1. No category

Nova ograja in stopnice
Kako naj izberem primernega mojstra za izdelavo nove ograje ali stopnic?
Tako, da se pozanimam o njegovih izkušnjah z izdelavo podobnih izdelkov.
Tako, da ga povprašam o njegovih certificiranih dokazilih kakovosti izdelave.
Tako, da se o kakovostni izdelavi na lastne oči prepričam na kraju reference.
Tako, da zahtevam še pred odločitvijo predračun celotnih stroškov izdelave.
Tako, da od mojstra natančno izvem kaj vse je vključeno v izpisani predračun.
Tako, da mi mojster zagotovi rok dokončne izdelave nove ograje ali stopnic.
Vedno znova se ob izbiri novih stopnic in ograje daje premalo pozornosti na njihovo
kvaliteto. Običajno se ob nakupu nove ograje in stopnic gleda le na estetski videz, pri
katerem se mnogokrat pretirava, kar je posledica končne kičaste podobe. S tem se ne
pokvari samo videz ograje in stopnic, ampak tudi celotno notranjo ali zunanjo podobo doma.
Ne glede na to ali bo stopnišče in ograja znotraj ali zunaj objekta, je pomembna njihova
kvalitetna izdelava in zadostna površinska zaščita. Le takšen izdelek bo brez večjih adaptacij
služil svojemu namenu vsaj 20 let.
Mogočnost doma s stopnicami
V večini primerov so notranje stopnice najbolj pogosto uporabljen in predvsem najbolj
obremenjen del stanovanja. Izključno zaradi tega naj naše nove stopnice ne bodo le lepe na
pogled, temveč tudi praktične in kakovostno izdelane, z zadostno površinsko zaščito.
V 70-tih in 80-tih letih so se v tedanje hiše stopnice umeščale predvsem v odmaknjene
temačne dele prostora. Danes pa so se z novimi materiali in načini gradnje preselile v
osrednji bivalni del hiše, kjer so pogosto združene dnevna soba, kuhinja in jedilnica.
Tisti, ki prisegajo na prisotnost pozitivne energije v stanovanju (feng šui energija), trdijo, da
se po stopnicah s stanovalci v nadstropja premika tudi vitalna energija, zato naj bi bile
stopnice nekakšen usmerjevalec energije. Poznavalci feng šui energije odsvetujejo, da bi bile
notranje stopnice neposredno nasproti vhodnih vrat ali v središču hiše. Najbolje je, če so
nekje ob strani, zamaknjene od glavnih vrat.
Nedvomno drži, da je izdelava stopnišča eden izmed najbolj strokovno zahtevnih posegov pri
opremljanju doma. Le dovolj izkušen in strokovno usposobljen mojster bo znal izdelati
pravilne stopnice. Izdelava stopnišča je zakompliciran gradbeni projekt, kjer je nujno
potrebno upoštevati številne dejavnike, ki vplivajo na njihovo pravilno izgradnjo in poznejšo
dovolj praktično uporabo.
Kovinske stopnice
Prvo in osnovno vprašanje ob razmišljanju o novih stopnicah je seveda iz kakšnega materiala
naj bodo te. Bolj kot znotraj bivalnega prostora se kovinske stopnice uporabljajo za dostop
na balkon ali teraso. Še posebej v novo zgrajenih etažnih hišah, kjer so pogosto majhni
bivalni prostori, so marsikdaj kovinske stopnice s svojo možnostjo kakršnekoli izvedbe,
najbolj praktična izbira. Če so te lepo in dovršeno izdelane, lahko s svojo eleganco zanimivo
popestrijo bivalno okolje. Tovrstne stopnice so lahko v celoti kovinske ali v kombinaciji
kovine z lesom ali kamnom. V primeru kombinacije je konstrukcija obvezno kovinska,
pohodne plošče pa iz ostalega materiala. Podobno kot pri betonskih, je prednost kovinskih
stopnic v njihovi odpornosti na obrabo in z razliko od lesenih stopnišč v ne vpijanju vlage.
Kovinske je potrebno (še posebej če so na odprtem terenu) le na vsakih nekaj let ponovno
zaščititi z barvnim lakom.
Lesene stopnice
Kljub temu, da so betonske stopnice v zadnjih desetletjih znotraj slovenskih hiš dominirale,
lesene samonosilne stopnice niso izginile iz bivalnih prostorov. Celo nasprotno. V zadnjem
času se vse več pojavlja takšnih vrst stopnic. Zelo lep estetski videz z dodatkom prestižnosti
in naravna toplina lesa precej pripomoreta, da so lesene stopnice postale zopet aktualne.
