V toku idej in doživetij po dolini zelenega zlata
SPODNJA SAVINJSKA DOLINA V TOKU IDEJ IN DOŽIVETIJ PO DOLINI ZELENEGA ZLATA 18. geo grafsk bor lni ta a v o sk i razi 2014 Društvo mladih geografov Slovenije SPODNJA SAVINJSKA DOLINA V toku idej in doživetij po dolini zelenega zlata 18. geografski raziskovalni tabor 2014 Ljubljana 2015 Spodnja Savinjska dolina V toku idej in doživetij po dolini zelenega zlata 18. geografski raziskovalni tabor, 5.–13. 7. 2014 Uredniki: Alenka Jelen, Miha Klemenčič, Estera Popovič Strokovni pregled: dr. Dejan Cigale, Irena Friškovec, univ. dipl. inž. agr., dr. Matej Gabrovec, dr. Luka Gale, Uroš Herman, prof. geog. in zgod., Božena Hostnik, univ. dipl. etnol., dr. Simon Kušar, dr. Barbara Lampič, dr. Janez Nared, dr. Karel Natek, dr. Darko Ogrin, Sabina Palir, univ. dipl. ekon., dr. Martin Pavlovič, dr. Dušan Plut, dr. Blaž Repe, dr. Tatjana Resnik Planinc, dr. Uroš Stepišnik, Tajan Trobec, univ. dipl. geog., dr. Katja Vintar Mally Na naslovnici (od leve zgoraj proti desni): Žovneško jezero, Lovska koča nad Taborom, Podgrajska jama ob izviru Podgrajščice, hmeljski nasadi v Kapli. Avtorica fotografij: Alenka Jelen Avtorji fotografij hrbtne strani: Alenka Jelen, Urša Klanjšek, Miha Klemenčič, Simon Koblar, Suzana Vurunić, Sara Uhan Jezikovni pregled: Ana Leskovšek, Nuša Petrič, Eva Rajh Prelom in oblikovanje: Alenka Jelen Izdajatelj: Društvo mladih geografov Slovenije Založnik: Društvo mladih geografov Slovenije © 2015, Društvo mladih geografov Slovenije Oddelku za geografijo FF Univerze v Ljubljani se zahvaljujemo za možnost uporabe kartografskih podatkov iz njihove zbirke. Za dovoljenje za objavo se zahvaljujemo vsem, ki so prispevali slikovno in drugo gradivo. Avtorji člankov in uredniki smo se potrudili poiskati vse lastnike avtorskih pravic. Knjiga je bila natisnjena s finančno pomočjo Društva mladih geografov Slovenije, Študentskega sveta Filozofske fakultete, občine Braslovče, občine Prebold, občine Polzela, občine Vransko in občine Žalec. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 913 (497.431) (082) (0.034.2) 379.825 (497.4Prebold)"2014" (0.034.2) GEOGRAFSKI raziskovalni tabor (18 ; 2014 ; Slovenija) Spodnja Savinjska dolina [Elektronski vir] : v toku idej in doživetij po dolini zelenega zlata / 18. geografski raziskovalni tabor, Braslovče etc., 5.–13. 7. 2014 ; uredniki Alenka Jelen, Miha Klemenčič, Estera Popovič. – El. knjiga. – Ljubljana : Društvo mladih geografov Slovenije, 2015 ISBN 978-961-93437-6-0 (pdf) 1. Gl. stv. nasl. 2. Jelen, Alenka, 1991– 279778304 SPODNJA SAVINJSKA DOLINA V toku idej in doživetij po dolini zelenega zlata KAZALO PREDGOVOR ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������7 OBČINE SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN OKOLIŠKEGA VZPETEGA SVETA �������������������������������������������� 9 Alenka Jelen GEOLOŠKA ZGRADBA SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN VZPETEGA SVETA ������������������������������������������� 14 Valentina Pajk Koblar in Adrijana Perkon GEOMORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN VZPETEGA SVETA ���������������������������� 19 Jan Pokorn in Aleksandra Uršič PODNEBNE ZNAČILNOSTI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN OKOLIŠKEGA VZPETEGA SVETA ������������27 Teja Anderlič HIDROGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN OKOLIŠKEGA VZPETEGA SVETA ��������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������33 Uroš Benkovič in Klavdija Šilc PEDOGEOGRAFSKE IN BIOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN VZPETEGA SVETA ��������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 41 Tina Kmetec PREBIVALSTVO IN NASELJA V OBČINAH SPODNJE SAVINJSKE DOLINE ������������������������������������������ 48 Andreja Dintinjana GOSPODARSTVO SPODNJE SAVINJSKE DOLINE�������������������������������������������������������������������������������������������56 Tina Krošelj in Suzana Vurunić ZGODOVINSKI RAZVOJ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE ���������������������������������������������������������������������������65 Maja Sirše OKOLJSKI VIRI V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI �������������������������������������������������������������������������������������������72 Boštjan Kop in Miha Brvar ZNAČILNOSTI PROMETA V OBČINAH SPODNJE SAVINJSKE DOLINE ������������������������������������������� 81 Simon Koblar in Barbara Rozman LOKALNA OSKRBA S HRANO V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI �����������������������������������������������������������87 Maja Gostenčnik in Sara Štempelj NARAVNE NESREČE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI �������������������������������������������������������������������������� 98 Špela Stanonik 5 ZNAČILNOSTI TURIZMA SPODNJE SAVINJSKE DOLINE ������������������������������������������������������������������������� 105 Špela Kranjc NESNOVNA DEDIŠČINA – PRIREDITVE NA OBMOČJU OBČIN SPODNJE SAVINJSKE DOLINE ������������111 Sara Uhan PRIHODNJE MOŽNOSTI RAZVOJA HMELJARSTVA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI ���������������������������116 Uroš Benkovič, Miha Brvar, Tina Kmetec, Sara Štempelj in Sara Uhan UPRAVLJANJE Z VODNIMI VIRI Z NAMENOM NJIHOVE VEČNAMENSKE RABE �������������������������� 125 Simon Koblar, Valentina Pajk Koblar, Barbara Rozman in Klavdija Šilc TURISTIČNA UREDITEV V OBČINAH SPODNJE SAVINJSKE DOLINE ��������������������������������������������������������� 134 Veronika Fabeković, Urša Klanjšek, Špela Kranjc, Maja Sirše in Špela Stanonik VPLIV KMETIJSTVA NA STANJE PRSTI IN VODA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI IN EKOREMEDIACIJSKI PRISTOPI �������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 142 Teja Anderlič, Andreja Dintinjana, Maja Gostenčnik, Tina Krošelj in Suzana Vurunić VREDNOTENJE GEODIVERZITETE NA IZBRANEM OBMOČJU OBČIN SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, PRIMER PONIKOVSKE PLANOTE ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 155 Gregor Fabeković, Boštjan Kop, Adrijana Perkon, Jan Pokorn in Aleksandra Uršič EKSKURZIJA PO DOLINI ZELENEGA ZLATA Geografski oris Spodnje Savinjske doline s poudarkom na prometu, poplavni ogroženosti, industrializaciji, osamelem krasu in hmeljarstvu ��������������������������������������������������������������������������������������������������������� 163 Maja Sirše TERMINOLOŠKI SLOVAR ��������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������177 KAZALO GRAFIKONOV, KART, PREGLEDNIC IN SLIK VIRI IN LITERATURA 6 ������������������������������������������������������������������������� 179 ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 183 PREDGOVOR Pod geslom »V toku idej in doživetij po dolini zelenega zlata« je v občinah Spodnje Savinjske doline od 5. do 13. julija 2014 potekal 18. geografski raziskovalni tabor, na katerem je 31 študentk in študentov z Oddelka za geografijo ljubljanske filozofske fakultete raziskovalo območje občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec. Raziskovalni tabor smo organizirali v okviru dejavnosti Društva mladih geografov Slovenije (DMGS), ki ga sestavljajo večinoma študentje geografije ter drugi geografski navdušenci. Društvo je nastalo leta 1988 kot Študentska sekcija Ljubljanskega geografskega društva. Vseskozi društvo izvaja različne obštudijske geografske aktivnosti (mednarodne študentske izmenjave, motivacijski vikend, izdaja študentskega glasila GEOmix, enoin večdnevne strokovne ekskurzije po Sloveniji in v tujino, potopisna in druga predavanja), ki omogočajo študentom geografije dodatno izobraževanje ter rabo teoretičnega znanja na praktičnih primerih. V okviru geografskih raziskovalnih taborov smo spoznali že precejšen del Slovenije, zato smo si kot geografsko zanimivo in še dokaj strokovno neraziskano območje izbrali območje Spodnje Savinjske doline. Naše delo se je začelo kmalu v začetku študijskega leta, oktobra 2013, ko smo organizatorji v sodelovanju s profesorji z našega oddelka in župani občin Spodnje Savinjske doline oblikovali tematike ekskurzij in raziskovalnih delavnic. Sledil je sestanek z udeleženci tabora, kjer smo se razdelili v raziskovalne skupine. Udeleženci so do tabora s pomočjo literature spoznavali območje Spodnje Savinjske doline. Njihove ugotovitve so zajete v prvem delu zbornika skozi samostojne strokovne prispevke o različnih geografskih tematikah. Prispevki opisujejo različne elemente geografskega prostora ter odnose med človekom in okoljem, zajete pa so tudi zgodovinske in kulturne vsebine območja. 9-dnevni tabor je potekal v dveh sklopih. Prvi dan je potekala uvodna ekskurzija, kjer smo spoznali splošne fizično- in družbenogeografske značilnosti območja, trenutno stanje gospodarstva regije in ogroženost območij zaradi naravnih nesreč. O zgodovinskem razvoju in industrializaciji sta nas seznanila zgodovinarja Uroš Herman in Franc Kralj. Drugi dan nas je Tea Erjavec iz Limnosa seznanila s pomenom in primeri ekoremediacij v okolju, dr. Karel Natek z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani nam je predstavil značilnosti kontaktnega krasa Ponikovske planote. Zadnji terenski dan smo na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, hmeljarski kmetiji Oset ter v Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva v Žalcu spoznavali razvoj in pomen hmeljarstva v regiji in okolici. Terensko spoznavanje smo sklenili z obiskom kmetije Cokan, kjer smo se seznanili z alternativnimi oblikami kmetovanja v Spodnji Savinjski dolini. V drugem sklopu tabora, od 8. do 13. julija, je raziskovanje območja potekalo v obliki petih tematskih delavnic, katerih rezultati so predstavljeni v drugem delu zbornika. Prva delavnica se je ukvarjala s hmeljarstvom, kmetijsko panogo, ki je v preteklosti bistveno spremenila tako savinjsko pokrajino kot družbo. Cilj delavnice je bil s pomočjo SWOT analize poiskati prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti novih tržnih niš v hmeljarstvu ter podati usmeritve prihodnjemu razvoju panoge. Druga delavnica se je ukvarjala z iskanjem načinov učinkovitejšega reševanja težav z vodnimi viri. Cilja delavnice sta bila s pomočjo intervjujev ovrednotiti izgradnjo suhih in mokrih zadrževalnikov ter z uporabo geoinformacijskih orodij poiskati primerne lokacije za mokre zadrževalnike. Tretja delavnica se je ukvarjala s turistično ureditvijo v občinah Spodnje Savinjske doline. V delavnici so iskali načine boljšega medobčinskega povezovanja turistične ponudbe, izdelali so tudi medobčinske pakete turističnih točk po različnih lokalnih tematikah. Četrta delavnica se je ukvarjala z vplivom intenzivne kmetijske pridelave na stanje prsti in voda ter z analizo po DPSIR modelu predlagala konkretne ekoremediacijske ukrepe. Peta delavnica se je ukvarjala z vrednotenjem geodiverzitete na območju Ponikovske planote in določitvijo geomorfološko pestrih območij. Pri vrednotenju so uporabili prilagojeno metodo po Reynardu, upoštevali so kriterije redkosti, reprezentativnosti in antropogene preoblikovanosti. Ob koncu tabora, 12. julija, smo v Občinski knjižnici Prebold pripravili javno predstavitev rezultatov raziskovalnih delavnic. Odzivi lokalne skupnosti na naše delo so bili pozitivni in so nam potrdili, da je naše raziskovalno delo izven študijskih obveznosti koristno in zanimivo ne le za nas, bodoče strokovnjake, ampak tudi za lokalno prebivalstvo. Raziskovalno delo na taboru zaključujemo z zbornikom, ki je rezultat enoletnega dela skupine študentov ob pomoči profesorjev in zunanjih sodelavcev. Organizatorji in udeleženci geografskega raziskovalnega tabora smo pridobili ogromno izkušenj pri organizaciji tabora, izvedbi samostojnega raziskovalnega dela na terenu, strokovnem podajanju vsebin ter z oblikovanjem zbornika. Zbornik predstavlja pomemben doprinos k strokovnemu poznavanju območja Spodnje Savinjske doline, prav tako pa je pomemben vir informacij za občine, saj lahko marsikateri tu zapisan podatek pomaga pri njihovem razvoju in predstavlja izhodišče za morebitna nadaljnja raziskovanja. Hkrati pa takšni raziskovalni tabori in zborniki prispevajo k širjenju pomena geografije v družbi, kjer jo še vedno marsikdo dojema le kot šolski predmet in vedo o lokacijah na zemeljskem površju. Geografija zajema širok spekter raziskovalnih vsebin in je že v osnovi zelo interdisciplinarna veda, kar omogoča širši pogled na različne tematike. 7 Organizatorji in udeleženci se ob zaključku projekta najlepše zahvaljujemo vsem, ki ste pripomogli k izvedbi tabora in izdaji zbornika. Za strokovno sodelovanje pri izvedbi ekskurzij bi se zahvalili Urošu Hermanu, Francu Kralju, dr. Karlu Natku, Tei Erjavec iz podjetja Limnos, Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, Janezu Osetu, Maji Klemen Cokan, županom za sodelovanje in finančno ter strokovno pomoč, Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva za ogled muzejske zbirke o zgodovini hmeljarstva, Občini Prebold in Osnovi šoli Prebold za izkazano zaupanje pri uporabi njihovih prostorov, piceriji Bonita za odlične obroke, donatorjem in vsem posameznikom, ki ste pomembno prispevali k nastanku tega zbornika. Posebna zahvala gre recenzentom in lektoricam, ki so poskrbeli za strokovno in oblikovno pravilnost prispevkov. Najlepše pa bi se zahvalili tudi udeleženkam in udeležencem tabora, saj brez njih nastanek tega zbornika ne bi bil mogoč. V Ljubljani, maja 2015 Alenka Jelen, Miha Klemenčič, Katja Polc in Estera Popovič, organizatorji tabora Kontakt: [email protected] (organizatorji) ali [email protected] (DMGS) 8 OBČINE SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN OKOLIŠKEGA VZPETEGA SVETA Alenka Jelen Območje občin Spodnje Savinjske doline (334,8 km2, 41.976 prebivalcev) sestavljajo občine Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec (Prebivalstvo po starosti ..., 2014). Območje se nahaja v osrednji Sloveniji in zajema dolino Savinje in njenih pritokov, kraški planoti Dobrovlje in Ponikovsko planoto, Ložniško gričevje ter severni del Posavskega hribovja. V okviru našega raziskovalnega tabora osredotočamo proučevanje na območje vseh 6 občin. Širša javnost jih pogosto poimenuje kar »občine Spodnje Savinjske doline«, čeprav takšno poimenovanje ne sovpada s fizičnimi mejami dolinskega dna, saj zajema tudi okoliški povirni vzpeti svet, območja Posavskega hribovja, Dobrovelj in Ložniškega gričevja. To poimenovanje se pojavlja šele zadnjih 15 let, odkar je leta 1998 iz nekdanje občine Žalec (današnje upravne enote Žalec) nastalo 6 današnjih občin. Pogosto se beseda občine izpušča, kar povzroča dodatne nejasnosti. Postavlja se torej vprašanje, ali je takšno poimenovanje smotrno ter kako ločiti takšno poimenovanje od naravnogeografskega. V nadaljevanju se bomo tako posvetili razvoju in uporabi imenskih različic tega območja. V drugem delu prispevka bomo pozornost namenili dejavnikom razvoja ter izzivom območja proučevanja. Karta 1: Splošne značilnosti Spodnje Savinjske doline in vzpetega sveta. 9 Spodnja Savinjska dolina Spodnja Savinjska dolina ima kot zemljepisno ime naravnogeografski izvor. Označuje ravninsko območje (med 230 in 300 m n. v.) ob Savinji in njenih pritokih, ki geološko pripada Celjski kotlini. Dolina, široka 5 km, se razteza na približno 27 km v smeri zahod–vzhod (Buser, 1979). Poteka od Letuša, kjer Savinja prehaja skozi Sotesko iz Zgornje Savinjske doline, do Celja, kjer struga zavija proti jugu, proti Laškemu. Na severu, zahodu in jugu je omejena z višjim gričevnatim oziroma hribovitim svetom, na vzhodu pa prehaja v ravninski, nižji gričevnat svet, in sicer brez izrazite reliefne bariere. Poimenovanje Savinjske doline je po nekaterih virih novejše ljudsko poimenovanje (Natek, 1998a), vendar se že v starejših zapisih pojavljajo njegovi zametki (Bezlaj, 1956). V zapisih iz leta 1042 se območje omenja kot Sounital, okrog leta 1200 kot Sountal, v podobnih, vendar glasovno nekoliko spremenjenih oblikah tudi kasneje (1247 – Sevental, 1328 – Sevntal, 1346 – Serontal, 1373 – Sental, 1385 – Saental, 1436 – Seentall, 1472 – Vallis Zaunie, 1485 – Saroinatal, 1491 – Seental) (Bezlaj, 1956). Pri vseh naštetih zapisih je skupen začetni del besede (Soun oz. glasovno podobne različice) ter končni del (Tal oz. v nekaterih primerih vallis). Beseda Soun se nanaša na Savinjo, ki izhaja iz vodnega imena Sava. Beseda Sava je indoevropskega izvora, uporabljali so jo tudi Rimljani (Savus) ter kasneje Slovani, in pomeni sok, vlaga oz. tudi teči, deževati (Snoj, 2009). Beseda Tal je nemškega oz. germanskega izvora in pomeni (V-)dolina (Antič, 1999). Poimenovanje Savinjska dolina torej ni povsem novo, čeprav so se pred uporabo te besedne zveze v slovenskem jeziku uporabljala tudi druga poimenovanja, npr. Savinjska Marka (Bezlaj, 1956). Lokalno prebivalstvo in splošna javnost Savinjsko dolino deli na Zgornjo in Spodnjo Savinjsko dolino. Samo ime Spodnja Savinjska dolina je glede na naravnogeografske značilnosti Savinje napačno, saj Savinja v tem delu prehaja iz zgornjega v srednji tok. Tako bi bilo pravilnejše poimenovanje »Srednja Savinjska dolina« (Radinja, 1993). Po drugi strani je prav takšno poimenovanje zaradi specifično oblikovanega reliefa in hidrologije smotrno, saj se je v tem delu zaradi tektonske udorine izoblikovalo površje (Buser, 1979), ki omogoča počasnejši tok ter s tem močnejše odlaganje materiala. Po zavoju v Celju je struga Savinje izoblikovana v ozki dolini Posavskega hribovja, med lokalnim prebivalstvom poimenovani deber (Radinja, 1993). Porečje Savinje tako ni tipično iz treh delov rečnega toka, saj reka po zavoju zopet pridobi reliefno energijo in s tem poveča erozijsko delovanje. V zadnjem času se pojavlja poimenovanje Spodnja Savinjska dolina za celotno območje 6 občin. Izraz se je uveljavil predvsem v statističnih popisih, časopisnih člankih ter različnih regionalnih in občinskih projektnih dokumentacijah. Takšno poimenovanje se prostorsko razširja tudi izven dolinskih območij, v okoliški vzpeti svet. Meje so začrtane po mejah občin. Poimenovanje nima strokovne osnove, zato bi bila priporočljiva dopolnitev, da gre v tem primeru za skupno poimenovanje občin, ki poleg dolinskega dna zajemajo tudi vzpeti povirni del. Tudi med lokalnim prebivalstvom se dolinski del ne zamenjuje s celotnim območjem nekdanje občine Žalec. Regija in regionalna identiteta Izrazita prehodnost na lokalnem nivoju, iz dolinskega dna v vzpeti gričevnat in hribovit svet, se kaže tudi v regionalnem merilu. Različne regionalizacije so območje proučevanja zelo različno uvrščale. V Melikovi naravnogeografski regionalizacije (sicer gre za tipizacijo) je dolinski del opredeljen kot večja ravnina, Ložniško gričevje kot nižje hribovje ob panonskih goricah, preostali del kot predalpsko hribovje. Naslednja naravnogeografska regionalizacija S. Ilešiča celotno območje uvršča k predalpskim pokrajinam. Poleg določitve mej je pri vsaki regionalizaciji potrebno tudi njihovo poimenovanje. Za nekatere regije se uporabljajo kot osnova ljudska ali druga poimenovanja, pri drugih pa je potrebno poiskati novo ime. V Ilešičevi regionalizaciji se tako prvič uporabi ime Ložniško gričevje za gričevnat svet severno od Celjske kotline ter Savinjska ravan kot ime za zahodni in osrednji del Celjske kotline (Natek, Žiberna, 2004). Ime Savinjska ravan je sicer bilo uporabljeno še v nekaterih prispevkih (Natek, 1998), a se v javnosti ni uveljavilo (Natek, Žiberna, 2004). Verjetno je k temu botrovalo dejstvo, da je bilo ime Savinjska dolina v preteklosti že uveljavljeno in bolj usidrano v širši javnosti. S poimenovanjem je Ilešič želel nakazati specifični razvoj rečne doline v tem delu porečja Savinje. Celotno proučevano območje je bilo uvrščeno k Predalpski Sloveniji še z regionalizacijo Geografskega inštituta Antona Melika, medtem ko so ostali avtorji regionalizacij (Gams – 1983; Natek – 2002) dolinsko območje in Ložniško gričevje uvrstili k Subpanonski Sloveniji, Dobrovlje in Posavsko hribovje k Predalpski Sloveniji. Ena izmed regionalizacij to območje celo uvršča kot posebno, prehodno regijo med Predalpsko in Subpanonsko Slovenijo (Gams – 1986) (Natek, Žiberna, 2004). Če smo do sedaj obravnavali pretežno fizičnogeografski vidik tega prostora, je njegova regionalna identiteta veliko bolj enotna. Regionalna identiteta je pojem, ki pojasnjuje vez med človekom in prostorom. Pri njeni gradnji so pomembni trije procesi; teritorialnost, simbolnost in institucionalnost. S teritorialnostjo ljudje postavljajo meje regiji, jo ločujejo od druge. S simbolnostjo dajejo ime regiji, jo predstavljajo s simboli, ki 10 jo ločujejo od drugih. Institucionalnost ni pomembna toliko pri gradnji kot pri njenem vzdrževanju. To vlogo prevzamejo ustanove, ki tudi razlikujejo regije med sabo (Kosi, 2013). Na obravnavanem območju se prebivalci tega prostora ne identificirajo kot Spodnjesavinjčani, ampak kot Savinjčani oziroma tudi širše kot Štajerci. To dodatno dokazuje, da je delitev Savinjske doline razmeroma novejše, kot pa na drugi strani poimenovanje nekdanje avstrijske dežele (Štajerska) oz. zametki imena Savinjske doline. Pomembno vlogo k regionalni identiteti prispeva hmelj kot simbol te regije, s katerim se prebivalci identificirajo. Danes ima hmelj v gospodarstvu manjšo vlogo, kot ga je imel še v prvi polovici 20. stoletja. Kljub temu ga turistične ustanove tržijo kot prepoznavni simbol tega območja. Z njim je povezano tudi nekaj pomembnejših prireditev tega območja, čeprav številčno prevladujejo prireditve, ki nimajo niti posredne povezave s hmeljarsko tradicijo tega prostora. Od furmanstva do hmeljarstva Obravnavano območje je bilo poseljeno že v paleolitiku, kasneje so ga naseljevala različna ljudstva (Kelti, Rimljani, Slovani), ki so v tem prostoru videla odlične pogoje za poselitev in gospodarske dejavnosti (Jaušovec, 1965). Tod so potekale različne pomembne trgovske poti. Gradnja Južne železnice (Dunaj–Trst) v 50 letih 19. stoletja je zaradi ugodnejših naravnih virov v dolini Save obšla to območje, čeprav je bila ena izmed ugodnejših tras ravno čez Spodnjo Savinjsko dolino. Takšna odločitev je pomembno vplivala na gospodarstvo in prebivalstvo ob Savinji in Bolski. V preteklosti trgovsko pomembna pot po glavni cesarski cesti Dunaj–Trst z močno furmansko-gostilniško dejavnostjo je počasi začela zgubljati na pomenu. Tudi prebivalstvo v naseljih ob trgovski cesti se je ponekod zelo zmanjšalo (Natek, 1962; Primožič, 1976). Furmanstvo je prebivalcem prinašalo ne le pomemben zaslužek, ampak tudi vir novega znanja o kmetijstvu, orodja, nove navade. Z izgradnjo Južne železnice so izgubili neposreden stik s kupci, potrebno je bilo poiskati nove vire zaslužka, nov trg (Natek, 1962). V 70 letih 19. stoletja se je kot inovacija postopoma začel uvajati hmelj. Ugodne pogoje za kmetijsko pridelavo in dotedanje pretežno samooskrbo kmetijstvo je dobro izkoristilo in nadgradilo intenzivno tržno hmeljarstvo. Uvajali so tudi druge kmetijske dejavnosti (svilogojstvo, nasade murvinih dreves, sadjarstvo, vinogradništvo in gojenje različnih do tedaj eksotičnih kulturnih rastlin, npr. indijskih oreščkov), ki se za razliko od hmelja niso uveljavili na širšem območju (Kač, 1951). Hmeljarstvo je vplivalo na bistvene spremembe v družbi Savinjčanov. Razdrobljene kmetijske površine v progah so se združile in zaokrožile. Kmetovalci so potrebovali več delovne sile, ki je prihajala na delo iz okoliških manjših kmetij, iz bližnjih naselij ali kot sezonski delavci iz območja Zgornje Savinjske doline, Tuhinjske doline, Ptujskega polja, Haloz, Obsotelja ter celo iz hrvaškega Zagorja. Spremenila se je oblika kmečkih posestev, ki so poleg stanovanjskega in osrednjega gospodarskega poslopja pridobila nova gospodarska poslopja (sušilnice, lope za obiralne stroje). Hmeljarstvo je do neke mere preprečilo izseljevanje kmečkega prebivalstva, a vse dokler ni mehanizacija začela nadomeščati ročno delo. Hmeljarji so pogosto občutili posledice svetovnih gospodarskih kriz (Natek, 1962). Hmelj je bil do 60 let 20. stoletja gonilo razvoja na obravnavanem območju (Kač, 1951). Od takrat dalje se površine hmeljišč krčijo, zmanjšuje se tudi pridelava hmelja, medtem ko se povečuje povprečni hektarski pridelek, s hmeljarstvom pa se ukvarja le še okoli 140 kmetovalcev (Livk, 2012). Pridelovalci in predelovalci hmelja zato iščejo nove možnosti trženja hmelja in hmeljskih izdelkov. Pomembno vlogo v savinjskem in tudi slovenskem hmeljarstvu ima Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo, ki hmeljarje izobražuje, skrbi za napredek in ohranja vitalnost dejavnosti (Zupančič, 2014). Industrija kot vir dodatnega zaslužka savinjskih kmetij Že pred časom gradnje Južne železnice se je na območju začel prehod iz manufakturno-trgovske dejavnosti v industrijsko-rudarsko proizvodnjo in predelovanje. Ključne industrijske panoge, ki so več kot stoletje dolgo vplivale na razvoj regije in dopolnjevale zaposlitvene možnosti pretežno kmečkega prebivalstva, so tekstilna (Tekstilna tovarna Prebold, Tovarna nogavic Polzela), kovinska (KIV Vransko, Ferallit Žalec) in strojna industrija (SIP Šempeter) (Kralj, Podpečan, 2014). Industrija, ki je vplivala na gospodarski razvoj območja v 20. stoletju, se je v 80 letih in kasneje znašla v gospodarski krizi, saj je izgubila pomemben jugoslovanski trg, za zahodni trg pa je bila premalo prodorna (Dolinar, 2013). V stečaj so tako šla ključna podjetja, kot so Tekstilna tovarna Prebold, Garant Polzela, KIV Vransko itd. Nekatera ostala podjetja se še danes stežkoma prilagajajo na tujo konkurenco na domačem in tujem trgu. Vse več je danes manjših podjetij z do nekaj deset zaposlenih, pogosto so to družinska podjetja. Lastniki teh so nekdanji delavci v propadlih tovarnah, ki so iz domače obrti razvili svojo dejavnost. Industrija tako še vedno ostaja eden izmed nosilcev razvoja območja. Spodbudno je tudi dejstvo, da se v manjših podjetjih vse bolj ceni in koristi človeški kapital. V sekundarnih dejavnostih, med katerimi je tudi industrija, je bilo po zadnjih podatkih Statističnega urada RS za leto 2007 zaposlenih 39,5 % delovno aktivnih prebivalcev proučevanega območja, kar je več od slovenskega povprečja (37,8 %). Nekoliko višji delež je zaposlenih v storitvenih dejavnostih (42 %), najnižji v primarnem sektorju (18,6 %). Delež zaposlenih v primarni dejavnosti je precej višji od slovenskega povprečja (4,9 %), še posebej izstopa občina Tabor s 50,6 % zaposlenih. Delež zaposlenih v sekundarnem sektorju se zmanjšuje, v 11 obdobju 2002–2007 se je zmanjšalo iz 46,5 % na 39,5 % (Interaktivni statistični atlas …, 2014; Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014c). Prihodnji izzivi Spodnje Savinjske doline Ravninsko dno Savinje in njenih pritokov je stičišče različnih dejavnosti, kjer so se mnogokrat križali njihovi interesi. Posebej aktualna primera sta preprečevanje poplav in zaščita naselij pred poplavami ter gradnja 3. razvojne osi oziroma hitre ceste proti Velenju. Poplave obsegajo razmeroma obširen del območja, a ker je večina naselij z izjemo novogradenj zgrajena na rečnih terasah, večje materialne škode ni. Savinja je bila že konec 19. stoletja regulirana, njen tok so zravnali, posledica česar je bilo odlaganje proda vzhodneje proti Celju (Orožen, 1956). Reka in nekateri njeni pritoki so tako postali umetni sistemi, ki jih je potrebno stalno vzdrževati. Če smo preusmerili vnos materiala in tok energije, je potrebno poskrbeti tudi za njihov iznos. To pomeni odvažanje proda, plavja in drugih odpadkov. Takšen sistem pogosto ne deluje, kar opažamo ob poplavah, ki se spremenijo v katastrofalno naravno nesrečo. Obenem pozabljamo, da je naravni rečni sistem veliko učinkovitejši brez poseganja človeka. Kot primer so poplavne ravnice ob vodotokih, ki so izjemno koristne, saj zadržujejo viške vode in delujejo kot naravni zadrževalnik. Ohranjanje naravne rečne struge ni pomembno le z estetskega vidika, ampak tudi za ohranjanje pestrih živalskih in rastlinskih vrst. Poplavno je problematično predvsem Celje s sotočjem precej vodnatih rek ter Laško. Z namenom obvarovanja Celja in Laškega pred katastrofalnimi posledicami poplav so pričeli z izdelavo Državnega prostorskega načrta 10 suhih zadrževalnikov na Savinji in Bolski. Zadrževalnike se načrtuje na območjih večinoma najkakovostnejših kmetijskih površin (Državni prostorski načrt ..., 2011; cv: Jelen, 2014a), kar povzroča nesoglasja med kmetovalci, ki pri izbiri primernih lokacij niso sodelovali. Širša savinjska javnost projekta ne podpira (Drča, 2014). Občine, kmetovalci in nekateri posamezniki so celo sami predlagali lokacije, ki bi bile bolj primerne in koristne za zadrževanje poplavnih voda (Natek, 2007; Drča, 2014; Jerman, 2014). Ker se v Spodnji Savinjski dolini pogosto pojavljajo poletne suše in težave z zagotavljanjem namakalne vode, predlagajo gradnjo mokrih zadrževalnikov v povirnih območjih (Drča, 2014). Tako bi lahko rešili več težav z naravnimi nesrečami, pri čemer ne bi posegli po najkvalitetnejših kmetijskih površinah. Slika 1: Most pred Centrom varne vožnje na Vranskem ob poplavi leta 2010 (A. Jelen, 2010). Tudi na primeru hitre ceste proti Velenju gre za podoben konflikt med gradnjo infrastrukture in kmetijstvom. Trase se pri izogibanju naseljem, različnim varovalnim pasovom in obstoječim prometnicam projektirajo na kmetijskih zemljiščih. Pogosto se pozablja, da je kmetijstvo še kako pomembna dejavnost v regiji in zato je ni mogoče izključiti iz prostorskega odločanja ali ji dati manjše teže med dejavniki odločanja. 3. razvojna os, odsek Spodnja Savinjska dolina–Velenje je gospodarsko zelo pomemben projekt, ki bi zmanjšal prometne obremenitve na izredno prometno nevarnem odseku Arja vas–Velenje ter zagotavljal ugodno navezavo podjetij iz Šaleške doline na avtocesto A1. Pomemben je tudi za podjetja v Savinjski dolini, ki gospodarsko 12 sodelujejo s šaleškimi. Pri izbiri ustrezne trase bo tako potreben kompromis med dejavnostmi. Razmisliti bi bilo dobro tudi o možnostih adaptacije obstoječih cestnih in železniških povezav, saj bi tako verjetno izboljšali pretočnost prometa in zmanjšali obremenitve ter se izognili posegom na kmetijska zemljišča. Na področju prometa je še veliko razvojnih priložnosti, od možnosti razvoja trajnostne mobilnosti do izboljšanja obstoječih cestnih in železniških povezav. Na obravnavanem območju na področju trajnostne mobilnosti prevladujejo avtobusni javni prevozi, ki so z izjemo šolskih prevozov razmeroma šibki, še posebej v robnih delih Savinjske doline. Z razvojem avtomobilizma se je zmanjšala potreba po javnih prevozih, z ukinitvijo delavskih avtobusov se je ukinilo več dnevnih avtobusnih povezav. V zadnjem desetletju je Spodnja Savinjska dolina pridobila tudi avtocestno povezavo. Takšna povezava omogoča močnejši in hitrejši gospodarski razvoj regije, povečala se je pretočnost dnevnih migracij med večjimi središči v obeh smereh (Ljubljana, Celje, Maribor). Hkrati je potrebno opozoriti, da je tako usmerjena prometna politika zapostavljala druge načine mobilnosti, ki so v tem času močno nazadovali ne le v tej regiji ampak po celotni državi. Na območju Savinjske doline bo tako v prihodnje potrebno namenjati več pozornosti načinom trajnostne mobilnosti, kot so železniški promet, izgradnja kolesarskih stez in javni potniški promet. Ne le zaradi tega, ker tako veleva Evropska unija, ampak ker bomo s tem zgradili podporo drugim gospodarskim dejavnostim, bolj varovali okolje in vsem socialnim skupinam omogočili enake življenjske pogoje. Kakšen bo razvoj prometa v prihodnje, ni odvisno samo od odločevalcev, ampak tudi od družbe, ki nima izkušenj z drugačnimi načini mobilnosti, zato jih mnogi zavračajo. Na področju turizma obravnavano območje v primerjavi z državnim nivojem ne izstopa bistveno. Delež prihodov in prenočitev je razmeroma skromen, saj večinoma prevladuje izletniški enodnevni turizem. Če bi želeli turiste na območju zadržati dlje, je nujno potrebno izdelati skupno programsko shemo ter enotno blagovno znamko. Po drugi strani pa se je smiselno vprašati, do kakšne mere razvijati turizem ter ali je ta lahko ena izmed ključnih gospodarskih dejavnosti tega območja ali le kot dodana vrednost regije. Poseben projekt so tudi kolesarske steze in poti, ki trenutno potekajo po precej prometnih cestah, kar je za kolesarje izjemno nevarno. Izdelana je bila že strokovna podlaga, ki predvideva le kolesarske steze ob prometnicah in po nasipih predvidenih suhih zadrževalnikov. Med njimi ni kolesarskih poti, ki bi potekale povsem ločeno od prometnic (Romih, 2011). Izgradnja kolesarskih stez bi bila zelo dobra naložba v kolesarski turizem, saj Spodnja Savinjska dolina in okolica ponujata zelo različne težavnosti kolesarjenja, ravninski predel pa je primeren predvsem za družine. Zadnjih nekaj let se tudi na področju kmetijstva dogajajo premiki v smeri večje lokalne samooskrbe s hrano in ekološkega načina pridelave, kar je bilo še nedavno manj cenjeno in za nekatere brez ekonomskega donosa. Kupci so danes postali bolj ozaveščeni in si želijo kakovostnejše hrane iz neposredne okolice brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Tako so zaživele sobotne kmečke tržnice v večjih naseljih. Povpraševanje po lokalni hrani se povečuje tudi v javnih zavodih. Takšni podatki so spodbudni, saj se bo le tako ohranjala kmetijska pokrajina, zmanjševala se bo trenutna pretirana uniformiranost kmetijske proizvodnje in ustvarilo še kakšno delovno mesto. Turizem in kmetijstvo sta le ena izmed področij, kjer je in bo tudi v prihodnje nujno skupno sodelovanje vseh občin tega območja. Občine so razmeroma majhne, zato njihovi samostojni projekti lahko hitro propadejo, saj so manj uspešni kot v primeru medsebojnega povezovanja. Nekatere ideje in projekti so bili že izvedeni, kar nekaj jih še ostaja. Pogosto projekt propade zaradi domnevno neobstoječe infrastrukture in neuspešnega upravljanja z družbo. To ne bi smela biti ovira ampak izziv za iskanje alternativ, ki morda niti ne zahtevajo velikih investicij in dela. Morda je že sam koncept ideje v osnovi napačen in sledi nekdanjim trendom ali pa je preveč drzen za trenutne razmere. Vsekakor je območje Spodnje Savinjske doline in okoliškega vzpetega sveta zelo privlačno z vidika različnih dejavnosti, ki le morajo znati sodelovati in najti skupne rešitve. Le tako bo regija postala prijetno življenjsko okolje ne samo domačinom in obiskovalcem pač pa tudi prihodnjim generacijam. 13 GEOLOŠKA ZGRADBA SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN VZPETEGA SVETA Valentina Pajk Koblar in Adrijana Perkon Uvod Geološka zgradba Spodnje Savinjske doline in vzpetega sveta pogojuje izoblikovanost površja obravnavanega območja. Nekoč peneplensko uravnano površje planot so razkosale reke in potoki na več manjših orografskih enot. Velik del obravnavanega območja predstavlja srednje porečje reke Savinje s svojimi pretoki (npr. Bolska), oziroma Celjska kotlina (Buser, 1979). Območje Spodnje Savinjske doline sodi v Notranje Dinaride. Dobrovlje in Ložniško gričevje spadata pod najvzhodnejše izrastke Savinjskih Alp, preostali del pa k Posavskim gubam (Natek, 1993). Geološki in tektonski razvoj območja Spodnje Savinjske doline V tektonskem pogledu Spodnja Savnijska dolina leži na prehodnem območju med Zunanjimi in Notranjimi Dinaridi. Za to ozemlje je značilna nagubana in narivna zgradba, ki so jo kasneje prelomi razkosali na posamezne grude, med katerimi Celjska kotlina predstavlja najglobje pogreznjene predele. Na območju so jasno izraženi in opazni nekdanji pritiski od severa proti jugu, zaradi katerih osi gub potekajo v smeri vzhod–zahod (Buser, 1993). Geološka sestava Spodnje Savinjske doline je pestra in raznolika, kar prikazuje tudi poenostavljena geološka karta 2. Najstarejše plasti na obravnavanem območju so iz obdobja karbona in perma in se nahajajo v Posavskih gubah. Sestavljajo jih skrilavi glinavec, kremenov peščenjak in konglomerat (Buser, 1993). Dobrnska sinklinala je zgrajena iz oligocenskih in miocenskih sedimentov in sedimentnih kamnin. Predvsem na njenem južnem delu, to je Ložniškem gričevju, prevladuje srednjeoligocenska morska sivica z vmesnimi plastmi andezitnega tufa. Na območju lahko opazimo neenotno oblikovanost reliefa, kar je posledica velikega števila prelomov v različne smeri in močne razlike v odpornosti kamnin pri preperevanju (Natek, 1993). Dobroveljski nariv je zgrajen iz triasnih in jurskih kamnin, ki so bile narinjene na Posavske gube. Proti zahodu se nadaljuje kot savinjski nariv. Sestavljen je iz treh morfoloških enot: planota Dobrovlje, Ponikovska planota in blok srednjetriasnih kamnin v Skornskem hribovju, ki pa je že izven obravnavanega območja. Planota Dobrovlje je nastala ob braslovškem prelomu, kjer poteka izrazita prelomna cona nad neotektonskim jarkom1, ki ga loči od gore Oljke. Jarek je zgrajen iz pokrovnega dachsteinskega apnenca, izpod katerega na površje ob prelomih izdanjajo srednjetriasni dolomiti, skrilavci in apnenci, bolj na vzhodu pa tudi kremenov keratofir, ki pogojuje poselitev Dobroveljske planote. Ponikovsko in Dobroveljsko planoto pa loči drugi neotektonski jarek. Na drugi strani tega jarka so od zahoda proti vzhodu nanizani izraziti čoki iz mezozojskih kamnin (Natek, 1993). Celjska kotlina je zahodni pogreznjeni del celjske sinklinale, ki je na površju vidna le vzhodno od proučevanega območja. Na severnem obrobju se pojavljajo izdanki2 miocenskih kamnin, ki so bili pred erozijsko odstranitvijo prisotni tudi v osrednjem delu kotline nad oligocenskimi sedimenti, že prej omenjena srednjeoligocenska morska sivica z vmesnimi plastmi andezitnega tufa. Ti sedimenti segajo 600 m globoko, v Mali Pirešici so prišli celo do globine 628 m. Os kotline je 27 km dolg in 5 km širok tektonski jarek, ki poteka v smeri zahod–vzhod. S pomočjo geoelektričnih meritev so odkrili tudi globlje depresije z globinam od 800–1400 m pri Ljubečni in Gomilskem. Na severu se tektonski jarek počasi dviga, na jugu pa je dviganje bolj strmo, kar je posledica serije prelomnih stopenj vzdolž celjskega preloma (Natek, 1993). Celjska kotlina Na večji površini Savinjske doline prevladujejo rečni sedimenti, ki jih sestavljajo pretežno prod in pesek in se litološko razlikujejo od starejših rečnih nanosov. Savinja je nanesla karbonatni prod in pesek na območju Savinjske doline. V srednje- in zgornjepleistocenskih glinah Celjske kotline ni sledov karbonatnih kamnin, ki bi jih nanosila Savinja, zato sklepajo, da je Savinja prodrla med Dobroveljsko in Ponikovsko planoto v najzgodnejšem pleistocenu. Savinja je v svoj prodnati zasip vrezala pet terasnih nivojev (Buser, 1979). 1 Neotektonski jarek je jarek zapolnjen s kvartarnimi sedimenti (Geološki terminološki slovar, 2006). 2 Izdanek je del naravno razkritega kamninskega telesa na Zemljinem površju (Geološki terminološki slovar, 2006). 14 Karta 2: Poenostavljena geološka zgradba Spodnje Savinjske doline in vzpetega sveta3. 3 Na karti so vidne meje med različnima listoma geološke karte in kartiranjem različnih oseb, zato ponekod prihaja od neskladij. 15 Preglednica 1: Združevanje kategorij kamnin na poenostavljeni geološki karti. Združena kategorija Kategorija ALUVIJ –– aluvij v splošnem –– aluvij, pretežno glineno - peščeni APNENEC –– apnenec –– apnenec in dolomit z roženci, lapor, skrilavec, tuf in tufit (ladinijska stopnja) –– apnenec in roženec (vranski apnenec) –– apnenec z rožencem (sp. kreda-cenomanska st.) –– apnenec, glinasti skrilavec, laporno glinasti skrilavec z vlozki breče –– debelejši vložki apnenca v psevdoziljskih skladih (ladinijska stopnja) –– jerina –– masiven apnenec - anizijska stopnja –– masiven apnenec s prehodi v dolomit –– masiven apnenec, podrejeno dolomit –– organogen apnenec (gornjegrajske plasti) –– ploščast apnenec z roženci in skrilavec ter lapor –– skladovit dachsteinski apnenec s prehodi v dolomit (norijska in retijska stopnja) DOLOMIT –– –– –– –– –– –– –– –– –– –– debelozrnat pretežno masiven dolomit dolomit dolomit (zg. ladinska stopnja); J. Alpe in Dinaridi dolomit in roženec dolomit s plastmi sljudnatega meljevca, peščenjak in skrilavec, ooliten in lapornat apnenec (skitijska stopnja) masiven debelozrnat dolomit s prehodi v apnenec (b) (karnijska stopnja) ploščast dolomit z roženci (norijska in retijska stopnja) skladovit dolomit skladovit dolomit in ploščast apnenec z roženci (anizijska stopnja) skladovit in masiven dolomit (norijska in retijska stopnja) FLIŠ –– glinasti skrilavec, lapor, peščenjak, breča, konglomerat GLINA, GLINASTI SKRILAVEC –– droba, glinast skrilavec, keratofirski tuf, podrejeno apnenec psevdoziljski skladi (ladinijska stopnja) –– glina in laporna glina (sivica) –– glina, melj in ilovica –– glina, podrejeno kisli prod in pesek –– glinast prod, peščena glina in glina –– glinast skrilavec in lapor –– glinast skrilavec, kalkarenit in apnenčeva breča (aptijska in albijska stopnja) –– glinasti skrilavec –– glinasti skrilavec in drobnik (psevdoziljski skladi zg. anizična in sp. ladinska st.) –– glinasti skrilavec, apnenec, lapor, meljevec, glinovec, radiolarit, breča, konglomerat (lias) –– lehnjak –– menjavanje glinastega skrilavca, kremenovega peščenjaka in konglomerata KERATOFIR –– keratofir in porfir (lias) –– keratofir in spilitiziran diabaz ter njuni tufi (ladinijska stopnja) –– keratofirski tuf MELIŠČE, GRUŠČ –– ilovica z gruščem ali rožencem (pliokvartar) –– melišče; grušč –– pobočni grušč REČNI SEDIMENT –– prod z ilovico, meljem, glino in grušč (pliokvartar) –– rečni sedimenti v terasah - pretežno karbonatni prod –– rečni sedimenti v terasah in prodnati erozijski ostanki - pretežno kisli prod 16 SIVICA –– lapornata morska glina - sivica (rupelijska stopnja) VRŠAJ –– proluvij-vršaj in spralina s pobočij TUF –– –– –– –– andezitni in dacitni tuf andezitni tuf in vulkanska breča (rupelijska stopnja) andezitski tuf, tufit, vulkanska breča (smrekovške plasti) kisli piroklastiti z vložki radiolarita (zg. anizična in sp. ladinska st.) –– tuf (lias) KONGLOMERAT –– apnenčevo-dolomitni konglomerat in breča –– bazalni konglomerat z vložki peščenjaka, laporja in gline –– konglomerat, peščenjak, lapor, glina, apnenec (gornjegrajske plasti) –– kremenov konglomerat –– droba in skrilavec s plastmi ploščastega apnenca - vojniški “kristalin” (ladinijska stopnja) –– lapor, meljevec, skrilavec, apnenec, roženec, dolomit, tuf in tufit (zg. anizična in sp. ladinska st.) Dinaridi –– peščenjak, meljevec, skrilavec –– peščenjak, meljevec, skrilavec in konglomerat –– pesek in peščenjak z vložki peščenega laporja (govske plasti) –– pretežno kremenov peščenjak in lapor –– rdeč in zelenkast peščenjak, meljevec, glinovec in konglomerat –– rdečkast in zelenkast lapor ter ploščast apnenec z roženci –– siv, peščen lapor –– zelen peščenjak z glavkonitom Južni obronki Kamniško-Savinjskih Alp Plasti iz obdobja triasa najdemo na Dobroveljski planoti in njenem južnem obrobju, na Sv. Miklavžu pri Polzeli, na Ponikovski planoti, severno od Velike Pirešice. Ležijo normalno na nekoliko starejših skladih ter so razvite med vsemi kamninami najbolj pestro. Enake plasti se nahajajo tudi pri Polzeli (svetlo siv masivni apnenec) in Veliki Pirešici. Na Dobroveljski planoti in pri Žovneku blizu Braslovč se nahajajo močno silificirani zelenkasti tufi, ki se menjavajo s pogostnimi plastmi roženca, z vložki črnega ploščastega apnenca in kalkarenita. Na širšem območju Velike Pirešice in Ponikovske planote so razviti keratofirski tufi in keratofirji. Med temi kamninami se pojavljajo še vložki temnega sivega apnenca (Buser, 1979). Na Dobroveljski in Ponikovski planoti je razvit pretežno debelo plastnat in masiven svetlo siv dachsteinski apnenec, ki bočno in vertikalno prehaja v debelozrnat dolomit. Med apnencem najdemo tudi debele vložke apnenčeve breče. Na Ponikovski planoti ležijo jurski skladi na dachsteinskem apnencu in v njihovi bazi dobimo pisane apnenčeve breče. Ponikovski skladi sestojijo iz rožnatega, rdečega in temneje do svetlo sivega ploščastega mikritnega apnenca, ki se menjava z laporovcem in rožencem. Pole in plasti lahko presežejo debelino 50 cm (Buser, 1979). Dobroveljski nariv predstavlja apnenčevo-dolomitno gmoto triasnih in jurskih kamnin, ki je bila narinjena od severa proti jugu na Posavske gube, vendar so ti narivni kontakti pokriti z mlajšimi plastmi Celjske kotline. Apnenčevo-dolomitna plošča narivnega pokrova je na območju Dobroveljske planote razmeroma tanka in tako lahko ob prelomih izpod nje na številnih mestih najdemo srednjetriasne plasti Posavskih gub (Buser, 1979). Posavske gube Na območju med Preboldom in pod Taborom so uvrščeni v juro litološko podobni mikritni apnenci, ki so bili omenjeni že pri ponikovskih skladih, le da vsebujejo debelejše plasti laporovca. Apnenčev in skrilavčev pas predstavlja v bistvu vzhodno nadaljevanje vranskega ploščastega apnenca, ki je na obravnavanem ozemlju uvrščen v juro in ga ne prištevamo v psevdoziljske ladinijske plasti. Pripomniti je potrebno, da v pasu vranskega ploščastega apnenca in skrilavca niso zasledeni za psevdoziljske plasti značilni tufi in ne drobe. Možno pa je, da pripada vsaj del skrilavca spodnji kredi in da je ploščast apnenec malmske in ne liasne starosti. Oligocenske plasti so razvite med Letušem in Braslovčami ter na Ponikovski planoti (Buser, 1979). Pri Letušu, Braslovčah, Gomilskem in južno od Tabora ter ob severnem in vzhodnem obrobju Savinjske doline je siva in rjavkasta mastna glina, v kateri se nahajajo tanjši vložki pretežno kislega proda. Na miocenskem govškem pesku je reliefno odložena do 1 m debela plast proda iz samih andezitnih tufov in nad njim siva in rjava glina. Glina predstavlja jezersko usedlino in je verjetno sočasnega nastanka kot vrhnje plasti pleistocenske gline v 17 Šaleški kotlini pri Velenju. Zaradi homogenosti in dobre sestave predstavlja ta glina pomembna nahajališča opekarniške gline (Buser, 1979). Obravnavana glina leži južno od Tabora in pri Gomilskem na kislem produ spodnjega dela plio-pleistocena. Vzorci gline, ki so bili vzeti v glinokopih pri Ljubečni in Bukovžlaku, večji del ne vsebujejo značilnega peloda ali so vsebnosti zelo nizke. Na podlagi pelodnih analiz lahko sklepamo, da je glina nastala v obdobjih srednjega in zgornjega pleistocena, vendar so to lahko tudi pliocenske plasti (Buser, 1979). Prelomi Kot je prikazano na poenostavljeni karti geološke zgradbe Spodnje Savinjske doline, je območje razrezano s številnimi večjimi in manjšimi prelomi, ki potekajo v smeri severozahod–jugovzhod. Nekateri večji prelomi so v nadaljevanju na kratko predstavljeni. Gomilski prelom poteka preko Dobroveljske planote, kjer prihajajo ob njem na dan izpod dobroveljskega nariva srednjetriasne plasti Posavskih gub. Med južnim obrobjem Savinjske doline in Rimskimi Toplicami odreže prelom na več mestih plasti različne starosti. Ob tem prelomu je tudi horizontalno premaknjen narivni rob na Govškem hribu (Buser, 1979). Braslovški prelom poteka ob vzhodni strani Dobroveljske planote. Ob njem se je dvignila gruda Dobroveljske planote in pogreznil zahodni del celjske udorine (Buser, 1979). Letuški prelom poteka vzporedno z gomilskim in je dal tektonsko zasnovo prebitju Savinje med Dobroveljsko planoto in Goro Oljko. Večina današnjega toka Savinje je pogojena s tem prelomom. Verjetno poteka ta prelom v diagonalni smeri preko celotnega obravnavanega ozemlja, vendar mu je od Jurkloštra dalje težje slediti (Buser, 1979). Žalski prelom poteka preko Ponikovske planote, kjer odreže oligocenske in triasne plasti in se nadaljuje mimo Žalca skozi celjsko udorino na njen južni rob, od koder mu je moč slediti v diagonalni smeri po nenormalnih kontaktih tja do Bohorja (Buser, 1979). Pirešiški prelom poteka v diagonalni smeri in loči na Ponikovski planoti oligocenske in triasne plasti, vzhodno od Celja premakne v vzhodno–zahodni smeri potekajoč prelom (Buser, 1979). Slika 2: Kos lehnjaka iz nekdanjega kamnoloma v dolini Merinščice na Vranskem (A. Jelen, 2014). Slika 3: Menjavanje masivnega s ploščatim in lapornatim dolomitnim apnencem (A. Jelen, 2011). Zaključek Geološka sestava Spodnje Savinjske doline je pestra in raznolika. V dolini Savinje in v njenih pritokih prevladujejo mlajši rečni in aluvialni sedimenti iz kvartarja. Ti prehajajo v glino in glinasti skrilavec. Piroklaste iz miocena lahko najdemo na skrajnem zahodu obravnavanega območja. Na Dobrovljah in na Ponikovski planoti, ki so odrastki Kamniško-Savinjskih Alp, prevladujejo triasne kamnine, med katerimi je najpogostejši apnenec, na severnem delu občine Žalec pa prevladuje keratofir. Na območju Črnega Vrha prevladuje fliš iz obdobja krede. Heterogenost in pestrost kamnin obravnavanega območja ponuja možnosti za nadaljnje raziskave in proučevanja. 18 GEOMORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN VZPETEGA SVETA Jan Pokorn in Aleksandra Uršič Območje občin Spodnje Savinjske doline in okoliškega vzpetega sveta obsega več naravnogeografskih enot. Najobsežnejše je dolinsko dno Savinje in njenih pritokov (reliefna enota Spodnja Savinjska dolina). Spodnja Savinjska dolina je z vseh strani obdana z višjim svetom: na severu in severovzhodu sega do Ložniškega in Hudinjskega gričevja, na vzhodu se nadaljuje v Voglajnsko-Sotelsko gričevje, na jugu do severnega obrobja Posavskega hribovja z Mrzliškim pogorjem in na zahodu do pobočij zakrasele predalpske Dobroveljske planote (Natek, 2001b). S pomočjo literature, terenskega dela in ekskurzij v času tabora ter raznih topografskih, geoloških in tematskih kart izpostavljamo najpomembnejše geomorfološke značilnosti območja občin Spodnje Savinjske doline in okoliškega vzpetega sveta. Prispevek je razdeljen na več poglavij in v njem prikazujemo značilnosti reliefnih enot po prevladujočih tipih reliefa, sledi poglavje o morfometričnih značilnostih območja (nadmorske višine, nakloni, ekspozicije). V zaključku prikazujemo geomorfološko karto območja, ki smo jo oblikovali s pomočjo računalniškega programa ArcGIS. Fluvialni relief Spodnja Savinjska dolina Spodnja Savinjska dolina obsega osrednji in zahodni del Celjske kotline (Hribernik in sod., 2010). Površje je rahlo razgibano in razčlenjeno. Dolino sestavlja obsežen pleistocenski prodni vršaj, ki ga je nasula in izoblikovala Savinja s pritoki. Njegov vrh je pri Letušu na nadmorski višini 310 m, spodnji rob pa potone v vzhodnem delu ravnine pod mlajšimi, holocenskimi naplavinami pritokov. Njegovo obrobje so preoblikovali pritoki Savinje, ki so odložili veliko različnega rečnega gradiva (Natek, 2001b), nastali so vršaji, vanje so reke vrezale rečne terase. Nad poplavno ravnico Savinje pa sta se izoblikovali dve nižji terasi, ki naj bi bili pleistocenske starosti (Radinja, 1960; cv: Natek, 1993). Vzporedno s Savinjo tečeta po osrednjem delu doline Letuška in Podvinska struga, ki sta antropogenega nastanka. Paka in Ložnica sta glavna leva pritoka, ki odmakata Velenjsko kotlino in Ložniško gričevje. Bolska odmaka severni del Posavskega hribovja med Trojanami in Mrzlico (1122 m) in je Savinjin največji desni pritok. Ložnica in deloma tudi Bolska tečeta dlje časa vzporedno s Savinjo, ker ju je odrinil prodni nanos Savinje. Na sredini ravnine, med Šempetrom in Žalcem, kjer rečne terase potonejo pod mlajšo prodnato nasutino, so številni izviri podtalnice, ki napajajo manjše ravninske potoke; med njimi je največji Lava. Na zahodnem obrobju pokrajine, pod obrobjem Dobroveljske planote, je več manjših kraških izvirov, ki pripadajo porečju Bolske (Natek, 2001b), mdr. kraški izviri Trnavce, Podgrajščice idr. Obravnavano območje smo v nadaljevanju razdelili na štiri podenote: območje vršajev na prehodu iz gričevnato-hribovitega sveta, nizko gričevje na obrobju dna doline, terasast svet ob vodotokih in naplavna ravnica ob Savinji in Bolski. Območje vršajev na prehodu iz gričevnato-hribovitega sveta Na južnem obrobju preučevanega območja priteka iz Posavskega hribovja v kotlino več potokov, ki tečejo prečno na prevladujočo orografsko smer in so na izstopu v kotlino odložili obsežne vršaje, ki so jih naknadno sami ali Savinja razčlenili v terase. Od zahoda proti vzhodu si sledijo vršaji Kučnice in Konjščice pri Taboru, Reke pri Grajski vasi, Reke pri Preboldu, Kolje v Matkah, Zibike in Artišnice pri Grižah in Bistrice pri Kasazah (Natek, 1993). Na severnem obrobju, ob izstopu iz soteske med Ponikovsko planoto in Klumberkom, pa je Pirešica nasula velik vršaj, ki sega 3 km daleč proti jugu prav do Ložnice, ki je v njem izdelala nizko ježo (Natek, 1993). Manjše vršaje so nasuli tudi drugi potoki (Hotunjščica, Ložnica in Trnava) na severnem obrobju Spodnje Savinjske doline. Nizko gričevje na obrobju dolinskega dna Plevnsko gričevje je nizko gričevje na severnem obrobju Celjske kotline med naplavno ravnico ob Ložnici na jugu, dolino Vršce na vzhodu in pregibom, kjer se proti severu dviguje Ponikovska planota. Gričevje je močno fluvialno razčlenjeno s precejšnjimi strminami. Sestavljeno je iz širokih, uravnjenih slemen (280–315 m 19 nadmorske višine), vmes so zarezane plitve grape z zelo strmimi pobočji, ki navzdol naglo preidejo v doline z ozkim dolinskim dnom (Natek, 1993). Od Prekope pa skoraj do Letuša (vzhodni del Dobrovelj) se vleče sklenjen niz nižjega gričevja, ki je sestavljeno iz širokih uravnjenih slemen (320–340 m) (Radinja, 1960; cv: Natek, 1993). Med širokimi slemeni tečejo po dolinah manjši potoki Trbolca, Trnavca in Trebnik. Med stranskimi dolinami povsem prevladujejo plitve in zelo položne grape (povprečni strmec je 63,6 ‰). Najmanjši strmec ima Trnavca, ki se začne z močnim kraškim izvirom v zatrepni dolini pod Dobrovljami (Natek, 1993). Nizko gričevje nad ravninama ob Ložnici in Hudinji predstavlja postopen prehod iz ravninskega dela Celjske kotline v Ložniško gričevje. Značilna je majhna reliefna amplituda, ki znaša v zahodnem delu okrog 35 m, v vzhodnem pa do 50 m, ter precejšnja horizontalna razčlenjenost (okrog 2.500 m dolin na km²) (Natek, 1993). Nizko gričevje med Ložnico pri Žalcu in Šmarjeto pri Celju je s širokimi dolinami Podsevčnice, Sušnice in Koprivnice razčlenjeno na široke hrbte s slemenskimi nivoji. V gričevju so številne in tipično razvite kratke grape z majhnimi strmci (Natek, 1993). Terasast svet ob vodotokih Na severnem robu preučevanega območja, med Podlogom in Škofjo vasjo, ležijo obsežne starejše akumulacijske terase. V vzhodnem delu Dobrovelj je obsežna terasa med Braslovčami in Šmatevžem, ki je okrog 10 m nad sedanjo ravnico Savinje, na nadmorski višini okrog 310 m. Zgrajena je iz sivorumenih ilovic s posamičnimi vložki peska, v podlagi pa prevladujejo prodne plasti. Terasa je verjetno ostanek predwürmske rečne akumulacije (Radinja, 1960; cv: Natek, 1993). Med Kaplo in Letušem so starejše akumulacijske terase Bolske in Savinje. Na južnem obrobju Celjske kotline je Bolska v teraso med Pondorjem in Gomilskim zarezala 500–1.000 m široko dolino. Površje terase je sicer povsem ravno, le pri Ojstriški vasi je nanjo naložen vršaj Konjščice, ki je prvotno tekla naravnost proti severu k Bolski (ohranjena je suha dolina pod Ojstriško vasjo), kasneje pa se je preusmerila proti vzhodu, kamor teče tik ob južnemu robu terase. Dolvodno ob Bolski se terase pojavijo še pri Preboldu in Dolenji vasi. Rečna terasa Savinje se sklenjeno pojavlja tudi na desnem bregu med Šeščami in Kasazami. Terasa je večinoma zgrajena iz prodno-ilovnate naplavine pritokov Savinje iz Posavskega hribovja, le mestoma (npr. pod Grižami in Migojnicami) je na njej tudi karbonatni prod Savinje (Natek, 1993). Nad njo se med Šempetrom in Žalcem dviga do 5 m višja terasa v pleistocenskem prodnem nanosu, ki med Šempetrom in Gotovljami potone pod peščeno-ilovnate holocenske naplavine ob Ložnici, vzhodno od Žalca pa pod ilovnato-peščeno ravnino okrog Celja (Natek, 1993). Slika 4: Konglomeratna terasa Savinje pri Polzeli (A. Jelen, 2015). Naplavna ravnica ob Savinji in Bolski Na obeh straneh spremlja Savinjo holocenska naplavna ravnica, ki je 3–5 m nad današnjo strugo in široka od nekaj 100 m do 2 km. Zgrajena je iz sortiranega, dobro zaobljenega karbonatnega proda (Radinja, 1960; cv: Natek, 1993). Del naplavne ravnice je poplavna ravnica, kjer narasla Savinja občasno poplavlja. 20 Reka Bolska je med teraso med Pondorjem in Migojnicami vrezala 500–1.000 m široko dolino (Natek, 1993), kjer ob visokih vodah Bolska na nekaterih območjih tudi poplavlja. Posavsko hribovje V obravnavano območje spada le severni del Posavskega hribovja (Mrzliško in Šentjursko hribovje). Zaradi izjemno pestre kamninske sestave z obilico neprepustnih in erozijsko slabo odpornih kamnin (permokarbonski skrilavi glinavci in kremenovi peščenjaki ter konglomerati) je površje Posavskega hribovja močno razčlenjeno s številnimi dolinami in grapami. Prevladuje denudacijsko-erozijski relief. Reke so z globinsko in bočno erozijo v hribovje vrezale globoke doline, nad katerimi so ohranjeni ostanki nekdanjih teras. Značilna so zelo strma pobočja, kjer potekajo denudacijski procesi in sprožajo se zemeljski plazovi (Hrvatin, 2001). Mrzliško hribovje je 112,63 km² velika pokrajinska enota v osrednjem delu Posavskega hribovja med Celjsko kotlino in Moravško-Trboveljskim podoljem na jugu. Ima značaj višjega hribovja z veliko reliefno amplitudo (od 400–600 m/km²), globoko zajedenimi dolinami, strmimi grapami ter vmesnimi gozdnatimi slemeni. Za zahodni del Mrzliškega hribovja je značilno raztekanje voda proti severu in jugu. Potoki z obeh strani, iz MoravškoTrboveljskega podolja in Celjske kotline, so z retrogradno erozijo posegli prav v osrčje hribovja, kjer so ob njih nastali jasno ločena porečja (npr. ob Konjščici na severu ter ob Kotredeščici, Trboveljščici in Bobnu na jugu). Med njimi potekajo široka in mestoma uravnjena slemena (npr. sleme Mrzlica - Kal), ki povezujejo osrednje razvodno sleme z nizom apneniških vzpetin na obeh krilih trojanske antiklinale (Natek, 1993). Šentjursko hribovje je 30,4 km² veliko hribovje na južnem obrobju Spodnje Savinjske doline. Okoli 16 km dolgo in samo 2–3 km široko hribovje sega od doline Artišnice pri Grižah na vzhodu do doline Bolske nad Ločico pri Vranskem na zahodu. Hribovje je v celoti močno vertikalno (reliefne amplitude znašajo od 300–450 m) in horizontalno razčlenjeno s številnimi strmimi, globokimi in težko prehodnimi grapami ter drugimi dolinami. Na severni strani se hribovje s strmimi pobočji spušča proti terasam in vršajem na južnem robu Spodnje Savinjske doline. Na južni strani poteka meja proti Mrzliškemu hribovju. Hribovje je sestavljeno iz dveh vzporednih hrbtov v smeri od zahoda proti vzhodu. Severni hrbet je v osrednjem delu hribovja med dolinama Konjščice in Reke pri Grajski vasi skoraj v celoti ohranjen, v vzhodnem delu pa le kot ozko in 3 km dolgo sleme Žvajge, v zahodnem delu pa kot podobno sleme Markovškovega hriba in Grmade med dolinama Kučnice in Bolske. Južneje ležeči hrbet se je bolje ohranil, saj so ga razčlenili samo Tesen graben vzhodno od Krvavice (909 m n. v.), Konjščica in Reka (Natek, 1993). Kraški relief Dobrovlje Slika 5: Kraški izvir Podgrajščice na Vranskem (A. Jelen, 2015). Dobroveljska planota je del Kamniško-Savinjskih Alp med Menino na zahodu, Zadrečko dolino na severu ter Spodnjo Savinjsko dolino na vzhodu in jugu. Značilna je slemenitev jugozahod–severovzhod. Vrhovi se nižajo v severovzhodni smeri. Najvišja sta Tolsti vrh (1075 m) in Šentjoški vrh (1077 m). Izoblikovanost planote je posledica delovanja erozije površinskih voda in kraških procesov. Na apnencih so se izoblikovali kraški pojavi: vrtače, jame, brezna, suhe in slepe doline, požiralniki in ponori, ob vznožju planote pa so kraški izviri (Hribernik in sod., 2010) (npr. Trnavca, Trebnik, Podgrajščica). Planoto omejuje na vzhodni strani do 400 m visoka reber 21 med Podvrhom in Podgorjem, ki se spušča v nizko gričevje na severozahodnem obrobju Spodnje Savinjske doline (okrog 350 m nadmorske višine) (Buser, 1979; cv: Natek, 1993). Na netopnih kamninah (kremenov keratofir in porfir, andezitni in dacitni tuf ter kisli piroklastiti z vložki radiolarita) so površinske vode planoto močno razrezale in izoblikovale normalen fluvialni (rečni) relief. Na stikih apnenca in netopnih kamnin so nastale kratke slepe doline. Na planoti prevladuje navpičen vodni odtok, zato nastajajo predvsem brezna (Brezno presenečenj (– 472 m), Strojanškovo brezno 1 (– 42 m), Strojanškovo brezno 2 (– 17 m), Rovšnikovo brezno (– 83 m), Dobnikovo brezno (– 6 m)) (E-kataster jam, 2015). Vodoravne jame (Štabirnica, Matevžakova jama, Jerekov brlog in Vračka zijalka) so brez vodnega toka in večinoma bogato zasigane (Hribernik in sod., 2010). Nekaj jam pa je tudi nad Vranskim (npr. Škadavnica, vodni jami Veternica in Podgrajska jama) (E-kataster jam, 2015). Ponikovska planota Je zakraselo območje med soteskama Trnave in Pirešice v osrednjem delu Ložniškega gričevja. Ni tipična kraška planota, saj je preprežena s suhimi dolinami in drugimi podobnimi kotanjami, vmes pa so nizka in zaobljena slemena. Najvišje vzpetine segajo nad 500 m (Apno, 525 m), večina uravnjenega sveta pa je med 410–460 m. Najbolj zakrasel je vzhodni del planote med dolino Ponkvice in sotesko Pirešice, kjer povsem prevladuje vrtačasto-kopasti kras. Na južnem robu planote je na začetku 200 m dolge zatrepne doline jama Pekel, v kateri prihaja na dan voda ponikalnice Ponkvice, ki ponikne v Rupah, okrog 1 km severovzhodno od vhoda v jamo. Vzhodni in zahodni rob planote nad dolinama Pirešice in Trnave sta skoraj nerazčlenjena, z grapami pa sta razrezana severni in južni rob, kjer se prepletajo kraške in fluviodenudacijske reliefne oblike (Natek, 1993). Fluviokraški relief Izraz fluviokraško površje označuje neznačilen kraški svet, ki so ga z erozijo in denudacijo oblikovale površinsko tekoče vode (Hrvatin, 2001). Fluviokras se najpogosteje pojavlja na dolomitu. Najbolj značilne reliefne oblike na dolomitnem fluviokraškem površju so dolci. Imajo obliko plitvih, podolgovatih in ozkih suhih dolin (Komac, 2006; cv: Stepišnik, 2011). Ložniško gričevje Ložniško gričevje je prehodna pokrajina na stiku alpskega in panonskega sveta. Gričevje leži med ravnino ob Ložnici na jugu, predgorjem Kamniško-Savinjskih Alp na zahodu, Velenjskim in Konjiškim hribovjem z Velenjsko kotlino ter Dobrnskim podoljem na severu ter subpanonskim Voglajnskim gričevjem na vzhodu (Natek, 2001a). Značilna je grudasta zgradba večjega dela gričevja. Najbolj značilni so tektonski čoki v južnem delu, ki se vlečejo v izrazitem nizu od zahoda proti vzhodu (Gora Oljka, Sevčnik, Ponikovska planota, Klumberk in Gora nad Šentjungerto). Dolinsko omrežje je neznatno razvito, na Ponikovski planoti pa je tudi omrežje suhih dolin oz. suhim dolinam podobnih kotanj (Natek, 1993). Skozi Ložniško gričevje so potoki (Ložnica, Trnava, Pirešica, Sušnica in Koprivnica) vrezali ozke doline z zelo majhnim strmcem (Natek, 1984; Natek, 1993). Za fluviokraško površje na preučevanem ozemlju je značilna popolna prevlada fluviodenudacijskih oblik, torej nekoliko specifično razvitega fluvialnega reliefa. Fluviokraške oblike so pravzaprav redke, saj imamo na celotnem ozemlju le nekaj suhih dolin (predvsem na Ponikovski planoti), nekaj posamičnih nedefiniranih kraških depresij, (npr. kotanja nad Turjim pod Kopitnikom), manjših ponorov (Ponikva nad Hudo luknjo, Ponikvica na Ponikovski planoti itd.) in kraških izvirov (Natek, 1993) (izvir Trnave v Ponikvi pri Žalcu). V ozkem podolju med Goro Oljko in Tajno se vodni tokovi raztekajo proti zahodu in vzhodu, kar je ustvarilo oblike kontaktnega krasa, še zlasti v Tajni na vzhodni strani podolja, kjer se triasna podlaga dvigne do 410 metrov visoko. Manj kot 2 km širok apniški pas onemogoča normalni rečni odtok proti Kotunjščici in Ložnici. Zato potoki izginjajo v ponorih ali kraških jamah na zahodnem robu Tajne (Natek, 1984). Potok Tajna priteka iz zahoda in ponika v Tajno jamo. Ob potoku Tajna se je izoblikovala slepa dolina. Slepa dolina je nastala ob ponikalnici, ki je izoblikovala manjši, južni del Tajne jame. Slepa dolina se končuje s ponorno Tajno jamo. Ponor je stalen, saj voda tu ponika tudi v primeru dolgotrajnejše suše. Ponor je eden od obeh vhodov v Tajno jamo. Drugi, suhi vhod v jamo je nekdanji ponor. Druga slepa dolina v Spodnji Tajni je nastala ob potoku Kramarica, ki teče od juga proti severu in malo pred jamo Kramarico ponikne (Hribernik, 2005). Morfometrične značilnosti površja Spodnje Savinjske doline in okoliškega vzpetega sveta S pomočjo digitalnega modela reliefa, narejenega v ločljivosti 12,5 m smo v programu ArcMap prikazali distribucijo naklonov. Na preučevanem območju se večji nakloni nahajajo na obrobju. Izstopajo predvsem severni obronki Posavskega hribovja s Čemšeniško planino (op. avtorjev: na severni strani, ki je na območju 22 preučevanja, je pravilnejše poimenovanje Velika planina), vzhodni deli Dobrovelj ter dolini potokov Trnave in Pirešice v Ložniškem gričevju. Omenjena območja so posledično manj poseljena, poselitev je skoncentrirana na prodnatih nanosih (predvsem Savinje) z naklonom pod 2°. Izjema so nekatera naselja v Posavskem hribovju (npr. Marija Reka, Matke, Črni Vrh), ki so na območjih z nakloni tudi do 20° in več (Državna topografska karta ..., 2001).Površinsko so najbolj zastopani nakloni do 2° (okoli 25 % celotnega območja), izrazito najmanjšo površino pa zavzemajo nakloni nad 55° (okoli 4 % celotnega območja). Karta 3: Nakloni pobočij v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu. Preglednica 2: Izračun podatkov o višinah posamezne občine s pomočjo Digitalnega modela višin 12,5 x 12,5 m (Vir podatkov: Digitalni model višin ..., 2005). Ime občine Površina občin (km2) (Vir: Statistični letopis 2013, 2013) Najnižja točka (m) Najvišja točka (m) Razlika med najnižjo in najvišjo točko Povprečna nadmorska višina (m) BRASLOVČE 55,0 299 940 641 488,1 POLZELA 34,0 273 702 429 341,7 PREBOLD 40,6 256 1117 861 449,8 TABOR 34,8 290 1194 904 518,0 VRANSKO 53,3 395 1196 801 797,1 ŽALEC 117,1 236 1116 880 475,9 Podobno kot pri naklonih se tudi nadmorska višina veča proti mejam preučevanega območja, izjema je vzhodni del območja, ki je nadaljevanje Spodnje Savinjske doline. Po nadmorskih višinah izstopata predvsem Dobroveljska planota na severozahodu in Posavsko hribovje na jugu. Najbolj zastopane nadmorske višine (zavzemajo kar ¾ površja) so v razredih od 234–500 m, predvsem zaradi nižjega osrednjega dela prodne ravnice Savinje in Ložniškega gričevja na severu. Posledično je tudi povprečna nadmorska višina proučevanega območja 430 m, medtem ko je povprečje za Slovenijo 556,8 m (Digitalni model višin …, 2005). Razlika med najvišjim (Črni vrh – 1205 m) in najnižjim (234 m) delom preučevanega območja znaša 971 m, kar kaže na veliko vertikalno reliefno razgibanost območja. 23 Karta 4: Višinski pasovi v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu. Grafikon 1: Višinski profil po dolini Trnave, preko Šempetra do Mrzlice. Največ površja ima vzhodno ekspozicijo (16 %), le odstotek manj pa jugovzhodno. Najmanj površja pa ima zahodno ekspozicijo (9 %). Razporeditev različnih ekspozicij je neenakomerna, kar lahko pripišemo dejstvu, da je območje Posavskega hribovja izrazito usmerjeno proti severu, ker je na našem območju le skrajni severni del veliko obširnejšega Posavskega hribovja. 24 Karta 5: Ekspozicije pobočij v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu. Slika 6: Zatrepna dolina Trnavce (A. Jelen, 2014). 25 Geomorfološka karta Karta 6: Geomorfološke značilnosti Spodnje Savinjske doline in okoliškega vzpetega sveta. 26 PODNEBNE ZNAČILNOSTI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN OKOLIŠKEGA VZPETEGA SVETA Teja Anderlič Prispevek opisuje podnebne značilnosti Spodnje Savinjske doline in okoliškega vzpetega sveta na osnovi ovrednotenja posameznih meteoroloških spremenljivk in njihovega spreminjanja v obdobju 1951–2010. Na obravnavanem območju se nahajajo naslednje meteorološke postaje – padavinska in hkrati fenološka postaja Gomilsko, padavinska postaja Jeronim na Vranskem ter sinoptična postaja Celje-Medlog. Analize časovnih trendov temeljijo na podatkih meteorološke postaje Celje-Medlog, ki predstavlja eno izmed 13 glavnih meteoroloških postaj v Sloveniji (Mreža sinoptičnih …, 2014). Leži na dnu Celjske kotline, katerega del je tudi Spodnja Savinjska dolina, na nadmorski višini 244 m (Klimatski podatki Celje, 2014). Poglavitne značilnosti podnebja »Spodnja Savinjska dolina je z vseh strani kar dobro reliefno zaprta, zato ima vse (geografske in podnebne) značilnosti kotline« (Lenarčič in sod., 1994, str. 13). Ogrin (1996) uvršča večino tega območja v zmerno kontinentalno podnebje osrednje Slovenije. Glavne značilnosti so (obdobje 1971–2000), da so povprečne januarske temperature med 0 in –3 oC, julijske med 15 in 20 oC, oktobrske temperature so višje od aprilskih, povprečna letna višina padavin znaša 1.000–1.300 mm (za obdobje 1981–2010 je povprečje 1.113 mm) in zmerno celinski padavinski režim. Skrajni severozahodni del z nižjimi letnimi temperaturami in višjo letno količino padavin spada v zmerno celinsko podnebje zahodne in južne Slovenije. Ravno med obema podnebnima tipoma poteka meja med zmerno celinskim in submediteranskim padavinskim režimom. Na zahodu Spodnje Savinjske doline se pojavi tudi sekundarni višek padavin v jeseni, ki pa na širšem območju ni izrazit zaradi prevladujočega zmerno celinskega padavinskega režima. Največ padavin pade poleti, in sicer v obliki ploh in neviht. Območje Spodnje Savinjske doline je tudi pod vplivom pogostih temperaturnih inverzij. Sončevo obsevanje Največ ur Sončevega obsevanja je v termalnem pasu, ki se dviguje iznad dna doline in hkrati pod najvišjimi vrhovi, ki so poleti pogosto zaviti v oblake (Badovinac in sod., 1997). Pri tem je pomembna tudi mikrolokacija – zaprte reliefne depresije in osojna pobočja so v povprečju manj ur obsijana s Soncem, nasprotno pa velja za prisojna pobočja (Ogrin, Plut, 2012). Letno povprečje trajanja Sončevega obsevanja znaša 1.718,4 ur (Trajanje Sončevega obsevanja, 2012). Opazen je rahel statistično neznačilen trend večanja števila ur Sončevega obsevanja, in sicer 45 ur na 40 let. Največ Sončevega obsevanja je poleti, ko je manj pogosta frontalna oblačnost in je dan dolg, Sonce pa visoko nad ravnino horizonta. Najmanj Sončevega sevanja dobi dolina zgodaj pozimi zaradi prehoda številnih ciklonov in dolgotrajnega zadrževanja megle in nizke oblačnosti na dnu doline. Grafikon 2: Trajanje Sončevega obsevanja na meteorološki postaji Celje-Medlog leta 2012 (Vir podatkov: Trajanje Sončnega obsevanja, 2012). 350 Sončevo obsevanje (h) 300 250 200 150 100 50 0 JAN FEB MAR APR MAJ JUN JUL AVG SEP OKT NOV DEC 27 Temperaturne razmere Na meteorološki postaji Celje–Medlog povprečna letna temperatura v referenčnem obdobju 1961–1990 znaša 9,1° C, v obdobju 1971–2000 9,9 °C, v obdobju 1981–2010 pa 9,8 °C. To nakazuje, da se je trend dvigovanja povprečnih temperatur, ki je veljal za prejšnja obdobja, z obdobjem 1981–2010 nekoliko ustalil. Povprečna januarska temperatura se giblje okoli –1 °C, povprečna julijska pa okoli 19 °C. Trend zviševanja povprečne letne temperature zraka znaša 1,7 °C na 40 let. V obdobju 1981–2010 sta bili zabeleženi absolutna maksimalna in minimalna temperatura (39,7 °C dne 9. 8. 2013 oz. –29,4 °C dne 31. 1. 1950). Temperaturna amplituda med najhladnejšim mesecem (januar) in najtoplejšim (julij) v obdobju 1981–2010 znaša 20,2 °C (Arhiv – opazovani in ..., 2014), kar kaže na blago kontinentalnost temperaturnega režima. Najvišje temperature so zabeležene na dnu Spodnje Savinjske doline, najnižje pa na vzpenjajočem se svetu Posavskega hribovja in Ložniškega gričevja. Pozno jeseni, pozimi in spomladi je pogost vremenski pojav temperaturni obrat, ko se zaradi stekanja hladnejšega in s tem težjega zraka v dnu doline ustvari jezero hladnega zraka. V taki vremenski situaciji dosegajo temperature termalnega pasa višje vrednosti kot nižje ležeči kraji (Ogrin, Plut, 2012). Preglednica 3: Temperature na meteorološki postaji Celje-Medlog v referenčnih obdobjih 1961–1990, 1971–2000 in 1981– 2010 (Arhiv – opazovani in …, 2014). Povprečna letna temperatura [°C] 1961–1990 1971–2000 1981–2010 9,1 9,9 9,8 Povprečna januarska temperatura [°C] –1,8 –0,7 –0,3 Povprečna julijska temperatura [°C] 19,1 19,7 19,9 Absolutna minimalna temperatura [°C] –27,2 (januar 1985) –27,2 (januar 1985) –27,2 (januar 1985) Absolutna maksimalna temperatura [°C] 36,8 (julij 1938) 36,8 (julij 1938) 38,1 (januar 1985) Karta 7: Temperaturne in snežne razmere v Spodnji Savinjski dolini . 28 Padavinske značilnosti Količina padavin se zmanjšuje od zahoda in juga proti vzhodu in severovzhodu. Več padavin v hribovitem delu obravnavane pokrajine je posledica orografskega učinka na prevladujočo, zahodno in jugozahodno, smer dotekanja zračnih gmot (Lenarčič in sod., 1994). Karta 8: Padavinske in vetrovne razmere v Spodnji Savinjski dolini . Grafikon 3: Klimogram meteorološke postaje Celje-Medlog (1961–1990 in 1981–2010) (Vir podatkov: Klimatski podatki Celje, 2014; Celje, 2014). 25 160 140 20 120 15 100 80 10 60 5 40 0 20 0 -5 JAN FEB MAR APR MAJ JUN JUL AVG SEP OKT NOV DEC Povprečna mesečna količina padavin (mm) 1961—1990 Povprečna temperatura (o C) 1961—1990 Povprečna mesečna količina padavin (mm) 1981—2010 Povprečna temperatura (o C) 1981—2010 29 Povprečna letna višina padavin v referenčnem obdobju 1961–1990 je znašala v Celju 1.147 mm, v naslednjem obdobju 1971–2000 se je znižala na 1.112 mm. V obdobju 1961–2010 se je letna vsota padavin znižala s trendom 57 mm na 40 let (Arhiv – opazovani in …, 2014). Iz grafikona 3 je razvidno, da je v zadnjem obdobju oslabil poletni višek padavin, okrepile pa so se padavine v jeseni (predvsem septembra in oktobra) in v začetku zime. Za Spodnjo Savinjsko dolino je značilen zmerno celinski padavinski režim s primarnim viškom padavin poleti (junij, julij, avgust), opazen pa je tudi sekundarni (zmerno sredozemski) višek jeseni (november). Najmanj padavin je v zimskem času (Ogrin, Plut, 2012). Snežna odeja V referenčnem obdobju 1961–1990 je bilo v povprečju 56 dni s snežno odejo, v naslednjem obdobju 1971– 2000 pa se je to število zmanjšalo na 47 dni. V celotnem obdobju 1961–2000 se je število dni s snežno odejo zmanjšalo s trendom 28 dni na 40 let, kar dela trend statistično značilnega. V tem obdobju je bila maksimalna višina snežne odeje 78 cm leta 1952, minimalna pa le 1 cm leta 1989 (Arhiv – opazovani in …, 2014). Iz karte 7 je razvidno, da je število dni s snežno odejo najmanjše na dnu doline, največje pa v višje ležečem delu nad dolino. Sem sodijo vzhodni obronki Menine, Ložniško gričevje ter severno Posavsko hribovje s Čemšeniško planino, kjer se snežna odeja zadrži najdlje. Grafikon 4: Število dni s snežno odejo ob 7. uri na meteorološki postaji Celje-Medlog v referenčnem obdobju 1961–2000 (Arhiv – opazovani in …, 2014). 120 100 80 60 y= -0.71x + 67 .9 40 20 0 1961 1964 1967 1970 1973 1976 1979 Število dni s snežno odejo ob 7. uri 1982 1985 1988 1991 1994 1997 2000 Linearna trendna črta Megla V Spodnji Savinjski dolini prevladuje radiacijski tip megle, ki spremlja temperaturni obrat. Megla in nizka oblačnost sta pogostejši in dolgotrajnejši v hladni polovici leta. Višina zamegljene plasti ozračja je običajno 300–500 m nad dolino (Badovinac in sod., 1997). Povprečno letno število dni z meglo je bilo v obdobju 1961–2000 95 dni, zelo meglena so bila 60 leta 20. st. z več kot 100 dni megle na leto, v obdobju 1971–2000 pa 75 dni. V obdobju 1961–2000 je opazen izrazit trend padanja števila dni z meglo (72 dni na 40 let) in obenem statistično izrazito neznačilnost (Arhiv – opazovani in …, 2014). Vetrovne značilnosti Dno doline je slabše prevetreno od gričevnatega in hribovitega obrobja Spodnje Savinjske doline. S pojavom jugozahodnika pride do slabega vremena, po prehodu vremenskih front pa zapihajo vetrovi iz severne ali severovzhodne smeri (Badovinac in sod., 1997). 30 Grafikon 5: Število dni z meglo v Celju-Medlog v obdobju 1961–2010 (Arhiv – opazovani in …, 2014). 160 140 120 y= -1.83x 100 + 124.6 80 60 40 20 Število dni z meglo in meglo z vidnim nebom 19 97 19 99 19 95 19 93 19 91 19 89 19 85 19 87 19 81 19 83 19 77 19 79 19 73 19 75 19 71 19 69 19 67 19 63 19 65 19 61 0 Linearna trendna črta Slika 7: Povprečna hitrost vetra in deleži po smereh za postajo Celje-Medlog v obdobju 2009–2013 (Povprečna hitrost vetra …, 2014). 2,6 % 0,9 m/s S 2,5 % 1,4 m/s 3,2 % 1,7 m/s 2,5 % 1,0 m/s 3,7 % 1,2 m/s 18 % 12 % 5,0 % 1,5 m/s 12,3 % 1,8 m/s 6,4 % 1,6 m/s 6% 11,3 % V 2,2 m/s Z 16,9 % 2,3 m/s 8,4 % 2,1 m/s 9,6 % 1,4 m/s 4,1 % 1,4 m/s 4,6 % 0,9 m/s J 3,6 % 1,2 m/s 3,2 % 0,8 m/s Hitrost vetra v m/s 0–2 4–6 2–4 6–8 Vetrovna roža nakazuje, da dosegajo najvišje hitrosti vetrovi iz jugozahodne do zahodne smeri. Ti zapihajo pred prehodom front in nakazujejo poslabšanje vremena. Prevladujoči vetrovi pihajo iz ZJZ in zahodne smeri. Po večjih hitrosti in pogostosti izstopa še vzhodnik, kar je posledica odprtosti doline v smeri vzhod–zahod. Vzhodnik običajno zapiha po prehodu hladne fronte (Badovinac in sod., 1997). 31 Grafikon 6: Povprečna hitrost vetra na meteorološki postaji Celje–Medlog (Vir: Povprečna hitrost vetra …, 2014). 2.2 Hitrost (m/s) 2 1.8 1.6 1.4 1.2 1 JAN FEB MAR APR MAJ JUN JUL AVG SEP OKT NOV DEC Povprečna hitrost vetra, prikazana na grafikonu 6, je izračunana na podlagi meritev v obdobju 2009–2013 na višini 10 m. Povprečne hitrosti preko leta se gibljejo 1,4–2 m/s. Vetrovi dosežejo višje hitrosti spomladi ob prehodu obsežnejših ciklonskih zračnih mas iznad Atlantika, najnižje povprečne hitrosti vetra pa so zabeležene konec poletja ob prevladi anticiklonalnega tipa vremena. Največje hitrosti dosegajo vetrovi na južnem robu Spodnje Savinjske doline, ko se zračne mase ob prehodu čez Posavsko hribovje nenadno začnejo spuščati in s tem večati moč vetra. Povprečne letne hitrosti vetra proti severu upadajo, z izjemo na hribovitejšem severozahodnem delu (Badovinac in sod., 1997). Zaključek Dejstvo je, da se podnebje v Spodnji Savinjski dolini spreminja podobno kot v ostalih delih Slovenije. Značilen je trend naraščanja temperatur in Sončevega obsevanja, hkrati pa zmanjševanja količine padavin in višine snežne odeje. Najpomembnejši podnebni dejavnik Spodnje Savinjske doline je lega med hribovji na južni, zahodni in severni strani ter reliefna odprtost proti vzhodu, v smeri katerega se uveljavljajo celinske podnebne značilnosti. Pokrajina je nemalokrat pod vplivom intenzivnih vremenskih pojavov, kot so močni nalivi in toča, kar ob zelo visokih vodostajih povzroča poplavljanje doline. Na drugi strani pa občasne močnejše poletne suše še ne ogrožajo kmetijstva in s tem pridelavo hmelja kot gospodarsko pomembne kulture Spodnje Savinjske doline. 32 HIDROGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN OKOLIŠKEGA VZPETEGA SVETA Uroš Benkovič in Klavdija Šilc Prispevek predstavlja hidrogeografske značilnosti Spodnje Savinjske doline na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec z okoliškim povirnim vzpetim svetom. V prispevku so predstavljeni večji vodotoki (Bolska, Ložnica in Savinja) ter njihove značilnosti, kot so povprečni pretok, vodna bilanca, specifični odtok, pretočni režim in temperaturni režim ter ovrednotene njihove spremembe v obdobjih 1961–1990, 1971–2000 in 1981–2010. Prav tako so obravnavane značilnosti različnih vodonosnikov v Spodnji Savinjski dolini, in sicer glede na tip vodonosnika, globino podzemne vode ter spremembe v vodonosnikih. Analiza podatkov podzemne vode se nanaša na obdobje 1981–2010. Uvod Skupna dolžina vseh vodotokov na proučevanem območju znaša 554,4 km, kar pri celotni površini območja pomeni gostoto rečne mreže 1,66 km/km2. Preučevani del Spodnje Savinjske doline z okoliškim povirnim vzpetim svetom se tako po gostoti rečne mreže, ravno na račun z vodotoki na gosto posejanega vzpetega sveta, uvršča nad slovensko povprečje, ki znaša 1,3 km/km2 (Kolbezen, Pristov, 1998). Vendar zaradi njene pestre geološke sestave gostota rečne mreže dosega različne vrednosti. Najnižje gostote rečne mreže so značilne za dele Dobrovelj, kjer rečna mreža dosega gostoto 0,9 km/km2. Relativno nizke vrednosti gostote rečne mreže so značilne za Ložniško in Hudinjsko gričevje, kjer ta doseže vrednost 1,5 km/km2. Največja gostota rečne mreže je značilna za pas izvirov vodotokov med dnom doline in vzpetimi deli, na primer gostota rečne mreže na stiku med Dobrovljami in dnom Spodnje Savinjske doline dosega vrednost 2,5 km/km2. Razmeroma visoka gostota rečne mreže je značilna še za proučevani del Posavskega hribovja, kjer njena gostota znaša 1,5 km/ km2 (Vodotoki, 2013). Na proučevanem območju prevladujejo hudourniški vodotoki, največji med njimi je Savinja, ostala večja hudourniška vodotoka sta še Bolska in Konjščica, ki se izlivata v Savinjo. Hudourniški pritoki izvirajo v grapah z veliko reliefno energijo, zato so te vode ob večjih deževjih rušilne in delujejo erozijsko, obenem pa nanašajo ogromne količine materiala. Posledično so za območje značilne hudourniške poplave, za katere je značilno hitro naraščanje in upadanje vode. Zadnje katastrofalne poplave z veliko materialno škodo so bile leta 1990, 1994, 1998, 2007, 2010 (Komac, Natek, Zorn, 2008; Kobold, 2011) in 2014. Hudourniški značaj vodotokov se odraža tudi v veliki amplitudi pretokov čez leto, saj niha od hudourniških poplav do pomanjkanja vode v napol praznih strugah (Radinja, 1993). V času hudourniških poplav lahko pretoki dosežejo več desetkratne vrednosti povprečnih pretokov (Arhiv površinskih voda, 2014). Preglednica 4: Odstopanje vrednosti maksimalnih pretokov od povprečnih pretokov (Vir podatkov: Arhiv površinskih voda, 2014). sQs (m3/s) Savinja (Letuš I) Bolska (Dolenja vas II) sQvk (m3/s) Ložnica (Levec I) Savinja (Letuš I) Bolska (Dolenja vas II) Odstopanje od povprečja (%) Ložnica (Levec I) Savinja (Letuš I) Bolska (Dolenja vas II) Ložnica (Levec I) 1961–1990 19,3 3,9 1,7 391 132 76 95,1 97,1 97,8 1971–2000 18,8 3,8 1,6 391 132 76 95,2 97,1 97,9 1981–2010 18,5 3,7 1,5 391 132 64,1 95,3 97,2 97,7 Opomba: sQs – srednji pretok; sQvk – povprečje posameznih največjih letnih pretokov Predstavitev glavnih vodotokov in pripadajočih porečij Porečje Savinje Savinja je najdaljša med rekami, ki v celoti tečejo po slovenskem ozemlju. Je levi pritok Save. Dolga je 102 km (6. mesto med rekami v Sloveniji) (Natek, Natek, 2008). Izvira pod Okrešljem nad slapom Rinka ter se izliva v Savo pri Zidanem Mostu. Na svoji poti ima v Spodnji Savinjski dolini razmeroma malo pritokov. Ti pritoki so večinoma vodotoki, ki pritekajo iz Posavskega hribovja in se izlivajo v Savinjo na območju Griž, Migojnic in Kasaz. Njeno porečje obsega 1.848 km2 (Natek, Natek, 2008). Savinja je najbolj vodnat vodotok v Spodnji Savinjski dolini. Reka je na območju proučevanja v svojem srednjem toku in prehaja že v svoj spodnji tok. Večji 33 desni pritok na območju Spodnje Savinjske doline je Bolska, ki se izliva v Savinjo pri Dolenji vasi. Večja leva pritoka pa sta Paka, ki se izliva v Savinjo pri Letušu, ter Ložnica, ki se izliva v Savinjo v Medlogu pri Celju. Karta 9: Porečje Savinje z vodotoki. Za Savinjo je značilen dežno-snežni pretočni režim s primarnim viškom spomladi (taljenje snega) in sekundarnim viškom jeseni (obilna deževja). Primarni nižek je poleti (manj padavin, večje izhlapevanje) in sekundarni pozimi (snežna retinenca) (Ogrin, Plut, 2009). Po Hrvatinu (1998) ima Savinja pri Letušu alpski dežno-snežni pretočni režim. Zanj je značilen primarni višek spomladi (april) in sekundarni višek jeseni (november). Pojavljata se dva nižka, in sicer primarni nižek poleti (avgust) in sekundarni pozimi (februar) (Hrvatin, 1998). Pretočni režim izkazuje padajoči trend v vseh treh opazovalnih obdobjih. Največji zabeležen pretok (vQvk) je znašal 391 m3/s, izmerjen je bil 1. 11. 1990. Najnižji zabeležen pretok (nQnk) pa je znašal 2,4 m3/s in je bil izmerjen 21. 7. 2003, v času poletne suše. V referenčnem obdobju 1961–1990 je povprečni letni pretok (sQs) Savinje znašal 19,3 m3/s, v obdobju 1971–2000 je ta upadel na 18,8 m3/s, upadanje pa se je nadaljevalo še v obdobju 1981–2010, ko je upadel na 18,5 m3/s. Prišlo je do rahlega upada malih pretokov (sQnp), saj je vrednost upadla s 4,1 m3/s v obdobjih 1961–1990 in 1971–2000 na 4,0 m3/s v obdobju 1981–2010. Po drugi strani pa se je v vseh treh opazovanih obdobjih zvišalo povprečje največjih letnih pretokov (sQvk) zaradi konic v času poplav v letih 1990, 1998 in 2010 (Arhiv površinskih voda, 2014). Podobno kot pretoki tudi specifični odtok izkazuje padajoč trend. Specifični odtok Savinje na vodomerni postaji Letuš I je v obdobju 1961–1990 znašal 36,4 l/s/km2, nakar je upadel na 35,4 l/s/km2 v obdobju 1971–2000. Upad se je zgodil še v obdobju 1981–2010, ko je ta znašal 34,9 l/s/km2. V celotnem 50-letnem obdobju je na osnovi linearnega trenda prišlo do 4,1 % upada vrednosti specifičnega odtoka (Arhiv površinskih voda, 2014). Za analizo temperaturnega režima Savinje so bili zaradi nepopolnega niza podatkov o temperaturah na vodomerni postaji Letuš I uporabljeni podatki vodomerne postaje Celje II – brv. Savinja v Celju preide v spodnji tok, za katerega je značilen panonski temperaturni režim (Frantar, 2012). Analiza temperatur je temeljila na zbranih podatkih iz obdobja 1981–2010. Izkazalo se je, da je bila v tem obdobju temperatura rek najnižja v januarju z 2,7 °C, najvišja pa v juliju s 17,4 °C. Povprečna letna temperatura za Savinjo znaša 9,7 °C, letno nihanje temperature pa 14,7 °C (Arhiv površinskih voda, 2014). Porečje Bolske Bolska je hudourniška reka, ki izvira pod Trojanami. Je najdaljši in največji pritok Savinje na proučevanem območju Savinjske doline. Njeno celotno porečje meri 169,5 km2 (Vodna bilanca Slovenije …, 2008). Pritoki 34 reke Bolske imajo gosto hidrogeografsko omrežje. Odmakajo tako predalpski hribovski svet kot tudi ravninskogričevnata območja jugozahodnega dela Celjske kotline (Natek, 1995a). V 80 letih prejšnjega stoletja so na Trnavci, na levem, deloma kraškem pritoku Bolske, regulirali pretok vode z večnamenskim zadrževalnikom pod Žovnekom, imenovanim Žovneško jezero. Bolska ob močnejših padavinah redno poplavlja (Komac, Natek, Zorn, 2008). Bolska ima po Hrvatinu (1998) dinarsko-alpski dežno-snežni režim. Bolska ima primarni višek spomladi (marec) in sekundarni višek jeseni (december). Pojavljata se dva nižka, in sicer primarni poleti (avgust) zaradi manjše količine padavin in večjega izhlapevanja ter sekundarni pozimi (februar) zaradi snežne retinence (Hrvatin, 1998). V opazovalnem obdobju 1981–2010 je bilo opaženo postopno povečanje pretokov v decembru, ob hkratnem zmanjšanju pretokov v novembru. Zmanjšujejo pa se tudi sekundarni nižki v februarju. Podobno se je zgodilo s sekundarnim viškom, ki se je v obdobju 1981–2010 premaknil iz aprila v marec (Kolbezen, Pristov, 1998; Vodna bilanca Slovenije ..., 2008; Arhiv površinskih voda, 2014). Povprečni pretoki na Bolski beležijo padajoč trend. V obdobju 1961–1990 je povprečni letni pretok znašal 3,9 m3/s, v obdobju 1971–2000 je upadel na 3,8 m3/s, v obdobju 1981–2010 pa je upadel na 3,7 m3/s. Največji pretok je znašal 132 m3/s, izmerjen je bil 1. 11. 1990, vrednost najmanjšega izmerjenega pretoka pa je znašala 0,127 m3/s, izmerjena je bila 2. 6. 1993. Opazen je tudi trend zmanjševanja malih pretokov (Qnp). Vrednosti malih pretokov so upadle z 0,7 m3/s v obdobju 1961–1990 na 0,6 m3/s v obdobju 1971–2000 ter na koncu na 0,5 m3/s v obdobju 1981– 2010 (Kolbezen, Pristov, 1998; Vodna bilanca Slovenije ..., 2008; Arhiv površinskih voda, 2014). Preglednica 5: Spremembe viškov in nižkov na Bolski v obdobju 1961–2010 (Vir podatkov: Kolbezen, Pristov, 1998; Vodna bilanca Slovenije ..., 2008; Arhiv površinskih voda, 2014). Obdobje Primarni višek (m3/s) Mesec pojavljanja viška 1961–1990 5,2 november 1971–2000 5,9 november 1981–2010 5,3 december Sprememba viška glede na predhodno obdobje (%) Primarni nižek (m3/s) Mesec pojavljanja nižka 2,5 avgust + 13,5 2,1 avgust – 10,2 2,3 avgust Sprememba nižka glede na predhodno obdobje (%) – 16,0 + 9,5 Specifični odtok izkazuje prav tako padajoč trend. Specifični odtok je upadel s 23,0 l/s/km v obdobju 1961– 1990 na 22,7 l/s/km2 v obdobju 1971–2000. Padanje se je nadaljevalo še v obdobju 1981–2010, ko je upadel na vrednost 21,8 l/s/km2. V celotnem 50-letnem obdobju gre za 5,2 % upad (Arhiv površinskih voda, 2014). 2 Na podlagi razpoložljivih podatkov o temperaturah rečne vode ima Bolska najvišjo povprečno letno temperaturo izmed vodotokov v Spodnji Savinjski dolini. Frantar (2012) jo uvršča med vodotoke, za katere je značilen predalpski temperaturni režim (Frantar, 2012). V obdobju 1981–2010 je temperatura rečne vode v najtoplejšem mesecu (avgust) znašala 16,2 °C, v najhladnejšem pa 4,6 °C (januar). Povprečna letna temperatura za Bolsko znaša 10,3 °C. Nihanje temperature med najhladnejšim in najtoplejšim mesecem je manjše kot na Savinji in Ložnici, znaša pa 11,7 °C (Arhiv površinskih voda, 2014). V sklopu porečja Bolske velja omeniti še vodotok Konjščica, ki je največji desni pritok Bolske in ima hudourniški značaj. Ob močnejših padavinah nanosi v dolino velike količine plavja pa tudi vejevja in izruvanih dreves, ki so posledica zemeljskih plazov na strmih pobočjih v nekarbonatnih kamninah. Vir plavja so tudi dna hudourniških grap in struge potokov ter močna erozija, ki spodjeda bregove in obrečno rastje. Ob hudourniški poplavi leta 1994 je potok na območju Ojstriške vasi nasul do meter debele plasti proda in skal. Potok je ustvaril recentni vršaj in vanj vrezal plitvo strugo. Konjščica ob visokih vodah tako predstavlja naselju Ojstriška vas največjo grožnjo (Natek, 1995a). Porečje Ložnice Ložnica je vodotok na severnem obrobju Spodnje Savinjske doline, ki zbira vode z večjega dela Ložniškega gričevja. Dolga je 26 km, njeno porečje pa meri 141 km2. Pri Celju se izliva v Savinjo. Z odlokom občine Žalec je od leta 1998 območje reke Ložnice s poplavnim območjem zavarovano kot naravni spomenik (Vogrin, 2009). Ložnica ima po Hrvatinu (1998) dinarsko–alpski dežno–snežni režim (Hrvatin, 1998). V obdobju 1981– 2010 je imela Ložnica na vodomerni postaji Levec I primarni višek spomladi (marec) v času taljenja snega, sekundarnega pa pozimi (december). Pojavljata se prav tako dva nižka, in sicer primarni nižek poleti (avgust) in sekundarni pozimi (februar). Med opazovalnimi obdobji je prišlo do določenih sprememb. Pretočni režim je ostal enak, spremenila pa se je časovna razporeditev sekundarnega viška, saj se je pretočni višek premaknil iz novembra v december v zadnjem 30-letnem obdobju (Kolbezen, Pristov, 1998; Vodna bilanca Slovenije ..., 2008; Arhiv površinskih voda, 2014). Upadli so prav tako povprečni pretoki z 1,7 m3/s v obdobju 1961–1990 35 na 1,6 m3/s v obdobju 1971–2000 ter na 1,5 m3/s v zadnjem opazovalnem obdobju (Kolbezen, Pristov, 1998; Vodna bilanca Slovenije ..., 2008; Arhiv površinskih voda, 2014). Največji izmerjeni pretok na Ložnici znaša 94 m3/s, izmerjen je bil 5. 11. 1998, v času katastrofalne poplave (Vodna bilanca Slovenije ..., 2008). Vrednost najmanjšega pretoka pa znaša 0,001 m3/s, ki je bila izmerjena 9. 8. 2003, v času poletne suše. Tako majhna vrednost kaže, da je Ložnica takrat tako rekoč presahnila (Arhiv površinskih voda, 2014). Specifični odtoki na Ložnici izkazujejo stalen trend upada v vseh treh opazovanih obdobjih. Vrednost specifičnega odtoka je v obdobju 1961–1990 znašala 16,9 l/s/km2, nato je upadla na 15,1 l/s/km2 v obdobju 1971–2000 in v obdobju 1981–2010 na 14,7 l/s/km2 (Arhiv površinskih voda, 2014). Frantar uvršča Ložnico med vodotoke s panonskim temperaturnim režimom (Frantar, 2012). V obdobju 1981– 2010 je povprečna temperatura rečne vode najhladnejšega meseca (februar) znašla 2,3 °C, najtoplejšega (julij) pa 17,4 °C. Povprečna temperatura za Ložnico v tem obdobju je znašala 9,5 °C, letno nihanje med najtoplejšim in najhladnejšim mesecem pa 15,1°C (Arhiv površinskih voda, 2014). Grafikon 7: Mesečni pretočni količniki na izbranih vodomernih postajah v obdobju 1981–2010 (Vir podatkov: Arhiv površinskih voda, 2014). 1.50 1.25 Pretočni količnik 1.00 0.75 0.50 0.25 0.00 JAN FEB MAR APR MAJ Savinja (Letuš I) JUN JUL Bolska (Dolenja vas II) AVG SEP OKT NOV DEC Ložnica (Levec I) Grafikon 8: Povprečne mesečne temperature (°C) na izbranih vodotokih v obdobju 1981–2010 (Vir podatkov: Arhiv površinskih voda, 2014). 18 Temperatura (° C) 15 12 9 6 3 0 JAN FEB MAR APR MAJ Savinja (Celje II-brv) 36 JUN JUL AVG Bolska (Dolenja vas) SEP OKT NOV Ložnica (Levec) DEC Stoječe vode Večina stoječih voda na proučevanem območju je antropogenega nastanka. Začetki v njihovem razvoju segajo že v srednji vek, ko so začeli nastajati ribniki ob graščinah in samostanih, predvsem v osrednjem in vzhodnem delu celotnega porečja Savinje. Do njihove pospešene gradnje je prišlo zaradi potreb po namakanju hmeljišč (Radinja, 1993). Skupna površina vseh stoječih voda na proučevanem območju znaša 108,4 ha (Vodna telesa površinskih ..., 2014). Na proučevanem območju Spodnje Savinjske doline se nahajajo tri večje umetne akumulacije. Leta 1961 je z zajezitvijo potoka Trebnik nastalo Braslovško jezero, ki po površini meri približno 4,5 ha. Jezero je od vsega začetka namenjeno turističnim in prostočasnim aktivnostim (Braslovško jezero, 2009). Leta 1978 je bila zgrajena umetna akumulacija Žovneško jezero s pregrado Trnava na vodotoku Trnavca. Žovneško jezero, s površino 36,8 ha, je bil zgrajen kot večnamenski objekt za zadrževanje visokih voda in dobavo vode za namakanje kmetijskih zemljišč (Kovač, Zupančič, 2009; Geopedia, 2014). V novejšem času bo Žovneško jezero pridobilo turistično in rekreacijsko funkcijo, ki vključuje izgradnjo električne vlečnice za smučanje na vodi, čolnarno, ureditev golf igrišča v okolici jezera. Zato je predvidena revitalizacija Žovneškega jezera, ki bo upoštevala prilagoditev prometne in komunalne infrastrukture rekreacijskim dejavnostim (OPPN za območje ..., 2014). Tretja stoječa voda je ribnik Vrbje. Površina ribnika znaša 13 ha. Za območje ribnika Vrbje je značilna pestra sestava flore in favne, posebno ptice, saj je bilo tu opaženih preko 170 različnih vrst ptic. Prav zaradi tega je območje južnega dela ribnika uvrščeno v Naturo 2000 (Ribnik Vrbje, 2014). Značilnosti vodonosnikov v Spodnji Savinjski dolini Podzemna voda je na območju dna Spodnje Savinjske doline zelo plitvo pod površjem. Za območje dna je značilna enotna geološka zgradba, prekrivajo ga kvartarne usedline, ki so večinoma sedimenti z medzrnsko poroznostjo (večinoma prod) in so zelo dobro prepustne. Čeprav je debelina naplavin razmeroma tanka (med 5 in 20 m), so vodne zaloge velike, saj se vodonosnik napaja s padavinskimi in površinskimi vodami (Milavec, Verbovšek, 2012). Na območju proučevanih občin Spodnje Savinjske doline se pojavljajo trije tipi vodonosnikov. To so kraški (11,3 % površine proučevanega območja), medzrnski (24,6 % površine) in razpoklinski vodonosnik (64,1 % površine) (Vodna telesa površinskih ..., 2014). Za vzpete dele Dobrovelj je značilen kraški tip vodonosnika v triasnih apnencih. Na območju Ložniškega in Hudinjskega gričevja ter Posavskega hribovja, v terciarnih medzrnskih sedimentih (glina in melj) in magmatskih kamninah, se nahaja razpoklinski tip vodonosnika. Omeniti je potrebno, da se tako v Posavskem hribovju kot v Ložniškem in Hudinjskem gričevju pojavlja še kraški tip vodonosnika, predvsem v triasnih in jurskih apnencih in predstavlja zaledje večini vodnih izvirov (Buser, 1977). V dnu doline na kvartarnih naplavinah proda pa je prisoten medzrnski tip vodonosnika, ki je srednje do visoko izdaten, mestoma tudi nizko izdaten, vendar nima pomembnejših dotokov iz sosednjih vodonosnikov (Gacin, Krajnc, Mihorko, 2010). Pri vseh tipih vodonosnikov gre za odprt tip vodonosnika. Hitrosti pretakanja vode se razlikujejo glede na njihovo hidrogeološko zgradbo. V splošnem se podzemna voda najhitreje pretaka v dnu doline v medzrnskem vodonosniku, s hitrostjo 11,04 km/leto, v vzpetih delih pa je hitrost bistveno manjša in znaša 0,06 km/leto (Vodna telesa površinskih ..., 2014). Dinamična izdatnost podtalnice Spodnje Savinjske doline se giblje med 0,40 in 0,44 m3/s. Kemijsko stanje podtalnice na območju medzrnskega vodonosnika je zelo slabo. Izdatnost vodonosnika v dolini Bolske znaša 0,06 m3/s, talna voda leži v globini od 2 do 4 m in je prav tako slabše kakovosti (Brnot, 2000). Prepustnost vodonosnika je najboljša južno od Šempetra in zahodno od Žalca, najslabša pa v okolici Dolenje vasi. Nivo gladine podzemne vode v Spodnji Savinjski dolini niha med 0,88 m in 3,57 m pod površjem. Povprečna globina do nivoja podzemne vode je 2,8 m, kar je zelo malo. Največja globina podtalne vode je na obrobjih kotline, kjer se teren prične dvigovati v hribovje, ter na območju Šempetra (od 6,6 do 8,6 m), Brega (od 4,2 do 5,6 m) in Medloga (od 3,5 do 4,6 m) (Milavec, Verbovšek, 2012). Najplitvejša je na območju Celja, Grušovelj in Žalca (Brnot, 2000). Največja globina do nivoja podzemne vode je bila izmerjena na postaji Šempeter (Vč 5172) 17. maja 1993, znašala pa je 9,23 m (Arhiv podzemnih voda 2014). Globina podzemne vode se lahko ob obilnejših deževjih dvigne tudi do površja (Milavec, Verbovšek, 2012). Povprečna temperatura podzemne vode za obdobje 2005–2008 je bila 12,3 °C, kar kaže ugodne možnosti za izkoriščanje toplotnega potenciala podzemne vode za delovanje toplotnih črpalk. Najbolj ugodna območja so v okolici Žalca in najmanj v okolici Dolenje vasi (Milavec, Verbovšek, 2012). Poseben tip izvirov v Spodnji Savinjski dolini predstavljajo termalni izviri. Večina termalnih izvirov v Spodnji Savinjski dolini se nahaja na njenem južnem robu, na območju Posavskih gub. Značilen primer tovrstnega 37 izvira je izvir Podlog, ki sicer leži na južnem robu Ložniškega gričevja pri Šempetru. Voda izvira v kraškem vodonosniku (dolomit), s temperaturo 18–21 °C, zaradi česar je najhladnejši izmed tovrstnih izvirov, tudi tistih v Posavskih gubah. Pretok vode ob izviru pa znaša 5–16 l/s, kar ga uvršča med izdatnejše izvire termalne vode na celotnem območju (Nosan, 1973). Na preučevanem območju Spodnje Savinjske doline se sicer nahaja 12 merilnih mest podzemne vode. Za analizo spreminjanja gladine podzemne vode so bila izbrana 3 merilna mesta, in sicer Breg, Šempeter in Levec za obdobje 1955–2012. Na izbranih merilnih mestih so manjkajoči podatki za merilno mesto Breg za leto 1968 in Šempeter za leti 2006 in 2007. Vsa merilna mesta si sledijo v smeri toka Savinje. Razvidno je, da podzemna voda dosega največje globine na merilni postaji Šempeter, kjer povprečna globina za obdobje 1965–2012 znaša 8 m. Najvišje se podzemna voda nahaja na merilni postaji Levec, in sicer v globini 2,3 m. Prisotna so letna nihanja njene gladine, saj je gladina najbolj upadala v sušnih letih, kot so bila leta 1993, 2003, 2011 in 2012. Kljub letnim in sezonskim kolebanjem pa merilni mesti Levec in Šempeter v celotnem obdobju izkazujeta rahel trend upadanja gladine podzemne vode, saj je gladina podzemne vode na obeh merilnih mestih v celotnem obdobju v povprečju upadla za približno 20 cm. Merilna postaja Breg pa izkazuje statistično neznačilen trend spreminjanja gladine podzemne vode (Arhiv podzemnih voda, 2014). S pomočjo metode kriging so bili izračunani povprečni nivoji podzemne vode za merilna mesta na preučevanem delu Spodnje Savinjske doline (karta 11). V analizo je bilo vzetih enajst od dvanajstih merilnih mest, pri čemer je bilo merilno mesto Levec (Le - 1/01) izločeno iz analize zaradi premajhnega časovnega niza. Merilna mesta so začela različno obratovati, zato je bilo uporabljeno obdobje 2001–2013. Nivoji podzemne vode najvišje vrednosti dosegajo v severnem in zahodnem delu preučevanega območja Spodnje Savinjske doline. Najvišje kvote znašajo okoli 300 m, in so dosežene na območju Braslovč in upadajo v smeri poteka doline, kjer na območju Levca kote podzemne vode dosegajo nivoje okoli 243 m (Hidrološki monitoring ..., 2015). Karta 10: Tipi vodonosnikov v Spodnji Savinjski dolini. 38 Grafikon 9: Povprečna globina podzemne vode (v metrih) na izbranih vodomernih postajah v obdobju 1955–2012 (Vir podatkov: Arhiv podzemnih voda, 2014). Leto 1955 0 1960 1965 1970 1975 1980 1985 1990 1995 2000 2005 2010 1 Globina [m] 2 3 4 5 6 7 8 9 Breg (0300) Šempeter (0840) Levec (Vč-1772) Karta 11: Povprečni nivoji podzemne vode v obdobju 2001–2013 (m n. v.). Omembe vredno je tudi dejstvo, da je le manjši del območja danes zaščiten z vodovarstvenimi območji, na katerih veljajo ukrepi različnih stopenj za zaščito podzemne vode. Za celotno Spodnjo Savinjsko dolino velja, da je kakovost podzemne vode slaba (Milavec, Verbovšek, 2012). 39 Vodna oskrba Spodnje Savinjske doline Vodna oskrba prebivalstva ima na proučevanem delu Spodnje Savinjske doline že zelo dolgo tradicijo. V preteklosti je bila tradicionalna raba vodnih virov na proučevanem območju vezana na bližnje lokalne vire pitne vode, kar so večinama predstavljali vodnjaki, lokalno prebivalstvo se je oskrbovalo še z zajetjem manjših izvirov ali potokov ter zbiranjem kapnice (Trobec, 2010). Začetki vodne oskrbe prebivalcev Spodnje Savinjske doline segajo v 50 leta 20. stoletja, ko so bili zgrajeni prvi individualni sistemi, do večjega razvoja oskrbe lokalnega prebivalstva pa je prišlo po letu 1959 z izgradnjo večjih vodovodnih sistemov. Omembe vredno je tudi dejstvo, da se je v času izgradnje vodovodov takratna občina Žalec naslonila na oskrbo iz bolj oddaljenih vodnih virov iz okoliškega vzpetega sveta, podzemna voda pa je ostala dopolnilni vir vodne oskrbe (Trobec, 2010). Danes se oskrbuje s pitno vodo z javnih vodovodnih sistemov okoli 36.000 prebivalcev na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec (Oskrba s pitno ..., 2014). Večino vodnih virov za oskrbo s pitno vodo predstavljajo gravitacijski vodni viri (22 objektov za zajem vode), sledijo vrtine (10 objektov za zajem vode) in podtalnica (5 objektov za zajem vode). Na območju je 11 vodovodnih sistemov za vodno oskrbo prebivalstva, ki jih upravlja Javno komunalno podjetje Žalec (Oskrba s pitno ..., 2014). Največja poraba vode in kapacitete so značilne za vodovodne sisteme, ki služijo oskrbi največjih naselij (Žalec, Šempeter, Polzela in Vransko). Največ zajetij se nahaja na območju razpoklinskega vodonosnika, najpogosteje na stiku pokrajinskih tipov (ravnina, gričevje in hribovje). Pri večjih vodovodnih sistemih pa se zajetja nahajajo tako na območjih medzrnskega kot tudi na območjih razpoklinskega vodonosnika. Preglednica 6: Značilnosti vodovodnih sistemov Spodnje Savinjske doline (Vir podatkov: Oskrba s pitno ..., 2014). Vodovodni sistem Žalec Maksimalna izdatnost (l/s) Dnevna poraba (l/s) 137 82 medzrnski in razpoklinski Tip vodonosnika medzrnski in razpoklinski Šempeter 74 37 Griže 14 5 medzrnski in razpoklinski Letuš 8 4 medzrnski Tešova 2 0,2 Prebold 8 4 kraški medzrnski Tabor 40 12 medzrnski in razpoklinski Podvin - Dobrič 8,7 4 razpoklinski Ponikva 0,8 0,4 razpoklinski Vransko - Polzela 51 18 razpoklinski Podkraj 0,8 0,4 razpoklinski Velika Reka - Smrekovina 0,07 0,04 razpoklinski Zaključek Podobno kot drugje po državi je tudi na proučevanem delu Spodnje Savinske doline prišlo do padajočega trenda pri pretokih (srednji letni pretok, mali pretoki), specifičnega odtoka in zviševanja temperatur rečnih voda (Ulaga, 2002). Ob nadaljevanju tovrstnih trendov in pojavljanju poletne suše bo lahko prišlo do občasnih težav z vodno oskrbo. Ob tem je dovolj zgovoren podatek, da je Ložnica v času najhujše suše v letu 2003 presahnila, pretok je znašal 0,001 m3/s (Arhiv površinskih voda, 2014). Z vidika pretočnih režimov in temperaturnih režimov se kaže velika prehodnost Spodnje Savinjske doline. Tu se namreč pojavljata dva pretočna režima (alpski dežno-snežni in dinarsko-alpski dežno-snežni pretočni režim) in dva temperaturna režima (predalpski in panonski temperaturni režim) (Hrvatin, 1998; Frantar, 2012). Pri podzemnih vodah ni bilo opaženih večjih sprememb gladine podzemne vode na izbranih merilnih postajah. Druga značilnost podzemne vode je ta, da se nahaja dokaj plitvo pod površjem in je zaradi tega dovzetnejša za onesnaževanje. Kljub temu pa obstajajo možnosti za izkoriščanje njenega toplotnega potenciala za delovanje toplotnih črpalk (Milavec, Verbovšek, 2012). Stoječe vode danes na proučevanem območju Spodnje Savinjske doline čedalje bolj izgubljajo na gospodarskem pomenu, zato pa čedalje bolj pridobivajo na turističnem in rekreacijskem pomenu. Ob naraščajoči rekreacijski funkciji zlasti Žovneškega jezera bo v bodoče upoštevati nosilne zmogljivosti jezera, saj bo lahko prišlo do slabšanja njegove kakovosti. 40 PEDOGEOGRAFSKE IN BIOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI SPODNJE SAVINJSKE DOLINE IN VZPETEGA SVETA Tina Kmetec Spodnja Savinjska dolina kot del Celjske kotline leži na izrazito prehodnem delu slovenskega ozemlja, kjer predalpske pokrajinske značilnosti prehajajo v obpanonske. Zaradi prehodnosti so se na tem območju razvile specifične podnebne in pedološke razmere, ki jih je človek že zelo zgodaj izkoristil v kmetijske namene. Pestre pedogeografske in biogeografske sestavine so bile posledično v veliki meri okrnjene. Primarne gozdne površine so bile zamenjane z obsežnimi kmetijskimi in urbanimi površinami. Naravno rastlinstvo je bilo v večji meri za potrebe kmetijstva nadomeščeno z različnimi kulturnimi rastlinami, med katerimi izstopa hmelj. Mnogo avtohtonega živalstva pa je bilo zaradi širjenja obsega človekovega delovanja pregnanega v okoliška, manj antropogenizirana okolja. Namen prispevka je predstavitev pedogeografskih in biogeografskih značilnosti Spodnje Savinjske doline in okoliškega vzpetega sveta; za lažjo interpretacijo sta priloženi izdelani karti, in sicer karta prsti in rastlinstva (gozdnih združb). Pedogeografske značilnosti Prst ali pedosfera je naravna tvorba na površju zemeljske skorje, ki nastaja in se razvija na stiku prepletanja in medsebojnega delovanja vseh delov geosfere pod vplivom skupnega delovanja različnih pedogenetskih dejavnikov, in sicer matične podlage, podnebja, reliefa, organizmov, človeka in časa (Lovrenčak, 1994). Najpomembnejša pedogenetska dejavnika v manjšem prostorskem segmentu sta matična podlaga in relief. Pestro pedološko sestavo tal tega območja je tako pogojeval predvsem stik različnih geoloških enot in reliefnih oblik. Osrednjo ravninsko dno Spodnje Savinjske doline sestavlja karbonatna prodna nasipina Savinje in njenih pritokov Pake ter Bolske; robni deli doline pa so prikriti z ilovico preostalih pritokov. Ravninsko dno obdaja na jugu severni rob Posavskega hribovja, na zahodu in severu kraški planotast svet, ki na vzhodu prehaja v nizko terciarno gričevje. Veliko vlogo pri pedogenezi prsti ima prehodni podnebni tip, ki se je izoblikoval na stiku celinskega in predalpskega podnebnega tipa; obenem do tega območja sežejo vplivi mediteranskega padavinskega režima, kar se odraža s presežkom padavin v poletju in začetku jeseni (Natek, 1983; Petrauer, 2007). Prsti se zaradi različnih pedogenetskih dejavnikov razlikujejo po vidnih (barva, horizonti) in drugih lastnostih (reakcija, peščenost, plitvost, …), kakor tudi po rastlinstvu in podnebju. V preteklosti so bile zato zaradi samega razlikovanja in boljšega pregleda nad vrstami prsti izdelane različne klasifikacije prsti. V prispevku je uporabljena slovenska klasifikacija prsti, ki se na prvem nivoju na podlagi oblike vode in njenega obnašanja deli na štiri oddelke. Posamezen oddelek sestavljajo različni razredi, pri katerih je odločilna geneza, ki je vidna v zaporedju horizontov in njihovih lastnosti. Razred nato sestavljajo različni tipi, ki se ločijo glede na matično podlago ali prevladujoči pedogenetski proces (Repe, 2010). Oddelčno so v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem vzpetem svetu zastopane avtomorfne in hidromorfne prsti. Na avtomorfne vpliva zgolj padavinska voda brez posledičnega zastajanja; na hidromorfne prsti pa vpliva občasno ali stalno zastajajoča voda. Subakvalne prsti predstavljajo prsti, ki se razvijejo na dnu stoječih voda ali zelo počasi tekočih vodotokov (Repe, 2010). Za slednje na podlagi vodnih površin predvidevamo 0,3 % delež. Oddelek halomorfnih prsti na tem območju ni prisoten. Avtomorfne prsti Humusnoakumulativne prsti so mlade, plitve prsti, ki se največkrat razvijejo na nagnjenem ali razgibanem površju. Te prsti imajo izražen en sam temen, humusni (A) horizont. V gozdu je nad njim pogosto še O horizont različno močno ali nepreperelega organskega odpada (Repe, 2010). Temu razredu pripadata dva tipa. Rendzine nastanejo na vseh oblikah mehkih karbonatnih kamnin in reagirajo nevtralno do bazično; rankerji nastanejo nasprotno na nekarbonatnih kamninah in reagirajo kislo (Repe, 2010). Približno 10 % vseh površin proučevanega območja prekrivajo rendzine, ki se conalno razporejajo po vseh višje ležečih predelih obkrožajočih hribovij ter na strmejših pobočjih. Rankerji predstavljajo skromni 1 % delež; opazneje se pojavljajo v manjšem delu porečja Pirešice (Pedološka karta Slovenije …, 2007). Kambične prsti so zrele prsti, ki se razvijejo na manj strmem površju in so globlje od 30 cm. Razred teh prsti je prepoznaven predvsem po značilnem svetlejšem, mineralnem kambičnem horizontu, nad katerim se je izoblikoval temnejši humusni (A) in pogosto tudi O horizont. Zaradi preperevanja mehkejše, nesprijete matične podlage se izoblikuje kambični (Bv) horizont; v primeru trših kamnin z netopnimi ostanki karbonatov kambični (Brz) horizont. Na podlagi vrste in trdote matične podlage ločimo več tipov (Repe, 2010). 41 Karta 12: Pedološka karta Spodnje Savinjske doline in okoliškega sveta. Evtrične rjave prsti nastajajo na mehkih (lapor, fliš) ali nesprijetih (prod in pesek) karbonatnih kamninah. Reakcija prsti je zaradi visoke zasičenosti z bazami rahlo bazična do nevtralna, zato je prst posledično zelo primerna za kmetijstvo (Repe, 2010). Razprostirajo se tako po obširnem ravninskem predelu kot po bližnjih hribovitih območjih; kar znese 25 % površine obravnavanega območja (Pedološka karta Slovenije …, 2007). Opazna je visoka povezanost med deležem evtričnih prsti in kmetijskimi površinami. Distrične rjave prsti nastajajo na vseh trdih, mehkih in nesprijetih (prod, pesek) nekarbonatnih oz. silikatnih kamninah. Zaradi nizke zasičenosti z bazami je reakcija kisla do zelo kisla. Kmetijska raba tal pa je navkljub slabšim kemijskim lastnostim zaradi ugodne reliefne izoblikovanosti in določenih agrotehničnih ukrepov pogosta (Repe, 2010). Predstavljajo nekoliko manjši, 20 % delež; pri čemer se aconalno razporejajo po bližnjih hribovjih (Pedološka karta Slovenije …, 2007). Rjave pokarbonatne prsti, ki nastajajo na zahodnem in severnem planotastem kraškem predelu Spodnje Savinjske doline na trdih, kompaktnih karbonatnih kamninah (apnenci, dolomit), pokrivajo 19 % površin območja in se v sklopu mozaičnosti navezujejo na značilna območja evtričnih rjavih prsti (Pedološka karta Slovenije …, 2007). Kljub karbonatni podlagi je reakcija zaradi humidne klime in posledičnega izpiranja baz slabo kisla do kisla; proti matični podlagi se sicer zviša. Zaradi reliefne izoblikovanosti in pomanjkanja površinskih tokov na območju tega tipa prsti prevladuje kot raba tal gozd (Repe, 2010). Hidromorfne prsti Obrečne prsti so mlade prsti aluvialnih in poplavnih ravnic, stalno pod vplivom premikajoče se vode in dvignjene podtalnice. Bolj ko se spuščamo po vodotokih navzdol, bolj se širi vpliv vode, širši je pas teh prsti in bolj je površje ravno. Vodotoki stalno nanašajo novo gradivo, ki je lahko prod (zgornji tok), pesek (srednji tok), melj ali glina (spodnji tok). Če je gradivo karbonatno, je reakcija bazično nevtralna, prostih karbonatov 42 je veliko, sicer so prsti kisle (Repe, 2010). Prevladujejo razvite obrečne oglejene prsti, ki so se izoblikovale na uravnanem reliefu spodnjega toka rek, kjer so ob večjih vodostajih vodotokov prisotne poplave (Repe, 2010). Na obravnavanem območju se pojavljajo na akumulacijskih predelih Savinje in Bolske s približno 7 % deležem (Pedološka karta Slovenije …, 2007). Drug tip obrečnih prsti v manjši meri predstavljajo nerazvite obrečne prsti, ki se nahajajo tik ob bregovih vodotoku. V nasprotju z razvitimi so nerazvite prsti precej skeletne, sestavlja pa jih manjši del organskih oz. humusnih snovi (Repe, 2010). Slednje pokrivajo 2 % površine in se pojavljajo v neposredni bližini reke Savinje in sotočjem z Bolsko (Pedološka karta Slovenije …, 2007). Psevdooglejene prsti predstavljajo prsti, pri katerih je onemogočen nemoten odtok padavinske vode znotraj profila in odsotnost vpliva podtalnice. Zaradi izmenjujoče se prisotnosti in odsotnosti vode glede na padavine se v sami prsti izmenjujoče vršita redukcija in oksidacija; posledica je marmoriranost. Pojavljajo se na ravninah, kjer se je izoblikoval težak, gost, zbit glinast horizont, in na pobočju, kjer je prisotna neprepustna matična podlaga. Zaradi svojih lastnosti so psevdogleji za kmetijstvo malo primerni (Repe, 2010). Na proučevanem območju zaradi nanosa drobnih delcev potokov obsegajo večji robni del ravnine; pokrivajo 10 % površine območja (Pedološka karta Slovenije …, 2007). Oglejene prsti so prsti, ki so pod neposrednim vplivom talne vode, ki je stalno prisotna v spodnjem delu profila, in poplav, ki povečujejo mokrotnost. Ta tip prsti nastaja na izrazito ravnih ali konkavnih območjih; kjer zaradi mokrotnosti pokrajina deluje kot močvirje. Zaradi obilice vode je organska snov v A horizontu slabo preperela; prsti so neprimerne za kmetijstvo (Repe, 2010). Gleji pokrivajo 4 % površine tega območja, predvsem so zastopane ob vodotoku Ložnica (Pedološka karta Slovenije …, 2007). Drugo Antropogene prsti so prsti, ki so pod neposrednim vplivom delovanja človeka, in sicer povsod, kjer je prisotna kmetijska dejavnost, kakor tudi v mestnih parkih in na zelenicah. Zaradi človeškega delovanja je za prsti značilno: odsotnost ali premešanost horizontov, nadpovprečna količina organske snovi, prekomerna založenost s hranili ali vodo, pojav naravi tujih snovi in predmetov. Slednje označuje predvsem tip vrtne prsti, ki na karti niso prikazane v vsej svoji razsežnosti, saj ta prikazuje primarno pedološko zgradbo (Repe, 2010). Na podlagi rabe tal, kot sta njive in vrtovi ter travniki, se predvideva 33 % pokritost celotnega območja (Glej karto rabe tal v članku Lokalna oskrba s hrano na strani 88). Tehnogene prsti so prsti nenaravnega nastanka, ki jih sestavljajo plasti nasipavanja odpadnega materiala; npr. jalovine, odpadki … (Repe, 2010). Preglednica 7: Pedološka sestava Spodnje Savinjske doline in okoliškega sveta. Oddelek Razred Tip Avtomorfne Humusnoakumulativne prsti rendzina ranker 3,9 1,18 Kambične prsti evtrična rjava prst 84,1 25,13 distrična rjava prst 67,8 20,28 rjava pokarbonatna prst 63,7 19,03 Hidromorfne Obrečne prsti Površina (km2) Delež površine (%) 34,3 10,24 obrečna prst 5,5 1,64 obrečna oglejena prst 22,3 6,68 Psevdooglejene prsti psevdooglejena prst 33,4 10,00 Oglejene prsti oglejena prst 13,3 4,00 Subakvalne 1,0 0,30 Halomorfne 0,0 0,00 *Antropogene *Tehnogene ≈33,00 jalovine 0,1 0,04 Rastlinstvo Pestra rastišča in podnebne razmere v Sloveniji kot posledica prehodnega položaja na stičišču geotektonskih in biogeografskih enot, pestrih pedoloških in hidroloških razmer itd. omogočajo visoko stopnjo biotske raznovrstnosti. Slednja se je na mnogih območjih Slovenije ohranila kot posledica ekstenzivne kmetijske in gozdarske rabe (Plut, 2014b). Slovenija spada med najbolj gozdnate države v Evropi, saj gozd pokriva kar 58,4 % države (Splošni podatki in …, 2014). Med obravnavanimi občinami v Spodnji Savinjski dolini in okolici so 43 nadpovprečno gozdnate občine, katerih večji delež površine pripada Posavskemu hribovju. Gozdne površine predstavljajo v občini Vransko kar 66,5 % vseh površin; gozdnati sta tudi občini Tabor s 63,0 % in Prebold s 62,1 % deležem gozda. Nekoliko manj gozdnih površin imajo občine, katerih večinski delež površin pripada ravninskemu delu, ki je pod vplivom intenzivnejše kmetijske in poselitvene rabe tal. Podpovprečno gozdnate občine so občine Braslovče s 40,8 ter Žalec s 43,0 % in Polzela s 45,6 % gozdnih površin (Potenciali po občinah …, 2014). Med samimi gozdovi so izrednega pomena varovalni gozdovi, katerih primarna funkcija je ekološkega značaja, saj v zaostrenih ekoloških razmerah ščitijo sebe, svoja zemljišča in nižje ležeča zemljišča (Uredba o varovalnih …, 2012). Varovalni gozdovi predstavljajo na obravnavanem območju 2,78 % delež vseh gozdov; conalno se pojavljajo na različnih predelih obravnavanega območja. Zaradi prehodnosti območja se je na obravnavanem območju vzpostavila velika pestrost gozdnih združb. Za boljšo preglednost nad vrstami združb in njihovih razporeditev v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem vzpetem svetu sta bili izdelani karta gozdnih združb in varovalnih gozdov ter preglednica gozdnih združb s pripadajočimi rastlinskimi vrstami. Karta 13: Karta gozdnih združb in varovalnih gozdov. Kisloljubni bukovi in jelovi gozdovi Gozdna združba bukve in rebrenjače (Blechno-Fagetum) se pojavlja na višjih nadmorskih višinah, na položnejših pobočjih, na vseh ekspozicijah (Marinček, Čarni, 2003). Vidno se razprostira čez severni rob Posavskega hribovja in s tem predstavlja kar 67,54 % površine vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002). 44 Preglednica 8: Značilne rastlinske vrste posameznih gozdnih združb (Vir: Marinček, Čarni, 2003). ZDRUŽBA DREVESNA PLAST GRMOVNATA PLAST ZELIŠČNA PLAST združba bukve in rebrenjače Blechno-Fagetum bukev, graden, pravi kostanj, navadna smreka, rdeči bor, bela jelka, navadna breza navadna krhlika, bukev, graden, jerebika rebrenjača, borovnica, orlova praprot združba bukve in pravega kostanja Castaneo sativae-Fagetum bukev, pravi kostanj, graden, rdeči bor, smreka, navadni gaber navadna krhlika, navadni bršljan, enovrati glog, navadna leska, mali jesen borovnica, orlova praprot, belkasta bekica, lepljiva kadulja, gozdna lakota združba bukve in belkaste bekice Luzulo albidae-Fagetum bukev, bela jelka, navadna smreka, evropski macesen, beli javor srhkostebelna robida, evropska rdeča malina, navadna zajčja deteljica, borovnica, vretenčasti salomonov pečat, navadna smrdljivka združba bele jelke in okroglolistne lakote Galio rotundifolii-Abietetum albae bela jelka, navadna smreka, bukev, navadni gaber, pravi kostanj, beli javor srhkostebelna robida, evropska rdeča malina, navadna jerebika dvolistna senčnica, navadna zajčja deteljica, lepljiva kadulja, ženikelj, borovnica združba bukve in črnega gabra Ostryo-Fagetum bukev, črni gaber, mali jesen, mokovec rumeni dren, navadna kalina, navadna leska, bradavičasta trdoleska črni teloh, pisana šašulica, beli šaš, velocvetni naprstec, orlova praprot, spomladanska resa združba bukve in navadnega planinščka Homogyno sylvestris-Fagetum bukev, bela jelka, navadna smreka, beli javor, evropski macesen navadna leska, navadni volčin, kimastoplodni šipek evropska rdeča malina, planinsko kosteničevje navadna ciklama, deveterolistna konopnica, borovnica, zajčji lapuh združba bukve in navadnega tevja Hacquetio-Fagetum bukev, beli gaber, graden, maklen, lipa, veliki jesen, črni gaber, gorski javor bršljan, navadni srobot, navadna leska, navadna trdoleska navadno tevje, alpski vimček, navadni kopitnik, trobentica, ženikelj združba bukve in zasavske konopnice Cardamini savensi-Fagetum bukev, beli javor gorski javor, planinsko in puhastolistno kosteničevje, navadni volčin, bukev, kimastoplodni šipek, srhkostebelna robida podlesna vetrnica, zasavska konopnica, zajčja deteljica, vretenčasti salomonov pečat združba bukve in navadnega kresničevja Arunco-Fagetum bukev, beli javor, črni gaber navadni volčin, širokolistna trdoleska, planinsko in puhastolistno kosteničevje, kimastoplodni šipek podlesna vetrnica, mnogocvetni salomonov pečat, navadna ciklama, turška lilija združba bukve in velecvetne mrtve koprive Lamio orvalae-Fagetum bukev, gorski javor, gorski brest, veliki jesen, bela jelka navadni volčin, navadna leska, črni bezeg deveterolistna, peterolistna in brstična konopnica, velecvetna mrtva kopriva združba črnega gabra in puhastega hrasta Querco-Osryetum carpinifoliae puhasti hrast, črni gaber, mokovec, mali jesen, cer, drobnica, maklen, graden dlakava relika, rumeni in rdeči dren, navadni brin, navadna kalina, črni trn trobentica, šmarnica, sinjezeleni šaš, dišeči salomonov pečat združba navadnega gabra in borovnice Vaccinio myrtilli-Carpinetum betuli graden, dob, navadni gaber, češnja, lipovec, beli javor, navadna smreka, bela jelka pomladek navadnega gabra in smreke, navadna leska, navadna kalina, navadna trdoleska, bršljan borovnica, rebrenjača, orlova praprot, obloplodni šaš, mnogocvetni salomonov pečat združba rdečega bora in borovnice Vaccini myrtilli-Pinetum sylvestris rdeči bor, graden, bukev navadna breza, gaber, pravi kostanj, navadna krhlika, navadni brin, trepetlika, srhkostebelna robida navadna arnika, rebrenjača, jesenska vresa, spomladanska resa, borovnica, brusnica Gozdna združba bukve in pravega kostanja (Castaneo sativae-Fagetum), poznana kot kisloljubni bukov gozd, je vezana na nekarbonatno matično podlago (Marinček, Čarni, 2003). Združba porašča gričevnato, severno obrobje območja, ki predstavlja 3,59 % površine vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002). Gozdna družba bukve in belkaste bekice (Luzulo albidae-Fagetum) se nahaja le na določenem delu skrajnega severnega roba Posavskega hribovja, kjer porašča strma, hladnejša osojna območja. Na obravnavanem območju predstavlja 0,43 % površine vseh gozdov (Marinček, Čarni, 2003). Na podobnih rastiščnih pogojih uspeva tudi gozdna združba bele jelke in okroglolistne lakote (Galio rotundifoliiAbietetum albae), ki predstavlja manjši del, in sicer 0,2 % površine vseh gozdov (Marinček, Čarni, 2003). Gozdna družba se nahaja v predalpskem svetu, največkrat se pojavlja na nekarbonatni matični podlagi (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002). 45 Bukovi gozdovi na karbonatni matični podlagi Gozdna združba bukve in črnega gabra (Ostryo-Fagetum) porašča strma, prisojna pobočja Dobroveljske planote, ki jo gradi karbonatna kamnina. Združbi na tem območju ustrezajo humidne razmere in rendzina (Marinček, Čarni, 2002). Območje združbe predstavlja 9,93 % površine vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002). Gozdna združba bukve in navadnega planinščka (Homogyno sylvestris-Fagetum) v širšem smislu uvrščamo med jelove-bukove gozdove. Kot conalna združba predalpskega sveta se razprostira do skrajnih vzhodnih obronkov Savinjskih Alp na stiku s Savinjsko dolino, kjer predstavlja 9,4 % površine vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002; Marinček, Čarni, 2002). Gozdna združba bukve in navadnega tevja (Hacquetio-Fagetum), z drugim imenom podgorski bukov gozd, predstavlja 3,38 % površine vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002). Združba porašča mozaična tla gričevij in nižjih hribovij z blažjimi nakloni (Marinček, Čarni, 2002). Na obravnavanem območju se nahaja na prehodnih obronkih Posavskega hribovja in obsežnih predelih Ponikovske planote. Gozdna združba bukve in zasavske konopnice (Cardamini savensi-Fagetum) kot conalni tip združbe predstavlja le 1,62 % površine vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002). Najpogosteje se razvije na kislih, spranih prsteh, kot so npr. pokarbonatna tla (Marinčak, Čarni, 2002). Gozdna združba bukve in navadnega kresničevja (Arunco-Fagetum) predstavlja 0,6 % površine vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002). Porašča strma osojna pobočja do nadmorske višine 900 m s karbonatno matično podlago (Marinček, Čarni, 2002), in sicer na obravnavanem območju severnega roba Posavskega hribovja. Gozdni združbi bukve in velecvetne mrtve koprive (Lamio orvalae-Fagetum) odgovarjajo naslednji rastiščni pogoji: osojnost lege, površinska kamnitost in vplivi vlažnega gorskega podnebja (Marinček, Čarni, 2002). Kot conalni predalpski gozd se pojavlja na severozahodnem delu obravnavanega območja in predstavlja 0,38 % površine vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002). Gozdovi črnega gabra in puhastega hrasta Gozdna združba črnega gabra in puhastega hrasta (Querco-Osryetum carpinifoliae) je združba termofilnih rastlin, katerih avtohton areal je v submediteranskem območju. Na tem območju se pojavljajo na prisojnih pobočjih na plitvih rendzinah na skrajnem severnem robu Posavskega hribovja, kar predstavlja 0,68 % površine vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002). Preglednica 9: Površine gozdnih združb v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem vzpetem svetu (Vir podatkov: Vegetacijska karta gozdnih …, 2002). Skupine združb Združba Površina (km2) Delež površine (%) bukve in rebrenjače (Blechno-Fagetum) 273,93 67,54 bukve in pravega kostanja (Castaneo sativae-Fagetum) 14,55 3,59 bukve in belkaste bekice (Luzulo albidae-Fagetum) 1,74 0,43 bele jelke in okroglolistne lakote (Galio rotundifolii-Abietetum albae) 0,83 0,20 bukve in črnega gabra (Ostryo-Fagetum) 40,29 9,93 bukve in navadnega planinščka (Homogyno sylvestris-Fagetum) 38,12 9,40 bukve in navadnega tevja (Hacquetio-Fagetum) 13,72 3,38 bukve in zasavske konopnice (Cardamini savensi-Fagetum) 6,56 1,62 bukve in navadnega kresničevja (Arunco-Fagetum) 2,43 0,60 bukve in velecvetne mrtve koprive (Lamio orvalae-Fagetum) 1,53 0,38 Gozdovi črnega gabra in puhastega hrasta črnega gabra in puhastega hrasta (Querco-Osryetum carpinifoliae) 2,74 0,68 Gozdovi navadnega gabra navadnega gabra in borovnice (Vaccini myrtilli-Pinetum sylvestris) 1,03 0,25 Gozdovi rdečega bora rdečega bora in borovnice (Vaccinio myrtilli-Carpinetum betuli) 1,81 0,45 6,31 1,56 Kisloljubni bukovi in jelovi gozdovi Bukovi gozdovi na karbonatni matični podlagi Ostale združbe 46 Gozdovi navadnega gabra Gozdna združba navadnega gabra in borovnice (Vaccini myrtilli-Pinetum sylvestris) porašča območja silikatne matične podlage na nižjih nadmorskih višinah (Marinček, Čarni, 2002). Združba prekriva manjšo območje severno od Žalca, kar predstavlja 0,25 % površine vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002). Gozdovi rdečega bora Gozdna združba rdečega bora in borovnice (Vaccinio myrtilli-Carpinetum betuli) predstavlja 0,45 % površine vseh gozdov (Vegetacijska karta gozdnih ..., 2002). Nahaja se na obrobju dolinskega dna, največkrat naseljuje predele siromašnih prsti (Marinček, Čarni, 2002). Živalstvo Življenjsko okolje živali v Spodnji Savinjski dolini in okolici se zaradi antropogenih posegov v naravno okolje precej poslabšuje. Največje posege v naravne habitate živalskih vrst povzročajo intenzivna kmetijska dejavnost, razpršena poselitev in z njo povezana infrastruktura. Krči se življenjski prostor; koncentrirano cestno omrežje in ograjene urbane in kmetijske površine pa prispevajo k omejenemu gibanju živali. Ne glede na opisane razmere, ki so skoncentrirane predvsem na uravnano območje, obravnavano območje sestavljajo tudi obsežni gozdovi, čigar naravnem okolju so prisotne mnoge vrste divjadi. Med parkljasto divjadjo je prisotna srnjad, divji prašič, gams, navadni jelen, damjak ter muflon; med malimi zvermi so opazne lisice in kune belice ter redkeje jazbec in kuna zlatica; v manjšem številu je zastopana tudi mala divjad, in sicer poljski zajec, raca mlakarica, fazan, pižmovka in mala jerebica (Letni lovsko upravljavski …, 2014). Zaradi dobre zastopanosti vodnih teles v nižinskih predelih so življenjski pogoji za obvodne in vodne živalske vrste dokaj ugodni. Na območju večjih stoječih vodnih površin na obravnavanem območju, med katere štejemo umetno Žovneško jezero, Braslovško jezero in ribnik Vrbje ob Savinji, je prisotno večje število ptic vodnih habitatov. Mnogo vrst vodnih ptic in gnezdilk se ustavi na obravnavanem območju v času preleta, saj Spodnja Savinjska dolina predstavlja povezavo med Panonsko nižino in Mediteranom; mnogo vrst pa na tem območju tudi prezimi. Na ribniku Vrbje in v njegovi neposredni okolici je bilo ugotovljenih več kot 120 vrst, pri čemer so najbolj zastopane črna liska (Fulica atra), črnoglavka (Prunella vulgaris) in mlakarica (Anas Platyrhynchos) (Vogrin, 1996). Slika 8: Ribnik Vrbje (Vir: Ribnik Vrbje, 2014). Zaključek Spodnja Savinjska dolina in okoliški vzpeti svet leži na prehodnem delu s specifičnimi podnebnimi in pedološkimi razmerami, zaradi česar se je izoblikovala pestra pedogeografska in biogeografska sestava območja. Na podlagi Slovenske klasifikacije prsti je bila ugotovljena naslednja zastopanost prsti, in sicer največji delež predstavljajo evtrična rjava prst (25 %), distična rjava prst (20 %), rjava pokarbonatna prst (19 %), rendzina (10 %), ki se razporejajo na različno nagnjenih legah hribovij in gričevij. Psevdooglejena prst (10 %) je prisotna predvsem ob pritokih manjših vodotokov na vznožju hribovij in gričevij; medtem ko je v bližini vodotokov Savinje in Bolske obrečna prst (8 %), Ložnice gleji (4 %). Celotno območje zaznamuje biotska raznovrstnost, ki je nekoliko okrnjena zaradi antropogenih posegov v naravno okolje. Slednje je očitno v podpovprečno gozdnih občinah, kjer je očitna problematika konfliktnosti življenjskega prostora živalskega sveta in antropogene rabe prostora. Gozdne združbe so zaradi obsežnosti obravnavanega območja prisotne v večjem številu – obravnavanih 13; pri čemer na približno 68 % površine vseh gozdov dominira združba bukve in rebrenjače (Blechno-Fagetum), ki je pogojena z matično podlago. Med gozdnimi združbami je sicer mnogo conalnih predalpskih gozdnih združb, ki obsegajo manjši predel in delež. V živalskem svetu so zastopane različne vrste divjadi, od katerih po številnosti prednjači srnjad; omembe vreden je tudi podatek o zastopanosti ptic vodnih habitatov. 47 PREBIVALSTVO IN NASELJA V OBČINAH SPODNJE SAVINJSKE DOLINE Andreja Dintinjana Spodnja Savinjska dolina je bila že v preteklosti naselbinsko zelo pomembno območje, predvsem zaradi ravninske lege in posledično lahke prehodnosti. O tem pričajo številna arheološka najdišča (Lokalna razvojna strategija, 2008). Kakor v preteklosti, je Spodnja Savinjska dolina tudi danes gosto naseljeno območje. Gostota poselitve znaša 112,85 prebivalcev na km2, kar je nekoliko višje od slovenskega povprečja, ki znaša 101,7 prebivalca na km2. Na celotnem območju Spodnje Savinjske doline je v 1. polovici leta 2014 živelo 41.980 prebivalcev (Gostota naseljenosti in …, 2014a). V nadaljevanju prispevka predstavljamo značilnosti prebivalstva in naselij na območju Spodnje Savinjske doline in okoliškega vzpetega sveta. V prvem poglavju so opisani glavni statistični podatki, ki so ključni za razumevanje značilnosti prebivalstva in jih, za lažjo ponazoritev, predstavljamo tabelarično in grafično. Obenem podajamo primerjavo podatkov za celotno državo. V drugem poglavju predstavljamo ključne podatke, ki se navezujejo na poselitev Spodnje Savinjske doline. Opredelili bomo območja gostejše poselitve, tipe poselitev in gravitacijsko območje Spodnje Savinjske doline. V drugem poglavju bomo opredelili tudi stopnjo centralnosti posameznih naselij. Značilnosti prebivalstva v občinah Spodnje Savinjske doline Gibanje števila prebivalcev Število prebivalcev občin Spodnje Savinjske doline se je med letoma 1948 in 2014 občutno povečalo. Iz 28.182 prebivalcev leta 1948 na kar 41.976 prebivalcev leta 2014 (Prebivalstvo po starosti …, 2014, Popis prebivalstva in stanovanj …, 1971). Rast števila prebivalcev v tem obdobju je prikazana na grafikonu 10. Grafikon 10: Spreminjanje števila prebivalcev Spodnje Savinjske doline med letoma 1948 in 2014 (Vir podatkov: Popis prebivalstva in …, 1971; Prebivalstvo po starosti …, 2002; Prebivalstvo po starosti …, 2014). 44.000 42.000 Število prebivalcev 40.000 38.000 36.000 34.000 32.000 30.000 28.000 26.000 1948 1953 1961 1971 1981 1991 2002 2011 2012 2013 2014 Med letoma 1999 in 2014 v vseh šestih občinah beležimo rast prebivalstva. Največjo rast je doživela Občina Polzela, v kateri se je število prebivalcev povečalo iz 5.198 v letu 1999 na 6.060 leta 2014, ko je tako v Občini Polzela živelo 17 % več prebivalcev kot leta 1999. Občini Polzela sledi Občina Braslovče s 13 % rastjo, nato občini Prebold in Tabor z 10 % rastjo in kot zadnji občini Vransko in Žalec s 4 % rastjo prebivalcev (Prebivalstvo po starostnih …, 2001, Prebivalstvo po starosti …, 2014). V primerjavi z večino drugih slovenskih občin lahko opazimo, da na območju občin Spodnje Savinjske doline število prebivalcev rahlo narašča, kar je predvsem posledica priseljevanja. To dokazuje tudi selitveni prirast na 1.000 prebivalcev, ki je bil leta 2009 vseh občinah pozitiven. V Občini Tabor je znašal 3,3 (Občina Tabor. Slovenske …, 2014), v Občini Braslovče 4,6 (Občina Braslovče. Slovenske …, 2014), v Občini Žalec 9,3 (Občina Žalec. Slovenske …, 2014), v Občini Polzela 14,9 (Občina Polzela. Slovenske …, 2014), v Občini Prebold 21,8 (Občina Prebold. Slovenske …, 2014) in v Občini Vransko 22,3 (Občina Vransko. Slovenske …, 2014). 48 Grafikon 11: Gibanje števila prebivalcev v občinah Spodnje Savinjske doline (Vir podatkov: Prebivalstvo po starosti in spolu …, 2014). 25.000 število prebivalcev 20.000 15.000 10.000 5.000 0 2000 2001 2002 Žalec 2003 2004 2005 Polzela 2006 2007 Braslovče 2008 2009 Prebold 2010 Vransko 2011 2012 2013 2014 Tabor Starostna in spolna sestava prebivalcev Starostna sestava prebivalcev v vseh občinah Spodnje Savinjske doline nakazuje star demografski režim, saj je povsod nekoliko manjši delež mladega prebivalstva. Podatki o starostni in spolni sestavi prebivalcev območja so prikazani na grafikonu 12. Z grafikona je razvidno tudi, da pri prebivalcih, starih več kot 85 let, občutno prevladujejo ženske. Povprečna starost občanov je bila leta 2012 najvišja v Občini Prebold, kjer je znašala 42,2 let, kar je le malo višje od slovenskega povprečja (42 let) (Občina Prebold. Slovenske …, 2014). Najnižja povprečna starost občanov je zabeležena v Občini Tabor, kjer je znašala 41 let (Občina Tabor. Slovenske …, 2014). Grafikon 12: Starostna in spolna struktura prebivalcev Spodnje Savinjske doline leta 2014 (Vir podatkov: Prebivalstvo po starosti in spolu …, 2014). 85 + 80 do 84 75 do 79 70 do 74 65 do 69 60 do 64 Starost prebivalcev 55 do 59 50 do 54 45 do 49 40 do 44 ŽENSKE 35 do 39 MOŠKI 30 do 34 25 do 29 20 do 24 15 do 19 10 do 14 5 do 9 0 do 4 2.000 1.500 1.000 500 0 500 1.000 1.500 2.000 Število prebivalcev Razmerje med številom oseb, starih 65 let ali več, in številom oseb, mlajših od 15 let, prikazujemo z indeksom staranja (V slovenskih občinah …, 2014). Med občinami Spodnje Savinjske doline je bil leta 2014 najvišji indeks staranja v Žalcu, kjer je znašal 119. To pomeni, da je na 100 oseb mlajših od 15 let v Občini Žalec prebivalo 119 oseb, starih 65 ali več. Sledijo Občina Vransko (113), Občina Polzela (111) in Občine Braslovče, Prebold ter 49 Tabor (107). V vseh občinah Spodnje Savinjske doline je večje število prebivalcev, starih 65 ali več, kot mlajših od 15 let (Prebivalstvo po starosti in spolu …, 2014). Najvišji naravni prirast na 1.000 prebivalcev je v letu 2013 beležila Občina Tabor (9,2), kar je občutno višje od slovenskega povprečja, ki znaša 0,9. Višji naravni prirast na 1.000 prebivalcev od slovenskega povprečja je imela še občina Žalec (3,7). Naravni prirast občine Prebold je znašal 0,6. Braslovče so imele ničelni naravni prirast. Negativni naravni prirast sta imeli občini Polzela (– 4,1) in Vransko (– 5,0) (Naravno gibanje prebivalstva …, 2014). Število prebivalcev se je kljub deloma negativnemu naravnemu prirastu v večini občin povečalo. Posledično lahko sklepamo, da je Spodnja Savinjska dolina območje priseljevanja. V občinah Polzela in Vransko je nekoliko večji delež žensk (51 %), v občini Tabor pa je večji delež moških (51 %). Občine Braslovče, Prebold in Žalec imajo po 50 % prebivalcev vsakega spola (Prebivalstvo po starosti in spolu …, 2014). Izobrazbena in zaposlitvena sestava Preglednica 10 prikazuje zaposlitveno sestavo po občinah. Aktivno prebivalstvo opredelimo kot delovno aktivno prebivalstvo in brezposelne osebe, delovno aktivno prebivalstvo pa sestavljajo zaposlene in samozaposlene osebe (Aktivno prebivalstvo, 2014). Na območju občin Spodnje Savinjske doline je bilo leta 2013 18.928 aktivnih prebivalcev, kar je 45 % vseh prebivalcev. Delež brezposelnih je bil leta 2013 v vseh občinah, z izjemo Občine Braslovče, večji od slovenskega povprečja, ki znaša 12,9 %. V primerjavi z deležem brezposelnih celotne Savinjske statistične regije, ki znaša 14 %, je bil delež brezposelnih višji le v Občini Žalec. Delež upokojencev se v občinah giblje med 24,1 % (Tabor) in 27,7 % (Polzela). Delež učencev, dijakov in študentov je, razen v občinah Tabor (8,9 %) in Vransko (8,8 %), nekoliko nižji od slovenskega povprečja, a ni zaznati pomembnega izstopanja. Preglednica 10: Zaposlitvena sestava po občinah leta 2013 (Vir podatkov: Prebivalstvo, staro 15 …, 2014a; Prebivalstvo, staro 15 …, 2014b; Prebivalstvo, staro 15 …, 2014c). Število prebivalcev Delež aktivnega prebivalstva (%) Delež delovno aktivnih (%) Delež brezposelnih (%) Delež učencev, dijakov in študentov (%) Delež upokojencev (%) Braslovče 5.409 46 45,4 11,9 8,1 26,5 Polzela 5.995 45 44,4 13,4 7,1 27,7 Prebold 5.052 46 46,1 13,1 6,5 27,1 Tabor 1.603 48 44,6 12,3 8,9 24,1 Vransko 2.652 41 42,8 12,8 8,8 25,8 Žalec 21.413 45 45,1 15 7,2 26,9 Spodnja Savinjska dolina 42.124 45 45 13 8 26 Savinjska statistična regija 260.217 46 45,3 14 7,8 26,1 2.058.821 44 44,8 12,9 8,6 26 Slovenija V preglednici 11 je prikazana izobrazbena struktura po občinah leta 2013. Delež delovno aktivnih prebivalcev z višješolsko ali visokošolsko izobrazbo je med občinami Spodnje Savinjske doline daleč najvišji v Občini Žalec, kar 18,9 %. Najnižji pa je v Občini Tabor, kjer znaša le 3,5 %. Delež delovno aktivnih prebivalcev z osnovnošolsko izobrazbo ali manj je najvišji v Občini Vransko (13,3 %) in najnižji v Občini Braslovče (5 %). Preglednica 11: Izobrazbena struktura po občinah leta 2013 (Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014c). Braslovče Delež delovno aktivnih prebivalcev z osnovnošolsko izobrazbo ali manj (%) Delež delovno aktivnih prebivalcev s srednješolsko izobrazbo (%) Delež delovno aktivnih prebivalcev z višješolsko ali visokošolsko izobrazbo (%) 5 23,9 9 Polzela 9,2 26,2 9,7 Prebold 13,1 44,5 14,2 Tabor 7,3 16,5 3,5 Vransko 13,3 31,2 13 Žalec 11,1 47,8 18,9 Spodnja Savinjska dolina 9,8 31,7 11,4 50 Iz preglednice 12 je razvidno, da je bilo leta 2013 v vseh občinah število delovnih mest manjše od števila delovno aktivnih prebivalcev. Obravnavane občine imajo torej bivalni značaj. V Občini Žalec je bilo lociranih največ delovnih mest, saj je bilo v njej zaposlenih 7.214 prebivalcev. 43 % prebivalcev s stalnim prebivališčem v Občini Žalec je v občini tudi zaposlenih. Najmanj delovnih mest je bilo lociranih v Občini Tabor, le 99. V preglednici 12 je prikazan tudi indeks lokacijske divergence, ki je pokazatelj razlik med delovno aktivnim prebivalstvom in številom delovnih mest v določeni občini. Če je indeks 100, je število delovnih mest in zaposlenih v občini uravnoteženo, če je manjši od 100, je v občini presežek delovnih mest, če je višji od 100, je v občini presežek zaposlenih (Bole, 2013). V vseh občinah Spodnje Savinjske doline je indeks lokacijske divergence višji od 100, v občinah je torej presežek zaposlenih. Preglednica 12: Gravitiranje prebivalstva med občinami v letu 2013 (Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014c). Delovno aktivno prebivalstvo (brez kmetov) po občini prebivališča Delovno aktivno prebivalstvo (brez kmetov) po občini delovnega mesta Delovno aktivno prebivalstvo (brez kmetov), katerih delovno mesto je v občini prebivališča in njihov delež (%) Medobčinski delovni migranti po občini prebivališča Indeks lokacijske divergence Braslovče 1.987 741 367 (18,5) 1.620 268 Polzela 2.234 1.009 498 (22,3) 1.736 221 Prebold 1.908 1.592 456 (23,9 1.452 120 Tabor 604 99 66 (10,9) 538 610 Vransko 847 476 202 (23,8) 645 178 7.703 7.214 3.316 (43) 4.387 107 Žalec Spodnja Savinjska dolina je območje z večinoma podeželskim tipom naselij, posledično je znaten delež prebivalstva zaposlenega na družinskih kmetijah. Preglednica 13 prikazuje zaposlene na družinskih kmetijah leta 2010. Največji delež občanov, ki so redno zaposleni na družinskih kmetijah, je v Občini Tabor (30,9 %). Občutno manjši je delež v Občini Žalec. Preglednica 13: Zaposleni na družinskih kmetijah leta 2010 (Vir podatkov: Družinski člani na …, 2014c). Število zaposlenih na družinskih kmetijah Delež zaposlenih na družinskih kmetijah (%) Braslovče 923 17,7 Polzela 724 12,2 Prebold 637 13,5 Tabor 469 30,9 Vransko 801 30,6 Žalec 1.754 8,2 Spodnja Savinjska dolina 5.308 18,9 Naselja v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu Na območju Spodnje Savinjske doline in okoliškem vzpetem svetu je danes 99 naselij (Gostota naseljenosti in …, 2014b), med katerimi jih ⅘ leži na ravninskem delu, predvsem na rečnih terasah Savinje, Bolske in Ložnice. Ravninski del je tudi najgosteje poseljen, na njem živi več kot ⅔ prebivalcev Spodnje Savinjske doline (Lokalna razvojna strategija, 2008). Občina Žalec je bila ustanovljena leta 1958 in je prvotno zajemala območje veliko 349,2 km2. Leta 1995 se je od nje odcepilo območje Krajevne skupnosti Vinska Gora in se priključilo Občini Velenje. Preostali del Občine Žalec se je leta 1998 razdelil v občine Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec (Toman, 2009). V preglednici 14 je prikazano število naselij po občinah danes. Največje število naselij ima občina Žalec, 39, najmanjše število naselij pa imata občini Prebold in Tabor, 7. 51 Karta 14: Gostota poselitve po naseljih v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu v letu 2014. Preglednica 14: Število naselij po občinah (Vir podatkov: Gostota naseljenosti in …, 2014b). Občina Število naselij Braslovče 22 Polzela 8 Prebold 7 Tabor 7 Vransko 16 Žalec 39 52 Gostota poselitve v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu Območje Spodnje Savinjske doline je poseljeno z gostoto 113 preb./km2, kar je nekoliko več od slovenskega povprečja, ki znaša 101,7 preb./km2 (Gostota naseljenosti in …, 2014b). Karta 14 prikazuje gostoto poselitve po naseljih v Spodnji Savinjski dolini leta 2014. Najvišja gostota poselitve je v ravninskih predelih, ob glavnih prometnicah in rekah. Tipi naselij in vzorec poselitve v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu Po nastanku ločimo tri tipe naselij, ki so se razvila glede na določeno morfologijo terena. Najstarejša so dolinska naselja, ki so nastala na prodnih terasah Savinje in njenih pritokov. Tu prevladujejo dolge obcestne vasi, ki ležijo ob glavnih prometnicah. Ta naselja so bila v osnovi agrarna. Zaradi zgostitve poselitve je danes tu težko slediti prvotni poselitvi. V drugo skupino štejemo naselja hribovitega sveta, kjer so se večinoma razvijale samotne kmetije. Te ob vznožju hribov in v dolinah potokov prehajajo v gručaste zaselke. Tretja skupina naselij so gručasta naselja, ki so se razvila ob prehodu potokov na ravninski del. Tovrstna naselja nikoli niso imela izključno agrarnega značaja, saj so predstavljala koncentracijo trgovine in obrti (Polutnik Kalajdžiski, 2007). Vzorci poselitve so se v prejšnjem stoletju močno spremenili. Kljub novi urbani arhitekturi je večina manjših naselij ohranila svoj agrarni značaj (Lokalna razvojna strategija, 2008). Stara jedra vasi so večinoma ohranila svojo zasnovo, na obrobju pa so se razvili novi deli naselij, ki se tako po namenu kot tudi po videzu razlikujejo od starih (Toman, 2009). Braslovče, Vransko in Žalec, ki so bile nekdaj trške naselbine, ohranjajo pretežno sklenjeno pozidavo. V 20. stoletju so se jim pridružila še rudarska (Liboje, Zabukovica) in industrijska (Polzela, Prebold in Šempeter) naselja. Nova naselja so z gradnjo industrijskih objektov, stanovanjskih blokov in enodružinskih hiš območju marsikje dala polmestni, urbaniziran izgled (Lokalna razvojna strategija, 2008). Žalec je največje in najgostejše naseljeno naselje na območju Spodnje Savinjske doline s 4.840 prebivalci v 1. polovici leta 2014. Razpotegnjeno je v smeri vzhod–zahod in se nahaja ob regionalni cesti, ki povezuje Ljubljano preko Celja z Mariborom. Tip naselja se je izoblikoval že v srednjem veku in se je v enaki obliki ohranil vse do danes. Sodobni razvoj je širil mesto predvsem na agrarne površine južno in severno od starega jedra. Del novega naselja se je razvil tudi na zahodu ob cesti, vendar je od starega jedra jasno ločen. Danes se Žalec razvija kot medobčinsko središče in kot pomembno upravno, gospodarsko, trgovsko, kulturno ter prometno središče (Toman, 2009). Med mestna naselja v Spodnji Savinjski dolini tako uvrščamo le naselje Žalec. Ostala naselja so podeželska z znatno manjšo stopnjo urbanizacije in poseljenosti (Lokalna razvojna strategija, 2008). Kot središče nacionalnega pomena se v bližini razvija Celje, ki predstavlja pomembno zaposlitveno, proizvodno, storitveno središče ter pomembno regionalno prometno vozlišče (Toman, 2009). Centralnost območja občin Spodnje Savinjske doline Po Vrišerju (1998) Slovensko omrežje centralnih naselij razdelimo na 6 stopenj. Centralna naselja različnih stopenj v Spodnji Savinjski dolini so prikazana na karti 15. Med središča prve stopnje so uvrščena naselja z osnovno šolo, trgovino z živili in gostilno. Na območju Spodnje Savinjske doline je takih naselij 12. Med središčna naselja druge stopnje so uvrščena naselja, ki imajo poleg naštetih dejavnosti še pošto, zdravstveno ambulanto, bančno podružnico, policijsko postajo, lekarno in nekatre specializirane trgovine. Na območju Spodnje Savinjske doline so taka naselja le tri, Polzela, Prebold in Vransko. Med središčna naselja tretje stopnje sodijo naselja, ki imajo poleg že naštetih dejavnosti še zdravstveni dom, več specializiranih trgovin in izpostavo temeljnega sodišča. Ta naselja imenujemo mikroregionalna središča. Na območju Spodnje Savinjske doline je tako naselje le Žalec. Središča četrte in pete stopnje (mezoregionalna središča) imajo že večje vplivno območje in zahtevnejše funkcije. V bližini Spodnje Savinjske doline je tako naselje Celje. V najvišjo stopnjo (makroregionalna središča) se v Sloveniji uvrščata le Ljubljana in Maribor (Rebernik, 2011). Dnevna mobilnost v Spodnji Savinjski dolini Za območje Spodnje Savinjske doline je pomembna tako središčna lega med Mariborom in Ljubljano kot tudi bližina Šaleške doline, kjer so centri industrije in gospodarstva. Za območje sta ključni avtocestna povezava, ki dolino naredi dostopno, in ugodne cene nepremičnin v primerjavi z mestnimi središči. V zadnjih letih je opazen tudi trend priseljevanja iz večjih urbanih centrov (Ljubljana, Celje), za katere Spodnja Savinjska dolina predstavlja območje spalnih naselij (Lokalna razvojna strategija, 2008). Posledično je na območju veliko vozačev. Grafikon 13 prikazuje delovno aktivno prebivalstvo (brez kmetov), ki je zaposleno v regiji, po kraju bivanja. V letu 2013 je tako 68 % delovnih mest v Spodnji Savinjski dolini pripadalo tistim, ki so v Spodnji Savinjski dolini tudi živeli. 11 % delovnih mest so zasedli prebivalci Mestne občine Celje, 4 % prebivalci Mestne občine Velenje in 2 % prebivalci Občine Šentjur. Prebivalci ostalih občin so zasedli manjše deleže. Na grafikonu 14 pa 53 je prikazano delovno aktivno prebivalstvo (brez kmetov) z bivališčem znotraj regije, po kraju delovnega mesta v letu 2013. 50 % aktivnih prebivalcev Spodnje Savinjske doline je v regiji tudi zaposlenih. Kar 18 % prebivalcev Spodnje Savinjske doline je zaposlenih v Mestni občini Celje, 10 % v Mestni občini Ljubljana in 9 % v Mestni občini Velenje. V ostalih občinah je zaposlen manjši delež prebivalcev. Karta 15: Stopnja centralnosti naselij v Spodnji Savinjski dolini v letu 2014. Grafikon 13: Delovno aktivno prebivalstvo (brez kmetov), zaposlenih v regiji, po občini bivanja v letu 2013 (Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014d). 11 % 1% 2% Mestna občina Celje 4% 1% Občina Laško Občina Šentjur 13 % Mestna občina Velenje Občina Vojnik 68 % Drugo Spodnja Savinjska dolina 54 Grafikon 14: Delovno aktivno prebivalstvo (brez kmetov) z bivališčem znotraj regije, po občini delavnega mesta v letu 2013 (Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014d). 18 % Mestna občina Celje Mestna občina Ljubljana 10 % 50 % Mestna občina Maribor Občina Nazarje 1% 1% Mestna občina Velenje Drugo 9% Spodnja Savinjska dolina 11 % Zaključek V vseh šestih občinah Spodnje Savinjske doline je bila od leta 1999 do 2014 zabeležena rast prebivalstva. Kljub negativnemu naravnemu prirastu nekaterih občin se je število prebivalcev Spodnje Savinjske doline povečalo. To potrjuje pomembnost regije kot območja priseljevanja (Prebivalstvo po starostnih …, 2001; Prebivalstvo po starosti …, 2014). Spodnja Savinjska dolina tako postaja vedno bolj zanimiva tudi za mnoge priseljence iz večjih urbanih območij v bližini. Tradicionalna kmetijska pokrajina se postopoma spreminja, a mnoga naselja še vedno ohranjajo agrarni značaj. Na robu naselij se razvijajo območja z novimi zgradbami, ki se tako po videzu kot tudi po namenu razlikujejo od obstoječih. Še vedno pa je na območju le eno pravo mestno naselje, Žalec (Toman, 2009). Žalec je tudi edino središčno naselje tretje stopne po Vrišerju oziroma mikroregionalno središče Spodnje Savinjske doline (Rebernik, 2011). Nadaljnje širjenje naselij in infrastrukture lahko na območju Spodnje Savinjske doline privede do konflikta med posameznimi rabami tal, saj je večinoma ravninsko območje najbolj primerno tako za kmetijstvo kot tudi za infrastrukturo in poselitev. V prihodnosti bo potrebno dobro načrtovati smer razvoja regije, da med kmetijstvom in ostalimi rabami tal ne bo prihajalo do večjih konfliktov. Kmetijstvo ima v regiji zelo pomembno vlogo že zaradi dolge tradicije, kakor tudi kot ključna strateška dobrina prihodnega razvoja tako regije kot celotne države. 55 GOSPODARSTVO SPODNJE SAVINJSKE DOLINE Tina Krošelj in Suzana Vurunić Gospodarstvo območja Spodnje Savinjske doline je v preteklosti, pred industrializacijo, tako kot ostale večje prodnate ravnice Slovenije temeljilo na kmetijstvu. Ugodne razmere so poleg že tradicionalnih kmetijskih kultur omogočile tudi uveljavitev hmelja, kulture, ki je vse od 19. stoletja dalje zaznamovala razvoj tega območja. Hmeljarstvo je postalo primarna dejavnost, ki še danes s silažno koruzo zavzema največ kmetijskih površin in prinaša dobiček tudi drugim panogam, v zadnjem času vse bolj turizmu (npr. Dan hmeljarjev v Braslovčah). Nekoč močno tekstilno industrijo na Polzeli in v Preboldu sta zamenjali na trgu bolj konkurenčni predvsem kovinska in lesna industrija manjših obratov. Poleg slednjih dveh svoj delež k BDP proučevanega območja prinašajo še predelovalna hmeljarska industrija in trgovina (HMEZAD) (Območni razvojni program …, 2013) ter podjetništvo, ki ima v Spodnji Savinjski dolini že dolgo tradicijo. Z dobro dostopnostjo ob avtocestni povezavi Ljubljana–Celje–Maribor priložnost za napredek v gospodarstvu predstavljajo tudi obrtno-poslovne cone. V nadaljevanju so opisane značilnosti gospodarstva Spodnje Savinjske doline po posameznih sektorjih oziroma dejavnostih. Primarni sektor Kmetijstvo Spodnja Savinjska dolina zavzema istoimensko obsežno ravnino, ki jo je s svojimi pritoki ustvarila reka Savinja. Tektonska udorina je nasuta s prodom in peskom (Ogrin, Plut, 2011), na katerih so se razvile najugodnejše prsti za kmetijstvo. Nivo podtalnice je visok (Lampič, 1999), kar pomeni zelo visoko ranljivost tega plitvega vodonosnika (Poročilo o predhodnem …, 2007). Vzpeti gričevnati in hriboviti deli območja spadajo v predalpske pokrajine (Ogrin, Plut, 2011). Tu se na primernih južnih legah nahajajo sadjarsko-vinogradna območja, drugače pa prevladuje gozd (Lokalna razvojna strategija …, 2008). V velikem delu proučevanega območja se je razvil eden izmed najintenzivnejših kmetijskih sistemov v Sloveniji (Lampič, 1999), ki je od 2. polovice 19. stoletja vezan predvsem na (sodobno) hmeljarstvo (Ekomuzej hmeljarstva in …, 2014). Poleg monokulturne pridelave hmelja, industrijske rastline, ki je najmočnejša identifikacijska točka prebivalcev tega območja (Kvartič, 2007), ugodni pogoji nudijo možnosti pridelave ostalih kulturnih rastlin, na hribovitem delu pa prevladujeta predvsem živinoreja in trajni nasadi (Lokalna razvojna strategija …, 2008). Na območju Spodnje Savinjske doline je bilo leta 2010 glede na zadnji popis kmetijstva v Sloveniji 11.071 ha kmetijskih zemljišč v uporabi (v nadaljevanju KZU) in 1.488 kmetijskih gospodarstev, pri obeh največ v občini Žalec. Glede na leto 2000 se je površina KZU povečala za okoli 300 ha, medtem ko se je število kmetijskih gospodarstev zmanjšalo za 15 % (Kmetijska gospodarstva po …, 2010b). Večina kmetijskih gospodarstev (31 %) spada v velikostni razred KZU 2–5 ha, ki mu s 27 % sledi velikostni razred KZU 5–10 ha. Največji absolutni upad v številu kmetijskih gospodarstev je bil v najmanjši velikostni kategoriji 1–2 ha, in sicer za 112 kmetij (Kmetijska gospodarstva po …, 2010c). Skupna ekonomska vrednost kmetijskih gospodarstev je leta 2010 znašal 33,5 milijona € (Kmetijska gospodarska – splošni …, 2010). Površina KZU na kmetijsko gospodarstvo je v letu 2010 znašala 7,1 ha, največja je bila v občini Braslovče (8,8 ha), in je nad slovenskim povprečjem (6,4 ha) (Raba kmetijskih zemljišč …, 2010). Grafikon 15 prikazuje rabo tal na območju Spodnje Savinjske doline, kjer prevladuje gozd. Sledijo mu trajni travniki in pašniki ter njive (Kmetijska gospodarstva po …, 2010b). KZU zavzemajo skoraj tretjino celotnega območja, od tega je 40 % njiv, največ v občini Braslovče (58 %), in skoraj 60 % trajnih travnikov in pašnikov, v občini Vransko kar 77 % (Raba kmetijskih zemljišč …, 2010). Zgornji kazalniki nakazujejo na povečevanje intenzivnosti kmetijstva na tem območju. Ta se odraža pri upadu števila kmetijskih gospodarstev in povečevanju površin velikostnih kategorij nad 10 ha. Nadaljnje lahko to dokažemo tudi z deležem kmetijskih gospodarstev, ki redijo živino – teh je 87 % (v občini Polzela kar 92 %). Na kmetijsko gospodarstvo pride povprečno 7,8 glav velike živine (GVŽ), v občini Polzela kar 11 (dvakrat več kot slovensko povprečje) (Glave velike živine …, 2010). Med letoma 2000 in 2010 se je zmanjšalo število družinskih članov na kmetijah, upadlo je za 1.123 članov (iz 6.431 na 5.308). Največji upad je zabeležen v starostni skupini pod 25 let (iz 28 % na 22 %), narasel je delež v starostni skupini med 45 in 55 let (za 3 %) ter nad 65 let (za 2 %), ki je z 20 % druga najpogosteje zastopana starostna skupina (Družinski člani na …, 2010). Temu upadu je sledilo tudi zmanjšanje skupne polnovredne delovne moči (PDM), ki je v desetletnem obdobju upadla za skoraj četrtino (leta 2010 je bila 2011) (Kmetijska gospodarska – splošni …, 2010). S tem se izgublja vitalnost kmetij. Tako se na proučevanem območju pojavlja 56 poleg procesa intenzifikacije tudi deagrarizacija in staranje prebivalstva na kmetijah, kar vodi v opuščanje kmetovanja in izgubljanje dolgoletno vzdrževane kulturne pokrajine. Grafikon 15: Tip rabe kmetijskih zemljišč v Spodnji Savinjski dolini leta 2010 (Vir podatkov: Kmetijska gospodarstva po …, 2010b). 1% 24 % Njive Trajni travniki in pašniki 44 % Trajni nasadi Gozd 29 % 2% Nerodovitna zemljišča Zanimivo je dejstvo, da se je med letoma 2000 in 2010 povišal delež kmetijskih gospodarstev, na katerih je predviden naslednik. Z 29,6 % se je zvišal na 44,8 %, kar je malo nad slovenskim deležem (44,4 %) (Vložek dela v …, 2010). Pretežni namen kmetijske pridelave za lastno porabo je prisoten pri 53 % (787) družinskih kmetijah, ostale pa svoje kmetijske pridelke prodajo (690) (Kmetijska gospodarska – splošni …, 2010). Po tipu kmetovanja prevladujejo specializirani rejci živine (54 %), skoraj četrtina je specializiranih pridelovalcev poljščin, katerim s 13 % sledi mešana rastlinska pridelava – živinoreja (Kmetijska gospodarstva po …, 2010a). Med najpomembnejši kmetijski kulturi v Spodnji Savinjski dolini sta se leta 2012 uvrščali silažna koruza (1.229 ha) in hmelj (876 ha) (Podatki o vrsti ..., 2012). Pri obeh je bil glede na podatke iz leta 2010 opazen upad, najbolj pri hmelju in to za več kot četrtino (Kmetijska gospodarstva po …, 2010b). Kulture, ki zavzemajo več kot 300 ha površine, so še ječmen (470 ha), koruza v zrnju (374 ha) in pšenica (320 ha) (Podatki o vrsti ..., 2012). Grafikon 16: Pomembnejše kmetijske kulture na območju Spodnje Savinjske doline leta 2010 (SURS) in 2012 (Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja) (Vir podatkov: Šifrant vrst oziroma …, 2006; Kmetijska gospodarstva po …, 2010b; Podatki o vrsti ..., 2012) . 4000 3500 3000 2500 2010 2000 2012 1500 1000 500 0 silažna koruza hmelj ječmen koruza v zrnju pšenica SKUPAJ Pridelava hmelja ima za Spodnjo Savinjsko dolino izjemen gospodarski pomen. Začetki v Sloveniji segajo v 12. stoletje, medtem ko se je v Spodnji Savinjski dolini sodobno hmeljarstvo začelo v 2. polovici 19. stoletja s prvim hmeljskim nasadom s strani Janeza Hausenbichlerja. Sčasoma je hmelj postajal vse bolj tržno blago in ne zgolj surovina za domačo uporabo (Ekomuzej hmeljarstva in …, 2014). Po besedah direktorice Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije (IHPS) gospe Zupančič in gospoda Oseta, predstavnika Zbora hmeljarskih starešin, najnovejši podatki kažejo, da je v Spodnji Savinjski dolini preko 1.100 ha površin zasajenih s hmeljem. Zabeleženih je 123 hmeljarskih družin (Oset, 2014; Zupančič, 2014). V Območnem razvojnem programu Spodnje Savinjske doline za programsko obdobje 2014–2020 (2013, str. 29) so zapisali: »Z uvajanjem novih kultur in ob sodobni tehnologiji so se hektarski pridelki hmelja precej povečali in ne odstopajo pomembneje 57 od povprečnih pridelkov največjih pridelovalk hmelja v Evropi. Problem predstavlja zniževanje cen hmelja na svetovnih trgih, vendar pa slovenska sorta hmelja savinjski golding zaradi visokega deleža kakovostne arome zavzema vidno mesto na svetovnem trgu«. Tam se hmeljarji v Sloveniji uvrščajo zelo visoko, saj zagotavljajo 3 % svetovne proizvodnje (Zupančič, 2014). Več o stanju hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini je predstavljeno v prispevku »Prihodnje možnosti razvoja hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini«. Slika 9: Nasad hmelja (S. Vurunić, 2014). Slika 10: Njiva koruze (S. Vurunić, 2014). Že omenjena prevladujoča usmerjenost večine kmetij v živinorejo se kaže tudi v številu živine po posameznih kategorijah. Kar 65 % kmetijskih gospodarstev je leta 2010 redilo govedo; leta 2000 je bilo to število večje za skoraj 500 gospodarstev (81 % vseh). Polovica kmetijskih gospodarstev je v letu 2010 redila prašiče, kar je spet manj kot leta 2000, ko se je s prašičerejo ukvarjalo kar 72 % kmetijskih gospodarstev. Prav tako gre izpostaviti rejo perutnine, leta 2000 jo je redilo skoraj 65 % kmetijskih gospodarstev, leta 2010 pa 46 % (Število živine po …, 2010). Ta trend upadanja gre pripisati zmanjšanju števila kmetijskih gospodarstev in opuščanju kmetovanja kot tudi večji intenzifikaciji te dejavnosti. Gozdarstvo in lov Glede na podatke Gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarskega območja Celje (2012) je bilo leta 2012 na območju Spodnje Savinjske doline preko 17.122 ha gozdov, od tega večina v zasebni lasti. Lesna zaloga je znašala 244 m³/ha in letni prirastek 6,0 m³/ha, oboje pod slovenskim povprečjem (285 m³/ha; 7,1 m³/ha). Največ lesne zaloge ima občina Vransko (300 m³/ha), najvišji prirastek pa občina Tabor (7,5 m³/ha). Gozdnogospodarsko območje Celje velja za območja v Sloveniji, kjer je ekonomski in socialni pomen gozda za posamezne lastnike majhen. Raziskave so pokazale, da je na celotnem predelu (ki je večji od Spodnje Savinjske doline) le 10 lastnikov, katerim gozd predstavlja pretežni vir dohodka. Na območju krajevne enote Žalec (ki zajema celotno proučevano območje) se nahaja 10 malih obratov za primarno predelavo lesa4 (samostojni podjetnik in posamezni zaposleni) in dva srednja obrata (do 10 zaposlenih), za lesno industrijo pa velja, da je v krizi. Ocenjeno je, da je trenutno realiziran možni posek bistveno manjši od načrtovanega in odvisen od izrednih dejavnikov, kot so sanitarne sečnje. Za celo gozdnogospodarsko območje je določeno, da je možno posekati skoraj petino lesne zaloge in 75 % prirastka, kar pomeni, da ima območje Spodnje Savinjske doline potencial do približno 790.000 m³ glede na lesno zalogo in 77.000 m³ glede na letni prirastek (Gozdnogospodarski načrt gozdnogospodarskega …, 2012). 4 Primarna predelava lesa vključuje proizvodnjo okroglega lesa (gozdnih lesnih sortimentov): hlodovina za proizvodnjo furnirja in žaganega lesa, les za celulozo in plošče, drugi okrogli industrijski les in les za kurjavo (Akcijski načrt za …, 2012). 58 V Savinjsko-Kozjanskem lovsko upravljavskem območju spada med upravljavsko najpomembnejše vrste parkljaste divjadi srnjad, ki ji sledijo divji prašič, gams, navadni jelen itd., med malimi zvermi pa so najštevilčnejše lisice in kune belice. Za srnjad velja, da so dobro prilagojene na okolje, a se vse bolj pomikajo v urbana okolja. Divji prašiči občasno povzročajo škodo na kmetijskih kulturah in travnikih (Gozdnogospodarski načrt gozdnogospodarskega …, 2012). V obdobju 2001–2010 je bil na območju Savinjsko-Kozjanskega lovsko upravljavskega območja 96,8 % (41.526 osebkov) realiziran načrtovan odvzem srnjadi, čisti odstrel pa je znašal dobrih 31.000 živali. Pri jelenjadi je bil odvzem realiziran skoraj 70 % (56 osebkov). Pri gamsu je bilo leta 2001 odvzetih 56, leta 2009 pa 88 živali, načrt je bil v povprečju realiziran 80,3 %. Skupna realizacija načrtovanega odvzema divjega prašiča je v tem obdobju znašala 96,8 % (2.888 osebkov) (Lovsko upravljavski načrt …, 2012). Ribištvo Na območju Spodnje Savinjske doline se nahaja ribiški okoliš Ribiške družine (RD) Šempeter, ki zajema 108 ha športno-ribolovnih voda in 22 ha varstvenih voda (Ribiška družina Šempeter, 2014). Vanj spada tudi Braslovško jezero, kjer so dovoljene različne vrste ribolova in ulov rib kot so ostriž, krap, smuč itd. (Ribiške karte, 2014). Sekundarni sektor Razvoj manufaktur (18. in začetek 19. stoletja do 1918) V 18. in kasneje v 19. stoletju so ob vodnih virih, v bližini premogovnikov in pomembnih trgovskih poteh tudi v Spodnji Savinjski dolini nastajale prve manufakture. V Libojah so leta 1799 in kasneje tudi v Zabukovici odprli rudnik rjavega premoga. Z izkoriščanjem premoga in lesa je v Taboru od začetka 19. stoletja do leta 1839 delovala glažuta, od leta 1807 pa tudi v Libojah (Verdel, 2006), kjer je leta 1815 začela delovati še prva manufakturna proizvodnja keramike. Med drugimi so bile pomembne tudi žage, opekarna v Ložnici ter prva pivovarna in livarna v Žalcu. Kljub temu je v tem obdobju kmetijstvo, na čelu s hmeljarstvom, še vedno držalo svoj primat med gospodarskimi dejavnostmi (Toman, 2009). Tekstilna tovarna v Preboldu Edina večja tovarna na območju Spodnje Savinjske doline je tekstilna tovarna v Preboldu, ki je bila ustanovljena v 19. stoletju in sodi med najstarejše obrate na proučevanem območju kot tudi v Sloveniji (Mikola, 2004, cv: Tekavc, 2011). Tovarno je dal leta 1840 zgraditi tržaški veletrgovec Gustav Adolf Uhlich. Na začetku je bilo v tovarni zaposlenih 163 ljudi. Leta 1862 se je zaradi bombažne krize število zaposlenih zmanjšalo na 96, a je do leta 1874 zopet naraslo na 198 zaposlenih. Po letu 1844 so v tovarni, kjer je delovni dan lahko trajal tudi do 12 ur na dan, delali tudi otroci revnejših staršev, stari nad 12 let (Dolinar, 2013). Za pogon je prvotno zadostovala vodna turbina na Bolski, leta 1844 pa so postavili še parno turbino. Premog za pogon, ki so ga kopali izza tovarne, v današnjem Rekeševem gozdu, je bil slabše kakovosti, zato so ga kmalu začeli voziti iz premogovnika, ki ga je tovarna zakupila v Pongracu, na meji z Zabukovico (jugovzhodno od Prebolda). Leta 1864 sta tovarno kupila švicarski poslanik v Trstu Wilhelm Cloetta in tržaški trgovec Isaak Schwartz, kasneje pa je tovarna zamenjala še kar nekaj lastnikov. Cloetta in Schwartz sta se intenzivno lotila dela. Bombaž sta uvažala iz Indije, Anglije in Amerike in se ob tem ukvarjala še z bančništvom ter trgovino. Zaradi dobrega poslovanja je bilo leta 1870 v tovarni zaposlenih že 300 delavcev, leta 1905 pa 240 delavcev. Zaradi vse večje požarne ogroženosti so celo ustanovili tovarniško gasilsko društvo (Dolinar, 2013). Večino v Preboldu proizvedene preje so prodali na Češko, prav tako je s Češke prihajala večina mojstrov, ki so delali oz. poučevali slovenske delavce. Čeprav so po vojni zgradili novo tkalnico, zamenjali statve in leta 1973 začeli izdelovati nogavice znamke Črna mačka, sta proizvodnja in razvoj po letu 1945 začeli upadati (Dolinar, 2013). Morebitni razlog, da je tovarna v 80 letih 20. stoletja prišla v krizo, je ta, da je bila za razliko od polzelske tovarne na trgu manj prodorna in je poleg najlonskih nogavic večinoma izdelovala polizdelke. Po stečaju leta 2004 pa do požara leta 2009 je deloval zgolj oddelek za nogavice (Jelen, 2014c). Preglednica 15: Število zaposlenih v tekstilni tovarni Prebold med leti 1943 in 1973 (Vir podatkov: Dolinar, 2013). Leto 1943 1946 1950 1954 1958 1962 1966 1969 1971 1973 Število zaposlenih 1.821 398 678 664 733 914 972 963 973 1.250 Industrija v obdobju 1918 do 1945 Čeprav so nekateri deli Spodnje Savinjske doline z odprtjem manufakturnih proizvodenj že pridobivali industrijski značaj, se je intenzivna industrializacija Spodnje Savinjske doline začela po 1., še bolj izrazito pa 59 po 2. svetovni vojni. Predvsem se je začela razvijati tekstilna industrija (Verdel, 2006). Kljub temu je med obema vojnama industrija (tekstilni tovarni v Preboldu in Polzeli) zaposlovala še razmeroma majhen delež prebivalstva. Gospodarstvo je še vedno temeljilo na hmeljarstvu, razvijale pa so se tudi druge dejavnosti. V začetku 20. stoletja (1929) je tekstilno industrijo, kot večino svetovnega gospodarstva, prizadela kriza. Ta se je kazala v velikih odpuščanjih v Polzeli in Preboldu, kar je vodilo v številne delavske stavke (1933, 1934) in razmah delavskega gibanja (Kralj, Podpečan, 2014). Tovarna nogavic Polzela Tovarno je leta 1927 ustanovil švicarski industrialec Albert Reiser. Najprej so izdelovali volnene in bombažne nogavice, medtem ko so prve ženske nogavice iz umetne svile izdelali leta 1934. Po vojni je bilo v tovarni zaposlenih 350 delavcev, ki so proizvedli 1.862.000 parov nogavic letno. Leta 1969 je bila izdelana prva ženska fina hlačna nogavica Peggy, ki velja za prvo slovensko znamko ženskih nogavic. V 90 letih so na domači trg poslali 213 različnih izdelkov, na tuja pa več kot 300 različnih artiklov iz bombaža, svile, volne in akrilnih vlaken. Ker so največji izvozni trg predstavljale države bivše Jugoslavije, je v 90 letih izgubila večino prodajnega trga in si je bila prisiljena najti drugega. Kljub temu države bivše Jugoslavije poleg zahodne in ostalih držav jugovzhodne Evrope še vedno predstavljajo največjega uvoznika polzelskih izdelkov. Temu priča tudi podatek o številu prodajaln v državah bivše Jugoslavije. Največ jih je v Sloveniji – 34, sledi Hrvaška s 23, v Srbiji jih je 11, Bosni in Hercegovini ter Makedoniji 4 in Črni Gori 1 (Prodajna mreža, 2014). Leta 2004 so največ, 67 % izdelkov, izvozili v Nemčijo, naslednja je bila Hrvaška s 14 % (Rozenstein, 2006). Po letu 2012 je tovarno prevzela Karmen Dvorjak, ki je do takrat socialistični način dela prenovila. Ena izmed uvedenih novosti je proizvodnja kompresijskih nogavic in push-up ženskih nogavic. S tem je Polzeli sicer našla novo tržno nišo, a se razmere na trgu očitno še niso toliko spremenile, da bi danes okrog 300 delavcev dobilo plače v plačilnih rokih. Niti državna denarna pomoč ne pomaga dovolj, da bi se skorajda še edina, za enkrat slovenska, tekstilna proizvodnja izvlekla iz dolgov (Jelen, 2014c). Preglednica 16: Število zaposlenih in proizvodnja v Tovarni nogavic Polzela v obdobju od 1948 do 2004 (Vir podatkov: Polzela tovarna nogavic, d. d.; cv: Rozenstein, 2006). Leto 1948 1968 1979 1995 2000 2004 Število zaposlenih 350 900 1.202 1.067 838 655 Proizvodnja (št. parov v milijonih) 1,9 15 29,3 37,2 26,8 21,2 Tako kot Tekstilna tovarna Prebold je tudi Tovarna nogavic Polzela vsaj do 90 let predstavljala največjega zaposlovalca v Spodnji Savinjski dolini. Pa vendar v 21. stoletju nista mogli slediti konkurenčnim in cenejšim tekstilnim izdelkom, ki so preplavili svetovne trge (Rozenstein, 2006). Industrija v obdobju 1945–1990 Po 2. svetovni vojni se je način življenja savinjskega kmeta spremenil. Z uvedbo zadrug so za potrebe hmeljarstva gradili skupne sušilnice, ki so bile potrebne predvsem manjšim hmeljarjem. Po letu 1960, ko so se začeli postopki združevanja kmetijskih površin – arondacije, so kmetje prišli v krizo in začeli iskati nove poti zaslužka – razvil se je sloj polkmeta. Dodaten zaslužek so ponujale tovarne, ki so v tem času intenzivno rasle (tako v proizvodnji kot prostorsko) in potrebovale vedno več delavcev. Polzelska tovarna nogavic in pohištvena industrija Garant Polzela sta sprejemali delavce iz Braslovč in okolice, preboldska tekstilna tovarna pa je zaposlovala ljudi iz okolice Gomilskega in Šentruperta. Lokalno prebivalstvo je našlo zaposlitev tudi v tovarni kmetijskih strojev v Šempetru (današnji SIP), tovarni gospodinjske opreme v Velenju – Gorenje, velenjskem premogovniku in ostalih manjših industrijskih obratih v okolici. V današnji braslovški občini je bil eden večji zaposlovalcev lesno predelovalna industrija v Šmatevžu, ki je delovala že pred 2. svetovno vojno in delo nadaljevala tudi po njej. Ukvarjali so se z žagarstvom, izdelavo stavbnega pohištva in kasneje z izdelavo montažnih hiš. Danes obrat ne obratuje več (Kralj, Podpečan, 2014). Reden zaslužek in možnost ugodnejšega življenja sta podobno kot v ostalih delih Slovenije povzročila zmanjšanje števila kmečkega prebivalstva, celo polkmetov. Tudi v Spodnji Savinjski dolini se je začel razvijati nov sloj prebivalstva – delavstvo. Vse to je za seboj potegnilo izseljevanje prebivalcev iz hribovitih predelov v dolino, kjer so delavci enostavno pridobili stanovanje (Kralj, Podpečan, 2014). 60 Ko se je zmanjšala moč tekstilne industrije in velikih predelovalnih obratov, so te v 90 letih 20. stoletja, še bolj pa v 21. stoletju, nadomestili samostojni podjetniki in manjši, specializirani in tudi globalno bolj konkurenčni predelovalni obrati, ki so predstavljeni na koncu v samostojnem poglavju. Terciarni sektor Po letu 1981 je podobno kot v celotni Sloveniji, le z manjšim zamikom, tudi Spodnja Savinjska dolina prešla v postindustrijsko oz. informacijsko družbo, kar se je kazalo v porastu števila zaposlenih v storitvenih dejavnostih (terciarni in kvartarni sektor) in upadu zaposlenih v sekundarnem sektorju (Natek, 1998b). Trgovina se je v Spodnji Savinjski dolini začela intenzivneje razvijati s pričetki uspešnega hmeljarjenja konec 19. stoletja, ko je Žalec postal središče hmeljarsko-predelovalnih obratov. K razcvetu je pripomogel tudi leta 1891 v Žalec pripeljan del štajerske deželne železnice (Celje–Dravograd). Skladno s trgovino sta se razvijala še gostinstvo in obrt (mizarstvo, kovaštvo, čipkarstvo idr.) (Debič, 1965; Natek, 1965; Jelen, 2014c). Zaradi hmeljarske tradicije je leta 1952 iz hmeljarske zadruge nastal HMEZAD, zadružno trgovsko podjetje, ki se je posvetilo trgovanju s hmeljem ter nabavi investicijskega in reprodukcijskega materiala (podrobnejši opis v podpoglavju Predstavitev izbranih podjetij) (SPOT Savinjska 2014, 2014). S trgovino se ukvarja še uspešno žalsko podjetje Zagožen, ki je specializirano za prodajo izdelkov za zunanje vodovode in kanalizacijo. Pri tem delež lastne proizvodnje predstavlja nekaj preko 25 %, ostalo predstavljajo artikli tujih in slovenskih proizvajalcev, ki jih zastopajo na slovenskem trgu (Zagožen, 2014) . Trgovska središča se večinoma nahajajo v večjih centrih. Največ trgovskih družb (Spar, Mercator, Lidl, Hofer itd.) se je leta 2008 nahajalo v Žalcu (13 % vseh). Ker so mikro trgovske družbe zaradi majhnih zaposlitvenih možnosti kot tudi manjše konkurenčnosti proti novoodpirajočim trgovskim centrom manj pomembne, se je število zaposlenih v manjših franšiznih trgovinah od leta 1996 do 2008 zmanjšalo za 22 % (Lokalna razvojna strategija …, 2008). Danes je trgovina, ki predstavlja drugo najpomembnejšo zaposlovalno dejavnost v obravnavanem območju in po viru iz leta 2013 zaposluje 13,2 % vsega delavnoaktivnega prebivalstva, predvsem zaradi že tradicionalno izvozno usmerjene hmeljske trgovine, ena ključnih dejavnikov gospodarstva v Spodnji Savinjski dolini (Območni razvojni program …, 2013). 95 %, kar predstavlja 2.535 ton hmelja, se izvozi v glavnem na trg EU, 133 ton oziroma 5 % pridelave pa odkupijo domače pivovarne (Hmelj, 2015). Kvartarni sektor V Žalcu kot središču Spodnje Savinjske doline je od pomembnejših javnih ustanov Okrajno sodišče (Republika Slovenija, 2014), Zavod za zdravstveno zavarovanje, Policijska postaja Žalec, ki pokriva območje vseh občin Spodnje Savinjske doline, (Policijske enote na …, 2014), center za socialno delo (Center za socialno …, 2014) ter žalska izpostava celjske območne enote Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenija (Odbor izpostave KGZS …, 2014). Gospodarska rast pred 1. svetovno vojno kot posledica razvoja hmeljarstva, industrializacije, prihoda železnice itd. je spodbudila splošni napredek in številne spremembe, razvijala sta se šolstvo in društvena dejavnost. Šole so se v Spodnji Savinjski dolini začele širiti šele z začetkom 19. stoletja. Potekale so tudi nedeljske šole, v katerih so duhovniki poučevali osnove pisanja, branja in računanja. Kasneje, natančneje med obema vojnama, je bila za potrebe hmeljarstva in zaposlitve domače delovne sile v Braslovčah ustanovljena obrtno-nadaljevalna šola (Občina Braslovče, 2014). Danes v preučevanem območju, razen programov za odrasle, ni rednih srednjih šol. Visokošolsko izobraževanje se izvaja le v okviru UPI – Ljudske univerze Žalec v okviru Fakultete za upravo. V okviru tega programa se izvajajo tudi nekateri srednješolski programi (Območni razvojni program …, 2013). Preučevano območje ima po en zdravstveni dom v Žalcu in v Preboldu, na Polzeli ter na Vranskem pa delujejo še zdravstvene postaje (Območni razvojni program …, 2013). V Spodnji Savinjski dolini so tudi številne kulturne ustanove. Od muzejev – najbolje znan je Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva (Ekomuzej hmeljarstva in …, 2014) do knjižnic, galerij do ZKŠT Zavoda za kulturo, šport in turizem Žalec, katerega glavna dejavnost je ohranjanje umetnosti, kulture, turizma in založništva (Bizi.si, 2014). Gospodarske družbe in samostojni podjetniki Po podatkih Statističnega urada RS (2014) je bilo v letu 2012 v Spodnji Savinjski dolini 2.990 podjetij, ki so skupaj ustvarila 1.086.343.000 € prihodka. V Savinjski statistični regiji predstavljajo ta podjetja 16,9 % (1,8 % na državni ravni) delež vseh podjetij in ustvarijo 10,8 % (1,1 % na državni ravni) vseh regionalnih prihodkov. Kot lahko vidimo v preglednici 17, je bilo zaradi krize v letu 2012 glede na leto 2008 267 podjetij več (8,9 % porast), predvsem samostojnih podjetnikov, ki so prevzeli delo nekoč velikih podjetij (npr. podjetje Basle in podjetje 61 KIV) (Jelen, 2014c), a se na drugi strani dohodek vseh podjetij bistveno ni spremenil, oz. se je ta zmanjšal za 2,8 %. Po preračunu podatkov iz Statističnega urada (Podjetja po občinah …, 2014) so najbolje poslovala podjetja v občini Prebold, ki so v tem obdobju uspela prihodek povečati za skoraj 50 %, najslabše pa v občini Tabor (75 % padec dohodka), ki ima tudi najmanjše število registriranih podjetij in se po Območnem razvojnem programu (2013) bolj usmerja v kmetijsko-gospodarsko dejavnost. Pomemben kazalnik še vedno trajajočih posledic vsesplošne gospodarske krize predstavlja tudi dejstvo, da se podjetniki vse težje odločajo za investicijska vlaganja, kar se v obdobju od 2008 do 2011 kaže v 42 % zmanjšanju bruto investicij v osnovna sredstva podjetij v Spodnji Savinjski dolini (Savinjska statistična regija – 31 %, SLO – 37 % zmanjšanje) (Območni razvojni program …, 2013). Preglednica 17: Število podjetij v Spodnji Savinjski dolini in njihovih prihodkov za leto 2008 in 2012 (Vir podatkov: Podjetja po statističnih …, 2014; Podjetja po občinah …, 2014). 2008 Braslovče 2012 Razmerje med letoma 2008 in 2012 Število podjetij Prihodek (1.000 EUR) Število podjetij Prihodek (1.000 EUR) Število podjetij Prihodek (1.000 EUR) Razmerje prihodka (%) 291 62.865 338 66.546 + 47 + 3.681 + 5,5 Polzela 299 102.960 344 77.256 + 45 – 25.704 – 33,3 Prebold 310 120.037 361 239.704 + 51 + 119.667 + 49,9 Tabor 80 8.111 95 4.630 + 15 – 3.481 – 75,2 Vransko 145 52.738 153 40.323 +8 – 12.415 – 30,8 – 17,0 Žalec 1.598 769.635 1.699 657.884 + 101 – 111.751 Spodnja Savinjska dolina 2.723 1.116.346 2.990 1.086.343 + 267 – 30.003 – 2,8 Savinjska statistična regija 16.841 10.013.476 17.683 9.208.413 842 – 805.063 – 8,7 Slovenija 152.541 95.786.283 161.636 90.739.422 9.095 – 5.046.861 – 5,6 Zasebniki so po podatkih za leto 2012 predstavljali preko 60 % vseh gospodarskih subjektov v celotni strukturi gospodarstva Spodnje Savinjske doline. V strukturi obrti sta najmočneje zastopani trgovina in predelovalna dejavnost (Območni razvojni program …, 2013). Leta 2012 je bilo v proučevanem območju 1.190 samozaposlenih oseb, od tega največ v občini Žalec (657). Če primerjamo število samozaposlenih (brez kmetov) v Spodnji Savinjski dolini, Savinjski statistični regiji in Sloveniji, vidimo, da je delež samozaposlenih največji v občini Tabor (26,1 %), sledita Braslovče (15,2 %) in Polzela (10,3 %). Najmanjši delež samozaposlitve je v občini Prebold (8,4 %), kjer največ delovnih mest še vedno ustvarja sekundarni sektor. Skupni delež samozaposlenih znaša 9,5 % vseh delovno aktivnih, kar je več od regionalnega (Savinjska statistična regija – 6,8 %) in slovenskega povprečja (Slovenija – 7,5 %) (Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014e; Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014f; Število in indeks …, 2014). Preglednica 18: Število delovno aktivnega prebivalstva, samozaposlenih oseb brez kmetov in delež samozaposlenih brez kmetov glede na vso delovno aktivno prebivalstvo v Spodnji Savinjski dolini, Savinjski statistični regiji in Sloveniji v letu 2012 (Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014e; Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014f; Število in indeks …, 2014). 2012 Braslovče Delovno aktivno prebivalstvo Samozaposlene osebe brez kmetov Delež samozaposlenih brez kmetov (%) 912 138 15,2 Polzela 1.315 135 10,3 Prebold 1.779 150 8,4 189 49 26,1 Tabor Vransko 698 59 8,5 Žalec 7.681 657 8,6 Spodnja Savinjska dolina 12.574 1.190 9,5 Savinjska statistična regija 104.428 7.109 6,8 Slovenija 810.001 60.823 7,5 62 Obrtno-poslovne cone V skladu s strategijo razvoja malega gospodarstva iz leta 1997 naj bi se v takratni občini Žalec (današnje območje Spodnje Savinjske doline) zgradilo 6 obrtnih con: Arnovski gozd, Juteks, Ločica II. ob Savinji, Ferralit in obrtni coni ob ostalih izstopnih postajah iz avtoceste: Šempeter–Trnava in Čeplje–Vransko, ki bi do leta 2002 odprle 1500 novih delovnih mest (Rozman, 1998). Od zgoraj načrtovanih danes stoji oz. so vsaj delno zapolnjeni prostori Poslovne cone (PC) Arnovski gozd, Juteks, Ferralit oz. današnje Industrijsko območje OMCO Feniks, obrtna cona Čeplje–Vransko imenovana PC Čeplje, poleg njih pa še PC Prebold in PC Polzela v Ločici ob Savinji. PC združujejo proizvodno-skladiščne, servisne, poslovne, trgovsko-storitvene, gostinske, rekreacijske in ponekod tudi stanovanjske dejavnosti (Industrijsko območje OMCO Feniks, Poslovno stanovanjska cona Tabor, ki pa je trenutno zgolj ideja) (Toman, 2009; Katalog poslovnih, stanovanjskih …, 2011). Eno pomembnejših podjetij v Spodnji Savinjski dolini je podjetje Juteks. Gre za uspešnejše žalsko podjetje, ki je bilo prvotno ustanovljeno predvsem za izdelavo jute za vreče, potrebe hmeljarjev in za pakiranje hmelja za izvoz (Debič, 1965). Danes sodobno podjetje izdeluje PVC talne podloge in uspešno posluje v 42 svetovnih državah (Juteks, 2013). V Šempetru se je poleg socialnega podjetja Aero – kemične, grafične in papirne industrije, ki zaposluje tudi invalide in je danes specializirano predvsem v proizvodnjo samolepilnih izdelkov (Aero, 2014), medtem ko ostale prodajne produkte izdelujejo v matičnem podjetju v Celju (Jelen, 2014c), razvilo še bolj globalno konkurenčno podjetje SIP. Podjetje je nastalo iz leta 1954 ustanovljene Agroservisne delavnice za vzdrževanje in popravilo kmetijske mehanizacije. Po razcvetu proizvodnje v 70 letih, uvrstitve med vidnejše evropske proizvajalce v 80 letih in preusmeritve prodaje na zahodnoevropske trge v 90 letih podjetje danes pozitivno posluje in ima prodajna mesta na vseh celinah, razen v Južni Ameriki (SIP, 2014). Eno izmed uspešnejših podjetij v Spodnji Savinjski dolini je tudi HMEZAD exim, d. d., Žalec. To se je v svoji zgodovini specializiralo za pomoč in svetovanje kmetom pri sajenju in kultiviranju, spravilu in predelavi ter sušenju in pakiranju hmelja, strojni predelavi v brikete in sami prodaji po celem svetu. Danes spada podjetje med pomembna svetovna podjetja, ki se ukvarjajo z odkupom in predelavo hmelja in celostnim trženjem tega. Podjetje je prepoznavno tako med malimi pivovarji na domačem trgu kot tudi v republikah bivše Jugoslavije (HMEZAD exim, d. d., 2014). Drugo uspešno žalsko podjetje je Tehnos, d. o. o., ki deluje od leta 1970. Po odkupu Hmezada Strojna v letu 1994 je podjetje poleg proizvodnje orodij za steklo, gumo in plastiko proizvodnjo razširilo še v proizvodni program kmetijske mehanizacije, strojegradnje in mehanske obdelave. Vinogradniško in sadjarsko opremo ter proizvode za visoko potrošnjo in dom pa tudi tržijo (Tehnos, 2009). Na Vranskem posluje sonaravno usmerjeno podjetje Energetika Vransko, d. d., ki se ukvarja s proizvodnjo energije iz lesne biomase in je leta 2012 imelo 190 odjemalcev energije iz kotlovnice. Podjetje je razvilo tudi solarni sistem, s katerim pridobivajo toploto za sanitarno vodo, kot nadomestilo toploti, pridobljeni z lesno biomaso, predvsem v času remonta. Vso biomaso dobavlja devet okoliških kmetov ter dve podjetji. V neposredni bližini podjetja stoji inovacijski in tehnološki center za alternativne in obnovljive vire energije, kjer v sodelovanju s Fakulteto za strojništvo iz Maribora razvijajo nove tehnologije (Jelen, 2014c). Drugo večje podjetje na Vranskem je KIV, ki si, kot je zapisano v viziji podjetja, prizadeva postati eno izmed vodilnih na področju razvoja najsodobnejših tehnologij za termično obdelavo najrazličnejših goriv (KIV, 2009). Trenutno se cilj ne izpolnjuje, saj je podjetje zaradi kazenske ovadbe vodilnih, ki od leta 2011 delavcem niso izplačevali plač in drugih po zakonu določenih prispevkov, od aprila lani uradno v stečaju (Marot, 2014). Od leta 2011 je v stečaju tudi nekoč uspešno podjetje Minerva iz Ložnice pri Žalcu, ki je bilo znano po proizvodnji polietilenskih in PVC cevi ter predelavi kovin (Dnevnik, 2013). Podobno zgodbo je dočakalo nekoč eno gonilnih stebrov polzelske industrije – podjetje Garant pohištvena industrija, d. d. Po podatkih Dnevnika (Mozorov, 2012) je šlo podjetje v letu 2012 »zaradi proizvodnje zastarelega pohištva z nizko dodano vrednostjo« v stečaj. Kazalniki trga dela Na proučevanem območju je bilo po zadnjih podatkih (april 2014) 12.380 delovno aktivnih prebivalcev. 83 % jih je bilo zaposlenih in od tega ⅕ samozaposlenih (2.162). Mednje je spadalo 941 kmetov (44 %) (Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014c). Kot zanimiv podatek naj navedemo, da je v 70 letih 20. stoletja na delo v nasade hmelja hodilo okoli 30.000 ljudi iz držav bivše Jugoslavije (Zupančič, 2014). Takrat se je tako število zaposlenih na tem območju glede na današnje podatke povišalo za 3-krat. Danes so sezonsko zaposleni večinoma delavci iz Romunije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine (Škof, 2011). Prihaja jih okoli 400, ⅘ predstavljajo Romuni (Jelen, 2014b). V istem času je bilo v Spodnji Savinjski dolini 2.818 registriranih brezposelnih oseb, stopnja registrirane brezposelnosti je znašala 13,8, kar je nad slovensko stopnjo (13,4). Najvišja je v občini Žalec (16,2), najnižja v občini Braslovče (12,5) (Delovno aktivno prebivalstvo, …, 2014c). 63 Na grafikonu 17 vidimo, da je do leta 2008 stopnja brezposelnosti v vseh občinah preučevanega območja padala, nato pa po nastopu gospodarske krize ponovno začela naraščati. Vse do leta 2009 je bila po stopnji brezposelnosti na prvem mestu občina Prebold, po letu 2010 pa so jo prehitele vse občine, kar jo po zadnjih podatkih tako uvršča med najnižje stopnje brezposelnosti. Od leta 2011 ima najvišjo stopnjo brezposelnosti občina Žalec. Grafikon 17: Stopnja registrirane brezposelnosti v občinah Spodnje Savinjske doline od leta 2005 do 2014 (Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo, …, 2014c). 20 18 16 14 12 10 8 Braslovče Polzela Prebold Tabor Vransko Žalec 14 20 13 20 12 20 11 20 10 20 09 20 08 20 07 20 06 20 20 05 6 SKUPAJ Po podatkih za leto 2013 je bila na območju Spodnje Savinjske doline povprečna neto plača 851 €, kar je bilo skoraj 150 € pod povprečno neto plačo v Sloveniji. Najvišja je bila v občini Žalec (890 €), najnižja pa v občini Polzela (798 €) (Povprečne mesečne plače …, 2013). Prihodnji razvoj V osnutku Območnega razvojnega programa Spodnje Savinjske doline je zapisano, da med razvojne probleme proučevanega območja spada opuščanje kmetijske pridelave in propadanje kulturne pokrajine ter da bo potrebno v prihodnje vlagati prav v kmetijstvo in okoljsko učinkovit razvoj celotnega gospodarstva. Med razvojnimi potenciali za njegovo konkurenčnost je izpostavljeno hmeljarstvo. Kot prednost se pri naravnih virih uvrščajo rodovitna kmetijska zemljišča, podeželje in prehranska samooskrbnost. Vse to je vodilo, da je v programskem obdobju 2014–2020 za Spodnjo Savinjsko dolino za poseben razvoj izpostavljeno kmetijstvo in samooskrba. Med specifične cilje so tako uvrstili povečanje površin z ekološko pridelavo, ohranjanje avtohtonih vrst, ohranjanje rodovitnosti in kakovosti prsti, razvoj podjetništva v kmetijstvu in povečanje prehranske samooskrbe. Želijo tudi dvigniti prepoznavnost regije skozi hmeljarstvo in pivovarstvo (Območni razvojni program …, 2013). Trendi intenzifikacije kmetijstva z zmanjševanjem števila kmetijskih gospodarstev, večanjem deleža rejcev živinoreje kot tudi opuščanjem kmetovanja na drugi strani se bodo morali upočasniti. Predvsem gre tu za ohranjanje dejavnosti hmeljarstva in vlaganja v nove (predvsem dišavne) sorte ter nove izdelke (več v prispevku »Prihodnje možnosti razvoja hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini«) in ohranjanje tradicionalne kmetijske pridelave, s prehodom vsaj na integrirano, če že ne ekološko pridelavo. Velik potencial je tudi v gozdovih, kjer s prevladujočo zasebno lastjo lastniki še ne vidijo socialnega in ekonomskega doprinosa te dejavnosti. Ugodna geografska lega dopušča razvoj gospodarstva, ki naj bo usmerjen v napredek, v nadaljnji razvoj in ohranjanje tradicije obrtništva, družinskega podjetništva in pridobitvi investitorjev v še ne izkoriščene prostore poslovno-obrtniških con, ki jih v Spodnji Savinjski dolini ne manjka. K dinamičnosti gospodarstva bodo doprinesle tudi srednje velike družbe in vlaganje v izobraženo delavno silo ter ekonomijo, ki bo temeljila na znanju. Poleg tega bi marsikatere večje družbe morale biti bolj dovzetne za prenos inovacij iz manjših, a bolj konkurenčnih podjetij, s čimer bi bolje vstopale tudi na svetovni trg (Območni razvojni program …, 2013). Velik potencial predstavljajo tudi podjetja, ki imajo v Spodnji Savinjski dolini dolgoletno tradicijo in veliko znanja, a so zaradi slabega gospodarjenja tik pred propadom ali v stečaju. S pravo idejo in kapitalom bi slednja in ostala podjetja nedvomno lahko obšla nevarnosti in slabosti gospodarstva in hkrati pomembno doprinesla k razvoju Spodnje Savinjske doline. 64 ZGODOVINSKI RAZVOJ SPODNJE SAVINJSKE DOLINE Maja Sirše Spodnja Savinjska dolina, z griči in hribovji predalpskega sveta obdana tektonska udornina, predstavlja lahko prehoden svet med obrobjem Panonske nižine in Ljubljansko kotlino oz. Tuhinjsko dolino. Dobro geografsko lego so že v preteklosti znala izkoristiti številna ljudstva, tako za trgovanje kot tudi za selitve proti Padski nižini. Mnoga ljudstva so zaradi ravninske lege, za kmetijstvo primernih evtričnih rjavih prsti in ugodne klime to območje poselila za stalno ter se začela ukvarjati s kmetijstvom. Pestro zgodovinsko dogajanje je povzročilo, da je postala svojevrstna posebnost v slovenskem prostoru. V prispevku bomo poskušali na kratko predstaviti najpomembnejše zgodovinske dogodke, ki so vplivali na današnjo podobo Spodnje Savinjske doline. Pregled zgodovinskega razvoja Spodnje Savinjske doline od prazgodovine do konca 2. svetovne vojne Prazgodovina (do 1. st. pr. n. št.) Rodovitna Spodnja Savinjska dolina je bila poseljena že v paleolitiku, kar nam dokazujejo številne arheološke najdbe, kot so okostje jamskega medveda ter ostanki kurišča v Guzejevi in Apnarjevi jami v Grižah. Te najdbe kažejo na prisotnost neandertalca v teh krajih (Jaušovec, 2011). Iz obdobja neolitika in bakrene dobe o poselitvi ni ohranjenih veliko sledi (Orožen, 1965). Za bronasto dobo (1800–800 pr. n. št.) so značilna utrjena višinska naselja, ki so posledica izuma novega, nevarnejšega bronastega orožja, in kultura žarnih grobišč (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008). Bronastodobna naselja so odkrili v Šmatevžu pri Gomilskem in Gotovljah. Na Čreti nad Vranskim so odkrili suličaste osti in srpe, kar kaže na to, da se je človek v tem času že ukvarjal s poljedelstvom (Jaušovec, 2011). V času halštatske dobe (800–300 pr. n. št.) so bili poseljeni predvsem višji predeli gričevij na njenem južnem obrobju (Orožen, 1965). Hkrati s spremenjeno lokacijo se je uveljavil nov tip naselij – višinska utrjena gradišča, kjer so bivale večje rodovne skupnosti (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008), ki so se ukvarjale z rudarstvom, predelavo kovin, izdelavo nakita in živinorejo (Knez, 1984). Poselitev dokazujejo številne gomile na območju med Grižami in Šeščami ter arheološke najdbe iz Gotovelj in Homa pri Grižah (Orožen, 1965). Okoli leta 300 pr. n. št. je na območje današnje osrednje Slovenije vdrlo keltsko pleme Tavriskov. Ta vdor pomeni začetek latenske dobe, ki je trajala vse do prihoda Rimljanov. Poselili so osrednji del Spodnje Savinjske doline. Na to kažejo ostanki ognjišča in žarni grobovi v Drešinji vasi (Bolta, 1959) ter arheološko odkritje naselbine pri Trnavi (Novšak, 2006). Keltska plemena so imela razvito obrt in trgovino, saj je zaradi dobre geografske lege mimo potekala jantarjeva pot, trgovska povezava med Baltikom in Sredozemljem. Trgovsko dejavnost dokazujejo tudi številni novci iz mlajše železne dobe, ki so bili odkriti v okolici Celja (Orožen, 1971). Rimska doba (od 1. st. pr. n. št. do 476 n. št.) Preden so si Rimljani podredili keltska plemena, so z njimi intenzivno trgovali. Od njih so kupovali predvsem zelo cenjeno noriško železo, les in živalske kože (Orožen, 1971). V 1. stoletju pr. n. št. so začeli Rimljani iz Aquileie (Oglej) širiti svoje ozemlje proti vzhodu. Spodnja Savinjska dolina je do leta 30 pr. n. št. že prišla pod rimsko oblast. Administrativno je bila del province Norik (Vrečer, 1930). Poselitev v rimski dobi je bila v večji meri skoncentrirana v ravninskem svetu, kjer so v bližini vodotokov oz. rimske ceste nastajale vojaške postojanke in nova naselja. Najgostejša poselitev je bila na območju Zgornjih Grušovelj, Šempetra in Ločice ob Savinji. K povečanju prebivalstva je pripomogla tudi načrtna kolonizacija rimskih državljanov, ki so se selili v Celeio (Celje), oz. vojakov, ki so branili rimski limes ob Donavi pred vdori germanskih ljudstev Markomanov in Kvadov (Orožen, 1971). Med leti 168–172 je bilo na Ločici pri Polzeli nastanjenih okoli 5.000 vojakov II. italske legije, ki so branili prehod preko Atransa (Trojane) v Italijo (Orožen, 1965). Pod rimsko oblastjo je Spodnja Savinjska dolina doživela velik razcvet. Rimljani so zgradili cesto, t. i. vio Gemino, ki je povezovala Aquileio (Oglej) - Emono (Ljubljano) - Celeio (Celje) - Poetovino (Ptuj). Imela je zelo pomembno geopolitično lego, saj so po njej potekali trgovina in vojaški pohodi proti Donavi in Balkanskemu polotoku (Kolšek, 1959). Velik vpliv na Spodnjo Savinjsko dolino je imelo mesto Celeia, saj so pomembni meščani imeli v lasti letna bivališča z obdelovalnimi površinami, v Šempetru v Savinjski dolini pa družinske grobnice (Orožen, 1965). Rodovitno prst in ugodno klimo so Rimljani izkoristili za poljedelstvo, živinorejo, vinogradništvo in ribolov. Od obrti so bile najpomembnejše kamnoseštvo, lončarstvo (Kolšek, 1959) in opekarstvo. Na Ločici pri Vranskem so odkrili ostanke opekarne iz 2. stoletja (Ilovica pri Vranskem, 2014). V 3. stoletju je območje 65 gospodarsko nazadovalo zaradi notranjih trenj med vojaškimi cesarji, vpadov barbarskih ljudstev in velikih poplav Savinje (okoli leta 270), ki so porušile veliko stavb in uničile pokopališče v Šempetru (Kolšek, 1959). Proti koncu antike, v drugi polovici 5. stoletja, je že bilo razširjeno krščanstvo, kar dokazuje najden nagrobni napis škofa Gaudencija v Preboldu (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008). Slika 11: Spodnja Savinjska dolina (območje med Atransom in Celeio) je spadala pod provinco Norik. Srednji vek (476–1456) Barbarska ljudstva so začela vdirati na to ozemlje že v času rimskega imperija. Tako so v 5. stoletju Huni pod vodstvom Atile porušili Celeio in okoliške vasi. V začetku 6. stoletja so se po dolini proti bogati Padski nižini selili Zahodni in Vzhodni Goti, Langobardi in Avari (Orožen 1965). Preseljevanje ljudstev je povzročilo nazadovanje mest in naselij ob glavni prometni poti (t.i. via Gemini), saj so se prebivalci zaradi varnosti preselili v utrjena višinska naselja. V 7. stoletju so se dokončno naselili Slovani, ki so naselili že v antiki poseljen svet (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008). Pri tem so trčili na staroselsko prebivalstvo, od katerega so prevzeli nekatera rečna in krajevna imena (Savinja, Celje, itd.) (Orožen, 1948; Orožen, 1971). Okoli leta 800 so se Slovani združili s frankovsko državo, saj so jih začeli ogrožati vpadi Avarov. V 10. stoletju so Posavinje zavzeli Madžari in ga kot obmejno pokrajino priključili k svoji državi (Orožen, 1965). Po priključitvi k Svetemu rimskemu cesarstvu v drugi polovici 10. stoletja so današnje slovensko ozemlje razdelili in ustanovili več mejnih krajin ali mark. Ena izmed njih je bila Savinjska krajina, ki jo je imel v lasti Viljem II. iz bavarske rodbine Wilhelmincev (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008). Po smrti njegove žene Heme Krške leta 1045 je Savinjska marka razpadla. Ozemlje so si razdelili njuni sorodniki (največ so dobili Askvini in Vovbrški) in krški samostan (Orožen, 1965). Do 11. stoletja so večino ozemlja Savinjske doline pridobili grofje Vovbrški (Natek, 2001b). V 11. stoletje segajo začetki fevdalizacije in kolonizacije, ki so potekali znotraj zemljiških gospostev. Pred uvedbo fevdalizma so Slovani znotraj žup ekstenzivno obdelovali skupno lastnino, z njegovo vpeljavo pa so morali zemljo odstopiti fevdalcem, ki so jo nato podelili dotedanjim obdelovalcem v zakup. Zemljiški gospodje so težili k povečanju donosa na novo pridobljenih posestih, zato so uvedli hubni sistem in triletno kolobarjenje s praho. Hkrati so začeli s kolonizacijo na svojih posestih v ravninskem in gričevnatem svetu. Ker pa je bilo domačih kolonistov velikokrat premalo, so jih pripeljali iz svojih posesti od drugod, večinoma iz Bavarske (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008), saj je od tu izvirala večina zemljiških gospodov. Proces germanizacije agrarnega prebivalstva ni zajel, saj je bil omejen na večinoma na plemstvo (Grafenauer, 1955). V 12. stoletju se prvič omenjajo Žovneški (sprva kot Savinjski) gospodje. Njihovo poreklo ni znano, vendar zgodovinarji domnevajo, da izhajajo iz stranske veje Heminega rodu – iz rodu Askvincev (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008). Svojo alodialno posest, ki je obsegala gradove Žovnek, Šenek, Ojstrico in Liebenštajn, so imeli na jugozahodnem in zahodnem delu Spodnje Savinjske doline. Gradovi so bili postavljeni na dobrih strateških točkah, tako da so iz njih nadzorovali pomembno trgovsko pot, ki povezuje Padsko in Panonsko nižino. To jim je omogočilo gospodarski in politični vzpon. Svoje premoženje so večali z nakupi posestev, sklepanjem dednih pogodb, vojaškim najemništvom in posojili. S sklepanjem porok so se povezovali s pomembnimi plemiškimi rodbinami (Kralj, 2007). Tako jim je poročna zveza z rodbino Vovbržanov, ki so leta 1322 izumrli, leta 1331 prinesla veliko dediščino skupaj s Celjem. Deset let kasneje jih je Ludvik Bavarski povišal v grofe Celjske. Na višku moči so bili v času Hermana II., ki je postal tast češkega in poljskega kralja ter rimskega cesarja Sigismunda 66 Luksemburškega. Sigismund jim je leta 1436 podelil čast državnih knezov, ki pa je Habsburžani, štajerski deželni knezi, niso želeli priznati. Čast državnih knezov so priznali šele leta 1443 s sklenitvijo mirovnega sporazuma in obojestranske dedne pogodbe med celjskimi knezi5 in Habsburžani. Zadnji celjski knez, Ulrik II., je bil leta 1456 ubit v Beogradu. Po hudi fajdi med Habsburžani in grofi Goriškimi, v kateri je bilo več gradov, ki so jih imeli Celjski v lasti, tudi porušenih, je vsa celjska dediščina leta 1460 prešla pod Habsburžane, ki so jo skoraj v celoti obdržali vse do razpada Avstro-Ogrske leta 1918 (Orožen, 1965). Slika 12: Grad Žovnek – izvorni grad Žovneških gospodov (Vir: Grad Žovnek, 2014). V 13. stoletju so zemljiški gospodje nekaterim krajem podelili posebne trške pravice ali kakšne druge privilegije (pravica do nižjega sodišča, do prirejanja letnih sejmov, trgovine in obrti). V tem času sta se kot trga uveljavila Braslovče in Žalec, kjer zasledimo vaške obrtnike, mlinarje, gostilničarje in trgovce. Prevladujoča gospodarska panoga po dolini je bilo kmetijstvo (pridelava žit, živinoreja in vinogradništvo (Orožen, 1965)). V 13. in 14. stoletju je potekala višinska kolonizacija, s katero se je poselitev širila na višja, težko dostopna in gospodarsko manj privlačna območja (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008). V Spodnji Savinjski dolini so bila to pobočja Posavskega hribovja in Dobrovelj (Grafenauer, 1979). Novi vek (1456–1918) Od turških vpadov do kmečkih uporov Turki so začeli vpadati že v 2. polovici 15. stoletja, saj je regija predstavljala prehodno ozemlje na poti proti Beneški republiki in ob vračanju s plenilnih pohodov. Vpadali so vse do 2. polovice 16. stoletja (Orožen, 1965). Pri teh vpadih ni šlo za pravo turško vojsko, ampak predvsem za hitre konjeniške oddelke turških fevdalcev in njihovega spremstva iz Bosanskega pašaluka (Grafenauer, 1956). Najhuje je bilo med leti 1469 in 1480, ko so osemkrat pustošili po dolini (Vrečer, 1930). Na svojih pohodih niso imeli časa niti niso s sabo vozili naprav za obleganje mest, trdnjav in gradov, zato so plenili in požigali nezavarovane vasi, prebivalstvo pa pobijali ali jih odpeljali v Bosanski pašaluk kot janičarje (Grafenauer, 1956). Zemljiški gospodje so se pred njimi zavarovali z utrjevanjem gradov, kmetje pa z utrjevanjem cerkva na visokih strminah ali farnih cerkva (npr. cerkev sv. Jurija v Taboru, sv. Jeronima na Vranskem, sv. Nikolaja v Žalcu, Marije Vnebovzete v Braslovčah itd.) in jih tako spremenili v utrjene tabore (Vrečer, 1930). Kmetje so za skrivališča izkoriščali tudi naravne danosti, kot so kraške jame ali obsežne gozdove v hribovitem svetu. Na hribih so postavili grmade (ena najpomembnejših je bila na hribu Grmada pri Vranskem), ki so opozarjale na turško nevarnost. Vpadi so najbolj prizadeli kmečki stan, ki je moral opravljati tlako in plačevati posebne davke, namenjene vzdrževanju najemniške vojske (Orožen, 1948). Na te čase še vedno opozarjajo ostanki taborov okoli cerkva v Taboru, na Vranskem, v Braslovčah, Žalcu itd. (Orožen, 1965). Konec srednjega veka pomeni znatno poslabšanje kmečkega položaja, saj so morali poleg rednih dajatev plačevati nove davke, namenjenim obrambi pred Turki. Kriza kmečkega stanu je privedla do kmečkih puntov. V velikem slovenskem kmečkem uporu leta 1515 so sodelovali tudi savinjski kmetje, a so bili kmalu po pridružitvi k uporu poraženi pri Celju (Orožen, 1965). V 2. polovici 16. stoletja se je med plemstvom uveljavil protestantizem. Središče je bilo najprej v Žalcu v Lutrovi kapeli, nato pa v Golčah pri Žalcu, kjer so zgradili protestantsko cerkev in šolo. Pristaše zasledimo tudi v Preboldu, na Ojstrici pri Taboru in na Vranskem, kjer je okoli 1560 deloval predikant. V času protireformacije je bila šola ukinjena, cerkev porušena, protestantje pa izgnani (Vrečer, 1930). Sočasno z začetkom protireformacije je začela razsajati kuga, ki je pomorila veliko ljudi ter povzročila gospodarski zastoj. Prvi val epidemije se je pojavil v letih 1599–1600. 67 Ponovno se je pojavila v letih 1620, 1646 in 1679–1682. Zasledimo jo v vseh vaseh, toda najhujše je bilo v Žalcu, Braslovčah in na Vranskem. Zaradi kuge je v Spodnji Savinjski dolini pomrlo več tisoč ljudi. Na kugo nas še danes opozarjajo številna kužna znamenja, npr. v Pondorju, v Lokah, v Dobriču, itd. (Orožen, 1965). Kmečki upori so se vrstili tudi v 17. stoletju, saj so kmetje morali poleg turškega novčiča zaradi tridesetletne vojne plačevati dodatni vojni davek. Hkrati so začele naraščati tudi cene ter tlaka. Leta 1635 je na dvorcu Ojstrica, posestvu Feliksa Schrottenbacha, zaradi večanja tlake, pretiranih dajatev, sodnih glob in povečanja deželnih davkov izbruhnil kmečki upor (Dolinar, 2013). V sporu med Schrottenbachom in njegovimi podložniki so predstavniki notranjeavstrijskih organov neuspešno posredovali (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008), tako da je upor konec aprila prerastel v oborožen spopad, ki je kmalu zajel celotno Spodnjo Savinjsko dolino (Dolinar, 2013). Kmetje so zažgali in oplenili več graščin, samostanov in gradov. Krajišniki so kmete porazili, hkrati pa opustošili mnoge vasi. Tudi po uporu so se kmetje še vedno upirali, a so bili upori lokalnega pomena. Poleg kuge in kmečkih uporov pa so ljudi konec 17. in v 18. stoletju večkrat prizadele poplave Savinje in njenih pritokov (predvsem Ložnice in Bolske), ki so povzročile veliko škodo v kmetijstvu in infrastrukturi. Ob poplavah je Savinja večkrat prestavila svojo strugo in odnašala večje količine obdelovalne zemlje, kar je med kmeti povzročalo številne spore, ter rušila mostove in poplavljala hiše. Mnogi ljudje iz okolice Vrbja in Spodnjih Roj so se bili prisiljeni preseliti na višja, pred poplavami varna območja (Orožen, 1965). Od gojenja žit do hmeljarstva in zametkov industrializacije Promet na glavni cesti med Dunajem in Trstom se je začel razvijati po letu 1500, nekoliko pozneje je po tej cesti potekala tudi cesarska pošta. Pomemben kraj je bil Vransko, kjer sta bili prometna postaja in mitnica. Zelo pomembna za gospodarski razvoj je bila izgradnja velike trgovske ceste v 20 letih 18. stoletja, ki je povezovala svobodno pristanišče Trst z Dunajem, ter izgradnja zidanega mostu čez Savinjo v Šempetru. To je povzročilo razvoj furmanstva in kovaštva, ki je dajalo zaslužek mnogim savinjskim kmetom. Ob cesti so nastale številne furmanske gostilne z velikimi hlevi, kjer so furmani menjali konje (Orožen, 1965). Prevozništvo je cvetelo vse do 40 let 19. stoletja, ko so zgradili čez Zasavje traso Južne železnice. Prvotno naj bi trasa potekala čez Spodnjo Savinjsko dolino, a so v Zasavju odkrili velike zaloge rjavega premoga. To je povzročilo gospodarski zastoj regije, saj je furmanstvo propadlo, kmetje pa so se začeli močno zadolževati (Orožen, 1948). Konec 18. stoletja so se na južnem obrobju Spodnje Savinjske doline začeli pojavljati prvi zametki industrije, predvsem steklarstvo in premogovništvo. Na to so vplivale ugodne naravne danosti, kot so pliocenski in pleistocenski nanosi silikatnega proda in ilovice (Natek, 2001b), velika območja gozdov in odkritje rjavega premoga v Zabukovici in Libojah. Prva keramična tovarna je nastala v Libojah, kjer je delovala tudi večja steklarna (Orožen, 1959). V 19. stoletju je tudi drugod po dolini sledil razmah steklarn, keramičnih tovarn in opekarn, ki so proizvajale za lokalne potrebe (Orožen, 1965). Veliko spremembo je povzročila ustanovitev predilnice v Preboldu leta 1842, ki je zaposlovala višek agrarnega prebivalstva. V prvi polovici 20. stoletja so tekstilna, kovinska in pivovarska industrija spadale med pomembnejše gospodarske panoge (Orožen, 1959). Vse do konca 18. stoletja je bila prevladujoča gospodarska panoga kmetijstvo, predvsem živinoreja in pridelava žit (Orožen, 1959). Sredi 18. stoletja so začeli uvajati koruzo in krompir, kar je omililo lakoto, ki je regijo v preteklosti večkrat prizadela (Orožen, 1965), hkrati so se začeli ukvarjati tudi z dopolnilnimi dejavnostmi, kot so domača obrt, prevozništvo, trgovina in tovorništvo (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008). Po zemljiški odvezi leta 1848 se je začela postopna modernizacija kmetijstva, ki je povzročala razslojevanje kmečkega stanu. Vse do 80 let 19. stoletja, ko je trtna uš uničila večino trtnih nasadov, je na gričevnatih predelih okoli Polzele, Braslovč ter celotnem južnem obrobju prevladovalo vinogradništvo (Orožen, 1965). Veliko prelomnico v kmetijski proizvodnji je pomenilo leto 1876, ko so na dvorcu Novo Celje zasadili prve nasade hmelja. Rastlina se je zelo dobro prijela zaradi prodnate sestave prsti in ugodne klime, tako da je kmalu postala glavna tržna kultura v Spodnji Savinjski dolini, ki so jo gojili na skoraj vsaki kmetiji (Orožen, 1965). Po hitrem razvoju hmeljarstva konec 19. stoletja se je kot središče slovenskega hmeljarstva začel uveljavljati Žalec, saj so se v njem razvile številne funkcije: pivovarna, sedež trgovine s hmeljem, razne ustanove in društva, povezana z pridelavo hmelja, kmečka posojilnica in hranilnica, itd. (Natek, 1965). Narodno gibanje doseže vrh z II. slovenskim taborom v Žalcu Ena izmed reform Marije Terezije je bila uvedba splošne šolske obveznosti, ki se je v Spodnji Savinjski dolini uveljavljala počasi. Pouk je sprva potekal v nemščini, a ker je večina ni znala, so v prvem razredu uvedli slovenščino. Žalec je župnijsko šolo (trivialko) dobil leta 1762, leta 1803 pa še nedeljsko obrtno šolo. V ostalih večjih krajih so šole pričele delovati do 2. polovice 19. stoletja (Orožen, 1965). Začetek 19. stoletja so zaznamovali Francozi, ki so pod vodstvom generala in od leta 1809 dalje guvernerja Ilirskih provinc Marmonta mimo Spodnje Savinjske doline v letih 1805 in 1809 napadli Štajersko (Orožen, 68 1965) ter kmetom povzročali veliko škode z jemanjem živine in hrane. Ko je oktobra 1809 Napoleon Bonaparte ustanovil Ilirske province, je postala mejno območje med Ilirskimi provincami in Avstrijo. Na Vranskem je do leta 1815, ko so Ilirske province ponovno priključili k Avstriji, delovala carinska postaja (Vrečer, 1930). Marčna revolucija leta 1848 je močno odmevala tudi po Spodnji Savinjski dolini, kjer so kmetje prenehali z opravljanjem tlake, tržani v Žalcu pa so ustanavljali narodne straže. Hkrati je povzročila prebujanje narodne zavesti med Savinjčani, ki se je v prvi polovici 60 let 19. stoletja še okrepila. Leta 1861 je bila v Celju ustanovljena čitalnica, katere člani so bili tudi številni narodnozavedni Žalčani in Vranšani. Žalec je postal močan center slovenskega narodnega gibanja, saj se je v času nasprotovanj med nemškim in slovenskim taborom (za razliko od bližnjega Celja, kjer je bilo meščanstvo nedvoumno veliko bolj nemško usmerjeno), večina premožnejših Žalčanov opredelila za Slovence. Zelo pomembno vlogo je imel v času taborskega gibanja, saj je na južnem delu Žalca 6. septembra 1868 potekal II. slovenski tabor (prvi je bil v Ljutomeru), ki se ga je udeležilo okoli 1.500 ljudi s celotnega slovenskega ozemlja (Orožen, 1965). Na njem so zahtevali Zedinjeno Slovenijo, ustanovitev slovenske univerze in domačih kmetijskih šol, rabo slovenščine v vseh uradih in šolah, itd. (Melik, 1959). Naslednjega leta sta bili v Žalcu in na Vranskem ustanovljeni čitalnici, kjer so brali bésede ter uprizarjali slovenske igre. Kasneje so v Žalcu nastala številna slovenska društva, njegovi prebivalci pa so se dolgo časa borili za ustanovitev slovenske meščanske šole, ki je bila ustanovljena šele z nastankom Kraljevine SHS. Kulturna in gospodarska društva so do začetka 1. svetovne vojne ustanavljali tudi v ostalih večjih krajih (Orožen, 1965). Med 1. svetovno vojno so se številni možje na strani centralnih sil udeležili bojev na vzhodni (predvsem v Galiciji) in soški fronti, od koder se jih veliko ni vrnilo. V Žalcu in Petrovčah je bilo nastanjeno vojaštvo celjskega pešpolka. V Žalcu je bilo tudi zbirališče, od koder so vozili vojake na fronte, in vojaška bolnišnica (Vrečer, 1930). Po letu 1917 je v Avstro-Ogrski ponovno oživelo parlamentarno življenje, kar je povzročilo, da so se slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem parlamentu povezali v Jugoslovanski klub. Ta je maja 1917 sprejel Majniško deklaracijo, v kateri so zahtevali združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov v demokratično in »samostojno državno telo« pod habsburškim žezlom (t. j. uvedbo trializma). Majniška deklaracija je sprožila množično gibanje z zborovanji in zbiranjem podpisov v podporo deklaraciji (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008), ki so se odvijala tudi v Spodnji Savinjski dolini, predvsem v Žalcu, kjer so 17. marca 1918 zahtevali izpolnitev Majniške deklaracije (Vrečer, 1930). Medvojno obdobje in 2. svetovna vojna (1918–1945) Konec novembra 1918, po podpisu kapitulacije, je Avstro-Ogrska razpadla, slovenske dežele so se najprej povezale v Državo SHS, nato pa so se s Kraljevino Srbijo združile v Kraljevino SHS. Po koncu 1. svetovne vojne je bilo gospodarsko stanje zelo slabo, saj so številna podjetja zaradi pomanjkanja delovne sile in surovin propadla, živino pa so prizadele razne bolezni (konjske garje in svinjska kuga). V 20 letih so občine izvajale številne projekte, ki so bili usmerjeni v izboljšanje infrastrukture: gradnja mostov, šol, občinskih cest, itd. Velika gospodarska kriza leta 1930 je povzročila propad številnih industrijskih obratov in zmanjševanje nasadov hmelja, saj so cene hmelja močno upadle. V 30 letih je sledila modernizacija naselij, v mnoge vasi so napeljali elektriko in vodovodno omrežje (Orožen, 1948). Prevladujoča gospodarska dejavnost je še vedno bilo kmetijstvo, pomembna je bila tudi industrija (Orožen, 1965). V Krajevnem leksikonu Dravske banovine (Zupan, 1937) tako zasledimo sadjarstvo, čebelarstvo in hmeljarstvo med prevladujočimi kmetijskimi panogami ter lesno, tekstilno in keramično industrijo med prevladujočimi industrijskimi panogami ter mizarstvo, platnarstvo, mlinarstvo in opekarstvo med obrtmi. 2. svetovna vojna se je v Kraljevini Jugoslaviji začela 6. aprila 1941, ko so Nemci, Italijani in Madžari brez vojne napovedi napadli, porazili jugoslovansko vojsko in nato okupirali jugoslovansko ozemlje (Vurcer, 1983). Savinjska dolina je bila v celoti zasedena do 11. aprila 1941 in bila dodeljena Nemcem, ki so svoje okupacijsko ozemlje razdelili v dve začasni pokrajinski upravni enoti: Spodnjo Štajersko, kateri je pripadla tudi Spodnja Savinjska dolina, in zasedena območja Koroške in Kranjske. Nemški okupator je predvideval, da bo takšna razdelitev trajala le do aneksije k sosednji pokrajini Štajerski leta 1942, a se to ni zgodilo. Prav tako je okupator takoj po prihodu zamenjal jugoslovansko državno upravo in občinsko samoupravo z vojaško okupacijsko upravo ter poleti 1941 nadomestili tudi staro teritorialno-upravno ureditev z nemškim upravnim režimom (odprava okrajev, združevanje manjših občin v večje, vzpostavitev podeželskih okrožij, zamenjava slovenskih županov z nemškimi). Tako je Spodnja Savinjska dolina postala del Celjskega podeželskega okrožja (Kregar, 2009). Nemci so nameravali po celotni Spodnji Štajerski izvesti popolno germanizacijo, zato so v šolah uvedli nemščino, prepovedali in odstranjevali slovenske napise, razpustili vsa društva, organizacije in zveze ter začeli s sistematičnim uničevanjem slovenske kulture (uničevanje knjig, društvenega in šolskega fonda itd). V Celju sta se nastanila gestapo (Ferenc, 1997), ki je imel svoje postojanke tudi v nekaterih večjih krajih v celjskem okrožju, kot sta Žalec in Polzela, in varnostna policija, ki je imela svoje izpostave poleg Polzele in Žalca tudi v Braslovčah, 69 Pondorju, Preboldu in na Vranskem. Veliko število nemških postojank je posledica izoblikovanja žarišča osvobodilnega gibanja, ki so ga hoteli s silo zatreti (Kregar, 2009). Gestapo in varnostna policija sta mnogo ljudi odpeljala v izgnanstvo v Srbijo in na Hrvaško oz. v koncentracijska taborišča (Ferenc, 1997). Odpeljali so tudi okoli 600 otrok, ki so jih posvojile nemške družine. Zanje se je uveljavila oznaka ukradeni otroci (Kregar, 2009). Že ob prihodu okupatorja je prebivalstvo začelo s prikritim odporom, saj so pred njim skrivali orožje, hrano in zdravila, ter se počasi pripravljali na oborožen upor. Pravi odpor se je začel po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo; s tem se je začel narodno osvobodilni boj (NOB), v katerem je imela Spodnja Savinjska dolina pomembno vlogo (Orožen, 1948). Središče partizanskih položajev na Spodnjem Štajerskem so bile Dobrovlje, gozdnato sleme z dobro strateško lego, od koder so okupatorju povzročali veliko škodo (Mikuž, 1979). Boji so potekali tudi po Posavskem hribovju, predvsem v okolici Čemšeniške planine in Mrzlice (Ferlež, 1972). Začetki NOB so bile napisne, propagandne in sabotažne akcije 6. oz. 7. julija 1941 na območju Braslovč, Vranskega, Prebolda in Žalca. Vzporedno je prišlo do nastajanja prvih partizanskih čet, med katerimi je bila v regiji najpomembnejša Savinjska četa, ustanovljena 24. julija 1941 (Kregar, 2009). Oktobra 1941 so se na Grmadi nad Braslovčami Pohorska, Savinjska in Revirska četa združile v Štajerski partizanski bataljon, ki je pod poveljstvom Franca Rozmana Staneta začel z izvajanjem partizanskega boja (Orožen, 1948), ki je vključeval neprestano gibanje in izmikanje okupatorju, izvajanje diverzantskih, propagandnih in sabotažnih akcij ter likvidacijo okupatorjevih sodelavcev in izdajalcev osvobodilne fronte (OF). Uspehi partizanov so povzročili, da se jim je pridružilo vedno več ljudi. Kljub številnim uspehom partizanov je bil uspešen tudi gestapo. Novembra 1941 je prišlo do množične izdaje partizanov, čemur so sledile množične aretacije aktivistov in partizanskih podpornikov v Spodnji Savinjski dolini, toda gestapu organizacije OF ni uspelo razbiti (Kregar, 2009). Med celotno okupacijo so Nemci izvajali aretacije, mučenja, streljanja talcev, preganjanja družin partizanov in zaplembe njihovega premoženja (Mikuž, 1979) ter večkrat napadli partizanska skrivališča, predvsem na Čreti (Orožen, 1948). Slika 13: Šlandrova brigada na Menini (Vir: Razmah partizanskega gibanja ..., 2012). Po prezimovanju 1941/42 manjših skupin štajerskih partizanov na različnih lokacijah so se aprila oz. maja 1942 zbrali na Tolstem vrhu in obnovili Štajerski bataljon. S tem se je začel ponovni razmah odpora, a so Nemci kmalu razbili Savinjsko in Kozjansko četo. Septembra 1942 so na Dobrovljah partizani ustanovili Pohorski, Savinjski, Moravški in Kozjanski bataljon, ki so vsak na svojem področju ponovno razmahnili odpor. Nemci so se na to odločno odzvali z nasiljem. Tako so 7. novembra 1942 močne nemške policijske in vojaške enote napadle in razbile Savinjski bataljon na Dobrovljah. Pozimi 1942/43 so partizanske enote doživele hude udarce in številne izgube, zato na Dobrovljah ni bilo večjih partizanskih enot. Osvobodilno gibanje se je v Spodnji Savinjski dolini začelo ponovno krepiti spomladi 1943 z delovanjem Kamniško-Savinjskega odreda in Kozjanskega bataljona. V začetku avgusta je bila ustanovljena še Šlandrova brigada, ki od jeseni 1943 dalje izpeljala več uspešnih ofenzivnih akcij na območju med Zasavjem in Savinjsko dolino. Poleti 1944 je nastalo osvobojeno ozemlje v Spodnji Savinjski dolini, ki je po nemški zimski protiofenzivi na Celjskem in celotnem Štajerskem ponovno prešla pod nemško oblast. Spomladi 1945 so partizanske enote uspele zasesti nekaj okupatorjevih postojank, med njimi tudi Vransko. Konec aprila in v začetku maja 1945, ko se je celotna jugovzhodna fronta premaknila proti slovenski meji, se je čez Spodnjo Savinjsko dolino umikala množica nemških vojakov iz Balkana proti Koroški, kjer naj bi se predale zahodnim zaveznikom. Na Polzeli je vrhovni poveljnik nemške vojske za Jugovzhodno Evropo, generalpolkovnik Alexander Löhr, namestil svoj štab in 9. maja 1945 podpisal kapitulacijo svoje armade (Kregar, 2009). 70 Po 2. svetovni vojni je prva leta zaznamovalo obnavljanje porušene infrastrukture, vsesplošno pomanjkanje ter uveljavljanje socialistične ureditve, zato bile spremembe v upravni razdelitvi Jugoslavije pogoste (večje upravne sprememb so bile leta 1945, 1948 in 1955; Grafenauer, 2000). Leta 1955 so se vse v veliko občino Žalec združile vse tedanje spodnjesavinjske občine, z izjemo Vranskega, ki se je k žalski občini priključilo šele 1958 (Orožen, 1974). To je omogočilo Žalcu, da je postal gospodarsko, kulturno, upravno in politično središče regije. Kmetijstvo (hmeljarstvo), rudarstvo ter tekstilna, strojna in kovinska industrija so še vedno bile najpomembnejše gospodarske panoge (Orožen, 1965). Zaradi vedno večjih političnih, socialnih in gospodarskih razlik med posameznimi republikami SFRJ so se napetosti med republikami večale, a so jih kmalu zatrli ter republikam z ustavo podelili večja pooblastila. Večjo krizo je povzročila smrt Tita, kultne osebnosti, ki je združevala vse jugoslovanske narode, leta 1980. Njegovi nasledniki niso bili dorasli zapletenim političnim razmeram v državi, poleg tega je krizo v 80 letih povečevala huda gospodarska kriza s hitro rastočo inflacijo, naraščajoči srbski nacionalizem in težnje Srbije po večji centralizaciji (Simoniti, Štih, Vodopivec, 2008). Na volitvah leta 1990 je zmagal DEMOS, ki je decembra 1990 izpeljal plebiscit za samostojno Slovenijo. Po osamosvojitvi so leta 1994, ko je bil sprejet Zakon o referendumu za ustanovitev občin, v 11 referendumskih območjih potekale volitve za ustanovitev novih občin, a so bile uspešne samo v Krajevni skupnosti Tabor, zato je takratna občina Žalec ostala enotna vse do decembra 1998, ko je nastalo šest novih občin: Tabor, Vransko, Braslovče, Polzela, Prebold in Žalec (Dobnik, 1998). Zaključek Spodnja Savinjska dolina je bila skozi vsa zgodovinska obdobja privlačna za mnoga ljudstva, ki so se tu naselila za stalno ali pa ga samo prečkala. Izjemno prometno lego so izkoriščali že Stari Rimljani, pa tudi številna barbarska ljudstva na poti proti Italiji. Obdobje srednjega veka zaznamujejo Žovneški gospodje, kasnejši knezi Celjski, ki so to območje neuspešno poskušali integrirati v Celjsko kneževino. V novem veku se je območje soočalo s turškimi vpadi, kmečkimi upori, poplavami in lakoto. V 2. polovici 19. stoletja so se pojavili zametki industrializacije, toda še vedno je bilo kmetijstvo glavna gospodarska panoga. Veliko prelomnico je povzročilo pridelovanje hmelja, kar še danes daje Spodnji Savinjski dolini svojevrsten pečat. V tem času se je kot središče Spodnje Savinjske doline uveljavil Žalec, ki je imel v času narodnega gibanja zelo pomembno vlogo. Kasneje se je uveljavil tudi kot središče slovenskega hmeljarstva. Pomemben pečat so pustili tudi dogodki med 2. svetovno vojno, saj so bila okoliška hribovja eno od središč narodnoosvobodilnega boja, okupator pa je na partizanske akcije odgovarjal s streljanjem talcev in odpeljal mnogo ljudi v nemška koncentracijska taborišča. Ti dogodki so še danes v zavesti mnogih starejših Savinjčanov, ki svoje partizanske zgodbe pripovedujejo mlajšim generacijam. 5 Med slovensko javnostjo se je uveljavil izraz grofje Celjski, ki pa ni pravilen, saj se plemiške rodbine naslavlja po njihovem najvišjem položaju. Pravilno je torej knezi Celjski, čeprav so ta naziv nosili okoli 20 let. 71 OKOLJSKI VIRI V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI Boštjan Kop in Miha Brvar Uvod Okoljski viri so vsi deli narave, ki jih človeštvo ocenjuje kot uporabne in vredne. Definiramo jih lahko kot dele narave, ki lahko človeku zagotavljajo dobrine (surovine, energija), prostor za dejavnosti in storitve, vključno z ekosistemskimi, kot so zmogljivost samoočiščenja, proizvodnja kisika, možnosti za rekreacijo, vrednotenje pejsažne lepote in možnost odlaganja odpadkov. Za razliko od naravnih virov, kjer je v ospredju vrednotenje njihovega ekonomskega pomena, okoljski viri vključujejo tudi tržno neovrednotene ekosistemske storitve, zato je njihovo vrednotenje širše, razvojno in varovalno uravnoteženo (Plut, 2011). V prispevku so obravnavani okoljski viri glede na njihovo trajnostno tipologijo, ki izhaja iz paradigme močnejše trajnosti, saj v ospredje postavlja varovalne, za preživetje človeka in drugih vrst eksistenčne funkcije. Tipologija loči naslednje ključne skupine: biotska raznovrstnost, ekosistemske storitve, prostor oz. raba prostora, obnovljivi in neobnovljivi naravni viri (Plut, 2011). Pretekla raba okoljskih virov Skozi zgodovino je človek v svojem prostoru vedno iskal različne možnosti za rabo naravnih virov. Zaradi omejenih sredstev so bili marsikateri okoljski viri uporabljeni učinkovitejše, kot pa se jih izrablja danes. Dolina reke Savinje je bila že od antičnih časov prostor z močnim antropogenim vplivom. Zaradi svoje izjemne prehodne lege je dolina predstavljala vozlišče poti, ki so se stekale med vzhodom in zahodom. Savinja je nekdaj služila kot prometni medij za transport dobrin na lokalni in regionalni ravni. Hmelj je dvignil kmetijstvo Spodnje Savinjske doline na stopnjo najnaprednejših slovenskih oz. jugoslovanskih agrarnih pokrajin, njenim prebivalcem pa je omogočal visoko življenjsko raven. Ravno zaradi pospešene modernizacije po drugi svetovni vojni so tradicionalne prakse izrabe okoljskih virov počasi zamrle (Natek, 1998a). Plavljenje lesa po Savinji Plavljenje lesa je bilo nekoč značilno za vse večje slovenske reke, ki tečejo z visokih gora v predgorje in široke ravnine. Dejstvo je, da so plavili les po Soči in Savi Bohinjki, po Krki in Ljubljanici idr. Najdlje se je plavljenje ohranilo po Savinji (Baš, 1977). Reka Savinja s pritoki je s svojo gosto hidrološko mrežo omogočala učinkovit prenos lesa iz neprehodnih območij v uravnan svet Spodnje Savinjske doline. Največ podatkov o plavljenju lesa po Savinji in njenih pritokih je iz časa med svetovnima vojnama, ko je splavarjenje doseglo svoj višek z 2.000 splavi letno. To so praviloma pričevanja ohranjenega ustnega izročila in redkejših pisanih virov (Baš, 1977). Obstoječe gradivo razkriva, da so les plavili po Savinji le od Logarske doline do Letuša, v uporabi pa so bili tudi številni dovolj vodnati pritoki Savinje. Dovoljeno je bilo plaviti les po Savinji od mosta nad Logarjem v Logarski dolini do Letuša in po Dreti od Tiroseka do izliva v Savinjo v Nazarjah. Najstarejši vir o savinjskem splavarstvu je iz Ieta 1478. Savinjsko splavarstvo se je razmahnilo v drugi četrtini 18. stoletja na Hrvaško in v Slavonijo. Ta dejavnost je bila tako donosna, da so dohodki od splavarstva omogočali kmetom kritje vseh njihovih dajatev (Baš, 1977). Po 2. svetovni vojni je bilo konec zasebne lesne trgovine v pomembnejšem obsegu, medtem ko je za načrtno gozdno gospodarstvo v državnem sektorju kaj kmalu postalo plavljenje preveč negotovo in se je zato opustilo. Na izboljšanih cestah ga je nadomestil prevoz lesa s tovornjaki (Baš, 1977). Glavno opravilo je bilo prevažanje lesa iz Zgornje Savinjske doline do različnih krajev, od Brežic, Zagreba vse do Beograda. Splavarji so na cilju splav razdrli, les pa prodali. To jim je prinašalo dodaten vir zaslužka. Vse od 18. st. dalje do 2. svetovne vojne je splavarjenje pomenilo glavno gospodarsko panogo v Zgornji Savinjski dolini (Baš, 1977). Splavarji so krenili iz Ljubnega. Celje je bila prva večja postojanka. V Celju so povezali po dva manjša splava v en večji splav. Pot so nadaljevali mimo Zidanega Mostu, kjer je bil najnevarnejši del poti zaradi rečnih brzic. Dolžina splavarske poti se je spreminjala skozi stoletja, najdlje so pluli v 2. polovici 19. st. do zahodnoromunskega mesta Calafat (Baš, 1977). 72 Tudi na območju zahodnega predela Celjske kotline so bila ob Savinji večja skladišča razrezanega lesa, ki so ga vezali v splave in jih ob ugodnih vodnih razmerah spuščali v Savinjo. Splave so povečini vezali v Letušu (Natek, 1978). Mlinarstvo ter ostali vodni obrati Ker je Savinja od nekdaj geomorfološko in pretočno zelo nihajoča reka in za izrabo vodne sile manj primerna, so že za časa celjskih grofov na njenem levem bregu, od Podvina nad Polzelo do Kasaz, izkopali umetno strugo ali mlinščico, dolgo približno 14 km. Mlinščica, imenovana Podvinsko-Žalska struga je v preteklosti poganjala celo vrsto mlinov, žag in prvih industrijskih obratov. Mlini in žage ob Strugi so se v 50 letih preteklega stoletja morali umakniti modernim virom energije ali pa so jih preuredili v male hidroelektrarne – primer HE Brode pri Vranskem (Natek, 1978). Vidni začetki opuščanja mlinov in predvsem kmečkega mlinarstva so se pojavili že v obdobju med obema vojnama. Na procese stopnjevanega opuščanja obratov na vodni pogon je ključno vplivala komercializacija savinjskega kmetijstva pod učinki hmeljarstva, ponudba cenenega banatskega žita in veliki valjčni mlini. Že v tistem času je mlinarska dejavnost preraščala iz obrtniških okvirov v industrijo (Natek, 1978). Raziskava Milana Natka iz leta 1978 priča o počasnem izumiranju mlinarske dejavnosti v Spodnji Savinjski dolini – na preučevanem območju je od skupno 306 vodnih obratov takrat obratovalo le še 18 mlinov in 8 žag (Natek, 1978). Po 2. svetovni vojni je bil pogon vodnih obratov povečini preusmerjen na električni tok. S tem pa ne propadajo samo naprave in zgradbe, ki so služile omenjenim dejavnostim, temveč je opešala ali celo povsem zamrla skrb za vzdrževanje in urejevanje rečnih korit in njihovih bregov (Natek, 1978). Karta 16: Obrati na vodni pogon v Spodnji Savinjski dolini. 73 Neobnovljivi okoljski viri Neobnovljivi okoljski (naravni) viri so tisti, ki jih po njihovi uporabi oziroma potrošnji ni mogoče nadomestiti. Obsegajo fosilna goriva, uran in tiste mineralne vire, ki so v končnih količinah prisotni v zemeljski skorji. Med neobnovljive vire okolja se uvrščajo tudi številne kovine, ki pa jih lahko ponovno uporabimo – recikliramo (Plut, 2011). Fosilni viri in kovine so bili ključni za industrijsko revolucijo. Predelava, proizvodnja in potrošnja neobnovljivih okoljskih virov povzročajo veliko količino odpadnih snovi in emisij ter degradacijo zemljišč ob izkopavanju rud, premoga itd (Plut, 2011). Slovenija je zaradi prevlade mladih kamnin država z zelo omejenimi neobnovljivimi naravnimi viri, številne rude pa so zaradi manjših količin izčrpane ali pa je njihovo izkopavanje in pridobivanje kovin ter nekovin nerentabilno. Država ima malo rudnega bogastva in dokaj skromne zaloge fosilnih energetskih virov. Pridobivanje rud je torej v zatonu, saj so ležišča izčrpana ali pa se je dejavnost iz ekonomskih razlogov opustila (Adamič in sod., 2004). Podjetje Sipro Žalec upravlja s toplovodnimi sistemi v mestu Žalec in krajih Polzela, Kasaze, Mozirje, Petrovče ter Šempeter. Za oskrbo krajev s toplotno energijo uporablja zemeljski plin in kurilno olje, skupna instalirana moč znaša 8,7 MW (Zgodovina podjetja, 2014). Po podatkih Geološkega zavoda Slovenije so na obravnavanem območju prisotna nahajališča apnenca in dolomita, večinoma triasne starosti ter nekaterih drugih kamnin (breče, keratofirji, tufski peščenjak), ki ga jih pridobivajo v kamnolomih Liboje in Velika Pirešica ter v Podgori nad Polzelo. V Zaloški Gorici pridobivajo bentonit, pucolan in tuf (Karta nahajališč mineralnih …, 2011). Prodi so v Sloveniji zelo razširjena gradbena surovina, ki se pridobivajo v nekaj deset legalnih gramoznicah. Gre za karbonatne prode in peske porečja Save in Savinje ter karbonatno-silikatni prod porečja Drave in silikatni prod porečja Mure z nad 50 % silikatnih zrn. Pridobijo jih 2,5–3 milijone t letno. Različna razporeditev nekovinskih mineralov surovin v Sloveniji je odraz geoloških in morfoloških razmer. Največ nahajališč je v Osrednjeslovenski, Dolenjski, Pomurski, Posavski in Spodnjeposavski regiji, skupno kar 65 % vseh nahajališč. Gre predvsem za nahajališča »masovnih gradbenih surovin« v karbonatnih in prodnih naplavinah (Hribernik, Rokavec, Senegačnik, 2006). Premogovništvo v Zabukovici in Libojah Začetek rudarjenja v zabukoviškem premogovnem bazenu sega v zadnja desetletja 18. stoletja. Prva jamska mera je bila dodeljena že leta 1788. Z odkopavanjem pa so pričeli 1799 na površinskih slojih na južnem delu kadunje, načrtno pridobivanje premoga pa se je začelo okrog leta 1830 v Libojah. Globlje plasti so začeli odkopavati leta 1843, ko je bil v Stari jami zgrajen prvi jašek Karolina. Izkopi so pogosto menjali svoje lastnike zaradi finančnih težav. V letu 1948 je sledila združitev premogovnikov Zabukovica in Liboje, rudnika sta bila takrat povezana s 3 km dolgo zračno žičnico, saj je bila v Zabukovici separacija premoga. Večina izkopanega premoga je bila namenjena potrebam lokalne industrije (Rudarstvo v Spodnji ..., 2014). Preglednica 19: Rudarjenje v Zabukovici in Libojah (Vir podatkov: Rudarstvo v Spodnji ..., 2014). Rudnik/premogovnik ZABUKOVICA LIBOJE Začetek rudarjenja 1799 1799 Leto odprtja jame z jaški 1843 1830 Leto zaprtja rudnika 1966 1972 rjavi premog rjavi premog Kurilna vrednost (MJ/kg) 17 14 Pepel (%) 18 26 Vlaga (%) 19 24 Skupni odstotek žvepla v premogu (%) 0,8 1,5 Gorljivost (%) 0,4 1,4 Nakopan premog (milijona ton) 3,2 1,3 Dolžina rovov (km) 25 10 Globina rudnika (m) 230 120 Število zaposlenih leta 1954 928 243 Kvaliteta premoga 74 Iz zabukoviške premogovne kadunje so do zaprtja leta 1966 pridobili okrog 3,2 milijonov t kakovostnega rjavega premoga, iz libojske kadunje, ki se je zaprla leta 1972, pa so pridobili približno 1,3 milijonov t. Pridobivanje je bilo zaradi zapletene geološke zgradbe težko in drago, zato sta bila rudnika opuščena. V zabukoviški premogovni kadunji je ostalo približno 4,4 milijonov t zalog premoga, v libojski pa 1,6 milijonov t (Rudarstvo v Spodnji ..., 2014). Prostor, biotska raznovrstnost in ekosistemske storitve Območje, ki je določeno za zavarovanje ene ali več naravnih vrednot, imenujemo zavarovano območje. Poznamo jih več vrst. Širša zavarovana območja so narodni park, regijski park in krajinski park, ožja zavarovana območja pa so naravni spomenik, naravni rezervat in strogi naravni rezervat (Okolje na dlani, 2007). Ekosistemi in njegove sestavine so naravni kapital ter vir storitev za sedanje in prihodnje generacije. Za človeštvo so koristni neposredno (hrana in surovine) in posredno (nadzor erozije, čiščenje voda z mikroorganizmi, opraševanje, shranjevanje atmosferskega ogljika itd.). Ekosistemske storitve vključujejo rekreacijske (sprehajanje, plavanje, ribolov, lov), ekološke in proizvodne storitve (energija, vodni viri, biološki viri itd.) (Plut, 2011). Na območju občin Spodnje Savinjske doline se nahaja 16 zavarovanih območij. Največje območje obsega krajinski park Ponikovski kras v občinah Žalec in Polzela (1.769 ha). Krajinski park je območje s poudarjenim kakovostnim in dolgotrajnim prepletom človeka z naravo, ki ima veliko ekološko, biotsko ali krajinsko vrednost (Okolje na dlani, 2007). Sledita mu krajinski park Mrzlica ob južni meji občine Prebold (149 ha) in območje naravnega spomenika reke Ložnice s poplavnim območjem (142 ha), prav tako v občinah Žalec in Polzela. Naravni spomenik je območje z eno ali več naravnimi vrednotami, ki imajo izjemno obliko, velikost, vsebino ali lego ali so redek primer naravne vrednote (Okolje na dlani, 2007). Na območju občin je kot zavarovan objekt razglašenih 36 naravnih oz. dendroloških spomenikov. Karta 17: Zavarovana in varovana območja ter naravne vrednote v občinah Spodnje Savinjske doline. 75 Ekološko pomembno območje je območje habitatnega tipa, dela habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote, ki pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Biotska raznovrstnost pomeni raznolikost živih organizmov in je bogastvo celotne biosfere. Po Konvenciji o biološki raznovrstnosti se odraža v raznovrstnosti samih vrst (genska), med vrstami in med raznovrstnostjo ekosistemov (Plut, 2011). Slovenija po bogati biotski raznovrstnosti izstopa med evropskimi državami. Ima več območij z ohranjenimi habitatnimi tipi, ki so posledica ekstenzivne kmetijske rabe in sonaravnega, večnamenskega in trajnostnega gospodarjenja z gozdovi (Okolje na dlani, 2007). Na proučevanem območju se nahaja 9 ekološko pomembnih območij, med katerimi je največje Posavsko hribovje - severno ostenje - Mrzlica (2.363 ha) v občinah Tabor, Prebold in Žalec. Sledita mu Dobrovlje - Čreta (2.112 ha) v občinah Braslovče in Vransko ter Savinja - Grušovlje - Petrovče (362 ha) ob Savinji. Natura 2000 je ekološko pomembno območje, ki je v Evropski uniji pomembno za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja vrst ptic ter drugih živalskih in rastlinskih vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov. Območje Nature 2000 zajema skupaj 36 % površine Slovenije (Okolje na dlani, 2007), po razširitvi pa 38 %. V občinah Spodnje Savinjske doline se nahaja 9 območij Nature 2000, med katerimi je največje Posavsko hribovje s 594 ha. Območje Savinja - Grušovlje - Petrovče obsega 267 ha, sledijo Mrzlica (55 ha), Ložnica s Trnavo (31 ha), Covška prepadna (29 ha), Ocvirkova jama (22 ha), Bistrica pri Libojah (11 ha), Reka pri Grajski vasi (3 ha) in Čemšeniška planina (0,1 ha). Po podatkih Zavoda RS za varstvo narave najdemo na obravnavanem območju naslednje habitatne tipe: ilirski bukovi gozdovi (Mrzlica; gozdni habitatni tip), polnaravna suha travišča in grmiščne faze na karbonatnih tleh (Mrzlica; negozdni habitatni tip), alpske reke in lesnata vegetacija z vrbami in nemškim strojevcem vzdolž njihovih bregov (Savinja pri Žalcu; negozdni habitatni tip) ter podzemne habitate na območju Ocvirkove jame in Covške prepadne (Cone vrst in …, 2014). Ozemlje, prostor, zemljišče je fizična entiteta in je v širšem pomenu besede dejansko neobnovljiv vir. Med neobnovljimi viri je dejansko najbolj pomemben vir prav prostor, katerega pa označuje izrazito nesmotrna suburbana raba tal (Adamič in sod., 2004). V Sloveniji med najpomembnejše naravne vire sodijo gozdovi, voda in kmetijske površine, med mineralne surovine pa predvsem nekovinske mineralne surovine. Gozdovi pokrivajo kar 61 % kopnega površja, kar Slovenijo uvršča med najbolj gozdnate države v Evropi. Kmetijske površine obsegajo 29 % površja (Okolje na dlani, 2007). V občinah Spodnje Savinjske doline gozdovi pokrivajo 52 % površja, 38 % obsegajo kmetijske površine, medtem ko je pozidanih površin 8 % (Grafični podatki RABA …, 2014). Po površini gozda na prebivalca izstopata občini Vransko in Tabor (1,38 ha/preb.), sledijo občine Prebold (0,51) ter Braslovče (0,42). Občini Žalec, ki ima tudi največ prebivalcev, pripada 0,24 ha gozda na prebivalca. Na območju občin Spodnje Savinjske doline varovalni gozdovi pokrivajo 570 ha. Varovalni gozdovi so (Varovalni gozdovi, 2011): –– gozdovi, ki varujejo zemljišča usadov, izpiranja in krušenja, –– gozdovi na strmih obronkih ali bregovih voda, –– gozdovi, ki so izpostavljeni močnemu vetru, –– gozdovi, ki v hudourniških območjih zadržujejo prenaglo odtekanje vode in zato varujejo zemljišča pred erozijo in plazovi, –– gozdni pasovi, ki varujejo gozdove in zemljišča pred vetrom, vodo, zameti in plazovi, –– gozdovi v kmetijski in primestni krajini z izjemno poudarjeno funkcijo ohranjanja biotske raznovrstnosti ter –– gozdovi na zgornji meji gozdne vegetacije. Slovenija se uvršča med evropske države z zelo omejenimi naravnimi pogoji (reliefna energija in geomorfološka razbitost zemljišč, kraški svet, vlažna območja itd.) za intenzivne oblike pridelave hrane. Okoli ⅔ kmetijskih zemljišč se uvršča med zemljišča s slabšimi naravnimi razmerami za obdelovanje (Adamič in sod., 2004). Po površini njivskih površin na prebivalca prednjači občina Braslovče (0,2 ha), sledi ji občina Tabor z 0,15 ha. Občini Vransko in Žalec imata 0,08 ha njiv na prebivalca, kar je za spoznanje več kot občina Polzela (0,07 ha). Najmanj njivskih površin je v občini Prebold (0,05 ha). Z vidika prehranske varnosti Slovenije bi potrebovali vsaj 1.250 m2 (0,125 ha) njivskih površin z vrtovi na prebivalca, namesto 900 m2 (0,09 ha) na prebivalca v letu 2010 (Plut, 2012). Temu kriteriju zadoščajo le njivske površine v občinah Braslovče in Tabor. Podrobneje je raba kmetijskih zemljišč predstavljena v prispevku o kmetijstvu v Spodnji Savinjski dolini. 76 Obnovljivi okoljski viri Obnovljive vire energije se z energijskimi pretvorbami spreminja v druge oblike energije – toploto, svetlobo, električno energijo, mehansko delo. V različnih območjih sveta so regionalne mavrice različnih virov obnovljive energije. Med slabostmi se izpostavlja časovna spremenljivost moči virov energije. Razen v obliki biomase in toplote oceanov, je ni mogoče shraniti z naravnimi sistemi, ki bi omogočali rabo energije v času potreb (Plut, 2011). Karta 18: Površina gozdnih in njivskih površin na prebivalca v občinah Spodnje Savinjske. 77 Sončna energija Večino energije, ki jo danes uporabljamo, je posredno ena od oblik Sončeve energije. Fosilna goriva, les in druga biomasa so posledica pretvorbe Sončeve energije v drugo, energijsko bolj zgoščeno obliko, ob pomoči organizmov. Sonce je torej vir obnovljive energije v neposredni (Sončevo sevanje) in posredni obliki (biomasa, veter, hidrološki krog), ki človeštvu omogoča proizvodnjo in rabo toplotne, mehanske, kemijske in električne energije (Plut, 2012). Geografska lega Slovenije je na splošno ugodna za neposredno rabo sončne energije. Razlike v Sončnem obsevanju so v Sloveniji zaradi velike reliefne razgibanosti večje med različnimi reliefnimi legami kot med podnebnimi območji (Adamič in sod., 2004, str. 55). Na območju Spodnje Savinjske doline po zadnjih podatkih Agencije za prestrukturiranje energetike za leto 2014 obratuje 91 sončnih elektrarn z neto močjo med 4 in 700 kW, od tega jih je 31 v lasti fizičnih oseb. Večina se jih nahaja v dolinskem dnu proučevanega območja, ki tudi prejme največ Sončeve energije (nad 4.000 MJ/ m2 na leto). Najmočnejša sončna elektrarna je MFE SIP Šempeter (700 kW), sledita ji MFE NSY v Preboldu (607 kW) in MFE Mirosan v Petrovčah (236 kW) (Engis, 2014). Vodni viri Vodo kot naravni vir izkoriščamo v različne namene: za oskrbo s pitno vodo, za proizvodnjo električne energije, tehnološko vodo in drugo. Več kakor 95 % prebivalstva se oskrbuje s pitno vodo iz podzemnih voda (Okolje na dlani, 2007). Območje s pitno vodo oskrbuje Javno komunalno podjetje Žalec. Oskrbujejo približno 36.000 prebivalcev občin Žalec, Polzela, Prebold, Braslovče, Tabor in Vransko. Dolžina vodovodnega omrežja znaša približno 410 km. Zgrajenih je 37 objektov za zajem vode, 50 vodohranov za akumulacijo vode, 37 črpališč oziroma prečrpališč in 15 objektov za pripravo vode. Vodni viri za oskrbo s pitno vodo so gravitacijski, podtalnica in vrtine (Oskrba s pitno ..., 2014). Na Savinji obratujejo številne male hidroelektrarne, od tega tri na območju Spodnje Savinjske doline (MHE Žaga Polzela, neto moč 25 kW; MHE Košec, 26 kW in MHE Pikl, 45 kW) (Engis, 2014). Na območju Spodnje Savinjske doline delujeta dva velika namakalna sistema, in sicer v občini Braslovče – veliki namakalni sistem Letuš (230 ha) in veliki namakalni sistem Šmatevž (166 ha). V strategiji za izvajanje resolucije o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 je namakanje opredeljeno kot samostojna strategija. Cilj je vzpostavitev do 5.000 ha novih namakalnih sistemov ali tehnološke posodobitve obstoječih. Savinjska dolina je bila prepoznana kot prioritetno namakalno območje (Primožič, 2013). Biomasa Biomasa je skupaj z velikimi hidroelektrarnami najpomembnejši obnovljiv energijski vir v Sloveniji. Med posameznimi energijskimi viri biomase je v Sloveniji z več kot 99 % v ospredju trdna biomasa, predvsem les z lesnimi ostanki (Adamič in sod., 2004). Ostale oblike biomase so še tekoča goriva (bioetanol, biometanol, biodizel) in plini iz biomase (lesni bioplin, bioplin, odlagališčni plini) (Plut, 2011). Območje obravnavanih občin spada v gozdnogospodarsko območje Celje (GGO). Letni možni posek lesa v letu 2012 v GGO Celje je znašal 417.422 m3, količina dejansko posekanega lesa pa je znašala 253.369 m3, oz. 61 %, kar je pod slovenskim povprečjem (68 %) (Poročilo Zavoda za …, 2013). Posek še naprej zaostaja za možnim posekom po gozdnogospodarskih načrtih. Občina Vransko je leta 2005 postala prva občina s centrom na daljinsko ogrevanje z lesno biomaso. Toplotno omrežje v skupni dolžini trase 3.750 m omogoča priključitev 125 porabnikov, ki imajo vgrajene kompaktne toplotne postaje. Poleg individualnih hiš in stanovanjskih blokov so na sistem priključeni vsi večji porabniki, kot so šola, vrtec, zdravstveni dom in podobno. Letna poraba lesne biomase znaša 9.000 nasutih m3, lesne sekance pa dobavljajo iz bližnje okolice (Na Vranskem odslej …, 2005). Bioplin je zmes plinov, ki nastane pri anaerobnem vrenju v napravi, ki jo imenujemo digestor oz. fermentor. Razkroj biomase in živalskih odpadkov poteka s pomočjo razkrojnih organizmov, kot so bakterije in plesni. Bioplin lahko pridobimo iz organske biomase (koruza, travniške trave, detelja, krmna pesa, listi sladkorne pese, sončnice, ogrščico) in iz hlevskega gnoja in gnojevke (Možnosti rabe bioplina …, 2014). Kmetija Flere v Letušu v občini Braslovče je prva kmetija v Sloveniji, kjer iz bioplina oziroma gnojevke proizvajajo električno energijo in jo prek distribucijskega omrežja prodajajo v javno omrežje. Mala bioplinska elektrarna Flere deluje od leta 2009 z neto močjo 120 kW (Petrov, 2004; Engis, 2014). Vetrna in geotermalna energija Raba vetrne energije je varna in okoljsko manj obremenjujoča, saj ne proizvaja toplogrednih plinov. Moč vetra je posredni vir Sončeve energije in posledica kinetične energije gibanja zraka. Z vidika uporabnosti sta najpomembnejša podatka pogostost in hitrost vetra (Plut, 2011). 78 Slovenija ima omejen potencial za izrabo vetrne energije. Ekonomsko zanimiva so območja s povprečno hitrostjo vetra nad 4 m/s. Po podatkih Agencije RS za okolje glede povprečne letne hitrosti vetra 50 m nad tlemi med letoma 1994 in 2001 ima večina območja Spodnje Savinjske doline povprečno hitrost med 1 in 2 m/s. Zahodni in južni predeli območja sicer spadajo v razred s povprečno hitrostjo med 4 in 5 m/s, vendar gre za reliefno razgibano in z gozdom poraslo območje, nekateri deli pa spadajo tudi v območje Nature 2000. V strokovni podlagi za Nacionalni energetski program (obdobje 2010–2030) območja občin Spodnje Savinjske doline niso bila zaznana kot primerna za izgradnjo vetrnih elektrarn (Nacionalni energetski program, 2011). Geotermalna energija je energija notranjih zemeljskih plasti, ki narašča proti jedru Zemlje. Geotermalno vodo in paro lahko uporabimo za neposredno ogrevanje ali proizvodnjo električne energije. Geotermalne vode do 80 °C lahko uporabimo neposredno s črpanjem iz globokih vodonosnikov (Plut, 2011). Teoretični potencial geotermalne energije je močno odvisen od lokalnih razmer. Najperspektivnejša območja v Sloveniji za izrabo geotermalne energije so severovzhodna Slovenija ter Celjska, Brežiško-Krška in Ljubljanska kotlina. Uporaba termalne vode v prave energetske namene je precej draga, ker se visokotemperaturna voda nahaja v globokih predterciarnih dolomitih in apnencih (globine čez 4.000 m) s temperaturo vode čez 170 °C (Adamič in sod., 2004). Decembra 2013 so na območju tovarne Garant v Polzeli z dvema vrtinama 70 metrov globoko odkrili geotermalno vodo temperature 21 °C in s pretokom 30 m³/h. Občina Polzela se sicer pripravlja na gradnjo kotlovnice na lesno biomaso za daljinsko ogrevanje javnih stavb. Pozneje bi lahko v kotlovnico napeljali tudi geotermalno vodo, kar bi občutno zmanjšali stroške ogrevanja (Piano, 2014). Karta 19: Približne lokacije proizvajalcev obnovljivih virov energije in količina letnega Sončnega obsevanja v občinah Spodnje Savinjske doline 79 Zaključek Zaradi izjemne geografske raznovrstnosti in s tem povezane pokrajinske mozaičnosti ter geološke mladosti ozemlja razpolaga Slovenija z omejenimi, skromnimi zalogami neobnovljivih virov (zlasti fosilnih goriv) in raznovrstnimi obnovljivimi viri (Adamič in sod., 2004). Za Slovenijo je določeno, da mora do leta 2020 doseči najmanj 25 % delež obnovljivih virov energije v končni bruto uporabi energije. Leta 2012 je ta znašal 20,2 %, predvsem na račun hidroenergije (Česen, 2014). Prednostni okoljski kapital Slovenije, ki omogočajo primerno stopnjo samooskrbe, so raznovrstni in bogati vodni viri, regionalne mavrice obnovljivih virov ter obstoječe in potencialne kmetijske površine. Večina ocen potencialov obnovljivih virov energije poudarja, da ima Slovenija na tem področju velik teoretični potencial, med katerimi sta ključna domača vira, Sončeva in geotermalna energija (Plut, 2011). Na osnovi analiz ocenjujeva, da sta na območju občin Spodnje Savinjske doline ključna obnovljiva vira za trajnostni razvoj regije Sončeva energija in energija lesne biomase. Na območju občin Spodnje Savinjske doline je najbolje izkoriščen potencial Sončeve energije, kjer po zadnjih podatkih deluje 91 sončnih elektrarn z neto močjo med 4 in 700 kW. Po številu sončnih elektrarn izstopajo občine Žalec, Polzela in Braslovče, natančneje nižinska območja, ki tudi prejmejo največ sončne energije. Če se bo trend nadaljeval, lahko pričakujemo dodaten porast števila elektrarn. Sonce je torej neizčrpen vir obnovljive energije in je ekološko čista oblika energije, saj ne onesnažuje okolja, poleg tega pa jo imamo v neomejenih količinah. Sončeva energija nam primarno daje svetlobo in toploto, lahko jo uporabimo za ogrevanje sanitarne vode, ogrevanje prostorov ali pa jo spremenimo v električno energijo. Dobro je izkoriščen tudi potencial rabe biomase oz. lesa, kjer še obstaja nekaj odstotna rezerva v možnem poseku. Biomasa je skupaj z velikimi hidroelektrarnami najpomembnejši obnovljivi energijski vir v Sloveniji. Na obravnavanem območju izstopata občini Tabor in Vransko s 1,38 ha gozdnih površin na prebivalca. Prednost uporabe biomase je v tem, da gre za obnovljiv vir energije, ki ni količinsko omejen. Poleg tega se pri izgorevanju v ozračje ne vnašajo dodatne količine CO2, saj je ta del življenjskega cikla rastlin, izpusti SO2 so zelo nizki (Geotermalna, 2014). Visok je tudi potencial geotermalne energije na območju Celjske kotline, ki pa zaradi tehnično zapletenega izkoriščanja še nima prednostne prioritete. Potencial vetrne energije je skromen, saj ekonomsko zanimiva območja s hitrostjo vetra na 4 m/s ležijo na reliefno razgibanem in z gozdom poraslim območjem, nekateri deli pa spadajo tudi v območje Nature 2000. Potencial vodotokov za proizvodnjo dodatne hidroenergije ne kaže večjega potenciala. 80 ZNAČILNOSTI PROMETA V OBČINAH SPODNJE SAVINJSKE DOLINE Simon Koblar in Barbara Rozman V prispevku so obravnavane občine Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec. Večji del teh občin leži na območju Spodnje Savinjske doline, preostali del pa se razprostira na obrobnih gričevjih in hribovjih. Ta dvojnost se kaže tudi na zasnovi cestnega omrežja, ki je gostejše v dolinskem delu, kjer poteka tudi s prometom zelo obremenjena avtocesta. Območje je z ostalimi regijami preko železniških in avtobusnih povezav razmeroma slabo povezano. Promet skozi čas V obdobju antike je rimski cestni sistem odigral pomembno vlogo tudi na preučevanem območju. Na prisotnost Rimljanov na tem območju nakazujejo ostanki rimske ceste Aquilea–Emona–Celeia–Poetovio, najdeni v Šempetru, vzhodno od rimske nekropole. O uporabi rimskih cest v kasnejših obdobjih srednjega veka lahko sklepamo na osnovi lege srednjeveških naselij, ki ležijo ob ugotovljeni antični trasi. Takšna naselja so na primer Šempeter, Žalec in Drešinja vas (Kosi, 1998). V srednjem veku se je zaradi splošnega upada voznega prometa, prevladovanja hoje, tovorništva in ježe na območju Spodnje Savinjske doline obnovilo nekaj prastarih tovornih stez, nastale so tudi nove. V drugi polovici 14. stoletja so bile na območju Spodnje Savinjske doline tri mitnice, ki so bile v rokah Celjskih knezov. Mitninska knjiga iz Vranskega za leto 1584/1585 kaže, da je bilo tovorništvo pretežno v rokah kmetov, ki so tovorili blago (sol, žito, vino) v juniju ter med novembrom in januarjem (Kosi, 1998). Izgradnja železnice Čez območje Spodnje Savinjske doline sta bili načrtovani dve varianti trase Južne železnice od Celja do Ljubljane, in sicer skozi Tuhinjsko dolino proti Kamniku ali pa čez Vransko s predorom pod Trojanami in naprej v Ljubljano. Kljub prednostim trase čez Spodnjo Savinjsko dolino, kjer so bili gosto naseljeni kraji z bogatim zaledjem gozdov, ter pomembnimi bazami za industrijo, so se odločili za izgradnjo tretje variante trase, ki se je izognila območju Spodnje Savinjske doline (Bogić, 1998; Brilej, Kaplja, 1999). Pri tretji varianti trase je odsek med Zidanim Mostom in Litijo predstavljal velik tehnični izziv, ker pa je ta trasa omogočila poceni prevoz trboveljskega premoga do industrijskih obratov, so se odločili za to varianto (Bogić, 1998). V 70 letih 19. stoletja je bila predlagana nova železniška trasa skozi Velenje, ki bi za 58 km skrajšala pot iz Dravograda do Celja. Z izgradnjo Savinjske železnice naj bi zagotovili nemoteno dobavo premoga iz premogovnikov lignita med Celjem in Velenjem, rentabilno izkoriščanje gozdov, poživila pa bi tudi železarsko in usnjarsko industrijo (Mohorič, 1968). Po predlogu vranskega predstavništva naj bi traso Savinjske železnice od Kasaz do bližine Letuša preložili na desni breg Savinje. Tako bi proga pri Kasazah spremenila smer in bi potekala prek Griž in Dolenje vasi, Prebolda in Braslovč do postaje Letuš, kjer bi se vrnila na levi breg Savinje (Savinjska železnica, 2008). Poleg različnih tras so bili predlogi tudi glede širine tirov, na koncu so se odločili za gradnjo normalnotirne železnice. Z gradnjo so po večletnih zapletih začeli leta 1889 in jo zaključili do leta 1891 (Mohorič, 1968). Delovanje železnice v prvih letih je bilo rentabilno in je prinašalo dobičke (Jenko, 1964). Promet danes Skozi vse obravnavane občine poteka 5. vseevropski prometni koridor. Leta 2005 se je z odprtjem predora Trojane povečala povezanost območja z osrednjo Slovenijo, saj je bil tako zgrajen še zadnji manjkajoč odsek avtoceste (Lokalna razvojna strategija …, 2008). Proti Velenju vodi glavna cesta prvega reda, proti Zgornji Savinjski dolini pa vodi regionalna cesta prvega reda. Nekdanja glavna prometnica iz smeri Trojan in Tuhinjske doline poteka mimo Vranskega proti Šempetru v Savinjski dolini ter naprej proti Žalcu in Celju. Kategorizirana je kot regionalna cesta drugega reda. Cesta te kategorije vodi tudi mimo Prebolda proti Trbovljam (Gospodarska javna infrastruktura, 2012). Prometne obremenitve Na območju občin Spodnje Savinjske doline in na nekaterih cestnih odsekih v neposredni bližini Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo opravlja avtomatsko štetje prometa na 19 lokacijah. Podatki so prikazani na grafikonu 18 in na karti 20. Številka pred imenom števnega mesta na grafikonu pomeni kodo števnega mesta na karti. Za lažjo primerjavo smo vzeli meritve v enakem časovnem razponu, in sicer za leta 2001, 2007 in 2013. Na števnih mestih se meri povprečni letni dnevni promet (v nadaljevanju PLDP), ki pomeni število 81 motornih vozil, ki v 24 urah peljejo mimo števnega mesta na povprečni dan v letu (Promet, 2015). Prometno najbolj obremenjeno števno mesto se nahaja na odseku avtoceste Šentrupert–Vransko in je leta 2013 znašal 35.571 vozil, od tega tovorna vozila predstavljajo 26 %. Najbolj obremenjen cestni odsek v Sloveniji je na avtocesti A1 med Zadobrovo in industrijsko cono Moste, tam je PLDP leta 2013 znašal 77.200 vozil. Prometno najbolj obremenjena regionalna cesta povezuje Medlog s Petrovčami, tam PLDP znaša 14.483 vozil (Prometne obremenitve 2001, 2007, 2013; 2014). Karta 20: Prometne značilnosti občin Spodnje Savinjske doline. Velika večina prometa poteka po avtocesti, ki se je dograjevala postopoma, odsek od Trojan do Arje vasi je bil zgrajen v letu 1997, s čimer je tranzitni promet obšel naselja ob sedanji regionalni cesti skozi Savinjsko dolino (A1 Šentilj – Srmin, 2015). Na avtocesti je promet v zadnjem desetletju močno naraščal, medtem ko je na ostalih cestah porast prometa zelo majhen ali pa ga ni. Pri Vranskem se je na avtocesti med letoma 2001 in 2007 število vozil povečalo za skoraj 10.000 (Prometne obremenitve 2001, 2007, 2013; 2014). Razlog je v odprtju Trojanskega predora, s čimer je bil odprt še zadnji odsek avtoceste med mejnim prehodom Šentilj in Ljubljano (A1 Šentilj – Srmin, 2015). Opazen porast med letoma 2007 in 2013 lahko delno pripišemo uvedbi cestninjenja z vinjetami, ki so bile uvedene 1. 7. 2008 (Kronologija razvoja cestninskega …, 2015), največji porast prometa je namreč pri osebnih avtomobilih (Prometne obremenitve 2007 2013; 2014). S tem so se dnevnim vozačem stroški prevoza močno znižali, kar je imelo za posledico povečan promet. Iz obravnavanih občin je skupno število delovnih migrantov v mestno občino Ljubljana povečalo s 531 v letu 2001 na 1.460 v letu 2013, s tem da je bil porast zelo enakomeren. Največji porast med tema letoma je bil v občinah Tabor in Polzela, kjer je tudi največ nanovo zgrajenih sosesk. Številke iz teh občin kažejo le na splošen trend in so glede na celoten obseg prometa razmeroma nizke, vendar je iz sosednjih večjih občin teh migrantov še toliko več (Celje, Velenje itd.) (Delovno aktivno prebivalstvo …, 2015). Za zmanjševanje prometa in osebnih stroškov za mobilnost je pomembno, da se več ljudi vsaj na delu poti vozi v enem avtomobilu, ang. car-pooling. Podatki kažejo, da je 82 povprečna zasedenost avtomobilov pri prevozu na delo le 1,3 potnika na avtomobil, za deljenje avtomobilov torej obstaja velik potencial. Za ta namen so primerna urejena parkirišča ob avtocestnih priključkih (Gabrovec, Bole, 2009). Eno izmed urejenih parkirišč je ob izvozu Šentrupert v smeri proti Braslovčam. Žal parkirišča niso na voljo ob vseh avtocestnih izvozih, tam so se vzpostavila »divja« parkirišča. K car-poolingu pomembno prispeva platforma Prevozi.org, ki omogoča enostavno ponujanje in iskanje prevoza (Prevoz, 2015). Grafikon 18: Povprečni letni dnevni promet na izbranih števnih mestih v letih 2001, 2007 in 2013 (Vir podatkov: Prometne obremenitve 2001, 2007, 2013; 2014). 40.000 35.000 30.000 25.000 20.000 2001 15.000 2007 2013 10.000 2 Lo 1 čic Pod ap m e ri Vr ja an sk em 3 A 4 Re rnač čic e ao b Pa 5 Vr ki an sk o 6 Ta bo r 7 Le tu 8 š M e d 9 La log tk 10 ov av Br eg as pr iP ol ze li 11 Ža le 12 c Le tu 13 š 2 Or 14 la v Ž as 15 ale Ve c T U lik aP Š ire 16 šic Še a 17 mp e Dr te r eš 18 inja va Ja s so vn ik 19 AC Vr an sk o AC 5.000 Prometna statistika V preučevanih občinah je bilo konec leta 2013 skupno 29.037 vozil, od tega 21.399 osebnih vozil, kar znaša 525 osebnih avtomobilov na 1.000 prebivalcev, kar je nekoliko nad slovenskim povprečjem (517 osebnih avtomobilov/1.000 preb.) (Cestna vozila konec …, 2015, Prebivalstvo po velikih …, 2014). Občine Spodnje Savinjske doline imajo skupno 115,1 km državnih cest, od tega je 29,2 km avtocest, 6,5 km glavnih cest, ostalo so regionalne ceste. Občinskih cest je 665,1 km, vseh javnih cest skupaj pa 780,3 km. Gostota cestnega omrežja znaša 2,3 km/km2 in kaže na večjo razpoložljivost oziroma razvejanost cestne infrastrukture, kot znaša slovensko povprečje (1,9 km/km2). Dolžina cest na prebivalca v Spodnji Savinjski dolini znaša 18,5 m/prebivalca in je malo nižja od slovenskega povprečja (19,0 m/prebivalca). Z vidika delovanja občin je pomembnejši podatek dolžine občinskih cest na prebivalca, saj so za njihovo vzdrževanje pristojne občine. Dolžina občinskih cest (Lokalne ceste in Javne poti) na prebivalca v občinah Spodnje Savinjske doline znaša 15,8 km/prebivalca, kar je le malo več od slovenskega povprečja (15,7 km/prebivalca) (Dolžine cest po ..., 2014, Prebivalstvo po velikih …, 2014). Preglednica 20: Statistični podatki o cestnem omrežju v občinah Spodnje Savinjske doline leta 2011 (Vir podatkov: Dolžine cest po ..., 2014). 2011 Dolžina cest v preučevanih občinah (km) Dolžina cest na prebivalca (m) Gostota cestnega omrežja (km/km2) Javne ceste 780,3 18,5 2,3 Državne ceste 115,1 2,7 0,3 Občinske ceste 665,1 15,8 1,9 Skozi občine Žalec, Braslovče in Polzela je po Spodnji Savinjski dolini speljana tudi regionalna enotirna železniška proga v smeri proti Velenju. Na območju občin njena dolžina znaša 33,5 km in vključuje štiri vmesne postaje (Petrovče, Žalec, Šempeter v Savinjski dolini in Polzela) (Lokalna razvojna strategija …, 2008). 83 Promet v občinskih središčih Skozi občinska središča ni večjih prometnic ali pa so speljane mimo središč, kar je dobro izhodišče za hojo in kolesarjenje. Najbolj prometna cesta vodi skozi Šempeter v Savinjski dolini, tu se dnevno pelje okrog 14.000 vozil (Prometne obremenitve 2001, 2007, 2013; 2014). Zaradi majhnosti središč je večji del naselij dostopen peš, s kolesom pa so dostopna tudi sosednja naselja. V centru Žalca so v letu 2014 uredili pločnik in kolesarsko stezo in to dopolnili še z elementi umirjanja prometa, kar je lahko zgled tudi ostalim naseljem. V Žalcu imajo na nekaterih parkiriščih uvedeno časovno omejeno parkiranje, sčasoma pa načrtujejo še uvedbo plačljivega parkiranja (Strategija razvoja občine …, 2014). Javni potniški promet Na območju občin Spodnje Savinjske doline je organiziran javni potniški promet z avtobusi in potniškim vlakom. Na območju Spodnje Savinjske doline zaradi majhnosti občinskih središč nikjer ni organiziranega mestnega javnega potniškega prometa. Najpogostejši so avtobusi na liniji Vransko–Celje, kjer ob delavnikih pelje 15 avtobusov, na relaciji Prebold–Celje ob delavnikih pelje 19 avtobusov (VOZNI REDI: Vozni …, 2015). Zgostitev prometa je na relaciji Šempeter–Celje, saj se na tem delu združijo linije iz različnih smeri. Najslabše sta z javnim prometom povezani občini Braslovče in Polzela. Na relaciji Celje–Ljubljana je med delovniki dnevno le 10 povratnih povezav z avtobusom. Ob sobotah so tri povratne povezave, medtem ko je v nedeljo vzpostavljenih 6 povezav (Avtobusna postaja Ljubljana, 2015). Spodnja Savinjska dolina ima v primerjavi z Gorenjsko slabše avtobusne povezave z Ljubljano. V smeri Ljubljana–Jesenice je v smeri Ljubljane 16 povezav, v obratni smeri pa jih je 15. Na relaciji Tržič–Ljubljana je ob delavnikih 19 povezav (Avtobusna postaja Ljubljana, 2015). Zaradi zanemarjanja javnega potniškega prometa in povečevanja stopnje motoriziranosti, se je delež uporabnikov javnega potniškega prometa v zadnjih desetletjih močno zmanjševal. Na preučevanem območju se je med letoma 1991 in 2002 delež uporabnikov javnega potniškega prometa med delavci zmanjšal za približno 30 odstotnih točk. Po drugi strani se je sicer delež učencev in študentov na preučevanem območju nekoliko povečal, vendar je to povečanje nastalo predvsem na račun zmanjšanja hoje (Gabrovec, Bole, 2009). Podatkov za kasnejše obdobje nimamo, verjetno pa se je od uvedbe novega sistema subvencioniranih vozovnic za dijake in študente leta 2012 (Portal subvencij potniškega …, 2015) delež voženj z JPP povečal. Prometne strategije občin V Lokalni razvojni strategiji 2007–2013 Spodnje Savinjske doline je bil eden izmed ključnih razvojnih projektov, ki se navezuje na prometno ureditev, projekt Mreže lokalnih cest Spodnje Savinjske doline v skupni vrednosti 8 milijonov €, financiran s strani EU – sklad za regionalni razvoj, in sredstev občin Spodnje Savinjske doline. V projekt s kolesom po Spodnji Savinjski dolini je bilo s strani občin vloženo skupaj 50.000 € finančnih sredstev, pri tem niso bila upoštevana tudi vlaganja v cestno infrastrukturo. V okviru projekta je bila vzpostavljena mreža 18+1 kolesarskih povezav po Spodnji Savinjski dolini, vzpostavljen sistem skupne promocije, trženja, organizacije prireditev. Kolesarske poti večinoma potekajo po obstoječih lokalnih cestah in javnih poteh (Lokalna razvojna strategija …, 2008). Pri projektu »Savinjska dolina – dolina z infrastrukturo, ki omogoča razvoj«, gre za infrastrukturno opremljenost območja z izgradnjo cestne in druge prometne ter komunalne infrastrukture, razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije. Nanaša se na ukrepe razvoja cestnega omrežja in ureditve mirujočega prometa ter s tem na realizacijo projekta »Mreža lokalnih cest Spodnje Savinjske doline«. Pri tem gre za ureditev lokalnih cest/poti za potrebe kolesarjenja in drugih oblik aktivnega preživljanja prostega časa (»kolesarske povezave«, druge tematske poti) ter ureditev mirujočega prometa v mestnem, trških in vaških jedrih ter na turističnih območjih ter ureditev avtobusnih postajališč (Lokalna razvojna strategija …, 2008). V dokumentu Območnega razvojnega programa Spodnje Savinjske doline 2014–2020 je v sklopu projektov med drugim vključeno tudi podpodročje o prometni povezanosti regije, kjer se občine osredotočajo predvsem na ureditev cest v Spodnji Savinjski dolini. Skupna vrednost projekta gradenj, rekonstrukcij in same ureditve cest je ocenjena na 30.651.000 € (Območni razvojni program, 2013). 84 Karta 21: Kolesarske povezave. 3. razvojna os Od Arje vasi proti Velenju trenutno vodi 14-kilometrski odsek glavne ceste prvega reda. Druga navezava iz Spodnje Savinjske doline vodi po regionalni cesti mimo Šmartnega ob Paki (Gospodarska javna infrastruktura, 2012). Trenutna cesta ne zadošča prometnemu povpraševanju. Na števnem mestu Velika Pirešica je leta 2013 PLDP znašal 13.173 vozil, od tega je bilo 14 % tovornih vozil (Prometne obremenitve 2001, 2007, 2013; 2014). Čutiti je velik pritisk javnosti in podjetij, ki zahtevajo izgradnjo hitre ceste. K tem veliko prispeva tudi visoko število prometnih nesreč (Strgar, 2002). Največ nesreč se sicer zgodi na nekaterih izpostavljenih križiščih. Že sama ureditev teh črnih točk bi pripomogla k povečani prometni varnosti (Planinšek, 2008). Rešitev prometnih težav na tem odseku je del večjega načrta izgradnje 3. razvojne osi, ki bi potekala od avstrijske Koroške mimo Slovenj Gradca proti Velenju in se bi pri Celju navezala na avtocesto A1. Naprej bi se nadaljevala proti Novemu mestu. Eden izmed ciljev izgradnje nove povezave je razbremenitev sedanjih prometnic, ki ne ustrezajo pogojem za sodoben in varen promet. Pobuda za izgradnjo 3. razvojne osi je bila podana v odloku o Strategiji prostorskega razvoja Slovenije (Uradni list RS, št. 76/04) (Informacija o postopku …, 2015). Državni prostorski načrt obravnava celotno traso od avtoceste A1 do Dravograda. Tu bo predstavljen samo odsek od avtoceste do Velenja, saj se ta del deloma nahaja na območju preučevanih občin. Ta del je v državnem prostorskem načrtu obravnavan kot pododsek F. Shematičen prikaz poteka variant je viden na karti 22. Za predlagane trase je bila izdelana presoja vplivov na okolje iz leta 2007, pri izdelavi pa je sodelovalo več podjetij (Zupančič, 2007, Informacija o postopku …, 2015). Opravljena je bila tudi študija variant s predlogom najustreznejše variantne rešitve za gradnjo državne ceste med avtocesto A1 Šentilj—Koper in mejo z Republiko Avstrijo, ki jo je izdelalo podjetje URBIS, d. o. o. (Jeriha, Radišek, 2008). 85 Karta 22: Shematičen prikaz variant tras 3. razvojne osi. Zaradi nestrinjanja s študijo analize presoje vplivov na okolje so v Braslovčah organizirali civilno iniciativo, v okviru katere so marca 2008 izdali publikacijo z naslovom '3. razvojna os – analiza vrednotenje tras', v kateri so zapisana mnenja različnih strokovnjakov. Avtorji menijo, da je varianta F2, ki poteka mimo Braslovč, dobila previsoko število točk primernosti. Po njihovem mnenju je varianta F6 veliko primernejša, vendar je študija variant dala boljšo oceno varianti F2. Med argumenti proti varianti F2 je velika poraba najkakovostnejših kmetijskih zemljišč in zahtevnost gradnje dveh predorov v neugodnih kamninah, ki ni bila upoštevana pri vrednotenju časa gradnje. V sintezi varstvenega vidika so enačili vse variante trase F, kljub temu, da so glede na rabo zemljišč, geološke razmere, poselitev in relief trase zelo različne. V ekonomskem vrednotenju 'Promet na obstoječih daljinskih cestah' je bila kombinacija variant K15 oz. F2 vrednotena kot sprejemljiva, čeprav ne bi zadoščala prometnim tokovom in bi bilo potrebno zgraditi še eno hitro cesto po trasi F6. V dokumentu je izpostavljenih še kar nekaj nepravilnosti (Jeriha, Radišek, 2008). Varianto F6 podpirajo tudi v občini Žalec, saj bi izboljšala dostopnost do industrijske cone Arnovski gozd (Strategija razvoja občine …, 2014). To je tudi edina trasa, ki bi območju Spodnje Savinjske doline prinesla gospodarsko prednost. Zaključek Obravnavano območje ima pomembno prometno lego, saj čez njega poteka 5. evropski prometni koridor. V ta namen je bila zgrajena tudi avtocesta A1, po kateri se odvija tranzitni promet. Ta povezava pa pomeni tudi boljšo dostopnost območja do večjih središč (Ljubljana, Celje, Maribor …), kar je območje naredilo privlačnejše za priseljevanje iz teh regij, vendar po drugi strani to pomeni večje prometne obremenitve, več izpustov toplogrednih plinov in večjo odvisnost od fosilnih goriv. Če je območje po eni strani odlično povezano preko avtoceste, pa je povezanost z železniškim prometom in avtobusi toliko slabša. Znotraj območja manjka kolesarskih poti in kolesarskih stez. Označene so sicer kolesarske poti, vendar po večini potekajo po obstoječih cestah. V prihodnosti bi občine morale izgraditi lokalno kolesarsko omrežje, ki bi omogočilo varen dostop do občinskih središč. Proti Ljubljani bi bilo potrebno povečati frekventnost avtobusov, tako da bi ti postali privlačni za večje število dnevnih migrantov. 86 LOKALNA OSKRBA S HRANO V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI Maja Gostenčnik in Sara Štempelj Uvod Lokalna in regionalna samooskrba s hrano je pomembna, prehranska varnost ter lastna proizvodnja hrane pa (p)ostajata strateško politični vprašanji tudi v Sloveniji. Stopnja potencialne samooskrbe je le eden od vidikov koncepta prehranske varnosti. Ta se dopolnjuje s sposobnostjo sistema zagotavljanja hrane (ki je učinkovit tudi v izrednih in kriznih razmerah) in sledljivostjo proizvodnje (zagotovilo, da je pridelek neškodljiv glede na obstoječe in bodoče standarde kakovosti). Prehranska varnost bi morala biti pomemben člen v prehranski verigi, pri katerem bi morali sodelovati vsi v tem procesu – od proizvajalcev, kmetov preko živilske industrije do trgovcev (Perpar, Udovč, 2010). Sicer pa se stroka o pojmu prehranske samooskrbe še ni popolnoma zedinila, saj nekateri menijo, da je stanje zadostne samooskrbe to, da imajo vsi prebivalci dostop do zadostne količine hrane, drugi pa, da sta ponudba in povpraševanje po hrani uravnotežena (Lampič, 2015, cv: Pinstrup-Andersen, 2009). Lokalna samooskrba s hrano medtem pomeni, da je prebivalstvo oskrbovano s hrano, ki se proizvede in prodaja na lokalnem območju. Povezujejo se kmetije in prebivalci, ki imajo s tem možnost dostopa do kakovostnih pridelkov — medsebojno sodelovanje obojih je zato potrebno v največji meri spodbujati, saj lahko le tako pridobita obe strani. Leta 1970 je bila splošna stopnja prehranske samooskrbe Slovenije okoli 70 %, leta 2008 pa le še okoli 50 %. Slovenija razpolaga z dovolj velikimi potenciali kmetijskih zemljišč, da bi sedanjo varnostno tvegano, zelo nizko stopnjo splošne prehranske samooskrbe lahko bistveno povečala. Za dosego najmanj 70–80 % prehranske samooskrbe Slovenije (rastlinska proizvodnja) bi morali do leta 2030 kmetijska zemljišča povečati za okoli tretjino (Plut, 2011). V Sloveniji bi za varno prehransko samooskrbo potrebovali na prebivalca okoli 2.500– 3.000 m2 obdelovalnih kmetijskih zemljišč (njiv, travnikov in sadovnjakov) (Plut, 2014a). Največji problem Slovenije pa je, da razpolagamo z razmeroma skromnimi površinami kmetijskih zemljišč, posebej njiv. Realne potenciale za lokalno prehransko samooskrbo vidimo tudi v občinah Spodnje Savinjske doline, saj ima zelo ugodne pogoje za kmetijsko dejavnost in pridelavo hrane. V prispevku smo se osredotočili predvsem na predstavitev kmetijstva v občinah Spodnje Savinjske doline, pregledali smo lokalne ponudnike kmetijskih pridelkov in njihove povezave pri oskrbi z lokalno hrano. Predstavljeno je stanje preskrbljenosti z lokalnimi živili v javnih ustanovah ter načrti Regionalne razvojne agencije (v nadaljevanju RRA) in Lokalne akcijske skupine (v nadaljevanju LAS) na področju prehranske samooskrbe. Podajamo realno oceno prehranske samooskrbe tega območja in nekaj predlogov za izboljšanje, članek pa zaključujemo s SWOT analizo. Raziskovalno delo je potekalo na podlagi pregledovanja literature, analize statističnih podatkov, uporabe geografskih informacijskih sistemov ter terenskega dela. Pogovarjali smo se tudi s predstavniki Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (v nadaljevanju KGZS) izpostave Žalec ter izvedli anketno raziskavo na temo nabave lokalno pridelanih živil pri nekaterih javnih zavodih. Pomen prehranske samooskrbe Prehranska samooskrba je za državo oz. regijo pomembna zaradi zagotavljanja državne varnosti v obdobjih ekonomskih kriz z živili in zmanjšanja odvisnosti od zunanje trgovine. Lokalno pridelana hrana je bolj zdrava od uvožene, saj je zaradi krajših prevozov in skladiščenja ni potrebno predčasno pobirati z njiv in ji dodajati konzervansov za ohranjanje svežine ter vsebuje večje količine antioksidantov in vitaminov (npr. A, B in C). Pridelava živil v lokalnem okolju ohranja tudi delovna mesta na podeželju in zagotavlja urejenost ter obdelanost kulturne pokrajine (Lokalno trajnostna oskrba …, 2014). Pridelavo lokalnih živil je tudi lažje nadzorovati, kar je še posebej pomembno pri ekološki pridelavi. Stopnje samooskrbe v Sloveniji leta 2013 so bile zaradi slabše letine nekoliko nižje kot prejšnja leta. Samooskrba z mesom je znašala 80,2 %, z žiti 54,7 %, s krompirjem 46,4 %, najnižja pa je bila samooskrba z zelenjavo, ki je znašala 33,3 % (Bilance proizvodnje in ..., 2014). Plut (Plut, 2011) meni, da so stopnje prehranske samooskrbe strateško nevarno nizke in so posledica predvsem zmanjšanja obsega njivskih površin (predvsem v vzpetem svetu, a bolj zaskrbljujoča je izguba kmetijskih zemljišč v nižinah, saj je tam tudi največ njiv) in obsežne pozidave na najbolj rodovitnih ravninskih območjih. Kot ključna pogoja za dosego varne stopnje prehranske samooskrbe izpostavlja zakonsko podprto ohranjanje obstoječih in ekosistemsko ter poselitveno premišljeno ponovno povečanje kmetijskih zemljišč, zlasti tistih v zaraščanju (Plut, 2011). 87 Karta 23: Prostorski prikaz in deleži rabe tal v občinah Spodnje Savinjske doline. Opomba: Kategorije rabe tal na karti so bile smiselno združene: trajni nasadi (šifra 1211 vinograd; 1221 intenzivni sadovnjak; 1222 ekstenzivni sadovnjak; 1230 oljčnik; 1240 ostali trajni nasadi); njivske površine (1100 njiva; 1160 hmeljišča; 1180 trajne rastline na njivskih površinah; 1190 rastlinjak); druga kmetijska zemljišča (1800 kmetijsko zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem; 1410 kmetijsko zemljišče v zaraščanju; 1600 neobdelano kmetijsko zemljišče); ostala nekmetijska zemljišča (4220 zamočvirjeno; 5000 suho odprto zemljišče; 6000 odprto zemljišče; 1500 drevesa in grmičevje); trajni travniki (1300 trajni travniki); gozd (2000 gozd); pozidane površine (3000 pozidano); vodne površine (7000 vodne površine). 88 Kmetijstvo v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem vzpetem svetu Spodnja Savinjska dolina je zaradi ugodnih naravnih pogojev, kot so uravnan relief, ugodni klimatski pogoji in rodovitna prst ena izmed pomembnejših kmetijskih regij v Sloveniji. Poseben značaj ji daje hmeljarstvo, ki vpliva na kmetijstvo ter druge dejavnosti in procese v tem prostoru. Ugodne pridelovalne razmere Spodnje Savinjske doline se kažejo tudi v deležu območij z omejenimi dejavniki za kmetijstvo, ki znaša 17,6 %, kar je v primerjavi s celotno Slovenijo, ki jih ima 74,2 %, malo. Vsa spadajo med hribovsko gorska območja, po površini jih je največ v občinah Žalec (18,0 %) in Vransko (23,3 %), največji delež glede na površino občine pa jih ima občina Polzela (26,2 %) (Podatki o površini ..., 2014; Poročilo o stanju ..., 2014). Ugodni naravni pridelovalni pogoji so le eden od pokazateljev, da ima Spodnja Savinjska dolina velike potenciale za doseganje prehranske samooskrbe. Raba tal v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem vzpetem svetu V občinah Spodnje Savinjske doline največ površine zavzemajo gozdovi (54,17 %) (Grafični podatki RABA ..., 2014). Med bolj gozdnate občine sodijo Vransko (69,18 %), Tabor (65,68 %) in Prebold (62,8 %), kjer delež gozda presega tudi slovensko povprečje, ki v letu 2013 znaša 58,5 % površin gozda (Pisek, Matijašić, 2014). Občine Žalec, Braslovče in Polzela imajo večji delež uravnanih površin, kar se kaže v pestrejši strukturi kmetijskih površin. V grobem bi tako lahko območje Spodnje Savinjske doline razdelili v dva pokrajinska tipa. Prvi je dno doline, kjer se prepletajo njive, travniki, trajni nasadi in druge kmetijske površine skupaj s pozidanimi zemljišči, kar lahko pogosto privede do različnih prostorskih konfliktov. Drugi tip je vzpeti svet, kjer prevladuje gozd, med kmetijskimi zemljišči pa prevladujejo travniki, skromneje so zastopane njive in trajni nasadi ter manjša naselja. Tipi kmetijske pridelave v Spodnji Savinjski dolini Leta 2010 je bilo v Spodnji Savinjski dolini 1.488 kmetijskih gospodarstev (Kmetijska gospodarstva – ..., 2010). Struktura kmetijskih površin v uporabi, ki je prikazana na grafikonu 19, prikazuje, da največji delež kmetijskih površin v uporabi na proučevanem območju zavzemajo trajni travniki in pašniki, kar priča o pomembnosti živinoreje v dolini. To potrjuje tudi dejstvo, da je največ kmetov specializiranih v rejo pašne živine (797 kmetijskih gospodarstev), sledi jim 280 kmetijskih gospodarstev, specializiranih v pridelovanje poljščin, 192 kmetijskih gospodarstev s kombinacijo rastlinske pridelave in živinoreje ter 105 kmetijskih gospodarstev z mešano živinorejo. Malo je kmetijskih gospodarstev, ki se specializirajo v pridelovanje vrtnin in gojenje trajnih nasadov, kar se odraža tudi v nizkem deležu zelenjadnic in trajnih nasadov v strukturi kmetijskih gospodarstev (Kmetijska gospodarstva po ..., 2010a). Spodnja Savinjska dolina je v Sloveniji edinstvena kmetijska regija zaradi velike vloge hmeljarstva, ki s svojo prisotnostjo vpliva na različne vidike strukture kmetijstva v regiji. To se lahko razbere z grafikona 19, ki prikazuje strukturo kmetijskih površin v uporabi. Industrijske rastline, med katere spada tudi hmelj, na obravnavanem območju zavzemajo 12 % kmetijskih površin v uporabi, kar je precej večji delež kot v celotni Sloveniji (2,8 %) (Kmetijska gospodarstva po ..., 2010b). Grafikon 19: Struktura kmetijskih površin v uporabi v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem vzpetem svetu v letu 2010. 1% 1% 4% 12 % trajni travniki in pašniki silažna koruza 12 % žita 58 % industrijske rastline trajni nasadi krompir 13 % zelenjadnice 89 V letu 2010 je 52,9 % kmetijskih gospodarstev na proučevanem območju pridelovalo izključno ali pretežno za lastno uporabo. Vsa ostala so pridelke prodala neposredno potrošnikom (7,0 %) ali posrednikom (40,1 %). Če te deleže primerjamo s stanjem v Sloveniji, lahko največje odstopanje zaznamo pri deležu prodaje preko posrednikov, ki v Sloveniji znaša 30,3 % (Namen kmetijske pridelave ..., 2012). Tudi to dejstvo lahko pripišemo hmeljarstvu, saj se velika večina savinjskega hmelja izvozi v tujino. Kljub temu ugotavljamo, da ima Spodnja Savinjska dolina veliko potencialov za doseganje lokalne samooskrbe s hrano, saj skoraj polovica kmetov prideluje pridelke za prodajo na trgu. Trendi in procesi v kmetijstvu Slovenija je leta 2010 po obsegu kmetijskih obdelovalnih površin (njiv in vrtov) glede na celotno površino države zasedala 25. mesto v EU (Plut, 2012). Stanje kmetijskih gospodarstev v Sloveniji je bilo leta 2013 sledeče: 72.377 kmetijskih gospodarstev, vsako je obdelovalo povprečno 6,6 ha kmetijskih zemljišč in redilo povprečno 5,5 glave velike živine (Struktura kmetijskih gospodarstev ..., 2014). Med leti 2000 in 2010, ko sta v Sloveniji potekala popisa kmetijstev, je kmetijstvo doživelo številne spremembe tudi v Spodnji Savinjski dolini. Število kmetijskih gospodarstev se je v tem obdobju zmanjšalo za 264. Tista, ki so ostala, so se povečala, o čemer priča povečanje kmetijskih zemljišč v uporabi. Spodbuden je tudi podatek, da se je povečal delež kmetijskih gospodarstev s predvidenim naslednikom, ki je podoben tudi slovenskemu povprečju (44,4 %) (Kmetijska gospodarstva – ..., 2010; Vložek dela v ..., 2010). Preglednica 21: Primerjava nekaterih kazalnikov v kmetijstvu med letoma 2000 in 2010 (Vir podatkov: Vložek dela v ..., 2010; Kmetijska gospodarstva – ..., 2010). Ime kazalnika Leto 2000 Leto 2010 Indeks gibanja kazalnikov Število kmetijskih gospodarstev 1.752 1.488 84,9 Kmetijska zemljišča v uporabi (ha) 10.788 11.071 102,6 Število glav velike živine (GVŽ) 12.209 11.541 94,5 Delež kmetijskih gospodarstev, na katerih je predviden naslednik (%) 30,0 44,5 148,3 Grafikon 20: Struktura velikosti kmetij med letoma 2000 in 2010 v Spodnji Savinjski dolini in Sloveniji (Vir podatkov: Kmetijska gospodarstva po ..., 2010c). Spodnja Savinjska dolina Slovenija 100 % 90 % 80 % 70 % 60 % 50 % 40 % 30 % 20 % 10 % 0% 2000 2010 0 ‒ manj kot 2 ha 90 2 ‒ manj kot 5 ha 2000 5 ‒ manj kot 10 ha 2010 več kot 10 S primerjavo velikosti kmetij v proučevanem obdobju med Spodnjo Savinjsko dolino in Slovenijo lahko ugotovimo, da ima prva v povprečju večje kmetije, kar je posledica pridelave hmelja in pretežno živinorejske usmeritve, ki je ključna pri velikosti, saj za učinkovito pridelavo potrebuje velike površine. Kmetijsko gospodarstvo v Spodnji Savinjski dolini tako povprečno obdeluje 7,4 ha in redi povprečno 7,8 glav velike živine (Kmetijska gospodarstva – ..., 2010). Na obeh prostorskih ravneh se kmetije večajo, v Spodnji Savinjski dolini pa najmanjše kmetije hitreje propadajo kot v Sloveniji. Ekološko kmetijstvo v Spodnji Savinjski dolini in vzpetem okoliškem svetu Ekološko kmetijstvo lahko v zadnjih letih opredelimo kot posebni sektor kmetijstva, katerega delež se ves čas povečuje. V 27 državah EU je bilo leta 2005 ekološko kmetijstvo prisotno na 3,6 % vseh kmetijskih površin v uporabi, leta 2012 pa že na 5,7 %. Slovenija ima v enakem obdobju večji delež ekološko obdelanih kmetijskih površin. Leta 2005 je ta delež znašal 4,6 %, leta 2012 pa že 7,3 % (Area under organic ..., 2014). Karta 24: Dinamika spreminjanja števila konvencionalnih in ekoloških kmetij v občinah Spodnje Savinjske doline. 91 Kljub temu da ekološka pridelava v Sloveniji beleži rast, pa slovenska ponudba ekološko pridelanih živil še vedno zaostaja, saj kar 80 % teh uvozimo (Slabe, 2013). V Spodnji Savinjski dolini se število ekoloških kmetij povečuje. Leta 2002 je bilo teh 17, kar je predstavljalo 1,4 % vseh kmetijskih gospodarstev. Leta 2012 je bilo ekoloških kmetij 45, delež teh pa se je povečal na 4,1 % (Zbirna vloga za …, 2014) in je višji od slovenskega povprečja leta 2012, ki znaša 3,6 % (Analiza stanja ekološkega ..., 2014). Na karti 24 je prikazano spreminjanje števila konvencionalnih in ekoloških kmetij v proučevanih občinah. V vseh se je število ekoloških kmetij od leta 2002 do leta 2012 povečalo, število konvencionalnih pa zmanjšalo, vendar pa ne smemo prehitro zaključiti, da se pojavlja trend preusmeritve – ni nujno, da do sprememb prihaja na račun konvencionalnih kmetij. Glede na to, da ponudba ekoloških živil v Sloveniji zaostaja za povpraševanjem, bi lahko bila preusmeritev za mnoge kmetije v Spodnji Savinjski dolini odlična tržna niša, s katero bi se povečala tudi prehranska samooskrba. Lokalni ponudniki hrane Za povečanje lokalne prehranske samooskrbe je pomembno tudi, da je lokalno pridelana hrana ljudem dostopna na enem mestu. Korak v to smer so v Spodnji Savinjski dolini naredili z odprtjem prodajalne »Savinjski hram« v Žalcu, kjer prodajajo prehrambene izdelke 21 kmetov iz Spodnje Savinjske doline pod lastno blagovno znamko »Zeleno zlato«. Prodajalna, ki jo upravlja Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec, zagotavlja tudi 1 redno delovno mesto ter 2 delovni mesti v okviru javnih del (Savinjski hram, 2014a). Podoben ukrep je tudi uvedba kmečkih tržnic v Žalcu, Gotovljah, Grižah, Preboldu, Polzeli, Taboru in na Vranskem, kjer kmetje prodajajo svoje pridelke. Tržnica v Žalcu, ki obratuje vsako soboto, je bila sofinancirana iz programa Leader za razvoj podeželja in je eden od uspešnih projektov v okviru LAS Spodnje Savinjske doline (Podeželska tržnica v ..., 2014). Tržnice pa ne koristijo samo lokalni prehranski samooskrbi, ampak so tudi del družabnega življenja ljudi. V Žalcu, Polzeli in Celju je prisotna tudi potujoča kmečka tržnica, ki je nastala v okviru Kooperative Dobrote Slovenije. Ta povezuje pridelovalce in predelovalce zdrave hrane na lokalnem nivoju, tako tiste z ekološkim certifikatom, kot tudi tiste, ki se k tovrstni pridelavi šele usmerjajo. Trenutno tudi zaradi pomanjkanja skladišč delujejo na zelo omejenem območju, se pa želijo širiti še v druge kraje Spodnje Savinjske doline kot tudi v Ljubljano (Jelen, 2013b). Poseben deležnik pri ponudbi lokalnih prehrambenih proizvodov je v Spodnji Savinjski dolini gotovo Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, kjer se poleg raziskovalne in svetovalne dejavnosti ukvarjajo tudi s pridelavo in prodajo več kot 200 zdravilnih in aromatičnih rastlin v obliki semen, sadik ali končnih produktov npr. čajev (Oddelek za rastline ..., 2014). Slika 14: Prodajalna Savinjski hram (S. Uhan, 2014). 92 Slika 15: Nekaj lokalno pridelanih izdelkov, med njimi tudi pivo Kukec (S. Uhan, 2014). Če imamo lahko Spodnjo Savinjsko dolino za hmeljarsko regijo, pa je ne moremo imeti tudi za pivovarsko. A premiki se odvijajo tudi v to smer. V Pivovarni Laško so v sodelovanju z Zavodom za kulturo, šport in turizem Žalec v letu 2012 začeli z varjenjem avtohtonega piva Kukec, ki je izdelan izključno iz savinjskega hmelja po receptu Simona Kukca, pivovarja v Žalcu na prelomu 19. stoletja. Zaenkrat je proizvodnja zelo majhna, a gotovo predstavlja obogatitev tudi na področju lokalne samooskrbe (Škerl, 2012). Na tem mestu lahko omenimo tudi različne živilskopredelovalne obrate v Spodnji Savinjski dolini, ki se ukvarjajo s predelavo prehrambnih proizvodov. Najbolj poznana je Mlekarna Celeia, ki izdeluje izdelke pod blagovno znamko »Zelene doline«, in sicer iz slovenskega mleka brez uporabe gensko spremenjenih organizmov (Brez GSO, 2014). V vasi Podvin obratuje pekarna Deveta vas, ki izdeluje ekološki kruh in pekovske izdelke, za peko pa uporablja moko iz Prekmurja (O pekarni Deveta ..., 2012). Stanje lokalne samooskrbe s hrano v javnih zavodih Dodatno smo se lotili tudi raziskave, s kateri smo poskušali poizvedeti, v kolikšni meri se javne ustanove, kot so šole in domovi za upokojence, oskrbujejo z lokalno pridelano hrano. V šestih občinah Spodnje Savinjske doline delujejo trije domovi upokojencev. Na naša vprašanja so odgovorili v dveh domovih in v obeh je praksa oskrbovanja z živili podobna. Kot javna zavoda sta dolžna živila kupovati preko javnih naročil, nimata pa neposrednega vpliva na to, kje njihovi dobavitelji živila nabavijo. Po drugi strani verjamejo, da del živil, posebno sadje, nabavijo pri lokalnih kmetih. Spodbudno je, da imata oba domova tudi lasten vrt, na katerem pridelata nekaj lastne zelenjave, jagodičevja in začimb. Nekoliko drugačno je stanje pri naročanju živil v osnovnih šolah in vrtcih. Na proučevanem območju je 7 krovnih izobraževalnih zavodov, ki združujejo 13 osnovnih šol in 19 vrtcev, na naša vprašanja pa je odgovorilo 5 izobraževalnih zavodov. Kot javni zavodi morajo tudi ti za naročanje živil upoštevati javne razpise. Živila torej lahko nabavljajo od tistih lokalnih ponudnikov, ki so se na razpis prijavili oziroma od lokalnih ponudnikov tistih sklopov živil, na katere se ni prijavil noben dobavitelj. Največjo težavo pri naročanju živil pri lokalnih ponudnikih izobraževalni zavodi vidijo v tem, da se ti na razpise ne prijavijo, posledično pa je ponudba lokalnih živil majhna in se je ne morejo posluževati v tolikšni meri, kot bi si želeli. Kmetje se na javne razpise ne prijavijo predvsem zaradi premajhne količine pridelka, s katerim ne morejo zadostiti potrebam šol po hrani, pa tudi zaradi zapletenih birokratskih postopkov. Kruh in pekovske izdelke ter zelenjavo tako iz lokalnega okolja naročata 2 izobraževalna zavoda, 3 naročajo med, 4 zelenjavo, vseh 5 pa sadje. Lokalno pridelano sadje naročajo v okviru sheme šolskega sadja in zelenjave. To je ukrep skupne kmetijske politike EU, ki financira nakup sadja in zelenjave v osnovnih šolah (Shema šolskega sadja ..., 2014), izkazal pa se je tudi kot uspešen ukrep pri povečevanju deleža lokalno pridelane hrane na šolskih jedilnikih. Vprašani izobraževalni zavodi ne vodijo evidence o deležu lokalno pridelane hrane v šolski prehrani, ocenjujejo pa, da je ta zelo majhen. V okviru Uredbe o zelenih javnih naročilih je potrebno od 1. 1. 2014 nabaviti vsaj 10 % ekoloških živil s certifikatom (Uredba o zelenem ..., 2013). Iz anket smo izvedeli, da morajo za certifikat poskrbeti dobavitelji in če kmetje zanj ne poskrbijo, šole zaradi uporabe necertificiranih živil plačajo kazen. Za prehransko samooskrbo bi bilo dobro, da se podobna kvota uveljavi tudi za lokalno pridelana živila, ob ustreznem spodbujanju kmetov za prijavo na razpise. Osnovna šola Polzela je ena od vprašanih izobraževalnih zavodov, ki ima mrežo lokalnih ponudnikov precej razvejano, kar prikazuje tudi naslednja shema (slika 16). Tak način naročanja zahteva več časa in dogovarjanja, ampak se zaradi mnogih pozitivnih vidikov to na dolgi rok obrestuje. OŠ Polzela lahko tako izpostavimo kot dober zgled drugim sorodnim javnim institucijam, saj si je uspela zgraditi dobre temelje za prehransko samooskrbo. Zaenkrat v lokalnem okolju uspevajo zagotavljati predvsem sadje, kruh in pekovske izdelke, mleko in mlečne izdelke, kar pa še vedno predstavlja skromen delež. Vseh 5 izobraževalnih zavodov ima tudi lasten vrt. V večini bolj kot pridelavi živil služijo izobraževalnemu namenu, kjer se otroci spoznavajo z različnimi pridelki, ponekod pa pridelana živila uporabijo tudi v svojih jedilnikih (predvsem gre za različne začimbe, zelišča in jagodičevje). S takimi ukrepi lahko že v vrtcih in osnovnih šolah otroke ter mlade (na)učimo sobivati z naravo in okoljem, v katerem živijo, s tem pa strateško polagamo temelje za prihodnost, saj mladim s tem privzgojimo odnos do zemlje in pridelave hrane. Tudi ekološko kmetovanje je potrebno predstaviti v okviru trajnostnega razvoja kot izjemno pomembno sestavino, lokalno trajnostno oskrbo s hrano pa čim bolj približati mladim že v šolah, vrtcih. Pri tem ima velik vpliv na to tudi pouk geografije v šoli. Iz zgoraj navedenih razlogov lahko delovanje anketiranih osnovnih šol označimo kot primer dobre prakse. Če se aktivno vlaga tudi v izobrazbeno strukturo kmetov in se spodbuja mlade kmetovalce, je to zagotovo dober/produktiven/spodbuden… pristop k oblikovanju boljše družbe v prihodnosti. 93 Slika 16: Shema dobaviteljev lokalnih in drugih dobaviteljev živil v OŠ Polzela. zadruga iz Litije fige, kaki in podobno sadje, ki ga v lokalnem okolju ni moč proizvesti 2 čebelarja iz Šmartnega ob Paki med zadruga iz Šaleške doline jabolka, jabolčni krhlji in sokovi mlekarna iz Logatca ekološko mleko in mlečni izdelki 5 kmetij iz občin Spodnje Savinjske doline jabolka in jabolčni sok iz ekološke pridelave, jabolka in slive iz integrirane pridelave, češnje in jagode, jogurti in sir lokalna pekarna ekološki kruh in pekovski izdelki šolski eko vrt zelenjava (korenje, čebula ...), avtohtone začimbe in zelišča, jagodičevje Načrti glede oskrbe s hrano v razvojnih dokumentih V pregledu smo se osredotočili predvsem na načrte Razvojne agencije Savinjske regije, ki združuje 31 občin Savinjske statistične regije ter načrte LAS Spodnje Savinjske doline, v katero je vključenih vseh šest proučevanih občin (Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko, Žalec). Načrti LAS Spodnje Savinjske doline Lokalna akcijska skupina Spodnje Savinjske doline je prostovoljno, samostojno, nepridobitno in nestrankarsko združenje, ki je bilo ustanovljeno zaradi uresničevanja skupnih interesov na področju razvoja podeželja. Formalno vzpostavljanje so uredili v l. 2008 in predstavili strategijo razvoja podeželja (Lokalna razvojna strategija …, 2008). Na uradni spletni strani LAS Spodnje Savinjske doline je objavljen dokument »Razvojni program podeželja Spodnje Savinjske doline za programsko obdobje 2008–2013«, ki smo ga podrobneje analizirali, saj strategija razvoja podeželja za obdobje 2014–2020 še ni izdelana. LAS Spodnje Savinjske doline se osredotoča predvsem na pomembnejše skupne razvojne projekte, kot so Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije (odprt leta 2009), aktivacija lokalnih zaposlitvenih iniciativ v okviru projekta PHARE, neizkoriščenih potencialov podeželja in razvojnih jeder na podeželju. Vključujejo se tudi v oblikovanje in trženje turističnih produktov podeželja Savinjske regije (Lokalna razvojna strategija …, 2008). Med razvojnimi možnostmi območja v strateškem dokumentu razvojnega programa pri SWOT analizi v zvezi z lokalno pridelano hrano podajajo predvsem naslednje priložnosti: izboljšanje izobrazbene strukture kmetov, razvoj lokalnih produktov z višjo dodano vrednostjo, skupno trženje in oblikovanje blagovne znamke. Nevarnosti, ki jih zaznajo pri tem, so pasivnost, čakanje na zunanje razvojne in investicijske vire, konkurenčni boj na aktualnih trgih, slabo koriščenje evropskih in državnih sredstev, zmanjševanje števila zaposlenih v kmetijstvu in delovnih mest na podeželju, izseljevanje mladih s podeželja, nemotiviranost mladih za delo na 94 kmetiji, propadanje kmetij zaradi ekonomskih razlogov, intenzivno kmetijstvo in prestroga kmetijska politika. Izpostavljajo tudi nekaj slabosti, kot so premajhni kmetijski obrati, ki so nekonkurenčni na trgu, pomanjkanje podjetnosti na podeželju, praznjenje posameznih podeželskih območij in opuščanje kmetijstva. Prednosti, ki jih LAS Spodnje Savinjske doline vidi v povezavi z lokalno pridelano hrano, pa so raznovrstna kmetijska pridelava in prisotna tradicija kmetovanja, interes za človeku in okolju prijazno kmetovanje (ekološko kmetovanje, integrirana pridelava, pridobivanje novih znanj) ter obstoj lokalnih prepoznavnih produktov in blagovnih znamk (Lokalna razvojna strategija …, 2008). Ključni razvojni cilji, omenjeni v obravnavanem dokumentu, ki se dotikajo tematike prehranske samooskrbe, so ohranitev in vzdrževanje hmeljarske (zelene) podobe doline, povezati značilna potencialna območja v atraktivno turistično in drugo tržno ponudbo podeželja (vključno z razvojem dopolnilnih dejavnosti na kmetijah) ter povezovati prebivalce in organizirano tržiti domačo ponudbo (Lokalna razvojna strategija …, 2008). LAS Spodnje Savinjske doline je z nekaterimi projekti že dokazal, da se da izkoriščati lokalne potenciale (npr. projekt Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije), kar uspešno tržijo s produkti podeželja celotne savinjske regije. Vendar pa se pri projektih še vedno opaža, da bi lahko bolj izkoriščali evropska sredstva, intenzivneje delali na motiviranju mladih, krepili politiko neizseljevanja mladih in ohranjanja kmetijstva. Morda se morajo še bolj osredotočiti na zdravstveni vidik lokalne oskrbe s hrano in vzpostaviti strategijo razvoja na tem področju. Z enotno blagovno znamko bi morali povezati savinjske kmete, s čimer bi njihovi pridelki/izdelki uspešneje zavzeli tržni položaj in bi bili kupcem že zaradi tega zanimivejši. Poudarek pri delovanju LAS Spodnje Savinjske doline torej vidimo na pospeševanju prodaje/porabe lokalnih proizvodov, ki pa je lahko uspešna le ob sodelovanju lokalnega prebivalstva. Načrti Razvojne agencije Savinjske regije (RASR) V dokumentu »Regionalni razvojni program Savinjske razvojne regije za obdobje 2014–2020 (predlog)« iz junija 2014 je predstavljena tudi vizija razvoja Savinjske regije pod sloganom »S trajnostnim razvojem do splošne blaginje«. Vključenih je 31 občin Savinjske regije (od tega dve mestni občini). Prehranska samooskrba je ena od štirih razvojnih prioritet Savinjske regije 2014–2020 (Predlog Regionalnega razvojnega ..., 2014). Med regijskimi projekti je zabeleženih 15 projektnih področij s projektnimi predlogi in eden od teh predlogov je tudi »Prehransko samooskrbna regija«. Pod tem predlogom so med drugim zapisani projekti, ki naj bi jih izvedli v obdobju 2014–2020. Izpostavljamo projekte, ki se še posebej nanašajo na Spodnjo Savinjsko dolino (Predlog Regionalnega razvojnega ..., 2014): –– Center za promocijo v Savinjski regiji pridelane hrane: namenjen bo za krepitev blagovne znamke najboljših regijskih produktov (savinjski želodec, kozjansko jabolko, solčavski sir, hmeljarski izdelki itd.); v okviru centra predvidevajo še postavitev promocijsko-prodajnega centra najbolj priznanih, v regiji pridelanih prehranskih izdelkov; –– Odkupno-distribucijski prehranski center: z njim bodo povezane lokalne in subregijske prehranske iniciative, še posebej skozi mrežo LAS, Lokalnih akcijskih skupin, ki je v regiji vzpostavljena; ponudba hrane turističnim objektom; vzpostavitev kratkih prehranskih verig sadja in zelenjave za potrebe Savinjske regije; –– Pospeševanje prehranske samooskrbe Spodnje Savinjske doline: aktivnosti za povišanje kmetijske in prehranske oskrbe Spodnje Savinjske doline; –– Poletje v Žalcu: postavitev trgovine lokalnih produktov z blagovno znamko Zeleno zlato; –– Stara žita in tradicionalni ter novi prehranski izdelki: povečanje samooskrbe s tradicionalnimi žiti regije in razvoj tradicionalnih in novih prehranskih izdelkov iz žitaric; –– Bio prehrana: pridobivanje in predelava poljščin in povrtnin (tudi akvaponika) v zdravo prehrano na sonaraven način v ruralnih delih Savinjske regije. Zgornji projekti so ocenjeni skupno na 22.894.000,00 € in naj bi zagotovili najmanj 103 delovna mesta (Predlog Regionalnega razvojnega ..., 2014). Z vidika lokalne samooskrbe s hrano se torej Spodnji Savinjski dolini obetajo boljši časi, če bodo ti projekti potrjeni in uspešno izvedeni. Predvsem pa je pomembno, da se ne končajo s koncem programskega obdobja, ampak da postanejo gonilo prehranske varnosti Spodnje Savinjske doline. Ocena lokalne samooskrbe v Spodnji Savinjski dolini Številčno oceno lokalne samooskrbe je težko podati, ob upoštevanju določenih predpostavk pa lahko podamo grobo oceno trenutnega obsega lokalne samooskrbe. Izhajamo iz sledečih predpostavk (osnova je splošna stopnja prehranske samooskrbe v Sloveniji, ki znaša 50 %) (leto 2008). 95 Predpostavke: –– Spodnja Savinjska dolina ima na državnem nivoju nadpovprečno ugodne naravne pogoje za kmetijsko dejavnost in bistveno nižji delež površin z omejenimi dejavniki za kmetijstvo v primerjavi z razmerami v Sloveniji; –– kmetijska gospodarstva v Spodnji Savinjski dolini prodajo večji delež pridelkov, kot je povprečje za Slovenijo; –– lokalno proizvedena živila so dostopna le na sobotnih tržnicah in v prodajalni Savinjski hram ter se ne uporabijo v lokalnih živilskopredelovalnih obratih; –– v javnih ustanovah je delež lokalno pridelanih živil v prehrani majhen; –– nimamo podatkov o tem, koliko si prebivalci sami pridelajo doma (veliko število prebivalcev si pridela zelenjavo, sadje, ostalo manj – vendar pa točnih podatkov ni); –– nove tržne poti (partnersko kmetovanje, zeleni zabojčki …) še niso aktivirane; –– birokratske ovire pri vzpostavljanju trajnostnih modelov, pri katerih je uspešna razrešitev odvisna tudi od pomoči in (ne)zainteresiranosti na ravni občin in njihovega financiranja. Ob teh predpostavkah lahko sklepamo, da je obstoječa prehranska samooskrba Spodnje Savinjske doline nižja od 50 %, saj gre večina kmetijskih proizvodov iz regije, še preden se proda končnemu kupcu. Z vidika kmetijskih proizvodov je tako regionalni gospodarski krog neuravnotežen, saj so vezi med proizvodnjo kmetijskih proizvodov, njihovo predelavo, potrošnjo in tudi reciklažo odpadkov znotraj Spodnje Savinjske doline šibke (Potočnik Slavič, 2010). S tem kmetijski proizvodi, ki spadajo med endogene razvojne potenciale regije, še niso uporabljeni v taki meri, da bi lahko omogočali samooskrbo in širše, prehransko varnost. Pogoji za to pa v Spodnji Savinjski dolini so, vendar še ni oprijemljivih rezultatov, ki bi realno potrjevali te pogoje. Zagotovo pa bi se morali kmetje bolj usmeriti v ekološki način kmetovanja, ki je prijazen do okolja, ohranjajo pa se tudi naravni viri – voda, kmetijska zemljišča. Ovrednotenje dosedanjih dejavnostih in predlogi za prihodnje Dosedanje dejavnosti pri doseganju prehranske samooskrbe so v Spodnji Savinjski dolini le nekoliko prebudile zavedanje prebivalstva o tem, zakaj je ta pomembna, nikakor pa je ne zagotavljajo. Se pa stvari spreminjajo: vzpostavitev kmečkih tržnic, odprtje prodajalne z lokalnimi pridelki, naročanje lokalnih živil v javnih ustanovah; vse to so prvi koraki k prehranski samooskrbi. Ključne ugotovitve podajamo v preglednici 22. Preglednica 22: Analiza prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti (SWOT analiza) lokalne oskrbe s hrano v Spodnji Savinjski dolini. Prednosti Slabosti –– ugodni naravni pogoji za kmetijstvo –– tradicija zadružništva in prodaje kmetijskih pridelkov (tudi na tržnicah) –– osveščenost javnih zavodov o naročanju lokalno pridelane hrane –– ugodna vizija o prehranski samooskrbi na regionalni ravni –– nepovezanost lokalnih proizvajalcev hrane in občin pri vzpostavljanju skupnega trga –– večina kmetijskih pridelkov zapusti regijo še pred prodajo končnemu kupcu –– toga zakonodaja na področju javnega naročanja –– majhen delež pridelave sadja in zelenjave Priložnosti Nevarnosti –– vzpostavitev zbirnega centra lokalnih pridelkov –– poraba lokalnih kmetijskih proizvodov v lokalnih živilskopredelovalnih obratih –– usmeritev v ekološko pridelavo živil –– ukrepi za motivacijo mladih za prevzem kmetije –– zaposlovanje slabše zaposljivih (socialno ranljive skupine) pri dejavnostih povečanja prehranske samooskrbe –– nekonkurenčnost domačih pridelovalcev hrane v primerjavi z uvoženo manj kakovostno hrano iz drugih držav –– prepletanje interesov na območju Spodnje Savinjske doline: intenzivno kmetovanje, pozidava rodovitnih območij … –– ukrepi politik za razvoj sektorja ekološkega kmetijstva –– pasivnost kmetovalcev in lokalne politike 96 Povpraševanje po določenih izdelkih je vedno povezano tudi s ponudbo teh izdelkov. Trenutno so v Spodnji Savinjski dolini lokalno pridelana živila dostopna v prodajalni »Savinjski hram«, na kmečkih tržnicah ter neposredno na kmetijah. Da bi ponudbo izboljšali, predlagamo naslednje ukrepe: –– Oblikovanje zbirnega centra prehranskih proizvodov za Spodnjo Savinjsko dolino, v katerega bi kmetje prinesli svoje pridelke, ki bi jih želeli prodati. Zbirni center bi bil lahko organiziran kot zadruga, ki bi nato upravljala s temi pridelki in jih posredovala naprej. Prednost pri nakupu bi imeli javni zavodi ter druga podjetja v Spodnji Savinjski dolini (npr. gostinski obrati) in prebivalci občin Spodnje Savinjske doline. V povezavi s centrom bi delovala tudi spletna in mobilna trgovina, ki bi omogočala dostopnejšo prodajo. Vsi pridelki, zbrani v centru, bi imeli enotno blagovno znamko. –– Nove oblike trženja lokalnih kmetijskih proizvodov, kot so zeleni zabojčki, partnersko kmetovanje in prodaja v večjih trgovinah, s čimer bi bila ta dostopnejša večjemu številu kupcev in ne samo obiskovalcem sobotnih tržnic in prodajalne Savinjski hram. –– Preusmeritev kmetijskih gospodarstev v pridelovanje sadja in zelenjave, s čimer se trenutno ukvarja malo savinjskih kmetov. Spodnja Savinjska dolina ima zaradi ugodnih naravnih danosti dobre možnosti za to dejavnost, bi pa bile za preusmeritev kmetijskih gospodarstev potrebne tudi subvencije občin ali države. –– Osveščanje kmetov in javnosti o pomembnosti pridelave in nakupa lokalnih ekoloških živil, saj se vsake obče spremembe začnejo pri posamezniku. Usmerjati se je potrebno tudi v izobraževanje na področju kmetijstva in novih tehnologij, ki bi to omogočale. Pri vseh ukrepih je bistvenega pomena to, da se pri njihovem uveljavljanju med seboj poveže vseh 6 občin Spodnje Savinjske doline skupaj s svojimi prebivalci in javnimi zavodi, LAS Spodnje Savinjske doline in RRA Savinjske regije. Naproti pa jim mora nujno stopiti tudi država s sofinanciranjem in skrajševanjem administrativnih postopkov na vseh področjih delovanja. Administrativne postopke in porabo javnih sredstev je potrebno uskladiti predvsem na državni pa tudi regionalni/lokalni ravni. Zaključek Model lokalne samooskrbe s hrano je model prihodnosti, ki ga moramo razvijati v Sloveniji. Spodnja Savinjska dolina ima vse potrebne pogoje, da ta sistem realizira. Pri tem je ključnega pomena, da se vanj vključi vse deležnike, torej od kmetov, zadrug, živilskopredelovalnih obratov in trgovcev do kupcev. S tem se lahko oblikuje regionalni gospodarski krog z močnimi notranjimi vezmi, ki bi zmanjšal odvisnost od zunanjega okolja (Potočnik Slavič, 2010). Izredno vlogo bodo morale na tem področju odigrati občinska, lokalna in regionalna politika, ki se trenutno za to še ne zavzemajo v zadostni meri, predvsem pa k temu problemu še niso nastopile enotno. Povpraševanje po lokalno pridelani in sledljivi hrani se tudi v Spodnji Savinjski dolini medtem povečuje, kar pomeni, da lokalno prebivalstvo skupaj z javnimi zavodi vedno bolj odgovorno nastopa do trajnostne rabe lokalnih virov. S povečanjem lokalne oskrbe z (ekološko) hrano bi v Spodnji Savinjski dolini pridobili vsi. Kmetje, ki bi svoje pridelke prodali, lokalni prebivalci, ki bi uživali zdravo hrano, pridelano na domači zemlji, in bi bili seznanjeni z njenim poreklom in načinom pridelave, in živilskopredelovalni obrati, ki bi sestavine za različne izdelke dobili neposredno iz svojega bližnjega okolja, lastnega »dvorišča«. Z zmanjšanjem transporta živil, manjšo uporabo pesticidov, herbicidov in fungicidov bi – v primeru naraščanja obsega ekoloških pridelkov – pridobilo tudi okolje. Vse to bi sicer zahtevalo več dela in organizacije, kar bi rešili z odprtjem novih delovnih mest, tudi za težje zaposljive, s čimer bi povečali delež socialnega podjetništva v Spodnji Savinjski dolini. Možnosti in potencialov je res veliko, potrebno jim je le odpreti vrata in jih sprejeti v svoje okolje. 97 NARAVNE NESREČE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI Špela Stanonik Naravne nesreče so naravni dogodki, katere ljudje dojemamo kot grožnjo za naša življenja, premoženje. Ob njih je celotna družba oziroma njen del izpostavljen takšnim nevarnostim in izgubam ljudi ter premoženja, da pride do motenj v delovanju družbe (Natek, 2011a). Iz tega konteksta lahko izluščimo tri kriterije, na osnovi katerih lahko dogodek opredelimo kot naravno nesrečo, in sicer izjemnost dogodka, družbo, ki občuti ta dogodek kot grožnjo, ter stopnjo nevarnosti in/ali izgube, ki so tolikšne, da družba ne more več normalno delovati in je potrebno uvesti posebne ukrepe (Natek, 2011b). Naravne nesreče so sestavni del geografskega okolja, v katerem živi človeška družba. Ljudje imamo občutek, da se pojavljajo vedno pogosteje, vendar so se te dogajale tudi v preteklosti. Občutek večje pogostnosti nam dajejo tudi mediji, ki vsako naravno nesrečo zelo izpostavljajo. K prepričanju, da so naravne nesreče vse pogostejše, vpliva tudi dejstvo, da je na svetu vse več ljudi in da kljub zakonskim določilom poseljujemo tudi območja, ki niso najbolj primerna za poselitev. Naravne nesreče so prisotne tudi v Spodnji Savinjski dolini. Območje največkrat prizadenejo poplave. Poleg slednjih se v Spodnji Savinjski dolini pojavljajo tudi nevihte s točo ter suša. Oba pojava povzročata veliko škode na kmetijskih površinah, zlasti v hmeljiščih. Na proučevanem območju se občasno pojavlja tudi orkanski veter. V letu 2014 je na proučevanem območju škodo povzročil tudi žled. Na posameznih predelih pa se sprožajo tudi zemeljski plazovi. Poplavna ogroženost Poplave so poleg potresov najhujše naravne nesreče v Sloveniji, ki sicer ne zahtevajo veliko človeških življenj, nam pa povzročajo veliko gmotno škodo. Ti dogodki nam jasno nakazujejo, da poplavne ravnice ob vodi pripadajo naravi in ne človeku (Natek, 2005). Po mnenju Natka (1992) se premalo zavedamo dejstva, da je precejšen del Spodnje Savinjske doline na (nekdanjem) poplavnem svetu. Nekdanjem zato, ker ga danes zaradi pozidanih površin ne smatramo več kot poplavno ravnico. Kakor navaja Natek (1979), je to posledica dejstva, da je bil ravninski svet v Spodnji Savinjski dolini že od nekdaj privlačen za človekove dejavnosti (npr. industrijo in kmetijstvo), kakor tudi za poselitev. Posledično so se industrijski obrati in naselja skupaj s prometnicami selili na poplavno ravnico. Avtor navaja tudi probleme, ki jih je prineslo intenzivno hmeljarstvo v Spodnji Savinjski dolini. Hmeljišča so zasedla vse najkvalitetnejše površine in posledično kmetom ni preostalo drugega, kakor pa da so njive z drugimi poljščinami selili na vse manj kvalitetna zemljišča v poplavnih ravnicah. Z vidika poplav ima Spodnja Savinjska dolina v reliefnem in hidrološkem pogledu izredno neugodno lego. V njej je namreč veliko sotočje vodotokov, ki odmakajo tri različne pokrajine: alpsko (Savinja), predalpsko (Paka, Ložnica, Bolska, Hudinja) in subpanonsko (Voglajna) območje. Ob vsem tem Savinja na najnižji točki doline (v Celju) ostro zavije v ozko dolino, kar še dodatno otežuje njen odtok (Natek, 2005). Za območje so značilne hudourniške poplave. Te so kratkotrajne in izjemno silovite. Vode hitro narastejo in prenašajo velike količine plavja, ki ga nasipajo na vršajih ali ravnini. Po nekaj urah, ko padavine začnejo slabeti, vodotoki že pričnejo upadati (Natek, 2005). Radinja in Zoretič (1993) navajata, da na območju Celja dobivajo poplave že nižinski značaj. Izpostavimo lahko tri glavna poplavna območja. Ta se nahajajo ob Bolski, Ložnici in Savinji (Kokot, 2011). Bolska je edini večji desni pritok Savinje v Spodnji Savinjski dolini (še večji je Dreta). Njeno porečje odmaka najzahodnejši del Spodnje Savinjske doline. Veliko vode prispevata tudi pritoka Motnišnica in Konjščica. Ob poplavah se vode razlivajo zlasti na sotočju z Motnišnico na Ločici pri Vranskem, med Vranskim in Brodemi, med Pondorjem in Kaplo ter dolvodno od Gomilskega. Poplavna ravnica z rednimi poplavami je v precejšni meri neposeljena, prevladujejo travniki in njive. Vendar se na določenih predelih poplavne ravnice pojavlja problem širitve stanovanjske gradnje. Očiten primer tega so stanovanjski bloki v občini Prebold (Na zelenici), ki so jih zgradili v 80 letih 20. st. na poplavni ravnici Bolske. Z njihovo zgraditvijo so poplavno območje Bolske na tem delu zožili na manj kot 50 m. Tudi v Dolenji vasi v isti občini gradijo nove stanovanjske hiše čedalje bližje potoku Bolska. Nič drugače ni ob pritoku Konjščica, kjer so zlasti v spodnjem delu Tabora in v Ojstriški vasi hiše nepremišljeno zgrajene na poplavni ravnici in to kljub temu, da so bile leta 1994 tu silovite poplave (Natek, 1995a; Komac, Natek, Zorn, 2008). S tem ko se hiše širijo na poplavno ravnico, se močno zmanjša prostor »naravnega zadrževalnika«, kamor bi se voda lahko nemoteno razlila. Drugo poplavno območje je v porečju potoka Ložnica. Slednji teče po severnem obrobju Spodnje Savinjske doline. Večino vode dobiva iz večjega dela Ložniškega gričevja. Komac, Natek in Zorn (2008) navajajo, da so v primerjavi s poplavami Savinje tukajšnje veliko mirnejše. Tudi hiše na tem območju so bolj odmaknjene od 98 poplavne ravnice. Vendar se ob nekaterih izjemno velikih količinah vode Ložnica razlije tudi po obsežni površini in povzroča ogromno materialno škodo (npr. leta 2007). Voda lahko sega do naselij Založe, Orova vas, Zgornje Grušovlje, Ložnica pri Žalcu, Gotovlje, Arja vas, Drešinja vas, Levec in Medlog. Tretje poplavno območje je ob Savinji. Pred regulacijo je zajemalo območje vse od Letuša do Celja. To je bilo po obsegu največje v Spodnji Savinjski dolini. Zajemalo je v glavnem najnižji del naplavne ravnice – poplavno ravnico. Poplave ob Savinji se zaradi geološke zgradbe razlikujejo od poplav Ložnice in Bolske. Voda, ki se razlije ob Savinji, pride v stik s prepustno prodnato akumulacijo, zato se je večje količine poplavne vode porazgubijo v poplavno prodni nasutini. Del teh voda se nato pojavi na površju v obliki podtalnice. V primeru poplav Savinja zajezi svoje pritoke (npr. Paka, Bolska, Ložnica) ter tudi velikokrat udari po toku pritoka navzgor (Natek, 1978). Prva zabeležena povodenj na območju Spodnje Savinjske sega v leto 270 n. št., ko naj bi Savinja spremenila svoj tok in v Šempetru spodkopala rimsko pokopališče in nagrobnike zakopala v prodno naplavino. Takrat je Savinja uničila tudi takratno Celeio (Aristovnik, 2005). Celje je bilo tudi kasneje večkrat poplavljeno, vendar ga v okviru našega raziskovanja ne obravnavamo. Je pa bilo na našem območju v zadnjem časovnem obdobju več poplav, ki so povzročile veliko materialno škodo. Tu izpostavljamo poplave v letih 1990, 1994, 1998, 2007, 2010 (Kokot, 2011) in 2012. Karta 25: Poplavna območja v Spodnji Savinjski dolini. Pregled poplavnih dogodkov od leta 1990 H katastrofalnim visokim vodam leta 1990 so veliko prispevali močni dotoki Zgornje Savinjske doline. Hidrološki izračuni kažejo, da je visoka voda Savinje 1. novembra 1990 dosegla ali celo presegla stoletne vode (Natek, 1991). Pretok v Letušu je 1. novembra 1990 ob 11.29 znašal 716 m3/s, v Celju pa 1.208 m3/s. Vodostaj je v Celju znašal 722 cm (Arhiv površinskih voda, 2014). Čeprav je bilo najhuje v Zgornji Savinjski dolini, je poplavna 99 voda povzročila ogromno škode tudi v spodnjem delu. Tu je voda poplavila velik del ravnice v sklenjenem pasu od Letuša do Celja. Pod Latkovo vasjo se je mestoma razlila več kot kilometer na široko. Tudi regulacije v preteklosti in nasipi tega niso preprečili. Poplavljali so tudi njeni pritoki, predvsem Bolska in hudourniški potoki iz Posavskega hribovja (Komac, Natek, Zorn, 2008). Naslednje poplave junija 1994 so bile predvsem v porečju Bolske. V tem letu je bilo v porečju sedem poplav in sicer v mesecih junij, julij, avgust, dvakrat v oktobru, november in december. Največje razdejanje so povzročile poplave, katere je povzročilo hudo neurje meseca junija. Neurje se je takrat najbolj razbesnelo v osrednjem predelu porečja Bolske. Posledice poplave so bile na tem območju hujše v primerjavi s poplavami leta 1990. Bolska in vsi njeni desni pritoki so prestopili bregove in poplavili naplavne ravnice ter tamkajšnja naselja. Poplave so uničile številne ceste in rečna korita so bila uničena in zatrpana s plavjem. Junijska povodenj je uničila 9 km lokalnih cest, 28 km krajevnih cest je bilo neprevoznih, uničenih je bilo 34 mostov. Več kot 1.200 ha kmetijskih zemljišč je bilo pod vodo. Poplavljenih je bilo 176 stavb, od tega 109 gospodarskih poslopij in 67 stanovanjskih hiš (Natek, 1995a). Bolska je takrat na merilni postaji Dolenja vas II dosegla pretok 124 m3/s (Arhiv površinskih voda, 2014). Visoke količine padavin so novembra leta 1998 ponovno povzročile poplave. Savinja je na več mestih poglobila strugo tudi za več kot 2 m. Tak primer je bil med Parižljami in Latkovo vasjo. Ta material je potem odlagala od Celja naprej (Komac, Natek, Zorn, 2008), kar je povzročilo hude poplave v Laškem. Na vodomerni postaji Celje II – brv je dosegla centimeter nižji vodostaj kot ob poplavi leta 1990 (Podatki za meteorološko …, 2014). Sledila je poplava septembra leta 2007. Posledice slednje so bile ponekod podobne preteklim poplavam, vendar v povprečju niso bile tako katastrofalne kakor prejšnje (Komac, Natek, Zorn, 2008). Poplave so bile izrazite predvsem v porečjih Ložnice in Hudinje, kjer je bil dosežen 50–100-letni pretok (Posledice močnih padavin …, 2008). Ložnica je pri Levcu dosegla pretok 120 m3/s, pretok Hudinje v Škofji vasi je znašal 173 m3/s, pretok Savinje v Celju 1.052 m3/s, pretok Bolske na postaji Dolenja vas II pa 149 m3/s (Arhiv površinskih voda, 2014). V občini Žalec je bilo skupaj prizadetih 600 stanovanjskih hiš, 300 gospodarskih poslopij, 25 podjetij, 220 km javnih cest ter 540 ha njiv in 3.000 ha travnikov (Posledice močnih padavin …, 2008). Tem so sledile poplave leta 2010. V tem primeru Savinja ni poplavljala, ampak je samo narasla, poplavljali pa so njeni pritoki, predvsem Bolska in Ložnica. Oba potoka sta prestopila bregove in poplavila predvsem kmetijska zemljišča (Kokot, 2011). Večja škoda je bila povzročena v občini Vransko, kjer je bilo poplavljenih več cestnih odsekov. V celotni dolini je bilo poplavljenih 10 mostov, 15 stanovanjskih hiš ter 11 drugih stavb (Poplave in zemeljski …, 2010). Pretok Savinje na vodomerni postaji Medlog je v dveh konicah dosegel podobno vrednost, in sicer približno 700 m3/s (Poplave od 17. …, 2010). Kokot (2011) navaja, da je ta vrednost približno 60 % pretoka ob povodnji leta 1990. Pretok Bolske na merilni postaji Dolenja vas II je znašal 124 m3/s, pretok Ložnice na postaji Levec pa 78 m3/s (Arhiv površinskih voda, 2014). Slika 17: Pretoki Savinje med 17. in 21. septembrom 2010 (Vir: Poplave od 17. …, 2010). Naslednja poplava je bila nato novembra 2012. Savinja je takrat na merilni postaji v Letušu dosegla pretok 754 m3/s, na merilnem mestu Celje II – brv pa 1.097 m3/s (Hidrološko poročilo o …, 2012). Tudi te poplave so povzročile veliko materialno škodo. Samo v občini Prebold je bila škoda, ki so jo povzročile poplave, ocenjena na okoli 2,75 milijona €, v ostalih občinah je bilo nekaj manj kot milijon € škode (Poplave: Škoda v …, 2012). Protipoplavni ukrepi Pospešena urbanizacija in gospodarski razvoj sta predvsem v vzhodnem delu Spodnje Savinjske doline narekovala potrebo po večji zaščiti pred poplavami. Pred regulacijo Savinje je poplavno območje ob njej 100 zajemalo sklenjen pas poplavne ravnice vse od Letuša do Celja. V obdobju od 1876 do 1893 so potekale prve obsežene regulacije Savinje in kasneje tudi njenih pritokov. Z regulacijo so strugo izravnali in poglobili, s čimer so pospešili tok (Orožen, 1956). Človek je z namenom, da bi zmanjšal učinke poplav, čistil korita vodotokov, varoval in ustvarjal nasipe ter bregove zasajal z drevjem Slika 18: Poplave Savinje leta 2012 (Vir: Lipičnik, 2012). V porečju Ložnice je bil prvi večji regulacijski ukrep izveden tik pred 2. svetovno vojno. Temeljitejše regulacije pa so sledile še v obdobju med 1954 in 1964. Strugo Ložnice so izravnali na odseku od Gotovelj do izliva v Savinjo. Leta 1953 so izkopali razbremenilnik med Založami in Polzelo, po katerem se odvaja presežek vode iz Ložnice neposredno v Savinjo (Orožen, 1956; Kokot, 2011). Vse to pred tem redno poplavljeno območje ob Ložnici so prepredli z osuševalnimi kanali (Natek, 1978). Regulacije so potekale tudi v porečju Bolske, ker je bilo v preteklosti precej veliko poplavno območje. Z regulacijami so tu pričeli v povojnem obdobju. Med njimi so bile najpomembnejše regulacije Bolske in Trnavce. Strugo Bolske nad ustjem Trnavce so izravnali v letih 1959– 1963. Del regulacije na Trnavci med Glinjami in Kapljo vasjo je bil opravljen v letih od 1964 do 1968 (Natek, 1978). Leta 1978 so pretok Trnavce regulirali še z izgradnjo večnamenskega zadrževalnika pod Žovnekom na pritoku Trnavce, imenovanega Žovneško jezero (Komac, Natek, Zorn 2008). Nevarnost poplav na vseh vodotokih so reševali tudi s številnimi protipoplavnimi nasipi. Komac, Natek in Zorn (2008) ugotavljajo, da so regulacije močno zmanjšale obseg poplavnega sveta, se je pa zaradi tega močno povečal strmec vodotokov in posledično tudi razdiralni učinki oz. odtok vode (Natek, 2005). Vse skupaj je močno poslabšalo razmere dolvodno, saj se je tam pretok povečal. Posledično se je po regulacijah močno spremenila namembnost zemljišč okoli vodotokov. Natek (1992) navaja, da so bili prej na poplavnem območju le pašniki, ki jih je voda redno poplavljala. Kasneje so pašnike zamenjale poljske površine. Isti avtor (Natek, 1978) poudarja tudi, kako pomembno vlogo ima rastje pri zadrževanju poplavnih vod. Gozd je pri tem najboljši, saj lahko zadržuje velike količine padavin. Travniki in pašniki lahko zadržujejo že manjšo količino, medtem ko je odtok z urbanih površin že znaten. Za ponazoritev: 1 ha bukovega gozda letno zadrži 2 milijona l deževnice (Žunter, 2008). Gozdovi, travniki in pašniki so torej naravni zadrževalniki in zato bi jih bilo potrebno varovati in ne poseljevati. Vendar je potrebno izpostaviti, da pri poplavah ni bistveno zadrževanje deževnice, ampak poplavnih vod na poplavni ravnici. Slednja ima vlogo rezervne struge vodotoka. Kljub temu da razlitja vode po navadi smatramo kot negativna, so razlitja tudi pozitivna. Z razlitjem se na primer zmanjša konica pretoka, hitrost odtoka itd. (Natek, 2015). Človek se v večini primerov nič ne nauči od preteklih poplav in še vedno gradi na poplavnih območjih. Vendar so tudi izjeme, saj primere dobre prakse najdemo tudi v Spodnji Savinjski dolini, kjer so ob poplavah leta 1990 ugotovili neprimernost mostov. Ti so prej imeli podporne stebre, v katere so se ujele večje količine lesenega plavja, ki ga reka nosi s seboj. Slednje je zamašilo pretok vode in ta se je posledično zaustavila in kopičila nad mostom. Z gradnjo mostov brez podpornih stebrov se prepreči zadrževanje vode in ta hitreje odteče naprej, vendar povečevanje hitrosti toka ni najustreznejši način (Komac, Natek, Zorn, 2008). 101 V zadnjih nekaj letih se za preprečevanje poplav načrtuje gradnjo suhih zadrževalnikov. Kakor navaja Skutnik (Skutnik, 2005) je za povečanje varnosti pred poplavami potrebno zagotoviti zmanjševanje konice poplavnega vala na pretok, ki ga je rečna struga na kritičnih odsekih še možna prevajati. Z zadrževanjem poplavnega vala bi se zmanjšala konica, trajanje vala pa bi se podaljšalo. Ključnega pomena za zmanjšanje ogroženosti urbanih naselij je po mnenju avtorja zadrževanje visokih vod na poplavnih območjih. Možne rešitve za poplave na preučevanem območju so suhi in mokri zadrževalniki. V okviru povečanja poplavne varnosti v porečju Savinje poteka tudi projekt »Zagotovitev poplavne varnosti na porečju Savinje – lokalni ukrepi«. Gre za prvo fazo celovitega urejanja poplavne varnosti na porečju Savinje. Cilj projekta je z lokalnimi ukrepi zmanjšati poplavno ogroženost lokalnih urbanih območij. Ukrepi se navezujejo na izgradnjo novih in obnovo obstoječih objektov vodne infrastrukture, čiščenje in poglabljanje pretočnih profilov struge Savinje in pritokov, izgradnjo zadrževalnikov ter aktivacijo razpoložljivih retenzijskih površin za povečanje zadrževanja vode (Porečje Savinje, 2015). Več ukrepov glede poplavne varnosti je opisano in raziskano v okviru delavnice in prispevka z naslovom Upravljanje z vodnimi viri za večnamensko rabo, ki je na strani 125. Vremenske ujme Vremenske ujeme so v Spodnji Savinjski dolini pogost pojav. Nastanejo zaradi nenadnih vremenskih sprememb, te pa so večinoma lokalnega značaja. Območje večkrat prizadenejo neurja s točo. V zadnjih letih so bila najmočnejša neurja v letih 2007, 2008 in 2013. Povzročajo največ škode v kmetijstvu, predvsem v hmeljarstvu, ki je značilna kmetijska panoga tega območja. Poleg tega pa povzročajo škodo tudi na stavbah in avtomobilih. Medtem ko lahko sadjarji in pridelovalci nekaterih poljščin pridelke zavarujejo pred točo s protitočno mrežo, so na drugi strani hmeljarji nemočni v boju proti toči. Edina možnost, ki jo imajo, je, da imajo svoje kmetijske površine zavarovane. Božič (2013) navaja, da so zavarovanja izredno draga in si jih hmeljarji težko privoščijo. Vendar si pa po drugi strani ne morejo privoščiti, da površin ne bi zavarovali, saj bi v primeru neurja s točo ostali brez vsega. V vremenski ujmi avgusta 2007 je poleg toče, ki je prizadela predvsem občini Vransko in Tabor, pihal tudi izjemno močan veter. Slednji je prizadel predvsem občino Braslovče, kjer je orkanski veter ruval drevesa, odkrival hiše, predvsem pa klestil hmelj in trgal vodila ter podiral žičnice (Včerajšnje neurje uničilo …, 2007). Neurje je močno poškodovalo braslovško osnovno šolo in povzročilo za okoli milijon € škode (Škoda na osnovni …, 2007). V sami občini je bilo uničenih tudi okoli 120 ha hmeljišč. Velika škoda je bila tudi na približno 200 ha površin, posejanih s koruzo, kjer je bilo uničenih od 20 % do 100 % koruze. Ujma pa ni prizanesla tudi ostalim občinam Spodnje Savinjske doline. Številni sadjarji po celotni dolini so tistega leta ostali brez sadne letine (Neurje s točo …, 2007). Leto kasneje je zopet prišlo do neurja s točo. Toča je ponovno močno prizadela občino Braslovče, ki si dotlej še ni povsem opomogla od neurja izpred leta dni. Popolnoma uničenih je bilo 60–70 ha hmeljskih površin (Jazbec, 2008). Zadnje večje neurje s točo je bilo 4. maja 2013. Takrat je bila prizadeta celotna Savinjska dolina, največ škode pa je neurje povzročilo v pasu od Vranskega do Braslovč. Od vseh kmetijskih površin so bila zopet najbolj prizadeta hmeljišča. Ker je bilo neurje v spomladanskem času, je bila škoda še toliko večja, saj je toča je odbila vse vrhove na poganjkih. Hmeljarji so posledično morali na novo napeljati rastline na vodila (Božič, 2013). Na 200 ha hmeljišč v občinah Tabor, Vransko in delu Braslovč je toča pobila 100 % vrhov na hmeljevih rastlinah, kar je pomenilo 40 % nižji pridelek, na 750 ha hmeljišč v občinah Prebold, Polzela, Žalec in delu Braslovč pobitih 30 % do 90 % poganjkov na hmeljevih rastlinah (Friškovec in sod., 2013). Na proučevanem območju je nekaj škode povzročil tudi orkanski veter v juniju leta 2013. Izredno močni sunki vetra so odkrivali strehe stanovanjskih in drugih objektov ter podirali drevesa v gozdovih. Posledično so bile zaradi podrtih dreves zaprte številne ceste. Takrat je veter močno poškodoval tudi park ob dvorcu Šenek v občini Polzela, saj so se mnoga drevesa, stara tudi preko 100 let, podrla ravno na dvorec (Močan veter poškodoval …, 2013). Poleg neurij s točo kmetovalcem v Spodnji Savinjski dolini nevšečnosti povzroča tudi suša. Slednja je edina izmed naravnih nesreč, ki jo na začetku težko opazimo, saj je počasen proces, ki traja tudi več mesecev (Grah, 2012; cv: Jelen, 2013a). Na območju Spodnje Savinjske doline je bila leta 2012 zaradi suše zabeležena škoda na 33 % površin vseh kmetijskih zemljišč, večinoma v ravninskem delu. Celotna škoda je bila po podatkih Uprave RS za zaščito in reševanje ocenjena na 10.371.388 € (Ocena škode na ...., 2013 ; cv: Jelen, 2013a). Ekonomsko največja škoda je bila v hmeljarstvu, med ostalimi poljščinami pri silažni koruzi. Po površini pa je bilo največ škode na travnikih, vendar je bila tu stopnja poškodovanosti v primerjavi z drugimi poljščinami nizka (Ocena škode na ...., 2013 ; cv: Jelen, 2013a). Jesenko (2012) navaja, da suša pri hmelju povzroči manjšo rast storžkov, kar vodi v zmanjšanje pridelka. Na celotnem območju Spodnje Savinjske doline je bilo leta 2012 poškodovanih 64 % vseh površin, posejanih s koruzo, tako za zrnje kot za silažo (Ocena škode na ...., 2013; Jelen, 2013a). 102 Kakor izpostavlja A. Jelen v zaključni seminarski nalogi (2013a) še vedno prevladujejo razprave o posledicah suše, manj pa o ukrepih, s katerimi bi zmanjšali njene učinke. A vendar ti ukrepi obstajajo in nekateri so bolj uveljavljeni kot drugi. Tak primer so na primer uporaba zgodnjih hibridnih vrst ter namakalni sistemi. Vendar je pri slednjih pomembno izpostaviti, da so vodni viri omejeni in je pri njeni uporabi za namakanje potrebno gledati tudi na ekonomičnost in okolje. Obstajajo pa tudi ukrepi, ki izhajajo iz tradicionalnega kmetijstva, npr. zastirke in kolobarjenje. Eden izmed ukrepov je tudi predčasno spravilo pridelka ter nadomeščanje sedanjih vrst s tistimi, ki so bolj odporne proti suši. V Spodnji Savinjski dolini lahko škodo povzroča tudi žled. Zadnji tak dogodek se je zgodil konec januarja in v začetku februarja 2014. Takrat se je nad Slovenijo obnavljala frontalna cona, na kateri sta se srečevala hladen zrak polarnega izvora v tanki prizemni plasti ozračja in močan dotok toplega in vlažnega zraka v višinah iznad Sredozemlja. To so bili idealni pogoji za obilno sneženje, žled in poledico (Sneg, žled, padavine, 2014). Na gozdnogospodarskem območju Celje, kamor spada tudi območje občin Spodnje Savinjske doline, je za posek predvidenega 261.804 m3 poškodovanega lesa. Od tega je bilo poškodovanih več listavcev kakor pa iglavcev (Žledolom v Sloveniji, 2014). Nazorno nam škodo na proučevanem delu pokaže tudi karta 26, ki kaže, kolikšen delež gozda bo treba zaradi škode posekati. Slika 19: Uničeno hmeljišče po neurju s točo in vetrom leta 2007 v Braslovčah (Vir: Neurje s točo …, 2007). Slika 20: Posledice suše na hmelju (Vir: Gorjanc, 2013). Zemeljski plazovi Višji obrobni predeli Spodnje Savinjske doline imajo raznoliko kamninsko zgradbo iz mehkih sedimentnih kamnin (peščenjak, lapor itd.). To vpliva na srednjo do veliko potencialno nevarnost pojavljanja zemeljskih plazov in usadov (Veliki atlas Slovenije, 2012). Erozijska območja in plazovi so eden od omejitvenih dejavnikov razvoja v Savinjski regiji, predvsem za poselitev in kmetijstvo (Gulič in sod., 2003a). Vendar je potrebno pri tem izpostaviti, da je Zgornja Savinjska dolina v primerjavi s proučevanim območjem precej bolj ogrožena zaradi plazov. Nevarnost plazov in usadov se močno poveča ob močnih nalivih in dolgotrajnih deževjih. Plazovi in usadi na splošno povzročajo škodo predvsem na stanovanjskih in gospodarskih objektih ter na lokalnih cestah. Primer kombinacije plazov in poplav je bila poplava septembra 2007. V občini Žalec je bilo takrat evidentiranih 33 zemeljskih plazov, ki so ogrožali stanovanjske in gospodarske objekte ter javno infrastrukturo (ceste), v Podgorju pri Letušu v občini Braslovče sta v zemeljskem plazu tudi umrla dva človeka. Ocenjena škoda oziroma strošek predvidene sanacije je znašal 1.200.300 €. Poleg tega je bilo evidentiranih še 32 plazov na kmetijskih zemljiščih. Plazovi so najbolj prizadeli krajevne skupnosti Galicija, Ponikva, Gotovlje in Šempeter (Poročilo o izvedenih …, 2008). Zaključek Spodnjo Savinjsko dolino pogosto prizadenejo naravne nesreče. Najpogostejše so zagotovo poplave, pojavljajo pa se še neurja s točo, suše, viharni vetrovi, zemeljski plazovi in občasno tudi žled. Izpostaviti je potrebno, da pride večkrat do sočasnega nastopa različnih vrst naravnih nesreč. Tak primer je neurje s točo, obenem pa se pojavljajo tudi izredno močni vetrovi. Skupaj s poplavami se zaradi namočenosti tal pojavljajo še številni zemeljski plazovi in usadi. 103 Od leta 1990 do danes je bilo na proučevanem območju šest večjih poplav, vmes pa so se pojavljale še manjše poplave. Včasih pride tudi do situacij, ko v enem letu voda večkrat prestopi bregove. Poplave povzročajo veliko gmotno škodo. Uničenih je veliko kmetijskih površin, poplavljene in zaprte so ceste. Voda poplavi številne objekte, kot so stanovanja in ostala gospodarska poslopja. Zavedati se moramo, da smo v marsikaterem primeru za veliko gmotno škodo krivi ljudje sami. To se izkazuje tudi na primeru Spodnje Savinjske doline. Ljudje so poselitev in svoje dejavnosti iz leta v leto vse bolj približevali vodotokom. S tem so močno zmanjšali njihovo naravno poplavno ravnico. Potrebno je poudariti, da se ljudje malo naučijo iz predhodnih povodnji, hkrati pa mislijo, da se situacija ne more več ponoviti. Karta 26: Poškodovanost gozdov po gozdnogospodarskih enotah, stanje februar 2014 (Vir podatkov: Žledolom v Sloveniji, 2014). Gmotne škode ne povzročajo samo poplave. Podobno veliko škodo povzročajo tudi vremenske ujme. Močna neurja s točo in orkanskim vetrom na območju niso nobena izjema. V kmetijstvu oziroma hmeljarstvu veliko škode povzroči tudi suša. Neurja s točo se pojavijo tudi večkrat na leto, poleg škode na kmetijskih površinah povzročajo tudi škodo na avtomobilih in objektih. K posledicam neurja je na območju že dvakrat prispeval tudi orkanski veter, ki je podiral hmeljske žičnice ter odkrival strehe. Proučevano območje prizadene tudi suša. Posledice slednje prispevajo k manjši količini in slabši kakovosti pridelka. Ob posebnih vremenskih situacijah se pojavi tudi žled, ki poškoduje gozdove in sadovnjake ter povzroča nevšečnosti prebivalstvu, saj prihaja do izpadov elektrike in neprevoznih cest zaradi podrtega drevja. Nevarnost ljudem na proučevanem območju predstavljajo tudi zemeljski plazovi, vendar je nevarnost zemeljskih plazov tu neprimerno manjša kot v Zgornji Savinjski dolini. Zemeljski plazovi in usadi so posledica prevelike namočenosti tal in se večinoma pojavljajo v kombinaciji s poplavami ali močnimi nalivi. Naravne nesreče torej niso nič novega, prav tako niso dogodek, ki se je zgodil le v preteklosti. Tega dejstva se moramo zavedati in prispevati k temu, da bodo posledice teh dogodkov v prihodnosti čim manjše. K temu lahko prispevamo s številnimi ukrepi. Vodotoke moramo redno vzdrževati ter se izogibati poselitvam na poplavnih ravnicah. Poplavne vode lahko zadržujemo z zadrževalniki. Nekateri izmed njih so v Spodnji Savinjski dolini že zgrajeni, za druge pa obstajajo načrti. Nekoliko težje se je zoperstaviti vremenskim ujmam. K manjšim učinkom suše lahko človek pripomore z namakanjem ali sajenjem kultur, ki so bolj prilagojene na pomanjkanje vode. Posledice toče pa lahko v majhni meri omilimo z zaščitnimi mrežami. 104 ZNAČILNOSTI TURIZMA SPODNJE SAVINJSKE DOLINE Špela Kranjc Turizem postaja vse pomembnejša gospodarska dejavnost, ki občinam omogoča vir dodatnega zaslužka ter promocijo domačih, za določeno okolje značilnih proizvodov in storitev. Sicer je poleg dobre promocijske in informacijske dejavnosti pomembna tudi splošna in turistična infrastruktura, ne smemo pa pozabiti na naravne in kulturne danosti na posameznem območju. To so pomembni dejavniki, ki bistveno pripomorejo k dobri prepoznavnosti določene regije in jih občine lahko ustrezno izkoristijo in tržijo. Prav zato so občine Spodnje Savinjske doline pripravile Območni razvojni program Spodnje Savinjske doline za programsko obdobje 2014– 2020, v katerem avtorji navajajo, da ima območje občin Spodnje Savinjske doline odlične možnosti za razvoj turizma, saj je območje bogato z naravno in kulturno dediščino, ki bi jo občine lahko ponudile obiskovalcem in tržile. V želji po večjem obisku pa bi bilo potrebno večje vlaganje v turistično infrastrukturo, saj bi se turizem v občinah le tako najbolje razvil (Območni razvojni program …, 2013). Spodnja Savinjska dolina še vedno ne izkorišča danosti naravnih vrednot oziroma jim ne nameni velike pozornosti. V turistične namene so izkoriščene le športne aktivnosti, kot so pohodništvo, športno plezanje, ribištvo, vendar pa bi pri vsem prej naštetem bila potrebna večja vlaganja v turistično infrastrukturo, kot so npr. izgradnja kolesarskih stez ob regionalnih in drugih prometnih cestah, jahalne, tematske, učne ali sprehajalne poti in podobno (Območni razvojni program …, 2013). Vrste turizma in predstavtev turistične ponudbe območja V zadnjem času so vse bolj aktualne specializirane ponudbe turizma, ki so usmerjene h konkretnim, ciljnim skupinam turistov. Možnosti za različne oblike preživljanja dopusta so v občinah Spodnje Savinjske doline številne. Specializirana ponudba bi lahko temeljila na naravnih danostih tega okolja, kulturnih in zgodovinskih značilnostih ali dejavnosti, ki se dotika zdravega načina življenja, sprostitve ali tako imenovanega wellness turizma (Območni razvojni program …, 2013). Vedno bolj pomembna sestavina turizma v Spodnji Savinjski dolini postajajo turistične kmetije, ki ponujajo domače izdelke. Teh je na obravnavanem območju 4, od tega 3 v občini Žalec (Kmečki turizem Lešnik, Turistična kmetija Podpečan, Izletniška kmetija Tratnik) in 1 v občini Tabor (Turistična kmetija Weiss) (Turistične kmetije, 2014). Vedno bolj aktualno je oživljanje starega kulturnega izročila, kot so domači običaji, obrt, ohranjene so tudi nekdaj pomembne kmetijske dejavnosti, s čimer se promovira lokalna ponudba, prav tako pa se odpirajo nova delovna mesta. Hmeljarstvo je bila nekdaj izredno pomembna panoga v Spodnji Savinjski dolini, hmelj pa ena najbolj prepoznavnih kultur na tem območju. Prav zato se vse občine tega območja zavzemajo za ohranitev hmeljarske tradicije in v ta namen prirejajo različne prireditve. V Spodnji Savinjski dolini najdemo precej turističnih znamenitosti, ena izmed takih je tudi Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva v Žalcu (Območni razvojni program …, 2013). Na območju je ohranjenih še veliko dvorcev in gradov, med drugim grad Žovnek, graščina Novo Celje, dvorec Prebold in druga stanovanjska poslopja, v katerih se nahajajo zanimive muzejske zbirke, npr. zbirka motociklov na Vranskem. Območje se ponaša tudi s številnimi zavarovanimi območji (krajinski park Vrbje), ribniki (ribnik Vrbje, ribnik v Preboldu) in jezeri (Žovneško, Braslovško jezero) (Območni razvojni program …, 2013). Zimski turizem, nastajajoči izobraževalno-kulturni turizem in ekoturizem ter številne poletne športnorekreacijske aktivnosti, kot na primer pohodništvo, kolesarjenje, jahanje, igranje tenisa, obisk jam, omogočajo aktivne počitnice in so ponudba sami zase oziroma popestritev celovite ponudbe krajev v občinah Spodnje Savinjske doline (Območni razvojni program …, 2013). Nastanitvene zmogljivosti v Spodnji Savinjski dolini Nastanitvene zmogljivosti občin Spodnje Savinjske doline so prikazane v preglednici 23. Izstopata občini Prebold in Žalec. Skupno število tvori 0,66 % vseh nastanitvenih zmogljivosti (ležišč) v Sloveniji v letu 2013 (Prenočitvene zmogljivosti po …, 2014). S preglednice 23, ki prikazuje število nastanitvenih objektov ter razpoložljivih sob in ležišč za leto 2013, je razvidno, da proučevano območje ne razpolaga z velikim številom ležišč. Nekatera območja v Sloveniji (npr. Portorož, Bled), ki so po velikosti manjša od Spodnje Savinjske doline, razpolagajo z večjim številom ležišč. Vendar pa se ta območja že dlje časa načrtno ukvarjajo s turizmom in tržijo svoje storitve. Zaradi posebnosti, kot so naravne, kulturne in druge znamenitosti, so ti kraji tudi bistveno bolj privlačni in poznani tako domačim kot tudi tujim turistom. Spodnja Savinjska dolina bi morala več finančnih sredstev nameniti v promocijo samega kraja in infrastrukturo, saj mimo nje poteka avtocestna povezava, ki povezuje zahodni del Slovenije z vzhodnim 105 in nudi idealno priložnost za izletniški in tranzitni turizem. Vendar pa bi bilo potrebno večje sodelovanje in povezovanje med posameznimi občinami in ostalimi turističnimi kraji. Prav tako pa bi bilo potrebno večje vlaganje v razvijanje novih turističnih atrakcij, ki bi si jih turisti želeli ogledati (Območni razvojni program …, 2013). Preglednica 23: Število nastanitvenih objektov ter razpoložljivih sob in ležišč v letu 2013 (Vir podatkov: Prenočitvene zmogljivosti po …, 2014). Občina Nastanitveni objekti Nastanitvene zmogljivosti Sobe Ležišča 21 120 Braslovče 1 Polzela … 4 26 Prebold 4 116 292 Tabor … 6 12 Vransko 3 24 82 Žalec 3 114 280 Spodnja Savinjska dolina – skupaj 11 285 812 Slovenija 913 42.998 122.177 Število obiskov in realizirane nočitve turistov prikazuje naslednji pregled podatkov za leto 2013 (preglednica 24). V preglednici 24 so prikazane vse občine Spodnje Savinjske doline ter število prihodov in nočitev turistov v posamezni občini (v to so vključeni tuji turisti in skupno število turistov, ki vključuje domače in tuje turiste). Preglednica 24: Število prihodov in nočitev turistov za leto 2013 (Vir podatkov: Prenočitvene zmogljivosti, prihodi …, 2015). Občina Prihodi turistov Skupaj Braslovče * Polzela * Prebold Tabor Vransko Žalec Spodnja Savinjska dolina – skupaj Slovenija Nočitve turistov Tujih * * 1.428 * Skupaj * * 1.270 * Tujih * * 2.934 * 2.523 * 525 316 1.387 833 3.954 3.376 6.669 5.629 5.907 4.962 10.990 8.985 3.384.491 2.258.570 9.579.033 5.962.251 Opomba: * Podatki o prihodih in prenočitvah turistov za občine Braslovče, Polzela in Tabor niso na voljo. Kljub temu da občina Braslovče razpolaga s 14,8 % vseh razpoložljivih ležišč v Spodnji Savinjski dolini, občina Polzela s 3,2 % in občina Tabor z 1,5 %. Skupno število prihodov turistov v občinah Spodnje Savinjske doline predstavlja 0,17 % vseh turistov, ki počitnikujejo v Sloveniji, od tega je 16 % domačih gostov. Podatki kažejo, da je v občinah Spodnje Savinjske doline 0,11 % vseh prenočitev v Sloveniji, od tega 18,2 % domačih turistov, od vseh ki so zajeti v statističnih podatkih (razen občin Braslovče, Polzela in Tabor). Najbolj obiskane so občine Prebold, Vransko in Žalec, ki imajo tudi največ nastanitvenih zmogljivosti (Prenočitvene zmogljivosti, prihodi …, 2015). Glede na število nočitev in prihodov turisti v Spodnji Savinjski dolini v povprečju prenočijo skoraj dvakrat (1,9 nočitev/turista), kar je manj kot je slovensko povprečje (2,8 nočitev/turista). Največje povprečno število prenočitev na turista je v občini Vransko (2,6 nočitev/turista), najmanj pa v Žalcu (1,7 nočitev/turista) (Prenočitvene zmogljivosti, prihodi …, 2015). Prevladuje torej največ 3-dnevni obisk območja, kar pomeni, da je potrebno nadaljnjo turistično ponudbo graditi na takšnem turizmu oziroma si prizadevati za širši izbor ponudbe, na podlagi česar bi se obiskovalci na tem območju zadržali dlje časa. To velja pretežno za tuje državljane, medtem ko domači turisti obiščejo Spodnjo Savinjsko dolino le z izletniškim enodnevnim obiskom. V letu 2013 je občino Prebold obiskalo največ Nizozemcev (177 oseb; 13,9 %), sledijo jim Nemci (162 oseb; 12,8 %) ter Avstrijci (104 oseb; 8,2 %). Prav tako so največ prenočitev prispevali Nizozemci (592 oseb; 23,5 %), sledijo jim Nemci (309 oseb; 12,2 %) ter Hrvatje (188 oseb; 7,5 %) (Prihodi in prenočitve …, 2014). 106 Občino Vransko je obiskalo največ Avstrijcev (71 oseb; 22,5 %), sledijo jim Italijani (58 oseb; 18,4 %) ter Bolgari (35 oseb; 11,1 %). Največ nočitev so prispevali Avstrijci (163 oseb; 19,6 %), sledijo jim Italijani (149 oseb; 17,9 %) ter Bolgari (100 oseb; 12 %) (Prihodi in prenočitve …, 2014). Največjo izmed vseh občin, občino Žalec, ki ima tudi največ namestitvenih kapacitet (34,5 %), je obiskalo največ Ukrajincev (806 oseb; 23,9 %), Italijanov (528 oseb; 15,6 %) in Nemcev (318 oseb; 9,4 %). V občini so največ nočitev prispevali Ukrajinci (811 oseb; 14,4 %), Nemci (649 oseb; 11,5 %) ter Avstrijci (352 oseb; 6,3 %). Za ostale tri občine Statistični urad Republike Slovenije (SURS) podatke o prenočitvah in obiskih turistov ima, vendar jih ne objavlja, saj so to ''zakriti'' podatki. Na ta način se v skladu z določili zakonodaje ščitijo individualni podatki (Prihodi in prenočitve …, 2014). Grafikon 21: Prihodi in nočitve turistov v občinah Spodnje Savinjske doline po mesecih v letu 2013 (Vir podatkov: Prenočitvene zmogljivosti, prihodi …, 2015). 1600 1400 1200 1000 800 600 400 200 0 JAN FEB MAR Prihodi turistov - TUJIH APR MAJ JUN Nočitve turistov - TUJIH JUL AVG SEP Prihodi turistov - SKUPAJ OKT NOV DEC Nočitve turistov - SKUPAJ Opomba: V posameznih letih niso vštete vse občine v Spodnji Savinjski dolini, saj za nekatere podatki niso na voljo (občine Braslovče, Polzela in Tabor). Turistični obisk Spodnje Savinjske doline po posameznih mesecih kaže na največji obisk v poletnih mesecih. Ponudba se nagiba k športnim aktivnostim, saj je tudi ponudba le-teh najbolj raznolika v poletnih mesecih. Pri tem se nekoliko pozablja na podobno ponudbo v zimskih mesecih, ko bi lahko občine v turistično ponudbo vključile sankanje, smučarske skoke na Tani itd., vse te aktivnosti, ki so zaenkrat namenjene le domačinom. Dejstvo pa je, da ima Spodnja Savinjska dolina posebne klimatske značilnosti, ki ne omogočajo velikih zimskih ekstremov, pri čemer bi se lahko zimski turizem dodobra razvil. Treba bi bilo zmanjšati sezonska nihanja v obisku turistov, prav zato pa bi morale občine Spodnje Savinjske doline več vlagati oziroma posvetiti večjo pozornost razširjeni ponudbi storitev/aktivnosti, ki jih lahko ponudijo poleti in tako v čim večji meri izkoristiti glavno turistično sezono. Seveda pa je višek turističnega obiska v ostalih mesecih, razen poletnih, težko oziroma skoraj nemogoče pričakovati, saj je tudi na ravni celotne države največ turističnega obiska opravljenega v poletnih mesecih. Na grafikonu 22 in 23 v posameznih letih niso vštete vse občine v Spodnji Savinjski dolini, saj za nekatere podatki niso na voljo (občini Braslovče in Tabor). Z grafikona 23 je razvidno število prihodov in nočitev turistov v Spodnji Savinjski dolini za obdobje 2008–2013. Pri tem moramo upoštevati, da v posameznih letih niso vštete vse občine v Spodnji Savinjski dolini, saj za nekatere podatki niso na voljo (občini Braslovče in Tabor). Lahko pa razberemo, da je bila Spodnja Savinjska dolina najbolj obiskana v letu 2008, nato pa se je število turistov vsako leto zmanjševalo, vse do leta 2012, ko je zaznano najmanjše število turistov (Prihodi in prenočitve …, 2014). 107 Grafikon 22: Pregled prihodov in prenočitev tujih turistov po posameznih državah za leto 2013 v občinah Spodnje Savinjske doline (Vir podatkov: Prihodi in prenočitve …, 2014). 1.200 1.000 800 600 400 200 bi ja Uk ev ra ro jin ps a Os ke ta dr le ža dr ve ža * ve sv et a* * ija e Os ta l Bo Nočitve turistov Sr un jsk a Po l Ro m ža rs k ak a ed on ija Ne m čij Ni a zo ze m sk a ad M M a va šk a Ita lija cij Hr lik a Fr an šk ar ep ub a a Če Prihodi turistov sn ai n He rc e go vin rij ja lga lgi Bo Be Av st ri ja 0 *Ostale evropske države: Ciper, Črna Gora, Danska, Estonija, Finska, Grčija, Irska, Islandija, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta, Norveška, Portugalska, Ruska federacija, Slovaška, Španija, Švedska, Švica, Turčija, Združeno kraljestvo in druge države Evrope. **Ostale države sveta: afriške države, Avstralija, Nova Zelandija, Izrael, Japonska, Kitajska, Južna Koreja, druge azijske države, Brazilija, druge države Južne in Srednje Amerike, Kanada, Združene države Amerike, druge države Severne Amerike. Grafikon 23: Prihodi in nočitve turistov v občinah Spodnje Savinjske doline v obdobju 2008–2013 (Vir podatkov: Prihodi in prenočitve …, 2014). 25.000 20.000 15.000 10.000 5.000 0 2008 2009 Nočitve turistov - SKUPAJ 2010 Nočitve turistov - TUJIH 2011 2012 Prihodi turistov - SKUPAJ 2013 Prihodi turistov - TUJIH Predlogi za nadaljnji razvoj turizma Kljub bogati pestrosti, ki jo nudi Spodnja Savinjska dolina, pa brez možne navezave na večjega turističnega ponudnika (npr. zdravilišče v Laškem, Topolšici in Zrečah) ter brez medobčinskega povezovanja, ne bo možno oziroma bo izredno težko ponuditi kaj novega in popestriti obstoječo turistično ponudbo (Predlog izvedbenega načrta …, 2012). Po drugi strani pa ni nujno, da bi takšno povezovanje koristilo manjšim lokalnim turističnim ponudnikom (primer občine Brežice in Term Čatež). Poleg tega so pomembna tudi finančna sredstva, ki zagotavljajo uresničitev idej in razvoj turistične dejavnosti. Občine Spodnje Savinjske doline so že pripravile predlog izvedbenega načrta regionalnega razvojnega programa Savinjske razvojne regije za obdobje 2012–2014, 108 katerih nosilci projektnih predlogov so praviloma samoupravne lokalne skupnosti tega območja. V dokumentu so opisani zgolj predlogi, o sami realizaciji načrtov pa je trenutno težko govoriti. Nekateri predlagani projekti tega programa vključujejo tudi konkretne spremembe na področju turizma, in sicer (Predlog izvedbenega načrta …, 2012): –– urejanje okolja z izgradnjo ekoremediacijskih (ERM) objektov, prednostno v okviru območij Natura 2000, –– turistične razvojne priložnosti za operacije lokalno-regionalnega pomena, kot npr. trženje in razvoj izdelkov in storitev, ki prispevajo k biotski raznovrstnosti, –– obnova zgradb, ki sodijo v kulturno dediščino in so razglašene za kulturni spomenik lokalnega pomena, ki bi poleg turistom služile tudi domačinom, v katerih bi prirejali razne kulturne prireditve, –– gradnja zgradb, namenjenih kulturni infrastrukturi – večnamenski centri, knjižnični in muzejski prostori, pri čemer bi lahko občine namesto gradnje novih prostorov, obnovile že obstoječe zgradbe. S tem bi se ohranila kulturna dediščina, prostori pa bi se na tak način ponovno vrnili širši množici uporabnikov. Med take primere sodijo tudi stara šola v Lokah pri Taboru, Dom II. slovenskega tabora v Žalcu, Kulturni dom na Vranskem …, –– izgradnja in urejanje javne turistične infrastrukture in turistično-razvojni projekti lokalno-regionalnega pomena. Cilj je povečanje turistične atraktivnosti regije v vrednosti investicije največ 4.000.000 EUR. Finance bi namenili v pripravo in opremljanje učnih poti, pripravo učilnic na prostem, didaktično opremo učnih točk, pripravo in opremljanje kolesarskih poti, zasnovo pohodnih poti in njihovo ureditev, povezovanje obstoječih potencialov kraja v ponudbo na prostem, promocijo zdravega načina življenja, promocijskoizobraževalne aktivnosti in drugo, za turizem pomembno infrastrukturo regionalnega pomena. Trenutno so na bolj turističnih območjih že postavljene usmerjevalne table, ki vodijo do znamenitosti, vendar zaenkrat ponekod poleg znamenitosti še ni postavljene table z več informacijami o sami znamenitosti (grad Ojstrica v Taboru – neurejen in neoznačen dostop do razvalin gradu). Prioritetni projekti, ki izhajajo iz izvedbenega načrta regionalnih razvojnih programov za obdobje 2012–2014 v občinah, ki sta vključeni v razvojni program, so: Preglednica 25: Občine, vključene v razvojni program za obdobje 2012–2014 (Vir podatkov: Predlog izvedbenega načrta …, 2012). Nosilec Naziv projekta Skupna vrednost projekta (v €) Predvidena vrednost sofinanciranja SKUPAJ (v €)* Občina Žalec Prenova mestnega jedra Žalec 2.950.085,48 1.970.962,03 Občina Braslovče (partnerji občine Polzela, Prebold, Vransko, Tabor) Odvajanje komunalnih odpadnih voda v Spodnji Savinjski dolini – INTRAREGIJSKI projekt 3.268.178,33 1.496.391,62 * Skupna vrednost sofinanciranja za leto 2012, 2013 in 2014, projekte sofinancira Služba vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, del sredstev pa izhaja tudi iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Občina Žalec je del svojih finančnih sredstev namenila za prenovo mestnega jedra, njihovi glavni cilji pa so bili povečati atraktivnost starega mestnega jedra, ustvariti identiteto občinskega in upravnega središča, povečati turistično konkurenčnost in prepoznavnost starega mestnega jedra ter ohraniti kulturno dediščino (Predlog izvedbenega načrta …, 2012). Žalec je znan kot glavno središče slovenskega hmeljarstva, zato bi se lahko v prenovljenem mestnem jedru uresničile ideje o manjših pivnicah, prav tako pa bi se v ponudbo vključili tudi gostinci, ki bi ponujali izdelke domače obrti (suhomesnate izdelke, pecivo, kruh, med, marmelado, hmeljske izdelke …). Eden izmed bolj pomembnih projektov v Spodnji Savinjski dolini, kateremu so se priključile občine Braslovče, Polzela, Prebold, Vransko in Tabor, je odvajanje komunalnih odpadnih voda. Cilj projekta je bila ureditev odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode v skladu z nacionalnimi in evropskimi programi, saj večina stanovanjskih hiš v posameznih občinah ni imela urejenega odtoka komunalnih voda. Z ureditvijo odtoka se bo tako zmanjšala obremenitev okolja, pripomoglo se bo k ohranjanju okolja in razvoju podjetništva, kmetijstva, obrtništva in ne nazadnje tudi turizma (Predlog izvedbenega načrta …, 2012). Prav tako je bil leta 2014 pripravljen Predlog izvedbenega načrta regionalnega razvojnega programa Savinjske razvojne regije za obdobje 2013–2015, kamor spadajo tudi občine Spodnje Savinjske doline (Predlog izvedbenega načrta …, 2014). Prioritetni projekti, ki izhajajo iz izvedbenega načrta regionalnih razvojnih programov za obdobje 2013–2015 v občinah Spodnje Savinjske doline, so: 109 Preglednica 26: Občine, vključene v razvojni program za obdobje 2013–2015 (Vir podatkov: Predlog izvedbenega načrta …, 2014). Nosilec Naziv projekta Skupna vrednost projekta (v €) Predvidena vrednost sofinanciranja SKUPAJ (v €)* Občina Žalec Sekundarna kanalizacija in obnova vodovoda Šempeter II. in IV. faza ter Drešinja vas II. faza 1.289.544,35 1.096.112,70 Občina Braslovče (partnerji občini Prebold in Tabor) Obnova transportnega vodovoda Tabor - Prebold Braslovče (INTRA-REGIJSKI projekt) 1.557.838,00 1.324.162,30 Občina Polzela (partnerji občine Braslovče, Tabor in Vransko Odvajanje komunalnih odpadnih voda v SSD - II. faza (INTRA-REGIJSKI projekt) 2.830.863,39 2.406.233,88 Občina Polzela Gradnja prizidka - Vrtec Polzela 1.047.736,00 717.230,00 * Skupna vrednost sofinanciranja za leto 2012, 2013 in 2014, projekte sofinancira Služba vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, del sredstev pa izhaja tudi iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. V obdobju 2013–2015 želi občina Žalec urediti sekundarno kanalizacijo in obnoviti vodovoda Šempeter in Drešinja vas. Z izgradnjo kanalizacijskega omrežja se bo povečalo število priključenih prebivalcev na kanalizacijski sistem ter na sistem čiščenja odpadnih voda, s tem pa se bo pripomoglo k zmanjšanju obremenjevanja okolja, zagotovitvi boljših življenjskih in sanitarnih pogojev za bivanje (Predlog izvedbenega načrta …, 2014). Svoj projekt je predstavila tudi občina Braslovče, ki namerava v obdobju 2013–2015 obnoviti transportni vodovod Tabor–Prebold–Braslovče. S tem bi izboljšali stanje vodooskrbe z zdravo, neoporečno pitno vodo in zvišali kvaliteto življenja prebivalcev (Predlog izvedbenega načrta …, 2014). Projekt odvajanja komunalnih odpadnih voda v Spodnji Savinjski dolini, ki je bil omenjen že v Predlogu izvedbenega načrta regionalnega razvojnega programa Savinjske razvojne regije za obdobje 2012–2014, bodo nadaljevale tudi občine Polzela, Braslovče, Tabor in Vransko. Njihov cilj je predvsem priključitev stanovanjskih hiš na kanalizacijski sistem (Predlog izvedbenega načrta …, 2014). Tudi občina Polzela je predstavila svoj projekt, ki obravnava gradnjo prizidka za vrtec Polzela, ki bi omogočil vpis v vrtec vsem predšolskim otrokom ter zagotovil ustrezno predšolsko infrastrukturo. Za enkrat se vrtec Polzela sooča s prostorsko stisko, prav tako so obstoječi prostori dotrajani (Predlog izvedbenega načrta …, 2014). Zaključek Območje občin Spodnje Savinjske doline je območje, ki ima zelo dobre priložnosti za razvoj turizma prav zaradi svojega kulturnega in naravnega potenciala. Območje je bogato z naravno in kulturno dediščino, sakralnimi objekti, ohranjeno in čisto naravo, turističnimi kmetijami, gostišči, športnimi objekti. Prav zaradi svoje pestrosti občine v Spodnji Savinjski dolini prirejajo številne turistične in športne dogodke. Prav tako ima Spodnja Savinjska dolina odlično lego, saj leži poleg avtocestne povezave, ki povezuje zahod z vzhodom Slovenije in s tem omogoča odlične možnosti za razvoj tranzitnega turizma. Vendar pa je največji problem Spodnje Savinjske doline v sodelovanju med občinami. Občine v regiji so premajhne, da bi lahko same zadovoljile želje turistov, zato je povezovanje ključnega pomena. Občine bi se lahko navezale tudi na bližnja večja turistična območja, kot npr. Terme Laško in s tem še izboljšale svojo turistično ponudbo, vendar je tudi pri takšnem povezovanju potrebno dodobra preučiti vsa tveganja in nevarnosti. 110 NESNOVNA DEDIŠČINA – PRIREDITVE NA OBMOČJU OBČIN SPODNJE SAVINJSKE DOLINE Sara Uhan Spodnja Savinjska dolina je še pred dvema desetletjema veljala za obljubljeno deželo, saj je t. i. zeleno zlato – hmelj prinašalo dobre dobičke. Bogata zgodovina je očesu zaznavna v pokrajini s pestro arhitekturno dediščino. Številne cerkve in kapelice, dvorci in trška stavbna arhitektura, arheološki ostanki ter artefakti premične dediščine dajejo Spodnji Savinjski dolini svojevrsten pečat. Poleg tega se je v Spodnji Savinjski dolini zaradi specifične lege in naravnih danosti oblikovala pestra nesnovna dediščina, pod katero poznamo običaje, šege in navade, narečne posebnosti, spretnosti in vrednote. Pomemben dejavnik ohranjanja ter posredovanja te dediščine sedanjim in prihodnjim rodovom so različne prireditve. Tradicionalne prireditve na območju šestih občin Spodnje Savinjske doline (Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec) so navezane na hmeljarsko tradicijo, ki je zaznamovala to pokrajino v vseh pogledih. V prispevku poskušamo sistematično predstaviti prireditve po posameznih občinah, hkrati omeniti tudi posamezne običaje in spomenike kulturne dediščine, predvsem pa ugotoviti navezanost kulturnih, etnoloških, športnih in ostalih turističnih prireditev v Spodnji Savinjski dolini na hmeljarstvo. V zadnjem poglavju predstavljamo multiplikativni učinek prireditev na okolje. Občina Braslovče Hmelj ima na območju Spodnje Savinjske doline močno simbolno vrednost. Osrednja prireditev je Dan hmeljarjev v Braslovčah, ki jo od nekdaj prirejajo drugo soboto in nedeljo v mesecu avgustu. Prireditev poteka od leta 1962, ko je še bila prvi dan v Žalcu, drugi dan v Braslovčah. To je praznik hmeljarjev pred uradnim začetkom obiranja hmelja. Leta 1969 so v časopisu Novi tednik zapisali, da je to »praznik celotne doline«, saj je takrat tudi znatno večji delež Savinjčanov živel neposredno od hmelja in je bila zato navezava na hmelj še večja (Praznik hmeljarske doline, 1969). Za organizacijo prireditve skrbijo Turistično društvo Braslovče s pomočjo Društva hmeljarjev, hmeljarskih starešin in princes Slovenije in Društva podeželske mladine Spodnja Savinjska dolina. Znotraj prireditve Dan hmeljarjev se zvrstijo različne športne, zabavne, kulturne ter dramsko obarvane prireditve. Vrhunec dogajanja je povorka v nedeljo, ki ob zvokih godbe, spremstvu mažoretk in konjenikov, slavnostno okrašenih vozov, na katerih se peljejo hmeljarske starešine in princese, prikažejo obdelovanje hmeljišč v preteklosti. Na prireditvi se razglasita novi hmeljski par, starešina in princesa, ki skupaj predstavljata dvodomno rastlino – hmelj. Njuno poslanstvo je promocija hmeljarstva doma in v tujini. Novi starešina od predhodnika prejme pomanjšanega mačka – hmeljarsko orodje za privzdigovanje hmeljevk, in hmeljarski prapor, iniciacija princese pa se izvrši z izročitvijo pomanjšanega škafa za obiranje hmelja ter zlate hmeljske kobuljice v obliki verižice. Starešina in princesa skupaj obereta ducat hmeljevih sadik na hmeljevkah na občinski njivici in s tem odpreta sezono obiranja hmelja. Popoldne se v etnoloških hmeljarskih igrah, kot je postavljanje hmeljevk in ročno obiranje hmelja, pomerijo krajevni odbori Društva podeželske mladine Spodnja Savinjska dolina. Na prireditvi obiskovalcem postrežejo z vrčkom piva, zadiši pa tudi po hmeljarskem zavitku (V Braslovčah že …, 2013). Prireditev ima velik pomen za razvoj turističnega potenciala v Savinjski dolini. Dan hmeljarjev poleg Piva in cvetja v Laškem ter Flosarskega bala na Ljubnem spada med najatraktivnejše turistične prireditve na območju celjske regije. Slika 21: Hmeljarska starešina in princesa leta 2012 (Vir: Hmeljarska princesa je ..., 2012). 111 Občina Žalec Z namenom skupnega trženja naravnih in kulturnih znamenitosti na območju vseh šestih občin Spodnje Savinjske doline je bilo ustanovljenih več tematskih poti, katerim je vezna nit hmeljarska tradicija. V ta namen so evidentirali preko 87 objektov stavbne dediščine (hmeljske sušilnice, kmetije), od katerih je bilo 14 vključenih v tematske poti (Območni razvojni program ..., 2013). Najbolj prepoznavna je Hmeljska pot, po kateri vsako leto zadnjo soboto v mesecu avgustu poteka tradicionalni pohod. Začetek pohoda po hmeljski poti je pri Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva Slovenije v Žalcu, kjer pohodnike pozdravita hmeljski starešina in princesa. 14 km dolga pot vodi mimo različnih hmeljskih nasadov in ostankov hmeljarske stavbne dediščine, pa tudi mimo poznobaročnega dvorca Novo Celje, ribnika Vrbje, enega redkih naravnih otočkov, ki ga človek zaradi intenzivnega hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini še ni preoblikoval in je uvrščen tudi v območje Natura 2000. Pot se nadaljuje ob Savinji, med hmeljišči, sledi še postanek v arheološkem parku Rimske nekropole v Šempetru. Hmeljska pot je ravninska krožna pot, ki je bila v letu 2011 v sklopu projekta Moja dežela – lepa in gostoljubna s strani Turistične zveze Slovenije imenovana kot druga najbolj priljubljena tematska pot v Sloveniji (Pohod po hmeljski …, 2013). Slika 22: Pohod po hmeljski poti (Vir: Pohod po hmeljski ..., 2013). Otvoritev sezone obiranja hmelja v sredini avgusta poteka v Braslovčah, konec pa v Petrovčah v občini Žalec. Po skoraj mesecu dni dela v hmeljiščih se prične hmeljarski likof, tradicionalni zaključek obiranja hmelja. Domačim obiralcem, štangarjem in obiralkam, ki so v preteklosti v Savinjsko dolino večinoma prihajale iz hrvaškega Zagorja, se je takrat namesto tipične »obirovske južne« (tople kumare, zabeljen stročji fižol) postreglo meso, buhteljne in druge dobrote. Danes tovrstni običaj prikazujejo z animacijskimi programi v hmeljiščih ali v Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva Slovenije, ki jih izvedejo predstavniki Etnološkega društva hmeljarska vas ter člani Društva hmeljarjev, hmeljarskih sterešin in princes Slovenije. Tako med prikazom ročnega obiranja hmelja odmeva pesem obiralk, prikaže se menjava obranega hmelja za balete, opazimo pa tudi navihano dvorjenje fantov, pa seveda obirovsko južino in ostale običaje, ki so bili del obiranja (Marot, 2002). Poleg etnoloških se v občini Žalec vrstijo tudi različne druge prireditve. Pri ohranjanju običajev in organizaciji različnih kulturnih dogodkov imajo pomembno vlogo kulturna in turistična društva, v katerih krajani večinoma s prostovoljnim delom prispevajo k razvoju kraja. V občini Žalec je več uspešno delujočih društev. Izpostavljamo kulturno društvo Svoboda Griže, katerega zametki kulturnega delovanja segajo v leto 1884, prva organizirana društvena dejavnost pa je zapisana leta 1921. Na pobudo članov so leta 1950 začeli graditi letno gledališče Limberk. Krajani so s prostovoljnim delom zgradili kamnit avditorij, poleg njega pa tudi okrepčevalnico in garderobni objekt. Leta 1954 so gledališče uradno odprli s predstavo Deseti brat. Danes na tem mestu poteka kresovanje, vsakoletno pa se prireja tudi koncert Pojo naj ljudje. Poleg tega se že od leta 1986 v Grižah na prireditvi Zlate citre zberejo vsi ljubitelji tega starodavnega glasbila. Kulturno društvo Svoboda Griže je v preteklosti organiziralo tudi Miš maš za otroke (Kulturno društvo Svoboda …, 2014). Turistično društvo Šempeter, ki deluje že preko 48 let, ima glavno nalogo upravljanje z dvema pomembnima kulturno-zgodovinskima in naravnima znamenitostma v Spodnji Savinjski dolini. To sta jama Pekel z dolino Peklenščice in Rimska nekropola z ohranjenim delom rimske ceste. Šempetrska nekropola sodi med najpomembnejše arheološke spomenike v Sloveniji in je eden lepših antičnih parkov v Evropi. V celoti 112 so rekonstruirane štiri grobnice. Najstarejša grobnica je Vindonijeva grobnica iz 1. stoletja našega štetja. Rimska nekropola je tudi spomenik širšega pomena. Leta 2012, ko so v Šempetru praznovali 60-letnico odprtja parka, jo je turistični vodič Lonely Planet uvrstil na 3. mesto med destinacijami Slovenije. Grobnice Rimljanov pritegnejo v Spodnjo Savinjsko dolino preko 8.000 tujih in domačih turistov letno (Grušovnik, 2014a). Zaradi izpostavljenosti artefaktov atmosferskim pojavom (kisli dež, poplave) je arheološki park nujno potreben prenove in zaščite spomenikov v obliki pokritega arheološkega parka in-situ. Če ne bo sledila zaščita spomenikov, bi bila to izguba za kraj, saj je nekropola prizorišče pestrega kulturnega in družabnega dogajanja. V mesecu juniju rimska nekropola zaživi z dramskimi vložki iz antične mitologije, antičnimi aranžmaji in ostalimi tematskimi dogajanji, povezanimi z rimskim časom, ko tukaj poteka dvo- ali tridnevna prireditev Večeri plesa, petja in cvetja (Večeri plesa, petja ..., 2014). Širčeva domačija sredi Žalca, v kateri se je rodil skladatelj Friderik Širca, bolj znan kot Risto Savin, stoji že od leta 1669. Savin je avtor prve slovenske romantične opere Lepa Vida, med drugim pa je ustvaril tudi opero Matija Gubec in balet Plesna legendica (Rojstna hiša Rista …, 2014). Hiša je bila obnovljena in za javnost odprta leta 1972. Danes je v hiši Savinova spominska soba in likovni salon, TIC Žalec, galerija savinjskih likovnikov in poročna soba. Atrij hiše je prizorišče kulturnega dogajanja, v sklopu katerega se odvijajo različni koncerti in ostali kulturni program. Tu se odvija tudi Festival akustične glasbe, ki letos potekalo že šestič (Poletje v Žalcu, 2014). Žalska noč in dan je zabavna prireditev s pestrim programom za vse generacije, ki je tradicionalno potekala junija, v letu 2014 pa so jo zaradi slovesne otvoritve obnovljenega glavnega mestnega trga v Žalcu prestavili v jesen. Prireditev ima popolnoma sodoben značaj brez večjega poudarka na kulturnem izročilu, dediščini in običajih Savinjčanov. Gre za komercialno prireditev, ki bi jo bilo v enaki obliki možno pričakovati v kakšnem drugem delu Slovenije. Prireditev je še posebej dobro sprejeta med mladimi, kjer na dveh odrih z zanimivim večernim glasbenim programom domačih glasbenih skupin privabijo preko 2.000 obiskovalcev. S pestrim dogajanjem čez dan želijo privabiti tudi ostale generacije (Žalska noč in …, 2014). Na Jožefovo (19. marec) v Petrovčah organizirajo Jožefov sejem, na katerem si lahko obiskovalci ogledajo predstavitev in prodajo lokalnih jedi in izdelkov. Občina Tabor V občini Tabor že od leta 1992 ob občinskem prazniku ob godovanju farnega zavetnika svetega Jurija (24. april) poteka Šentjurski sejem. Praznovanje se začne dopoldan s sveto mašo, nato sledi uradno odprtje s povorko godbe, konjenikov, hmeljskih starešin, starodobnih traktorjev in avtomobilov ter predstavitvijo občinskih društev. Na sejmu ne manjka starih običajev in šeg. Krajani prikažejo stara kmečka dela (pletenje vrvi, klanje polen v treske, s katerimi so si včasih svetili) (Kumer, 2014). Na Zajčevi koči nad Taborom konec prvega tedna v juliju tradicionalno prirejajo Zajčeve dneve, kjer članice Društva žena in deklet Tabor na različne načine pripravljajo zajčje (kunčje) meso. V sodelovanju z Lovsko družino Tabor pa na Šnepovi košenici okoli dvajset koscev prikaže ročno košnjo trave (Zajčevi dnevi na..., 2014). Občina Polzela V Andražu nad Polzelo konec avgusta poteka tradicionalna kulturna prireditev Družina poje, kjer se z ljudskim petjem predstavijo družine. Prireditev poteka že od leta 1983 in sledi ciljem ohranjanja slovenskega glasbenega izročila, prenašanja slovenske ljudske pesmi na mlajše rodove. Posredno pa lahko opazimo tudi pozitiven učinek na krepitev družinskih vezi (Prireditev Družina poje, 2014). V okviru občinskega praznika občine Polzela organizirajo sejem dobrot s kmetij, kjer se predstavijo društva (čebelarji, gobarji). Na prireditvi podelijo priznanje za najlepše ocvetličeno in urejeno hišo, kmetijo ali objekt, zadnja leta pa potekajo tudi zanimive petelinje igre (Dobrodošla popestritev, 2014). Občina Prebold V občini Prebold od leta 2003, na petek in soboto pred cvetno nedeljo, prirejajo tradicionalno prireditev Festival potic. Prireditev poteka v organizaciji Društva podeželskih žena Prebold in ima tekmovalni značaj, na katerem letno ocenijo preko 60 potic in kolačev, katerim strokovna komisija podeli tudi 3-stopenjska odličja (Festival potic, 2013). Na tem območju ima tradicijo tudi prireditev Žur pod Žvajgo, ki je s koncertom različnih glasbenih skupin namenjena predvsem mladim. 113 Občina Vransko V občini Vransko potekajo tudi različne prireditve, kot so: Tekmovanje motociklov, Vranski pustni karneval, športna prireditev smučarskih skokov v Tani, čez poletje se odvijajo različni dogodki v sklopu kulturne prireditve Vranski poletni večeri ter mnoge druge. Slika 23: Kulturna prireditev Družina poje (Vir: Družina poje, 2014). Preglednica 27: Klasifikacija prireditev v Spodnji Savinjski dolini. PRIREDITVE V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI PRIREDITVE S PODROČJA DEDIŠČINE IN FOLKLORE HMELJARSKE PRIREDITVE UMETNOSTNE/ZABAVNE/ŠPORTNE PRIREDITVE Jožefov sejem v Petrovčah Dan hmeljarjev v Braslovčah Boom fest v Žalcu (festival tolkalne glasbe) Šentjurski sejem v Taboru Hmeljarski likof v Petrovčah Zlate citre v Grižah Družina poje v Andražu nad Polzelo Kmečki praznik na Ponikvi pri Žalcu Žalska noč in dan Dobrote s kmetij na Polzeli Pohod po hmeljski poti Taborski kulturni dnevi v Žalcu Pod stoletnimi lipami v Gotovljah Malteški tek po hmeljski poti v občini Polzela Žur pod Žvajgo v Preboldu Tekma koscev, grabljic in štangarjev v Svetem Lovrencu (prva nedelja v avgustu) Animacijski programi ročnega obiranja hmelja na hmeljarskih kmetijah in v Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva Slovenije Tekmovanje motociklov na Vranskem Ribiška fešta v Preserjih Vranski poletni večeri (Vransko Summernight itd.) Zajčevi dnevi na Zajčevi koči nad Taborom Kolesarjenje po Spodnji Savinjski dolini (po vseh občinah Spodnje Savinjske doline) Blagoslov konj v Braslovčah Ekofest – izobraževalna prireditev s spremljajočim programom Festival potic v Preboldu Smučarski skoki v Tani (Vransko) Romanje na Čreto ob prazniku sv. Ane (26. julij) Tradicionalno srečanje Savinjčanov, Laščanov in Zasavcev na Mrzlici Vranski pustni karneval Božična skrivnost v Jami Pekel Japka – prireditev Savinjskih jabolk Razstava jaslic v Drešinji vasi Vinogradniške prireditve v Žalcu Praznični december v Žalcu in silvestrovanje za otroke in odrasle Otroško pustno rajanje v Žalcu in pust v krajevnih skupnostih občine Žalec Poletje v Žalcu Folklorni festival v Žalcu 114 V preglednici 27 smo izpostavili le nekaj prireditev v vsaki izmed obravnavanih občin ter jih klasificirali glede na njihovo tematiko z namenom ugotovitve približnega deleža prireditev, ki se nanašajo na hmelj. Kljub temu da je hmelj močen identifikacijski element prebivalcev Spodnje Savinjske doline, lahko vidimo, da so etnološke prireditve, povezane s hmeljarskimi običaji, zastopane v manjšini in se v kraju odvija pestra izbira športnih, kulturnih, turističnih in umetnostnih ter ostalih prireditev s področja dediščine in folklore, ki niso neposredno vezane na hmeljarsko tradicijo, ampak imajo povsem sodoben značaj. Vplivi kulturnih prireditev na okolje Kulturne prireditve imajo multiplikativen učinek na okolje, med katerimi prevladuje ekonomski vpliv, saj zaradi vzajemnosti med prireditvami in turizmom prireditve v sklopu turizma kot gospodarske panoge predstavljajo velik gospodarski potencial. Getz (1997) prireditvam pripisuje različne pozitivne vloge: –– Prireditev kot atrakcija: sposobnost prireditve, da v kraj privabi večje število turistov, kar se meri s številom ustvarjenih nočitev in podaljšano dobo bivanja. To pa ima za posledico povečanje prihodkov, tako na ravni destinacije (npr. turistične takse) kot na ravni posamezne organizacije (povečano trošenje gosta v namestitvenih, prehrambnih objektih, trgovinah ipd.). Obenem prireditve omogočajo premagovanje negativnih vplivov sezonskosti in je tako prisotnost prireditev pomembna predvsem v nesezoni. –– Prireditev kot animator: sposobnost prireditve, da oživi življenjski utrip v kraju, kar poveča zanimanje turistov in hkrati krepi pripadnost domačinov. Posledice se izražajo v možnosti za povečanje oz. ponoven obisk destinacije, v povečanju publicitete kraja, v povečanem trošenju denarja ali v podaljšani dobi bivanja. –– Prireditev kot kreator ugleda destinacije: dobro pripravljena prireditev z ustrezno vsebino pripomore k dvigu ugleda destinacije in je hkrati njen promotor. Ekonomske posledice so vidne v lažjem pridobivanju sponzorjev ter v povečanem povpraševanju po storitvah. –– Prireditev kot usmerjevalec razvoja: možnost, da se zaradi načrtovanja organizacije večje prireditve ali zaradi ponavljajoče se uspešne prireditve začne vlagati sredstva v razvoj kraja, saj se poveča potreba po splošni in turistični infrastrukturi, na drugi strani pa se povečajo zaposlitvene možnosti lokalnega prebivalstva. Ekonomske posledice so tako predvsem dolgoročne narave (Sikošek, 2010). Prireditve na območju Spodnje Savinjske doline združujejo različne pozitivne vloge, večja je prireditev, pomembnejša je tudi njena interakcija med okoljem. Za turista kot obiskovalca prireditve je še vedno najpomembnejše, da na njej doživi pristen utrip kraja, v katerem začasno prebiva in ima možnost druženja z domačini. To je dolgoročen recept za uspešnost prireditev in obojestransko zadovoljstvo tako turistov kot domačinov. Zaključek Skozi pregled prireditev na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec se je pokazala manjša, kot je bilo v začetni hipotezi domnevano, a še vedno dovolj zaznavna simbolna navezanost prebivalcev Spodnje Savinjske doline na hmelj. Ta kmetijska rastlina že več kot 150 let omogoča preživetje Savinjčanom. Danes neposredno od hmeljarstva živi le še neznaten odstotek prebivalstva, še vedno pa hmelj ostaja najmočnejši identifikacijski element prebivalcev Spodnje Savinjske doline. Dolina zaradi svoje unikatnosti v slovenskem kot tudi širšem svetovnem merilu ponuja unikum za razvoj turizma. Dolgoročni razvoj vidimo v povezavi vseh šestih občin na območju Spodnje Savinjske doline pri skupnem promoviranju, urejanju in ohranjanju naravne in kulturne dediščine celotne Spodnje Savinjske doline, katere povezovalni člen bi bili hmeljarska in pivovarska dediščina. Etnološke kulturne prireditve so zaradi svoje edinstvenosti turistično atraktivne in predstavljajo velik turistični potencial. Hkrati pa so tovrstne prireditve neizmernega pomena tudi za domačine, saj skrbijo za prenašanje tradicije iz roda v rod in predstavljajo pomemben ključ za odklepanje zavedanja lastnih korenin. 115 PRIHODNJE MOŽNOSTI RAZVOJA HMELJARSTVA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI Uroš Benkovič, Miha Brvar, Tina Kmetec, Sara Štempelj in Sara Uhan Uvod Hmeljarstvo – kmetijska dejavnost, ki na ravni Slovenije ni med pomembnejšimi – je v Spodnji Savinjski dolini v zadnjih 150 letih zaznamovalo pokrajinsko, gospodarsko in kulturno sliko tega območja. Zaradi svojih naravnih danosti ima dolina odlične pogoje za pridelavo hmelja. Zaokrožena je z dvigajočim se predalpskim svetom, na vzhodu pa pokrajina postopoma prehaja v subpanonski svet Vzhodne Slovenije in tako predstavlja lokacijski unikum za to kmetijsko dejavnost. Ugodni klimatski dejavniki so slovenski hmelj povzdignili med najboljše na svetu, o čemer priča visok odstotek izvoza hmelja iz Slovenije. Kljub ugodnim fizičnogeografskim danostim pa se danes slovensko hmeljarstvo srečuje z veliko negotovostmi, spreminja se struktura hmeljarskih kmetij, kar se odraža tudi v spremenjeni rabi ožičenih površin v Spodnji Savinjski dolini. Hkrati se odpirajo nove možnosti uporabe hmelja, pivovarska dejavnost, ki porabi največ hmelja na svetovnem trgu, pa se spreminja in od hmeljarjev zahteva neprestano prilagodljivost in modernizacijo. Vse te procese smo raziskovali v naši delavnici in proučili prihodnje možnosti razvoja hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini. Razvoj hmeljarstva nekoč in danes Razvoj hmeljarstva v svetu Prvi so hmelj že pred več kot 4000 leti pridelovali Babilonci. Od njih so to znanje prevzeli Egipčani in stari Grki, v Evropo pa so hmelj prinesla slovanska in germanska plemena. V srednji Evropi se hmelj prvič omenja leta 822 na Bavarskem, nato se je pridelava hitro širila še na Češko, v Flandrijo in Anglijo. Intenzivnejša pridelava hmelja se je začela v 19. stoletju, ko je bilo na območju Avstro-Ogrske monarhije 17.000 ha hmeljišč, od tega dve tretjini na Češkem, skupno pa so takrat v svetu pridelovali hmelj na 70.000 ha površin (Friškovec, 2014). Danes je pridelava hmelja razširjena po vseh celinah med 35. in 55. vzporednikom na severni in južni polobli. Nemški in ameriški hmeljarji pridelajo približno dve tretjini svetovne proizvodnje (Pavlovič, 2014), tretje mesto pa zaseda Češka z okrog 9 % svetovne proizvodnje (Czech hop growers ..., 2014). Slovenija pridela 2,6 % svetovne proizvodnje hmelja, kar jo uvršča na četrto mesto v Evropi in šesto na svetu (Pavlovič, 2014). Druge večje pridelovalke hmelja so še Kitajska, Poljska, Velika Britanija, Ukrajina, Francija, Španija, Avstrija, Nova Zelandija in Južnoafriška republika (Hmeljarstvo v Spodnji …, 2014). Po podatkih Mednarodne hmeljarske organizacije (IHGC), ki ima sedež v Nürnbergu in katere članica je tudi Slovenija, je celotna površina hmeljišč na svetu v letu 2014 ocenjena na 47.005 ha, pridelek hmelja v letu 2014 pa je bil ocenjen na 91.053 t (Economic Commission – Summary ..., 2014). Hmeljarstvo v Spodnji Savinjski dolini Prvi pisni viri o hmeljarstvu na Slovenskem segajo v 12. stoletje, ko se nasad hmelja omenja na posestvu brižinskih škofov v okolici Škofje Loke. Škofjeloški urbar iz 13. in 14. stoletja priča o obvezni oddaji hmelja, ječmena, slada in piva zemljiški gospodi (Hmeljarstvo v Spodnji …, 2014). V Spodnji Savinjski dolini začetki pridelave segajo v leto 1876, ko je prvi hmeljski nasad zasadil žalski župan in veleposestnik Janez Hausenbichler, ki je dobil sadike württemberškega hmelja od takratnega oskrbnika graščine Novo Celje Josipa Bilgerja. Nasad se je uspešno prijel in kmalu so mu sledili tudi drugi Savinjčani. Leta 1886 sta Janez Hausenbichler in Karl Haupt opravila prve poskuse s sorto savinjski golding, ki je ekotip angleške sorte Fuggle. Specifična kombinacija predalpske klime in tal je pozitivno vplivala na to sorto, ki je danes svetovno poznana po fini aromi ter prijetni in harmonični grenčici zaradi česar je cenjena med pivovarji (Katalog sort hmelja …, 2014). Pridelava hmelja se je hitro širila in je do začetka 1. svetovne vojne v Sloveniji potekala na 1.800 ha (Livk, 2012), hkrati pa se je pokazala potreba po povezovanju. Leta 1880 je bilo v Žalcu tako ustanovljeno Južnoštajersko društvo hmeljarjev, ki so ga leta 1929 preoblikovali v zadrugo Hmeljarna ter začeli z lastno pripravo in pakiranjem hmelja za prodajo na trgu. Postala je ena največjih hmeljarn na svetu in uspešno služila svojemu namenu vse do leta 1960, ko je bila uničena v požaru (Hmeljarstvo v Spodnji …, 2014). Do 2. svetovne vojne je pridelava hmelja naraščala, nato pa so med vojno zaradi pomanjkanja hrane večino zemljišč spremenili v žitna polja. Leta 1945 so pridelovali hmelj le na 637 ha. Po 2. svetovni vojni so ustanovili hmeljarsko zadrugo, ki je imela za nalogo obnovo hmeljišč, kar pa jim je uspevalo počasneje, kot so si zamislili. V 60 letih se je 116 število hmeljarjev približalo stanju pred vojno (približno 3.000), a so bile kmetije majhne, posamezen hmeljar je obdeloval manj kot hektar hmelja (Livk, 2012). Leta 1952 je iz hmeljarske zadruge nastalo zadružno-trgovsko podjetje Žalec imenovano Hmezad, ki se je posvetilo trženju hmelja ter nabavi investicijskega in reprodukcijskega materiala in se s tem ukvarja še danes. Na pobudo hmeljarjev je bil istega leta ustanovljen tudi Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije (v nadaljevanju IHPS) s sedežem v Žalcu, ki se že od samega začetka ukvarja s strokovnim svetovanjem in raziskovalnim delom (Hmeljarstvo v Savinjski …, 2014). Kmalu so začeli tudi z vzgojo lastnih sort hmelja. V 70 letih so na pobudo IHPS-ja začeli z integrirano pridelavo hmelja (t.j. brez gensko spremenjenih organizmov ter nadzorovano uporabo gnojil in fitofarmatcevskih sredstev). Hmelj je bil prva kulturna rastlina pri nas, ki se je začela pridelovati na okolju prijaznejši način, ta praksa pa se je s hmeljarstva prenesla tudi na ostale kmetijske pridelke. Danes se ves hmelj prideluje na integriran način, ekološka pridelava pa zaenkrat še ni rentabilna. Hmeljske nasade so že v 80 letih začeli opremljati z namakalnimi sistemi, prvotno z razpršilci, danes pa se spodbuja preusmeritev na kapljično namakanje, pri katerem so manjše izgube vode in predstavlja zmanjšano nevarnost za bolezni (Zupančič, 2014). Večina hmeljarskih nasadov v Spodnji Savinjski dolini je priključenih na velike namakalne sisteme, ki pa so zastareli in pridelovalcem predstavljajo tveganje, če pride do okvare. Hmeljarji si želijo zagotoviti lasten vir vode za namakanje z gradnjo vrtine, do katere pa po zakonu nimajo pravice, če imajo možnost priključitve na veliki namakalni sistem (Gajšek, 2014). Preglednica 28: Razširjenost nasadov hmelja v Sloveniji v hektarih, količina pridelka hmelja v tonah in število hmeljarjev po posameznih letih (Vir podatkov: Livk, 2012; Friškovec, 2014; Pridelava pomembnejših kmetijskih …, 2014). Leto Površine hmeljišč (ha) Pridelek (t) Število hmeljarjev 1929 2.835 3.300 ni podatka 1940 2.569 (od tega več kot 90 % v celotni Savinjski dolini) 2.200 4.000 1965 2.359 2.790 2.500 1992 2.378 3.575 4.95 2009 1.660 aktivnih nasadov 2.500 141 2013 1.166 aktivnih nasadov (880 v Spodnji Savinjski dolini) 1.295 136 Hmelj je dvignil kmetijstvo Savinjske doline na stopnjo najnaprednejših slovenskih oz. jugoslovanskih agrarnih pokrajin, njenim prebivalcem pa je omogočal višjo življenjsko raven kot prebivalcem v drugih agrarnih pokrajinah. Hkrati je kmetijska usmeritev v pridelavo t.i. zelenega zlata zaradi visokih zaslužkov ustavila izseljevanje iz Savinjske doline (Natek, 1998a). V Sloveniji se danes prideluje več kot 17 različnih sort hmelja, med katerimi prevladujejo aromatične sorte kot so aurora, celeia, savinjski golding in bobek (Pol stoletja hrama …, 2014). Povprečni hektarski pridelki so se z razvojem novih sort, intenzivnejšo obdelavo in oskrbo nasadov v zadnjih dvajsetih letih povečali za 20 % (Livk, 2012). Na območju Savinjske doline se nahaja tri četrtine nasadov, nekaj jih je še na Ptujskem polju, v Dravski dolini in na Koroškem, od koder tudi prihaja največji slovenski hmeljar, ki skupno na 3 posestvih obdeluje 106 ha zemljišč (Hmeljarstvo Čas, 2011). Po propadu zadružnega podjetja Hmezad v 90 letih prejšnjega stoletja so danes vsi nasadi v zasebni lasti. Okoli 30 ha površin zasajenih s hmeljem ima tudi IHPS, s čimer so tudi resen pridelovalec (Zupančič, 2014). Velikost povprečne hmeljarske kmetije je zrasla na okoli 13 ha, kar je dvakrat več od povprečne velikosti ostalih slovenskih kmetij. Hmeljarske kmetije so po velikosti primerljive z velikostjo hmeljarskih kmetij drugod po svetu (Friškovec, 2014). Delež njivskih površin zasajenih s hmeljem v Sloveniji predstavlja okoli 1 %, pa vendar je to najpomembnejši kmetijski izvozni produkt Slovenije. Približno 2.500 t hmelja, kar predstavlja 95 % slovenske pridelave hmelja, se izvozi na trg EU, preostanek pa odkupijo domače pivovarne (Hmelj, 2014). Večji del je pogodbeno prodan pivovarnam, le okrog 20 % se proda na prostem trgu, kjer cene hmelja glede na hitro spreminjajoče podnebne in tržne razmere precej nihajo (leto 2007: 35 € za kilogram suhega hmelja; 2008: 2 € za kilogram suhega hmelja). Pogodbe se sklepa na 3–5 let, cena hmelja je za aromatične sorte okoli 6–7 €/kg. Pogodbeno poslovanje je za hmeljarje manj tvegano in zato pri kmetih bolj zaželeno (Gajšek, 2014). Sicer pa slovenski hmelj v svetu spada med kakovostnejše. To med drugim dokazuje tudi nedavno pridobljena geografska označba – Štajerski hmelj, ki je tudi eden izmed evropskih vzvodov za večjo prepoznavnost določenega izdelka. Štajerski hmelj mora biti obvezno pridelan na območju Slovenije. Z geografsko označbo je bil pridobljen uraden postopek označevanja pridelka hmelja in z zaprtim sistemom sledenja vzpostavljen 117 nadzor za vsako stopnjo trženja; od pridelave pri hmeljarjih do predelave hmelja do pivovarn (Specifikacija za štajerski …, 2013). Karta 27: Karta ožičenih površin s hmeljem v Spodnji Savinjski dolini. Spreminjanje hmeljskih površin v letih 2006 in 2013 V zadnjih 20 letih lahko opazimo postopen upad obsega hmeljskih površin. Natančneje smo analizirali razliko v hmeljskih površinah v letih 2006 in 2013. To so površine, ki imajo zaradi postavljenih hmeljarskih žičnic v evidencah Ministrstva za kmetijstvo in okolje določeno rabo hmelja. Vendar na teh površinah ne raste samo hmelj, ampak tudi druge kmetijske kulture. Grafikon 24 nam prikazuje, da je bilo leta 2013 približno 150 ha manj površin s hmeljem kot leta 2006. Povečale pa so površine z vrtninami, pšenico, oljno bučo, silažno koruzo, sončnicami, ostalo krmo in žiti ter drugim. Manj je tudi hmeljskih površin v celoti, kar pomeni, da se je nekaj hmeljarskih žičnic v tem času podrlo, kar je lahko kazalnik opuščanja hmeljarstva. Razlogi za statistično zmanjšanje površin s hmeljem so različni. Prvi od njih so premene, ki so v hmeljarstvu sestavni del pridelave hmelja. Do premen hmelja z drugo kulturno rastlino prihaja na 15–20 let, ko jo za dve leti zamenja druga poljščina. Razlog za to je v tem, da je v petnajstletnem obdobju onemogočeno vrstenje rastlin. Poleg tega pa hmelj, kot večletna monokultura, povzroča slabšanje tal, saj poveča zbitost tal in zmanjša količino aktivnega humusa v tleh (Oset, 1991; cv: Rožič Plazovnik, 2008). Najbolj zastopana poljščina v času premen je koruza, ki jo gojijo tako za zrnje kot za silažo. Druge najbolj zastopane poljščine so visoki fižol (sivček), ozimna pšenica in ozimni ječmen. V manjši zastopanosti se pojavljajo še mnogocvetna ljuljka, jari ječmen in oljne buče (Škof, 2011). Sicer pa so v času premen na hmeljišču najbolj zaželene metuljnice, saj le te razvijejo veliko koreninske mase, bogate z dušikom, ki po spravilu pridelka izboljšajo rodovitnost prsti. V premene se lahko vključi tudi žita, deteljno travne mešanice, krmne križance ali zelenjadnice (Rožič Plazovnik, 2008). Premene so se v tem obdobju povečale predvsem zaradi upada odkupnih cen hmelja na svetovnem trgu in 118 so posledično iskali možnosti dodatnega zaslužka v gojenju drugih poljščin (Livk, 2013). Vendar s porastom pridelave in prodaje visokega fižola utegne priti do padca njegove odkupne cene, kar bi poglobilo krizo med kmeti v Spodnji Savinjski dolini. Razlog za zmanjševanje površin s hmeljem je v tržnih razmerah, s čimer je posledično povezano opuščanje hmeljarstva in preusmeritev v pridelovanje drugih kmetijskih kultur predvsem na manjših hmeljarskih kmetijah. Se pa razmere zaradi stanja na svetovnem trgu v zadnjih 2 letih ponovno izboljšujejo in tako beležimo porast na novo posajenih hmeljišč (Friškovec, 2014). Če bi v prihodnosti želeli trend opuščanja hmeljarstva na manjših kmetijah ustaviti, bi se morali hmeljarji med seboj veliko bolj povezati. Trenutno na območju Spodnje Savinjske deluje več krajevnih zadrug, ki delujejo nepovezano. Več je tudi trgovskih podjetij, ki hmelj odkupujejo in prodajajo naprej. Vse to sili hmeljarje, da se znajdejo na svoj način, a mnogim se zaradi premajhne količine pridelanega hmelja pridelava ne izplača. V primeru, da bi se hmeljarji bolj povezali med seboj in nastopili bolj enotno, bi lahko tudi manjšim kmetom omogočili obstoj. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi kmetijske zadruge, IHPS ter občine (Gajšek, 2014; Oset, 2014). Grafikon 24: Prikaz spreminjanja hmeljskih površin med leti 2006 in 2013 v hektarih (Vir podatkov: Podatki o vrsti ..., 2006; Podatki o vrsti ..., 2013.) hmelj - pridelava neozelenjen del enote rabe krmna ogrščica hmelj - premena njiva v prahi sladkorna pesa tritikala soja drugo sončnice ostala žita silažna koruza ostala krma oljna buča pšenica vrtnine na prostem 100 50 0 -50 -100 -150 -200 Možnosti preusmeritve hmeljarstva v pridelovanje drugih kmetijskih kultur Nerentabilnost pridelave hmelja predvsem manjše kmete sili v preusmeritev v druge kmetijske panoge kot je živinoreja in z njo povezano pridelavo krmnih rastlin. Poskušali smo ugotoviti, katere kmetijske kulture bi bile glede na naravne pogoje, uporabo, že postavljene žičnice in druge dejavnike (npr. stopnja samooskrbe) najbolj primerne za preusmeritev. Ena od možnosti je preusmeritev v gojenje visokega fižola ali sivčka, ki je avtohtona sorta fižola v Spodnji Savinjski dolini. Visoki fižol se že sedaj seje kot rastlina za premeno v hmeljarstvu. Ima podobne rastiščne razmere kot hmelj, hkrati pa iz zraka veže dušik, zaradi česar je potreba po gnojenju z mineralnim dušikom manjša (Kogoj Osvald, Osvald, 2005; cv: Košenina, 2012). Pri pridelavi visokega fižola, ki v višino zraste okoli šest metrov, lahko kmetje izkoristijo že postavljene hmeljarske žičnice skupaj z namakalnim sistemom. Poleg 119 tega pa na trgu obstajajo ugodne razmere in povpraševanje po njem, pridelovalci imajo sklenjene dolgoletne pogodbe s trgovci, tisti brez njih pa prodajajo fižol na tržnicah ali prek spleta (Košenina, 2012). Preusmeritev iz hmeljarstva bi bila možna tudi v gojenje oljne ogrščice, ki je dober vir organske mase, preko katerega povečuje rodovitnost tal, povečuje prepustnost tal za vodo in zrak, na katerih je bila prej dalj časa posejana monokultura (Friškovec, Škerbot, 2007; cv: Rožič Plazovnik, 2008). Produkti oljne ogrščice so uporabni za različne namene, tako za prehrano ljudi in živali kot tudi za proizvodnjo biodizla, kar je v času iskanja obnovljivih virov energije lahko dobra dodatna priložnost (Pridobivanje biodizla v ..., 2014). Hmeljarstvo bi se lahko preusmerilo tudi v pridelovanje industrijske konoplje, ki je vsestransko uporabna v prehrambne, papirniške, farmacevtske in gradbene namene ter uspeva pod podobnimi rastiščnimi pogoji kot hmelj. Pridelovanje industrijske konoplje je lahko v Spodnji Savinjski dolini še posebno zanimivo, saj bi se iz nje lahko izdelovali ekološko neoporečno vrvico za vzpenjanje hmelja in tako zamenjali trenutno plastično vrvico, ki je nerazgradljiva in tako slabša kakovost prsti na hmeljiščih (Klemen Cokan, 2014). Vendar pa je pri gojenju industrijske konoplje zlasti na območjih pridelave hmelja potrebno opozoriti na dejstvo, da je konoplja botanična sorodnica hmelja in zato manj odporna proti nekaterim boleznim in škodljivcem, ki prizadenejo hmelj. Poleg tega je konoplja tudi velika porabnica hranil v tleh, za kar je potrebna večja založenost z organskimi gnojili (Konoplja – pridelava in predelava, 2014). V primeru preusmeritve v živinorejo je smiselno tudi gojenje lucerne, ki spada med krmne rastline. Dodatna prednost lucerne je v tem, da zaradi globokega koreninjenja dobro prenaša tudi bolj suho vreme in lahko že v prvem letu doseže globino 1–2 m (Setev lucerne, 2014). Podobno je s setvijo deteljno-travnih mešanic, ki so tudi primerne za krmo. Nimajo zahtevnih rastiščnih pogojev, primerne pa so za sajenje na tleh, na katerih v večini primerov primanjkuje organske mase in hranil (Setev travno deteljnih ..., 2014). Preglednica 29: Smiselne rastline za preusmeritev hmeljarstva (Vir podatkov: Rožič Plazovnik, 2008; Košenina, 2012; Klemen Cokan, 2014; Konoplja – pridelava in predelava, 2014; Setev lucerne, 2014; Setev travno deteljnih ..., 2014). Rastlina Razlogi za preusmeritev Visoki fižol ali sivček –– –– –– –– Oljna ogrščica –– ugoden vpliv na regeneracijo tal po nasadu monokulture, –– uporaba v prehrambne namene (olje), –– proizvodnja biodizla. Lucerna –– ugodni rastiščni pogoji v Spodnji Savinjski dolini, –– prilagojenost za sušnejše razmere. Industrijska konoplja –– uporabnost v različne namene, –– izdelovanje vrvice za vzpenjanje hmelja, –– manjša zastopanost njene pridelave. Deteljno-travne mešanice –– manj zahtevni rastiščni pogoji, –– uporaba v krmne namene za živali. obstoječe žičnice, ki omogočajo rast, avtohtona sorta, manjša potreba po gnojenju z mineralnim dušikom, ugodne razmere na trgu. Nove možnosti uporabe hmelja Vsi pridelovalci hmelja se za preusmeritev v drugo kmetijsko panogo v prihodnosti najverjetneje ne bodo odločili, zato je potrebno razmisliti tudi o tem, kaj bomo v prihodnosti naredili z vsem slovenskim hmeljem. Trenutno se ga večina, kar 95 %, porabi v pivovarstvu. Druge alternativne možnosti uporabe pa se navkljub potencialu uporabe ne razvijejo, saj cena odkupa hmelja za pivovarstvo prinaša hmeljarjem večji dobiček (Čerenčak, 2014). Uporaba hmelja v različnih panogah je pomembna predvsem zato, da hmeljarstvo ni odvisno od tržnih razmer samo ene panoge – pivovarstva. Prehrana, zdravstvo in farmacija Hmelj vsebuje veliko različnih vitaminov, rudnin, grenčin, flavonoidov, karotenoidov in drugih bioaktivnih snovi. Hmelj je lahko odlična hrana za okrepitev organizma, grenčine spodbujajo prebavo, sodeluje pa tudi pri gradnji in nenehni obnovi obrambnega zidu pred civilizacijskimi boleznimi (Cortese, 2010). Zaradi teh lastnosti se hmelj lahko uporablja v zdravilne namene. Njegove zdravilne učinke so poznali že v pretekli zgodovini; v 12. stoletju so ga uporabljali za čiščenje krvi, v 16. stoletju kot zdravilo proti glavobolu, pri težavah z jetri in želodcem. Hmelj se je množično uporabljal za zdravljenje bolezni prebavil in drugih prebavnih motenj. Farmacevtska industrija v zadnjih letih uporablja hmelj predvsem zaradi njegovega pomirjujočega in protirakavega delovanja 120 (Čerenčak, 2014; Hmelj v Sloveniji, 2014). Portugalska študija iz leta 2007 pravi, da imajo nekatere učinkovine v hmeljskem ekstraktu zmožnost zmanjšati sintezo estrogena, kar ima protirakave učinke pri raku dojk (Monteiro in sod., 2007). Z vplivom na raven estrogena povzroča tudi večjo spolno slo pri podganah ženskega spola (Di Viesti in sod., 2011). Pozitivne učinke hmelja pa uporablja tudi kozmetična industrija. Pri kozmetičnih izdelkih se uporabljajo storžki hmelja, ki vsebujejo fitoestrogene, ki ščitijo kolagenska vlakna, odgovorna za napetost kože. Hmelj ima hkrati tudi antiseptični učinek, kar je dobrodošlo za splošno vitalnost kože in zaščito pred zunanjimi dejavniki, kot so sonce, mraz ipd. (Hmeljarska kozmetika, 2014). Krma vzrejne živine Zaradi intenzivne farmske reje živali je potrebno h krmi živali dodajati antibiotike. Vendar pa se je zaradi zakonskih omejitev uporabe nutritivnih antibiotikov kot krmnih dodatkov v prehrani živali v EU leta 2005 pojavila potreba po ustreznih in učinkovitih nadomestkih antibiotikov. Ti nadomestki se pridobijo iz rastlin z bioaktivnimi snovmi, različnih rastlinskih ekstraktov in čistih naravnih rastlinskih bioaktivnih snovi; takšna rastlina je tudi hmelj. Ostanki hmelja so se že več stoletij uporabljali kot dodatek pri krmi živali, zlasti pri vsejedih prašičih in govedu; sedaj se uveljavlja uporaba tudi pri kokoših v baterijski reji. Opaženo je bilo, da so imele te kokoši izboljšano zdravstveno stanje v primerjavi s tistimi, ki jim hmelja niso dodajali. Uporaba hmelja kot krmnega dodatka za izboljšanje zdravja živali, proizvodnih lastnosti in kakovosti živalskih proizvodov je še posebno zanimiva za ekološko rejo, saj je uporaba krmnih dodatkov v teh rejah zelo omejena (Čerenčak, 2014). Alternativne možnosti v pivovarstvu Pivo vsebuje naravne sestavine in je najstarejša naravna pijača (Bajd, 1999). Definiramo ga kot naravno fermentirano pijačo iz žit, hmelja in vode, izdelana po postopku varjenja, ki mu sledi alkoholno vrenje z dodatkom pivskih kvasovk. Hmelj se prvič omenja kot dodatek pivu v neki listini samostana Convey leta 822. (Repe, 1993). Delež hmelja v pivu je zelo majhen – izmed vseh sestavin predstavlja okoli 1 % (Ogrinc, 2013). Hmelj daje pivu značilno prijetno aromo, grenkost in značilen vonj, hkrati pa ima vlogo naravnega konzervansa. Po vsem svetu varijo 20.000 vrst piva razdeljenih v 180 kategorij, kot so: ale, svetlo pivo, temno pivo, močno pivo, porter, pšenično pivo, lager, ledeno pivo ... (Sevšek, 2002). Vsebnost alkohola je pri običajnih vrstah piva 3–6 %, kar opredeljujemo za pijačo nizke stopnje alkohola (Bajd, 1999). Še manjšo stopnjo alkohola imajo piva z brezalkoholnim sokom, imenovana radler. Vsebnost alkohola pri teh vrstah piva znaša 2–2,5 % alkohola. Na trgu so prisotne tudi brezalkoholne oblike piva, prav tako v različnih okusih (Repe, 2012). Največ hmelja se porabi v velikih pivovarnah. Na podlagi prodajne cene hmelja za namene pivovarstva pa kot najbolj perspektivno možnost za uporabo hmelja pripisujemo mikropivovarstvu; v svetu se je že uveljavil trend odpiranja novih mikropivovarn in razvoja butičnih piv. Slovenci imamo dolgo tradicijo v pivovarstvu. Prva znana pivovarna na slovenskem ozemlju je bila v stolpu loškega gradu že v 13. stoletju. Prve množične pivovarne se pojavijo na začetku 19. stoletja. Do začetka 20. stoletja je v Sloveniji delovalo okoli 50 pivovarn. Male pivovarne tega časa so bile kratkega veka, dokončno jih je uničila 1. svetovna vojna in družbeno-politične razmere, ki pivovarstvu niso bile preveč naklonjene. Po 2. svetovni vojni so se ustalile tri dokaj velike pivovarne: Union, Laško in nekoliko manjši Talis. V 90 letih se začnejo pojavljati nove manjše pivovarne (Repe, 1993; Flager, 2013). V Sloveniji je trenutno več kot 30 malih pivovarn (Dobnikar, 2013), katerim smo poslali kratko anketo, s katero smo želeli izvedeti predvsem, od kod izvira hmelj, ki ga uporabljajo in kakšni so glavni motivi pri izbiri hmelja. Dobili smo 9 popolno izpolnjenih anket, iz katerih smo izvedeli, da uporabljajo hmelj iz Savinjske doline, da pa ga kombinirajo tudi s hmeljem iz tujine, predvsem iz ZDA, Nove Zelandije, Avstralije in drugih držav. Razlog za to je pomanjkanje raznolikosti sort hmelja v Sloveniji, predvsem dišavnih. Anketiranim pivovarjem je pri izbiri hmelja najpomembnejša kakovost, cena je drugotnega pomena. Ravno kakovost pa so izpostavili tudi v njihovem mnenju o hmelju iz Savinjske doline. V Spodnji Savinjski dolini (mikro)pivovarstvo zaenkrat ni razširjeno, ima pa gotovo velik potencial. Eden izmed pridelovalcev hmelja se je v preteklem letu v prostem času začel ukvarjati tudi s pivovarstvom. Njegov glavni motiv proizvodnje je večja možnost trženja lastnega hmelja, saj ga trenutno neposredno prodaja poslovnim partnerjem v tujini. Z degustacijo piva pridobijo določene informacije o kakovosti oz. potencialu hmelja. Trenutna kapaciteta pivovarne znaša 100 l piva, med vrstami piv prevladujeta bolj grenek ale in lager. Proizvodnjo želi razširiti na 1.000 l. Od lokalnih gostincev je že dobil določene ponudbe sodelovanja. To je gotovo ena od inovativnih smeri za uporabo hmelja v prihodnje v Savinjski dolini – razvoj mikropivovarn, ki za začetek proizvodnje sicer potrebujejo večji finančni vložek, na dolgi rok pa lahko še dvignejo prepoznavnost slovenskega hmelja in piva ter tudi spremenijo kulturo pitja te pijače (Gajšek, 2014). Razvoju mikropivovarn pa bi moral slediti tudi razvoj novih aromatičnih in dišavnih sort hmelja. Glavno pobudo pri tem bi moral prevzeti IHPS. Ti so že začeli selekcionirati sorte z drugačno aromo oziroma več 121 poudarka na sadnih in cvetličnih notah, in sicer z aromo jagod, ananasa, jabolk, bezgovega cvetja in med drugimi tudi zelišč (Grušovnik, 2013). Prednost teh sort je predvsem v državah, ki imajo pri varjenju piva določene omejitve. Takšen primer je Nemčija, kjer od sredine srednjega veka velja zakon, da je lahko pivo zvarjeno samo iz ječmena, hmelja in vode, in da se vanj ne sme mešati nič drugega. Z novimi sortami bodo lahko nemški pivovarji zvarili pivo z različnimi okusi in pri tem ne bodo kršili zakonodaje (Cortese, 2010). Trženje hmeljarskih izdelkov Izvzemši pivo se večina hmeljarskih izdelkov skorajda ne trži. V Spodnji Savinjski dolini je sicer v okviru različnih društev (npr. Društvo hmeljarjev in hmeljarskih starešin in princes Slovenije) med avgustom in oktobrom organiziranih več različnih prireditev, ki se nanašajo na hmelj in hmeljarstvo (npr. Dan hmeljarjev). Te so dobra priložnost za trženje predvsem lokalnih hmeljarskih izdelkov. Ena od oblik trženja je prodajalna Savinjski hram, ki prodaja izključno savinjske izdelke pod blagovno znamko Zeleno zlato, med katerimi so tudi hmeljarski izdelki – pivo Kukec, hmeljsko žganje, hmeljski čaj, kopalna sol s hmeljem in hmeljsko milo. Proizvode izdeluje IHPS, hmeljarsko društvo in drugi lokalni proizvajalci (Savinjski hram, 2014b). Veliko več pa je dogodkov, kjer se lahko trži slovensko in tuje pivo. Od leta 1964 poteka tradicionalni festival Pivo in cvetje, katerega glavni sponzor je Pivovarna Laško, in privabi v Laško več kot 120.000 obiskovalcev (Pivo in cvetje, 2012). V preteklih letih sta se v Sloveniji začela uveljavljati tudi nekoliko manjši prireditvi posvečeni pivu, in sicer Ljubljanski festival piva in Karavana domačih pivovarn na škofjeloškem gradu, ki podpirata razvoj slovenskega pivovarstva. Na dogodek so vabljeni domači in tuji pivovarji, uvozniki, gostinci in ljubitelji piva (Društvo ljubiteljev domačega ..., 2014; Ljubljanski festival piva, 2014). V okviru prireditve Pivo in cvetje se je na razstavi o Simonu Kukcu porodila zamisel o novem avtohtonem pivu. Pivo Kukec je nastalo na osnovi piva Laško club export in je izdelano zgolj iz savinjskega hmelja. Okus je približek staremu Kukčevemu pivu z vsebnostjo alkohola 4,9 %. Na začetku so Kukca prodajali zgolj v okviru muzejskih dejavnosti, v steklenicah pa je sedaj dosegljiv tudi pri nekaterih savinjskih gostincih (Škerl, 2012). Hmeljarski izdelki pa bi se lahko tržili tudi na druge načine. V gostilnah in restavracijah na tem območju bi lahko ponudili hmeljarski meni, paket hmeljarskih izdelkov pa bi lahko postal protokolarno darilo vseh šestih občin Spodnje Savinjske doline. Hmeljarski izdelki bi morali biti dostopni v več trgovinah in ne le v muzejih ter specializiranih prodajalnah. Poleg tega bi hmeljarska dejavnost morala biti bolj vključena v turistično ponudbo območja, hkrati bi morali delati na prepoznavnosti Žalca kot središča hmeljarstva na nacionalni ravni. Zelo dobrodošla pa bi bila tudi pivnica, kjer bi obiskovalci lahko preizkušali različne vrste piv, s poudarkom na lokalno varjenih pivih. SWOT analiza hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini SWOT analiza je analiza, s katero na pregleden način izpostavimo prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti neke dejavnosti ali procesa. Prva dva se nanašata na notranje dejavnike, zadnja dva pa na zunanje dejavnike, v tem primeru hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini. Preglednica 30: SWOT analiza hmeljarstva v Savinjski dolini. Prednosti Slabosti –– idealna geografska lega, –– priznane in cenjene hmeljarske sorte, –– postavljena infrastruktura (žičnice, namakalni sistemi, sušilnice ...), –– razvoj stroke s strani IHPS. –– –– –– –– –– Priložnosti Nevarnosti –– izdelava novih izdelkov iz hmelja, –– razvoj mikropivovarn in butičnih piv, –– preusmeritev pridelave v nove sorte hmelja (svetovni trend: dišavne sorte), –– geografska označba: Štajerski hmelj, –– enotni nastop na tujih trgih, –– promocija Žalca kot centra hmeljarstva v Sloveniji (turistični potencial). –– –– –– –– 122 delovno intenzivna rastlina, občutljiva na škodljivce in bolezni, šibka domača poraba, nepovezanost zadrug in individualizem, privatizacija – propad obstoječih sistemov trženja in pridelave, trend krčenja hmeljarskih površin. skoraj popolna odvistnost od svetovnega trga, naravne nesreče: toča, suša, viharji, nezanesljive pogodbe, zasičenost svetovne prozvodnje. Razvoj slovenskega hmeljarstva v prihodnosti Hmeljarstvo je bilo do danes gotovo glavni dejavnik razvoja v Spodnji Savinjski dolini, vprašanje, ki se poraja pa je sledeče: Ali lahko hmelj še naprej služi kot gonilo napredka v savinjskem prostoru in ali bo v prihodnosti še predstavljal bistvo območja Spodnje Savinjske doline? Klimatske spremembe tega območja niso obšle. Dolina se sooča s čedalje pogostejšimi vremenskimi ekstremi, ki otežujejo kmetijsko pridelavo. V zadnjih desetih letih so se tako morali večkrat spopasti s sušo, orkanskim vetrom in točo. Naraščanje pogostosti vremenskih ujm predstavlja nepredvidljive posledice za razvoj hmeljarske panoge v prihodnosti (Friškovec, 2014). Počasno prilagajanje novonastalim okoliščinam lahko pusti dolgotrajne posledice v kulturni pokrajini, slovensko hmeljarstvo pa lahko pestijo močne strukturne spremembe. IHPS v Žalcu skrbi za konstanten napredek slovenskih hmeljarjev, ki držijo priključek s svetovnimi proizvajalci. IHPS s svojim delovanjem skrbi za ohranjanje vitalnosti slovenskega hmeljarstva, tvori torej nekakšen temelj za razvoj v prihodnje. Na inštitutu skrbijo za implementacijo novih tehnik v vsaki fazi postopka pridelave hmelja (IHPS, 2014). Styrian Gold je novonastala sorta hmelja, pri kateri je za podlago služil savinjski golding – paradni konj slovenske hmeljarske industrije. Nova sorta je bolj odporna na vremenske ekstreme ter zajedalce, tako da si lahko kmetje obetajo večje donose ob slabi letini. V prihodnje je moč pričakovati razširitev uporabe te sorte, a prehod na svetovne trge se bo odvijal postopoma, saj je sorta v tujini še sorazmeroma nepoznana (IHPS, 2014). Hmeljarska industrija je ena tistih, za katero je že dalj časa značilna integrirana pridelava. Postopen prehod v ekološko pridelavo se zdi marsikomu samoumeven korak naprej, a pri hmelju je drugače. Omejitve pri uporabi kemičnih sredstev, nižji hektarski donosi in višja cena na trgu zaenkrat še ne omogočajo rentabilne ekološke pridelave hmelja. Razlika v kakovosti med omenjenima tipoma pridelave ni izrazita, tako da visoka cena kupca v večini primerov ne prepriča (IHPS, 2014; Friškovec, 2014). Po razpadu Jugoslavije in prestrukturiranju gospodarstva je marsikateri kmet ostal prepuščen sam sebi. Propad Hmezada, največje hmeljarske zadruge, je povzročil šok za slovenske hmeljarje, ki so se bili primorani individualno soočati s prostim trgom, ta pa zahteva iznajdljivost. Prestrukturiranje in odkup Hmezada s strani kmetovalcev samih je ohranila suverenost slovenskega hmeljarstva, saj se je ohranila največja sušilnica ter briketirnica, ki sta ključni za prihodnost hmeljarstva v Sloveniji (O podjetju, 2014). Ravno povezovanje pa bi bilo za manjše slovenske hmeljarje zelo pomembno za boljši preboj na svetovne trge in posledično tudi za obstoj. Manj so povezovanju naklonjeni večji uspešni hmeljarji, saj tega ne potrebujejo (Grušovnik, 2014b). Odkar je Slovenija vstopila v evropsko skupnost, se položaj hmeljarske industrije ni izrazito spremenil. Slovenski hmeljarji so močno vpeti v evropski trg hmelja, s schengenskim sporazumom pa je padla še zadnja večja ovira v prostem trgovinskem pretoku. Od vstopa v EU si savinjski hmeljarji prizadevajo tudi za večjo prepoznavnost slovenskega hmelja, kar jim je leta 2013 uspelo z geografsko označbo – Štajerski hmelj na nacionalnem nivoju, sedaj pa poteka še postopek zaščite na evropskem nivoju. Tovrstna dokazila o poreklu so izjemno pomembna pri svetovni prepoznavnosti slovenskega hmelja, posledično pa je trženje hmelja na svetovnih trgih veliko lažje (Specifikacija za štajerski ..., 2013). Celoto hmeljarske industrije v Sloveniji zaokrožuje prestolnica hmelja – Žalec (Ekomuzej hmeljarstva in ..., 2014). Mesto se je v prvi polovici leta 2014 lotilo obsežne prenove mestnega jedra. Žalec ima izjemno simbolično vrednost za slovenske hmeljarje. Prenova mesta nudi izjemne možnosti lokalnemu turizmu, ki pridobiva nove potenciale, tudi v povezavi s hmeljarstvom. Slovenska hmeljarska industrija je pred velikim izzivom. Zaradi klimatskih sprememb je letina iz leta v leto bolj nepredvidljiva, tu pa je še prosti trg, ki z raznimi špekulacijami močno vpliva na svetovno povpraševanje. Izzivi, ki čakajo hmeljarje, so številčni. V nadaljevanju smo pripravili tri možne scenarije razvoja hmeljarstva v Sloveniji. 123 Scenarij A Pravočasna reakcija na klimatske spremembe se hitro povrne. Stalno iskanje novih rešitev s strani domače in tuje akademske stroke vzdržuje fleksibilnost v proizvodnji, ki je ključna za konstanten prihodek hmeljarjev. Skupen pristop na tujih trgih ter obsežna promocija geografske označbe skrbita za porast prodaje slovenskega hmelja. Hmeljarstvo predstavlja vitalen del kmetijstva v Sloveniji, pridelovalne površine se uspešno prilagajajo potrebam na trgu, število hmeljarjev pa ostaja enako. Hmeljarji se zaradi dosega višje učinkovitosti združujejo. Scenarij B Velika nihanja na prostem trgu ter nepredvidljive klimatske spremembe so za marsikaterega hmeljarja prevelik zalogaj. Postopnega zmanjševanja števila hmeljarjev in zmanjševanja hmeljskih površin ne morajo preprečiti niti hmeljarske zadruge, ki se s svojimi investicijami borijo za ohranjanje konkurenčnosti malih kmetovalcev. Scenarij C Svetovni trg je že več let zaporedoma močno prenasičen s hmeljem. Večletna suša prav tako terja visok davek. Prevelika individualnost hmeljarjev že dalj časa zavira skupen napredek. Klimatske spremembe so uničile marsikaterega kmetovalca, ki se je odločil odnehati s proizvodnjo. Nizka cena hmelja na tržišču je hmeljarje prisilila v iskanje bolj donosnih poljščin, s katerimi bi se lahko lažje preživljali. Zaključek V letu 2014 so imeli savinjski hmeljarji dobro leto, saj so imeli dobro letino, katero so uspeli v celoti tudi prodati. Ponovno so lahko sklenili večletne pogodbe in povečali površine, zasajene s hmeljem. Vendar pa je lahko že drugo leto zgodba popolnoma drugačna. Odvisnost od trga je torej glavna slabost pridelave hmelja, ki lahko na dolgi rok prizadane predvsem manjše hmeljarje. Zato je hmeljarstvo v Spodnji Savinjski dolini na razcepu – ali se prepustiti nepredvidljivim razmeram na svetovnemu trgu in tvegati obstoj predvsem manjših hmeljarjev ali pa se bolj povezati in ohraniti pestro strukturo hmeljarskih kmetij, ki so savinjski hmelj povzdignile v enega najkakovostnejših na svetu. Od te odločitve je odvisno marsikaj – kako se bo spreminjala raba tal v Spodnji Savinjski dolini, na kakšen način bodo delovale zadruge in tudi IHPS. Od vseh deležnikov je odvisno, ali bo hmelj iz Savinjske doline ostal le sestavina za varjenje piva v drugih delih Slovenije in sveta ali pa bo vključen v vrhunsko lokalno varjeno pivo s specifičnim okusom, lično zapakirano protokolarno darilo, okusen kulinarični prigrizek, turistični paket Spodnje Savinjske doline, krmo za živali ali kremo za obraz. Možnosti je ogromno, potrebno se je le povezati na ravni vseh šestih občin Spodnje Savinjske doline in narediti korak naprej. 124 UPRAVLJANJE Z VODNIMI VIRI Z NAMENOM NJIHOVE VEČNAMENSKE RABE Simon Koblar, Valentina Pajk Koblar, Barbara Rozman in Klavdija Šilc Voda je ena izmed osnovnih življenjskih dobrin. V občinah Spodnje Savinjske doline se tega še posebej zavedajo. Spopadajo se namreč z dvema z vodo povezanima naravnima nesrečama: sušo in poplavo, ki se lahko pojavita celo v istem letu. Zato je zelo pomembno, da je upravljanje z vodnimi viri čim bolj smotrno. Za rešitev omenjenih težav se marsikje uporablja vodne zadrževalnike, zato smo se tudi mi osredotočili predvsem na to rešitev. Naše delo se je pričelo s proučevanjem virov in literature o vodnih zadrževalnikih na splošno. Posebno pozornost smo namenili že obstoječim in načrtovanim zadrževalnikom na območju občin Spodnje Savinjske doline. Nato smo opravili več intervjujev, tako s predstavniki občin kot s kmeti. Na ta način smo se seznanili z načrti za prihodnost in odnosom lokalnega prebivalstva do njih. Mnenja kmetov smo združili v SWOT analizo, s pomočjo katere smo izpostavili prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti obstoječih načrtov. Ko smo preučili izsledke iz literature in se seznanili z odzivom javnosti na obstoječo vodno problematiko, smo še sami predlagali potencialne lokacije za umestitev mokrih zadrževalnikov. Zadrževalniki – vodne akumulacije Prvi načrti vodnih akumulacij so zaradi manj ugodnih naravnih dejavnikov, večje poseljenosti in gospodarskega pomena kotlinastega sveta ter družbenogeografskih razmer nastali v času nemške okupacije med 2. svetovno vojno. Po teh načrtih naj bi dolino Savinje v Soteski nad Letušem pregradili s 67 m visokim jezom in z akumulacijo 313 milijonov m3 vode, kar bi bistveno prizadelo poseljenost dolinskega sveta ter populacijsko in gospodarsko jedro Zgornje Savinjske doline (Radinja, 1993). V zadnjih treh desetletjih so na Slovenskem namesto večjih nastajali manjši lokalni vodni zbiralniki (Radinja, 1993). Gre za vodne akumulacije kot eden izmed vrst vodogradbenih ukrepov, ki služijo za zadrževanje poplavne vode, s katerim se zmanjša pretok v strugi ter poveča človekov vpliv na obseg poplav. Poznamo več različnih tipov zadrževalnikov. Suhi vodni zadrževalniki zadržujejo poplavne konice le ob poplavah. Mokri vodni zadrževalniki pa so večnamenske akumulacije, pri katerih je del prostornine namenjen zadrževanju poplav, voda se poleg tega namenja tudi za namakanje v kmetijstvu ali za potrebe v industriji. Imajo večjo globino kot suhi zadrževalniki. Za razliko od suhih zadrževalnikov se skozi njih neprestano pretaka voda (Brilly, Mikoš, Šraj, 1999). Manjše vodne akumulacije Pri načrtovanju je v prostor bolje umestiti več manjših lokalnih vodnih akumulacij, ki so v pokrajini manj izstopajoča kot večja umetna jezera. V Savinjski dolini so bile predvidene naslednje vodne akumulacije: Trebnik, Radigaj, Jelovnik, Žovnik, Trnavca in Trbolca. Danes sta v zahodnem delu Spodnje Savinjske doline na vznožju Dobrovelj zgrajena Braslovško in Žovneško jezero, ki sta bila prvotno zgrajena za potrebe namakanja (Radinja, 1993). Žovneško jezero Žovneško jezero se nahaja na območju nekdanjih kmetijskih in gozdnih površin na zahodnem delu Spodnje Savinjske doline pod obronki planote Dobrovlje jugozahodno od Braslovč. Zajezitvena pregrada leži pod domačijo »pri Plavcu«, kakšnih 450 m nad sotočjem potoka Jelovnika in Trbolce (Vogrin, 2005). Zgrajeno je bilo leta 1978 s postavitvijo 73.000 m3 obsegajoče zemeljske pregrade Trnava preko potoka Trnavca (Žovneško jezero, 2013). Prostornina akumulacijskega bazena Žovneškega jezera je 1.720.000 m3, površina zajeze 490.000 m2, dolžina zajeze 1,5 km in površina njegovega vodozbirnega zaledja pa je 8 km2. Višina zgrajene pregrade je 13,5 m, dolžina krone meri 333 m, prostornina pa 73.000 m3 (Sedej, 2014). Povprečna globina jezera je 7 m (Žovneško jezero, 2013), največja globina pa doseže 9,5 m (Vogrin, 2005). Investitorja gradnje umetnega zadrževalnika sta bila Območna vodna skupnost Savinja–Sotla ter Kmetijski kombinat HMEZAD. Pregrada je danes v lasti Ministrstva za okolje in prostor, in sicer Agencije RS za okolje, medtem ko obratovanje, vzdrževanje in opazovanje pregrade izvaja koncesionar javne gospodarske službe na območju Savinje, Nivo, d. d., Celje. Sredstva za vzdrževanje in spremljanje stanja pregrad so zagotovljena iz proračunskih sredstev. Večina del, kot so košnja, spremljanje stanja, vzdrževanje posameznih delov 125 hidromelioracijske opreme v skladu z Začasnim pravilnikom o obratovanju posamezne akumulacije, je vezanih na enoletno obdobje. Pojavljajo se veliki finančni problemi, saj stroški investicijskega vzdrževanja presegajo proračunska sredstva, ki so letno namenjena za vzdrževanje in obratovanje objektov vodne infrastrukture. Funkcionalno gre za večnamenski objekt, katerega glavna naloga je zadrževanje visokih voda in izkoriščanje te vode za namakanje kmetijskih zemljišč v času suše (Zupančič, Kovač 2009). Tako samo Žovneško jezero kot tudi njegova okolica imata veliko vlogo pri ohranjanju biološke raznovrstnosti, saj gre za ekološko pomembna območja, ki predstavljajo dom številnim rastlinam in živalim (Žovneško jezero, 2014), kot so na primer rastline: širokolistni rogoz (Typha latifolia), različne vrste šašev predvsem Carex elata ter živali: siva čaplja (Ardea cinerea) in čopast ponirek (Podiceps cristatus) (Vogrin, 2005). Sprva je bil zadrževalnik namenjen za namakanje, kasneje so v njem začeli gojiti ribe, v zadnjem času pa je jezero postalo zanimivo tudi za rekreacijo (Vogrin, 2005). Slika 24: Žovneško jezero zaradi razmeroma majhne velikosti ne izstopa (S. Koblar, 2014). Braslovško jezero Braslovško jezero leži približno 1 km severozahodno od trga Braslovče. Nastalo je leta 1961 z zajezitvijo potoka Trebnik (Braslovško jezero, 2014). Površina jezera meri okoli 4,5 ha, dolžina 500 m, širina 60 m na ožjem delu oziroma 170 m na širšem delu. Pregrada, ki je bila zgrajena, da so zajezili potok Trebnik, je široka 5 m ter dolga okoli 75 m. Pod jezerom je zemeljski bazen, ki je bil prvotno namenjen prezimovanju rib v času, ko bi jezero čistili. V naslednjih letih se je izkazalo, da je bila gradnja tega bazena nesmiselna, saj je zdaj v glavnem prazen in se vedno bolj zarašča (Kralj, 1990), kar smo opazili tudi med terenskim ogledom. Jezero je bilo že od vsega začetka namenjeno turističnim aktivnostim in družabnim dogodkom (Braslovško jezero, 2014). Slika 25: Braslovško jezero je bilo zgrajeno za potrebe turizma (S. Koblar, 2014). 126 Ribnik vrbje in Preserska jezera Ribnik Vrbje južno od Žalca, tik ob Savinji, spada pod zavarovano območje Nature 2000. Meri dobrih 13 ha in je v tem delu doline največja stoječa voda. V ribniku poteka vzreja toplovodnih vrst rib – krapovcev. Ribnik ima bogato floro in favno, med katero najbolj izstopajo ptice (Ribnik …,2014). V naselju Preserje, nedaleč stran od Braslovč ob regionalni cesti Šentrupert–Mozirje, leži Presersko jezero oziroma ribnik, ki je nastal z zajezitvijo Struge, stranskega rokava reke Savinje. Jezero je znano po tem, da nudi dobre pogoje za ribolov (Presersko …, 2014). Namakalni sistemi Občine Spodnje Savinjske doline se s sušami spopadajo tudi s pomočjo namakalnih sistemov. V članku objavljenem v Utripu Savinjske doline je bila opisana strokovna naloga za potrebe namakanja v Spodnji Savinjski dolini Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije. V ta namen so sestavili seznam vseh načrtovanih in zgrajenih namakalnih sistemov v izbranih občinah. Ta seznam je predstavljen v priloženi preglednici 31. Preglednica 31: Seznam zgrajenih in načrtovanih namakalnih sistemov v občinah Spodnje Savinjske doline (Vir podatkov: Rozman, 2014). Občina Braslovče Ime Jožef Rojnik 2,05 NS Gomilsko 169, 53 Opombe idejni projekt, Bolska NS Lapurje 0,05 NS Latkova vas 59,27 deluje, Trnavca NS Letuš 42,87 ne deluje, Savinja NS Pod Letušem 406,26 deluje, Savinja NS Podgorje pri Letušu 23,76 ne deluje NS Šentrupert 124,43 ne deluje, Savinja NS Trnava—Brije 286,16 deluje, Trnavca Namakanje Šmatevž 109,90 deluje, Trnavca Otmar Kugovnik Polzela Velikost (ha) NS Breg 2,42 131,80 deluje, Struga Ida Cestnik 1,94 NS Lapurje 107,08 idejni projekt, Bolska NS Latkova vas 161,23 deluje, Trnavca NS Šentrupert 38,32 ne deluje, Savinja Tabor / 4,63 za rastlinjake Vransko / 0,1 Prebold Žalec za vrtnarske potrebe NS Gotovlje 69,18 deluje, Struga NS Breg 314,05 deluje, Struga IHPS 20,77 deluje, podtalnica NS Medlog (Babno in Mirosan) 11,26 deluje, Struga NS Novo Celje 432,23 Lava deluje, Ložnica občasno, Struga in Savinja ne delujeta NS Šempeter - Vrbje 503,44 deluje, Struga Rastislav Lončarek 0,07 obratuje Sadjarstvo Mirosan, d. d. 8,32 obratuje Vrtnarstvo Boris Zagode, s. p. 0,33 obratuje 127 Načrti za gradnjo suhih zadrževalnikov Karta 28: Načrt izgradnje desetih suhih zadrževalnikov ob Savinji in Bolski. 128 Leta 2011 je potekala javna razgrnitev državnega prostorskega načrta kompleksa 10 suhih zadrževalnikov, katerih glavna naloga naj bi bila zaščita Spodnje Savinjske doline pred poplavami Savinje in Bolske. Državni prostorski načrt predvideva gradnjo 8 zadrževalnikov na Savinji in dveh na Bolski (Državni prostorski načrt …, 2011). V predhodnih študijah je bilo ugotovljeno, da zaradi dovzetnosti za erozijo umeščanje suhih zadrževalnikov na obdelovalne površine ni ustrezno. Kot rešitev so predlagali, da se v glinokopih na območju občin Prebold in Tabor pridobi prst z glinasto teksturo, ki bi jo prenesli na območja suhih zadrževalnikov. V državnem prostorskem načrtu je predvideno, da se na območju izvajanja posegov spremeni namenska raba prostora, kjer bodo potekala gradbena dela pa naj bi se površine povrnile v prvotno stanje (Državni prostorski načrt ..., 2011; cv: Jelen, 2014a). Trenutno je projekt v fazi pridobivanja soglasij lastnikov zemljišč, ki pa so izrazili precejšnje nestrinjanje. Lastniki zemljišč, kmetovalci in občine niso bili upoštevani pri načrtovanju že od samega začetka, zato se s sedanjimi načrti ne strinjajo. Prve ideje naj bi se pojavile že pred 10 leti, leta 2006 pa sta bili na razpolago dve možnosti: sedanji načrt in načrt o manjših vodnih zadrževalnikih v povirnih delih Savinje in Bolske, vendar so vsi ti podatki ostali skriti vse do javne razgrnitve. Kmetovalci so samoiniciativno organizirali posvet, na katerem so načrt podrobno proučili in našli veliko napak. Prva napaka je v tem, da bi bili za to območje mnogo bolj primerni mokri zadrževalniki. Spodnjo Savinjsko dolino namreč močno prizadenejo tudi suše. Leta 2003, ko je celotno Slovenijo prizadela huda suša, je bil pridelek hmelja namesto običajne 2,5 t/ ha samo 150 kg/ha. Zaradi pomanjkanja vode je hmelj vegetiral in ostal v fazi cvetenja. Če bi bili zgrajeni mokri zadrževalniki pa bi lahko ob viških vode to zadrževali, v času suše pa jo uporabljali za namakanje (Drča, 2014). Preglednica 32: Površine prizadetih najboljših kmetijskih površin po občinah (Vir podatkov: Jelen, 2014a). Občina Površina najboljših kmetijskih površin (ha) Celje 19,4 Žalec 357,23 Prebold 58,56 Braslovče 160,76 Tabor 17,89 Vransko 0 Polzela 0 skupaj 613,84 Preglednica 33: Značilnosti zadrževalnikov. Številčenje zadrževalnikov je enako kakor na karti 28 (Vir podatkov: Jelen, 2014a). Ime zadrževalnika 1. Levec 2. Petrovče Razlivna površina (m2) Prostornina (m3) Maksimalna višina nasipa (m) 1504 415.170 826.000 4,6 2 stanovanjska objekta, kozolec, več pomožnih objektov Dolžina nasipa (m) Rušenje objektov 4.085.000 1.219.860 1.761.950 4,6 3 leseni objekti 3. Dobriša vas 3.808 683.240 746.435 4,5 2 stan. objekta, 2 gosp. poslopji, 1 poslovni objekt 4. Roje 2.000 496.500 728.565 4,2 1 stan. objekt z gosp. poslopjem, 1 sekundarno bivališče 5. Šempeter 1 1.202 351.540 1.053.980 6,5 športno-rekreacijski center, igrišči za tenis, odbojko, spremljajoči objekti, leseno sekundarno bivališče 6. Šempeter 2 1.170 293.480 601.220 4,4 1 kmetijski objekt 7. Dobrteša vas 1.670 224.460 417.710 4,7 2 leseni sekundarni bivališči 8. Latkova vas 2.661 392.900 1.047.335 5,0 2 leseni baraki 9. Kaplja vas 1.563 934.120 1.486.320 5,2 1 stan. objekt, sekundarno bivališče s spremljajočimi objekti, lesena letalska lopa Aero kluba, športno igrišče 10. Trnava 3.100 950.180 2.459.075 6,8 2 stan. objekta s spremljajočimi gosp. objekti, kmetijski objekt 129 V okoljskem poročilu je kot ukrep zapisano, da se bodo poiskala za oškodovane kmetovalce nadomestna kmetijska zemljišča, kar pa je nemogoče. Gre namreč za 758,5 ha obdelovalnih površin, od tega jih kar 80,9 % spada med najboljša kmetijska zemljišča (Državni prostorski načrt …, 2011). Tudi če bi jih našli, pa zagotovo ne bi spadala v tako kakovosten razred (Drča, 2014). Problem bi se pojavil tudi, če bi bile poplave v višku rasti pridelkov, kajti voda bi za pregradami zadrževalnikov ostala kar 14–21 dni. V tem času bi odložila veliko mulja, ki bi zaprl dovod zraka do spodnjih delov rastlin, kar bi povzročilo anaerobne procese in gnitje rastlin. Prav tako bi lahko prinesel s seboj veliko nevarnih snovi, ki bi se na območjih zadrževalnikov akumulirale in onesnažile prst ter tam gojene pridelke. Te snovi bi voda lahko sprala iz poplavljenih avtomehaničnih in ostalih delavnic, dvorišč, kanalizacije, itd. Takšno onesnaževanje z akumuliranimi nevarnimi snovmi v zadrževalnikih bi povzročilo ogromno škode tudi v hmeljarstvu. Pred prodajo hmelja se opravijo testiranja 110 parametrov na naključnih hmeljevih kobulah. Če je samo eden izmed njih negativen, hmelja ne morejo prodati. Tudi če bi se to zgodilo samo enemu pridelovalcu hmelja, bi to vrglo slabo luč, ne samo na savinjski ampak na celoten slovenski hmelj (Drča, 2014). Kot je razvidno iz preglednice 33, bi ti zadrževalniki prekrili ogromno območje, ki je za nekatere, predvsem kmetovalce, ki imajo tu zemljišča, glavni vir zaslužka. Hkrati pa bi zadrževalniki bolj pripomogli pri poplavni zaščiti Celja in Laškega, kakor območja Spodnje Savinjske doline (Drča, 2014). Reševanje poplavne problematike v posameznih občinah Občine v Spodnji Savinjski dolini rešitve ne vidijo v državnem prostorskem načrtu. Glede na specifike svojega teritorija imajo vsaka svoje načrte, kako se spopasti s problematiko čedalje pogostejših suš in poplav. Občina Vransko Za razliko od drugih občin ima občina Vransko največ problemov s hudourniškimi vodami (potoki Podgrajščica, Merinščica, Zaplaninščica in Bolska), suše pa jih ne pestijo, zato vidijo rešitev v gradnji suhih zadrževalnikov. V občinskem prostorskem načrtu imajo predvideni dve lokaciji za suhe zadrževalnike, enega na Merinščici in dva na Zaplaninščici. Zadrževalnik na Merinščici naj bi bil sposoben zadrževati 100-letne poplavne vode maksimalno 2 uri, uporabljali bi ga tudi za manjše pretoke. To je že sedaj neke vrste naravni zadrževalnik, za njegovo uporabo bi morali postaviti samo 13 m visoko brano za katero bi se nabirala voda. Če bodo načrti sprejeti in bodo zbrali dovolj financ, naj bi se gradnja začela že leta 2016. Kot smo že omenili, se dva suha zadrževalnika načrtujeta na Zaplaninščici. Tudi v tem primeru bi bilo potrebno zgraditi 13 m visoke brane. Poleg tega pa bi bilo potrebno v primeru Zaplaninščice prestaviti še dve stanovanjski hiši. Ker bi to bili suhi zadrževalniki, bi morala občina odkupiti samo zemljišča, kjer bodo postavljene brane. Za gorvodna zemljišča pa bi odplačevali odškodnine (Jerman, 2014). Občina Tabor Občina Tabor se, tako kot ostale občine v Spodnji Savinjski dolini, srečuje s hudourniškimi poplavami in njihovimi posledicami. Največji problem v občini predstavlja hudourniški vodotok Konjščica. Ta najbolj poplavlja in ogroža prebivalce Ojstriške vasi, Tabora in Lok. V ta namen je občina naročila izdelavo študije »Ocena poplavne ogroženosti in predlog izboljšanja poplavne varnosti naselij Tabor in Ojstriške vasi zaradi visokih voda Konjščice«. Izdelana je bila junija 2006 in naj bi služila kot strokovna podlaga za izdelavo prostorskega plana in reda občine Tabor. V študiji je predlagana izgradnja štirih novih suhih zadrževalnikov poplavne vode. Narejena je na podlagi metode matematičnega modeliranja, pri kateri se premalo upošteva naravne in druge danosti porečja. Rezultati tovrstnega modeliranja so tako precej posplošeni in ne ustrezajo dejanskemu stanju. Poleg tega pa v študiji ni točno opredeljeno, kakšni so cilji protipoplavnih zaščitnih ukrepov in ali bo pred poplavami obvarovano celotno območje ob Konjščici ali samo manjša pozidana območja (Natek, 2007). Model in študija ne upoštevata hudourniškega značaja vodotoka Konjščica, ki ob močnejših kratkotrajnih padavinah prenaša s sabo ogromne količine plavja, mulja, proda, vejevja in izruvanega drevja. Porečje je v večini iz nekarbonatnih kamnin. Ob izgradnji suhih zadrževalnikov na srednjem delu vodotoka Konjščice bi se erodirani material ob visokih vodah odložil v prvih dveh zadrževalnikih (pod Lokami in pri kmetiji Ropret). Material iz nekarbonatnih kamnin je v gradbeništvu neuporaben, torej bi bilo potrebno ob izgradnji zadrževalnikov urediti tudi deponijo za naplavljen material. Poleg tega pa bi se v zadrževalnikih odložile tudi ostale nevarne snovi in težke kovine (komunalne vode ipd.). Zaradi hudourniškega značaja Konjščice bi bilo potrebno pogosto čiščenje prvih dveh zadrževalnikov, kar bi obenem drastično povečalo stroške vzdrževanja. Poleg tega pa bi bila kmetijska zemljišča, na katerih naj bi se nahajali omenjeni zadrževalniki, zaradi spremenjene rabe tal povsem uničena in neprimerna za kmetijsko pridelavo (Natek, 2007). 130 Ena od pomanjkljivosti študije je tudi ta, da je v njej obravnavan le čas praznjenja, ne pa tudi čas polnjena, saj je prav zaradi hudourniškega značaja vodotoka čas polnjenja precej manjši. Po izračunih izgradnja zadrževalnikov poplavne vode ne bi zadoščala za ustrezno zaščito pred poplavami. Skupna površina vseh štirih zadrževalnikov bi znašala 11,9 ha, v njih pa bi lahko zadržali okoli 111.000 m3 vode. 100-letne vode bi po izračunih zapolnile zadrževalnike že v 29,4 minutah. Poplavni val ob poplavah junija 1994 pa je trajal približno 3 ure, kar po izračunih znese 680.000 m3 vode. Torej bi ob omenjeni povodnji z omenjenimi zadrževalniki zadržali le 19 % poplavne vode, kar ne bi zaustavilo oziroma bistveno omejilo poplav dolvodno od zadrževalnikov (Natek, 2007). Problemi bi se zaradi neupoštevanja hudourniškega značaja vodotoka pojavili tudi pri tehnični izvedbi zadrževalnikov. Zaradi neustrezne velikosti dovodnih kanalov bi se ob navalu poplavne vode in veliki količini prenesenega materiala dovodni kanali zamašili. Problem se pojavi tudi zaradi lokacije dovodnih kanalov, ki naj bi bili postavljeni v bližini domačij, le te pa bi postale na novo poplavno ogrožene (Natek, 2007). Z izgradnjo zadrževalnikov se sicer delno reši problem poplav, a te tako ogrozijo ostala poseljena območja gorvodno od zadrževalnikov in v njihovi okolici. Namen zadrževalnikov na Konjščici je predvsem pridobitev novih zazidljivih zemljišč, na poplavnem območju v okolici Tabora, kamor bi se naselje v naslednjih desetletjih lahko širilo (Natek, 2007). Omenjeni večji posegi v prostor ne bi rešili problemov, zato so alternativne rešitve odlična poteza, te je podal Natek (2007). Minimalni posegi so učinkovitejša rešitev. Nove nizke prečne pregrade bi upočasnile tok poplavne vode po poplavni ravnici in znižale poplavno konico. Z manjšimi tehničnimi ukrepi bi bilo potrebno povečati strugo Konjščice skozi Ojstriško vas, da bi bila sposobna prevajati tudi 20-letne poplavne vode. Pretočnost bi se povečala ob minimalni razširitvi struge, ob izgradnji nizkih nasipov na obeh straneh in dvigu mostov nad višino poplavne vode ter brez nosilcev v strugi. Presežek poplavnih voda Konjščice v Ojstriški vasi, ki bi se pojavljale ob 100-letnih poplavah, bi bilo težko spraviti skozi obstoječo strugo, zato bi bila učinkovitejša rešitev izgradnja 1 km dolgega razbremenilnega kanala. Razbremenilni kanal Konjščica–Bolska bi potekal po zahodnem robu Ojstriške vasi, kjer je v preteklosti že bila naravna struga Konjščice. Te poplavne vode pa bi zadržali v protipoplavnih zadrževalnikih ob Bolski, med Kaplo in Gomilskim. Poleg tega bi bilo pametneje in primerneje, če bi se urejalo celotna porečja vodotokov glede na rabo tal. Poplavam se je lažje izogniti, kot pa jih preprečiti, zato je ena od rešitev tudi izgradnja zaokroženih stanovanjskih sosesk izven vaških jeder in na višjih terasah, ki jih poplave ne ogrožajo (Natek, 2007). Intervjuji s kmeti Med 9. in 12. 7. 2014 smo opravljali intervjuje z lastniki zemljišč na območju občin Spodnje Savinjske doline. Opravili smo deset osebnih in pet telefonskih pogovorov, intervjuvanci so bili večinoma izbrani naključno, pri čemer smo pazili na zadostno prostorsko razpršenost. Večinoma je šlo za kmete, ki obdelujejo med 15 in 25 ha zemljišč, pri treh je bila velikost kmetijskega zemljišča večja od 40 ha. Za večino intervjuvancev kmetijstvo predstavlja edini vir dohodka družine, pri treh pa se poleg kmetijstva preživljajo tudi z drugo dejavnostjo. Največ kmetov se je ukvarjalo s hmeljarstvom, živinorejo in poljedelstvom. Predvsem v sklopu poljedelstva prevladuje pridelava krmne koruze. Z načrti o zadrževalnikih so bili seznanjeni večinoma vsi sodelujoči, nekateri bolj podrobno, drugi manj. Tisti, ki nimajo zemljišč na območju z državnim prostorskim načrtom predvidenih zadrževalnikov, so bili manj seznanjeni, oziroma se niso preveč zanimali za to tematiko. Zelo dobro so bili obveščeni kmetje, ki so lastniki zemljišč, na katerih je bila predvidena izgradnja suhih zadrževalnikov. Ti kmetje so se z načrti seznanili sami z medsebojnim obveščanjem. Kmetje nasprotujejo izgradnji suhih zadrževalnikov na najboljših kmetijskih zemljiščih, saj se zavedajo vseh negativnih posledic, ki bi jih povzročila izgradnja, in v izgradnji ne vidijo niti ene pozitivne stvari. Prizadevajo si za izgradnjo mokrih zadrževalnikov v povirjih, ki bi jim služili za namakanje v primeru suše. Večina kmetov bi za namen izgradnje mokrih zadrževalnikov bila pripravljena prodati slabša zemljišča v povirnih delih manjših potokov, ki so porasla z gozdom ali z mokrotnimi travniki. Na podlagi izvedenih intervjujev z lokalnim prebivalstvom in nekaterimi informacijami, ki smo jih pridobili na občini Vransko, smo izdelali SWOT analizo, ki omogoča pregled nad prednostmi, slabostmi, priložnostmi in nevarnostmi v zvezi z gradnjo zadrževalnikov na območju občin Spodnje Savinjske doline. Predlagane lokacije za mokre zadrževalnike Zaradi vseh ugotovljenih negativnih posledic suhih zadrževalnikov, ki jih predvideva Državni prostorski načrt, in prednosti, ki jih prinašajo mokri zadrževalniki zgrajeni v povirnih delih, smo se odločili, da predlagamo nekaj lokacij, kjer bi bila mogoča in tudi smiselna izgradnja mokrih zadrževalnikov. Naš namen ni bil predlaganje 131 dokončnih lokacij, ampak smo želeli le pokazati, da so za reševanje vodne problematike mogoče veliko primernejše rešitve. Ob podrobnejši analizi bi lahko kakšna predlagana lokacija izpadla, prav tako smo kakšno primerno lokacijo morda izpustili. Preglednica 34: SWOT analiza. Pozitivne Negativne Notranje PREDNOSTI SLABOSTI –– lasten namakalni sistem, –– žovneška akumulacija služi za namakanje in zadrževanje poplavnih voda, –– mokri zadrževalniki: ob poplavah zadržujejo vodo, ob sušah služijo za namakanje, –– nekatere rastline se na vplive poplavne vode v zadrževalnikih dobro odzivajo in so po poplavi še vedno uporabne za krmo oziroma prehrano ljudi (npr. koruza), –– mokri zadrževalniki imajo manjši vpliv na okolje. –– suhi zadrževalniki – nanos onesnaženega mulja (težke kovine, voda iz greznic), –– letne poplave na Bolski in Konjščici – nanašanje mulja in plavja, –– okoljsko poročilo ne obravnava zadeve s stališča kmetov, –– kmetijstvo je za nekatere edini vir dohodka, –– Braslovško jezero namenjeno le turizmu, ne uporablja se ga za namakanje, niti za zadrževanje poplav, –– zaraščanje strug vpliva na poplave, –– gradnja naselij na prvi terasi (100-letne poplave), –– ribnik Vrbje je preveč zaščiten (naravovarstvo), nima druge funkcije, –– vodovarstvena območja v Spodnji Savinjski dolini se širijo, kar omejuje kmetijstvo, –– suhi zadrževalniki so dražji od mokrih tako pri gradnji kot pri vzdrževanju. Zunanje PRILOŽNOSTI NEVARNOSTI –– –– –– –– –– –– –– –– –– –– –– –– –– –– –– –– vzdrževanje in dvigovanje protipoplavnih nasipov, akumulacije v povirnih delih, močvirnati travniki primerni za zajezitev, nekaj primernih površin v občini Vransko na lokaciji načrtovanega zadrževalnika Zaplaninščica, pregrade in pragovi na Savinji in Bolski – tako kot so bile nekoč, predlagana lokacija: Podvrh (gozd), praznjenje mulja v Žovneškem jezeru, kar bi povečalo akumulacijo, poglobitev Bolske in drugih vodotokov, obnoviti obstoječe vodne akumulacije ter narediti nove, evropska sredstva za financiranje gradnje zadrževalnikov, naravni zadrževalniki: mrtvice, močvirnati travniki, obnovitev kanalov nekdanjih mlinščic. –– –– –– –– –– –– –– suše (najhujši 2003 in 2013), izguba obdelovalnih površin znotraj zadrževalnika, nevključevanje javnosti v načrtovanje, zadrževalniki bi pri zadrževanju viškov poplavnih voda bolj služili Celju kot Savinjski dolini, deponije za umazan mulj ni, problem velikih nasipov (težava pri strojni obdelavi, slabši estetki videz), zadrževalniki ne bodo zgrajeni zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, oziroma ne bodo zgrajeni kmalu, kdo bo vzdrževal sisteme zadrževalnikov? spremenjena mikroklima, vplivov zadrževalnikov na okoljske dejavnike ne poznamo dobro, pri umeščanju zadrževalnikov se nekaterim dejavnikom daje večjo težo, kot bi bilo potrebno (npr. območja Nature 2000 kot pa najboljšim obdelovalnim površinam). Obstaja že nekaj predlogov lokacij mokrih zadrževalnikov (Drča, 2014; Jelen, 2014a), te predloge smo predhodno preučili in jih deloma tudi združili z našimi predlogi. Iskanja primernih lokacij smo se lotili s pomočjo geografskih informacijskih sistemov, kjer smo za celotno območje pregledali več vrst prostorskih podatkov. Na podlagi digitalnega modela reliefa smo izračunali ukrivljenost površja, tako smo dobili območja, kjer je relief že sedaj konkaven, kar pomeni, da je gradnja akumulacij na tem območju enostavnejša. Dodaten kriterij so bile stavbe, cestna infrastruktura, območja Nature 2000 in vodovarstvena območja, ki se ne smejo nahajati na predlaganih lokacijah. Upoštevali smo tudi dejstvo, da je gradnja zadrževalnika smiselna le na dovolj velikem porečju, zato nismo iskali lokacij preblizu izvirov. Kot enega izmed pomembnejših kriterijev smo upoštevali tudi rabo tal. Tu smo se omejili predvsem na gozd in na trajne travnike. Na tak način smo določili 11 potencialnih lokacij novih zadrževalnikov, ki so označeni na karti 29. Skupna površina zadrževalnikov znaša 79,8 ha. Na karti so zadrževalniki sicer večinoma slabo vidni, saj gre večinoma za zadrževalnike manjših dimenzij. Zaradi prevelike širine cest in vodotokov, ki niso v merilu, ponekod izgleda, da so lokacije zadrževalnikov na cestah, vendar so v resnici od njih zadosti oddaljeni. Ob iskanju dovolj velikih območij se sicer nismo mogli izogniti manjšim območjem z njivskimi površinami. Iz rabe tal je razvidno, da je na tem območju tudi nekaj pozidanih površin, vendar ne gre za stavbe, temveč za poljske in gozdne poti. Preglednica 35: Raba tal na območju predlaganih zadrževalnikov. Raba tal Površina (ha) 132 Gozd 43 Trajni travnik 28,5 Pozidano in sorodno zemljišče 2,3 Drevesa in grmičevje 2 Voda 1,5 Neobdelano kmetijsko zemljišče 1,1 Njive Ekstenzivni oz. travniški sadovnjaki 1 0,4 Posegi v okolje bi ob sprejetju takega načrta bili veliko manjši, kakor pa ob gradnji suhih zadrževalnikov v dnu Spodnje Savinjske doline, kar je razvidno tudi s karte 29. Ti zadrževalniki bi lahko bili namenjeni tudi namakanju, kar bi zmanjšalo pritiske na vodno telo Spodnje Savinjske doline. Karta 29: Lokacije izvedenih intervjujev in predlagane lokacije za mokre zadrževalnike. Reševanje vodne problematike v Spodnji Savinjski dolini je zahtevna naloga, ki se jo je potrebno lotiti celovito. Pri umeščanju zadrževalnikov v prostor je potrebno vključiti tudi lokalno prebivalstvo, predvsem pa morajo predlagani ukrepi služiti med drugim tudi območju Spodnje Savinjske doline in ne samo dolvodno ležečim krajem. S tega vidika je kompleks 10 suhih zadrževalnikov, ki ga predvideva Državni prostorski načrt, neprimeren. Med lokalnim prebivalstvom zato vlada splošen odpor proti temu projektu. Po drugi strani posamezne občine načrtujejo izgradnjo zadrževalnikov, ki bi rešili poplavno varnost na območju njihove občine, prav tako pa bi deloma zmanjšali poplave v nižjih delih doline. Žal pa so nekateri projekti, kot na primer v občini Tabor, pomanjkljivo zasnovani. V občini Vransko načrtujejo izgradnjo mokrega zadrževalnika, ki naj bi preprečil poplavljanje trga, vodo iz njega pa bi lahko uporabljali tudi za namakanje. Ob izgradnji več mokrih zadrževalnikov, bi bilo potrebno urediti tudi sistem upravljanja in vzdrževanja zadrževalnikov. Danes se namreč pojavljajo težave že z vzdrževanjem dveh obstoječih zadrževalnikov, kar bi se vsekakor moralo urediti. 133 TURISTIČNA UREDITEV V OBČINAH SPODNJE SAVINJSKE DOLINE Veronika Fabeković, Urša Klanjšek, Špela Kranjc, Maja Sirše in Špela Stanonik Turistična ponudba občin Spodnje Savinjske doline je neposredno ali posredno vezana na dva najbolj prepoznavna elementa: Žovneške gospode (večkrat omenjene kot Celjske kneze) in hmeljarstvo, kar skoraj vsaka turistična točka vključuje v svojo ponudbo. Poleg tega dolina skriva tudi številne naravne znamenitosti, med katerimi je najbolj poznana jama Pekel. Izredno obiskana in dobro promovirana turistična točka je še rimska nekropola v Šempetru. Celovita turistična ponudba je najbolj dodelana v občini Žalec, ki je tudi edina občina z izdelano strategijo razvoja turizma v Spodnji Savinjski dolini. Ostale občine takšnih konceptov nimajo, v pozitivno smer odstopata občina Polzela s turistično-informativnim centrom na gradu Komenda in občina Braslovče z gradom Žovnek ter Dnevom hmeljarjev. Občina z najmanj razvitim turizmom je občina Tabor. Osnovna problematika, ki smo jo avtorice prispevka zaznale ob proučevanju turistične ureditve, je nepovezanost in nesodelovanje med občinami, ki so del enotne pokrajine z enotno preteklostjo – posledično s potencialno enotno turistično ponudbo. V tem duhu smo zasnovale tudi svoje delo, ki je temeljilo na terenskih ogledih izbranih lokacij, pogovorih s turističnimi delavci in občinskimi predstavniki ter proučevanju zbrane literature. Pri oblikovanju zaključkov smo se postavile v vlogo potencialnega obiskovalca in oblikovale pakete, primerne za različne skupine turistov. Predstavljeni paketi niso vezani na občinske okvire, pač pa območje občin Spodnje Savinjske doline obravnavajo kot celoto. V nadaljevanju prispevka predstavljamo sedem paketov, ki smo jih predvidele: –– Poti zlate kobulice (hmeljarska dediščina), –– Grajske poti (dediščina Žovneških/Celjskih knezov), –– Zapelji se skozi čas (tehnološka dediščina, promet in avtomobilizem), –– Od kose do kozolca (etnološka dediščina), –– Božje točke po dolini (romarski turizem), –– Čista energija (naravna dediščina in energetske točke), –– Recita »DA« v slogu (možnosti poroke v Spodnji Savinjski dolini), –– Aktivno doživi Spodnjo Savinjsko dolino (možnosti rekreacije in športnega udejstvovanja). Poti zlate kobulice Hmeljarstvo, ki se je na Slovenskem najbolj uveljavilo ravno v Spodnji Savinjski dolini, še danes ostaja njena osrednja kmetijska dejavnost, hmelj pa njen najbolj prepoznaven artikel. Če je Stari Egipt veljal za Nilov dar, lahko zanesljivo rečemo, da Spodnja Savinjska dolina velja za dar hmelja, kajti njegova pridelava je močno vplivala na vsakodnevno življenje in na materialni položaj hmeljarjev, hiter razmah hmeljskih nasadov in tehnološki razvoj pa sta v veliki meri spremenila podobo pokrajine. Pestra hmeljarska dediščina nas še danes opominja na velik pomen te gospodarske panoge v preteklosti. Hmeljarstvo je v drugih predelih Slovenije manj poznano, zato vidimo ta paket kot enega izmed velikih turističnih potencialov Spodnje Savinjske doline, ki pa ga bi bilo potrebno še dopolniti. V nadaljevanju so predstavljeni ponudniki z razvito turistično ponudbo ter nekateri predlogi za izboljšanje tematskega paketa. Vsebina tematskega paketa Vsebina tematskega paketa obsega samo tiste ponudnike, ki že imajo razvito turistično ponudbo. V sklopu tega paketa bi si turisti najprej ogledali Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije, v katerem so prikazani hmeljarski običaji, prehrana, oblačila, staro orodje, ki je namenjeno pridelavi in obdelavi hmelja, ter nekateri hmeljski izdelki. Na koncu ogleda imajo obiskovalci možnost degustacije savinjskega piva Kukec (Ekomuzej hmeljarstva …, 2014). V sklopu Ekomuzeja delujejo v ostalih spodnjesavinjskih občinah vstopno informacijske točke, kjer so razstavljeni eksponati iz lokalne kulturne dediščine (Preživite hmeljarski …, 2014). Hkrati z ogledom Ekomuzeja hmeljarstva si lahko turisti ogledajo Vrt zdravilnih in aromatičnih rastlin, ki deluje znotraj Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije. V njem gojijo preko 180 zdravilnih rastlinskih vrst, hkrati pa ponujajo tudi možnost nakupa semen oz. sadik zdravilnih rastlin in hmelja (Vrt zdravilnih …, 2014). 134 Dvorec Novo Celje ima za samo hmeljarstvo izreden pomen, saj je na njem nastal prvi nasad württemburškega hmelja leta 1869. Dvorec je bil zgrajen v 18. stoletju in predstavlja eno najlepših baročnih stavb v Sloveniji, saj ima podobno zasnovo kot dunajski Schönbrunn (Dvorec Novo Celje, 2014). Zunanjost dvorca je v zelo slabem stanju, v notranjosti pa trenutno potekajo obnovitvena dela. V Preboldu si lahko turisti ogledajo muzejsko zbirko Prebold skozi čas, kjer prikazujejo več tematsko zaokroženih celot. V kontekstu hmeljarstva priporočamo ogled razstave kmečkega hmeljarskega orodja in razstave o Tekstilni tovarni Prebold, saj so obiralke hmelja po končanem obiranju z zaslužkom v tovarni kupovale nogavice in metrsko blago za šivanje oblek (Hudales, 2011). K tematskemu paketu smo dodale tudi pohod po Hmeljski poti, ki se začne pred Ekomuzejem hmeljarstva in pivovarstva in se nadaljuje do dvorca Novo Celje, preko hmeljišč mimo ribnika Vrbje, ekološke poti Vrbje, reke Savinje do Rimske nekropole ter nazaj do Ekomuzeja (Pohod po hmeljarski …, 2014). Turisti lahko tekom leta obiščejo tudi razne prireditve, ki prikazujejo nekatere hmeljarske običaje. V Braslovčah si lahko drugi vikend v avgustu ogledajo tradicionalno prireditev Dan hmeljarjev, ki poteka tri dni. Prvi dan je Rock hmeljarjev, ki je namenjen zlasti mladim, drugi dan Športna sobota, kjer se tekmovalci preizkusijo v hmeljskih športnih igrah, tretji dan pa osrednja prireditev s povorko in predajo starešinstva ter imenovanjem nove hmeljarske princese. Naslednji dogodek je pričetek obiranja hmelja na star način, ki se začne po 15. avgustu. Gre za etnološko prireditev, kjer prikazujejo ročno obiranje hmelja v preteklosti, hkrati pa obujajo ljudske pesmi in ponujajo možnost degustacije »obirovske« malice. Zadnja prireditev, vezana na hmeljarstvo, je Hmeljarski likof v Petrovčah, ki poteka v začetku oktobra. Na njem Društvo hmeljarjev podeli priznanja najuspešnejšim hmeljarjem (Dogodki, 2014). Predlogi za izboljšanje tematskega paketa Tematski paket vsebuje točke, ki so večinoma skoncentrirane v občini Žalec, zato bi bilo ponudbo potrebno razširiti še na ostale občine. Hmeljarji so v preteklosti pri delu uporabljali pripomočke, ki so jih izdelovali pletarji, kovači, kolarji, mizarji, ključarji itd., zato bi bilo v ponudbo tematskega paketa smiselno vključiti tudi izdelke in prikaz teh obrti. Mnogo hmeljarjev je bilo tudi gasilcev, saj so se med sušenjem hmelja pogosto pojavljali požari, zato predlagamo povezavo z gasilskima muzejema Žalec in Vransko. Naslednji predlog je vezan na prireditve, saj so večinoma namenjene lokalnemu prebivalstvu, ki mu je hmeljarska tradicija blizu. Menimo, da bi bilo potrebno prireditve zasnovati tako, da bi privabile ljudi iz širšega slovenskega prostora, kjer hmeljarstvo ni toliko poznano. Ključnega pomena pri tem ima promocija dogodkov, kar pa v današnji dobi digitalne tehnologije ne bi smel biti velik problem, saj se lahko učinkovito oglašuje preko družabnih omrežij in občinskih spletnih strani. Poleg že uveljavljenih prireditev, kot so Dan hmeljarjev, Hmeljarski likof in Obiranje hmelja na star način, predlagamo hmeljarske igre, uprizoritev prihoda obiralk na železniško postajo v Žalcu in razstave na hmeljarsko tematiko v dvorcu Novo Celje, ko bo ta obnovljen. Hmeljarske igre bi lahko bile narejene po vzoru Kmečkih iger, ki jih organizira Zveza podeželske mladine Slovenije, in bi bile namenjene predvsem mlajši generaciji. Tekmovalci bi tekmovali v oranju hmelja, postavljanju in podiranju hmeljevk na tradicionalni način, obiranju hmelja in basanju hmelja v bale. V Spodnji Savinjski dolini je bilo v preteklosti pivovarstvo zelo pomembna panoga, zato predlagamo, da bi v Žalcu ali v okolici ustanovili manjšo pivovarno, kjer bi varili pivo po starem načinu varjenja. Hkrati pa bi lahko ustanovili tudi pivnico, kjer bi imeli obiskovalci možnost degustacije tako domačega kot tujega piva, varjenega iz slovenskega hmelja. Grajske sledi Na marsikaterem hribu v Spodnji Savinjski dolini vidimo gradove ali njihove razvaline, ki so povečini nastali v srednjem veku. Pestro srednjeveško zgodovino so močno zaznamovali Žovneški gospodje, kasnejši Celjski knezi. Ti so se imenovali po gradu Žovnek in imeli v Spodnji Savinjski dolini svoje prvotne posesti. S pridobitvijo dediščine Vovbrških grofov, nakupi gradov in porokami so v 15. stoletju postali ena najmogočnejših plemiških družin na današnjem slovenskem ozemlju (Kralj, 2007). Vsebina tematskega paketa V sklopu tematskega paketa Grajske sledi so vključene samo tiste znamenitosti, ki že imajo razvito turistično ponudbo. Turisti bi si najprej ogledali grad Žovnek (1), matični grad Žovneških gospodov, ki spada med najstarejše, s preko 200 m dolžine pa med najdaljše in največje gradove na Slovenskem. Grad je od 19. stoletja dalje propadal vse do leta 1993, ko so ga začeli postopoma obnavljati (Ožek, 2014). Do danes so obnovili in 135 pokrili stolp ter v njem uredili sobo z viteško okroglo mizo, kjer se lahko turisti odpočijejo in uživajo v razgledu. V njegovi okolici se nahajata Žovneško (2) in Braslovško jezero (3). Poleg gradu Žovnek so imeli Žovneški gospodje prvotno v lasti še gradove Ojstrico v Taboru, Šenek na Polzeli in Liebenštajn v Preboldu. Vsi ti gradovi so danes razvaline. Grad Ojstrica (6) se prvič omenja v 13. stoletju kot posest Žovneških gospodov. Po izumrtju Celjskih knezov so ga imeli v lasti menjajoči se oskrbovalci, zato je začel propadati. Pod gradom so v 16. stoletju zgradili dvorec Ojstrica (Ožek, 2014). Danes so od gradu ostale samo še razvaline, do katerih vodi zaraščena planinska pot, ter pripovedke o Veroniki Deseniški. Z legendami o smrti Veronike Deseniške je povezan tudi skalnati čok Krvavica, saj naj bi z nje pahnili Veroniko v smrt (Krvavica …, 2014). Grad Šenek (4) se prvič omenja v 13. stoletju in je verjetno stal na griču nad današnjim dvorcem Šenek. Prvotni grad je bil v 15. stoletju porušen, na njegovem mestu pa zgrajen nov dvorec. Sredi 18. stoletja so prejšnji dvorec porušili in zgradili današnji dvorec Šenek ter ob njem uredili angleški park z različnimi drevesnimi vrstami. Danes je v njem Dom upokojencev (Dvorec Šenek, 2014). Friderik II. Celjski je dal v 15. stoletju pozidati dominikanski samostan Novi Klošter (14) s cerkvijo Naše ljube gospe, ki je deloval vse do 18. stoletja, ko so bili ukinjeni vsi samostani. V 19. stoletju so iz cerkve odnesli oltar in Marijin kip ter uredili kapelo sv. Dominika. Danes je samostan v fazi obnove, saj nameravajo v njem urediti konferenčni center (Novi Klošter, 2014). Karta 30: Zemljevid točk paketa Grajske sledi. Grad Komenda (13) sredi Polzele je bil eden izmed štirih postojank Malteškega viteškega reda (Grad Komenda, 2014). Grajska pot v Preboldu poteka od graščine Prebold proti Kaplji vasi, kjer je nekoč stal grad Gorica, do razvalin gradu Libenštajn, mimo ribnika Prebold, Svetega Lovrenca in Šešč do razvalin gradu Žažemberk (TIC Prebold, 2014). Dvorec Prebold (11) se prvič omenja v drugi polovici 16. stoletja. Tekom svojega obstoja so ga dvakrat zavzeli kmečki uporniki ter uničili številni izbruhi požarov, tako da so ga večkrat na novo prezidali. 136 V 20. stoletju so bila v dvorcu skladišča Tekstilne tovarne Prebold ter stanovanja za tovarniške delavce (Graščina Prebold, 2014). V Kaplji vasi so danes vidni samo ostanki parka nekdanje graščine Gorice (8), ki je nastala v 16. stoletju (Občina Prebold, 2014). Grad Libenštajn (9) je stal na pobočju Tolstega vrha nad Preboldom in se prvič omenja v 13. stoletju, a je bil porušen že v 15. stoletju. Njegove razvaline so odkrili konec 19. stoletja, a so se do danes ohranili samo še posamezni kupi kamenja (Dolinar, 2013). Grad Žaženberk pri Svetem Lovrencu (12) se prvič omenja v drugi polovici 13. stoletja. Poseljen je bil vse do 15. stoletja, ko je bil v bojih za dediščino Celjskih porušen. Danes so vidni samo še ostanki zidov (Grad Žažemberk, 2014). Zasnova graščine Podgrad (5) sega v 13. stoletje, vendar je današnjo podobo dobila v 19. stoletju. Graščina, ki se nahaja ob kraškem izviru potoka Podgrajščice in jame Veternice, je bila posest Celjskih knezov. Po njihovem izumrtju so se njeni lastniki zelo hitro menjavali. V 20. stoletju so bila v njej stanovanja, danes pa je v zasebni lasti in se obnavlja (Podgrad pri Vranskem, 2014). Dvorec Novo Celje (15) je opisan pri paketu Po poteh zlate kobulice. Zapelji se skozi čas V tem paketu smo poskušale združiti vse znamenitosti v občinah Spodnje Savinjske doline, ki so povezane s prevoznimi sredstvi, ki so prevladovala v določenem časovnem obdobju. Hkrati pa znamenitosti obiskovalcu predstavljajo tudi tehnološko dediščino tega območja. Karta 31: Zemljevid točk paketa Zapelji se skozi čas. Vsebina tematskega paketa Turist bi svoje popotovanje skozi čas lahko začel čisto na začetku, in sicer pri konjih. V Grajski vasi se nahaja Konjeniško društvo Mustang (5). Društvo v vasi prireja številne letne prireditve, poleg tega enkrat letno organizira viteške igre (Konjeniško društvo Mustang, 2014). Obiskovalec bi lahko obiskal Zbirko starih 137 traktorjev na Polzeli (4)— gre za največjo zbirko starih traktorjev v Sloveniji. V njej najdemo traktorje iz celotne Slovenije. Najstarejši je bil izdelan leta 1940, najmlajši pa leta 1962 (Zbirka starih traktorjev …, 2014). Ker so vsi še v voznem stanju, se lahko obiskovalec z njimi popelje naokrog. Svoje popotovanje z različnimi vozili bi obiskovalec lahko nadaljeval v Muzeju motociklov Vransko (2), kjer bi si lahko ogledal, kako je potekal razvoj motociklizma skozi čas. V njem je razstavljenih preko 140 motorjev, od znanih do manj znanih izdelovalcev motorjev (Muzej motociklov Grom …, 2014a). Mogoče si je ogledati tudi zbirko registrskih tablic iz obdobja pred 2. svetovno vojno (Muzej Motociklov Grom, 2014b). Naslednja točka obiskovalca bi lahko bil tudi Gasilski muzej na Vranskem (3). Gre za enega največjih tovrstnih muzejev v Sloveniji, v katerem so razstavljene gasilske uniforme, oprema, orodje in priznanja (Gasilski muzej Vransko, 2014). Podoben muzej v Spodnji Savinjski dolini je še Gasilski muzej v Žalcu (7). Ta prikazuje zgodovino gasilske dejavnosti Gasilske zveze Žalec, ki je bila zelo pomembno središče slovenskega gasilstva na Spodnjem Štajerskem. V zbirki je predstavljena gasilska oprema, orodje in ostali predmeti (Gasilski muzej Žalec, 2014). V ponudbo paketa Zapelji me skozi čas smo kot pokazatelja tehnološke dediščine vključile tudi Rudarski muzej Griže (8), ki prikazuje tradicijo rudarstva v Spodnji Savinjski dolini. V muzeju je stalna razstava zgodovinskih dokumentov in starin iz rudarskega revirja Zabukovica – Liboje, poleg tega si lahko ogledamo še orodje in opremo rudarjev, jamsko reševalno opremo (Rudarski muzej Griže, 2014). V turistično ponudbo bi se lahko vključil tudi Poligon varne vožnje Vransko (1). To točko smo vključile kot alternativno navezavo z muzeji, ki predstavljajo tehnološki razvoj vozil in prometa na Slovenskem. Tu bi obiskovalci lahko preizkušali svoje sposobnosti s sodobnimi avtomobili. Muzejska zbirka Prebold skozi čas (6) je sestavljena iz več tematsko zaokroženih enot, v katerih so predstavljena pomembna društva, posamezniki in domačini. Na ogled je predstavitev kmečkih orodij in obrti: kovaštvo, čebelarstvo, čevljarstvo, tkalstvo. V posebnem delu je predstavljena dokumentarna predstavitev življenja v Preboldu in okolici v času 1. in 2. svetovne vojne (Muzejska zbirka Prebold …, 2014). V paket Zapelji me skozi čas smo jo vključile zato, ker so nekateri izmed razstavnih eksponatov povezani tudi s prometom. Predlogi za izboljšanje tematskega paketa Na področju tega paketa lahko izpostavimo Muzejsko zbirko Prebold skozi čas. V muzeju se kaže problem prostorske stiske. Če slednje ne bi bilo, bi bila lahko zbirka mnogo večja in bolj prijazna obiskovalcem namenjena tudi obisku večje skupine obiskovalcev, katere bi vodič nemoteno vodil po razstavi. Posledično je pametno razmišljati o selitvi v nove prostore. Alternativa bi lahko bil stari dvorec v Preboldu oziroma nekdanji Hotel Zainer ob cerkvi v središču kraja. Turistom, ki bi radi preizkusili, kakšna je bila vožnja v 19. stoletju s kočijami, priporočamo obisk občine Tabor, kjer kmetija Lukman ponuja možnost krajše vožnje s kočijami. Od kose do kozolca Ta paket vsebuje točke v občinah Spodnje Savinjske doline, ki se navezujejo na etnološko dediščino. Omogočajo nam vpogled v preteklost, kakšno je bilo življenje naših prednikov. Vsebina tematskega paketa Obiskovalec Spodnje Savinjske doline si lahko ogleda Cajhnov kozolec na Polzeli. V njegovih štantih so razstavljeni raznovrstni kmečki rekviziti in pomagala, ki so jih v preteklosti uporabljali na kmetijah (Cajhnov kozolec, 2014). Kakšna orodja so uporabljal včasih kmetovalci, si lahko ogledamo v Etnološki zbirki Vransko. Ta se nahaja na 300 let stari domačiji »Pri Knežari« v Brodeh. V zbirki so predstavljeni predmeti iz kmečkega življenja, v celoti ohranjena kovačnica z nekaterimi primerki orodja, predmeti iz sedlarske obrti ter različni hišni in gospodinjski predmeti (Etnološka zbirka »Pri…, 2014). Prav tako bi lahko turist obiskal še Etnološki muzej na Ponikvi, ki se nahaja v nekdanjem gospodarskem poslopju, si ogledal etnološko zbirko v Slomškovem domu in nasad hmelja, na katerem hmelj gojijo še na star način. Lahko se jim pri tem tudi pridružite in se spomladi pomerite v postavljanju hmeljevk, avgusta pa v ročnem obiranju hmelja (Etnološki muzej Ponikva, 2014). V Spodnji Savinjski dolini je rojena pesnica in pisateljica Neža Maurer. V njenem rojstnem kraju, Podvinu pri Polzeli, si je možno ogledati njeno rojstno hišo – Zalasnikovo domačijo. Ta je zgrajena iz lesa, ima predelano črno kuhinjo ter je danes zaščitena kot kulturni spomenik (Rojstna hiša Neže …, 2014). Obiskovalec si lahko ogleda Schwentnerjevo hišo, rojstno hišo založnika Lavoslava Schwentnerja, ki je nastala v 19. stoletju in ima skoraj v celoti ohranjeno stanovanjsko opremo. Danes v njej delujejo TIC, prodajalna domačih izdelkov in poročna dvorana, poleg tega se v njej nahaja Schwentnerjeva spominska soba (Schwentnerjeva hiša, 2014). V cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Stopniku je največja znamenitost najstarejši cerkveni zvon v Sloveniji, ki je bil izdelan leta 1317 (Cerkev sv. Mohorja …, 2014). Obiskovalec si bi lahko ogledal tudi Močnikov mlin v Andražu nad Polzelo. Gre za še delujoči mlin na vodno kolo, ki je bil zgrajen leta 1905 (Močnikov mlin, 2014). Že naši predniki so se ukvarjali s čebelarstvom. Katera orodja in kakšne postopke so uporabljali včasih, si lahko turist ogleda v Čebelarskem muzeju v Ojstriški vasi v občini Tabor. Preteklost nam odražajo tudi zgodovinske stavbe. Obiskovalec bi si lahko ogledal mogočni dvorec Novo Celje, ki je podrobneje predstavljen v paketu Poti zlate kobulice. V sklopu paketa Od Kose do kozolca bi si lahko obiskovalec ogledal tudi oba Gasilska muzeja v 138 Žalcu in na Vranskem ter zbirko Prebold skozi čas. Vse tri točke vredne ogleda so opisane že v paketu Zapelji se skozi čas. Božje točke po dolini Obiskovalec Spodnje Savinjske doline lahko zadovolji tudi svoje duhovne potrebe. Paket Božje točke po dolini združuje na enem mestu vse cerkve, ki so zanimive za romarski oziroma običajni turizem. V naboru se nahaja veliko cerkva, med katerimi so nekatere že prepoznane kot romarske točke, druge pa skrivajo zanimivosti, ki jih je še potrebno odkriti. Večina točk tega paketa je zbranih v občini Vransko, so pa tu omenjene in prikazane samo najbolj markantne točke območja. Vsebina tematskega paketa Najvidnejša romarska točka v Spodnji Savinjski dolini je Gora Oljka (7), ki se dviguje nad Polzelo. Na njej sta že od daleč vidna dva zvonika cerkve sv. Križa, v kateri je slika trpečega Jezusa, po kateri je hrib dobil ime. Na vrhu hriba naj bi stal križ že od 13. stoletja, zagotovo pa od 17. stoletja. Baročna cerkev je dvonadstropna – pod zemljo se nahaja manjša cerkev, posvečena Jezusovemu grobu. Oltar poleg Bergantove slike Oljske gore krasi še reliefna upodobitev zadnje večerje, notranjost pa je poslikana s freskami. Višje ležeča je tudi cerkev Matere Božje na Čreti (1), ki je poznogotskega izvora, močno obiskana, leži pa tudi na močni energetski točki (Turistični Vodnik Prelepa …, 2002). Cerkev sv. Mohorja in Fortunata (4) v Stopniku je poznana po cerkvenem zvonu. Cerkveni zvon je iz leta 1317 in predstavlja enega najstarejših livarskih izdelkov te vrste v Sloveniji. V bližini se nahaja tudi cerkev sv. Martina v Šmartnem pri Podvrhu (5), ki je gotskega izvora in obdana z obzidjem. Njena posebnost je ta, da stoji na pilotih, saj se nahaja na močvirnatem terenu (Turistični vodnik Prelepa …, 2002). Z obzidjem je obdana tudi cerkev sv. Jeronima na Taboru (2) pri Vranskem. Prvotno je cerkev služila obrambi okoliškega prebivalstva pred Turki, obzidje so zgradili v 15. stoletju, sama cerkev pa je gotskega nastanka (Turistični vodnik Prelepa …, 2002). Cerkev se nahaja na razgledni točki nekoliko zahodneje od Vranskega in ponuja razgled na zahodni del Spodnje Savinjske doline in okoliške hribe. Župnijska cerkev sv. Mihaela na Vranskem (3) je ena od najstarejših sakralnih objektov v Sloveniji. Cerkev je bila večkrat prezidana. V njej se nahaja marmorni oltar sv. Antona, edino delo znamenitega italijanskega kiparja Francesca Robbe na Štajerskem (Turistični vodnik Prelepa …, 2002). V bližini Žalca se nahaja cerkev sv. Jedrt (6), ki je hkrati tudi razgleda točka nad Spodnjo Savinjsko dolino. V Žalcu je poznana tudi cerkev sv. Nikolaja s pripadajočim obrambnim stolpom. Cerkev Lurške Matere božje v Gradišču pri Grižah je danes manj znana romarska točka, ki pa zaradi svoje lege sredi vinorodnih gričev in bogate notranjosti predstavlja potencialno turistično zanimivost (Petrič, 1994). S cerkve se nam odpira tudi lep razgled na okolico Žalca in proti Celju. Mariji je posvečena tudi bazilika Matere božje v Petrovčah. Je ena izmed največjih cerkva na območju Spodnje Savinjske doline in je poleg Gore Oljke najpomembnejše romarsko središče. Glavna znamenitost cerkve je kip »nasmejane Marije« v oltarju, v njej pa je tudi najstarejši slovenski renesančni oltar iz leta 1605 (Petrič, 1995). Čista energija V paketu Čista energija so zbrani: energetske točke, razgledišča, parki, vrtovi in nekateri muzeji. Paket združuje točke, kjer se lahko obiskovalci sprostijo v naravnem okolju, se sprehodijo v mirni okolici ali uživajo ob razgledu na Spodnjo Savinjsko dolino. Vsebina tematskega paketa Povezovanje točk takega značaja se pokriva z drugimi paketi, saj so po navadi točke, predstavljene v paketu Čista energija, prvotno namenjene drugemu načinu koriščenja, vendar so bodisi zaradi svoje lokacije ali izjemnih lastnosti vključene tudi v paket Čista energija. Graščina Podgrad (1) se nahaja ob kraškem izviru potoka Podgrajščice, ob katerem je jama Veternica (Turistični vodnik Prelepa ..., 2002). Graščina leži na robu gozda in omogoča oddih in neomejene možnosti sprehajanja v okolici. Podobno kot Podgrad tudi grad Žovnek (8) omogoča odmik od vsakodnevnega vrveža, sprehod po gozdu in užitke ob razgledu na celotno Spodnjo Savinjsko dolino, ki se nam odpre na robu gradu. Odpre se nam tudi razgled na taborsko občino, kjer si lahko obiskovalci ogledajo tudi Čebelarski muzej v Ojstriški vasi, ki je nastal zaradi stoletne tradicije čebelarstva v občini. V bližini Polzele se nahaja tudi območje Slatin (7), kjer je bila odkrita termalna voda, zaradi katere se na območju v prihodnosti načrtuje vzpostavitev termalnega turizma, ki bo vključeval bazene, nastanitvene objekte, zaščiten park Slatine ter urejene poti do bližnjih kraških jam (Območje Slatin, 2014). Poleg gradu Žovnek lahko uživamo v razgledu na Savinjsko dolino tudi, če se povzpnemo do cerkve sv. Jedrt (6), ki se z lovsko kočo nahaja na vrhu nižjega griča v žalski občini in nam ob jasnem vremenu ponuja razgled vse do Kozjanskega hribovja. Cerkev je markantna točka tudi, če jo opazujemo z dna doline. 139 Na območju Žalca se nahajajo Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije (5) in Vrt zdravilnih in aromatičnih rastlin (5), ki deluje znotraj Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, kjer gojijo preko 180 zdravilnih rastlinskih vrst, v neposredni bližini pa se nahaja tudi BIO park NIVO (3) in Krajinski park ribnik Vrbje (4). V parku se lahko sprehajamo, poleg tega lahko občudujemo različne živalske in rastlinske vrste, ki tu živijo (BIO park NIVO, 2014). Ribnik Vrbje spada pod Naturo 2000, saj je v njegovi okolici našlo zatočišče okoli 170 vrst ptic, v ribniku samem pa zasledimo zelo bogato floro in favno. Ribniki so namenjeni rekreaciji, predvsem nordijski hoji okoli ribnika, kolesarjenju, ribolovu pa tudi sproščanju (Ribnik Vrbje, 2014). Recita »DA« v slogu Spodnja Savinjska dolina postaja zaradi svojih naravnih lepot vedno bolj priljubljena za sklenitev zakonske zveze. V tem paketu smo poskušale predstaviti le nekaj možnih lokacij, kjer bi se lahko odvijale poroke. Vsebina tematskega paketa Zanimiva lokacija za sklenitev zakonske zveze je Schwentnerjeva hiša (1) na Vranskem (Schwentnerjeva hiša, 2014). Za vse tiste, ki se želijo poročiti na prostem, lahko to storijo ob Lisjakovem ribniku (2) v Taboru. Pari se lahko poročijo tako civilno kot cerkveno, prostor pa je na voljo do 150 obiskovalcem (Lisjakov ribnik, 2014). Ena izmed lokacij na prostem je tudi ob Ribniku Vrbje (3), ki se nahaja južno od Žalca. Ribnik meri 13 ha in velja za največjo stoječo vodo v tem delu Spodnje Savinjske doline (Ribnik Vrbje, 2014). Svoje prostore porokam nudi tudi dvorec Novo Celje (4). Poroka je možna tudi na vrtu pred dvorcem, pred katero je zasajen drevored brez, ki vodi do dvorca (Dvorec Novo Celje, 2014). Poroka je možna tudi v Savinovi hiši (5) v Žalcu. Zgrajena je bila leta 1669, v njej se nahaja spominska soba generala in skladatelja Friderika Širce – Rista Savina, galerija Doreta Klemenčiča – Maja in galerija Savinjskih likovnikov (Savinova hiša, 2014). Poročne prostore ponuja Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije (6) v Žalcu, ki je odprl svoja vrata leta 2009. Prav tako so poroke možne v arheološkem parku Rimska nekropola (7) v Šempetru. To so odkrili leta 1952 in spada med najpomembnejše in najlepše ohranjene spomenike iz časa rimske dobe. Izkopanih je bilo že več kot 600 arheološko pomembnih predmetov in preko 100 grobnic (Rimska nekropola, 2014). Poroka je možna v jami Pekel (8), ki leži severno od Šempetra. Svoje prostore v namen poroke namenja tudi dvorec Šenek (9) na Polzeli. Dvorec je nastal v 18. stoletju na mestu, kjer je stal nekdanji dvor. Zanimiv je predvsem zaradi dvorane, ki ima štukiran strop, v njej pa najdemo tudi marmornat neobaročni kamin in kvalitetno, še vedno ohranjeno stavbno pohištvo. Pred dvorcem stoji tudi kapela. Poroke so možne tudi v parku pred dvorcem. Zasnovan je bil v 19. stoletju s strani dunajskega vrtnega arhitekta Swenssona (Dvorec Šenek, 2014). Le nekaj sto metrov od dvorca Šenek stoji grad Komenda, zgrajen leta 1149. Grad je bil nekaj časa v rokah Malteškega viteškega reda, zato se danes lahko pari odločijo za izvedbo Malteške poroke in imajo poroko v srednjeveškem stilu. Grad je poseben tudi zaradi antičnega leva, izdelanega iz pohorskega marmorja, ki je postavljen na stopniščno ograjo. Nad stopnicami se nahaja vzidan portret Franceta Prešerna, ki je na Polzelo prihajal na obisk k svojemu stricu, župniku Antonu Muhovcu (Grad Komenda, 2014). Kot zadnjo točko v tem paketu smo na karto umestile grad Žovnek (10), ki sodi med najstarejše gradove pri nas. Grad je trenutno v procesu obnove, zato se v njem trenutno še ni možno poročiti (Žovnek, 2014). Med drugim so možne tudi cerkvene poroke, ki se odvijajo po skoraj vseh cerkvah v Spodnji Savinjski dolini s predhodnim dovoljenjem lokalnega župnika. Aktivno doživi Spodnjo Savinjsko dolino Spodnja Savinjska dolina zaradi svoje reliefne izoblikovanosti ponuja več možnosti za športne aktivnosti. V tem paketu smo želele združiti le nekaj predlogov, ki jih to območje nudi. Vsebina tematskega paketa Zelo priljubljena pohodniška in kolesarska točka je zagotovo Čreta (1) na Dobrovljah, kjer se nahajata tudi romarski cerkvi sv. Katarine iz časa gotike in baročna cerkev Matere Božje, od koder je lep razgled na Zgornjo Savinjsko dolino (Turistični vodnik Prelepa …, 2002). Ljubitelji plezanja lahko obiščejo Plezalno steno na Vranskem (2), ki se nahaja v severovzhodnem delu Vranskega. V njej prevladujejo lahke smeri plezanja (4a do 6a) (Plezalna stena Vransko, 2014). Prav tako na Vranskem najdemo jamo Škadavnico (3), ki je označena kot podzemeljski geomorfološki naravni spomenik in je lahko dostopna kraška jama (Turistični vodnik Prelepa …, 2002). Vsi ljubitelji tenisa lahko obiščejo dve tenis igrišči v Brodeh (4), kjer je Tenis klub Tršča (Tenis klub Tršča, 2003). Na jugu območja občin Spodnje Savinjske doline najdemo priljubljeno pohodniško točko Krvavica (5). Krvavica je 909 m visok skalnat triasni čok, v katerem je izdolbeno naravno okno in kraški jami. Posebnost so redke rastlinske in živalske vrste, kot so gams, sokol selec, medved in rastišče tis (Krvavica, 2013). Jugovzhodno od Krvavice najdemo Zajčevo kočo (6), ki stoji nad Tesnim grabnom in je priljubljena pohodniška točka v Posavskem hribovju. Nekoč je bila tu Zajčeva domačija, ki so jo 1980 obnovili in spremenili v planinsko kočo. Koča nudi možnost prenočišča in jedilnico (Zajčeva koča, 2014). V Spodnji Savinjski dolini je veliko stoječih 140 voda, eden izmed takih je ribnik v Preboldu (7), kjer je možen športni ribolov, prav tako pa je lahko prostor namenjen piknikom (Občina Prebold, 2014). Prebold med drugim ponuja tudi možnost uporabe letnega bazena (8), velikega 50 m x 12 m, kjer je globina vode na najglobljem delu 160 cm, na najplitvejšem pa 140 cm. Temperatura vode se vzdržuje na okoli 23 °C. Prav tako lahko v Preboldu najdemo dve tenis igrišči in trim stezo, ki vsebuje 11 različnih vaj (Občina Prebold, 2014). Eno izmed možnosti za sprostitev ponuja tudi Krajinski park in ribnik Vrbje (9), ki se nahaja južno od Žalca in je opisan v predhodnih paketih. Nedaleč stran najdemo BIO park NIVO (10), ki je nastal z namenom, da bi s sanacijo degradiranega zemljišča ob tovarni v Vrbju vzpostavili naravno ravnovesje z okolico. V parku se lahko sprehajamo, poleg tega lahko občudujemo različne živalske in rastlinske vrste, ki tu živijo, ali obiščemo številne energetske točke (BIO park NIVO, 2014). V Spodnji Savinjski dolini lahko najdemo več kraških jam. Ena izmed takih je jama Pekel (11), ki leži severno od Šempetra. Jama je stara več kot 3 milijone let in je kraškega nastanka. Izdolbel jo je potok Ponikvica in pri tem ustvaril dvoetažno jamo. Jama ima tako suhi kot tudi vodni del. V vodnem delu lahko najdemo podzemni slap, medtem ko suhi del jame krasijo različne kapniške oblike. Prav tako v jami živi veliko različnih rastlinskih in živalskih vrst (Jama Pekel, 2014). Kraškega nastanka je tudi Tajna jama (12), ki je bila prvič turistično obiskana leta 1939. Dolga je 1300 m in globoka 30 m. Spada med ponorne jame in je zanimiva zaradi meandrsko oblikovanih podzemnih rovov, bogatega kapniškega okrasja, nahajališča aragonita in sadre ter predstavlja življenjsko okolje ogroženim netopirjem. Jama je bila leta 2007 zaprta zaradi želje po ohranitvi njenih posebnosti (Tajna jama, 2007). Ena izmed priljubljenih pohodniških točk je tudi Gora Oljka (13). Na vrhu se nahaja planinski dom, kjer se pohodniki lahko okrepčajo in prenočijo, ter romarska cerkev sv. Križa (Gora Oljka, 2014). V Spodnji Savinjski dolini najdemo tudi jezera, eno izmed takih je Presersko jezero (14), ki je umetnega nastanka, nastalo pa je z zajezitvijo Struge. Ob jezeru je urejen ribiški dom Ribiške družine Šempeter, v njem je restavracija Pri ribniku Preserje. Poleg ribolova na jezeru lokacija nudi možnost piknikov in sprehodov okoli jezera (Presersko jezero, 2014). Nedaleč stran se nahaja Braslovško jezero (15), ki leži severozahodno od Braslovč. Jezero je nastalo leta 1961 in po površini meri 4,5 ha. Jezero je namenjeno turističnim aktivnostim, radi ga obiskujejo predvsem ljubitelji sprehodov, saj je okoli jezera speljana gozdna učna pot. Jezero prav tako nudi možnost ribolova (Braslovško jezero, 2014). S temi točkami smo želele predstaviti določene atrakcije v Spodnji Savinjski dolini, kar pa ne pomeni, da je to vse, kar dolina ponuja. V Spodnji Savinjski dolini lahko najdemo več jahalnih društev. Eno izmed takih je Jahalno društvo Islander v Prekopi, ki se ukvarja z vzrejo islandskih konj, ponujajo možnost jahanja celo leto, počitniško-jahalne tabore, terapevtsko jahanje otrok in odraslih ter organizacijo praznovanj rojstnih dni za otroke (KK Islander, 2014). Jahanje je možno tudi na kmetiji Uršen v Zgornjih Grušovljah in na posestvu Konjeniškega centra Zlati D v Vrbju (Žalec in njegova ..., 2014). Spodnja Savinjska dolina zaradi svoje reliefne izoblikovanosti ponuja odlično možnost za kolesarjenje. Vsako zadnjo nedeljo v juniju poteka prireditev Kolesarjenje po Spodnji Savinjski dolini, ki poteka po trasi Savinjske kolesarske poti 01 (Kolesarjenje po Spodnji …, 2014). Prav tako najdemo veliko pohodniških poti, med drugim na Hom, Sveto Jedrt, Brnico, Bukovico, Lurd, Kotečnik, Šentjur – Gora ter različne tematske poti: Srčna pot, Ekološka učna pot Vrbje, Hmeljarska pot, Pot ob Savinji, Gozdna učna pot Trnje, Gozdna in geološka učna pot Pekel, Ekološka učna pot Ložnica, Lovska učna pot Rinka, Žalska turistična pot, Savinova sprehajalna pot po mestu Žalec (Žalec in njegova okolica, ZKŠT Žalec, 2014). Pogovori avtoric s predstavniki ponudnikov različnih storitev, župani in drugimi občinskimi delavci, turističnimi delavci itd. so pokazali, da v večini občin obstaja močan interes po razvoju turizma na območju občin Spodnje Savinjske doline. Zgornji nabor informacij o turističnih znamenitostih v Spodnji Savinjski dolini je le predlog avtoric, kako popestriti turistično ponudbo v vseh občinah. Načrtovanje in izvajanje projektov, ki bodo območje dvignili v celostno in prepoznavno turistično destinacijo, ki bo goste lahko obdržala tudi več dni, je v rokah posameznih akterjev s področja turizma, ki delujejo v občinah. V načrtovanje nadaljnjega razvoja je nujno potrebno vključiti predstavnike turističnih društev, gostinstva, lastnike nastanitvenih objektov in kmetovalce, ki jim lahko turizem ponudi dodaten vir zaslužka, tako v obliki turizma na kmetiji kot zagotavljanja oskrbe gostinskih ponudnikov. S prispevkom želimo poudariti, da se morajo za uspeh združiti vse občine, lokalna turistična društva, gostinski ponudniki in ostali interesenti, saj so posamezne občine (z izjemo Žalca) premajhne, da bi lahko delovale samostojno in ob tem dosegale zadovoljive rezultate. Manjše občine se prav tako ne smejo bati vloge Žalca, ki je največje mesto v okolici in zato že samo po sebi najbolj turistično privlačno. Naše tematske poti nakazujejo, kako se lahko obiskovalca Žalca enostavno preusmeri tudi v druge občine. Izvrstna priložnost za promocijo turistične destinacije Spodnja Savinjska dolina je tudi prepoznavnost Celja. Občine naj se aktivneje vključujejo v promocijske projekte, kot je npr. Dežela Celjska, saj zagotavljajo že ustvarjeno platformo, ki doseže veliko potencialnih gostov. Pri načrtovanju turističnega razvoja pa je potrebno izhajati predvsem iz želja in interesov potencialnega obiskovalca. Želimo si, da bi v prihodnosti kateri izmed naših predlogov zaživel, saj smo pri svojem delu izhajale ravno iz tega – kako poiskati zgodbe za tako raznolikimi zanimivostmi, ki jih ponuja Spodnja Savinjska dolina. 141 VPLIV KMETIJSTVA NA STANJE PRSTI IN VODA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI IN EKOREMEDIACIJSKI PRISTOPI Teja Anderlič, Andreja Dintinjana, Maja Gostenčnik, Tina Krošelj in Suzana Vurunić Kmetijstvo velja za glavno dejavnost, ki okolje obremenjuje razpršeno. Spodnja Savinjska dolina ima za slovenske razmere zelo ugodne naravne razmere za kmetijstvo, saj leži na prehodu med predalpsko in obpanonsko Slovenijo in obsega večji del obsežne tektonske udornine. Površje je uravnano, velik del kotline zavzema vršaj, ki ga je Savinja nasula v kvartarju. Tu so se razvile najugodnejše prsti za kmetijstvo. Veliko prednost predstavlja visok nivo podtalnice in dovolj padavin v poletnih mesecih. Omenjeni pogoji so omogočili, da se je v velikem delu Spodnje Savinjske doline razvil eden izmed najintenzivnejših kmetijskih sistemov (Lampič, 1999). Celotna Spodnja Savinjska dolina ima zelo plitev vodonosnik zelo visoke ranljivosti (Poročilo o predhodnem …, 2007). Z intenzifikacijo in specializacijo kmetijstva je na tem območju prišlo do velikih okoljskih obremenitev. Na račun travnikov in pašnikov na ravninskih območjih so se povečale orne površine, hkrati pa se je povečevala uporaba gnojil in sredstev za varstvo rastlin. Sledilo je poslabšanje stanja okolja, saj se je kot posledica kmetijstva povečalo onesnaževanje vode in zraka. Zmanjšala se je biotska raznovrstnost. Kmetijstvo je tako kljub majhnemu deležu kmetijskih površin in nizkemu deležu v BDP povzročilo številne vplive na kakovost okolja (Rejec Brancelj, 2003). Namen prispevka je predstaviti stanje prsti in voda v kmetijski pokrajini Spodnje Savinjske doline ter proučiti možne ukrepe s pomočjo ekoremediacijskih pristopov. Raziskava je bila osredotočena na dolinski del omenjene pokrajine in v primeru podatkov za podrobnejše prikaze tudi na raven občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec. Predvsem želimo izpostaviti slednje: –– Predstaviti stanje okolja Spodnje Savinjske doline na podlagi DPSIR modela in s kartografskimi prikazi. –– Proučiti predloge izboljšanja stanja prsti in vode z ekoremediacijami na primeru vodotoka Bolska. DPSIR model Proučevanje prsti in voda na proučevanem območju je potekalo s pomočjo DPSIR modela, ki je model za presojo vplivov na okolje, ki ga uporablja Evropska agencija za okolje. Znotraj modela je predstavljenih pet kategorij: Driving forces – gonilne sile, Pressures – obremenitve, States – stanje, Impacts – vplivi in Responses – odzivi. Gonilne sile so socialni, demografski in ekonomski dejavniki ter dejavnosti, ki povzročajo povečanje ali omejevanje pritiskov na okolje. Obremenitve sestavljajo neposredne antropogene obremenitve in vplivi na okolje. Stanje se nanaša na trenutno stanje in razvoj pojava v okolju. Vplivi so učinki spremenjenega okolja na zdravje ljudi in živih bitij. Odzivi so odgovori družbe na okoljske probleme. Kazalci tega modela pomagajo pri razumevanju vzročno-posledičnih, predvsem pa medsebojno vplivajočih odnosov v okolju (Gabrielsen, Bosch, 2003). V nadaljevanju bodo po posameznih kazalcih DPSIR modela prikazani vplivi in obremenitev prsti ter voda v proučevanem območju s strani kmetijstva in odzivi v obliki ekoremediacijskih postopkov; proučeni so bili naslednji vidiki/kazalci: gonilne sile, obremenitve, stanje, vplivi in odzivi. Slika 26: DPSIR model (Vir podatkov: Evropska agencija za okolje, 2002; cv: Kovač, Kušar, Rejec Brancelj, 2002). gonilne sile Ekonomske dejavnosti, ki podpirajo socialno razsežnost razvoja D obremenitve Izpusti onesnaževal odzivi P Okoljska politika, zakonodaja ter instrumenti okoljske politike R stanje Kakovst zraka, voda oz. drugih sestaviin okolja vplivi Vplivi na zdravje ljudi, na ekosisteme, materiale I 142 S D – gonilne sile »Intenzifikacija kmetijstva je proces, ki posledično zmanjšuje proizvodne stroške na enoto kmetijskega proizvoda« (Cunder, 2011). Intenzivnost kmetijstva je na območju Spodnje Savinjske doline velika. Delež kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarjajo z živinorejo, znaša 86,7 %, kar presega slovensko povprečje (78,6 %) (Glave velike živine …, 2010). 84,4 % kmetijskih gospodarstev se ukvarja s pridelavo pšenice in koruze (in pire), kar je za desetino več, kot je državno povprečje (73 %) (Kmetijska gospodarstva po …, 2010a). Število glav velike živine (GVŽ) na hektar kmetijskih gospodarstev v uporabi (KZU) v Spodnji Savinjski dolini znaša 1,1. V Sloveniji je to število 0,89 (Glave velike živine …, 2010). Glede na tip kmetovanja prevladujejo specializirani rejci pašne živine (54 %), skoraj petina je specializiranih pridelovalcev poljščin (Kmetijska gospodarstva po …, 2010b). Glede na podatke o rabi tal so leta 2014 v Spodnji Savinjski dolini njive in vrtovi ter hmeljišča zasedali 16 % celotnega proučevanega območja in skoraj polovico vodnega telesa Savinjske kotline (v Spodnji Savinjski dolini). Travnikov je bila petina, medtem ko se jih je 22 % nahajalo na območju vodnega telesa (Grafični podatki RABA ..., 2014). Med pomembnejše kulturne rastline so se po površini leta 2012 uvrščali: silažna koruza (1.229 ha), hmelj (876 ha), ječmen (470 ha), koruza za zrnje (374 ha) in pšenica (320 ha) (Podatki o vrsti ..., 2012). Karta 32: Območja pridelave pomembnejših kulturnih rastlin. Leta 2012 je bil delež integriranih kmetij 7 % (81 kmetijskih gospodarstev), delež ekoloških kmetij pa 4 % (45) (kombinirano z integrirano pridelavo le 3 % (10)). Delež površin z ekološko pridelavo od skupnih površin GERK po občinah za leto 2010 kaže, da je v Spodnji Savinjski dolini največji delež imela občina Polzela (5 %), najmanjšega pa Žalec (1 %) (Podatki o številu ..., 2010; cv: Volk, 2011). Tudi iz teh podatkov lahko sklepamo, da se večina kmetij ukvarja z intenzivnim kmetovanjem. To nam dokazuje tudi grafikon 25, po katerem skoraj 90 % kmetij spada v kategorijo ostalo. 143 Grafikon 25: Število integriranih6, ekoloških in kombiniranih (ekoloških in integriranih) kmetij v Spodnji Savinjski dolini (2012) (Vir podatkov: Zbirna vloga za …, 2012)7. 1.150 Število kmetij 1.100 1.050 EK/Integrirano IPL, IPS, IVG, IVR EK 1.000 Ostalo 950 900 P – obremenitve Razpršeno obremenitev vodnega telesa Savinjska kotlina8 predstavlja povečan vnos fosforja (P) in dušika (N), katerega vzrok so kmetijstvo, z njim povezana sredstva za varstvo rastlin ter gnojila (Pregledovalnik podatkov za …, 2011). Z gnojenjem kmetijskih površin v prst vnašamo rastlinska hranila (največkrat dušik, fosfor in kalij), in sicer z živinskimi ali rudninskimi hranili, blatom čistilnih naprav ali kompostom (Poročilo o stanju …, 2003). Na ravninskem svetu, kjer so možnosti za največjo intenzivnost proizvodnje, kmetovalci gnojijo preveč intenzivno. Plitve rjave prsti na produ imajo majhno kapaciteto za zadrževanje vode. Količina padavin se proti SV Slovenije zmanjšuje, obenem pa se evapotranspiracija povečuje, kar na primeru Spodnje Savinjske doline pogojuje manjše izpiranje vode skozi profil prsti. Zaradi manjše razredčitve je spiranje gnojil vir onesnaževanja z nitrati. Dušična gnojila se tako zaradi relativno velike namočenosti tega območja izpirajo skozi celo rastno dobo rastlin in ne le v času gnojenja (Operativni program …, 2004). Kmetijstvo povzroča vnos težkih kovin v okolju, in sicer (Ross, 1996; cv: Romih, Grabner, Ribarič Lasnik, 2014): –– z gnojili (arzen (As), kadmij (Cd), mangan (Mn), uran (U), vanadij (V) in cink (Zn) v nekaterih fosfatnih gnojilih), –– s hlevskim gnojem (arzen (As), baker (Cu) v nekaterih piščančjih in prašičjih iztrebkih, mangan (Mn) in cink (Zn) na kmetijah), –– z apnom (arzen (As), svinec (Pb)), –– s pesticidi (baker (Cu), mangan (Mn), cink (Zn), arzen (As) in svinec (Pb)), –– z namakanjem (kadmij (Cd), svinec (Pb), selen (Se)). Fitofarmacevtska sredstva (FFS) oziroma sredstva za varstvo rastlin so po kemični sestavi anorganske ali organske spojine. Prvi fitofarmacevtski pripravki so bili anorganske sestave (razna žveplova, bakrena sredstva ipd.), danes pa na trgu zaščitnih sredstev pred škodljivci in boleznimi prevladujejo biogena FFS, ki temeljijo predvsem na umetnih organskih spojinah. Najpogostejša tovrstna kemična sredstva za zatiranje so fungicidi (proti glivam), insekticidi (proti žuželkam) in herbicidi (proti nezaželenim in škodljivim rastlinam), katerih aktivne snovi s pomočjo padavin prehajajo v prst, podtalnico in z lateralnim premikanjem tudi v vodotoke. Sam vnos na kmetijska zemljišča je lahko v obliki trdnih delcev (prašiv, granulatov) ali kapljic (raztopine, emulzije, suspenzije) (Maček, Kač, 1990). 144 Vplive na ekološko in kemijsko stanje voda v Spodnji Savinjski dolini smo ugotavljali na podlagi rabe tal in z njo povezanim obremenjevanjem okolja z gnojili in FFS. Količina vnesenih aktivnih snovi preko FFS je bila izračunana za vsako v proučevanem območju prevladujočo kulturno rastlino posebej, saj vrste rastlin potrebujejo različno količino vnosa fitofarmacevtskih pripravkov v posamezni rastni dobi. Formula za izračun vnosa aktivnih snovi FFS: –– hmelj: 19,64 kg aktivne snovi/ha; –– ječmen: površina (ha) × 190 kg semena/ha x 0,156 l/100 kg semena; –– pšenica: površina (ha)/2 ha × 235 kg semena/ha × 0,156 l/100 kg semena; –– koruza: površina (ha) × 25 kg semena/ha × 0,1 l/100 kg semena (Urek in sod., 2012). Preglednica 36: Ocenjena poraba aktivnih snovi fitofarmacevtskih sredstev glede na rabo tal v Spodnji Savinjski dolini (Vir podatkov: Podatki o vrsti …, 2012; Urek in sod., 2012; izračuni avtorjev). Kultura Velikost zemljišč (ha) (Vir podatkov: Podatki o vrsti …, 2012) Vnos aktivnih snovi FFS (kg) (Vir podatkov: Urek in sod., 2012) Hmelj 876 17.204,6 Ječmen 470 139,3 Pšenica 320 117,3 Koruza (silažna) 1229 30,7 Koruza za zrnje 374 9,4 Izmed vseh zgoraj navedenih kategorij je največji vnos aktivnih snovi s FFS v hmeljarstvu. To je rezultat obsežnih hmeljskih nasadov in števila škropljenj, ki se zvrstijo nekje od začetka aprila do konca avgusta v petih do šestih terminih (Urek in sod., 2012). Po ocenah Kmetijskega inštituta Slovenije je pri vseh kulturah, razen pri koruzi, največji vnos aktivnih snovi s fungicidi. Znotraj analize zgoraj izbranih rab tal se največ fungicidov uporablja v hmeljarstvu – v povprečju petkrat na leto, odvisno od sorte hmelja in vrste bolezni. Pri tem velja omeniti dejstvo, da okoli 60 % vseh površin, zasajenih s hmeljem, predstavlja sorta hmelja aurora, ki ima zaradi manjše občutljivosti na hmeljevo peronosporo (pogosta bolezen pri hmelju) manjšo potrebo po rabi fungicidov. Hmeljarji uporabljajo insekticide v povprečju trikrat na leto, herbicidov pa se redko ali sploh ne poslužujejo zaradi mehanske obdelave prsti. Vedno strožje zahteve glede rabe registriranih FFS v Sloveniji jim postavlja tudi Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, ki vsako leto pridelovalcem hmelja pripravi škropilne programe za varstvo hmelja (Urek in sod., 2012). Tako pri pridelavi pšenice kot ječmena se v povprečju dvakrat letno uporabljajo fungicidi, po potrebi pa tudi enkrat letno herbicidi in insekticidi, zlasti pri večjih kmetovalcih. Obstaja velik problem rutinskega škropljenja, saj kmetje dostikrat po nepotrebnem škropijo s FFS po pridelkih zaradi ustaljene prakse v škropljenju (Urek in sod., 2012). Čeprav je največji del analiziranih kmetijskih zemljišč posejan s koruzo, se na njem vnaša najmanj aktivnih snovi FFS, saj se koruza v povprečju škropi le enkrat, in sicer s herbicidi. Kljub ustrezno širokemu spektru dovoljenih herbicidov za škropljenje uporabljajo manj kot deset aktivnih snovi (Urek in sod., 2012). Poleg FFS naravno stanje prsti in vodovja spreminjajo tudi gnojila (Simonič, 1992). Poznamo mineralna in organska gnojila. Med slednja spadajo hlevski gnoj, gnojevka, gnojnica itn. (Čremožnik in sod., 2012). Za vse vrste rabe prsti se uporabljajo v glavnem mineralna kompleksna gnojila in čista dušična gnojila za dognojevanje, kot sta KAN in sečnina. Pri hmelju se omenja tudi velika primernost organskih gnojil (Simonič, 1992). Eden izmed sicer v Spodnji Savinjski dolini redkeje uporabljenih ukrepov predstavlja tudi apnenje, ki se uporablja za nevtraliziranje kislin v prsti. Pri tem pride do dodatnega vnosa kalcija (Ca) v prst in posledično v vodna telesa (Čremožnik in sod., 2012). Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Lojović Hadžihasanović, 2013) so bila v letu 2012 poleg zemljišč z oljno ogrščico, koruzo, krompirjem in pšenico zemljišča s hmeljem ena izmed tistih, ki so se najintenzivneje gnojila z dušikom iz mineralnih gnojil. Intenziteta gnojenja z dušikom se je v primerjavi z letom 2008 najbolj povečala pri pridelavi oljne ogrščice in najbolj zmanjšala pri pridelavi hmelja. Zmanjšana intenziteta gnojenja z dušikom pri pridelavi hmelja naj bi bila posledica prilagajanja (uravnavanja) kmetijske pridelave (trenutnim) tržnim zahtevam. Tako lahko sklepamo, da se trend intenzitete gnojenja z dušikom zmanjšuje kljub temu, da se za zemljišča s hmeljem še vedno uporabi največ dušičnih gnojil. Vse pomembnejše kulturne rastline so bile v letu 2012 povprečno manj intenzivno gnojene s fosforjevim in/ali kalijevim rastlinskim hranilom kot 145 v letu 2008, razen buč za olje in ajde. Glede na ta podatek bi lahko sklepali, da so bila ta mineralna gnojila/ rastlinska hranila za slovenske kmetijske pridelovalce še vedno precej draga (Lojović Hadžihasanović, 2013). Kot glavni kazalec obremenitve prsti in voda so izpostavljeni dušik in z njim povezana dušična gnojila. Bilanca dušika (N) na območju vodnega telesa Savinjska kotlina je v letu 2009 po OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) metodologiji znašala 117 kg N/ha, kar je skoraj dvakrat več, kot je povprečna vrednost v Sloveniji (62 kg N/ha). Bilanca dušika v kmetijstvu je določena kot razlika med vnosom (1.376 t) in odvzemom (661 t) dušika s kmetijskih zemljišč (Kmetijski inštitut Slovenije, 2011; cv: Sušin, 2011). V tem letu je bilo na območju Savinjske kotline največ vnesenega dušika iz mineralnih gnojil (44 %) in živinskih gnojil (37 %) (grafikon 269) (Sušin, Verbič, 2011). Presežek vnosa predstavlja potencialno grožnjo izpiranja v vodo ali onesnaženost zraka (oblika reaktivnega dušika) (Kmetijski inštitut Slovenije, 2011; cv: Sušin, 2011). Preglednica 37: Povprečna poraba rastlinskih makrohranil iz mineralnih gnojil na pognojenih kmetijskih zemljiščih za nekatere kulturne rastline v Sloveniji za leto 2012 (Vir: Lojović Hadžihasanović, 2013). Rastlinska makrohranila Fosfor (P2O5) Dušik (N) Kalij (K2O) Skupaj (NPK) Skupaj (NPK) (kg/ha) 2012/2008 Indeks Pšenica 104,7 41,2 51,2 197,1 Ječmen 76,0 34,0 41,4 151,4 96,7 Koruza za zrnje 111,0 45,2 58,2 214,4 94,0 97,7 Krompir 106,5 69,6 97,2 273,3 97,6 Oljna ogrščica 119,0 42,7 60,0 221,7 103,0 Buča za olje 76,3 42,7 68,7 187,8 113,3 Hmelj 122,8 13,9 23,0 159,7 71,2 Silažna koruza 112,5 39,7 46,5 198,7 91,2 Trajni travniki in pašniki 57,1 22,7 20,1 100,0 93,6 Grafikon 26: Struktura vnosa dušika v prst na območju vodnega telesa podzemne vode Savinjske kotline v letu 2009 (Vir podatkov: Sušin, Verbič, 2011). 92 7 159 513 Živinska gnojila (t N) Mineralna gnojila (t N) Biološka fiksacija (t N) Depozicija (t N) 606 Seme in sadike (t N) Kmetijstvo je tudi glavni krivec izpustov amoniaka (NH3) – največ ga prispeva gnojenje z živinskimi gnojili, prevladuje panoga govedoreje (v Sloveniji 63,7 %) (Verbič, 2011). V Spodnji Savinjski dolini 65 % kmetijskih gospodarstev redi govedo (Kmetijska gospodarstva, ki …, 2010), zato gre pričakovati, da so prisotne visoke koncentracije amoniaka. 146 Ostale obremenitve za prst in vodo, ki jih povzroča kmetijstvo (človek), so oranje, zbijanje prsti in namakanje. Človek ima tako močan vpliv, da prevlada naravne procese in se prvotne značilnosti prsti težko izrazijo (predvsem opazno pri intenzivnem kmetijstvu – namakanju). V svetovni klasifikaciji prsti se temu tipu prsti reče antrosol, spada pa v drugi niz: mineralne prsti, nastale zaradi človekovih aktivnosti (Repe, 2011). Antrosol je ena od 30 skupin po Svetovni klasifikaciji prsti (World Reference Base for Soil Resources), ki jo je vzpostavila organizacija FAO (Food and Agriculture Organization of the United Nations). Na to prst izjemno vpliva človek s svojo dejavnostjo, npr. delno odstranjevanje, obremenjevanje z odpadki, gnojenje, namakanje. Lastnosti prsti se zaradi človeka tako korenito spremenijo. Trenutno te prsti zavzemajo 0,004 % celinskih površin Zemlje, delež pa narašča tako kot vpliv človeka na prsti (Anthrosol, 2015). S – stanje Površinske vode Najdaljši vodotok, ki skoraj v celoti teče po območju Spodnje Savinjske doline, je reka Bolska. Ravno zaradi tega je dober pokazatelj obremenjenosti površinskih voda. Zato smo ga v pričujoči raziskavi vključili v proučevanje stanja voda na proučevanem območju. Ekološko stanje Bolske je bilo v letu 2012 ocenjeno po različnih bioloških in kemijskih parametrih kakovosti – ta je bila zmerna do zelo dobra. Glede na splošno fizikalno-kemijske elemente (BPKS in NO3) je bilo stanje zelo dobro oz. dobro, ekološko stanje glede posebnih onesnaževal pa dobro (Ekološko stanje 2012 …, 2012). Vodno telo Savinjska kotlina je imelo po podatkih za obdobje 2006–2008 dobro kemijsko stanje s srednjo ravnjo zaupanja in dobro ekološko stanje z nizko ravnjo zaupanja (Ekološko stanje 2012 …, 2012). V okviru proučevanja stanja voda območja Spodnje Savinjske doline smo naredili analizo nekaterih potencialnih onesnažil. Točke so bile izbrane vzdolž reke Bolske. Prve tri se nahajajo na območju z manjšimi kmetijskimi obremenitvami, druge tri pa sledijo dolvodno, kjer je v bližini večja gostota kmetijskih površin. Meritve so bile opravljene 11. julija 2014. Dan pred izvajanjem je bilo vreme deževno, zato je reprezentativnost rezultatov vprašljiva, saj je bil v vodotoku nekoliko povečan nivo vode. Prav tako je bila kalnost vode nekoliko višja, kot bi bila v suhem vremenu. Na terenu smo na šestih točkah opravili meritve, kjer smo merili količine nitratov, fosfatov, sulfatov in kloridov v tekoči vodi. Vse izmerjene vrednosti se nahajajo pod mejno vrednostjo oziroma ta zakonsko ni določena (preglednica 38). Preglednica 38: Rezultati meritev onesnaženosti vode na reki Bolski. Točke lastnih meritev Izmerjene snovi (mg/L) Mejna vrednost (Poje in sod., 2008) 1 2 3 4 5 6 NO3 50 4 1 3 6 4 4 PO4 - 10 0 0 0 0 0 0 SO4 250 0 0 0 0 0 0 - 6 4 4 10 4 5 Cl Podzemne vode Savinjska kotlina je območje aluvialnega prodnega zasipa reke Savinje med Letušem in Celjem in jo zaznamujejo v večji meri značilni obširni in srednje do visoko izdatni aluvialni vodonosniki. Njena ranljivost je zelo visoka do izredno visoka (Gacin, Mihorko, Krajnc, 2009). Povprečna globina Spodnje Savinjske doline do podtalnice je od 1 do 3 m. Pri Šempetru je 6,6–8,6 m, pri Bregu 4,2–5,6 m in pri Medlogu 3,5–4,6 m. V dolini Bolske je globina glede na povprečje malo večja, znaša od 2 do 4 m (Brnot, 2000). Pogostost preseganja mejne vrednosti za vsoto pesticidov (0,5 µg/l) na merilnih mestih vodonosnika dolina Bolske in Spodnje Savinjske doline v letu 2004 je pokazala, da je le na 2 od 10 merilnih mest občasno preseganje pesticidov (Zbirka podatkov ARSO, 2005; cv: Simončič, 2006). Ocene kemijskega stanja za podzemno vodo Savinjska kotlina v obdobju 2006–2012 so slabe (Mihorko, Gacin, 2013). Leta 2008 je bil standard 50 mg NO3/l presežen na 6 od skupno 11 merilnih mest, tudi v vodnjaku črpališča pitne vode v Medlogu. Tukaj črpališče Medlog, vodnjak A11 ni izpolnjevalo zahtev za pitno vodo – vsebnost nitratov je bila 64 mg/l (Cvitanič in sod., 2010). V letu 2012 je bila mejna vrednost nitratov presežena na 4 od 6 merilnih mest, prav tako na merilnem mestu Medlog, vodnjak A, kjer je bila zabeležena še višja vsebnost kot leta 2008 (64 mg/l) (Mihorko, Gacin, 2013). Na treh merilnih mestih (Trnava – točka 212 , Orla vas – 7 in Dolenja vas – 8) je že leta povišana vsebnost razgradnega produkta desetil-atrazina, v Gotovljah – 9 pa so pogosto povišane tudi vsebnosti ostalih pesticidov, a vsebnosti iz leta v leto nihajo. 147 Monitoring kakovosti podzemne vode (1998–2008) kaže na statistično značilen trend upadanja koncentracij atrazina in njegovega razgradnega produkta desetil-atrazina (Cvitanič in sod., 2010). Poleg kmetijstva k takšnemu stanju prispevajo tudi drugi viri onesnaževanja, kot so gospodarske dejavnosti in poselitev. Karta 33: Stanje prsti in voda v Spodnji Savinjski dolini. Prst Za celotno Spodnjo Savinjsko dolino je že v preteklosti veljalo, da je prst onesnažena s pesticidi in sredstvi za zaščito rastlin zaradi intenzivne kmetijske proizvodnje. Prav tako je prisotno onesnaževanje z emisijami iz prometa (predvsem svinec (Pb) in cink (Zn)), kjer največji problem predstavlja avtocestna povezava Maribor–Ljubljana (Gulič in sod., 2003b). Vplivno območje topilnice Cinkarna Celje, ki se nahaja vzhodno od proučevanega območja, sega pri težkih kovinah, to sta kadmij (Cd) in cink (Zn), od 7 do 20 km v prsti in 15 do 60 km v podstrešnem prahu (Žibret, Šajn, 2006). To nakazuje, da je vir onesnaževanja tudi industrija iz Celja. Eržen in sodelavci (2003) ugotavljajo, da pesticidi za razliko od težkih kovin ostajajo problematični (Gulič in sod., 2003b). Raziskave onesnaženosti prsti v obdobju 1989–2008 so bile na območju Spodnje Savinjske doline izvedene na sedmih lokacijah (karta 33). Pokazale so na preseganje opozorilnih vrednosti pri kadmiju (Cd) (2–12 mg/kg), niklju (Ni) (70–210 mg/kg) in svincu (Pb) (100–530 mg/kg). Prav tako so presežene mejne vrednosti pri težkih kovinah: arzen (As), kobalt (Co), krom (Cr) in baker (Cu). Največ preseganj je dosegla merilna postaja pri zaselku Šmartno v občini Braslovče (Zupan, Grčman, Lobnik, 2008). Ker informacije o lokaciji (travnik, njiva itd.) odvzetih vzorcev ni bilo mogoče najti, lahko sklepamo, da je vzrok takšni onesnaženosti bodisi promet (lega blizu avtoceste) bodisi sredstva za varstvo rastlin, npr. baker je prisoten v zaščitnih sredstvih proti hmeljevi peronospori (Urek in sod., 2012). 148 Kot problem lahko izpostavimo tudi PVC vrvice, ki se uporabljajo za oporo hmelja pri hmeljarstvu in niso biološko razgradljive, zato lahko ob kopičenju povzročajo onesnaževanje ter težave pridelovalcem in obiralcem. IHPS dela na tem, da bi jih zamenjali z naravnimi materiali (Hmeljarstvo v Spodnji …, 2014). I – vplivi Namen FFS je zatiranje določenih živih organizmov, pri tem pa vedno obstaja možnost škodljivega učinka tudi za ljudi. Če se ta sredstva uporabljajo pravilno, so varna tako za zdravje ljudi kot za okolje. Oznake na embalaži vsakega FFS nam povejo načine vnosa pesticida v telo (preko kože, vdihanega zraka in zaužitja), kakšna naj bo zaščitna oprema pri rokovanju z njimi in ostala navodila ter napotke za oskrbo v primeru zastrupitve (prva pomoč). Iz načina delovanja in namena uporabe pa je razvidno, da imajo FFS lahko negativne vplive na zdravje ljudi in okolje, zato je potrebna njihova stroga regulacija – potencialne negativne vplive rabe FFS in sproščanje kemikalij v okolje že ureja stroga zakonska regulacija, ki (ne) dovoljuje dajanja določenega FFS v promet in tako tudi nadzoruje rabo (Blažič in sod., 2009). Najvišje dovoljene količine ostankov, to so mejne vrednosti (MV), ang. Maximum residue level (MRL), so poenotene in predpisane za vse države članice Evropske skupnosti po Uredbi ((ES) 396/2005). Zaradi vse večjega vnašanja FFS na kmetijska zemljišča se povečuje tudi možnost kopičenja njihovih ostankov v prsteh. To lahko povzroči poškodbe na naslednji generaciji posevkov, saj potem rastline ta sredstva črpajo vase (Maček, Kač, 1990). Akumuliranje pesticidov in-situ imenujemo z drugo besedo bioakumulacija (kopičenje strupenih snovi v organizmu), z njo pa sta povezana biokoncentracija (vstop pesticidov v organizem znotraj vodnih živali) in biomagnifikacija (skozi trofično verigo) (Komat, 1995). Človek je lahko izpostavljen FFS preko prehranjevalne verige, proizvodnje, priprave in njihove uporabe. V procesu razvoja in postopkih pridobitve dovoljenja za uporabo vsakega FFS so obvezne številne preiskave in preizkusi, ki pokažejo morebitne škodljive učinke posameznega FFS na človeka. Na osnovi preizkusov na poskusnih živalih in spoznanj so FFS ustrezno razvrščena in označena z namenom, da uporabnike opozorijo na močne nevarnosti, ki jih predstavlja posamezno sredstvo. FFS ob pravilni uporabi ne bi smela predstavljati nevarnosti za zdravje ljudi. Do prekomerne izpostavljenosti pride, ko se ne držimo dosledno vseh predpisanih navodil o shranjevanju, pripravi, uporabi FFS ter v primerih, ko gre za namerno zastrupitev (Blažič in sod., 2009). Kovine, kot so kadmij, svinec, arzen in živo srebro, so v okolju naravno prisotne. Pojavljajo se lahko v različnih koncentracijah in oblikah. Njihov antropogeni izvor se pripisuje kmetijstvu, industriji ali prometu. Problematične so predvsem zaradi vstopanja v človekovo prehranjevalno verigo preko zaužitih živil. Vir kovin v živilih je lahko tudi njihovo skladiščenje (prenos iz embalaže) in procesiranje (predelava). Zato je pri skrbi za zdravje ljudi pomembno upoštevati tudi zmožnost akumulacije kovin v organizmu (Blaznik, Švab, Fuart Gatnik, 2014). Na proučevanem območju so presežene opozorilne vrednosti pri težkih kovinah, kot sta kadmij in svinec, in mejne vrednosti pri bakru in arzenu. Kadmij (Cd) je toksičen za ledvice in jetra, od koder se izloča zelo počasi. Njegov biološki razpolovni čas je od 10 do 30 let. Še posebej so za izpostavljenost kadmiju občutljive ženske, pri katerih je moten metabolizem kalcija, česar posledica je osteomalacija (zmanjšana mineralizacija in mehčanje kosti) ali osteoporoza (izguba gostote in krhkost kosti) (Blaznik, Švab, Fuart Gatnik, 2014). Svinec (Pb) deluje akutno ali kronično strupeno. Zaradi njegovih toksičnih učinkov je potrebno paziti, da z njim v stik ne prihajajo dojenčki in otroci do šestega leta starosti, ki so še posebej ranljiva družbena skupina. Izpostavljenost svincu v zgodnjih fazah otrokovega razvoja je lahko vzrok za trajne nevrološke in psihološke spremembe, kot so nižji inteligenčni kvocient (IQ), spremembe obnašanja, slabša učna sposobnost, agresivnost in slabša motorična koordinacija. Pri nosečnicah je svinec lahko vzrok za prezgodnji porod in nizko porodno težo otroka ter predporodno izpostavljenost ploda, v katerega svinec prehaja preko posteljice. Posledice prevelike vsebnosti svinca v telesu odraslega človeka so pojavljajoča se utrujenost, nespečnost, razdražljivost, glavobol, bolečine v sklepih, povišan krvni pritisk, zmanjšano število semenčic in motnje sluha. Nekatere študije so nakazale možnost, da vsebnost svinca v telesu lahko povzroča nastanek raka, zato ga IARC (International Agency on Research in Cancer) uvršča med verjetne dejavnike tveganja za rakave bolezni (Blaznik, Švab, Fuart Gatnik, 2014). Kronična izpostavljenost arzenu (As) se lahko kaže v nevrotoksičnosti, težavah s srčno-žilnim sistemom in ledvicami, pa tudi v kancerogenosti (Blaznik, Švab, Fuart Gatnik, 2014). Živo srebro (Hg) se v hrani pojavlja v različnih kemijskih oblikah. Anorgansko živo srebro je manj toksično od organske oblike, to je metil-živega srebra (predvsem toksično za živčni sistem in razvijajoče možgane). Izpostavljenost metil-živemu srebru je nevarna v času nosečnosti (Blaznik, Švab, Fuart Gatnik, 2014). 149 Amoniak (NH3) vpliva na zdravje ljudi, prenaša se na velike razdalje in v obliki drobnih prašnih delcev povzroča bolezni dihal. Neposreden vpliv zaradi velikih koncentracij se kaže pri zdravju ljudi, domačih živali in je strupen za rastline. Škodi tudi okolju, saj prispeva k nastanku kislega dežja in zakisovanju prsti. Tako izgubljamo dušik, ki je pomembno rastlinsko hranilo (Verbič, 2011). Drugi vplivi kmetijstva so še posledice povečanega vnosa hranil v vodne ekosisteme, posledice odvzema zemljišč in vode za naravne habitate, izpostavljenost ornih tal eroziji … Človekova dejavnost je ena od pedogenetskih dejavnikov, ki na prsti vpliva posredno (npr. z regulacijo vode spreminja življenjske pogoje za življenje rastlin in živali) in neposredno (npr. z obdelovanjem – oranjem, gnojenjem, brananjem, apnenjem; s pridobivanjem kmetijskih površin in degradacijo – in-situ slabšanje kakovosti z onesnaževanjem, zakisavanjem, zbijanjem, zastajanjem vode, prekomernim izsuševanjem …). Pedoturbacija je porušenje zaporedja horizontov, najpogosteje zaradi mehanskih sil, premešanja in prst ima zaradi tega netipični profil (Repe, 2011). R – odzivi v obliki ekoremediacij Ekoremediacije definiramo kot okoljske tehnologije, ki temeljijo na naravnih zakonitostih in delujejo po principu delovanja procesov, ki se odvijajo znotraj ekosistema (Sajovic, 2010). Besedna zveza je sestavljena iz besede »remediacija«, ki pomeni obnova, in predpone »eko«, kar se nanaša na naravne načine obnove okolja (Vovk Korže, Vrhovšek, 2006). V osnovi izhajajo iz ekosistemskega pristopa. Tak pristop poudarja pomen obnove in varovanja ekosistemov za ohranjanje ekosistemskih storitev, trajnostno načrtovanje posegov v okolju in reševanje okoljskih problemov z namenom trajnostnega sobivanja človeka z okoljem. Ekoremediacije predstavljajo enega izmed najuspešnejših načinov varovanja okolja z ekonomskega, socialnega in okoljskega vidika (Sajovic, 2010). Glede na izvor ločimo naravne in grajene (antropogene) ekoremediacije. Naravne ekoremediacije obsegajo različne naravne ekosisteme (gozd, mokrišče, poplavna ravnica …) oz. oblike (tolmuni, slapovi, meandri, prodišča, brzice, mejice …). Grajene ekoremediacije so antropogeno narejene, to so lahko rastlinske čistilne naprave za čiščenje različnih vrst odpadnih voda, revitalizacije (renaturacije) degradiranih vodnih in kopenskih ekosistemov, blažilne cone, fitoremediacijske in bioremediacijske tehnologije ter trajnostne sanacije deponij itd. (Sajovic, 2010). Fitoremediacije so metode za odstranjevanje onesnaževal iz kontaminiranih zemljin ali sedimentov s pomočjo rastlin in z njimi povezanih mikroorganizmov. Metoda fitoremediacije torej izkorišča naravno sposobnost rastlin za prevzem, akumulacijo in razgradnjo snovi v tleh in talnih raztopinah (Sajovic, 2010). Bioremediacija je proces, pri katerem mikroorganizmi, zlasti glive in bakterije, spremenijo okoljsko onesnaženost do neškodljivih končnih produktov (Macarol, 2003). Ena večjih negativnih posledic intenzivnega kmetijstva v Spodnji Savinjski dolini je onesnaženje prsti in posredno vodnih teles, kamor se snovi s kmetijskih zemljišč stekajo. S kmetijstvom v okolje prehajajo tako snovi, ki so že po naravi prisotne v ekosistemu, a lahko v preveliki količini naredijo veliko škode, kot tudi antropogene snovi, ki so ekosistemu tuje. Za zmanjšanje onesnaževanja in preprečevanje uhajanja onesnaževal v vodno telo Spodnje Savinjske doline bi si lahko pomagali z ekoremediaciacijskimi ukrepi, primernimi za izboljšanje kakovosti prsti. Pri netočkovnih virih obremenjevanja okolja, kakršno je kmetijstvo, klasični pristopi čiščenja ne pridejo v poštev, saj je onesnaževanje razpršeno. V takih primerih si lahko pomagamo s postavitvijo blažilnih con oziroma območij (Sajovic, 2010). Blažilna območja so zaščitne sanacijske cone, ki so lahko sestavljene iz različnih lesnih, grmovnih, travnatih ali zeliščnih vegetacijskih pasov ali kot umetno vzpostavljena mokrišča (jarki). Običajno gre za nizko vegetacijo z gosto razrastjo, ki jo vzpostavimo na robu območja, kjer se nahaja vir obremenjevanja (Zupančič Justin, 2010; cv: Sajovic, 2010). Za njih se uporablja vrsta izrazov (npr. vegetacijski pasovi, mejice …) (Sajovic, 2010). Funkcije blažilnih območij so izboljšanje kakovosti vode, varstvo zraka in prsti ter povečana biotska raznovrstnost. Ključno je torej varovanje voda pred spiranjem različnih onesnaževal ploskovnih virov onesnaževanja (kmetijstvo, promet) ter zadrževanje delcev, raztopljenih organskih in anorganskih snovi, kovinskih ionov, rastlinskih hranil, fitofarmacevtskih sredstev itd. Poleg tega blažilne cone ščitijo tudi pred erozijo, vplivajo na spremembo mikroklime, ker blažijo veter in z zadrževanjem vlage blažijo sušo, imajo habitatno funkcijo, predstavljajo možnost proizvodnje tržnih produktov (les) ter so estetsko privlačne. Rastline na blažilnem območju zmanjšujejo hitrost toka in s tem še dodatno povečajo infiltracijo (Sajovic, 2010). Območja so vrstno pestra in predstavljajo varovalni prostor za živali in rastline. Številne živali, ki živijo v mejicah, se hranijo na poljih in njivah in uničujejo tamkajšnje škodljivce (Vovk Korže, Vrhovšek, 2006). Vegetacijske bariere iz drevesnih vrst lahko v prostoru opravljajo tudi pomembno vlogo fizičnih preprek v izogib škodljivega in/ali nezaželenega delovanja vetra, hrupa, prahu, smradu in ostalih aerosolnih spojin. Za 150 takšno učinkovanje barier je pomembno, da je gostota dreves dovolj velika, da so drevesa dovolj visoka (tudi do 5 m in več) ter zelena vsaj v ciljnem delu leta (v času škropljenja) (Sajovic, 2010). Eden od primerov blažilnih območij so mejice, ki se v kulturni pokrajini že tradicionalno pojavljajo za označevanje meja med parcelami. Do 10 m širok pas grmovja ali drevja v pretežno odprti kulturni pokrajini je lahko ostanek gozdne vegetacije, ki je ostala po krčenju gozda za pridobivanje obdelovalnih površin ali pa so jih ljudje zasadili kasneje. Večinoma potekajo vzdolž meja njiv, pa tudi vzdolž cest, kolovozov, melioracijskih kanalov ipd. (Vovk Korže, Vrhovšek, 2006). Blažilni pasovi so učinkovitejši ob manjših vodotokih. Pomembno je, da pas postavimo čim bližje onesnaževanju ter da potek pasu sledi nagibu terena, saj je tako odtok čim bolj enakomeren. Pasove je pomembno postavljati na mestih z večjimi nakloni, kjer voda hitreje odteče, in na območjih s fino teksturo prsti, saj se tu onesnažila dlje zadržujejo. Pomembna so tudi mesta polnjenja podtalnice in zbiranja odtokov. Spremenljivi jakosti odtoka mora slediti spremenjena širina pasu. Širina se poveča tudi ob visoki vsebnosti drobnih delcev, ki potrebujejo daljši čas za infiltracijo, in na območjih z naklonom večjim od 10 %, saj je tu večja možnost površinskega odtoka. Večina pasov pa je široka med 3 in 12 m. Pasove je potrebno tudi redno vzdrževati, npr. tako, da se na morebitnih golih območjih ponovno posadi vegetacija (Sajovic, 2010). Pri izbiri rastlin za ciljni namen je zelo pomembno, da se uporabijo take, ki imajo visok tolerančni prag za moteč ekološki dejavnik ter da so naravno odporne na biotske dejavnike (bolezni, škodljivce ter konkurenco podrasti). Pomembno je tudi, da izbiro rastlin prilagodimo lokalnim abiotskim dejavnikom (tipu prsti, klimatskim dejavnikom itd.) (Vovk Korže, Vrhovšek, 2006). Kot tip blažilnega območja lahko opredelimo tudi obrežni vegetacijski pas, ki ga predstavlja površina tal s prvotno ali nasajeno vegetacijo, umeščeno med potencialnim virom onesnaževanja in vodno površino. Močvirske in lesnate rastline varujejo reko pred onesnaževanjem tako, da porabljajo hranila, ki se spirajo iz zaledja. Obrežna vegetacija tudi povečuje biotsko pestrost ekosistema, s koreninskim sistemom utrjuje rečni breg in zadržuje vodo v pokrajini, saj zmanjšuje hitrost odtekanja vode, posledično pa tako povečuje infiltracijo vode v talni profil, kjer se odvija proces čiščenja (Gaberščik, 2008; cv: Sajovic, 2010). Na terenu smo opazili, da Bolska in njeni pritoki obrežni vegetacijski pas večinoma imajo, kar je pozitivno tako z vidika zmanjšanja onesnaženja kot poplavne varnosti. Slika 27: Mejica kot meja med parcelami v bližini reke Bolske (T. Krošelj, 2014). Slika 28: Naravni obrežni vegetacijski pas ob reki Bolski (T. Krošelj, 2014). Ekoremediacijski melioracijski jarki so kot tip blažilnega območja le sonaravno preurejeni klasični melioracijski jarki. Razdeljeni so na štiri odseke, kjer ima vsak odsek specifično funkcijo. Prvi del je oblikovan tako, da omogoča maksimalno zadrževanje vode. V drugi del vgradimo substrat, bariere in zasadimo rastline, kar omogoča čiščenje kmetijskega onesnaženja. Tretji del je namenjen povečevanju biotske raznovrstnosti, zato so tu posajene različne vodne in močvirske rastline, ki predstavljajo življenjski prostor različnim živalim. Četrti del združuje vse tri funkcije prejšnjih delov in zagotavlja ravnovesje med njimi (Vovk Korže, Vrhovšek, 2006). 151 Ob reki Bolski smo identificirali osem potencialnih, po podatkih Ministrstva za kmetijstvo in okolje (MKO) (2013) nekdanjih izsuševalnih jarkov (karta 34). Seveda se zavedamo, da je takih jarkov tako ob Bolski kot tudi ob drugih vodotokih proučevanega območja še več, vendar smo jih zaradi časovne omejitve in zgolj kot primer dobre rešitve identificirali le nekaj. Po videnem na terenu in pripovedovanju domačinov (Sirše, 2014) večina izsuševalnih jarkov ne služi več svojemu namenu, zato se zaraščajo in po naravni poti spreminjajo v ekoremediacijske jarke. Ker s sonaravno ureditvijo ERM melioracijskih jarkov v prostoru ne bi dodatno posegali na najbolj rodovitna kmetijska zemljišča, ugotavljamo in predlagamo, da gre za najboljšo in najbolj realno izvedljivo ekoremediacijsko rešitev v Spodnji Savinjski dolini. Slika 29: Shematski prikaz ERM melioracijskega jarka (Vir: Vovk Korže, Vrhovšek, 2006). Karta 34: Potencialni ekoremediacijski jarki v dolini reke Bolske. 152 Poleg tega so ekoremediacijski jarki večnamensko uporabni. Ne samo, da ščitijo podtalnico in vodotoke pred onesnaževanjem, zmanjšujejo tudi vplive suš in vetra. Vodo, ki se v njih zadržuje, pa lahko uporabimo za namakanje v bolj sušnih obdobjih. Zaradi teh funkcij sonaravno preoblikovan jarek vpliva tudi na povečanje kmetijske pridelave, pripomore k varovanju zdravja in navsezadnje opravlja tudi estetsko funkcijo. V jarek se umestijo vlagoljubne rastline, ki za svojo rast potrebujejo organske snovi, ki jih črpajo iz prsti in tako pomagajo nižati njihove viške. Nekatere vrste rastlin lahko iz zemlje črpajo težke kovine. Poleg tega pa rastline pod površje dovajajo kisik, zaradi katerega se v plasti okoli korenin ustvarja s kisikom bogato območje. Tu se naselijo aerobni mikroorganizmi, ki razgrajujejo organske snovi. V območjih med koreninami, kjer ni kisika, se razvijejo anaerobni mikroorganizmi, ki prispevajo k čiščenju vode (Vovk Korže, Vrhovšek, 2006). Slika 30: Nekdanji izsuševalni jarek ob reki Bolski (T. Krošelj, 2014). Zaradi mnogih antropogenih sprememb in posegov v vodotokih so se na območju Spodnje Savinjske doline spremenile hidrološke in geomorfološke značilnosti ter značilnosti biotske raznovrstnosti. Spremembe se tako kažejo tudi v večji stopnji onesnaženosti okolja zaradi izgube samočistilne sposobnosti in pomanjkanja vode v poletnih mesecih. S pomočjo ekoremediacijskih ukrepov za varstvo voda se vodotokom vrne biotsko raznovrstnost in posledično samočistilno sposobnost. Večina ekoremediacijskih posegov na vodotokih je prvotno namenjena zaščiti pred poplavami, posredno pa te iste zaščite zaradi raznih ukrepov velikokrat pripomorejo tudi k manjši onesnaženosti vodotokov (Sajovic, 2010). Za povečanje samočistilnih sposobnosti vodotoka je zelo pomemben vnos kisika v vodo, saj več razpoložljivega kisika za živa bitja pomeni večjo biotsko raznovrstnost in posledično večjo samočistilno sposobnost vodotoka. Za povečanje biotske raznovrstnosti se izvajajo tudi ukrepi izgradnje manjših zatočišč za živali znotraj struge. Pomembna so območja v vodotoku, kjer voda teče počasneje ali celo stoji, saj je tu usedanje delcev pospešeno in se na tak način na dnu struge zadržujejo tako strupene kot tudi hranilne snovi (Vovk Korže, Vrhovšek, 2006). Na območju Spodnje Savinjske doline bi lahko, zlasti na delih vodotokov, ki tečejo ob kmetijskih površinah, izvršili določene ukrepe,s pomočjo katerih bi v vodotoke vnašali kisik, pripomogli k hitrejšemu usedanju delcev in hkrati dosegli še mnoge druge pozitivne vplive. Nekateri izmed ukrepov, primerni za območje Spodnje Savinjske doline, so po našem mnenju umetni zalivi in zajede. V zalivih vodotokov se voda dodatno zadržuje. Zalivi imajo tudi samočistilno funkcijo ter nalogo pribežališča za vodne organizme (Sajovic, 2010). Za večji vnos kisika v vodotok lahko v strugi ustvarimo sistem tolmun-brzica. Brzice omogočajo večji vnos kisika v vodo in v tolmunu se ustvarijo skrivališča za vodne živali. Tok vode se na mestu same brzice pospeši, voda se premeša in obogati s kisikom. Za brzico se tako ustvari manjši poglobljeni del (Kovač, 2006; cv: Sajovic, 2010). Za bogatenje struge s kisikom lahko v vodotok postavimo tudi pragove. To so objekti, ki jih postavimo prečno na strugo in imajo višino preliva do nekaj 10 cm, ki povzroči lokalno zajezitev (Sajovic, 2010). Za ustvarjanje zatočišč za 153 živali se umetno postavlja tudi prodišča in otoke. Voda se ob filtriranju skozi objekte zaradi večje turbulentnosti obogati s kisikom (Sajovic, 2010). Zelo pomembno vlogo v pokrajini predstavljajo naravna mokrišča, saj delujejo kot blažilna območja. Mokrišča tvorijo prehod med kopenskim in vodnim ekosistemom, zato vsebujejo značilnosti obeh. Poleg vseh svojih pozitivnih funkcij so pomembna tudi za prečiščevanje odpadnih voda, saj delujejo kot naravne čistilne naprave. V naravi jih zato ne smemo odstranjevati. Ob robovih onesnaženih območij v Spodnji Savinjski dolini (npr. kmetijskih površin) so torej izjemnega pomena. Ob strugi lahko, v kolikor nam dopušča prostor, izgradimo tudi manjše umetno mokrišče (Sajovic, 2010). Zaključek Tekom delavnice smo dosegli oba zastavljena cilja in izpostavili onesnaženost Spodnje Savinjske doline zaradi intenzivnega kmetijstva. Naši predlogi so bili zasnovani v obliki ekoremediacijskih ukrepov. Vplive onesnaževal na okolje pa lahko rešujemo že preventivno. Glede na to, da na intenzivnih kmetijskih območjih še vedno največ težav z onesnaževanjem povzročajo organska onesnaževala (nitrati), bi bila najboljša rešitev gnojenje po priporočilih dobre kmetijske prakse. Ta predlaga, da se gnojenje z dušikom prilagodi konkretnim potrebam posameznih posevkov in porazdeli odmerek dušika na več obrokov med rastno dobo. Tako so hranila bolj izkoriščena za rast in razvoj rastlin ter se hkrati manj izpirajo v podtalnico in površinske vode (Poročilo o stanju …, 2003). Za zmanjšanje onesnaženja s pesticidi, drugega perečega onesnaževala, in tudi pitne vode na proučevanem območju in Sloveniji, bi bila rešitev uporaba manj obstojnih aktivnih snovi FFS in gnojilnih pripravkov, ki bi zmanjšali toksično obremenitev. Priporočljiva je prepoved rabe FFS na območjih zajetij pitne vode (vodovarstvena območja) in drugih občutljivih (zavarovanih) območjih. Preprosto rešitev predstavlja tudi kolobarjenje in mehansko zatiranje plevela. Manjšo uporabo FFS bi prav tako omogočilo uveljavljanje sejanja odpornejših rastlinskih kultur, izvajanje pogostejšega monitoringa in svetovanja strokovnih delavcev kmetom. Ob upoštevanju zakonodaje in priporočil dobre kmetijske prakse se predvideva kmetovanje brez dodatnih potrebnih omejitvenih dejavnikov, nasvet konvencionalnim pridelovalcem na najbolj občutljivih območjih blizu vodotokov in vodnih teles pa bi bil preusmeritev na okolju prijaznejše integrirano ali ekološko kmetijstvo (Urek in sod., 2012). Ekoremediacije so lahko strateška prednost razvoja na pestrem slovenskem ozemlju in z njimi se učinkovito varuje naravo, saj ERM koristijo samočistilno sposobnost narave. Prednosti ERM pristopov so, da so okolju prijazni in velika finančna vlaganja niso potrebna, učinki so večnamenski, postopki so naravovarstveno sprejemljivi, imajo pa tudi pomembno izobraževalno vlogo, saj omogočajo razumevanje delovanja narave in spremljanje procesov. To je ključnega pomena za družbo v prihodnosti, saj se od vseh nas pričakuje spremenjen način mišljenja in razumevanje delovanja ter spoštovanja narave (Vovk Korže, Vrhovšek, 2006). Spodbujati se mora tudi uresničevanje ključnega cilja Slovenije, to je trajnostni razvoj, in primeri dobrih praks ERM v Sloveniji so lahko kar »šolski« primeri, ki se v prihodnje lahko realizirajo tudi v Spodnji Savinjski dolini. 6 EK – ekološko kmetovanje, IPL – integrirano poljedelstvo, IPS – integrirano sadjarstvo, IVG – integrirano vinogradništvo, IVR – integrirano vrtnarstvo (Šifrant vrst oziroma …, 2006). 7 Grafikon je zaradi preglednejšega prikaza na vertikalni osi prirejen. Število kmetij se šteje od 900 dalje. 8 V poročilih na ARSO poimenovan Savinja Letuš-Celje. 9 Biološka fiksacija predstavlja simbiotske bakterije na koreninskih laskih metuljnic, ki vežejo dušik iz zraka. Depozicija pomeni vnos atmosferskega dušika v prst preko padavin (Bilanca dušika na …, 2011). 10 Oznaka »-« nakazuje, da za ta parameter ni podanih zakonsko določenih mejnih vrednosti. 11 Lokacija črpališča je nekaj 100 m vzhodno od meje občine Žalec. Se pa tretje vodovarstveno območje nahaja tudi delno v naselju Levec, kar je že območje Spodnje Savinjske doline (Vodovodni sistem Žalec …, 2014). 12 Točke (sloj Ocena kakovosti podzemnega telesa) so prikazane na karti 33. 154 VREDNOTENJE GEODIVERZITETE NA IZBRANEM OBMOČJU OBČIN SPODNJE SAVINJSKE DOLINE, PRIMER PONIKOVSKE PLANOTE Gregor Fabeković, Boštjan Kop, Adrijana Perkon, Jan Pokorn in Aleksandra Uršič Uvod Geodiverziteta ali geomorfološka naravna dediščina je pestrost in kompleksna povezanost geoloških in geomorfoloških pojavov in procesov ter prsti na določenem območju, enostavno pa jo lahko definiramo tudi kot »pestrost nežive narave« (Erhartič, 2007). Namen prispevka je s pomočjo terenskega geomorfološkega kartiranja oceniti geodiverziteto na območju Ponikovske planote. Ponikovska planota leži na območju občin Spodnje Savinjske doline in zajema severozahodni del občine Žalec. Glavni cilji prispevka so geomorfološko kartiranje oblik na območju Ponikovske planote, morfostrukturna in morfogenetska analiza geomorfoloških oblik ter grafična predstavitev rezultatov. Teoretična izhodišča Uredba o zvrsteh naravnih vrednot (2003) v Zakonu o ohranjanju narave (2006) opredeljuje deset zvrsti naravnih vrednot, med katerimi so tudi geomorfološke (Zvrsti naravnih vrednot, 2014): –– Površinska geomorfološka naravna vrednota – del narave, ki se pojavlja zlasti kot kraška površinska oblika (žlebič, škraplja, vrtača, kraško polje …), ledeniška reliefna oblika (ledeniška morena, krnica, ledeniška dolina …), rečno-denudacijska oblika (korito, soteska, rečna terasa …), poligenetska reliefna oblika (vrh, gorski greben, sleme …) ali obalna reliefna oblika (klif, spodmol, terasa). –– Podzemeljska geomorfološka naravna vrednota – del narave, ki se v naravi pojavlja kot podzemna jama ali brezno. –– Geološka naravna vrednota – del narave, ki je glede na izbrane kriterije izjemen, tipičen, kompleksno povezan, ohranjen, redek, znanstvenoraziskovalno ali pričevalno pomemben. V naravi se pojavlja kot nahajališče minerala ali fosila, kot tektonska naravna oblika (prelom, guba), mineraloška naravna oblika (nahajališče minerala), petrološka naravna oblika (izdanek kamnin), paleontološka naravna oblika (nahajališče fosila), stratigrafska naravna oblika (stratigrafsko zaporedje ali meja), glaciološka naravna oblika (ledeniško jezero, morena, balvan), hidrogeološka naravna oblika (mineralni izvir) ali sedimentološka naravna oblika (sedimentne teksture, evaporiti). –– Hidrološka naravna vrednota – del narave, ki se pojavlja zlasti kot reka, potok, jezero, morje, del reke, potoka, jezera ali morja, ledenik, izvir, slapišče ali slap. –– Krajinska naravna vrednota – del narave, ki ima zaradi značilnosti žive in nežive narave ter človekovega delovanja izjemno, tipično ali redko obliko, razporeditev ali raznolikost krajinskih elementov in se v naravi pojavlja zlasti kot gorski vrh, sleme, greben, območje z množico ali posebno razporeditvijo različnih krajinskih elementov ali območje z značilnim krajinskim vzorcem. Širše obsega geodiverziteta tudi preostale naravne vrednote (geološki pojavi, površinski in podzemski kraški pojavi, jezera, barja …), saj je ta predpogoj za nastanek živega dela narave (posledično biodiverzitete) (Erhartič, 2007). Metodologija Cilje raziskave smo poskušali doseči s terenskim in kabinetnim proučevanjem Ponikovske planote, pri čemer smo uporabili digitalni model reliefa 12,5 x 12,5 m (DMR) in registrirane naravne vrednote (kataster jam). Pripravili smo kartografsko podlago z DMR, kjer smo določili lokacije predvidenih geomorfoloških oblik na obravnavnem območju ter jih s terenskim delom preverili, empirično opisali in ovrednotili po modificirani metodi vrednotenja geodiverzitete (Reynard in sod., 2007). Po končani terenski raziskavi smo ovrednotene oblike statistično obdelali z metodami točkovne in linijske statistike v programu ArcGIS ter izračunali frekvenčno porazdelitev vrednosti. Rezultate smo grafično in opisno prikazali ter kritično ovrednotili metodo. Metoda vrednotenja geodiverzitete V okviru raziskave smo pri vrednotenju geomorfoloških vrednot uporabili švicarsko metodo oz. metodo po Reynardu, ki smo jo nekoliko priredili in prilagodili obravnavanem območju. Metoda vrednotenja geodiverzitete po Reynardu upošteva različne kriterije vrednotenja, ki so predstavljeni v preglednici 39, v nadaljevanju pa tudi pojasnjeni (Reynard in sod., 2007). 155 Pri Reynardovi metodi vrednotimo po štirih glavnih kriterijih in podkriterijih s kvantitativnimi vrednostmi, podanimi s števili med 0 in 1. Za kriterij opisni podatki naredimo vrednotenje v dveh korakih, in sicer z morfografsko (identifikacija in lokacija geomorfoloških pojavov) in morfometrično analizo (dimenzije in koordinate vrednot). Pri morfografski analizi se osredotočimo na opisne podatke, kot so terensko opazovanje, analiza literature geomorfoloških in drugih oblik (arheološke najdbe, družbena infrastruktura, biotopi). Z morfogenezo proučimo nastanek proučevanih vrednot (Reynard in sod., 2007). Preglednica 39: Postopek vrednotenja in kriteriji vrednotenja. Kriterij Podkriterij 1 Splošni podatki Identifikator, lokacija, vrsta geomorfološke oblike, koordinate, velikost oblike, lastništvo 2 Opisni podatki 2a vizualni opis 2b morfogeneza 3 »Znanstvena vrednost« 3a reprezentativnost 3b redkost 3c antropogena preoblikovanost 3d paleogeografska vrednost 4 »Dodatna vrednost« 4a ekološka vrednost 4b estetska vrednost 4c kulturna vrednost 4d ekonomska vrednost 5 Sinteza 5a globalna vrednost 5b izobraževalna vrednost 5c nevarnosti 5d ukrepi upravljanja Znanstveno vrednotenje obsega podkriterije reprezentativnost (nanašajoč se na tipičnost geomorfološke oblike), redkost (identificira se redkost oblike na proučevanem območju), antropogena preoblikovanost (stopnja preoblikovanosti geomorfološke oblike zaradi človekovega vpliva – delane vrtače, prometnice) in paleografsko vrednost (vidik geološke zgodovine in preteklega podnebja) (Reynard in sod., 2007). Dodatna vrednost je kriterij, ki dopolnjuje znanstveno vrednotenje s podatki, pridobljenimi iz virov in literature in z diskusijami s strokovnjaki določenega področja. Uporabljeni so enostavni podkriteriji, ekološka, estetska, kulturna in ekonomska vrednost. Pri ekološki vrednosti se določa pomembnost geomorfološke oblike za razvoj posebnih ekosistemov ali prisotnost posebne flore in favne (Reynard in sod., 2007). Naslednji podkriterij je estetska vrednost, ki je zelo subjektiven, saj vsak posameznik drugače dojema okolje in zato tudi daje drugačne ocene. Ocenjujemo vidnost oz. razgled z določenega stojišča ter kontrastnost geomorfološke oblike, pri čemer se večja vrednost pripiše bolj pestrim, razgibanim lokacijam (Reynard in sod., 2007) (bolj razgibani kraji z zelo pestrim naborom geomorfoloških oblik, npr. mozaik prsti, barvni kontrasti zaradi sprememb v litologiji, strukturne oblike … dobijo večjo vrednost kot monotoni kraji, npr. ravnina, platoji). Kulturna vrednost je še bolj heterogena, sestavljena iz več dodatnih podkriterijev. Pri podkriteriju verska pomembnost ocenjujemo, ali ima kraj ali oblika kakšen mitološki ali religiozni pomen. Zgodovinska vrednost vključuje arheološke najdbe, razne zgodovinske objekte in tudi kraje, ki so bili turistično zanimivi že v preteklosti. Pri umetniški in literarni pomembnosti se osredotočimo na prisotnost kraja v umetniškem izražanju (slikarstvo, literatura). Z geozgodovinsko pomembnostjo izpostavljamo oblike, ki so vplivale na razvoj geoznanosti (Reynard in sod., 2007), npr. na Kanarskih otokih je na otoku La Palma Caldera de Taburiente, ki je dala nov termin – kaldera – v vulkanologiji. Pri ekonomski vrednosti poskušamo kvantitativno vrednotiti geomorfološke oblike (število obiskovalcev, število prodanih turističnih izdelkov, dobiček ….). Vrednoteni so samo prihodki, pridobljeni zaradi prisotnosti geomorfološkega kraja, in ne dohodki, dobljeni od hotelov (Reynard in sod., 2007). Preglednica 40: Opis kriterijev »dodatne vrednosti« (Reynard in sod., 2007). Vrednost Kriterij Ekološka vrednost ekološki vpliv, zavarovani kraji Estetska vrednost razgledna točka, kontrast, vertikalni razvoj in struktura prostora Kulturna vrednost verska pomembnost, zgodovinska pomembnost, umetniška in literarna pomembnost, geozgodovinska pomembnost Ekonomska vrednost ekonomski produkti (št. obiskovalcev, št. izdelkov, dobiček) 156 V zadnjem delu, sinteznem kriteriju, seštejemo vrednosti vseh kvantitativnih in kvalitativnih vrednosti glavnih in dodatnih kriterijev ter določimo globalno vrednot. V tem delu določimo tudi pomembnost geomorfološke oblike za učne namene. Predvsem so to oblike, ki so jasni »šolski primer« s prepoznavnimi procesi in nastankom. Določamo tudi nivo ogroženosti z vidika obstoječih in potencialnih groženj s strani človeka, naravnih procesov in pojavov ter predlagamo ukrepe upravljanja in varovanja naravnih vrednot (npr. gradnja varovalne infrastrukture, strategije, lastniške pravice, z izobraževanjem …) (Reynard in sod., 2007). Prilagojena metodologija vrednotenja geodiverzitete V okviru raziskovanja proučevanega območja smo metodo vrednotenja po Reynardu prilagodili, saj smo se želeli izogniti subjektivnosti pri ocenjevanju, predvsem pri dodatnih vrednosti. Podali smo le znanstveno vrednost, saj menimo, da vrednotenje geomorfoloških oblik z vidika dodatnih vrednosti ni relevantno, prav tako se je težko izogniti subjektivnosti pri posameznih ocenah. Geomorfološke oblike smo tako kvantitativno ovrednotili, in sicer s celimi števili od 0 do 3. Vrednotenje smo izvajali na podlagi obdelave podatkov, pridobljenih s terenskim kartiranjem ter pregledom obstoječih virov in literature. Znanstveno smo prilagodili in vrednotili le tri podkriterije, to so reprezentativnost, redkost in antropogeno preoblikovanost posameznih geomorfoloških oblik. Reprezentativnost smo opredelili kot tipičnost posamezne geomorfološke oblike glede na opise definicij (dimenzije in oblikovanost) določenih vrst geomorfoloških oblik v geografski terminološki literaturi. Redkost je frekvenca pojavljanja geomorfološke oblike na obravnavanem območju. Pri antropogeni preoblikovanosti smo ocenjevali stopnja trenutne preoblikovanosti zaradi človekovega vpliva (npr. delane vrtače, prometnice v vrtačah). Preglednica 41: Opis kriterijev prilagojene metode vrednotenja geodiverzitete z vidika »znanstvene vrednosti« (Reynard in sod., 2007). Kriterij Vrednotenje Redkost Identificira se redkost oblike na proučevanem območju: 0 – geomorfološka oblika prevladuje na določenem območju; 1 – geomorfološka oblika je prisotna na območju, vendar ne prevladuje; 2 – geomorfološka oblika je zelo redka na območju. Reprezentativnost Se nanaša na tipičnost geomorfološke oblike (po definiciji): 0 – geomorfološka oblika ni tipična; 1 – geomorfološka oblika tipična, vendar ni izjemna; 2 – geomorfološka oblika je tipična; 3 – geomorfološka oblika je tipična in izjemna. Antropogena preoblikovanost Stopnja preoblikovanosti geomorfološke oblike zaradi človekovega vpliva: 0 – geomorfološka oblika je antropogeno preoblikovana (prometnice, delane vrtače – travniki in njive); 1 – geomorfološka oblika ni antropogeno preoblikovana (niso vidni vplivi človeka). Podatke, pridobljene s terenskim kartiranjem in vrednotenjem, smo obdelali v programu ArcGIS. Vrednosti vseh treh kriterijev za posamezno geomorfološko obliko smo sešteli in jih prostorsko statistično ovrednotili. Za točkovne oblike, kot so vrtače, jame in brezno, smo uporabili točkovno statistiko orodja Point Statistics. Pri linijskih pojavih, kot so grape, pa smo uporabili orodje Line Statistics. V okolici točkovnih in linijskih oblik smo nato še z orodjem Point Density v radiju 100 m iskali število posameznih oblik. Ker smo želeli pridobiti geomorfološko pestrost celotnega območja in ne posameznih tipov geomorfoloških oblik, smo pridobljena rastrska sloja z velikostjo celice 50 m sešteli z orodjem Raster Calculator in pridobili karto geodiverzitete območja. Tako smo pridobili območja, kjer se pojavljajo bolj raznolike geomorfološke oblike, in takšna območja lahko predlagamo za posebno varovanje oz. kot naravno vrednoto. Geografske značilnosti območja Ponikovska planota leži na območju občin Spodnje Savinjske doline in zajema severozahodni del občine Žalec. Na severu je omejena z Arnaško kotlino, na zahodu z dolino vodotoka Trnava, na vzhodu s Pirešico in z Ložniško dolino na jugu. Dolina Pirešice je prebojna dolina (Natek, 1983), za katero je značilno, da je ozka in globoka rečna dolina, ki poteka prečno na slemenitev gorovja (Geografski terminološki slovar, 2005). Na planoti prevladujeta triasni apnenec in dolomit, kar pogojuje nastanek kraškega reliefa z značilnimi kraškimi oblikami, med katerimi prevladujejo vrtače. Na severnem delu se pojavljata tudi keratofir in andezitni tuf (Buser, 1977). Planota je razrezana s ozkimi dolinami, grapami, po katerih tečejo potoki Ponikvica, Peklenščica, Kalski potok in drugi vodotoki v smeri sever–jug. 157 Na južnem obrobju kraške Ponikovske planote se pojavljajo jurski »ponikovski skladi« iz ploščatega in lističastega apnenca, ki se menjuje z laporjem in rožencem. Te z vseh strani obdajajo terciarne kamnine, večinoma oligocenska lapornata glina ali sivica, v kateri so nastali nižji gričevnati predeli z blagimi reliefnimi oblikami (Natek, 2001a). Karta 35: Karta nadmorskih višin na obravnavanem območju. Grafikon 27: Profil reliefa čez Ponikovsko planoto. 158 Karta 36: Geološka karta obravnavanega območja. Ponikovska planota predstavlja netipično kraško planoto, ki ima značilnost osamelega, kontaktnega in plitvega krasa, saj je območje rahlo dvignjeno nad erozijsko osnovo, ki jo predstavlja reka Savinja (v povprečju 200 m višinske razlike). Proučevano območje označujemo kot osameli kras, kjer se kraško površje pojavlja sredi širšega nekraškega območja (Gams, 2004), torej fluvialnega reliefa Savinje in njenih pritokov. Večina jam na tem območju je vodoravnih in niso daljše od 100 m (Ponikovski kras, 2014). Od leta 1998 je območje Ponikovskega krasa zavarovano kot krajinski park, znotraj katerega so kot naravni spomeniki zavarovani Bezgečeva jama ali Kamnita hiša, Tajna jama ter jama Pekel (Ponikovski kras, 2014). Med njimi je najbolj znana jama Pekel, ki je v zadnjih desetletjih najbolj obiskana turistična jama na Štajerskem. Jamo je izoblikovala ponikalnica Ponikvica, ki na površju pred vstopom v jamo ponika v požiralnikih v Lokvah. Jama je zgrajena iz dveh etaž – zgornje ki je starejša in suha, ter spodnje, mlajše in vodne s ponikalnico Ponikvica. V jami se Ponikvica združi z manjšimi potoki, iz nje pa priteče pod drugim imenom – Peklenščica (Jama Pekel, 2009). Posebnost jame je jamski slap, visok 4 metre (Skoberne, 1988; Hribernik, 2010). Tajna jama je najdaljša aktivna vodna jama v Ložniškem hribovju. Dolga je 1.300 metrov in globoka 30 metrov (E-kataster jam, 2015). Ponikalnica je pred ponorom v jamo na apnencu izoblikovala slepo dolino. Ponor je stalen, saj voda tu ponika tudi v primeru dolgotrajnejše suše in je eden od dveh vhodov v Tajno jamo. (Hribernik, 2010). V značilni ponorni jami je potok oblikoval rove v več etažah. Posebnost Tajne jame se izraža tudi v meandrsko oblikovanih rovih, nahajališču aragonita in sadre, ki so ju posamezniki odnašali iz jame in prodajali zbiralcem mineralov (Zaprtje Tajne jame …, 2007). Kamnita hiša ali Bezgečeva jama je izvirna vodna jama s spletom podzemeljskih rovov v več nadstropjih in skupno dolžino rovov 800 m (Ponikvanski kras, 2009). Ima dva vhoda, zgornji je suhi, spodnji pa vodni. V 159 začetnem delu jame je jezero, kjer je ohranjeno bogato kapniško okrasje. Jama pa se konča s sifonom (Hribernik, 2010). Morfogenetska analiza Na območju proučevanja se pojavljajo različne geomorfološke oblike. Lahko jih razdelimo na oblike, razvite na kraškem tipu reliefa, in oblike, ki so razvite na fluvialnem reliefu. Večina območja je na prepustnih sedimentnih kamninah Ponikovske kraške planote. Med množico geomorfoloških oblik so najbolj pogoste vrtače, kraške kotanje okrogle oblike, ki so navadno širše kot globlje, velikosti od nekaj metrov do nekaj 100 metrov (Geografski terminološki slovar, 2005). Na obravnavanem območju se nahajata predvsem lijakasti in skledasti tip vrtač. V bližini naselij so jih prebivalci ponekod deloma uravnali in jih uporabili za agrarna zemljišča. Ob vrtačah so pogost pojav na območju tudi jame in brezna, za človeka prehodni naravni votlini, nastali s korozijo. Glavna razlika med njima je nastanek glede na smer pronicanja vode. Pri breznih voda pronica vertikalno, pri jamah pa horizontalno (Geografski terminološki slovar, 2005). Jame obravnavanega območja so večetažne, pri čemer so zgornji deli jam suhi, spodnji deli pa vodni. V jamah se pojavljajo večji ali manjši sifoni, ozke razpoke, erozijske oblike in fasete. Med njimi se pojavljajo tudi dobro ohranjene fluvialne alohtone naplavine, ki nakazujejo pretok vode tudi do 20 m višje od današnjega (Ponikovski kras, 2014). Na obrobju obravnavanega območja se vodoprepustne kamnine stikajo z neprepustnimi/slabo prepustnimi kamninami. Posledično so na površju geomorfološki pojavi, značilni za rečni (fluvialni) relief (erozijski jarki, grape, rečne doline). Najbolj prepoznavni sta rečni dolini Pirešice in Trnave zaradi strmih pobočij in značilne doline v obliki črke V (slika 31). Najbolj zastopane oblike na fluvialnem reliefu so grape, ki so razporejene predvsem v zahodnem delu obravnavanega območja. Slika 31: Vrtača na območju Ponikovske planote (B. Kop, 2014). Rezultati Na izbranem območju proučevanja smo ovrednotili 202 geomorfološki obliki, med katerimi po frekvenci pojavljanja močno prevladujejo vrtače (173), sledijo grape (23) in naravne vrednote – jame in brezna (6). Povprečna ocena oblike znaša 2,87, pri čemer je bil celoten razpon od 0 do 6. Med posameznimi oblikami izstopajo naravne vrednote – jame in brezna. Od šestih jih je kar pet dobilo najvišjo oceno (6). Najnižja ocena pripada vrtačam – povprečna vrednost 2,72, ki so zaradi številčnosti tudi najbolj vplivale na relativno nizko skupno oceno. V analizi z geoinformacijskimi orodji ugotavljamo, da najvišja vrednost geodiverzitete pripada severovzhodnemu in zahodnemu delu Ponikovske planote, kjer na majhnem območju najdemo veliko število vrtač in naravnih vrednot (jame, brezna). K visoki vrednosti največji delež prispevajo prav vrtače, saj »vroče točke« sovpadajo z območjem, kjer je gostota vrtač najvišja. Poudariti je treba, da ta metoda ne upošteva posameznih kriterijev znotraj vrednotenja posameznih oblik (redkost, reprezentativnost, antropogena preoblikovanost), zato pojma (geo)diverzitete ne odraža najbolje . 160 Grafikon 28: Frekvenčna distribucija vrednosti vseh pojavov po prirejeni Reynardovi metodi. 140 120 Število oblik 100 80 60 40 20 0 1 2 3 4 5 6 Ocena Karta 37: Geodiverziteta proučevanega območja. 161 Sklep S pregledom virov in literature o geomorfoloških značilnostih obravnavanega območja, kartografskih prikazov (geološke karte, ortofoto posnetki, topografske karte v merilu 1:5.000) ter metodo geomorfološkega terenskega kartiranja smo ovrednotili geomorfološke oblike Ponikovske planote. Vrednotenje geomorfoloških oblik na obravnavanem območju temelji na švicarski metodi (Reynard in sod., 2007), ki smo jo prilagodili in priredili obravnavanemu območju. Na Ponikovski planoti se pojavlja več vročih točk z visoko geodiverziteto, ki predstavljajo pestro neživo naravo. Najvišja vrednost geodiverzitete pripada severovzhodnemu in zahodnemu delu Ponikovske planote, kjer prevladuje kraško vrtačasto površje s posameznimi jamami in brezni. Na nekarbonatnih, vodo prepustnih kamninah pa prevladujejo večje in manjše grape. Ponikovska planota je že zavarovana kot lokalno zavarovano območje in naravna vrednota. Pomembno je, da se območje še vnaprej varuje in se ohranja kulturna pokrajina z obstoječo poselitvijo. Varovanje geomorfološko pomembnih oblik je nujno, saj te določajo obstoj vseh ostalih naravnih in družbenih prvin določenega območja. V zadnjem času želijo predvsem geomorfologi za vrednotenje geodiverzitete oblikovati kvantitativne metode, s katerimi bi lahko na objektiven način ocenili vrednost in pomen določene geomorfološke oblike. Pri tovrstnem vrednotenju se težko izognemo kvalitativnemu, subjektivnemu vrednotenju. V prihodnjih raziskavah s področja vrednotenja geodiverzitete na tem območju bi bilo potrebno upoštevati še druge geomorfološke oblike, ki se nahajajo na tem območju (planota, ponori, izviri, suhe doline, druge kotanje ...), ki jih v našem primeru nismo proučevali zaradi omejenosti s časom. Izkazala se je tudi potreba po predhodnem geomorfološkem kartiranju in s pomočjo drugih metod (npr. granulometrična metoda) natančno določiti vrsto geomorfološke oblike. Vrednotenje geodiverzitete je tako zelo zahtevna raziskava, ki zahteva veliko znanja in zmožnost prepoznavanja geomorfoloških oblik. Vsekakor se je ne smemo lotiti površno, zato morajo biti kriteriji natančno določeni, če se le da, s kvantitativnimi vrednostmi. V okviru raziskave smo že dokaj dobro prilagodili metodo vrednotenja, a jo bo potrebno v prihodnjih raziskavah še dodelati. Še vedno se pri kriterijih pojavljajo kategorije, kjer je subjektivnost pri odločanju zelo velika. To smo nekoliko zmanjšali v zadnjem delu metode, kjer smo uporabili geoinformacijske sisteme in statistične metode. Kljub temu pa končna karta ne prikazuje dejanskega stanja geodiverzitete, saj so statistično pestra območja le tista, kjer se na enem območju nahaja večje število oblik. V našem primeru gre za večje število vrtač, kar pa ne pomeni, da gre za izjemno pestrost oblik, prav nasprotno. Ugotavljamo tudi, da subjektivnost kljub uvedbi kvalitativnih podatkov ostaja. Morda bi se bilo potrebno vprašati, ali je res dobro, da se toliko izognemo subjektivni oceni, saj je namreč naš namen, da tiste geomorfološke oblike, ki so res nekaj posebnega in pomembne za našo okolico, razglasimo za naravne vrednote, kar pa ne moremo določiti samo na podlagi statistike in drugih matematičnih pristopov. 162 EKSKURZIJA PO DOLINI ZELENEGA ZLATA Geografski oris Spodnje Savinjske doline s poudarkom na prometu, poplavni ogroženosti, industrializaciji, osamelem krasu in hmeljarstvu Maja Sirše Spodnja Savinjska dolina je kljub številnim možnostim geografskega proučevanja pogostokrat zapostavljena na račun ekskurzij v sosednjo Velenjsko kotlino ali mesto Celje, zato v prispevku predstavljamo predlog celodnevne medpredmetne ekskurzije po »dolini zelenega zlata«. Splošnogeografski oris izbrane regije Regija, ki jo uvrščamo v Predalpske doline in kotline (Senegačnik, 2012), ponuja zanimive fizično- in družbenogeografske vsebine za proučevanje. V osnovi gre za tektonsko udornino, zasuto s prodom in peskom, ki jo obrobljajo okoliška predalpska hribovja, na katerih se je razvil osameli kras. Osrednji vodotok je Savinja s številnimi hudourniškimi pritoki, ki so v preteklosti večkrat poplavljali. Ugoden geografski položaj in relief sta vplivala na poselitev in na razvoj prometa, ki se je na tem območju razvil že v prazgodovini, saj je tu potekala vzhodnoalpska prometnica med Baltikom in Sredozemljem. Regija ima še danes pomembno prometno vlogo, saj po njej poteka avtocestna povezava med Srednjo in Južno Evropo. Spodnjo Savinjsko dolino je zelo zaznamovalo hmeljarstvo, ki se je začelo razvijati v drugi polovici 19. stoletja, in tekstilna industrija, ki pa je po osamosvojitvi Slovenije zašla v hudo krizo in propadla (Natek, 2001b). Namen, cilji in kompetence Namen ekskurzije, ki je zasnovana za srednjo šolo, je pridobitev čimbolj celostne prostorske predstave o Spodnji Savinjski dolini, zato smo jo zasnovali interdisciplinarno. Tekom ekskurzije bi dijaki dosegli naslednje splošne cilje: –– znajo umestiti pokrajine in kraje v določeno širše okolje ali območje, spoznajo različno merilo za regionalizacijo in se hkrati zavedajo individualnosti sleherne pokrajine na svetu; –– se naučijo geografsko razmišljati o pokrajinah in ljudeh; –– razumejo najpomembnejše naravne in družbenogeografske dejavnike, pojave in procese, tako posamezne prvine kot njihove medsebojne vzorčno-posledične zveze; –– razumejo zakonitosti razmestitev naravno- in družbenogeografskih pojavov in procesov ter njihov vpliv na razvitost posameznih regij; –– razumejo probleme varstva geografskega okolja ter se zavedajo pomena človeka kot preoblikovalca geografskega okolja in prizadevanja družbe za vzdrževanje ravnovesja med človekovimi hotenji in naravo; –– znajo zapisovati in prikazovati podatke v različnih oblikah in tehnikah (pisno, grafično, v preglednicah …), brati tematske in splošne zemljevide, tiskane in digitalne ter se znajo orientirati na različnih zemljevidih; –– pridobivajo in razvijajo sposobnosti za neposredno in posredno opazovanje naravnih in družbenih dejavnikov, pojavov in procesov v pokrajini (Učni načrt. Geografija ..., 2008); –– ključne dogodke in pojave iz obdobja prazgodovine, rimskega obdobja, srednjega veka in slovenske zgodovine 19. stoletja umestijo v ustrezen zgodovinski čas in prostor (Učni načrt. Zgodovina ..., 2008). Zastavili smo si tudi naslednje operativne učne cilje, kjer (se) dijaki: –– s pomočjo ročnega zemljevida Slovenije orientirajo, na zemljevidu pokažejo Celjsko kotlino in sosednje pokrajine ter na učnem listu označijo točke, kjer so bili postanki; –– seznanijo z zgodovinskim razvojem cestnega prometa v Spodnji Savinjski dolini, ocenijo vpliv prometa na gospodarski razvoj regije in vrednotijo prometno lego regije; –– skicirajo prečni prerez reke Bolske in označijo preoblikovalna procesa erozije in akumulacije; –– analizirajo vzroke za poplavljanje reke Bolske in njenih pritokov, se seznanijo z učinki poplav ter predlagajo možne ukrepe za zmanjševanje negativnih učinkov poplav na tem območju; –– se seznanijo z današnjim gospodarskim stanjem Spodnje Savinjske doline; 163 –– se seznanijo z industrializacijo Spodnje Savinjske doline, na primeru Prebolda primerjajo glavno industrijsko panogo v preteklosti in danes (prestrukturiranje industrije) in analizirajo vpliv industrije na okolje v Spodnji Savinjski dolini; –– spoznajo osameli kras na Ponikovski planoti, naštejejo kraške oblike, ki jih zasledimo na Ponikovski planoti, ter razložijo nastanek kraške jame Pekel; –– z video predstavitve v Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva razberejo kdaj in kje so najprej v Sloveniji gojili hmelj, kam ga izvažajo, spoznajo današnja območja pridelovanja v Sloveniji, ki jih vrišejo na zemljevid na učnem listu, ter primerjajo obiranje hmelja leta 1950 in danes; –– utemeljijo, zakaj se je hmeljarstvo najbolj uveljavilo v Spodnji Savinjski dolini. Tekom ekskurzije naj bi dijaki razvijali naslednje kompetence: zmožnost branja in pisanja različnih geografskih vsebin in sposobnost pisnega in grafičnega izražanja znanja; zmožnost uporabe učil in učnih pripomočkov; razvijanje kritičnega odnosa do razpoložljivih informacij in informacij, ki jih dajejo množični mediji; razvijajo željo po uporabi predhodnih geografskih in splošnih izkušenj ter iskanje priložnosti za učenje v raznovrstnih življenjskih okoliščinah; zmožnost znanja o prostorski in časovni dimenziji razvoja pokrajinotvornih dejavnikov in procesov ter zvez med njimi; zmožnost zavedanja o raznolikosti naravnih, socialno-ekonomskih in kulturnih sistemov; zmožnost prenosa in uporabe znanja na konkretnem primeru; geografske veščine in zmožnosti raziskovanja pokrajine ter sposobnost povezovanja geografske teorije s prakso s kritičnim geografskim mišljenjem ter uporabo splošnih in posebnih raziskovalnih metod (Učni načrt. Geografija ..., 2008). Pričakovani rezultati, ki jih dijaki dosežejo na ekskurziji: dijaki logično in geografsko razmišljajo o pokrajini, so sposobni in vešči opazovanja, primerjanja, logičnega sklepanja in posploševanja; sposobni so se izražati v osnovnih geografskih tehnikah z ustrezno geografsko terminologijo; izražajo znanje v pisni, grafični in drugih oblikah; berejo različne tematske in splošne tiskane karte in se po njih orientirajo; poznajo, razumejo in vrednotijo raznolikost naravnih, socialnoekonomskih in kulturnih sistemov; poznajo in razumejo specifičnosti razvoja na določenem območju ter razumejo najpomembnejše naravnogeografske in družbenogeografske pojave in procese (Učni načrt. Geografija ..., 2008). Zasnova ekskurzije Ekskurzija zajema 5 točk, na katerih dijaki spoznavajo geografske značilnosti regije ter njen zgodovinski razvoj. Na 1. točki na Vranskem se seznanijo z zgodovinskim razvojem ter današnjim stanjem cestnega prometa, na 2. točki v Brodeh s poplavno ogroženostjo Spodnje Savinjske doline na primeru reke Bolske, na 3. točki v Preboldu z industrializacijo in današnjim gospodarskim stanjem v regiji, na 4. točki v Krajinskem parku Ponikovski kras z osamelim krasom in najznačilnejšimi kraškimi oblikami ter se na 5., zadnji točki v Žalcu seznanijo s hmeljarstvom v preteklosti in danes. Časovno je ekskurzija pripravljena za celodnevni obisk srednješolcev, vendar so lahko s prilagoditvijo težavnosti nalog vsebine primerne tudi za osnovnošolske ekskurzije. Potek ekskurzije je zamišljen tako, da učitelj na vsaki točki predstavi in razloži izbrane značilnosti območja ter poda navodila za reševanje nalog na učnih listih, ki jih učenci izpolnjujejo ob učiteljevi razlagi ali samostojno na samih točkah. Prva naloga na učnem listu je orientacijske narave, kjer morajo dijaki tekom celotne ekskurzije vrisovati obiskane točke in pot do njih, nato pa je za vsako točko predvidenih več nalog, kjer dijaki utrjujejo in nadgrajujejo svoje znanje ter ga na terenu prenesejo v prakso. Program ekskurzije Do Spodnje Savinjske doline vodi več cestnih povezav. Do prve točke na Vranskem najhitreje pridemo po avtocesti A1, ki jo zapustimo na izvozu Vransko. Med vožnjo do Vranskega učitelj na avtobusu predstavi osnovne značilnosti Spodnje Savinjske doline ter razdeli učne liste. Promet v Spodnji Savinjski dolini nekoč in danes Ko zapustimo izvoz Vransko, se po regionalni cesti pripeljemo do Vranskega. Vransko je gručasto naselje v zahodnem delu Spodnje Savinjske doline, skozi katerega tečeta potoka Merinščica in Podgrajščica. Naselje je imelo v preteklosti pomembno prometno vlogo, saj je ležalo na stari poti med prevali Trojane, Lipa in Kozjak (Natek, 1995c). Avtobus zapustimo pri Osnovni šoli Vransko (avtobus počaka na avtobusni postaji Vransko) ter pot nadaljujemo peš po trgu navzgor, kjer po približno 100 m hoje prispemo pred veliko rdečo stavbo, v kateri je nekoč delovala poštna postojanka. Dijaki se na tem mestu s pomočjo zemljevida najprej orientirajo, nato pa se seznanijo s prometno dostopnostjo Spodnje Savinjske doline, razložijo razlike med prometom in prometnimi tokovi v preteklosti in sedanjosti ter 164 razčlenijo vpliv cestnega prometa na gospodarski razvoj regije (Učni načrt. Geografija ..., 2008). Ta točka se medpredmetno povezuje z zgodovino, saj dijaki spoznajo tudi razvoj in pomen cestnega prometa v preteklosti. Cestni promet spada med najstarejše vrste prometa in je bil do razvoja železniškega prometa v času industrijske revolucije edina vrsta prometa po kopnem (Piltaver Imperl, 2009). Spodnja Savinjska dolina je že od nekdaj veljala za prometno prehodno območje, saj je po njej že od prazgodovine dalje potekala pot, ki je trgovsko povezovala severnojadranski prostor z baltskim in panonskim prostorom (Orožen, 1965). Od 16. stoletja je po njej potekala ena glavnih furmanskih poti ter trasa dnevne pošte Dunaj–Trst. Po izgradnji Južne železnice skozi Zasavje v drugi polovici 19. stoletja je furmanstvo sicer propadlo, vendar se je pot ohranila in postopoma razvila v zelo tranzitno regionalno cesto (Natek, 1995a). Zaradi njene preobremenjenosti so leta 1994 začeli graditi 5. avtocestni koridor, ki je bil končan leta 2005 (Lokalna razvojna strategija …, 2008). Po končani razlagi je možen ogled Muzeja motociklov Vransko, nato pa sledi sprehod po trgu navzdol proti avtobusni postaji Vransko, kjer nas počaka avtobus. Del poti poteka tudi ob potoku Merinščica, ki je v preteklosti že večkrat poplavil spodnji del trga. Poplavna ogroženost Spodnje Savinjske doline na primeru reke Bolske Pot nadaljujemo v smeri proti Celju, kjer za bencinskim servisom zavijemo levo ter nadaljujemo pot proti naselju Brode. Na avtobusnem postajališču zapustimo avtobus, prečkamo most čez Bolsko in regionalno cesto ter po kolovozu prispemo do omenjene reke. Poplavna ravnica vodotoka je točka, na kateri se bomo seznanili s poplavno ogroženostjo Spodnje Savinjske doline na primeru Bolske. Dijaki najprej skicirajo prečni prerez reke Bolske ter označijo procesa akumulacije in erozije, se seznanijo z vzroki za poplavljanje reke, ovrednotijo vlogo poplavnih gozdov in poplavne ravnice kot naravne retenzije ter podajo možne ukrepe za zmanjševanje škode zaradi poplav. Reka Bolska odmaka severni del Posavskega hribovja med Trojanami in Mrzlico. Predstavlja največji in najdaljši desni pritok Savinje v Spodnji Savinjski dolini (Natek, 2001b) in ima izrazit hudourniški značaj, saj na prehodu v ravninski svet v času močnega deževja zelo hitro naraste, a tudi hitro upade (Natek, 1995a). Reka ima več poplavnih območij: odseki Ločica–Vransko, Pondor–Kapla in spodnji tok reke (Natek, 1978). Na ekskurziji bomo obravnavali odsek Ločica–Vransko. Bolska s pritoki je v zadnjih desetletjih večkrat poplavljala: 1990, 1994, 1998, 2007, 2010 (Jelen, 2013a) in 2014. Pri tem je povzročila večjo materialno škodo. Zaradi razlitja Merinščice in Podgrajščice, levih pritokov Bolske, je bil v letih 1990, 1998 in 2010 poplavljen spodnji del trga Vransko, medtem ko je sama Bolska večinoma poplavljala na območju kmetijskih zemljišč. Pri tem je razorala številne njive v bližini vodotoka, na travnike nasula plavje, poplavila več cest in stanovanjskih objektov ter porušila več mostov (Poplave in zemeljski …, 2010). Na tej točki lahko obravnavamo tudi pomembnost ohranjanja poplavne ravnice kot naravne retenzije, saj na tak način ublažimo škodo, ki bi nastala zaradi poplav. To pomeni, da te ravnice ohranimo kot travnike in pašnike, ki zadržijo poplavne viške, ne pa da jih pozidamo ali spremenimo v njivske površine. Kot primer neupoštevanja lahko navedemo severni del Vranskega, kjer se je poplavna ravnica Merinščice pozidala, zato ta del trga večkrat prizadenejo poplave, ki povzročijo večjo škodo. Industrijski razvoj Spodnje Savinjske doline Po končani razlagi se vrnemo do avtobusnega postajališča v Brodeh, vstopimo na avtobus ter se odpeljemo proti Preboldu, kjer se dijaki seznanijo z industrializacijo Spodnje Savinjske doline, primerjajo glavne industrijske panoge v regiji nekoč in danes ter analizirajo pozitivne in negativne vplive industrije na okolje (Učni načrt. Geografija ..., 2008). Zametki industrializacije so se na južnem obrobju Spodnje Savinjske doline začeli pojavljati konec 18. stoletja zaradi ugodnih naravnih danosti, kot so nanosi silikatnega proda in ilovice, obsežna območja gozdov in odkritje rjavega premoga v Zabukovici in Libojah (Natek, 2001b). Na tej osnovi so se razvile steklarne, opekarne in keramična industrija. Veliko spremembo je povzročila ustanovitev predilnice v Preboldu leta 1842, ki je zaposlovala mnogo ljudi. Med pomembnejše industrijske panoge so v 1. polovici 20. stoletja spadale tekstilna, kovinska in pivovarska industrija (Orožen, 1959). Poleg industrijskega razvoja Spodnje Savinjske doline dijaki spoznajo tudi primer prestrukturiranja industrije na primeru Odela. Po propadu Tekstilne tovarne Prebold se je leta 2005 v poslopje opuščene tovarne naselilo podjetje Odelo Slovenija, ki izdeluje avtomobilske luči. Tovarna v Preboldu je z okoli 900 zaposlenimi največja tovarna turškega podjetja Odelo in tudi eden največjih delodajalcev v Sloveniji (Piano, 2013). 165 AC izvoz Vransko 0 1 0 0 212.5 120 166 240 m 125 2 3 4 ŽALEC Jama Pekel 5 0 110 220 m Fotografija 1 - Vranski trg; 2 - naravni zadrževalnik v Brodeh; 3 - kmetijske površine in industrijski kompleks Odelo; 4 - požiralniki Ponkvice na Rupah; 5 - Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Viri fotografij: Alenka Jelen, 2010, 2014; ZKŠT Žalec. Kartografija in oblikovanje: Alenka Jelen in Miha Klemenčič. Slika 32: Potek ekskurzije po Spodnji Savinjski dolini. 2 Brode 2 VRANSKO 1 250 m 4 1 5 3 5 4 Kaplja vas 3 Odelo PREBOLD 425 m Osameli kras na Ponikovski planoti Od objekta nekdanje Tekstilne tovarne Prebold se odpravimo proti Krajinskemu parku Ponikovski kras. Na primeru Ponikovske planote, ki je danes zavarovana kot krajinski park, bomo spoznali glavne značilnosti osamelega krasa, najpomembnejše površinske in podzemeljske kraške oblike ter nastanek kraške jame Pekel. Kljub temu, da večji del Spodnje Savinjske doline predstavlja obsežen vršaj, ki ga je nasula reka Savinja s svojimi pritoki (Natek, 2001b), lahko na njenem severnem (Ponikovska planota) in zahodnem (Dobroveljska planota) obrobju zasledimo manjša območja kraškega sveta. Kraški svet v predalpskem hribovju, ki nima povezave z ostalimi kraškimi pokrajinami, opredeljujemo kot osameli kras (Habič, 1969). Ponikovska planota je apnenčasto gričevje med Velenjsko kotlino na severu, Spodnjo Savinjsko dolino na jugu in Dobrnskim podoljem na vzhodu, ki se dviga okoli 200 m nad naplavinsko ravnino Savinje. Na njej zasledimo mnogo manj izrazitih kraških pojavov, kot so vrtače, požiralniki, izviri, jame, ponikalnice itd. Če čas dopušča, si lahko ogledamo še jamo Pekel, ki se nahaja na južnem robu Ponikovske planote. Jama je zelo bogata s številnimi podzemeljskimi kraškimi oblikami (kot so stalaktiti, stalagmiti, ponvice, zavese, vodni steber potoka Peklenščice) ter živalskimi vrstami (slepi jamski polžki, netopirji, pajki, hrošči itd.) (Jama Pekel, 2014). Hmeljarstvo v Spodnji Savinjski dolini Zadnji del ekskurzije bomo izvedli v Žalcu, ki se je v 20. stoletju uveljavilo kot središče hmeljarstva. Avtobus izpred jame Pekel odpelje do cerkve sv. Nikolaja v Žalcu. Zraven cerkve je obrambni stolp, ostanek nekdanjega taborskega obzidja. V 2. polovici 15. stoletja, ko so Turki začeli vpadati v Spodnjo Savinjsko dolino, so okoli Žalca zgradili obzidje, ki ga je varovalo pred turškimi napadi (Orožen, 1965). Z avtobusom se zapeljemo do Ceste Žalskega tabora, kjer nas avtobus odloži. Cesta je poimenovana v spomin na II. slovenski tabor, zato lahko točka služi za spoznavanje lokalne zgodovine Spodnje Savinjske doline. Žalec je imel pomembno vlogo v času narodnega prebujenja, saj je v njegovi okolici 6. septembra 1868 potekal II. slovenski tabor, naslednje leto pa je bila ustanovljena čitalnica, kjer so brali bésede in uprizarjali slovenske igre. Peš nadaljujemo pot do Ekomuzeja hmeljarstva in pivovarstva, kjer se dijaki seznanijo s hmeljarstvom nekoč in danes ter z rastnimi pogoji hmelja. V okviru predstavitve Ekomuzeja si dijaki najprej ogledajo kratek film o zgodovini hmeljarstva v regiji, potem pa tekom ogleda razstave spoznajo hmeljarske šege, prehrano, obleko, orodje za pridelavo hmelja ter hmeljarske izdelke (Ekomuzej hmeljarstva in …, 2014). Pri tej vsebini se dijaki najprej seznanijo z značilnostmi kmetijstva v Celjski kotlini in posebnostmi Savinjske doline, utemeljijo vpliv površja in prsti na kmetijstvo (Učni načrt. Geografija ..., 2008), spoznajo zgodovino hmeljarstva na Slovenskem, znajo vrisati na nemo karto Slovenije sedanja območja pridelovanja hmelja in ovrednotiti današnje stanje hmeljarstva v regiji. Hmeljarstvo je poljedelska panoga, ki se je v Spodnji Savinjski dolini začela razvijati po letu 1876, ko je bil na dvorcu Novo Celje zasajen prvi nasad württemberškega hmelja. Nasad se je zelo dobro prijel, zato so ga kmalu začeli saditi tudi drugi kmetje v okolici Žalca (Škof, 2011). V naslednjih desetletjih je zaradi visokih odkupnih cen postal ključna rastlina za gospodarski obstoj kmetov, poleg tega je dajal zaslužek tudi sezonski delovni sili, ki je k nam prišla od drugod, ter prevoznikom (Baš, 1970). Hmelj uspeva na območjih s primerno zračnostjo in globino prsti, ugodnim podnebjem z dovolj visokimi temperaturami ter dovolj veliko količino padavin, zlasti v poletnem času (Senegačnik, 2010). V začetku 20. stoletja so ga gojili tudi na ozemlju med Slovenj Gradcem in Radljami ob Dravi, okolici Ptuja, Ormoža, Brežic in Bistrice ob Sotli. V 21. stoletju so se površine močno zmanjšale in danes prevladujejo v Spodnji Savinjski dolini, Ptujskem polju, Posavju in Dravski dolini. Večino hmelja (85 %) se izvozi v Nemčijo, Anglijo, ZDA in na Japonsko, ostalo pa porabijo slovenske pivovarne (Škof, 2011). Zaključek Spodnja Savinjska dolina je zelo zanimiva regija za šolske ekskurzije, saj ponuja številne možnosti preučevanja. Ker smo želeli regijo čim bolj celostno predstaviti, v prispevku podajamo nekaj predlogov za izvedbo medpredmetne ekskurzije, tekom katere bi dijaki razvijali spretnosti orientacije, pridobili in razvili sposobnosti za opazovanje in razumevanje izbranih naravnih in družbenih dejavnikov, pojavov in procesov v pokrajini (poplavna ogroženost, osameli kras, prometna povezanost, industrijski razvoj in hmeljarstvo). 167 PRILOGA: PRIMER UČNEGA LISTA: EKSKURZIJA PO DOLINI ZELENEGA ZLATA GEOGRAFSKA EKSKURZIJA V »DOLINO ZELENEGA ZLATA« Dragi dijak! Tekom današnje ekskurzije se boš podrobneje seznanil z izbranimi fizičnoin družbenogeografskimi značilnostmi Spodnje Savinjske doline. Tvoja naloga je, da pozorno poslušaš razlago profesorja oz. vodnika, opazuješ pokrajino ter odgovarjaš na vprašanja, ki so na učnem listu. Ime in priimek: ______________________________________ Srednja šola: _________________________________________ Datum: __________________________ 168 1. Na karti Spodnje Savinjske doline označi z rdečo barvo pot, po kateri smo se peljali. 2. PROMET V REGIJI NEKOČ IN DANES Zgodovinski razvoj cestnega prometa v Spodnji Savinjski dolini. K pojmom v levem stolpcu na črte vpiši ustrezne črke pred pojmi v desnem stolpcu. Ena razlaga v desnem stolpcu je odveč. _____ Jantarjeva pot A Gospodarsko zaostajanje regije. _____ Furmani B Tranzitna regionalna cesta. _____ Južna železnica C Trgovska pot med Sredozemskim in Baltskim morjem. Č Predvsem kmetje, ki se ukvarjajo s prevažanjem blaga in ljudi z vozovi. 3. POPLAVNA OGROŽENOST SPODNJE SAVINJSKE DOLINE NA PRIMERU REKE BOLSKE 3.1. Skiciraj prečni prerez reke Bolske. Označi tudi preoblikovalna procesa erozije in akumulacije. 3.2. Zakaj reka Bolska in njeni pritoki poplavljajo na tem delu? 169 3.3. Predlagaj možne ukrepe za zmanjševanje katastrofalnih učinkov poplav. 4. INDUSTRIALIZACIJA IN DANAŠNJE GOSPODARSKO STANJE REGIJE 4.1. Začetki industrializacije Spodnje Savinjske doline. Dopolni spodnji sestavek. Konec ___ stoletja so se na južnem obrobju regije začeli pojavljati prvi zametki industrije, predvsem _______________ in __________________. Na to so vplivale ugodne naravne danosti, kot so nanosi ____________________________, obsežna območja ________ in odkritje _______ premoga v Zabukovici in Libojah. V 19. stoletju je tudi drugod po dolini sledil razmah steklarn, _____________ tovarn in ____________, ki so proizvajale za lokalne potrebe. Veliko spremembo je povzročila ustanovitev ____________ v Preboldu leta _______, ki je zaposlovala višek agrarnega prebivalstva (Vir: Orožen, 1959; Orožen, 1965; Natek, 2001b). 4.2. Primerjaj glavno industrijsko panogo v Preboldu nekoč in danes. Katera vrsta industrije glede na vložek kapitala in delovne sile v proizvodnjo je prevladovala nekoč in katera prevladuje danes? Vsako na kratko predstavi. 4.3. Analiziraj vpliv industrije na okolje v Spodnji Savinjski dolini. 5. KRAJINSKI PARK PONIKOVSKI KRAS 5.1. Opiši tri glavne značilnosti osamelega krasa. 5.2. Katere površinske kraške oblike najdemo na Ponikovskem krasu? Obkroži pravilne odgovore. a) vrtače č) žlebiči f) kraški izvir b) škraplje d) brezna g) kraška jama c) ponori e)stalagmit h) požiralniki 5.3. Razloži nastanek jame Pekel. 170 6. ZNAČILNOSTI KMETIJSTVA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI 6.1. Hmeljarstvo je bilo pri nas prisotno že pred 19. stoletjem, kar omenjajo že nekateri urbarji. Kdaj in na katerem gospostvu pisni viri prvič omenjajo hmeljarstvo? 6.2. Slovenski hmelj spada med kakovostnejše na svetu. Kam vse ga izvažamo? Koliko znaša delež izvoza slovenskega hmelja v svetovnem merilu? 6.3. V video predstavitvi, ki si si jo ogledal v Ekomuzeju, so bila omenjena tudi območja, kjer danes gojijo hmelj. Označi jih na spodnji karti (Karta 2). Ne pozabi na legendo. Območja pridelovanja hmelja v Sloveniji 6.3. V video predstavitvi je bilo predstavljeno obiranje hmelja v preteklosti. Primerjaj obiranje hmelja leta 1950 in danes (kdo obira, od kod prihajajo obiralci, kakšno mehanizacijo uporabljajo, njihova prehrana in bivanje itd.). 6.4. S pomočjo svojega geografskega znanja o reliefu, prsti in podnebju utemelji, zakaj se je hmeljarstvo najbolj uveljavilo ravno v Spodnji Savinjski dolini in ne kje drugje. 171 PRILOGA: PRIMER REŠENEGA UČNEGA LISTA: EKSKURZIJA PO DOLINI ZELENEGA ZLATA GEOGRAFSKA EKSKURZIJA V »DOLINO ZELENEGA ZLATA« Dragi dijak! Tekom današnje ekskurzije se boš podrobneje seznanil z izbranimi fizičnoin družbenogeografskimi značilnostmi Spodnje Savinjske doline. Tvoja naloga je, da pozorno poslušaš razlago profesorja oz. vodnika, opazuješ pokrajino ter odgovarjaš na vprašanja, ki so na učnem listu. Ime in priimek: ______________________________________ Srednja šola: _________________________________________ Datum: __________________________ 172 1. Na karti Spodnje Savinjske doline označi z rdečo barvo pot, po kateri smo se peljali. 2. PROMET V REGIJI NEKOČ IN DANES Zgodovinski razvoj cestnega prometa v Spodnji Savinjski dolini. K pojmom v levem stolpcu na črte vpiši ustrezne črke pred pojmi v desnem stolpcu. Ena razlaga v desnem stolpcu je odveč. C Jantarjeva pot A Gospodarsko zaostajanje regije. Č Furmani B Tranzitna regionalna cesta. A Južna železnica C Trgovska pot med Sredozemskim in Baltskim morjem. Č Predvsem kmetje, ki se ukvarjajo s prevažanjem blaga in ljudi z vozovi. 3. POPLAVNA OGROŽENOST SPODNJE SAVINJSKE DOLINE NA PRIMERU REKE BOLSKE 3.1. Skiciraj prečni prerez reke Bolske. Označi tudi preoblikovalna procesa erozije in akumulacije. 3.2. Zakaj reka Bolska in njeni pritoki poplavljajo na tem delu? Reka Bolska odmaka severni del Posavskega hribovja med Trojanami in Mrzlico. Ima izrazit hudourniški značaj, saj na prehodu v ravninski svet v času močnega deževja zelo hitro naraste. Na odseku Ločica–Vransko poleg Bolske poplavljata leva 173 pritoka Merinščica in Podgrajščica, ki sta zaradi goste poselitve na Vranskem regulirani in tečeta v ozki strugi. Na severnem delu Vranskega so pozidali poplavno ravnico Merinščice, zato potok ob večji količini padavin poplavi spodnji del trga Vransko. 3.3. Predlagaj možne ukrepe za zmanjševanje katastrofalnih učinkov poplav. Naše proučevano območje je poplavna ravnica reke Bolske. Eden izmed možnih ukrepov za zmanjševanje katastrofalnih učinkov poplav je prilagoditev infrastrukture, saj je reka Bolska že večkrat uničila številne mostove, ki niso bili dovolj visoki. Drugi možen ukrep je ohranjanje poplavne ravnice kot naravne retenzije, saj na tak način ublažimo škodo, ki bi nastala zaradi poplav. To pomeni, da te ravnice ohranimo kot travnike in pašnike, ki zadržijo poplavne viške, ne pa da jih pozidamo ali jih spremenimo v njivske površine. 4. INDUSTRIALIZACIJA IN DANAŠNJE GOSPODARSKO STANJE REGIJE 4.1. Začetki industrializacije Spodnje Savinjske doline. Dopolni spodnji sestavek. Konec 18. stoletja so se na južnem obrobju regije začeli pojavljati prvi zametki industrije, predvsem steklarne in opekarne. Na to so vplivale ugodne naravne danosti, kot so nanosi silikatnega proda in ilovice, obsežna območja gozdov in odkritje rjavega premoga v Zabukovici in Libojah. V 19. stoletju je tudi drugod po dolini sledil razmah steklarn, keramičnih tovarn in opekarn, ki so proizvajale za lokalne potrebe. Veliko spremembo je povzročila ustanovitev predilnice v Preboldu leta 1842, ki je zaposlovala višek agrarnega prebivalstva (Vir: Orožen, 1959; Orožen, 1965; Natek, 2001b). 4.2. Primerjaj glavno industrijsko panogo v Preboldu nekoč in danes. Katera vrsta industrije glede na vložek kapitala in delovne sile v proizvodnjo je prevladovala nekoč in katera prevladuje danes? Vsako na kratko predstavi. Prevladujoča industrijska panoga v preteklosti je v Preboldu bila tekstilna industrija. Leta 1842 je bila ustanovljena predilnica, ki je bila najstarejši industrijski obrat na Slovenskem. Tovarna je imela v bližini ugodne lokacijske dejavnike: vodni tok reke Bolske, premogovnike v Zabukovici in Libojah ter veliko odvečne kmečke delovne sile. Tekstilna industrija je delovno intenzivna panoga, ki je potrebovala velike investicije. Po 2. svetovni vojni se je število zaposlenih močno povečalo, prav tako se je povečevala tudi proizvodnja. Višek je tovarna dosegla v 80 letih 20. stoletja, ko je imela okoli 1800 zaposlenih. Po osamosvojitvi Slovenije je izgubila precejšen del jugoslovanskega trga, tako da je v začetku 21. stoletja Tekstilna tovarna Prebold šla v stečaj. V začetku leta 2005 se je v poslopje opuščene tovarne naselilo nemško podjetje Schafenacher SAPS (danes podjetje Odelo Slovenija). Novembra 2005 je stekla proizvodnja v obnovljenih in prenovljenih proizvodnih halah nekdanje Tekstilne tovarne. Podjetje izdeluje avtomobilske luči. Tovarna v Preboldu je z okoli 900 zaposlenimi največja tovarna turškega podjetja Odelo in tudi eden največjih delodajalcev v Sloveniji. Na odprtje podjetja so vplivali bližina avtocestne povezave, dolgoletna industrijska tradicija in veliko delovne sile. Poleg Odela so se v prostore nekdanje tekstilne tovarne locirale še nekatere druge dejavnosti: proizvodnja tekstila in ovitih niti za nogavice (tekstilna industrija), pekarna Savinjski kruhek (živilska industrija), podjetje D. J. DON, ki je generalni uvoznik proizvodov za pse in mačke znamke Eukanuba. 4.3. Analiziraj vpliv industrije na okolje v Spodnji Savinjski dolini. Industrija ima večinoma negativen vpliv na okolje v Spodnji Savinjski dolini. Posledice industrializacije so onesnažen zrak, voda in prst. Zaradi številnih izpustov strupenih in toplogrednih plinov ter prometa, ki dovaža surovine in odvaža končne izdelke, je zrak postal močno onesnažen. Komunalne odplake v preteklosti in gradnja novih industrijskih obratov ter stanovanjskih blokov je povzročila degradacijo prsti. Spuščanje različnih odplak pa je povzročilo onesnaževanje voda. V današnjem času, ko morajo podjetja zadostiti številnim kriterijem glede varstva okolja, so številna industrijska podjetja prisiljena v sanacijo in izboljšanju stanja okolja, vodovja in prsti. 5. KRAJINSKI PARK PONIKOVSKI KRAS 5.1. Opiši tri glavne značilnosti osamelega krasa. Osameli kras se pojavlja na manjših območjih apnencev in dolomitov sredi nekraškega površja. Najdemo ga v predalpski in obpanonskih pokrajinah Slovenije. Značilno je, da kraške kamnine ne gradijo večjih sklenjenih območij, da se voda pretaka podzemeljsko in da se razvijejo številne površinske in podzemeljske kraške oblike, ki pa so manj izrazite, saj so apnenčasti skladi manj debeli. Značilni so naslednji kraški pojavi: vrtače, jame, žlebiči, kotliči in manjše ponikalnice. 5.2. Katere površinske kraške oblike najdemo na Ponikovskem krasu? Obkroži pravilne odgovore. a) vrtače č) žlebiči f) kraški izvir b) škraplje d) brezna g) kraška jama c) ponori e)stalagmit h) požiralniki 174 5.3. Razloži nastanek jame Pekel. Jama Pekel nastaja že okoli 3 milijone let na Ponikovski planoti. Geološka podlaga so triasni apnenci in dolomiti, ki so manj odporni na kemično preperevanje. Padavinska voda je povzročila nastanek razpok na karbonatnih kamninah, v katere je nato prodiral potok Ponikvica in na svoji poti oblikoval okoli 1100 m dolgo jamo. Nato so se zaradi pronicanja padavinske vode postopoma izoblikovali številni podzemeljski kraški pojavi. 6. ZNAČILNOSTI KMETIJSTVA V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI 6.1. Hmeljarstvo je bilo pri nas prisotno že pred 19. stoletjem, kar omenjajo že nekateri urbarji. Kdaj in na katerem gospostvu pisni viri prvič omenjajo hmeljarstvo? Leta 1156, urbar Škofje Loke (Notitia Honorum de Lorca). 6.2. Slovenski hmelj spada med kakovostnejše na svetu. Kam vse ga izvažamo? Koliko znaša delež izvoza slovenskega hmelja v svetovnem merilu? Izvažamo ga v Nemčijo, Ameriko, Češko, Japonsko. Pridelava hmelja v Sloveniji obsega 3 % svetovne pridelave. 6.3. V video predstavitvi, ki si si jo ogledal v Ekomuzeju, so bila omenjena tudi območja, kjer danes gojijo hmelj. Označi jih na spodnji karti (Karta 2). Ne pozabi na legendo. Karta 2: Območja pridelovanja hmelja v Sloveniji 6.3. V video predstavitvi je bilo predstavljeno obiranje hmelja v preteklosti. Primerjaj obiranje hmelja leta 1950 in danes (kdo obira, od kod prihajajo obiralci, kakšno mehanizacijo uporabljajo, njihova prehrana in bivanje itd.). Obiranje hmelja v preteklosti: V preteklosti so hmelj obirali ročno. Vsako leto po Velikem šmarnu (15. avgust) so v Žalec z železnico prispeli obiralci (ubiruci). V dolino so prihajali predvsem iz vzhodne in severovzhodne Slovenije pa tudi iz hrvaškega Medžimurja, bistveno manj pa iz krajev zahodno od doline, s Kranjskega. Hmelj so obirale socialno ogrožene skupine prebivalstva gospodarsko manj razvitih območij, zlasti pa ženske, mladostniki in starejši otroci. Denar so večinoma namenili za nakup oblačil, šolskih potrebščin, gospodinjske opreme itd. Obiranje hmelja je bilo dolgo časa eno najbolj privlačnih sezonskih del, saj je vsako leto v Spodnjo Savinjsko dolino prišlo med 30.000 do 40.000 ljudi. Nekoč je hmelj rastel na hmeljevkah, lesenih drogovih, ki so jih uporabljali do začetka 70 let 20. stoletja. Štangarji so s pomočjo posebnega orodja, imenovanega maček, dvignili hmeljevke in jih položili na lesen križ. Potem je obiralec pričel obirati hmelj v pletene košare, ki so jih imeli s kavljem zataknjene za rak ali pas. Ko je bila posoda polna, so nabrani hmelj vsuli v jutasto vrečo. Vsak dan je hmeljar opravil meritev hmelja. Obrane štange so obiralci polagali v vrsto. Za delo v 175 hmeljiščih so vse do 60 let 20. stoletja uporabljali konje in vozove. Obiralci so bili na njivah oblečeni v ponošena delovna oblačila. Najpogosteje so bivali na domačem gospodarskem poslopju – marofu, kjer so jim pripravili ležišča. Delati so začeli ob svitu in končali ob mraku. Na oddaljenih njivah so ostali cel dan, na bližnjih so kosili doma. Hrana, ki jo je pripravljala hmeljarjeva družina, je bila energetsko bogata, saj so opravljali težko fizično delo. Obiranje hmelja danes: Tudi danes se obiranje hmelja prične po 15. avgustu. Obiralci ne prihajajo več z ostalih predelov Slovenije, ampak predvsem s Hrvaške, Romunije in Bolgarije, ki bivajo v najetih stanovanjih ali pri hmeljarju doma. Hmeljarjeva družina še danes poskrbi za hrano. Danes hmelj ne raste več na hmeljevkah, ampak na velikih žičnicah z lesenimi ali betonskimi drogovi. Obira se večinoma s pomočjo mehanizacije: traktorja in ostalih posebnih strojev. Obiranje hmelja na hmeljišču poteka tako, da traktorist in nakladalec s pomočjo stroja za rezanje rastline najprej odrežeta in jih skupaj z vodili potrgata z nosilnih vrvi žičnice, tako da padejo na nakladalno prikolico. Ko je prikolica polna, jo odpeljeta do obiralnega stroja, kjer v obiralni stroj delavci obešajo trte s prikolice. Rastline hmelja nato po progi potujejo čez obiralnik in čistilne dele. Obrani hmelj pot nadaljuje v sušilnico, kjer ga posušijo in nato zapakirajo v bale. 6.4. S pomočjo svojega geografskega znanja o reliefu prsti in podnebju utemelji, zakaj se je hmeljarstvo najbolj uveljavilo ravno v Spodnji Savinjski dolini in ne kje drugje. Hmeljarstvo se je najbolj uveljavilo v Spodnji Savinjski dolini zaradi ugodne prsti, površja, podnebja in tradicije. Spodnja Savinjska dolina je ravnina, na kateri so prodnati nanosi. Prsti na tem območju so evtrične rjave, ki so dovolj globoke in rodovitne, imajo primeren pH. Pomembno je tudi podnebje, ki je zmerno celinsko z okoli 1000 mm padavin letno. Večina padavin pade v rastni dobi, se pravi spomladi in poleti. Tudi temperature so ugodne za rast hmelja, še posebej junijske vplivajo na število cvetov, avgustovske temperature pa na kakovost storžkov. 176 TERMINOLOŠKI SLOVAR Alodialna posest je dedna zemljiška posest fevdalcev, ki je bila prosta vseh obveznosti in dajatev (Kralj, 2007). Bésede so kulturno-družabne prireditve s predavanji, recitacijami, igrami, petjem, koncerti itd., ki so se po navadi končale s plesom (Orožen, 1965). Celjski knezi so bili najbolj znana in najpomembnejša plemiška in vladarska rodbina, ki je imela svojo matično posest na območju današnje Slovenije (Kralj, 2007). Fajda je zasebna vojna med plemiči ali vladarji (Orožen, 1965). Fluviodenudacijske oblike so geomorfološke oblike specifično razvitega fluvialnega reliefa, kot so npr. soteska, erozijski jarek, V-dolina, suha dolina … (Geografski terminološki slovar, 2005). Z geografsko označbo po Zakonu o kmetijstvu se zavaruje kmetijski pridelek oziroma živilo, ki izvira z določenega geografskega območja in ima posebno kakovost, ugled oziroma druge lastnosti, ki izvirajo z določenega geografskega območja. Z geografskim poreklom pa se zavaruje tisti kmetijski pridelek oziroma živilo, ki v celoti izvira z določnega geografskega območja in za izdelavo katerega so surovine pridelane na istem geografskem območju (Urad za intelektualno …, 2014). Gestapo je bila uradna tajna policijska organizacija v nacistični Nemčiji (Ferenc, 1997). Halštatska doba ali starejša železna doba je zgodovinsko obdobje med 800 in 300 pr. n. št., za katerega je značilna uporaba železa, razvoj poklicev, ki je povzročil družbeno delitev dela in razslojevanje prebivalstva (Orožen, 1965). Hubni sistem je sistem razdelitve fevdalčeve zemlje na manjše dele (hube), ki so jih v obdelovanje dobili kmetje v zameno za opravljanje tlake in dajanje dajatev (Orožen, 1965). Kontaktni kras nastane ob stiku površinske rečne mreže in krasa, ob stiku prepustnih in neprepustnih kamnin (Gams, 2004). Krajišniki so najemniki iz obmejne Vojne krajine, ki so jih deželni stanovi poslali v boj proti upornim kmetom (Orožen, 1965). Kraško površje je površje, kjer deluje odnašanje snovi v raztopini, padavine vertikalno odtekajo ter z zanemarljivo akumulacijo raztopljenega materiala (Stepišnik, 2011). Likof je pojedina po koncu kakšnega velikega kmečkega opravila (Likof, 2015). Limes je bil v času rimskega imperija državna meja oz. vojaško organizirana utrjena meja rimskega imperija (Orožen, 1965). Napisne akcije so vojaške akcije partizanov, ki so bile naperjene proti okupatorju (Ferenc, 1997). Naplavna ravnica je široka rečna dolina z ravnim, s peskom, prodom, muljem nasutim dnom. Del naplavne ravnice je poplavna ravnica, kjer narasla voda občasno poplavlja (Geografski terminološki slovar, 2005). Neolitik ali mlajša kamena doba je zgodovinsko obdobje med 4500 in 2000 pr. n. št., za katerega je značilna stalna poselitev, kmetovanje in razvoj obrti (Orožen, 1965). Normalen (fluvialni) ali rečni relief je površje, katerega glavni preoblikovalec površja je reka, za katerega so značilne tipične rečne oblike (Geografski terminološki slovar, 2005). Okoljski kapital je ves kapital, ki ga ponuja okolje (naravni viri, energija, ekosistemi, življenjski prostor …) (Kalc Furlanič, 2013). Paleolitik ali starejša kamena doba je zgodovinsko obdobje med 1 milijona –8000 pr. n. št., za katerega je značilna uporaba ognja in preprostega kamnitega orodja, lov in nabiralništvo (Orožen, 1965). Posavinje je oznaka za celotno porečje reke Savinje (Orožen, 1965). Predikant je protestantski duhovnik, pridigar (Vrečer, 1930). Premena je obdobje med izkrčenim in na novo posajenim nasadom hmelja. Namen premen je zavarovanje nasadov pred povzročitelji bolezni in škodljivci ter vsaj delno popravo posledic intenzivnega gnojenja hmelja. V obdobju premene se v nasad hmelja običajno posadi poljščina, ki izboljša fizikalne, kemične in biološke 177 lastnosti tal (npr. metuljnice). Večina hmeljarjev naredi premeno, ko je hmeljski nasad star 15–20 let, ta pa običajno traja 2 leti (Rožič Plazovnik, 2008). Prodni vršaj je geomorfološka oblika, stožčaste oblike, ki nastane kot posledica odloženega rečnega gradiva, na mestu kjer reka izstopi iz višjih nadmorskih višin ali se steka v večjo dolino (Geografski terminološki slovar, 2005). Specifični odtok ali odtočni modul je količina vode, ki odteče v eni sekundi s km² površine hidrografskega zaledja vodomerne postaje (Uredba o kriterijih …, 2009). Srednji mali pretok (sQnp) na mestu odvzema je aritmetično povprečje najnižjih letnih vrednosti srednjega dnevnega pretoka na tem mestu v daljšem opazovalnem obdobju (Uredba o kriterijih …, 2009). Srednji pretok (sQs) na mestu odvzema je aritmetično povprečje srednjih letnih vrednosti pretoka na tem mestu v daljšem opazovalnem obdobju. Srednji pretok se izraža v m³/s (Uredba o kriterijih …, 2009). Tabor je obzidana in utrjena cerkev, ki je kmete varovala pred turškimi napadi (Orožen, 1965). Terasa je uravnana geomorfološka oblika, ki je ostanek delovanja pleistocenske poledenitve, zgrajena iz prodno-ilovnate naplavine pritokov (Geografski terminološki slovar, 2005). Turški novčič je davek za vzdrževanje najemniške vojske za obrambo pred Turki (Orožen, 1965). Zastirka se uporablja za pokrivanje zemlje, zlasti okrog sadnega drevja, da se zavarujejo korenine ali plodove pred neugodnimi vremenskimi razmerami, kot je poletna suša (Zastirka, 2015). Viri in literatura: 1. Ferenc, T., 1997. Okupacijski sistemi na Slovenskem. 1941–1945. Ljubljana, Modrijan, 95 str. 2. Gams, I., 2004. Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 515 str. 3. Geografski terminološki slovar. 2005. Kladnik, D., Lovrenčak, F., Orožen Adamič, M., (ur.). Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 451 str. 4. Kalc Furlanič, L., 2013. Okoljski kapital. URL: http://www.primorske.si/Komentar/Okoljski-kapital.aspx (Citirano 26. 5. 2015). 5. Kralj, F., 2007. Grad Žovnek. Zgodbe o transformaciji prostora. Braslovče, Kulturno zgodovinsko društvo Žovnek, 48 str. 6. Orožen, J., 1965. Preteklost Savinjske doline od davnih do današnjih dni. V: Predan, D. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec, Občinska kulturna skupnost, str. 322–415. 7. Rožič Plazovnik, M., 2008. Krmne poljščine v slovenskih hmeljiščih v premeni. Diplomsko delo. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, 52 str. 8. Stepišnik, U., 2011. Fizična geografija krasa. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 143 str. 9. Urad za intelektualno lastnino. Varstvo geografske označbe v Sloveniji. 2014. URL: http://www.uil-sipo.si/uil/dejavnosti/ geografske-oznacbe/varstvo-geografske-oznacbe-v-sloveniji/ (Citirano 27. 7. 2014). 10. Uredba o kriterijih za določitev ter načinu spremljanja in poročanja ekološko sprejemljivega pretoka. 2009. Uradni list RS, 97, str. 12.919. URL: https://www.uradni-list.si/1/content?id=94816 (Citirano 26. 5. 2015). 11. Vrečer, R., 1930. Savinjska dolina. S posebnim ozirom na splošno, krajevno in upravno zgodovino v besedi in sliki. Žalec, samozaložba, 266 str. 12. Zastirka. 2015. URL: http://www.okrasnivrt.com/delo/zalivanje/zastirka.php (Citirano 26. 5. 2015). 178 KAZALO GRAFIKONOV, KART, PREGLEDNIC IN SLIK GRAFIKONI Grafikon 1: Višinski profil po dolini Trnave, preko Šempetra do Mrzlice. ������������������������������������������������������������������� 24 Grafikon 2: Trajanje Sončevega obsevanja na meteorološki postaji Celje-Medlog leta 2012 (Vir podatkov: Trajanje Sončnega obsevanja, 2012). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 27 Grafikon 3: Klimogram meteorološke postaje Celje-Medlog (1961–1990 in 1981–2010) (Vir podatkov: Klimatski podatki Celje, 2014; Celje, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 29 Grafikon 4: Število dni s snežno odejo ob 7. uri na meteorološki postaji Celje-Medlog v referenčnem obdobju 1961–2000 (Arhiv – opazovani in …, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 30 Grafikon 5: Število dni z meglo v Celju-Medlog v obdobju 1961–2010 (Arhiv – opazovani in …, 2014).������������������������������� 31 Grafikon 6: Povprečna hitrost vetra na meteorološki postaji Celje–Medlog (Vir: Povprečna hitrost vetra …, 2014). ����������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 32 Grafikon 7: Mesečni pretočni količniki na izbranih vodomernih postajah v obdobju 1981–2010 (Vir podatkov: Arhiv površinskih voda, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 36 Grafikon 8: Povprečne mesečne temperature (°C) na izbranih vodotokih v obdobju 1981–2010 (Vir podatkov: Arhiv površinskih voda, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 36 Grafikon 9: Povprečna globina podzemne vode (v metrih) na izbranih vodomernih postajah v obdobju 1955–2012 (Vir podatkov: Arhiv podzemnih voda, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 39 Grafikon 10: Spreminjanje števila prebivalcev Spodnje Savinjske doline med letoma 1948 in 2014 (Vir podatkov: Popis prebivalstva in …, 1971; Prebivalstvo po starosti …, 2002; Prebivalstvo po starosti …, 2014). ������������������������������� 48 Grafikon 11: Gibanje števila prebivalcev v občinah Spodnje Savinjske doline (Vir podatkov: Prebivalstvo po starosti in spolu …, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 49 Grafikon 12: Starostna in spolna struktura prebivalcev Spodnje Savinjske doline leta 2014 (Vir podatkov: Prebivalstvo po starosti in spolu …, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 49 Grafikon 13: Delovno aktivno prebivalstvo (brez kmetov), zaposlenih v regiji, po občini bivanja v letu 2013 (Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014d). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 54 Grafikon 14: Delovno aktivno prebivalstvo (brez kmetov) z bivališčem znotraj regije, po občini delavnega mesta v letu 2013 (Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014d).������������������������������������������������������������������������������������������������������ 55 Grafikon 15: Tip rabe kmetijskih zemljišč v Spodnji Savinjski dolini leta 2010 (Vir podatkov: Kmetijska gospodarstva po …, 2010b). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 57 Grafikon 16: Pomembnejše kmetijske kulture na območju Spodnje Savinjske doline leta 2010 (SURS) in 2012 (Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja) (Vir podatkov: Šifrant vrst oziroma …, 2006; Kmetijska gospodarstva po …, 2010b; Podatki o vrsti ..., 2012) . ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 57 Grafikon 17: Stopnja registrirane brezposelnosti v občinah Spodnje Savinjske doline od leta 2005 do 2014 (Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo, …, 2014c). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 64 Grafikon 18: Povprečni letni dnevni promet na izbranih števnih mestih v letih 2001, 2007 in 2013 (Vir podatkov: Prometne obremenitve 2001, 2007, 2013; 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 83 Grafikon 19: Struktura kmetijskih površin v uporabi v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem vzpetem svetu v letu 2010. ����������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 89 Grafikon 20: Struktura velikosti kmetij med letoma 2000 in 2010 v Spodnji Savinjski dolini in Sloveniji (Vir podatkov: Kmetijska gospodarstva po ..., 2010c). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 90 Grafikon 21: Prihodi in nočitve turistov v občinah Spodnje Savinjske doline po mesecih v letu 2013 (Vir podatkov: Prenočitvene zmogljivosti, prihodi …, 2015). ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 107 Grafikon 22: Pregled prihodov in prenočitev tujih turistov po posameznih državah za leto 2013 v občinah Spodnje Savinjske doline (Vir podatkov: Prihodi in prenočitve …, 2014). ���������������������������������������������������������������������������������������������������� 108 Grafikon 23: Prihodi in nočitve turistov v občinah Spodnje Savinjske doline v obdobju 2008–2013 (Vir podatkov: Prihodi in prenočitve …, 2014). ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 108 Grafikon 24: Prikaz spreminjanja hmeljskih površin med leti 2006 in 2013 v hektarih (Vir podatkov: Podatki o vrsti ..., 2006; Podatki o vrsti ..., 2013.) ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 119 Grafikon 25: Število integriranih6, ekoloških in kombiniranih (ekoloških in integriranih) kmetij v Spodnji Savinjski dolini (2012) (Vir podatkov: Zbirna vloga za …, 2012)7. ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 144 Grafikon 26: Struktura vnosa dušika v prst na območju vodnega telesa podzemne vode Savinjske kotline v letu 2009 (Vir podatkov: Sušin, Verbič, 2011). ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 146 Grafikon 27: Profil reliefa čez Ponikovsko planoto. ���������������������������������������������������������������������������������������������������� 158 Grafikon 28: Frekvenčna distribucija vrednosti vseh pojavov po prirejeni Reynardovi metodi. ����������������������������� 161 179 KARTE Karta 1: Splošne značilnosti Spodnje Savinjske doline in vzpetega sveta. ��������������������������������������������������������������������� 9 Karta 2: Poenostavljena geološka zgradba Spodnje Savinjske doline in vzpetega sveta3. ������������������������������������������������� 15 Karta 3: Nakloni pobočij v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu. ������������������������������������������������������������������� 23 Karta 4: Višinski pasovi v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu. ������������������������������������������������������������������� 24 Karta 5: Ekspozicije pobočij v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu. ������������������������������������������������������������������� 25 Karta 6: Geomorfološke značilnosti Spodnje Savinjske doline in okoliškega vzpetega sveta. Karta 7: Temperaturne in snežne razmere v Spodnji Savinjski dolini . ������������������������������� 26 ������������������������������������������������������������������� 28 Karta 8: Padavinske in vetrovne razmere v Spodnji Savinjski dolini .������������������������������������������������������������������������������������� 29 Karta 9: Porečje Savinje z vodotoki. ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 34 Karta 10: Tipi vodonosnikov v Spodnji Savinjski dolini. ������������������������������������������������������������������������������������������������������ 38 Karta 11: Povprečni nivoji podzemne vode v obdobju 2001–2013 (m n. v.). ������������������������������������������������������������������� 39 Karta 12: Pedološka karta Spodnje Savinjske doline in okoliškega sveta. ������������������������������������������������������������������� 42 Karta 13: Karta gozdnih združb in varovalnih gozdov. ������������������������������������������������������������������������������������������������������ 44 Karta 14: Gostota poselitve po naseljih v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem svetu v letu 2014. Karta 15: Stopnja centralnosti naselij v Spodnji Savinjski dolini v letu 2014. Karta 16: Obrati na vodni pogon v Spodnji Savinjski dolini. ������������������������������� 52 ������������������������������������������������������������������� 54 ������������������������������������������������������������������������������������� 73 Karta 17: Zavarovana in varovana območja ter naravne vrednote v občinah Spodnje Savinjske doline. ������������� 75 Karta 18: Površina gozdnih in njivskih površin na prebivalca v občinah Spodnje Savinjske. ������������������������������������������������� 77 Karta 19: Približne lokacije proizvajalcev obnovljivih virov energije in količina letnega Sončnega obsevanja v občinah Spodnje Savinjske doline ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 79 Karta 20: Prometne značilnosti občin Spodnje Savinjske doline. ������������������������������������������������������������������������������������� 82 Karta 21: Kolesarske povezave. ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 85 Karta 22: Shematičen prikaz variant tras 3. razvojne osi.������������������������������������������������������������������������������������������������������ 86 Karta 23: Prostorski prikaz in deleži rabe tal v občinah Spodnje Savinjske doline. ������������������������������������������������� 88 Karta 24: Dinamika spreminjanja števila konvencionalnih in ekoloških kmetij v občinah Spodnje Savinjske doline. ����������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 91 Karta 25: Poplavna območja v Spodnji Savinjski dolini. ������������������������������������������������������������������������������������������������������ 99 Karta 26: Poškodovanost gozdov po gozdnogospodarskih enotah, stanje februar 2014 (Vir podatkov: Žledolom v Sloveniji, 2014). ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 104 Karta 27: Karta ožičenih površin s hmeljem v Spodnji Savinjski dolini. ����������������������������������������������������������������� 118 Karta 28: Načrt izgradnje desetih suhih zadrževalnikov ob Savinji in Bolski. ����������������������������������������������������������������� 128 Karta 29: Lokacije izvedenih intervjujev in predlagane lokacije za mokre zadrževalnike. ����������������������������������������������� 133 Karta 30: Zemljevid točk paketa Grajske sledi. ���������������������������������������������������������������������������������������������������� 136 Karta 31: Zemljevid točk paketa Zapelji se skozi čas. ���������������������������������������������������������������������������������������������������� 137 Karta 32: Območja pridelave pomembnejših kulturnih rastlin. ����������������������������������������������������������������������������������� 143 Karta 33: Stanje prsti in voda v Spodnji Savinjski dolini. ���������������������������������������������������������������������������������������������������� 148 Karta 34: Potencialni ekoremediacijski jarki v dolini reke Bolske. ����������������������������������������������������������������������������������� 152 Karta 35: Karta nadmorskih višin na obravnavanem območju. ����������������������������������������������������������������������������������� 158 Karta 36: Geološka karta obravnavanega območja. ���������������������������������������������������������������������������������������������������� 159 Karta 37: Geodiverziteta proučevanega območja. ���������������������������������������������������������������������������������������������������� 161 180 PREGLEDNICE Preglednica 1: Združevanje kategorij kamnin na poenostavljeni geološki karti. ������������������������������������������������������������������� 16 Preglednica 2: Izračun podatkov o višinah posamezne občine s pomočjo Digitalnega modela višin 12,5 x 12,5 m (Vir podatkov: Digitalni model višin ..., 2005). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 23 Preglednica 3: Temperature na meteorološki postaji Celje-Medlog v referenčnih obdobjih 1961–1990, 1971–2000 in 1981– 2010 (Arhiv – opazovani in …, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 28 Preglednica 4: Odstopanje vrednosti maksimalnih pretokov od povprečnih pretokov (Vir podatkov: Arhiv površinskih voda, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 33 Preglednica 5: Spremembe viškov in nižkov na Bolski v obdobju 1961–2010 (Vir podatkov: Kolbezen, Pristov, 1998; Vodna bilanca Slovenije ..., 2008; Arhiv površinskih voda, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������� 35 Preglednica 6: Značilnosti vodovodnih sistemov Spodnje Savinjske doline (Vir podatkov: Oskrba s pitno ..., 2014). ����������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 40 Preglednica 7: Pedološka sestava Spodnje Savinjske doline in okoliškega sveta.������������������������������������������������������������������� 43 Preglednica 8: Značilne rastlinske vrste posameznih gozdnih združb (Vir: Marinček, Čarni, 2003). ������������������������������� 45 Preglednica 9: Površine gozdnih združb v Spodnji Savinjski dolini in okoliškem vzpetem svetu (Vir podatkov: Vegetacijska karta gozdnih …, 2002). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 46 Preglednica 10: Zaposlitvena sestava po občinah leta 2013 (Vir podatkov: Prebivalstvo, staro 15 …, 2014a; Prebivalstvo, staro 15 …, 2014b; Prebivalstvo, staro 15 …, 2014c). ������������������������������������������������������������������������������������������������������ 50 Preglednica 11: Izobrazbena struktura po občinah leta 2013 (Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014c). ����������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 50 Preglednica 12: Gravitiranje prebivalstva med občinami v letu 2013 (Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014c). ����������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 51 Preglednica 13: Zaposleni na družinskih kmetijah leta 2010 (Vir podatkov: Družinski člani na …, 2014c). Preglednica 14: Število naselij po občinah (Vir podatkov: Gostota naseljenosti in …, 2014b). ������������� 51 ������������������������������� 52 Preglednica 15: Število zaposlenih v tekstilni tovarni Prebold med leti 1943 in 1973 (Vir podatkov: Dolinar, 2013). ����������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 59 Preglednica 16: Število zaposlenih in proizvodnja v Tovarni nogavic Polzela v obdobju od 1948 do 2004 (Vir podatkov: Polzela tovarna nogavic, d. d.; cv: Rozenstein, 2006).������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 60 Preglednica 17: Število podjetij v Spodnji Savinjski dolini in njihovih prihodkov za leto 2008 in 2012 (Vir podatkov: Podjetja po statističnih …, 2014; Podjetja po občinah …, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������ 62 Preglednica 18: Število delovno aktivnega prebivalstva, samozaposlenih oseb brez kmetov in delež samozaposlenih brez kmetov glede na vso delovno aktivno prebivalstvo v Spodnji Savinjski dolini, Savinjski statistični regiji in Sloveniji v letu 2012 (Vir podatkov: Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014e; Delovno aktivno prebivalstvo …, 2014f; Število in indeks …, 2014). ����������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 62 Preglednica 19: Rudarjenje v Zabukovici in Libojah (Vir podatkov: Rudarstvo v Spodnji ..., 2014). ������������������������������� 74 Preglednica 20: Statistični podatki o cestnem omrežju v občinah Spodnje Savinjske doline leta 2011 (Vir podatkov: Dolžine cest po ..., 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 83 Preglednica 21: Primerjava nekaterih kazalnikov v kmetijstvu med letoma 2000 in 2010 (Vir podatkov: Vložek dela v ..., 2010; Kmetijska gospodarstva – ..., 2010). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 90 Preglednica 22: Analiza prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti (SWOT analiza) lokalne oskrbe s hrano v Spodnji Savinjski dolini. ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 96 Preglednica 23: Število nastanitvenih objektov ter razpoložljivih sob in ležišč v letu 2013 (Vir podatkov: Prenočitvene zmogljivosti po …, 2014). ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 106 Preglednica 24: Število prihodov in nočitev turistov za leto 2013 (Vir podatkov: Prenočitvene zmogljivosti, prihodi …, 2015). ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 106 Preglednica 25: Občine, vključene v razvojni program za obdobje 2012–2014 (Vir podatkov: Predlog izvedbenega načrta …, 2012). ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 109 Preglednica 26: Občine, vključene v razvojni program za obdobje 2013–2015 (Vir podatkov: Predlog izvedbenega načrta …, 2014). ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 110 Preglednica 27: Klasifikacija prireditev v Spodnji Savinjski dolini. ����������������������������������������������������������������������������������� 114 Preglednica 28: Razširjenost nasadov hmelja v Sloveniji v hektarih, količina pridelka hmelja v tonah in število hmeljarjev po posameznih letih (Vir podatkov: Livk, 2012; Friškovec, 2014; Pridelava pomembnejših kmetijskih …, 2014). ����������� 117 Preglednica 29: Smiselne rastline za preusmeritev hmeljarstva (Vir podatkov: Rožič Plazovnik, 2008; Košenina, 2012; Klemen Cokan, 2014; Konoplja – pridelava in predelava, 2014; Setev lucerne, 2014; Setev travno deteljnih ..., 2014). ����������� 120 Preglednica 30: SWOT analiza hmeljarstva v Savinjski dolini. ����������������������������������������������������������������������������������� 122 Preglednica 31: Seznam zgrajenih in načrtovanih namakalnih sistemov v občinah Spodnje Savinjske doline (Vir podatkov: Rozman, 2014). ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 127 Preglednica 32: Površine prizadetih najboljših kmetijskih površin po občinah (Vir podatkov: Jelen, 2014a). ����������� 129 181 Preglednica 33: Značilnosti zadrževalnikov. Številčenje zadrževalnikov je enako kakor na karti 28 (Vir podatkov: Jelen, 2014a). ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 129 Preglednica 34: SWOT analiza. ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 132 Preglednica 35: Raba tal na območju predlaganih zadrževalnikov. ����������������������������������������������������������������������������������� 132 Preglednica 36: Ocenjena poraba aktivnih snovi fitofarmacevtskih sredstev glede na rabo tal v Spodnji Savinjski dolini (Vir podatkov: Podatki o vrsti …, 2012; Urek in sod., 2012; izračuni avtorjev). ����������������������������������������������������������������� 145 Preglednica 37: Povprečna poraba rastlinskih makrohranil iz mineralnih gnojil na pognojenih kmetijskih zemljiščih za nekatere kulturne rastline v Sloveniji za leto 2012 (Vir: Lojović Hadžihasanović, 2013). ����������������������������������������������� 146 Preglednica 38: Rezultati meritev onesnaženosti vode na reki Bolski. Preglednica 39: Postopek vrednotenja in kriteriji vrednotenja. ����������������������������������������������������������������� 147 ����������������������������������������������������������������������������������� 156 Preglednica 40: Opis kriterijev »dodatne vrednosti« (Reynard in sod., 2007). ����������������������������������������������������������������� 156 Preglednica 41: Opis kriterijev prilagojene metode vrednotenja geodiverzitete z vidika »znanstvene vrednosti« (Reynard in sod., 2007). ���������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������� 157 SLIKE Slika 1: Most pred Centrom varne vožnje na Vranskem ob poplavi leta 2010 (A. Jelen, 2010). ������������������������������� 12 Slika 2: Kos lehnjaka iz nekdanjega kamnoloma v dolini Merinščice na Vranskem (A. Jelen, 2014). ������������������������������� 18 Slika 3: Menjavanje masivnega s ploščatim in lapornatim dolomitnim apnencem (A. Jelen, 2011). ������������������������������� 18 Slika 4: Konglomeratna terasa Savinje pri Polzeli (A. Jelen, 2015). ������������������������������������������������������������������������������������� 20 Slika 5: Kraški izvir Podgrajščice na Vranskem (A. Jelen, 2015). Slika 6: Zatrepna dolina Trnavce (A. Jelen, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������� 21 ������������������������������������������������������������������������������������������������������ 25 Slika 7: Povprečna hitrost vetra in deleži po smereh za postajo Celje-Medlog v obdobju 2009–2013 (Povprečna hitrost vetra …, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 31 Slika 8: Ribnik Vrbje (Vir: Ribnik Vrbje, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������ 47 Slika 9: Nasad hmelja (S. Vurunić, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 58 Slika 10: Njiva koruze (S. Vurunić, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������������������������ 58 Slika 11: Spodnja Savinjska dolina (območje med Atransom in Celeio) je spadala pod provinco Norik.������������������������������� 66 Slika 12: Grad Žovnek – izvorni grad Žovneških gospodov (Vir: Grad Žovnek, 2014). ������������������������������������������������� 67 Slika 13: Šlandrova brigada na Menini (Vir: Razmah partizanskega gibanja ..., 2012). ������������������������������������������������� 70 Slika 14: Prodajalna Savinjski hram (S. Uhan, 2014). ������������������������������������������������������������������������������������������������������ 92 Slika 15: Nekaj lokalno pridelanih izdelkov, med njimi tudi pivo Kukec (S. Uhan, 2014). ������������������������������������������������� 92 Slika 16: Shema dobaviteljev lokalnih in drugih dobaviteljev živil v OŠ Polzela. ������������������������������������������������������������������� 94 Slika 17: Pretoki Savinje med 17. in 21. septembrom 2010 (Vir: Poplave od 17. …, 2010). ����������������������������������������������� 100 Slika 18: Poplave Savinje leta 2012 (Vir: Lipičnik, 2012). ���������������������������������������������������������������������������������������������������� 101 Slika 19: Uničeno hmeljišče po neurju s točo in vetrom leta 2007 v Braslovčah (Vir: Neurje s točo …, 2007). ����������� 103 Slika 20: Posledice suše na hmelju (Vir: Gorjanc, 2013). ���������������������������������������������������������������������������������������������������� 103 Slika 21: Hmeljarska starešina in princesa leta 2012 (Vir: Hmeljarska princesa je ..., 2012).����������������������������������������������� 111 Slika 22: Pohod po hmeljski poti (Vir: Pohod po hmeljski ..., 2013). ����������������������������������������������������������������������������������� 112 Slika 23: Kulturna prireditev Družina poje (Vir: Družina poje, 2014).����������������������������������������������������������������������������������� 114 Slika 24: Žovneško jezero zaradi razmeroma majhne velikosti ne izstopa (S. Koblar, 2014).����������������������������������������������� 126 Slika 25: Braslovško jezero je bilo zgrajeno za potrebe turizma (S. Koblar, 2014). ����������������������������������������������� 126 Slika 26: DPSIR model (Vir podatkov: Evropska agencija za okolje, 2002; cv: Kovač, Kušar, Rejec Brancelj, 2002). ����������� 142 Slika 27: Mejica kot meja med parcelami v bližini reke Bolske (T. Krošelj, 2014). Slika 28: Naravni obrežni vegetacijski pas ob reki Bolski (T. Krošelj, 2014). ����������������������������������������������� 151 ����������������������������������������������������������������� 151 Slika 29: Shematski prikaz ERM melioracijskega jarka (Vir: Vovk Korže, Vrhovšek, 2006). ����������������������������������������������� 152 Slika 30: Nekdanji izsuševalni jarek ob reki Bolski (T. Krošelj, 2014).����������������������������������������������������������������������������������� 153 Slika 31: Vrtača na območju Ponikovske planote (B. Kop, 2014). Slika 32: Potek ekskurzije po Spodnji Savinjski dolini. 182 ����������������������������������������������������������������������������������� 160 ���������������������������������������������������������������������������������������������������� 166 VIRI IN LITERATURA 1. A1 Šentilj – Srmin. Nacionalni program izgradnje avtocest, Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji. URL: http://www. dars.si/Dokumenti/O_avtocestah/Obstojece_AC_in_HC/A1_sentilj_-_Srmin_453.aspx (Citirano 19. 1. 2015). 2. Adamič, M., Kryštufek, B., Lampič, B., Medved, S., Plut, D., 2004. Vrednotenje vloge naravnih virov (okoljskega kapitala) Slovenije v Strategiji razvoja Slovenije z vidika konkurenčnosti in kakovosti življenja. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 116 str. URL: http://www.slovenijajutri.gov.si/fileadmin/urednik/dokumenti/DPlut.pdf (Citirano 26. 7. 2014). 3. Aero. 2014. O podjetju. URL: http://www.aero.si/ps/Aero_kdo_smo.htm (Citirano 9. 8. 2014). 4. Adamič, M., Kryštufek, B., Lampič, B., Medved, S., Plut, D., 2004. Vrednotenje vloge naravnih virov (okoljskega kapitala) Slovenije v Strategiji razvoja Slovenije z vidika konkurenčnosti in kakovosti življenja. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 116 str. URL: http://www.slovenijajutri.gov.si/fileadmin/urednik/dokumenti/DPlut.pdf (Citirano 26. 7. 2014). 5. Akcijski načrt za povečanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige v Sloveniji do leta 2020. »Les je lep«. 2012. Ljubljana, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, 38 str. URL: http://www.mgrt. gov.si/fileadmin/mgrt.gov.si/pageuploads/DPK/3_Les_je_lep_naslovnica_kazalo_novo_pdf.pdf (Citirano 15. 9. 2014). 6. Aktivno prebivalstvo. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: https://www.stat.si/vodic_oglej.asp?ID=348&PodrocjeID=7 (Citirano 24. 8. 2014). 7. Anthrosol. Encyclopædia Britannica. URL: http://www.britannica.com/EBchecked/topic/707504/Anthrosol (Citirano 13. 3. 2015). 8. Antič, I., 1999. Nemško-slovenski slovar. Ljubljana, Mladinska knjiga, 531 str. 9. Area under organic farming, 2014. Organic farming. Eurostat, European Commission. URL: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/tgm/table.do?tab=table&init=1&language=en&pcode=tsdpc440&plugin=1 (Citirano 9. 12. 2014). 10. Arhiv površinskih voda. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2014. URL: http:// vode.arso.gov.si/hidarhiv/pov_arhiv_tab.php (Citirano 17. 6. 2014). 11. Arhiv – opazovani in merjeni meteorološki podatki po Sloveniji. ARSO. URL: http://meteo.arso.gov.si/met/sl/archive/ (Citirano 30. 12. 2014). 12. Arhiv podzemnih voda. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2014. URL: http:// vode.arso.gov.si/hidarhiv/pod_arhiv_tab.php (Citirano 19. 6. 2014). 13. Aristovnik, B., 2005. Nezadržno čez bregove strug. Poplave v Celju v 20. stoletju. V: Aristovnik, B. (ur.). Mesto v objemu voda. Poplave v Celju v 20. stoletju. Celje, Zgodovinski arhiv Celje, str. 7–36. 14. Atlas okolja. 2014. URL: http://gis.arso.gov.si/atlasokolja/profile.aspx?id=Atlas_Okolja_AXL@Arso (Citirano 26. 8. 2014). 15. Avtobusna postaja Ljubljana, 2015. URL: http://www.ap-ljubljana.si/shop.php (Citirano 10. 5. 2015). 16. Badovinac, B., Kladnik, D., Volfand, J., 1997. Savinjsko, Celje, Velenje. A–Ž priročnik za popotnika in poslovnega človeka. Murska Sobota, Pomurska založba, 312 str. 17. Bajd, I., 1999. Tehnologija proizvodnje piva. Kemija v šoli, 1999, 1, str. 31–33. 18. Baš, A., 1970. Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini. Slovenski etnograf, 23/24, str. 71–98. 19. Baš, A., 1977. Plavljenje lesa po Savinji. Slovenski etnograf, 30, str. 61–74. 20. Bezlaj, F., 1956. Slovenska vodna imena. 2. del. Ljubljana, Slovenska Akademija znanosti in umetnosti, 354 str. 21. Bilance proizvodnje in potrošnje kmetijskih proizvodov, Slovenija, 2013 – začasni podatki, 2014. Statistični urad Republike Slovenije. URL: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=6304 (Citirano 27. 9. 2014). 22. BIO park NIVO, 2014. URL: http://www.td-sempeter.si/sl/narava/bio-park-nivo (Citirano 17. 8. 2014). 23. Bizi.si. 2014. URL: http://www.bizi.si/BASLE-D-O-O-TABOR/maticno-podjetje/ (Citirano 18. 9. 2014). 24. Blaznik, U., Švab, A., Fuart Gatnik, M., 2014. Vnos kovin v človeško telo s hrano. Kazalci okolja v Sloveniji. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=377 (Citirano 31. 7. 2014). 25. Blažič, M., Bolčič Tavčar, M., Bukovec, P., Drofenik, J., Fatur, T., Jukić Soršak, L., Koprivnikar B. M., Lešnik, M., Malovrh, M., Šarc, L., Vranac, S., van der Geest, B. Gradivo za usposabljanje prodajalcev fitofarmacevtskih sredstev in izvajalcev varstva rastlin, 2009. Ljubljana, Fitosanitarna Uprava Republike Slovenije, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, 94 str. URL: http://www.furs.si/svn/ffs/files/GRADIVO-USPOSABLJANJE-FITOMEDICINA2009.pdf (Citirano 30. 7. 2014). 26. Bogić, M., 1998. Pregled razvoja železniškega omrežja v Sloveniji in okolici. Zbirka Tir in čas, 10. Ljubljana, Slovenske Železnice, Železniški muzej. 27. Boj proti suši. Z naravnimi tehnologijami – ekoremediacijami – v boj proti suši. 2007. URL: http://www.ekomunala.si/ sl/obvestila/boj-proti-susi/ (Citirano 10. 7. 2014). 28. Bole, D., 2013. Ekonomska preobrazba slovenskih mest. Ljubljana, Založba ZRC, 232 str. 29. Bolta, A., 1959. Najstarejša zgodovina Spodnje Savinjske doline. V: Predan, D. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec, Občinska kulturna skupnost, str. 103–113. 30. Božič, R., 2013. Toča povzročila kmetom hudo škodo. Radio Ognjišče. URL: http://radio.ognjisce.si/sl/142/aktualno/10656/ (Citirano 20. 7. 2014). 183 31. Buser, S., 1977. Osnovna geološka karta SFRJ. List Celje. 1977. 1 : 100.000. Beograd, Zvezni geološki zavod. 32. Buser, S., 1979. Tolmač Lista Celje. L 33-67. Osnovna geološka karta 1:100.000. Ljubljana, Geološki zavod, 72 str. 33. Braslovško jezero. Zavod Celeia Celje. 2014. URL: http://www.dezela-celjska.si/sl/node/190# (Citirano 31. 7. 2014). 34. Braslovško jezero. Občina Braslovče. 2009. URL: http://www.braslovce.si/dan-na-braslovskem-podezelju/braslovskojezero.html (Citirano 26. 6. 2014). 35. Brilly, M., Mikoš, M., Šraj, M., 1999. Vodne ujme. Varstvo pred poplavami, erozijo in plazovi. Ljubljana. Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Komisija za tisk FGG, 186 str. 36. Brez GSO, 2014. Zelene doline. URL: http://www.zelenedoline.si/brez_gso/kaj_so_gso (Citirano 26. 9. 2014). 37. Brilej, M., Kaplja, M., 1999. 150 let železnice: od Celja do Ljubljane: 1849–1999. Litija, Založba Aco, 135 str. 38. Brode. Vransko. 2014. URL: http://www.vransko.net/o-vranskem/naselja-in-zaselki/brode (Citirano 25. 9. 2014). 39. Brnot, M., 2000. Odvisnost kakovosti podtalnice od njene dinamične izdatnosti in globine. Geografski vestnik, 72, 2, str. 23–31. 40. Cajhnov kozolec. 2014. URL: http://www.td-polzela.si/index.php/etnoloske-zanimivosti/cajhnov-kozolec-etnoloska-zbirka-v-malem.html (Citirano 13. 8. 2014). 41. Celje. METEO podatkovni portal. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2014. URL: http://meteo.arso.gov.si/met/sl/ climate/diagrams/celje/ (Citirano 29. 7. 2014). 42. Celovit pregled potencialno ustreznih območij za izkoriščanje vetrne energije. Strokovna podlaga za Nacionalni energetski program (obdobje 2010–2030). 2011. Ljubljana, Ministrstvo za gospodarstvo, 25 str. URL: http://www.mg.gov. si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/Energetika/Zelena_knjiga_NEP_2009/NEP_2010_2030/Vetrni_potencial_2011. pdf (Citirano 30. 7. 2014). 43. Center za socialno delo Žalec. 2014. URL: http://www.csd-zalec.si/ (Citirano 18. 9. 2014). 44. Cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Stopniku pri Vranskem. Dežela Celjska. 2014. URL: http://www.dezela-celjska.si/sl/ node/649/48 (Citirano 13. 8. 2014). 45. Cestna vozila konec leta (31. 12. 2013) glede na vrsto vozila in občino, Slovenija, letno. Statistični urad Republike Slovenije. SI-STAT Podatkovni portal. 2015. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=2222105S&ti=Cestna+vozila+konec+leta+%2831.12 .%29+glede+na+vrsto+vozila+in+ob%E8ino%2C+Slovenija%2C+letno&path=../Database/Ekonomsko/22 _transport/08_22221_reg_cestna_vozila/&lang=2 (Citirano 18. 1. 2015). 46. Cone vrst in habitatnih tipov. 2014. Ljubljana, Zavod RS za varstvo narave. URL: http://www.zrsvn.si/sl/informacija. asp?id_meta_type=62&id_informacija=612 (Citirano 31. 7. 2014). 47. Cortese, D., 2010. Hmelj. Delo. URL: http://www.delo.si/clanek/104926 (Citirano 9. 7. 2014). 48. Cunder, T., 2011. Intenzivnost kmetijstva. Kazalci okolja v Sloveniji. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL: http:// kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=448 (Citirano 8. 7. 2014). 49. Cvitanič, I., Dobnikar Tehovnik, M., Gacin, M., Grbović, J., Jesenovec, B., Kozak – Legiša, Š., Krajnc, M., Kuhar, U., Mihorko, P., Poje, M., Remec – Rekar, Š., Rotar, B., Sever, M., Sodja, E., 2010. Ocena ekološkega in kemijskega stanja voda v Sloveniji za obdobje 2006 do 2008. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje, 74 str. URL: http://www.arso.gov.si/vode/poro%C4%8Dila%20in%20publikacije/kakovost%20voda/Ocena%20 stanja%20voda%2020062008.pdf (Citirano 11. 7. 2014). 50. Czech hop growers expect higher yields. Radio Prague. 2014. URL: http://www.radio.cz/en/section/business/czechhop-growers-expect-higher-yields (Citirano 7. 9. 2014). 51. Čerenčak, A., 2014. Tudi za živali hmelj ni pregrenak. Kmečki glas. URL: http://www.kmeckiglas.com/strokovni-nasveti/ tudi-za-zivali-hmelj-ni-pregrenak.html (Citirano 27. 6. 2014). 52. Česen, M., 2014. Delež obnovljivih virov energije v bruto končni rabi energije – Kazalci okolja v Sloveniji. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=605 (Citirano 30. 7. 2014). 53. Čremožnik, B., Ferant, N., Friškovec, I., Knapič, M., Košir, I. J., Leskošek, G., Livk, J., Majer, D., Naglič, B., Oset Luskar, M., Pavlovič, M., Čeh, B., Čerenak, A., Radišek, S., