo je najprej vodila na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, kjer je obiskovala oddelek za modno oblikovanje. Srednjo šolo je zaključila z modno revijo na temo Linija, kjer je predstavila svojo zaključno nalogo. Potem se je odločala med študijem umetnostne zgodovine ter likovne pedagogike in se odločila za slednjo, tako da jo med študijskim letom lahko najdete v ateljejih na Pedagoški fakulteti. »Ja, jaz sem tista v modri majici, ki se skriva za ogromno desko, prislonjeno na 'štafelaj' oz. slikarsko stojalo,« pravi in dodaja, da se najbolj najde v risanju ali slikanju, zelo blizu pa ji je tudi grafika. »Raje rišem ali slikam na velike formate, hkrati pa čakam na trenutek, ko si bom upala narediti grafiko večjih dimenzij. Kot bodoča učiteljica likovne umetnosti sem si nekaj izkušenj že nabrala v zadnjih dveh letih, ko sem vodila otroške likovne delavnice v Ateljeju CLOBB v Škofji Loki.« Sicer se je v začetku julija 2015 že tretje leto udeležila slikarske kolonije Sorško polje. Letošnja razstava bo na ogled v knjižnici v Medvodah do 20. avgusta letos. V Avgust 2015 prihodnosti želi pridobiti znanje s področja grafičnega oblikovanja in fotografije ter odkriti nove kotičke sveta. Največji vir inspiracije pri ustvarjanju ji namreč dajejo novi kraji, narava in kultura. Dvaindvajsetletni Johan Dagarin z Mestnega trga, ki se trenutno največ ukvarja s sitotiskom, predvsem s tiskom na tekstil, je bil pri svoji predstavitvi kratek in jedrnat: »Ukvarjam se s 'stop-motion' animacijo. Blizu so mi predvsem tehnične/likovne aplikacije, med njimi scenografija, izdelovanje priročnih predmetov in ilustracija. Moj cilj oziroma ambicija je postati filmski scenograf v tujini.« bližno trideset vlog bi lahko takole čez palec preštel. Nekaj sem jih nanizal tudi v bližnjih kulturnih društvih,« pripoveduje Jan, ki se lahko pohvali tudi z nagrado za najboljšo moško stransko vlogo na Srečanju gorenjskih komedijantov na Dobu za lik Tončka v Matičku se ženi v izvedbi KUD Sveti Duh. Igranje pa ni edina Janova stran, od leta 2010 poje tudi drugi bas v Škofjeloškem oktetu. Ob tem vodi oziroma povezuje koncerte in razne prireditve. Godešiča, je diplomirana grafična oblikovalka in ilustratorka. Z odliko in kot najboljša študentka v letniku je lani zaključila študij na britanski De Montfort University. »V času študija sem prejela številne britanske nagrade ter bila prejemnica štipendije Ministrstva za kulturo,« izpostavi Vida, ki je trenutno kot oblikovalka zaposlena v oglaševalski agenciji, zraven pa redno ustvarja za lastne projekte, pri katerih se v nežnih odtenkih vedno prepletata ilustracija in ročna tipografija. Katja Štucin K sodelovanju vabimo dopisnike iz Selške in Poljanske doline in novinarja/novinarko. Jan Bertoncelj v predstavi Loškega odra (Foto: Aljaž Hafner) Jan Bertoncelj je diplomiran novinar in trenutno piše magisterij, sicer pa se lahko pri svojih štiriindvajsetih letih pohvali s številnimi igralskimi kreacijami. » Na loškem odru igram od sedmega leta, pri- Vida Igličar Vida Igličar, triindvajsetletnica z Johan med ustvarjanjem 19 Kontakt: [email protected] Avgust 2015 Je recesije v Sloveniji že konec? Senada Ičanovič: »Ni je še konec. Cene gredo še naprej gor, čeprav se včasih zdi, da za malo, ampak to se nabere, če ne delaš in živiš od invalidnine kot na primer jaz. Plače pa bodisi ostajajo iste bodisi gredo dol. To je polomija.« Špela Dolenc: »Glede na to, da služb ni, bolj ne kot ja. Mladi, ki končajo fakulteto, ne dobijo zaposlitve. Imam sestro, ki je ravno naredila magisterij, pa ne dobi službe. Veliko takih še poznam. Za mlade se recesija še nekaj časa ne bo končala.« Lucija Repanšek: »To je stanje, ki bo verjetno postalo realno. Recesije ne bo, sčasoma pa bomo ugotovili, da tako pač je in da je treba delati, če želiš živeti. Pričakovali smo, da bo kar raslo in raslo v nebo, ampak nekje se pač ustavi. Zdaj je verjetno to že to.« Mišo Zečevič: »Za ene ljudi recesija je, za druge je ni. Tisti, ki se s tem obremenjujejo, so v recesiji, tisti, ki gredo naprej in se trudijo, pa niso več. Če se potrudiš, ti danes lahko vse uspe, če pa jamraš in govoriš, da nič ne moreš, potem ti pa na žalost ne bo uspelo.« Milan Črček: »Zdaj bomo šele začeli varčevati. Naši dolgovi še ne bodo tako kmalu poplačani. Nekateri upokojenci komaj živijo iz meseca v mesec s štiristo evri pokojnine. Delavci nimajo služb, nekateri od tistih, ki delajo, tudi ne dobijo plačila ali pa dolgo čakajo nanj.« Slavica Djorović: »Kaže, da je bo kmalu konec. Malo več je zaposlovanja, malo več je optimizma med ljudmi, vsaj zdi se mi, morda se motim. Sama vsako stvar obrnem na pozitivno. Tudi v najhujši krizi je treba gledati optimistično in potem se stvari obrnejo na bolje.« Luka Mlakar 20 Avgust 2015 Kakšen je vaš prvi vtis ob obisku Škofje Loke? Vladimir, Izrael: »Škofja Loka je zelo lepo in staro mesto, čeprav si z družino še nismo ogledali vseh mestnih znamenitosti. Toda tisto, kar smo videli doslej, je čudovit srednjeveški slog, ob katerem začutiš preteklost. Nenavadno je videti sodobne ljudi med starimi zgradbami.« Lena, Nemčija: »Augsburg, od koder prihajam, je v primerjavi s Škofjo Loko videti veliko bolj popoln, morda celo pretirano čist in urejen. Mesta na Bavarskem so kot nekakšni mali Disneylandi, medtem ko je Škofja Loka videti kot normalno poseljeno mesto in to mi je všeč.« Aleksandra, Poljska: »Bila sem presenečena, da imate v Sloveniji kraj, kot je Škofja Loka. Všeč mi je, ker je mesto lepo ohranjeno, čisto in ker je povsod veliko rož. Ljudje so zelo prijazni, z njimi ni težko komunicirati. Ko sem šla v trgovino, mi je neka gospa dala veliko informacij, kar je Ilya, Rusija: »Za Škofjo Loko smo s prijatelji izvedeli med obiskom Ljubljane. Trenutno si na našem potovanju po Evropi ogledujemo stara evropska mesta z ozkimi tlakovanimi uličicami in Škofja Loka je videti natanko tako. Po obisku Slovaške in Madžarske prvič vidimo tudi gore in veliko lepih hribov.« bilo zelo prijazno od nje.« Mariusz, Poljska: »Nisem si še ogledal celotnega mesta, ampak Škofja Loka se mi zdi kul. Vse je zelo lepo, še posebej grad na hribu, ki ponuja lep razgled na pokrajino. V mestu si bom ogledal še stare cerkve, samostan, stare ozke ulice in v miru spil kavo na glavnem trgu.« Francisco, Španija: »V primerjavi s Prago, kjer živim z družino, je Škofja Loka manjša, manj znana in manj oblegana. Če greš v Prago, ti vsi govorijo, kaj si moraš ogledati, sem pa lahko prideš brez pričakovanj. Mesto je videti, kot da v sebi skriva skrivnosti, ki jih moramo še odkriti.« Luka Mlakar S plini Messer do čistejšega okolja Uporaba CO2 namesto kemikalij je cenejša, hitrejša, bolj kakovostna in ekološka. Želite v vašem podjetju močno zmanjšati stroške obratovanja in vzdrževanja s peskanjem s suhim ledom? Želite optimizirati stroške s CO2? Vas zanima, kako lahko preprečite nabiranje vodnega kamna v cevovodih ali črpalkah s cenejšim načinom, ki je hkrati še ekološko manj sporen kot kemikalije in prav tako preprečuje blokiranje črpalke? Imate v podjetju odpadne alkalne vode, ki jih morate pred izpustom očistiti in nevtralizirati? Kje vse se uporablja CO2? V avtomobilski industriji, jeklarstvu, okoljskem inženirstvu, proizvodnji hrane in pijač, gradbeništvu, metalurgiji, pri obdelavi stekla in keramike, proizvodnji medicinskih in farmacevtskih izdelkov, v kemični industriji, papirni industriji, pri črpanju termalne vode, odpadne industrijske vode, odstranjevanju laka, čiščenju strojev, … Strokovnjak za področje ekologije: Izidor Gostinčar, 051 339 986, [email protected] 21 www.messer.si Avgust 2015 Nova priložnost za ljudi z motnjo v duševnem razvoju Ste že obiskali gostilnico Druga violina v Ljubljani? Na Starem trgu se nahaja in morda vas bo presenetilo, ko vam bodo