Poleg tega lahko za takšne stopnice zatrdimo, da so eden redkih unikatnih stavbnih
elementov in ne industrijski izdelek. Mojstrsko izdelane lesene stopnice so marsikdaj prav
tisti stanovanjski element, ki najbolj popestri celotno bivalno okolje. Poleg tega je odlika
lesenega stopnišča še v dokaj enostavni obdelavi, majhni teži in preprosti montaži, ki poteka
brez večje umazanije.
Tako kot ostali materiali, imajo tudi lesene stopnice nekatere slabe plati. Ena izmed njih je ta,
da les ni požarno varen in ni primeren za uporabo v vlažnem okolju kot je na primer klet.
Med vsemi vrstami stopnic lahko opazovalec ravno pri lesenih stopnicah najhitreje opazi
strokovnost izdelave, zato naj izbiramo le med vrhunskimi mojstri, ki imajo za sabo že
številne reference in so specializirani predvsem za izdelavo lesenih stopnišč. Takšni mojstri
bodo gotovo vedeli, da tako razgibana lesena konstrukcija kot je stopnišče, lahko ostane več
let v začetnem stanju le s sodobnimi metodami obdelave in z uporabo raznih dodatkov kot
so specialna lepila, laki, itd. Pri masivnih lesenih stopnicah les ne sme biti preveč suh in ne
preveč moker ter klimatiziran na enako vrednost vlage kot je v prostoru, kjer je vgrajen.
Ob odločitvi za nove lesene stopnice naj upoštevamo kako pogosto bomo njih uporabljali. V
primeru pogostejših in večjih obremenitvah stopnic, potrebujemo trši les. Trdota lesa se
ugotavlja na podlagi Brinellove lestvice, ki je določena s standardi ISO. Odvisno od trdote
lesa imajo različne drevesne vrste različno vrednost. Lestvica sega od mehkejšega
smrekovega lesa z vrednostjo 1,3 do tršega lesa oljke z vrednostjo 5,9. Za notranje lesene
stopnice je priporočljiva vrednost vsaj 3. Na meji tega je češnjev les z vrednostjo 2,9 in
mahagonij z vrednostjo 3,0. Trša lesa sta bukev z vrednostjo 4,0, hrast z vrednostjo 3,7 in
jesen z vrednostjo 3,8. Z izbiro eksotičnih vrst lesa se je izbira lesa za stopnice na našem trgu
še dodatno povečala.
Podoben oziroma skoraj že kar enak videz kot pri masivnem lesenem stopnišču lahko
dosežemo s stopnicami iz furniranega lesa. Slednje so sestavljene iz lesenega okvirja, ki je
nalepljen na iverno ploščo in prelepljen z furnirjem debeline 2 mm. Stopnice iz furniranega
lesa so bolj odporne na vlažno okolje, manjša pa je tudi možnost napake pri izdelavi. Če je
furnirana plast dovolj debela, se lahko vidno površino z brušenjem večkrat obnovi.
V preteklih desetletjih je bila v slovenskih hišah pogosta izvedba betonskega stopnišča z
zaključno leseno oblogo. Na ta način se je vsaj delno razbila monotonost betona znotraj
bivalnih prostorov. Ob vgradnji lesene obloge na betonsko podlago je predvsem pomembno,
da je beton res dovolj suh. V nasprotnem primeru bo sprememba vlažnosti betona vplivala
na les, kateri se bo napel in razpokal. Posledica tega pa so škripajoče stopnice.
Lesena ograja
Med materiali za izdelavo vrtne ali balkonske ograje se sicer manj kot v preteklosti, vendar še
vedno uporablja tudi les. Lesena balkonska ograja je bila še dve desetletji nazaj sinonim
klasične slovenske hiše.
Prednost lesa pred drugimi materiali je poleg naravnega videza domačnosti in topline še v
možnosti izdelave neštetih oblik ograj povsem po želji kupca. Vendar žal ima les svojo
napako v hitrem propadanju pod neugodnim zunanjim vplivom. Ker je balkonska ali
dvoriščna lesena ograja še posebej na udaru mraza, snega, dežja in vročine, je zelo
pomembno, da je leseni del redno in dovolj zaščiten s sistemskimi premazi za les. V
nasprotnem primeru bomo imeli ograjo trajno poškodovano že po nekaj letih od montaže.
Na trgu barv in lakov so v ponudbi posebni kemični postopki in barve, ki bistveno
podaljšujejo življenjsko dobo lesa. Globinsko impregniranje lesa je gotovo med najboljšimi
načini za trajnejšo odpornost na klimatske razmere, proti gnitju, insektom in termitom. Ker
je premaz nežno zelenkaste barve, nam lahko ta služi še kot končen dekorativni premaz.
