1. No category

Sanacija kanalizacije
Za slovenske hiše, ki niso priključene na kanalizacijski sistem je nekdaj za edino
rešitev skladiščenja komunalnih odplak veljala greznica. Za njo pa je znano, da bolj
ali manj trajno onesnažuje okolje. Zaradi boljše okoljske ozaveščenosti in ostrejše
zakonodaje se počasi vendar vztrajno kanalizacijski sistem povsem spreminja.
Dejstvo je, da se bo že v naslednjih letih moral pri marsikateri hiši način zbiranja
komunalnih odplak povsem spremeniti.
Slovenija je s svojo razpršeno poselitvijo ena izmed držav, kjer kar polovica prebivalstva živi v krajih
z manj kot 2000 prebivalci. Posledica tega je, da velik del hišnih gospodinjstev (več kot 50%) nima
možnosti priključitve na javno kanalizacijsko omrežje, temveč morajo za hišne odplake poskrbeti
sami.
Ko se cev zamaši
Ob načrtovanju kanalizacijskega razvoda v hiši je predvsem pomembno, da se omogoči kar se da
hiter odtok odplak neposredno do greznice ali čistilne naprave. To je pomembno zato, da ne
pričnejo fekalne organske snovi gniti in se razkrajati. S tem se bo precej povečala možnost
zamašitve v kritičnem delu cevovoda, kar bo povzročalo nenehen problem, katerega se v dokončani
hiši težko reši.
Sicer je sedaj poznanih že kar nekaj specializiranih mojstrov za odkrivanje in odmaševanje
cevovodov, ki s sodobno tehnologijo zelo uspešno rešijo takšne težave. Kontrolo cevovodov in
kanalov izvajajo s posebnim sistemom, ki ga sestavljajo sonde z vgrajenimi TV kamerami, katere so
povezane z računalnikom. Kamere so običajno samohodne in daljinsko vodene. Uporablja pa se jih
lahko za pregled notranjosti različno velikih cevi (od 20 mm in več). Sanacija odmašitve
kanalizacijske cevi je sicer marsikdaj samo začasna, saj po določenem času lahko na istem mestu
zopet pride do zamašitve. Takrat pa bo potrebna večja sanacija s trajno rešitvijo.
V kolikor so kanalizacijske cevi v steni ali tlaku poškodovane, je bilo nekdaj potrebno prenavljati
celotne kanale, danes pa nekateri mojstri ponujajo rešitev sanacije samo na določenih kritičnih
mestih. Tako je na primer poznana metoda sanacije cevovoda s pomočjo prevlek iz steklenih
vlaken. S to metodo se uspešno popravijo poškodbe tako v cevi kot tudi na spojnih mestih.
Prevleka iz steklenih vlaken je debela največ 6 mm in je nerobata, kar ne poslabša hidravličnih in
pretočnih lastnosti cevi.
Druga možnost sanacije kanalizacijske cevi je uvlačenjem nove cevi manjšega, istega ali celo
večjega premera. Poškodovana cev se nadomesti s kvalitetno polietilensko, polipropilensko ali
drugo cev, na katero je možno izvesti vse potrebne priključke. Sanirati je možno cevi od premera 75
mm do 800 mm. Sama sanacija ne povzroča vibracij in hrupa med izvedbo.
Ena izmed sodobnih adaptacij poškodovanega vodovodnega cevovoda je vgradnja posebnega
tesnila v notranjost cevi. Po očiščenju cevovoda se posebno samotesnilno tekočino s črpalko
vbrizga v cevni sistem, kjer ta tekočina samodejno zatesni vse razpoke oziroma mesta, na katerih
prihaja do puščanja vode. Tekočina, ki temelji na raztopljeni osnovi mineralno kristalne sestave,
popolnoma zatesni v zelo kratkem času – od znotraj navzven. To oblikuje trdno in trajno tesnjenje
saniranega cevovoda. Postopek je hiter, čist in zanesljiv. Nekateri mojstri ponujajo s primernim
načinom tesnjenja rešitev za vsak problem puščanja vode. Od poškodbe razvoda talnega ogrevanja,
puščanja kotla centralne kurjave, do okvare kanalizacijskega sistema in celo plinskega razvoda cevi.
Prepustna greznica je preteklost
Nekdanja klasična greznica je bila po možnosti propustna in je na ta način odpadna voda skozi
njeno dno odtekala v ponikalnico. Greznica je bila največkrat izdelana iz armiranega betona v
pravokotni obliki, z betonskim stropom. Pogosto je imela eno ali dve notranji betonski steni, kateri
sta služili kot prekati. V prvem prekatu se je torej zadrževalo gostejše blato, v drugem ali tretjem
prekatu pa odpadna voda. Ravno z namenom propustnosti odpadne vode v največ primerih dno
greznice ni bilo zabetonirano. Odvisno od strukture zemlje kjer je bila greznica vgrajena, je različno
dolgo časa odpadna voda prosto odtekala v globino zemlje.