v njej postregli ljudje z motnjo v duševnem razvoju; tudi zaradi tega je postala prava ljubljanska znamenitost. Idejo in navdih, da bi lokal v tej maniri odprli tudi v Škofji Loki, je predsednik društva Sožitje Škofja Loka, Marko Mohorič, dobil prav v tej gostilnici. Marko Mohorič, lahko podate nekaj osnovnih informacij o delovanju društva Sožitje v Škofji Loki? Društvo Sožitje na Škofjeloškem deluje že sedeminštirideset let, trenutno ima tristo petnajst članov, od tega jih ima sto šestintrideset motnjo v duševnem razvoju. Naša največja vsakodnevna dejavnost je prevoz oseb od vrat do vrat, zaposlenih je pet oseb, vsak dan devetdeset uporabnikov razvozimo v varstveno-delovni center (VDC), šolo, razvojni oddelek vrtca, pa tudi v kranjska Korak in Sonček. Organiziramo še ostale dejavnosti, od športnih (uporabniki sodelujejo tudi v okviru specialne olimpijade) do kluba staršev, folklorne skupine. Za uporabnike in starše vsako leto priredimo piknik, vikend seminar, novoletno srečanje in drugo. V zadnjem času se srečujemo s staranjem uporabnikov; z načinom življenja se je starost oseb z motnjo v duševnem razvoju precej zvišala. Vaše dejavnosti ste se odločili še razširiti? Osnovna ideja je, da bi skupaj s starši uporabnikov naredili nekaj novega na področju deinstitu- strežbe. Glavna namena tovrstne gostilne sta pridobitev delovnih navad in popolna vključenost v okolje. Največ, kar si želimo doseči, je to, da bi bili predsodki do oseb z motnjo v duševnem razvoju popolnoma razbiti. Predsednik društva Sožitje Škofja Loka, Marko Mohorič cionalizacije teh oseb. Poizkusili bomo narediti spremembe v smeri, da uporabnikom ne bi bilo treba vsak dan hoditi v VDC, ampak med ljudi ali v naravo. Temu v našem društvu sledimo zaradi tega, ker so v Sloveniji čakalne vrste za VDC dolge, tako je tudi v Škofji Loki. Uporabniki se namreč lahko šolajo najdlje do šestindvajsetega leta, zatem naj bi se vključili v VDC. Ravno zdaj v Škofji Loki obstaja velika skupina v tej starostni kategoriji, ki potemtakem ne bi dobila mesta v VDC in morala ostati doma. Se pravi, delate v smeri, da bi osebam z motnjo v duševnem razvoju dali nekakšno dodano vrednost? S pobudnico gostilnico Druga violina in z direktorico Centra za usposabljanje, delo in varstvo Ig, doktorico Valerijo Bužan smo se pogovarjali, da bi tudi v Škofjo Loko prenesli bolj aktivno koriščenje dni naših uporabnikov. Izoblikovala se je ideja, da bi ustanovili dnevni center, in sicer v okviru programa, ki bi obsegal tri dejavnosti. OBČINA ŠKOFJA LOKA Katere? V naših prostorih bi v zimskem času organizirali določene aktivnosti, na primer učenje raznih ročnih spretnosti, nadaljevali bi s krepitvijo intelektualnih sposobnosti, potem ko bi uporabniki zaključili s šolanjem. Ukvarjali bi se tudi z zdravim načinom življenja, organizirali pohode na okoliške hribe. Naša največja ideja in želja pa je ustanovitev lokala v Škofji Loki, v katerem bi ob spremstvu izučenega osebja delale tudi osebe z motnjo v duševnem razvoju. Ko bodo postopki stekli, bomo uporabnike vpisali v barmanski tečaj, na katerem se bodo izučili OBVESTILO Obveščamo Vas, da je na spletni strani Občine Škofja Loka objavljen: JAVNI RAZPIS za dodelitev finančnih sredstev za ohranjanje in razvoj kmetijstva in podeželja v Občini Škofja Loka v letu 2015 (kontakt: Irena Studen, 04/51 12 313 in Majda Luznar, 04/51 12 702). Vsebina javnega razpisa in razpisna dokumentacija je na voljo na spletni strani Občine Škofja Loka www.skofjaloka.si pod rubriko Javni razpisi, v pisarni Vložišča – glavne pisarne Občine Škofja Loka v pritličju, Mestni trg 15, Škofja Loka. mag. Miha Ješe l.r ., ŽUPAN 22 Kako daleč ste s samo idejo? Povezali smo se že z organizacijami, ki bi nam pri tem lahko pomagale: z Občino Škofja Loka, z lokalno akcijsko skupino, pa tudi z Ljudsko univerzo Škofja Loka. Pri tem nas vsi podpirajo, obljubili so nam tudi pomoč, kolikor bo v njihovih močeh. Trenutno iščemo lokal, in sicer v dveh smereh: ena je, da bi občina našla nek prostor, kjer bi ga lahko postavili, ali pa, da bi ga vzeli v najem in bi občina pomagala pri plačevanju najemnine. Omenili ste, da pripravljate tudi program, v katerem bi uporabnike čim bolj povezali z naravo oziroma delom v naravnem okolju. Res je, gre za tako imenovani zeleni program. Dogovorili smo se že za nakup zemljišča v okolici Škofje Loke, na katerem bi imeli zelenjavni vrt, sadovnjak, poleg tega pa bi skrbeli tudi za male živali. V rastlinjaku bi pozimi vzgojili sadike, ki bi jih nato spomladi posadili. Če povzameva, kakšen doprinos za vaše uporabnike bi pomenil lokal, v kateri bi lahko delali, in ustanovitev zelenega programa? Lokal bi prinesel smernico, da bi se začele kazati možnosti zaposlitve oseb z motnjo v duševnem razvoju. Trenutna pravna ureditev namreč ne omogoča, da bi se nekdo, ki dobiva invalidnino, zaposlil v lokalu. Želimo si, da bi bila zakonodaja tako fleksibilna, da bi uporabnika lahko zaposlili in bi v času, ko bi delal, imel plačane prispevke. Želimo si tudi, da bi izdelke iz zelenega programa prodajali v lokalu ali na tržnici. Idej je še veliko, ampak začeti je treba z malim. Klara Mrak Avgust 2015 Občutek, da pomagaš ljudem preživeti, je neopisljiv Martin Kernc iz Spodnje Luše je pred leti postal prvi slovenski motorist reševalec v sistemu nujne medicinske pomoči. S tem hitrim prevoznim sredstvom pride na kraj nesreče veliko minut pred reševalnim vozilom in tako lahko reši kar precej poškodovanih, katerih življenje bi sicer ugasnilo, če bi do oživljanja prišlo le nekaj minut kasneje. Ob hudih nesrečah in boleznih je ločnica med smrtjo in življenjem zelo tanka, zato je najbolj pomembno, da je poškodovani čim prej deležen prve pomoči. »Če govorimo o srčnem zastoju, vsaka minuta brez oživljanja pomeni deset odstotkov manjšo možnost preživetja. Lani smo zaradi motorjev tako še pravočasno prišli do šestih ponesrečencev, ki so že bili brez pulza in smo jim z defibrilatorjem ponovno vzpostavili srčni ritem, še veliko pa je mejnih primerov, ko smo izboljšali kakovost preživetja,« je povedal zaposleni na reševalni postaji v ljubljanskem Kliničnem centru, ki je pred tem vrsto let pomagal v škofjeloškem zdravstvenem domu. Zaradi izjemne učinkovitosti so si reševalni motor omislili tudi že na reševalni postaji v Mariboru in Kopru. »Največ pridobimo na odzivnem času. Za primer lahko povem, da na relaciji Ljubljana–Polhov Gradec motor pride na cilj deset minut prej kot reševalno vozilo. Beležimo statistiko in rezultati, ki jih dosegamo, kar se tiče odstotka preživetja ljudi zaradi uporabe motorja, so med najboljšimi na svetu,« pravi Kernc, rediti škode,« je prepričan Kernc, ki tudi sicer za posamezne ciljne skupine (upokojenci, podjetja, gasilci, mladi starši) vodi zelo praktične tečaje prve pomoči. »Druga napaka gledalcev je, da o nesreči obvestijo najprej lokalni radio, šele nato pokličejo na 112,« pravi nekdanji voznik tovornjaka, ki so mu na neki zimski vožnji v Rusiji pomrznili prsti, zato je opustil špedicijski poklic. ki je otroško strast do dirkanja z brnečimi dvokolesniki združil s poslanstvom pomagati ljudem. Reševalci na motorju z vsako vožnjo tvegajo tudi lastno življenje Kernc pravi, da je vsaka divja vožnja na kraj nesreče izredno tveganje, nekakšna ruska ruleta, pri kateri nikoli ne veš, ali boš preživel. »Treba je vedeti, da so hitrosti, ki jih razvije naš 1200-kubični motor s sto petdeset konjskimi močmi, izjemno visoke in na vsaki intervenciji je najmanj deset situacij, ko se komaj izognemo trku z ostalimi vozili v prometu. Seveda je že večkrat prišlo do karambola, vendar na srečo z lažjimi posledicami,« je adrenalinski poklic opisal naturaliziran Ločan, ki ima sicer dolenjske korenine, izhaja namreč iz Mirne Peči. »Vsako leto imamo pred sezono, ki se začne