Glede vrste lesa in pazljivosti pri izdelavi lesene stopniščne ograje veljajo podobna ali celo
ista pravila kot pri lesenem stopnišču. Čeprav je glede varnosti bolj primerna montaža
pokončnih lesenih elementov, je z vidika življenjske dobe ograje takšna postavitev lesenih
delov manj primerna. V tem primeru je prečni rez čez letev obrnjen navzgor in izpostavljen
dežju, ta del pa najbolj vpija vlago. Tega problema se montažerji rešijo z večkratnim
dodatnim zaščitnim premazom ali vgradnjo zaščitne strešice.
Pri izbiri vrste lesa za ograjo je priporočljivo izbrati odpornejšo vrsto, sicer pa se uporablja
večino znanih domačih vrst lesa. Macesen, hrast, jelša, bor, tisa, kostanj, pa tudi smreka.
Pogosto se uporablja tudi nekatere odpornejše eksotične vrste lesa.
Pri leseni balkonski ograji se običajno uporablja kombinacijo kovinske konstrukcije in lesenih
elementov. Pri tem so nosilni stebrički iz kovinskih pohištvenih cevi, na katere so pozneje
pritrjeni leseni elementi. Montaža lesenega dela ograje je možna na dva načina. S
pritrjevanjem vsakega lesenega elementa posamezno na konstrukcijo ali z montažo že prej
izdelanih sklopov lesenih elementov. Zaradi lažje celotne izdelave ograje se v večini primerov
mojstri odločajo za slednjo varianto. Čeprav je glede varnosti bolj primerna montaža
pokončnih elementov, je glede življenjske dobe ograje takšna postavitev lesenih delov
neprimerna. V tem primeru je prečni rez čez letev obrnjen navzgor in izpostavljen dežju, ta
del pa najbolj vpija vlago. Tega problema se montažerji rešijo z večkratnim dodatnim
zaščitnim premazom ali vgradnjo zaščitne strešice.
Kovana ograja
Že od nekdaj kovane ograje krasijo hiše, naj si bo stopnišče, balkon ali vrt. Ni redko, da se
takšno ograjo ob rušenju dotrajanega objekta z manjšimi popravki prestavi na novo hišo.
Pred industrijsko revolucijo je kovana ograja stala celo premoženje in le redki so si lahko
privoščili tako razkošje. Železo je bilo zaradi načina pridelave prava dragocenost, pa tudi
sama izdelava ograj je bila zaradi obdelave in dimenzioniranja materiala časovno precej
zamudna.
Danes je drugače, železo je relativno poceni, na trgu ga je možno kupiti v vseh možnih
dimenzijah. Če hočemo pravo kovano ograjo, je seveda treba poiskati kovača. Pravzaprav
umetnega kovača, saj se on ukvarja s kovanjem okrasnih izdelkov. Skozi stoletja se kovaški
poklic ni bistveno spremenil, saj je še vedno osnovno kovačevo orodje kladivo. Umetnemu
kovaču varilni aparat ni ravno v ponos, saj je to tradicionalni poklic, kjer ni prostora za
industrijo in novodobne stroje. Zato morajo biti kovaški izdelki, kovičeni, speti z vezicami,
nikakor pa ne sme biti vidnih zvarov.
Kovana ograja je sicer nekaj dražja od lesene, se pa investicija kmalu obrestuje. Železo se v
primerjavi z lesom namreč da zelo dobro površinsko zaščititi (vroče pocinkanje in debelo
slojno barvanje), zato taka ograja brez vzdrževanja preživi nekaj generacij. Tudi izbira je
praktično neomejena, saj se iz žarečega železa lahko skujejo zelo raznoliki elementi in se
poljubno kombinirajo med seboj.
Ker pa to le ni zanemarljiva investicija in se človek ponavadi v to spušča enkrat v življenju, se
je pred nakupom pametno malo poučiti, ali pa obiskati več ponudnikov. Zaradi velikega
povpraševanja, je na trgu velika ponudba kovanih izdelkov, ki si še zdaleč ne zaslužijo
takšnega naziva. Možno je kupiti industrijske elemente, ki največkrat s kovanjem nimajo nič
skupnega, »mojster« pa rabi le varilni aparat in »dragocena, unikatna, ročno kovana
mojstrovina« je narejena. Seveda cena niti slučajno ni primerna ponaredku. Nekateri
ponudniki ograj gredo celo tako daleč, da se pred neukimi potrošniki hvalijo s hladnim
kovanjem. Naj nam ne bo nerodno, da nam kovač pokaže tudi v resnici kako zna vihteti
kladivo po razbeljenem železu.
Nič manj kot izdelava kovane ograje je pomembna tudi njena montaža. Ko je ograja
primerno površinsko zaščitena, jo je neodgovorno rezati, brusiti, vrtati ali variti. Na teh
mestih bo prej ali slej začela rjaveti. V kolikor se ne da predvideti vseh nevšečnosti ob
montaži, je pametno opraviti predmontažo. Takrat se brez vsake škode segmenti skrajšajo,
krivijo, se izvrtajo luknje, ipd. Ob končni montaži se vse skupaj sestavi z nerjavečimi vijaki. S
tem lahko pozabimo na kakršnokoli vzdrževanje takšne ograje.
Inoks ograja
Z razliko od večine kovin je za inoks znano, da je odporen na korozijo. Njegova izjemno dobra
odpornost in stabilnost mu omogočata tako rekoč neomejeno življenjsko dobo.
Ker je površina inoks jekla povsem gladka, je enostavna za vzdrževanje. Z inoks ograjo
praktično sploh ni nobenih stroškov vzdrževanja. Barvanje z zaščitnimi laki ni potrebno in le
na vsakih toliko časa se ograjo enostavno obriše z navadno krpo. Obdelana inoks površina je
sicer lahko polirana ali brušena.
Cevi inoks ograj so lahko okroglega ali kvadratnega profila. Njihova površina je lahko polirana
ali brušena. Odvisno od izvajalca oziroma od načina izvedbe so inoks cevi med seboj zvarjene
ali sestavljene po sistemu vijačenja. Ne glede na način izdelave, skoraj vsi sedanji izvajalci
temeljijo na izvedbi ograje z nevidnimi vari, ali da so ti čim manj vidni. Da bo celotna inoks
ograja nerjavna, se naj za njeno sidranje uporablja izključno identičen material. Torej inoks
pritrdilne plošče, navojne palice, podložke in matice.
Če si želimo še posebej všečen estetski in moderen videz ograje, je priporočljiva kombinacija
inoksa z drugimi materiali. Največkrat se inoks ograjo kombinira z lesom, steklom ali inoks
pletenicami. Zaradi zagotavljanja stabilnosti in trdnosti ograje so običajno nosilni in
pritrjevalni elementi iz inoks materiala. Leseni ali stekleni elementi pa se uporabijo kot
povezovalni elementi, kateri služijo predvsem popestrenemu videzu. Steklena polja so lahko
transparentna, satinirana (jedkana), barvna, ipd. Pomembno je le, da so dovolj varna. V ta
namen se uporabi kaljeno steklo. Ob morebitnem njegovem razbitju, se ta ne razleti na
koščke in s tem prepreči nesrečo s padcem ali urezninam.
Z globalizacijo trga naši montažerji nudijo inoks profile od zelo različnih svetovnih
proizvajalcev. S tem pa je tudi kvaliteta inoks materiala precej različna. V največ primerih
cenejši inoks profili vsebujejo preveliko vrednost železa. S tem bo z leti lahko tudi takšna
ograja pričela rjaveti.
ALU ograja
Aluminijasta ograja v zadnjih letih postaja vse bolj močen konkurent ostalim ograjnim
sistemom. Prednost ALU ograje je v specifičnih karakteristikah, ki jih lahko ponudi le
malokateri material.
Aluminij je material, ki je znan po svoji majhni teži (trikrat lažji od železa), odpornosti proti
koroziji, enostavnem čiščenju, dobri odpornosti na zunanje vplive in trajnem videzu, ki se z
leti ne spreminja. Obdeluje se ga lahko z vsemi znanimi postopki za obdelavo kovin. Kot
material je aluminij bolj mehek kot inoks, zato ima ALU ograja običajno več stebrov, da se
lahko doseže enako trdnost in stabilnost kot pri inox ograji. Tako je največji razmak med
stebri cca. 100 cm, medtem ko je pri inoks-u precej večji. Večina montažerjev aluminijasto
ograjo vijači in sestavi na objektu, saj so elementi in profili pripravljeni in že obdelani v
delavnici.
Prednost je tudi v tem, da nudi možnost številnih različnih izvedb v široki paleti barv po RAL
lestvici. Z sedanjimi sodobnimi postopki prašnega barvanja, kakršni se uporabljajo tudi v
avtomobilski industriji, je obstojnost barve na aluminijasti ograji na visokem nivoju. Takšna
barva ima površinsko trdnost in trajno odpornost na vse vremenske neprilike, ter lep gladek
videz. Poudariti velja tudi enostavno vzdrževanje in čiščenje. ALU ograja ne zahteva
nobenega vzdrževanja. Torej ni potrebnega nikakršnega poliranja, barvanja, krtačenja in
voskanja. Če se na ograji nabere prah ali umazanija npr. s ceste, se njo enostavno obriše z
vlažno krpo ali detergentom za stekla in s tem bo ograja zopet zasijala kot nova.
