Avtor: Jaka Šikonja, 4.bG; naslov šole: Srednja šola Črnomelj, Kidričeva 18a, 8340 Črnomelj; mentorica: Anita Starašinič; občina: Črnomelj Noč je nad dolino padla I. Noč je nad dolino padla, luna posijala kar krepko, kot da dnevu sonce je ukradla, polegla naravo je v posteljo. Tema je vsem zatisnila oči, še potoku, ki žlobudra glasno, odvzela in izbrisala moči. A le v pastirjevem srcu ne zmore ugasiti plamna, ki v njem gori, saj izvedel Jure je za nočne more. Pašniki obrasli in lačna čreda so prisilili ga, da pojde v gore. Jutrišnji odhod, ki mu telo razjeda, pomeni od izvoljenke slovo in skrb, da si drugega ogleda. Z zoro in roso jutrovo napoti se Jure, naš pastir, k svoji Mojci, ki ukaže ji gotovo: »Čakaj, ljubi, piši! Tvoj papir bo dež, kuverta veter v klanec! Kapljica dežja mi ljubezni bo izvir!« Z besedami konča izbranec, na kar ga Mojca opozori: »Če tako storim, te čaka moj prstanec! Ti le bister studenec ogovori, naj se izdihi tvoji ponesejo z vodo, z ranami srca bridki val otovori. Potok iz višav mi narekoval bo usodo, ko čakala bom, da vrneš se!« Jure jo objame, in kot da je v napoto, usmeri svoj korak čuvat ovčice. Tako zapusti domače in vasico že v pričakovanju svoje se vrnitve. Prvo noč pod najsvetlejšo zvezdico željan izpolniti obljubo stopi ogovorit gorsko solzico: II. »Studenčnica, se vprašaš kdaj, od kod ti moč in lesketav sijaj, od kod nevidna kri, ki nosiš jo po strugi, brez katere zdaj spala bi v trugi? Tako kot tebe dež napaja, življenje daje, suše osvobaja, tako mi deklica vliva volje, da zmorem in obdelujem polje. Sedaj ko veš, da sva si enaka, bi ugodila mili prošnji svojega rojaka? Rotim te, da čustva poneseš v dolino, moji Mojci iz srca vnetega vsebino.« Ob zahodu, ko večer se zlije z mesečino, se Mojca zala zazre v nebo, da izpove dežju srčno bolečino: »Kralj Eol, dajem ti nalogo sveto! Moj dragi stoglavo pase čredo, daleč je od objema mojih rok, tako daleč ne sliši ustnic zvok. Odnesi oblake dežja na gorke višine do mojega dragega, zelene planine, izpoj in odvrzi mojo ljubezen, zabodi v dušo kot meč ga trorezen.« III. »Spominjam se najinih stezic, vse polnih alpskih cvetlic, a nobene žlahtne rože strela ni kot tvoja mi srce prevzela.« »Dragi, lepe so besede tvoje, a kaj ko zamenjala bi jih za dvoje, da me kuštraš po laseh počasi, da nocoj me presenetiš v vasi.« »Poletel bi z gore, a nikar! Gorje, če bi zalotil naju gospodar! Po hrbtu bič usekal bi globoko, kaj bilo, če le pomislim na poroko!« »Pogreša te moje srce močno, čaka in čaka te vselej skrbno. Jesen prihaja, voda teče, kmalu tudi konec bo nesreče!« »Čustva so v vodi raztopljena, ljubezen že davno utopljena. Nič več ne zmorem dati na daljino, le telo, če se vržem v globino.« »Padaj še močneje kot poprej! Vihar, razširi se po deželi tej, napolni studenec, ki prinaša mi izdihe, vi, kapljice, pa njemu moje stihe.« IV. In res, vetrovi prevpijejo planine tihe, iz neba se vzdigne strašan orkan, da ponese s seboj Mojčine navdihe. Zašel je tja, kamor je bil poslan, skalo odtrgal in jo vrgel v potok, skalo, kjer je Jure bil postlan. Ta se trudil je, a ni jih rok, ki bi rešile ga nesreče, in kar zjutraj je Mojca v vodi našla, bil je vzrok, da zaplavala je še ona v raj.