maja, intenzivne treninge spretnosti varne vožnje na poligonu na Vranskem, kjer vadimo situacije, s katerimi se srečujemo v prometu,« je dejal Martin, sicer član Prostovoljnega gasilskega društva Škofja Loka, ki pravi, da je največja napaka voznikov, ko zaslišijo reševalno sireno, da na Otroka s stolčkom vrglo iz avta, po cesti drsel še petdeset metrov Martin Kernc je eden prvih slovenskih motoristov reševalcev. hitro pritisnejo na zavoro, zato je možnost naleta od zadaj velika, saj ima motor bistveno večjo hitrost in se včasih ne more tako hitro ustaviti. Po njegovih besedah je v teh situacijah pravilno, da se vozila umaknejo na skrajno desno, pri dvopasovnicah pa je treba reševalcem narediti prostor v sredini. Gledalci, ki ponesrečenca snemajo s pametnimi telefoni 38-letnik pravi, kako se ljudje premalo zavedajo, da je preživetje odvisno predvsem od zgodnjih temeljnih postopkov oživljanja, ki jih lahko izvajajo tudi laiki. »Ko pridem na kraj nesreče, pogosto naletim na situacijo, ko večina ljudi samo gleda nesrečnika in ga celo snema s pametnimi telefoni. Če bi gledalci izvajali zgolj masaže prsnega koša, bi bil odstotek preživelih še bistveno večji. Ljudje se opravičujejo, da ne pomagajo, ker se bojijo, da bodo še poslabšali situacijo in da jih bo kasneje ranjenec tožil, vendar pri umetnem dihanju, masaži srca ali zaustavitvi močnega krvavljenja ne morejo na- Motoristi reševalci pridejo na kraj nesreče veliko prej kot druga vozila, zato lahko rešijo precej življenj. 23 Kernc pravi, da je vsaka nesreča stresni dogodek, toda najbolj ga prizadenejo usode otrok. Vse starše opozarja, naj imajo malčke vedno privezane v stolčkih, kajti pri trku se sprožajo izjemne sile. »Zgodilo se je že, da je otroka s stolčkom vrglo iz avta in je po cesti drsel še petdeset metrov, na srečo pa je utrpel zgolj lažje poškodbe, ker je bil privezan,« je razlagal sogovornik in dodal, da je neki otrok umrl, ker ga je oče imel v naročju na sovoznikovem sedežu in ga je pri trčenju airbag zelo silovito udaril v glavo. Otroško zgodbo s srečnim koncem pa je Martin doživel pri Jeprci, ko se je tovornjak zaletel v avto. »Bili smo v avtobusu in šoferju sem naročil, naj zaustavi. Voznik je bil mrtev, na zadnjem sedežu pa je bil otrok. Razbil sem šipo in punčki z masažo srca spet vzpostavil dihanje. Če bi takrat čakali na reševalno vozilo, bi zagotovo prej umrla. Njena mama mi od hvaležnosti vsako leto pošlje kartico za rojstni dan, tudi s hčerko, ki je sedaj že najstnica, sva se srečala. Občutek, da pomagaš nekomu preživeti, je neopisljiv,« je zaključil loški reševalec, ki pravi, da imajo poleg prometnih nesreč vedno več intervencij zaradi srčnožilnih bolnikov, med katerimi so tudi najstniki in športniki, precej pa je tudi primerov, ko se otroci dušijo zaradi vnosa različnih tujkov v usta. Damjan Likar Avgust 2015 Na Loški grad želi pripeljati Slasha Po srcu in duši ostaja roker. Gre za dediščino najstniških let, ko je največ poslušal Doorse. Njegovi kantavtorski nastopi v srednješolskih letih so bili vedno dober žur. Čeprav je od njegovega zadnjega koncerta minilo že več kot deset let, Žiga Pišlar kot organizator koncertov še vedno ustvarja in prodaja glasbo. Že tri leta zapored organizirate Škofjeloško noč. Je ta prireditev vaša ideja? To je bila moja in Gašperjeva ideja (Gašper Gaber je tajnik in ena od gonilnih sil društva, op. a.). Že prej so bile v različnih slovenskih mestih podobne prireditve in porodila se nama je ideja, da si tudi Škofja Loka zasluži svoj žur z dobrimi bendi. Začeli smo z Big Foot Mamo in Manouche, lani nadaljevali s Siddharto in Zlatkom, letos pa bomo prireditev nadgradili z balkanskimi Rolling Stonesi, kot nekateri imenujejo Plavi orkestar. V Škofjo Loko oziroma na Loški grad se petega septembra vrača tudi Vlado Kreslin. Kdaj in kako ste vstopili v posel organizacije koncertov? Začel sem leta 2001 kot otrok mladinskega centra Rdeča ostriga. Takrat smo organizirali raznorazne dogodke, med drugim tudi Mesto v barvah in Dan za strpnost. Na ta velika projekta sem zelo ponosen in še danes doma hranim njune promocijske plakate. Na Dan za strpnost smo med drugim pripeljali Jinxe, ki so v okviru turneje Green Tour nastopili na Mestnem trgu. V Škofjo Loko je takrat prišlo ogromno ljudi od vsepovsod. Od leta 2008 ste v Ljubljani organizirali koncerte pri eni od večjih založb. Zakaj ste potem ustanovili Društvo ljubiteljev glasbe? V Škofji Loki smo hoteli organizirati ElectriCity. Ta elektronski projekt smo potem tri leta zapored organizirali na devetih različnih lokacijah po Škofji Loki. Na dogodku je nastopalo več kot šestdeset nastopajočih, obisk je bil ogromen. To je bil eden boljših elektronskih dogodkov v Sloveniji. Žal ElectriCityja danes ni več (premor) … Sčasoma smo ugotovili, da Škofja Loka ni pripravljena za tako močen projekt, kot je bil ElectriCity. Na grad ste lani pripeljali svetovno znani duo 2Cellos, pred kratkim pa tudi muzikal Cvetje v jeseni. Kakšno koncertno prizorišče je amfiteater Loškega gradu? Fenomenalno. Akustika je odlična, da ne omenjam prijetnega ambi- vstopnic, pa imamo rekord tisoč ljudi na koncertu, kar se morda sliši neverjetno, vendar drži. Letos smo pred koncertom Siddharte celotno parkirišče vključili v koncertni prostor, tako da smo zlahka prodali tisoč vstopnic. Prodrli smo tudi v Kranj in v Ljubljano, kjer po Cvetličarni, Kinu Šiška in Križankah zdaj osvajamo Halo Tivoli. Ob koncu poletja bomo s posebnim projektom poskušali osvojiti še Blejski otok. Vam kakšnega izvajalca, ki bi si ga želeli, do zdaj še ni uspelo pripeljati v Škofjo Loko? Veliko je takih, ampak nič še ni izgubljenega. Še zmeraj smo v igri za kar nekaj avtorjev svetovnega ranga. Ena od letošnjih najbolj norih idej je bil koncert kitarskega zvezdnika Slasha na Loškem gradu. Potem smo sicer izpadli iz igre, ampak še vedno stojimo v vrsti in nad Slashem nismo obupali. V Škofjo Loko želimo pripeljati V Ostrigi se je naučil ogromno o organizaciji koncertov. Žal mu je, da danes drugi te možnosti ne bodo dobili, saj je Ostriga zaenkrat zaprta. (Foto: L. M.) enta med hrastovimi drevesi in pod zvezdnim nebom. Lokacija ni težko dostopna, koncerte lahko izpelješ z lahkoto, od izvajalcev pa glede prostora dobivamo same pohvale. Edina težava ostaja nujno potrebna infrastruktura, vendar naša občina za to zaenkrat nima posluha. Razprodani muzikal Cvetje v jeseni smo morali zaradi slabega vremena dvakrat prestaviti. Postavitev luči ob poteh in na prizorišču bi bila minimalni strošek, prav tako stalno odjemalno mesto za elektriko. Škoda, ker ima to prizorišče nedvomno potencial zaradi bližine Ljubljane in kapacitete obiskovalcev, ki se lahko primerja s hokejsko dvorano Hale Tivoli. To bi bilo v tujini že zdavnaj urejeno in prostor bi se tržil na visokem nivoju. V zadnjih letih ste razprodali sedem oziroma osem koncertov. Lastimo si kar nekaj rekordov. Pri razprodanih koncertih imamo največji rekord na gradu, kamor smo pripeljali 3300 ljudi. Postavili smo tudi rekordno obiskanost Sokolskega doma. Pred koncertom Rada Šerbedžije in Jureta Ivanušiča smo morali lani zamenjati stole, saj so bili ti sprva za pet centimetrov preširoki. Ker je bila dvorana nabito polna, smo morali prodajati tudi stojišča. Velik uspeh je bil že to, da smo Šerbedžijo sploh pripeljali v Škofjo Loko, saj ta dolga leta tu ni hotel nastopati. V Pubu, kjer redno prodamo od tristo do štiristo 24 tudi didžeja Gramatika. Prizorišče na gradu se bo moralo še nekoliko bolj uveljaviti, vendar je samo vprašanje časa, kdaj bomo pripeljali svetovno znana imena, ki jih ceni slovenska publika. Še vprašanje za konec pogovora. Ste kdaj igrali v kakšnem bendu? V srednji šoli sem nastopal kot kantavtor skupaj s solokitaristom Blažem Potrebuješem. S svojimi dvanajstimi oziroma