Proizvajalci nudijo sedanje ograje iz visoko kvalitetnega eloksiranega aluminija, ki je še
posebej odporen na vremenske vplive. Eloksacijo se doseže s posebno tehnologijo
površinske obdelave aluminijastih profilov. Na ta način je aluminijasta površina zaščitena
pred oksidacijo, ta postane neprevodna, gladka, umazanija se jo ne prijema, ALU površina pa
si hkrati pridobi tudi lepši videz. Običajna (naravna) eloksacija je srebrne barve, lahko pa se
izbira tudi druge barve (inox, zlata, črna, rdeča,…).
Ponudba aluminijastih in PVC ograj danes običajno zajema poleg vrtnih ograj tudi dvoriščna
vrata in balkonske sisteme, ki lahko v istem stilu zaokrožijo videz hiše in celotne okolice.
Tako kot PVC ograjo je tudi aluminijasto možno sestaviti v lastni režiji. Večina proizvajalcev
nudi ves potreben vijačni material, stekla, sidrne sisteme, ipd.
Slaba plat aluminijaste ograje se mogoče odraža le v nenaravnosti materiala in v
nezmožnosti izdelave zahtevnejših oblik. Vendar je s sedanjo tehnologijo izdelave videz
takšnih ograj vse bolj podoben dizajnu kovinske ali lesene ograje. Poškodovano zaščitno plast
ograje se žal ne da sanirati. Potrebno je zamenjati cel profil, kjer je prišlo do škode.
Steklena ograja
V zadnjem času je zlasti steklo vse bolj popularen material za izdelavo ograj. Z njim si
pridobimo predvsem moderen in eleganten videz ograje. Poleg tega je steklena ograja
priporočljiva povsod tam, kjer želimo imeti večjo propustnost svetlobe in odprtost prostora.
Noben drug material namreč pri ograji ne nudi takšnega občutka odprtosti prostora. Tako so
primerne znotraj kot tudi zunaj objekta.
Najbolj prilagodljiva opcija je steklena ograja v obliki polnila med inoks stebrički. Uporabljajo
se tudi lesena ali armiranobetonske stebre. Kot takšna se lahko pritrdi skoraj na vse situacije
ograjevanj. Na enostavno izvedbo stebrov in ročajev iz nerjavnega jekla se s sponkami pritrdi
steklene panele.
Najbolj pogosta varianta steklene ograje je steklo vpeto v profil. Steklena plošča se lahko
pritrdi s strani ali na nosilno ploščo, leseni tram ali kovinski profil. Zgornji vrh steklene plošče
je povezan z ročajem iz nerjavnega jekla. Takšna izvedba je najbolj stabilna opcija steklenih
ograj.
Steklarji nudijo tudi možnost montaže steklene ograje brez konstrukcije oziroma prijemal. V
tem primeru je varnostno steklo samo točkovno pritrjeno v betonsko ploščo. V nekaterih
primerih se uporabijo tudi posebej za to namenjene profile. Na spodnjem dele steklene
ograje, ki zakriva betonsko ploščo, je lahko nanešen barvni rob, ki zakrije lice betonske
plošče in s tem ograji doda še večji eleganten pridih. Največkrat je takšna ograja brez
zgornjega ročaja, vendar jo je priporočljivo kombinirati z ročajem iz nerjavnega jekla ali lesa.
Po želji se lahko v ta ročaj namestijo tudi LED diode.
Za pritrditev zunanje steklene ograje se največkrat uporabijo prijemala iz inoks jekla.
Notranja steklena ograja, katera ni toliko podvržena klimatskim vplivom, pa so poleg inoks
prijemal lahko tudi aluminijasta. Pomembno je, da so prijemala lično izdelana, saj poleg
stekla pomemben dodaten videz ograje predstavljajo ravno prijemala.
Kljub svojem krhkem videzu steklena ograja ni nič manj varna kot iz ostalih materialov. Pogoj
ob tem je le, da je uporabljeno varnostno steklo, kar pomeni, da je lepljeno ali kaljeno steklo,
oziroma oboje. Najbolj pogosto je kaljeno in nato še lepljeno (varnostno kaljeno steklo) ter
zaključno površinsko obdelano. Na vsako stran lepljene steklene plošče je nameščena še
kaljena steklena plošča. Takšno steklo tudi v primeru razbitja ostane v enem kosu. Varnostno
kaljena stekla se uporablja tudi za pohodno steklo. V namen varne uporabe ograje je
priporočljivo, da so robovi stekla zaobljeni.