Takšen način reševanja komunalnih odplak je danes ekološko popolnoma nesprejemljiv. Tudi
sedanja okoljska zakonodaja tega več ali manj nič več ne dovoljuje. Vsa tista hišna gospodinjstva, ki
imajo dostop do javnega kanalizacijskega omrežja, jih zakonodaja obvezuje, da so nanj tudi
priklopljena. Vsa ostala gospodinjstva, katera nimajo možnosti priklopa na javen kanalizacijski
razvod, morajo poskrbeti za reden odvoz komunalnih odplak iz svoje greznice v centralno čistilno
napravo ali morajo imeti lastno čistilno napravo. Na vodovarstvenih območjih 1. in 2. razreda
morajo od leta 2010 biti vse greznice nepretočne in popolnoma vodotesne. Na ostalih področjih se
morajo odplake v pretočnih greznicah vsaj enkrat na štiri leta prepeljati v centralno čistilno
napravo. Po veljavni zakonodaji morajo imeti novogradnje speljano odpadno vodo v čistilno
napravo (centralno napravo ali lastno malo napravo). Na prispevnem območju občutljivega
območja, na vplivnem območju kopalnih voda in vodovarstvenem območju morajo do konca
letošnjega leta biti pri vseh hišnih gospodinjstvih zgrajene male komunalne čistilne naprave ali
nepretočne greznice. Do konca leta 2017 pa bodo morala vsa hišna gospodinjstva, ki nimajo
možnosti priklopa na javno kanalizacijo (na kateremkoli področju) sanirati vse prepustne greznice v
neprepustne ali njo nadomestiti z malo čistilno napravo. S tem, da bodo nepretočne greznice po
omenjenih datumih dovoljene le na tistih področjih, kjer čiščenje z malo čistilno napravo tehnično
ne bo izvedljivo zaradi prepovedi odvajanja odpadne vode ali posebnih geografskih razmer ter
nestalno naseljenih stavb.
Velik strošek z neprepustno greznico
Slovenska zakonodaja torej jasno določa, da če ne že zdaj, pa v naslednjih letih klasične prepustne
greznice ne bo mogoče več uporabljati. Velik problem pri neprepustni greznici pa je predvsem v
tem, da je potrebno iz nje zelo pogosto črpati odplake. Vsak član gospodinjstva v povprečju porabi
na mesec približno 150 litrov vode, kar pomeni da je v greznici z velikostjo 10 m3 potrebno njeno
praznjenje opraviti vsak mesec. Strošek črpanja in odvoza, katero opravi pristojno komunalno
podjetje pa ni majhen (cca 120 eur). Nekdaj so lastniki greznic sicer pogosto kar sami z domačimi
traktorskimi cisternami črpali odplake in jih odvažali ter spuščali na njive ali travnike. Tudi zaradi
ostrih kazni v primeru onesnaževanja podtalnice temu na srečo sedaj ni več tako. Sedanji
okoljevarstveni predpisi nalagajo, da mora lastnik greznice poskrbeti za pravilen odvoz odplak v
čistilno napravo. Za to pa je pooblaščeno komunalno podjetje, ki s prirejenim tovornim vozilom iz
greznice izčrpa odplake v cisterno in jih odpelje na čiščenje v centralno čistilno napravo. Sanitarni
inšpektor ima pooblastilo, da od lastnika lahko zahteva račun opravljene storitve črpanja in odvoza
komunalnih odplak. Na podlagi števila uporabnikov oz. količine odpadne vode tudi določi
pogostost odvozov odplak.
Zaradi očitnih prevelikih stroškov črpanja in odvoza odplak je če se gleda dolgoročno, sanacija
pretočne v nepretočno greznico nesmiselna investicija. S tem bomo v najboljšem primeru rešili
problem le do koca leta 2017. Če naše gospodinjstvo nima možnosti priklopa na javno
kanalizacijsko omrežje in ga tudi v naslednjih letih ne bo imelo, je edina prava rešitev adaptacija
obstoječe greznice z lastno malo čistilno napravo.
Sprememba greznice v čistilno napravo
Dejstvo je, da se bo z uveljavljenim predpisom o popolni tesnosti greznic pri njihovih lastnikih zelo
zvišal vsakoletni strošek odvoza fekalnih odpadkov. Desetletja nazaj, ko so lastniki hiš gradili
greznice, seveda niso imeli v vidiku, da bodo te nekoč morale biti popolnoma vodotesne. Zaradi
varčevanja ali premalo razpoložljivega prostora so se pogosto zgradile manjše, ki pa so zaradi
pretoka v ponikalnico še vedno zadostovale majhnim stroškom njihovega praznjenja. Z uveljavljeno
zakonodajo pa bodo tako rekoč čez noč postale povsem premajhne z visokimi stroški praznjenja
fekalij. Potrebna bo čim prejšnja rešitev, sicer se stroški samo še kopičijo.