trinajstimi skladbami sem petkrat nastopil, med drugim v Pubu in Ostrigi. Ti komadi so objavljeni tudi na Youtubu, kjer imam že dvesto ogledov (smeh) in še danes jih kdaj poslušam. Mojo skladbo Klošar banana je takrat hotel igrati tudi Zoran Predin, vendar sem ga suvereno zavrnil. Ker je od projekta Pišlar & Blaško minilo že več kot deset let, je morda skrajni čas, da z Blažem stvar enkrat ponoviva. Luka Mlakar Avgust 2015 25 Avgust 2015 V zadnjih letih več nesreč tudi v Loškem hribovju Društvo Gorska reševalna služba Škofja Loka že več kot tri desetletja skrbi za ponesrečence na hribovitih in težko dostopnih območjih škofjeloške upravne enote, prav tako pa njihovi člani pomagajo ljudem v stiski pri vseh naravnih nesrečah. Načelnik društva Roman Hartman opozarja, da je tudi v Loškem hribovju treba biti zelo previden, kar dokazuje vse več nesreč v zadnjih letih. Po njegovih besedah v zadnjem obdobju beležijo največ nesreč pri sečnji in spravilu lesa na težko dostopnih pogozdenih območjih, sploh v od lanskega žledoloma. »Do takšnih nezgod pogosto prihaja, ker se opravil z lesom lotevajo neizkušeni domačini, zato vsem svetujem naj rajši najamejo usposobljene gozdne delavce,« je dejal Hartman, ki ima opravljen tudi izpit za reševanje s helikopterjem, čeprav takšna oblika reševanja v loških gozdovih zelo redko pride v poštev. Junija so iskali otroka pod Lubnikom Triinštirideset škofjeloških gorskih reševalcev, med katerimi so večinoma alpinisti, vsako leto na Loškem opravi okrog petnajst do trideset reševanj, skupno pa vsi reševalci opravijo preko štiristo intervencij v Sloveniji. Eno od zadnjih akcij so skupaj s policisti in gasilci izvedli junija pod Lubnikom, kjer sta dva navihana otroka izbrala bližnjico v dolino, vendar sta ju starša zaman čakala pri avtu na Gabrovem. »Najbolj nas je skrbelo, da nista šla na selško stran, kjer je Lubnik odrezan, tam se je poškodovala tudi Mateja Pintar, vendar smo ju na srečo našli pri Nacetu, kjer nista kazala prav nobenih skrbi,« je povedal Roman in dodal, da so sicer najbolj zloglasni tereni na območju Ratitovca, sploh v zimskem času, ko se sprožajo plazovi. Seveda pa je za planince Nekateri loški gorski reševalci so leta 2008 pomagali pri pospravljanju ostankov ponesrečenega slovenskega letala na Korziki iz leta 1981. Roman Hartman, načelnik GRS Škofja Loka na telefonsko številko 112 in sporočijo, kaj se je zgodilo, kakšne so poškodbe in kje se ponesrečenec nahaja. »Seveda lahko planinci že sami veliko naredijo za ranjenca, še preden prispejo reševalci. Če je zastoj srca, naj začnejo z oživljanjem, če poškodovani močno krvavi, naj zaustavijo krvavitev, če so nižje temperature, naj ga zaščitijo, da ne pride do podhladitve,« poudarja Hartman, ki za preventivo pred nesrečami planincem svetuje primerno obutev, izbiro pravega vremena, izogibanje brezpotij, ustrezno kondicijo glede na zahtevnost ture ter dovolj informacij o sami poti. Po njegovih besedah je planinarjenje poceni rekreacija, zato ljudje vse bolj pogosto preživljajo prosti čas na takšen način. »Veliko hodim po hribih in gorah tudi izven meja in lahko rečem, da so slovenske pohodniške poti v evropskem merilu med lahko usoden že vsak nepreviden korak, ki se lahko konča s hudim zvinom gležnja ali zlomom roke in noge. »Pred leti smo na koči na Lubniku prodajali naše nalepke za otroke ponesrečenih reševalcev, ki so se ubili na Okrešlju. Nek gospod nas je zavrnil, toda, kot da bi deloval zakon setve in žetve, je naslednji teden tik pod kočo ob padcu zlomil stegnenico, zato smo ga morali z nosili odnesti v dolino,« pravi sogovornik, ki je skupaj še s tremi loškimi reševalci leta 2008 pomagal pri pospravljanju sedemindvajsetih ton razbitin letala na Korziki. Očividci nesreč naj najprej pokličejo na 112 Hartman na vsakem predavanju poudari, naj očividci takoj pokličejo Letošnjega januarja se je zgodila huda gozdna nesreča pod Lubnikom. najbolj označenimi z markacijami in tablami,« je prepričan nekdanji član prve gorniške enote v slovenski vojski, ki je pred leti tudi sam doživel nesrečo v nemški smeri triglavske stene, ko se je nad njimi utrgala nekaj sto kilogramov težka skala ter mu padla čez kolena. Na vrvi ga je zadržal soplezalec Mitja Kovačič, sicer bi zgrmel več kot tisoč metrov nižje v dolino Vrat. Bi želeli podpreti gorske reševalce z donacijami? Tako kot mnogi prostovoljni delavci se tudi škofjeloški gorski reševalci pogosto srečujejo z denarnimi težavami pri nakupu skupne in osebne opreme za reševanje v gorah in na težko dostopnih krajih. Podprete jih lahko z nakazilom na transakcijski račun 07000-0000992206. Damjan Likar Večina članov GRS Škofja Loka 26 Avgust 2015 Škofja Loka je tudi mesto jadralcev Ko je bil pred štirinajstimi leti ustanovljen Jadralni klub Loka Timing, si prvi pristopniki niso upali zamišljati, da je v Škofji Loki in okolici toliko ljubiteljev jadranja, ki se jim bodo pridružili. Danes kljub šteje že sedemdeset članov in je eden najbolj številčnih v Sloveniji. Loški jadralski zanesenjaki se skupni strasti predajajo predvsem v Jadranu in Sredozemlju, v zadnjih letih pa nekateri njihovi člani dosegajo tudi vrhunske rezultate v regatnem jadranju. V njihovem zborniku, ki so ga izdali ob deseti obletnici kluba, je prvi predsednik Janez Zajc zapisal: »Ko poskusiš z jadranjem, te ali takoj mine in ne poskusiš nikoli več ali pa te zasvoji in hočeš jadrati vedno več.« Jadralska strast je očitno prisotna pri mnogih Ločanih, ki so se pridružili klubu, v katerem je glavni namen prijetno druženje sredi morskih prostranstev in podoživljanje lepih trenutkov iz jadralskih dogodivščin. Enkratno razpoloženje na družinskih regatah Družinska regata v Dalmaciji, ki se je udeležujejo člani s svojimi partnerji in prijatelji, je že vsa leta njihov največji dogodek ter glavni motivator in pospeševalec druženja v klubu. »Letošnjega septembra jo bomo organizirali že trinajstič, večdnevno jadranje na potovalnih barkah pa popestrimo z regatnimi tekmovanji in drugimi družabnimi igrami ter dogodki,« je povedal predsednik kluba in član odbora velikih jadrnic pri Jadralni zvezi Slovenije Goran Djordevič, ki je – poleg članov Gorazda Krajnika in Dušana Ušeničnika – sicer eden najbolj trofejnih jadralcev s številnimi uspehi na različnih regatah. Klub je poznan tudi po odlični organizaciji tradicionalne tekmovalne regate na malih jadrnicah Mini 12 na Bohinjskem jezeru. Ker ta oblika rekreacije zahteva ogromno znanja in spretnosti (navigacija, sidranje, oprema, meteorologija, fizična priprava, improvizacija, medicina…), klub redno organizira tudi javna izobraževalna predavanja v gostilni Pr' Godču v Svetem Duhu. Pred časom so na potopisnem večeru gostili nekdanjega smučarskega skakalca Mirana Tepeša, edinega Slovenca, ki je objadral svet v obeh smereh. Sicer pa lahko njihovo dejavnost spremljate tudi na spletni Jadralni klub Loka Timing vsako leto organizira tekmovalno regato Mini 12 na Bohinjskem jezeru. strani http://www.lokatiming.com/. Nad tem najbolj ekološkim načinom prevažanja po morski gladini se sicer navdušujejo zelo različni profili. Pred leti je bil tako član loškega kluba tudi znani slovenski igralec Janez Hočevar – Rifle. Hrvaška vojska je loškega jadralca obtožila vohunjenja Jadransko morje je znano kot eno od najbolj vremensko varnih, zato tja zahajajo tudi mnogi tujci in pod jadri spoznavajo lepote tega morja, njegovih otokov in čudovitih zalivov. A brezčasno življenje in relaksacija, ko se lahko odklopiš od vsakodnevnih problemov in ko ti na plovbi občasno delajo družbo tudi delfini, je lahko hitro prekinjeno zaradi različnih razlogov. »Pluli smo iz Portoroža do Biograda in na začetku Kvarnerja nas je ustavila hrvaška policija ter nas zaradi vojaških vaj želela pregnati v mednarodne vode. Ker nismo