Glede na način površinske obdelave so steklena polja lahko satinirana (jedka), transparentna,
fuzijska, peskana z različnimi vzorci, prelepljena s samolepilnimi folijami, ipd. Izbira se lahko
med različnimi barvnimi odtenki kot je bela, črna, rjava, itd, vendar se najbolj pogosto
uporablja navadno mlečno steklo.
Samonosne steklene ograje so običajno debele od 16 do 22 mm. Steklene ograje na
stebričkih pa so debele od 8 do 10 mm. Je pa debelina stekla odvisna od velikosti površine in
obremenitve.
PVC ograja
V zadnjih letih je podobno kot pri oknih tudi pri ograjah veliko popularnost doživel PVC
material. Vzrok temu so predvsem nekatere izjemno dobre lastnosti oziroma prednosti v
primerjavi z lesom ali kovino. Ker je PVC ograja izdelana iz umetnega materiala, je ta odporna
na vlago in korozijo. Takšna ograja ne trohni, ne poka, ne gori, jo ne napadajo lesni insekti in
s tem ima dolgo življenjsko dobo. PVC ograjne letve ni potrebno vzdrževati z novimi opleski.
Na vsakih toliko časa se njih le enostavno opere. Sedanji kakovostnejši PVC material je
odporen tudi na ultravijolične žarke. Montaža PVC ograje je enostavna, tako da se v večini
primerov lahko njene vgradnje lotimo kar sami.
Na trgu so v ponudbi kompletni PVC ograjni sistemi, kar pomeni vključno s PVC stebrički,
prečkami in letvicami. Lahko pa nabavimo le ograjna polja, katere v največ primerih
zmontiramo na betonsko kamnite stebre.
Negativna plat PVC ograje se izraža predvsem v nenaravnosti materiala. Če smo zapriseženec
narave, bomo verjetno kljub pogostejšem vzdrževanju in krajši življenjski dobi izbrali leseno
ograjo.
PVC ograje letvice so lahko linijsko oblikovane ali masivno oblikovane. Linijske so lahko polne
ali v prekatni izvedbi. Iz letvic dolgih od 5 do 6 metrov se režejo na mero po naročilu.
Nekateri prodajalci nudijo tudi PVC linijsko oblikovane letve in celotni montažni sistem z
navpično montažo letvic. Kot takšne so zelo primerne za vrtne in balkonske ograje.
Masivne oblikovane letvice se uporabljajo za balkonske PVC ograje. Ker so masivne, je
problem v porabi plastičnega materiala. Zaradi tega so oblikovane letvice izdelane kot
kompoziti. Lahko so kot kompozit plastičnih materialov in pocinkanih ojačitev ali kompozit
plastičnih materialov (PVC, PP, polipropilena,…) cca 30% in lesa cca 70%. Pri slednji opciji je
fino drobljen les prepojen s plastičnim materialom do takšne mere, da zagotavlja optimalno
odpornost na zunanje vplive. S tem je na videz in po lastnostih podoben najkvalitetnejšemu
tropskemu lesu, s tem, da ga ni potrebno barvati. Pri kompozitu plastičnih materialov in
pocinkanih ojačitev je letvica oblikovana iz kvalitetne plastike na oblikovni površini. Za
ojačitve služijo pocinkani profili, ki skrbijo za trdnost ograje in pritrjevanje letvic.
Oblikovane letvice so bile razvite zaradi poudarka na bolj zahtevnih oblikah ograj kot je
imitacija betonske Barok ograje ali imitacija lesenih zrezlajnih letev. Takšne pa zahtevajo zelo
kvaliteten plastičen material ASA, kar sicer zmanjšuje interes kupcev.
Za zamenjavo lesenih ograjnih elementov so primerni WPC polni profili. To so lesni kompoziti
z 50% PVC-ja in 50% lesne moke. WPC profili se montirajo enako kot lesene letve in tudi
obdelujejo se ravno tako na lesnoobdelovalnih strojih. V primerjavi z lesom pa njih ni
potrebno barvati, saj lesena moka impregnira že v fazi izdelave s talino plastičnega materiala,
kar omogoča lesnemu kompozitu, da minimalno absorbira vodo (WPC profili do 2%, leseni
profili do 20%). S tem se zelo dobro obnese v vlažnih pogojih kot je pri čolnih, terasah in
bazenov. Ker absorbira zelo malo vode, zagotavlja dobro odpornost proti
zmrzovanju. Takšen kompozit počasi prodira med gradbeniške materiale z rastjo 18%
letne proizvodnje. Vse bolj aktualen je zlasti zaradi enakega izgleda in načina uporabe kot
lesa. Vendar kot takšen se ne zvija, ne cepi, ne gnije, ne napadajo ga škodljivci in je homogen
ter »predvidljiv« material, saj so mu odvzete notranje silnice, ki so sicer prisotne v lesu.