Če imamo enega takšnih problemov, v našem kraju pa ni možnost priključitve na kanalizacijsko
omrežje, ne bo rešitev v gradnji večje nepropustne greznice, temveč je ustrezn rešitev sprememba
greznice v lastno čistilno napravo.
Čeprav imajo marsikateri lastniki starih greznic pomislek, da je sprememba greznice v čistilno
napravo zahteven, zamuden in drag poseg, temu še zdaleč ni tako. To je enostaven tehničen poseg,
ki se ga opravi tako rekoč čez noč. Pred vgradnjo naprave je le potrebno poskrbeti, da je greznica
popolnoma nepropustna. V izolirano greznico se enostavno vstavi poseben prenosljiv čistilni
modul, s katerim se greznica spremeni v biološko čistilno napravo. Iz naprave prej umazana fekalna
voda odteka sedaj prečiščena . Vsekakor je spodbuden podatek, da se investicija preureditve
greznice v čistilno napravo lahko povrne že v enem letu. To je seveda odvisno od velikosti stare
greznice, števila uporabnikov kanalizacijskega sistema in modela čistilne naprave.
Za nakup male komunalne čistilne naprave lahko s strani Eko sklada pridobimo ugoden kredit z
obrestno mero trimesečnega Euribor +1,5% z odplačilno dobo do 10-tih let. Višina kredita je lahko
do višine priznanih stroškov naložbe. Trenutno je omenjeni kredit razpisan do konca tega meseca.
Po predvidevanjih pa naj bi bil podaljšan še do jeseni.
Nekatere občine nudijo tudi nepovratna finančna sredstva za nakup male čistilne naprave.
Vsekakor ni odveč, da se pozanimamo na naši občinski upravi ali preko spleta če je razpis za
subvencioniranje dela stroškov nakupa čistilne naprave objavljen tudi v naši občini.
Kaj je mala biološka čistilna naprava?
Še ne dolgo nazaj v javnosti o hišnih čistilnih napravah ni bilo znanega praktično ničesar. Danes, ko
se vse več govori o njih, pa je na našem trgu že kar nekaj ponudnikov tovrstnih naprav. jerntudi nn
Pri napravi nizkega cenovnega razreda naj bomo previdni, da si z nizko investicijo ne bomo naredili
le medvedjo uslugo. Namreč pri nekaterih takšnih napravah v dvajsetih letih delovanja tekoči
stroški presegajo stroške investicije. Pri izbiri naprave je še pomembno, da se izbere takšno, ki je za
upravljanje čim bolj enostavnar. Priporočljiva je naprava z . Zanesljivost delovanja s čim boljšimi
učinki čiščenja, ki preverjeni, je ravno tako upoštevajoč dejavnik izbire. Ob tem je pomembno, da
je večletna garancija izdelka. To velja tako za konstrukcijsko stabilnost, vodotesnost posode in tudi
za čistilno tehniko. Preizkušenost izdelka ustrezni certifikati.
Osnovni princip delovanju mikroorganizmov v naravnem okolju, ki postopoma razgrajujejo
nečistoče. Poglavitna razlika med čiščenjem v naravi in v čistilni napravi je v tem, da v biološki
čistilni napravi mikroorganizmi razgrajujejo nečistoče v neprimerno večjem obsegu in hitreje. Torej
biološka čistilna naprava je kontrolirano gojišče bakterij, ki predelujejo biološko razgradljivo
umazanijo. Iz slednjega se lahko sklepa, da takšna naprava ne more očistiti kakršnihkoli komunalnih
odplak. V njo ne sodijo industrijski odpadki kot so močna barvila, odpadne barve, topila (topila za
barve, bencin) in radioaktivne snovi. V njo se ne sme odvajati olja, masti, težje razgradljivih
organskih odpadkov, tekstilnih odpadkov, vlažilnih robčkov, damskih vložkov, plastičnih delcev, ipd.
Če se ne upošteva ločevanje omenjenih odpadkov, lahko pride do motenja delovanja čistilne
naprave. Ob tem iz naprave izhajajo neprijetni vonji. Močan smrad še posebej povzročajo
izpuščene maščobe in olja.
Čistilna naprava je sposobna očistiti le biološko odpadno vodo; torej kanalizacijsko vodo iz hišnega
gospodinjstva. To je odpadna voda, ki se z umivanjem, kopanjem ali tuširanjem steka iz kopalnice,
odpadna voda in blato iz WC školjke ter voda iz pralnega stroja in odpadna voda iz kuhinje z ročnim
ali strojnim pomivanjem posode ter čiščenjem prostorov.