takoj povsem upoštevali njihovih ukazov, so nas hoteli aretirati,« je povedal blagajnik kluba Miloš Četrtič in ob tem dodal še prigodo nekdanjega predsednika Mirana Zupančiča, ki mu je pri Kamenjaku odpovedal motor, njegovo barko je v slabem vremenu vrglo v skalnato obalo ter jo uničilo, tam prisotna hrvaška vojska pa ga je obtožila vohunjenja. Tajnik kluba Franci Ziherl je nato poudaril, da je tovrstnih težav s hrvaško oblastjo bistveno manj, odkar je naša soseda vstopila v Evropsko unijo. Med člani kluba je sicer tudi ogromno mednarodnih pomorščakov, ki so opravili številne jadralne rute izven domačega Jadrana, npr. po Baltiku, Karibih in preko Atlantika. Vabilo Ločankam, naj se pridružijo klubu Čeprav so na regatnih jadranjih večinoma moške posadke, to nikakor ne pomeni, da ta šport na prostem ni primeren za ženske. »Pri jadranju ne gre le za moč, gre tudi za občutek in tega imajo ženske včasih več kot moški. Moje posadke so me večinoma celo bolje sprejele ravno zaradi tega, ker sem bila ženska. Gre za nek občutek varnosti, saj imajo predstavo, da ženska v vlogi skiperja ne bo toliko tvegala, kot bi mogoče moški,« je v zborniku zapisala Tina Likozar. Tudi ona priznava, da ni prijetnejšega občutka od rahlega pozibavanja palube pod nogami in vetriča na obrazu. Damjan Likar V najem damo dve pisarni na Mestnem trgu. 04/51 55 880 27 Avgust 2015 Jadralski podvig Ločana s prečenjem čez Atlantik Sanje vsakega pravega jadralca so prepluti vsaj en ocean. Letos junija je ta življenjski sen uresničil Škofjeločan Franci Ziherl, ki je s slovensko posadko prejadral Atlantik od zahoda proti vzhodu. Za 2645 navtičnih milj (5000 kilometrov) od britanskih Deviških otokov preko Bermudov do cilja na Azorih so potrebovali štiriindvajset dni plovbe, na poti pa so jih spremljale številne tehnične težave. Dvainšestdesetletni inženir elektrotehnike in član Jadralnega kluba Loka Timing (jadralci ga poznajo po vzdevku Fudge) se je s tekmovalnega flotnega jadranja, na katerem je sodelovalo štiriintrideset jadrnic, vrnil poln vtisov. V prvi etapi jim je ribiška mreža blokirala motor Ko je slovenska ekipa s svojo barko Rhea, ki je prilagojena za oceansko plovbo, začela prvo etapo do Bermudov, si nihče od njih ni predstavljal, koliko zapletov jih čaka sredi odprtega morja. »Najprej nam je 'izdihnil' akumulator motorja, zato smo ga morali vžigati kar na avtomobilske kable. Nato nam je zgorela elektronika motorja, kar je pomenilo, da smo morali ročno vžigati motor, uničena pa je bila tudi signalizacija delovanja motorja, ki prikazuje nivo goriva, temperaturo in ostale pomembne podatke,« je povedal upokojeni morjeplovec, ki vsako leto preživi na jadranju skoraj sto dni. Toda težavam z motorjem, ki ga jadralci sicer uporabljajo le za pristajanje in izplutje ter v obdobjih brez vetra, še ni bilo videti konca. »Povozili Tik pred obratom jadrnice: na levi lastnik Rhee Janez Mrak, za krmilom Manja Pavšič, na desni Franci Ziherl smo del ribiške mreže, ki se nam je namotala okrog elise, kar je pomenilo, da motor ni več funkcioniral in smo bili odvisni zgolj od vetra. Nato se nam je strgal še rogelj jadra, ki je padlo na palubo in ni bilo več uporabno. Imeli smo sicer rezervno jadro, toda dvižnica je ostala na vrhu jambora, plezanje pa njem sredi Atlantika pa je zelo nevarno. Zato smo se odločili, da v valovitem morju tega ne bomo naredili in smo rajši dvignili jadro za viharno vreme. To jadro je bilo premajhno za takratne vremenske razmere, zato se nam je hitrost precej zmanjšala in smo na cilj etape prišli dva dni kasneje,« je dejal sogovornik in dodal, da jim je pred Bermudi nehal delovati še inverter, ki pretvarja ladijsko napetost dvanajst voltov v dvesto dvajset voltov, zato so ostali še brez računalnika ter s tem komunikacije z ostalimi jadrnicami. Posadka, ki je prejadrala najdaljšo etapo od Bermudov do Azorov: od leve proti desni Franci Ziherl, Aljoša Tomaž (aktualni predsednik Jadralne zveze Slovenije), Janez Mrak in Gorazd Eržen Njihov jedilnik so popestrile ujete ribe. Na sliki Gorazd s šestkilogramsko tuno. Zato so preko VHF-postaje dobili od sotekmovalcev informacije o vremenski napovedi, ki je za jadralce ključni podatek. Preživeli tudi zloglasni Bermudski trikotnik Bermudi niso samo znani po dih jemajoči lepoti, pač pa tudi zaradi zloglasnega Bermudskega trikotnika, okrog katerega se je spletlo veliko skrivnostnih zgodb. Na podvodnih koralnih grebenih Ob koncu dneva nekje na Atlantiku 28 Avgust 2015 Franci pije rumpunch, okusen karibski koktajl (1/3 pomarančnega soka, 1/3 ananasovega soka, 1/6 karibskega ruma in 1/6 grenadinskega sirupa, pa še malo muškatnega oreščka in seveda veliko ledu). Bermudov je v zadnjih petsto letih, odkar so Evropejci odkrili otočje, v slabem vremenu nasedlo in se potopilo že več kot petsto ladij. »Zaradi te nevarnosti je plovna pot, ki vodi v pristanišče, označena in se je je treba natančno držati. Ker pa smo bili mi brez delujočega motorja, nas je do obale morala potegniti kar vlečna služba,« je pripovedoval Ziherl in dodal, da je to otočje tudi pogosto tarča hurikanov, vendar jih na srečo v tistem času ni bilo. Z adrenalinom prežeta posadka je imela do naslednje etape samo štiri dni časa, da je jadrnico usposobila za naslednjo etapo, žal pa niso uspeli urediti elektronike na motorju. »Zaradi te okvare nismo vedeli, koliko nafte imamo v rezervoarju, zato smo ta podatek približno ocenjevali po urah, prevoženih z motorjem. Na cilju v Azorih smo imeli še celih sedemdeset litrov nafte in zaradi Pred izplutjem – rum za pogum. S karibskim rumom je treba previdno, vsebuje lahko tudi do sedemdeset odstotkov alkohola. tega smo prejeli nagrado za jadrnico, ki je na celotni trasi najmanj 'motorirala',« je dejal Franci, ki ga je ta oblika rekreacija zasvojila že v študentskih letih, jadranje pa mu je všeč predvsem zaradi občutka svobode in stika z naravo. »Uživam v miru in tišini, ko slišiš samo šumenje vetra in morja. Jadranje je dejavnost, pri kateri se ne smeš upirati naravi, zato je izredno pomembno, da pluješ takrat, ko ti vremenski pogoji to dopuščajo.« Fudge ima najraje tole definicijo jadranja: »Umetnost, kako biti popolnoma moker, resnično premražen, nikamor potovati zares hitro, zato pa trošiti velikanske vsote denarja, užitek popoln.« zaradi premalo vetra. »Glavni vir elektrike je bil alternator, ki ni deloval zaradi okvare elektronike na motorju. Imeli smo sicer hidrogenerator, ki pa deluje samo pri hitrosti, večji od pet vozlov (približno deset kilometrov na uro). Tretji vir elektrike so bile sončne celice, toda ker smo pluli proti vzhodu, so bile polovico dneva v senci jader. Zato smo v nekem trenutku ostali povsem brez elektrike, zaradi česar je bilo treba izključiti vse porabnike (hladilnik, avtopilot, navigacijske luči in na koncu celo radijsko postajo),« je napete trenutke na plovbi opisoval Franci in dodal, da mora vsak jadralec vse takšne težave predvideti vnaprej in jih tudi znati reševati, saj je na barki ogromno tehničnih sistemov, ki se v zahtevnih pogojih radi kvarijo. Zaradi vseh težav so slovenski morski avanturisti napredovali proti cilju bistveno počasneje, kot so sprva načrtovali. »Osemsto milj pred Azori smo ugotovili, da nam je zmanjkalo sadja in zelenjave, zato smo do cilja jedli predvsem hrano iz pločevink, testenine, pa tudi nekaj rib smo ujeli,« je dejal Ziherl in priznal, da je bilo na cilju veliko veselja in olajšanja, da so ponovno na kopnem. Po njegovih besedah so bili člani posadke izjemno povezani, zato so lahko vse težave premagovali bistveno lažje in z manj stresa. Zaradi tehničnih problemov jim je začelo zmanjkovati hrane Slovenska ekipa je imela v drugi, sedemnajstdnevni etapi težave Zakaj ljudje zmotno mislijo, da so mornarji pijanci? Življenje na barki, sploh ob