WPC polni profili, ograjne letve iz ASA materiala in PVC linijsko oblikovane letve so masivni
ograjni sistemi, kar pomeni, da zastirajo pogled. So vetrna ali protihrupna ovira in so
izvedena kot polna ograja ali z režami med letvicami od 5 do 100 mm. Reže med letvami so
precej različne glede na Slovenske pokrajine. Na primorskem je npr. reža med letvami cca 10
cm, s praviloma vodoravnim načinom montaže in razdalje med stebri do 3 metre.
Ta način montaže ni primeren za manj trdne PVC letve, saj je njih težko kvalitetno vijačiti in
premagovati razdalje med stebri več kot 1,6 metra. Za rešitev takšne težave nekateri izvajalci
nudijo ograjni sistem iz pocinkane barvane pločevine ali ALU pločevine, ki je prašno barvana
ali z lesnim dekorjem. Tovrsten ograjni sistem je primeren za vodoravni način montaže letev
in v namen boljše obstojnosti temnejših barv. Takšno pločevino se uporablja tudi pri žlebovih
ali pločevinastih strehah. Trdnost letvice je dosežena s profiliranjem letve iz dveh polovic, ki
tvorita profil poljubne širine in debeline 20 mm. Ta debelina pa daje letvici trdnost z
minimalno porabljenim materialom. Zaradi tega je cenovno zelo sprejemljiva v primerjavi z
ALU ali jeklenim. Z ograjnim sistemom iz pocinkane ali ALU pločevine je poleg dobre trdnosti,
tudi lažja barvna prilagodljivost, saj se lahko s tem materialom prilagodimo barvam, ki so že
na objektu. Takšen material zagotavlja boljšo barvno obstojnost kot PVC. PVC je zelo lepo
obstojen v beli barvi, ker je poenostavljeno rečeno PVC sestavljen tudi iz CaCo3 – krede, ki je
bele barve, podobno kot apno. Njo je zelo težko pobarvati v temnejše barve.
Pri PVC ograjah lahko izbiramo sicer med več vrstami barvnih odtenkov (zelena, rjava, siva…),
vendar se standardno belo barvo še najbolj pogosto uporablja. Obstojnost barve je odvisna
od izbire barvnega odtenka. Zelo kričeče barve kot so rumena ali rdeča, so slabo barvno
obstojne, prav tako so slabše obstojne temnejše barve. S plastičnimi materiali pa se želimo
obnavljanja barve izogniti, zato bomo z izbiro boljših plastičnih materialov za ograje dobili
enako barvno obstojnost kot pri ostalih fasadnih elementih (fasadna barva, barva oken in
vrat), kar pa je tudi osnovni razlog, da se odločimo za plastično ograjo. Torej za optimalno
izbiro materiala in barve ograje je ključno usklajevanje z ostalimi vgrajenimi fasadnimi
elementi na konkretnem objektu po oblikovni in kvalitetni ravni.
Podobno kot pri inoksu je tudi pri PVC-ju ponudba različne kakovosti materiala. Kakovosten
PVC material vsebuje dodatke na povečanje žilavosti materiala in na odpornost UV žarkov.
Če ograja ne bo odporna na UV sevanje, bo pričela čez čas bledeti in rumeneti. Zato je
pomemben podatek garancija na obstojnost barve. Nekateri proizvajalci jo imajo tudi do 20
let, kar je odvisno od vrste plastičnega materiala in barve ograjnih elementov.
Odvisno od kvalitete PVC materiala se cena takšne ograje razhaja tudi v 3-kratnem količniku.
PVC z dodatki (okenski profili), oblikovane ograjne letve iz plastičnega materiala ASA, akrilno
steklo in plastični material z dodatki lesa so med boljšimi materiali. Najcenejši material je
penjeni PVC.
Na prvi pogled se kvalitetnejši PVC profili razlikujejo od manj kvalitetnih že po bolj gladki
površini. Na gladki površini se bo težje nabirala umazanija, na njej ne bo nastajala plesen, niti
se ne bo izločala kreda v obliki belega prahu.
Panelna vrtna ograja
Takšna ograja je postala v zadnjih letih pravi hit za ograjevanje dvorišč ali vrtov. Odlikuje jo
kar lepo število pozitivnih lastnosti kot je preprosta montaža, visoka odpornost proti
poškodbam, ni potrebno vzdrževanja in lepši videz (trodimenzionalna oblika) v primerjavi s
pleteno ograjo. Sicer je na prvi pogled panelna ograja precej dražja od pletene ali varjene
mreže, vendar se po postavitvi in upoštevanju vseh dodatnih delov niti ne razlikuje tako
bistveno kot smo si še prej morda mislili.
Izdelana je iz trdnih jeklenih vroče pocinkanih palic s premerom 5 mm. Kvalitetni tipi ograj
imajo garancijo na rjavenje 10 let. Poleg dodatne plastifikacije je za življenjsko dobo ograje
pomemben zadosten nanos vročega cinka (minimalno 80 g/m2). Ograjni paneli so
plastificirani z elektrostatičnim nanosom barve in zapečeni na 200 stopinj Celzija. Standardna
barva panelne ograje je zelena, po želji investitorja pa je lahko v katerikoli barvi po RAL
lestvici. Glede na višino imajo paneli po celotni dolžini vtisnjeno ojačitev v obliki črke V, ki
povečuje trdnost in stabilnost panela. Tako imajo paneli višine 600 mm, 1000 mm in 1200
mm 2 ojačitvi; 1500 mm in 1700 mm 3 ojačitve in 2000 mm ter 2400 mm 4 ojačitve. Dolžina
panelov je standardna, ki je 2,5 metra
Zaradi pomanjkanja prostega časa se vse več investitorjev odloča za celovit nakup, kar
pomeni nakup ograje z montažo. Tudi zaradi tega je večina sedanjih vrtnih ograj postavljena
strokovno, medtem ko so bile v preteklosti te vgrajene površno, kar je kazilo bližnjo okolico.
Kljub sicer enostavni montaži moramo predvsem pri panelni ograji paziti na natančne
razdalje med posameznimi stebrički, ki ne dopuščajo nobenega odstopanja. Le na ta način
bomo hitro in enostavno pritrdili posamezne panele na stebričke.
Pletena vrtna ograja
Ograja s pleteno kovinsko mrežo je bila še ne tako dolgo nazaj manjvredna in cenena. Sedaj
je s ponudbo novih sistemov in materialov postala zopet bolj aktualna. Nekdanjo ograjo, ki je
bila zaščitena le z vročim cinkom, je v veliki meri nadomestila plastificirana pletena ograja.
Značilnost ograje je diamantna oblika okenc, ki imajo običajno dimenzije 50 x 50 mm,
debelina žice pa je 2 mm. Pletena ograja je predvsem ekonomična rešitev, ki se dobro združi
z okoljem. Ograja je primerna za razgibane terene. Pri njeni montaži je poleg stebrnih
podpornikov potrebna še nosilna žica, napenjalci in žica za vezanje. Pri elektrovarjeni mrežni
ograji ne potrebujemo napenjalne žice. PVC premaz in elektro varjena okenca z značilnimi
horizontalnimi žicami podajo ograji lep videz, dobro zaščito in robustnost.
Višina vrtne ali dvoriščne ograje je eden izmed pomembnih kriterijev za dovolj lepo
oblikovanje našega zunanjega prostora. Takšna ograja naj praviloma ne bi bila višja od dveh
metrov. Višje ograje so primerne le v trgovskih in industrijskih zavarovanih objektih, ne pa ob
hišah v stanovanjski soseski. Če se želimo z ograjo zavarovati pred sosedovimi pogledi, je
priporočljiva višina od 1,8 do 2 metra. Za ograjevanje dvorišča ali vrta je najbolj pogosta
višina ograj od 1 metra do 1,5 metra. Približno 1,5 metra pa je nekako najbolj idealna višina
ograje, s katero dosežemo, da njena višina ne moti okolice, hkrati pa nudi še zadostno
zaščito. Odveč ni tudi upoštevanje višin drugih sosednih ograj, s katerim dosežemo ravno
tako maksimalno skladnost s prostorom.
V preteklosti so se vgrajevale večinoma le polne ograje, ki so popolnoma zapirale poglede v
obe smeri. Danes so vrtovi in hišna dvorišča ograjeni v glavnem z ograjami, ki delno
prepuščajo poglede. S tem se doseže, da je prostor pred hišo dovolj odprt in razgleden ter
hkrati še vedno dovolj zavarovan. Takšne ograje so sestavljene iz stebričkov, ki so
zabetonirani v manjši betonski temelj ali nizek cokel. Sami stebrički so lahko kovinski,
betonski, iz PVC-ja ali leseni. Mednje vgradimo ograjno polnilo. To je lahko kovinska mreža
ali paneli, betonski elementi, lesene ali PVC letve ali kovano železo.
pripravil. M.A.