Nesnovna kulturna dedišči n a
hribu. Kadar je Veles ogrozil rodovitnost ali eksistenco, je prišlo do
boja med njim in Perunom.
Kresnik je povezan z ognjem, kresanjem in soncem ter je v slovenskih ljudskih povedkah in pesmih zmagovalec v boju z zmajem;
ta mu je ugrabil sestro in jo zaprl v skalno votlino, kot pripovedujejo
ljudske pesmi in pripovedi. Mladi kraljevič je sestro rešil in sledila
je sveta poroka- hierosgamos. Spomin na ta dogodek ohranja šega
ivanjske svadbe oziroma binkoštni par zahodnoevropskega izročila.
Vendar pa tako kot sonce zatone za nekaj časa, zahaja tudi Kresnik, a
se vedno znova vrača na ta svet.
Junak v boju z zmajem , panjska končnica (iz zbirke SEM}.
Tudi Zeleni Jurij , včasih imenovan Jarilo ali Vesnik, v dvoboju
premaga sovražnika Rabol ja; izročilo o tem se je ohranilo v ljudskih
pesmih in šegah.
Medtem ko Perun ostaja neizpodbiten glavni nebesni bog, sta Zeleni Jurij in Kresnik izpostavljena smrti, ves čas na poti- s tega sveta
na onega-, a se vselej znova vračata.
Mati zemlja
Skoraj vsa, tudi najstarejša verstva sveta temeljijo na predstavah o
veliki materi oziroma darovalki življenja, ki je bila lahko dobra, lahko
pa tudi strašna, kot na primer frigijska Kibela, balto-polabska Živa in
še mnoge druge. Pri Slovanih je bilo razširjeno čaščenje Mokoši. Mokoš je bila edina boginja Vladimirjevega kijevskega panteona. Koren
imena mok pomeni moker, vlažen, koren mot pa pomeni navijati,
presti. Voda in preja sta imeli osrednje mesto v kultu tega ženskega
božanstva, ki so mu Rusi rekli tudi Mat syra, v pomenu Vlažna mati
zemlja. Imelo pa je to žensko božanstvo tudi strašljivo plat, ki jo je
približevala antični Hekate oziroma grški Artemidi ali rimski Diani,
ruski Jagi babi, germanski Frau Bercht oziroma naši Pehtri babi.
Vendar pa je bila velika boginja mati, kljub temu da je veljala za
strašno in je vzbujala grozo, bleščeča boginja, pogosto spremljevalka
ali mati sončnega boga, ki je naučila ljudi peke kruha, preje in tkan ja
ter zdravilstva in je bila tudi vešča čaranja .
Te lastnosti in veščine pa so v slovenskem ljudskem izročilu ohranili ženski bajeslovni liki Sredozirnke; mednje sodijo tudi Zlata baba
ali kar Baba in v ljudskem izročilu še vedno živa Pehtra baba. Tudi
divji lov, ki je z njo povezan, naj bi prinesel v naravo rodovitnost in
40
Slovensko bajeslovje
obnovo. Značilno je tudi, da so vsi ženski bajeslovni liki, ki so privzemali vlogo Zlate babe oziroma Pehtre, povezani s prejo, nitj o in tudi
drugimi ženskimi opravili, kot so pranje, peka kruha ipd.
S krščanstvom sta Pehtro nadomestili sv. Lucija, prinašalka luči,
in sv. Gertruda (Jedrt), pospeševalka lanu in preje; atributa slednje
sta namreč miš in vreteno. Pehtrino čarovna in zdravilno moč pa je
prevzela sv. Valburga, ki goduje 1. maja, >>ko imajo coprnice največjo
moČ<< . Na Slovenskem je ohranjeno tudi izročilo o čarovnici Mokoški kakor tudi o čarovnici Pehtri, saj so v Ziljski dolini govorili o
zločinu Pehtre babe, ki so ga zagrešile ženske s tem, da so čarale . Nič
Kralj Matjaž, panjska končnica (iz zbirke SEM).
čudnega
torej ni, da je tudi Josip Vandot v knjigi Kekec na volčji sledi
(1957) predstavil Pehto kot zeliščarko , ki je znala čarati.
Sveto drevo in svetovna gora
Čaščenje svetega drevesa je bilo na Slovenskem močno razširjeno,
med drugim je motiv suhega drevesa, ki čudežno ozeleni ob vstajenju
rešitelja, vključen tudi v številne ljudske povedke o Kralju Ma*žu.
Kralj Matjaž pooseblja številne motive iz starega orientalskega, indoevropskega in srednjeveškega evropskega izročila . V teh zgodbah
se skrivajo tudi krščanske predstave o apokalipsi, koncu sveta, Kristusu, Antikristu in rešitel ju oziroma Mesij i. Drugi motivi so prišli iz
pravljic, balad, romanc, viteških romanov ipd.
Kralj Matjaž spi pod kozmično oziroma svetovno goro, na njem
sloni ves svet, podobno kot na Adamu, ki je pokopan pod goro Golgoto. Tako kot na gori Golgoti ozeleni suho drevo- križ-, tudi pred
Matjaževo goro raste drevo življenja, suho drevo, ki ozeleni, ko se
Matjaž zbudi. Junak bo dvignil svojo vojsko in po uničenju zla na svetu se bo vrnil zlati vek.
Vendar pa je v liku Kralja Matjaža združeno tako mitično kot
epsko izročilo. V 19. stoletju je bil ta lik privzet tudi v umetno
književnost kot mitični simbol za nacionalno ali socialno idejo. Lik
Kralja Matjaža je navdihoval številne slikarje in pisatelje, med drugim
Ferda Kozaka, ki je napisal dramo Kralj Matjaž (1978).