valovitem morju, prinaša polno izzivov. »Ker se plovilo stalno maje, je treba biti zelo previden pri sami pripravi hrane, pa tudi premiki po barki zahtevajo spretnosti lo- Reševanje kormorana, ki se je ujel v ribiško vabo. 29 vljenja ravnotežja. Ko pridemo na obalo, nekaj časa hodimo kot race, cik cak, ravno zaradi rutine, ki smo jo razvili med plovbo. Tudi mornarji se v pristaniščih po dolgem potovanju podobno gibljejo, zato ljudje zmotno mislijo, da so kronični pijanci,« je razložil Franci, ki sicer priznava, da se tudi na plovbi popije kakšen požirek alkoholne pijače, vendar so to bolj laboratorijske količine. Slovenska ekipa je po vsaki uspešno rešeni težavi nazdravila z zamaškom karibskega ruma, vsak dan pri kosilu, ki je bilo obenem večerja, pa je spraznila buteljko vina. Po njegovih besedah pivo za dolge plovbe ni primerno, pa tudi na izredno dragih in razkošnih Bermudih stane kar od pet do osem dolarjev, medtem ko so si ga na Azorih lahko privoščili za devetdeset centov. »Na barki se nam je pripetilo še nekaj nenavadnega: za seboj smo ves čas vlekli trnek z vabo in namesto ribe se nanj ujel kormoran. Komaj smo ga rešili,« je dejal loški popotnik, ki opaža, da so se v zadnjih letih spremenili klasični vzorci vremena na morju. »Na Jadranu je stoletja veljalo, da se slabo vreme začne z jugom in nadaljuje z burjo. Sedaj pa lahko nastopi jugo brez burje. Poleg tega je v zadnjem obdobju vreme zelo nepredvidljivo in spremembe so bistveno bolj silovite,« pravi Ziherl, ki meni, da je vreme verjetno postalo bolj muhasto zaradi klimatskih sprememb. Na srečo pa je tehnologija tako napredovala, da so vremenske napovedi bistveno bolj točne, kar daje vsem morjeplovcem občutek večje varnosti. Damjan Likar Avgust 2015 Zlati konjenik, ki se je izstrelil v vrh tudi s pomočjo psihologinje Telovadec Sašo Bertoncelj iz Gorenje vasi pri Retečah je junija na prvih evropskih igrah v Bakuju v Azerbajdžanu kot prvi Slovenec osvojil medaljo – za povrh kar najbolj žlahtne kovine. Gimnastične gene je dobil po materi Majdi, ki je pred mnogimi leti v ‘družinskem dvoboju’ premagala očeta Milana, ki je želel svojega sina, danes trofejnega konjenika, usmeriti v svet nogometa. Enaintridesetletnik je na svojem paradnem orodju – na konju z ročaji – v Bakuju dokazal, da sodi v najožji krog favoritov za medaljo tudi na naslednjih olimpijskih igrah v Rio de Janeiru prihodnje leto. Toda vozovnico za olimpijado si bodo pridobili samo prvi trije na letošnjem svetovnem prvenstvu, ki bo oktobra v Glasgowu. »Zaradi okorelih pravil Mednarodne gimnastične zveze, ki za nastop na olimpijskih igrah daje prednost mnogobojcem, smo ostali pod hudim pritiskom, ker imamo v štirih letih samo eno priložnost, da se uvrstimo na to najbolj pomembno tekmovanje. To je podobno, kot da bi Tina Maze morala osvojiti medaljo v smuku na SP, če bi se želela uvrstiti na zimsko olimpijado, ne glede na to, kakšne rezultate in rekorde je dosegala v svetovnem pokalu,« je bil postavni telovadec kritičen do funkcionarjev v krovni organizaciji. Preboj med elito mu je uspel ob pomoči mentalnega treninga Sašo na začetku kariere na tekmovanjih ni pokazal vsega, kar zmore. Toda za razliko od mnogih vrhunskih športnikov njemu ni bilo nerodno prositi za psihološko pomoč in delo na sebi se mu je v zadnjih letih izredno obrestovalo. »Že vrsto let sodelujem s psihologinjo Tanjo Kajtna, ki me je naučila zmagovalne predtekmovalne rutine. Veliko delava na afirmacijah, vizualizaciji in koncentraciji. Na konju z ročaji Sašo s svojim dolgoletnim dekletom Nino. danes povzroča hude bolečine, ki jih lajša z eno protibolečinsko tableto na dan. »Lani sem moral dnevno jemati kar tri tablete, sedaj pa sem dozo zmanjšal tudi zaradi možnih stranskih učinkov, ki imajo lahko trajne posledice,« je povedal sogovornik, ki bi v primeru operacije z novim ligamentom (del mišice iz spodnjega dela rok bi mu presadili na komolec) potreboval kar leto in pol rehabilitacije, kar bi praktično pomenilo konec kariere. Kljub hudi poškodbi Sašo še vedno obvlada svoje telo pri izjemnih vrtilnih silah, med redkimi na svetu pa izvaja celo element shon, pri katerem se za tristo šestdeset stopinj obrne na eni roki, ne da bi preprijel. Študent Pedagoške fakultete priznava, da se tudi v gimnastiki bližajo mejam človeških zmogljivosti, zato je zaradi težkih prvin vedno več poškodb. Na vprašanje, zakaj ženske ne nastopajo na konju z ročaji, odgovarja, da je bilo to v zgodovini vedno moško orodje tudi zato, ker zahteva izjemno surovo moč. »Res pa je, da smo moški zaradi elementov s strigi malo bolj ranljivi v mednožju, kajti na treningih se včasih zgodi, da se udariš v ta del telesa. Ampak ugotoviš, da je ta organ kar precej trpežen,« se nasmehne proizvod slovenske gimnastične stroke, ki ima zaradi svojih dosežkov in od- moraš biti petinštirideset sekund maksimalno zbran. Tukaj gre za milimetrsko natančne prijeme,« je o pomembnosti mentalne priprave dejal dvakratni dobitnik bronaste medalje na evropskem prvenstvu, ki tik pred nastopom, ko že zagrabi ročaj konja, globoko vdihne, kar mu še dodatno pomaga pri osredotočenosti. Po njegovih besedah je del psihološke priprave tudi pozitivna naravnanost ob koncu nastopa, tudi če izvedba ni bila popolna. »Če si namreč po doskoku ves nesrečen, potem tvoja negativna drža lahko vpliva na sodnike.« Kljub bolečinam z veseljem hodi na vsak trening Sašo si je pred leti strgal ligament na komolcu in ta poškodba mu še Svoje znanje prenaša tudi na mlajše generacije. 30 Sašo ima na levi roki tetovažo v kitajskem jeziku, ki pravi: »Z delom lahko dosežeš vse«. prtega značaja veliko privržencev tako doma kot izven meja. »Zgodi se, da ljudje pristopijo k meni in me prosijo za skupni selfi. Včeraj me je poklicala ameriška družina s slovenskimi koreninami, ki dopustuje pri nas. Prosili so me, če bi se lahko srečal z njihovim sinom, ki strastno navija zame in je tudi telovadec.« V osnovnih in srednjih šolah je premalo gimnastike Čeprav je gimnastika eden od štirih bazičnih športov, ki daje osnove za vse druge športne panoge (moč, gibljivost, spretnost, kinestetični občutki …), pa je v šolah odrinjena na stranski tir. Sašo pravi, da strah športnih pedagogov pred gimnastiko morda izvira s Fakultete za šport, kjer so morali kot študentje izvajati kar veliko sorazmerno zahtevnih prvin. Zlati konjenik zato po gorenjskih šolah v okviru dopolnilne dejavnosti poučuje mlade umetnosti telesnih gibov, kot tudi pravijo temu elegantnemu in estetskemu športu. Glavnina njegovega pedagoškega dela poteka v športnogimnastičnem centru, kjer na leto trenirajo kar dvesto petdeset otrok, pa tudi veliko odraslih. Damjan Likar Avgust 2015 Veliki povratek loškega rokometa Rokomet ima v Škofji Loki več desetletno tradicijo. V tem času je, podobno kot drugi športi, dosegal vzpone in padce. A letošnja sezona je pokazala, da se je loški rokomet vrnil med elito. »Sezona 2014/2015 je tretja sezona, odkar delujemo pod okriljem novega kluba, ki je nastal na pogorišču starega. V letošnji sezoni smo po dogovoru s sponzorjem dobili tudi novo ime, in sicer Rokometno društvo (RD) Urbanscape Loka. Našemu društvu smo v zadnjih letih postavili nove, zdrave temelje in sestavili ekipo, ki temelji na domačih igralcih,« je pojasnil ustanovitelj in podpredsednik RD Urbanscape Loka Mišo Cerovski. Letošnja sezona je bila še posebno uspešna, saj je članom uspel preboj nazaj v prvo NLB Leasing ligo, v kateri so dosegli fantastično šesto mesto in drugo najboljšo oceno. »Lahko rečemo, da smo bili hit prvenstva. Še posebno pa smo ponosni, ker nam je to uspelo skoraj izključno z domačim kadrom iz lastne rokometne šole. Prvoligaški rokomet se je v velikem slogu vrnil na Poden,« je bil upravičeno ponosen Cerovski, ki je dodal, da so prav tako ponosni