Napake in okvare pri čistilnih napravah so pogosto posledica slabega in malomarnega vzdrževanja
naprave, nerednega servisiranja, lahko pa tudi preslabo dimenzionirane naprave in celo napak pri
montaži. Občasno se pojavijo tudi napake, ki so posledica t.i. tovarniške napake in zanje naj bi v
skladu z garancijo odgovarjal proizvajalec, teh se zagotovo pojavlja več pri nizkocenovnih napravah,
ki glede na zahteve zakonodaje že tako delujejo na popolnih minimumih.
Biološka čistilna naprava ima odvisno od modela in proizvajalca različne tehnologije čiščenja.
Predvsem se loči po tem ali mikroorganizmi lebdijo v umazani vodi, ali so ti pritrjeni na posebne
nosilce. Predvsem v zadnjih letih so se principi čiščenja v napravah precej izpopolnili. Sedaj so v
ponudbi različne izpopolnjene električne in mikroprocesorske tehnologije z oživljanjem biomase
preko prepihovanja (sekvenčni biološki reaktorji in biološki nosilci Kristobalit). Ena od novejših
čistilnih naprav je tudi membranska naprava, v kateri se voda čisti preko polpropustne membrane.
S tem se iz odpadne vode odstranijo tudi mikroskopsko majhni delci (bacili, virusi, spore).
Nekateri proizvajalci nudi male biološke čistilne naprave, ki delujejo brez elektrike. Poleg manjšega
stroška obratovanja je prednost takšnih naprav, da delujejo brez hrupa in povsem samodejno.
Odvisno od proizvajalca in modela so izvedbe čistilnih naprav različne. Plastične so cenejše,
masivnejše so betonske, katere so povozne tudi za težja tovorna vozila.
V večini primerov je biološka čistilna naprava izdelana v kompaktnem ohišju iz PVC ohišja in
ojačana s posebnimi elementi iz steklobetona. Njena oblika je okrogla s premerom in višino
približno dveh metrov. Večina sedanjih kvalitetnih naprav deluje z minimalno potrošnjo električne
energije. Preko 220 V električno napetostjo imajo primerljivo porabo z 90 W žarnico. Sedanje
sodobne naprave med obratovanjem ne povzročajo hrupa.
Vgradnja čistilne naprave
Podobno kot pri sanaciji stare greznice je vgradnja čistilne naprave v novo gradbeno jamo hitra in
enostavna. Običajno ima naprava za uporabo štirih družinskih članov vsaj tri kubične metre
delovnega volumna. V večini primerov se izkoplje gradbeno jamo v globini 2,5 metra. Da vgradnja
naprave ni ovirana, mora biti premer gradbene jame vsaj en meter večji od premera naprave. Na
dnu jame se izdela ravno betonsko ploščo. Ob izbiri mesta vgradnje čistilne naprave je najbolj
pomembno, da se izbere čim bolj optimalno mesto, kjer je omogočeno nemoteno odtekanje ali
ponikanje čiste vode v zemljo. napravo vgradilo s pomočjo avtodvigala, naj bo gradbena jama
temu primerno dostopna. Napravo se priključi na električno energijo in poveže z glavnim
komunalnim cevovodom iz hiše. Zatem se celotno napravo do vrha zasuje z zemljo. Nad zemljo
ostane le del vstopnega jaška s pokrovom in zračnikom, ki služi za odvajanje plinov. S tem postane
naprava za okolico praktično neopazna. Ob tem mora pohodni pokrov biti v celoti dostopen za
kasnejšo redno vzdrževanje naprave. Po končanem priklopu, lahko naprava prične takoj obratovati.
Vzdrževanje čistilne naprave
Podobno kot vgradnja čistilne naprave je tudi vzdrževanje zelo enostavno. Kar pa velja za kvalitetne
izvedbe. Če upoštevamo navodila proizvajalca o pravil ločevanj odpadkov , sprotnega vzdrževanja z
napravo sploh ni. Kljub temu ne smemo pustiti napravo brez nadzora, saj v njej vseskozi potekajo
občutljivi biološki procesu. Običajno je edini vzdrževalni poseg približno enkrat na leto, .
poltrehTako kot pri greznici, črpanje opravi komunalno podjetje, ki blato odpelje centralno čistilno
napravo.
ječistilne naprave upravičen do zmanjšanje takse za obremenjevanje voda.%) je razvidna na
mesečni položnici za vodovod. V večini primerov so že z razliko zaradi zmanjšanja takse pokriti
stroški porabe električne energije za delovanje čistilne naprave.
pripravil: M.A.