na to, da so že drugo leto med najuspešnejšimi kolektivi v celotni Sloveniji, pri čemer se upoštevajo vse selekcije. »Letos smo v skupnem seštevku pristali na tretjem mestu v Sloveniji, kar je za našo rokometno šolo odličen rezultat in prav tako odlična popotnica za naprej,« je še povedal Cerovski. Kot smo omenili, je članska ekipa sestavljena iz doma vzgojenih igralcev (trenutno z eno izjemo), s čimer se ne more pohvaliti nobena ekipa v Sloveniji. Prav tako velja poudariti, da je RD Urbanscape Loka edini prvoligaš na Gorenjskem. Rezultati mlajših članov prav V prvi NLB Leasing ligi so člani Rokometnega društva Urbanscape Loka dosegli šesto mesto in s tem pokazali, da se je prvoligaški nogomet na Poden vrnil v velikem slogu. prve ekipe. Dosedanji trener Robert Bradeško pa si bo vzel enoletni odmor, saj je bil poleg redne službe dejansko več kot vpet v naše društvo. Celotno društvo se mu še enkrat zahvaljuje za vso požrtvovalnost, kajti odrekanja ni bilo malo,« se je Cerovski zahvalil dosedanjemu trenerju in tako kažejo, da loški rokomet čaka svetla prihodnost. Starejši pionirji so bili namreč državni prvaki, mlajši pionirji so dosegli tretje mesto, kadetska ekipa pa se je po dolgem času uvrstila med štiri najboljše, kar je za to selekcijo odličen rezultat. »Naj kot zanimivost povem, da nas kličejo starši iz drugih občin, saj želijo vključiti otroke v naše društvo. To je pokazatelj, da delamo dobro ter da so starši in otroci pri nas zadovoljni,« je povedal podpredsednik društva, v katerem je aktivnih okoli sto šestdeset članov. Pogled naprej »Tudi v letošnjem letu bomo nadaljevali v istem trendu; s tem, da smo se na trenerskem položaju okrepili s priznanim trenerjem Bojanom Čotarjem, ki je nazadnje deloval kot pomočnik selektorja slovenske rokometne reprezentance. S tem smo hoteli narediti korak naprej glede nadgradnje Pri starejših dečkih A najboljši v državi igralci RD Urbanscape Loka 31 hkrati pogledal v obetavno prihodnost. Tudi sicer v delo društva radi vključijo nekdanje igralce, ki se z zadovoljstvom odzovejo in s svojimi izkušnjami pripomorejo k dobremu delovanju loškega rokometnega društva. Klavdija Škrbo Karabegović Avgust 2015 »Mi smo nogometna družina« O puncah iz Ženskega nogometnega kluba (ŽNK) Ločan smo v Loškem utripu že pisali. Njihova energija in zagnanost sta prav navdihujoči. Ves vloženi trud je obrodil sadove. Tako so dekleta letošnjo sezono zaokrožila s prvim mestom na prvenstvu Lepota – zdravje. Nad nogometom, športom, ki je dolgo stereotipno veljal izključno za moško domeno, se navdušuje dvajset deklet, starih od trinajst do trideset let. Trikrat na teden imajo redne treninge, ki jim dodajo še izredne in tudi individualne, saj se zavedajo, da brez trdega dela ni uspeha. Skozi celotno sezono so se urile na prijateljskih tekmah, največ pa so, kot pravijo same, odnesle od tekem proti domačim fantom. Po dveh letih dela in pod odlično taktirko trenerja Mira Jovića se na koncu letošnje sezone dekleta lahko pohvalijo še s prvim mestom na ženski neformalni nogometni ligi, ki je potekala pod imenom Lepota – zdravje in v kateri je sodelovalo šest ekip. Liga se je začela oktobra in zaključila 14. junija, ko so Ločanke poskrbele za preobrat in se zavihtele na prvo mesto. »Vodili smo celo sezono, nato pa smo nepričakovano izgubili dve tekmi zaradi odsotnosti nekaj igralk. Zato je bila zadnja tekma odločilna. Nasprotnice so praktično že slavile zmago, nato pa so 'moja' dekleta, ki res pustijo srce na igrišču, poskrbela za preobrat, nasprotnicam zatresla mrežo in zmagala,« je upravičeno ponosen trener Jović, ki je prav na eni od tekem, ko je zaradi dopustov in bolezni manjkalo nekaj igralk, držal otroka ene od svojih igralk in usmerjal igro. Zato verjetno ni presenečenje, da je prav on odnesel lovoriko najboljšega trenerja lige, pri čemer je dejal: »Tega naziva sem vesel, ker hkrati pomeni Ženski nogometni klub (ŽNK) Ločan je dosegel prvo mesto na prvenstvu Lepota – zdravje. Dekleta so s svojo igro naravnost navdušile in zasluženo dosegle naslov najboljših. bra, a se na nogometnem igrišču več kot odlično znajde. Tudi sicer so dekleta lahko marsikomu zgled. Od treninga jih ne odvrne ne dež, še manj pa sneg. potrditev mojega dela. Res pa je tudi, da nikoli nisem skrival, da je naš cilj prvo mesto. Ponosen sem na svoje punce, res sem ponosen. Že osemnajst let sem trener, pa še nisem imel tako srčne ekipe. Punce so loški ponos.« Naziv najboljše strelke sta si razdelili Gloria Alič in Monika Bergant, obe iz škofjeloške ekipe. »Zadetkov nisem spremljala, zato je bil zame naziv pravo presenečenje. A do uspeha ne prideš sam, temveč z usklajeno ekipo. In mi smo nogometna družina, naš trener pa nam je kot oče. Miro je pravi trener za ženske. Uživamo na treningih, saj nas druži ljubezen do nogometa. Vzdušje v ekipi je predpogoj za dobre rezultate,« je povedala Monika Bergant, ki je nogomet začela igrati šele septem- www.uniforest.si Vljudno vabljeni na sejem AGRA v Gornji Radgoni v času od 22. do 27.08.2015 – pred halo A, prostor 1006. 32 Zavedajo se, da se je za uspeh treba potruditi in da je mnogokrat odločilna prav močna volja. Tudi kapetanka Petra Potočnik je ponosna na ekipo: »Ponosna sem na vse igralke, saj vsaka nekaj prispeva k skupnemu duhu. Punce se res potrudijo in dajo vse od sebe. Trener Miro nas podpira in mora marsikaj pretrpeti, glede na to, da ima toliko žensk na grbi (smeh), a se pri tem odlično znajde.« Dekleta so veliko dosegla in zato je njihov cilj za prihajajočo sezono, da ostanejo na doseženi ravni, kar jim bo ob taki zagnanosti zagotovo uspelo. V poletnih mesecih nimajo uradnih treningov, a brez nogometa ne morejo, zato igrajo za sprostitev. Jeseni pa v svoje vrste vabijo nove nogometne navdušenke. Ali še kdo verjame, da je nogomet rezerviran samo za moške? Klavdija Škrbo Karabegović Avgust 2015 Mirna roka + oster vid = zadetek Strelsko društvo Lotrič iz Železnikov letos beleži najuspešnejšo sezono v petinšestdesetletnem delovanju društva. V dolgoletni zgodovini strelske dejavnosti v Železnikih se je ta panoga vedno bolj razvijala. Danes deluje pod imenom Strelsko društvo Lotrič Železniki. Strelci trenirajo pod vodstvom trenerja in od leta 2008 tudi predsednika Branka Koširja. Delo z mladimi je obrodilo sadove, odličnih strelk in strelcev v Železnikih tako res ne manjka. To potrjujejo tudi nedavni uspehi na državnem prvenstvu (DP) z malokalibrskim orožjem (MK) na 25 in 50 metrov, ki je v organizaciji Strelskega društva Svečina potekalo na Pragerskem. Od gorenjskih strelskih društev so se tekmovanja udeležili tekmovalci iz več strelskih društev, največ uspeha pa je spet imelo SD Lotrič Železniki. Prvi dan tekmovanja je Anja Prezelj iz SD Lotrič Železniki med kadetinjami s športno pištolo zmagala. O svoji strelski poti je povedala: »Streljati sem začela v drugem razredu osnovne šole. Takrat sem streljala z zračno puško, dve leti nazaj sem začela streljati z zračno pištolo, z malokalibrsko Anja Prezelj, zmagovalka med kadetinjami s športno pištolo (Foto: Branko Košir) vzame nekaj časa in sem zato zlate medalje iz državnega prvenstva še toliko bolj vesela. Pred vsako tekmo si zadam cilj, da bom vse strele izpeljala lepo in to držim v glavi med tekmo. Moj dolgoročni cilj pa je priti na olimpijske igre in morda nekega dne osvojiti medaljo.« Drugi dan tekmovanja je ekipa SD Kopačevina zmagala ekipno z malokalibrsko standard pištolo. V tej kategoriji je bil Simon Bučan tretji. V hitrostrelni malokalibrski pištoli je SD Kopačevina osvojila tretje mesto. Naslednji vikend je na istem strelišču potekalo še državno prvenstvo z malokalibrskim orožjem na 50 metrov. Tudi letos se je tekmovanja udeležilo več gorenjskih strelskih društev. Med državne prvake so se letošnjo sezono vpisali: Matija Demšar, SD Škofja Loka, malokalibrska pištola proste izbire, kadeti; Krištof Medja, SD Preddvor, MK puška 3 x 10, pionirji; Naja Prezelj, SD Lotrič Železniki, MK puška 3 x 10, pionirke; ekipa SD Škofja Loka, MK pištola proste izbire, kadeti. Medalje so osvojili še: drugo mesto, Naja Prezelj, SD Lotrič Železniki, MK puška 30 leže, pionirke; drugo mesto, SD Preddvor, člani leže ekipno; pištolo pa sem začela streljati lansko leto. Treninge z zračno pištolo imam trikrat na teden skozi celo leto. Aprila po državnem prvenstvu z zračnim orožjem začnem trenirati še z malokalibrsko pištolo in imam treninge tri- do štirikrat na teden do sredine julija, ko je državno prvenstvo z malokalibrskim orožjem. Na treninge se vozim v Preddvor, kar mi tretje mesto, Teja Medved, SD Lotrič Železniki, MK puška 3 x 10, pionirke; tretje mesto, Teja Medved, SD Lotrič Železniki, MK puška leže, pionirke. Med gorenjskimi strelskimi društvi je tako največ medalj na državnem prvenstvu z malokalibrskim orožjem osvojilo SD Lotrič Železniki. Šestim medaljam z zračnega državnega prvenstva so dodali še pet medalj z malokalibrskega državnega prvenstva – skupaj enajst medalj tako pomeni do sedaj najbolj uspešno sezono v petinšestdesetih letih obstoja strelskega društva. To pa še ni konec uspehov v letošnji sezoni. Ekipa strelcev s pištolo je bila v 1. A državni ligi druga najboljša, ekipa strelcev s puško pa se je na kvalifikacijah uvrstila v 1. B državno ligo. Veselili so se tudi priznanj, ki jih je za leto 2014 podelila Strelska zveza. Bronasti znak SZS so prejeli ekipa mlajših pionirk (Naja Prezelj, Teja Medved in Tamara Tolar) za nov državni rekord in Naja Prezelj za nov državni rekord Srebrni znak SZS je prejela Petra Dobravec za četrto mesto na svetovnem prvenstvu v španski Granadi in za izpolnitev kvote za letne olimpijske igre Rio 2016. Zlati znak SZS je na pobudo SZS za odlično sodelovanje med podjetjem in tekmovalcem prejelo podjetje Domel. Zlati znak je v odsotnosti direktorice prevzel Robert Mesec. Konec decembra je priznanja za najboljše športnike podelila tudi Občina Železniki. Strelci smo prejeli dva: zlati znak Občine Železniki je za trenersko delo prejel Branko Košir, srebrni znak Občine Železniki za športne uspehe pa Petra Dobravec. Ker je ravno čas počitnic in mladim ostaja veliko prostega časa, jih v Strelskem društvu Lotrič Železniki vabijo, da se jim ob ponedeljkih ob 18. uri pridružijo na streljanju v zaklonišču Osnovne šole Železniki Nina Drol V središču Maribora oddamo garsonjero študentki ali študentu. 041 646 492 33 Avgust 2015 Prireditve v avgustu sobota, 1. 8. nedelja, 2. 8. 8.00–12.00 Tržnica kmetijskih pridelkov in izdelkov Mestni trg 8.00–12.00 Starinarnica na Plac': sejem starin in izdelkov iz recikliranega materiala in garažna razprodaja Mestni trg 10.00 Vodenje po utrdbi na Golem vrhu Utrdba na Golem vrhu 11.00 Brezplačno vodenje: Prisluhnite zgodbam starodavne lepotice! Začetek pri glavni avtobusni postaji Škofja Loka 10.00 Semanji dan z 19. srečanjem ljudskih pevcev in godcev Sv. Ožbolt nad Škofjo Loko sreda, 19. 8. Dan oglarjev 3. 8. –7. 8. 2015 Daljše peš romanje iz Žirov v Faro pri Kostelu 3. 8. –28. 8. 2015 9.30–13.30 ponedeljek, četrtek, 20. 8. Vrt Sokolskega doma sobota, 11.00 Brezplačno vodenje: Prisluhnite zgodbam starodavne lepotice! Začetek pri glavni avtobusni postaji Škofja Loka 17.00 Bralnica: delavnica kreativnega pisanja Vrt Sokolskega doma 18.00 Bralnica: filmska delavnica Vrt Sokolskega doma 22. 8. Začetek v Žireh Razstava učencev OŠ Škofja Loka – Mesto: Cvetlična tihožitja Mladinski oddelek knjižnice Škofja Loka Slikarska razstava Mojce Štefelin: Življenje Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka sreda, Ekološka tržnica Škofja Loka Cankarjev trg petek, nedelja, 23. 8. 24. 8.–28. 8. 2015 13. poletna otroška nogometna Cankarjev trg 17.00 Bralnica: trash pisanje z Anjo Eržen Vrt Sokolskega doma 15.00 4. igre Javnega zavoda Ratitovec: turnir v avtomatskem kegljanju Kegljišče Pr' Mer, Železniki Todraž, Brebovnica, Lučine 17.00 Bralnica: Marinkina knjižnica v Bralnici Vrt Sokolskega doma Tržnica kmetijskih pridelkov in izdelkov Trg Ivana Regna 19.00 Razstava šolskih glasil OŠ Železniki: Naše poti vodijo v svet! In to že 45 let! Galerija Muzeja Železniki Brezplačno vodenje: Prisluhnite zgodbam starodavne lepotice! Začetek pri glavni avtobusni postaji Škofja Loka Žirovski kolesarski krog Žiri in okolica 7. pohod bosonogih s Prtovča na Ratitovec Pot čez Razor s Prtovča na Ratitovec 9.00–19.00 Živžav z malo zminško športno avanturo Športni park Škofja Loka 11.00 Brezplačno vodenje: Prisluhnite zgodbam starodavne lepotice! Začetek pri glavni avtobusni postaji Škofja Loka 15.00 4. igre Javnega zavoda Ratitovec: turnir v avtomatskem kegljanju Kegljišče Pr' Mer, Železniki 10.00 11. tek na Dražgoško goro Rudno, Dražgoše 10.00 Srečanje pražilcev krompirja Preddverje Sokolskega doma Tavčarjev dvorec na Visokem v Poljanski dolini 12.00 Športna dvorana Železniki Semanji dan Šinkovcev travnik, Hotavlje 4. igre Javnega zavoda Ratitovec: Dan rokometa 12.00 Rovtarski bal Grebljica pod Starim vrhom 9.00 9. rekreativno kolesarjenje okrog Ratitovca Poti in ceste okrog Ratitovca 17.00 Bralnica: pogovor na temo Ane Karenina, roman za maturo 2016 Vrt Sokolskega doma 11.00 Brezplačno vodenje: Prisluhnite zgodbam starodavne lepotice! Začetek pri glavni avtobusni postaji Škofja Loka Brezplačno vodenje po muzeju Loški muzej Škofja Loka 8.00–12.00 17.00–23.00 Brezplačno vodenje po muzeju Grajska gostija 10. 8. – 14. 8. 2015 Kiparske delavnice z akademsko 26. 8. slikarko Urško Toman Ekološka tržnica Škofja Loka Cankarjev trg 16.00–19.00 Izmenjevalnica Park v bivši vojašnici Razstava slik Mojce Pintar: Arhaične podobe (na ogled do 13. 9. 2015) 15. 8. – 16. 8. 2015 Večer slovenskih podoknic in sobota, 15. 8. 12.00 29. 8. Škofjeloški grad 16.00–19.00 19.00 sobota, Loški muzej Škofja Loka Litostrojska koča na Soriški planini 14. 8. – 16. 8. 2015 Dan teric v Davči 14. 8. Dobračeva, Žiri Ekološka tržnica Škofja Loka 12.00 petek, Vrt Sokolskega doma 16.00–19.00 11.00 12. 8. Odprtje drugega dela Bralnice: predstavitev nove knjige Neže Maurer Bralnica: cirkuške delavnice z društvom Cirkokrog Pred OŠ Ivana Groharja Lučine 2015 sreda, 18.00 17.00 Dobimo se ob 9.30 (počitniške dejavnosti za otroke od 1. do 5. razreda OŠ) 8. 8. – 9. 8. 2015 Gorsko hitrostna dirka GHD 8. 8. Staro župnišče, Mestni trg 38 petek, 28. 8. sobota, Kiparska delavnica za otroke Nogometni stadion Žiri 16.00–19.00 5. 8. Staro mestno jedro 16.00 21. 8.–22. 8. 2015 Adijo, počitnice Grebljica pod Starim vrhom Cankarjev trg šola Žiri 2015 3. 8. sreda, Ekološka tržnica Škofja Loka 20. 8. –29. 8. 2015 Festival Pisana Loka 2015 21. 8. 12.00 16.00–19.00 nedelja, 30. 8. Pri Vrhovcu, Davča 8.00 Iščemo raznašalce Loškega utripa na območju Gorenje vasi in Škofje Loke. Info: 041/233-350 34 Avgust 2015 35 Avgust 2015 36 Avgust 2015 37 Avgust 2015 38 Avgust 2015 39 Vsak petek Dan velikih kupcev Nakupi brez DDV pri vrednosti nad 300 €* Davek na dodano vrednost vam povrnemo v obliki OBI darilne kartice, pri čemer vam na kartico naložimo 18,03% vrednosti nakupa (-22 % DDV). Gotovinsko izplačilo preostalega dobroimetja ni mogoče. Velja za nakupe nad 300 €. Ne velja za nakup darilnih kartic in že obstoječa naročila. Ni združljivo z drugimi popusti in dobropisi. Darilna kartica je veljavna 3 leta in se lahko uporablja v vseh sodelujočih OBI trgovinah po Sloveniji. V primeru izgube ali poškodbe kartice niste opravičeni do nadomestila. Vrednost in ostale pogoje poslovanja lahko preverite v vaši OBI trgovini ali na http://www.obi.si/si/storitve/darilni_bon/index.html Vedno v vaši bližini, OBI Kranj, Savski otok Pon. - sob.: 8.00–20.00, nedelja 9.00–13.00.
© Copyright 2024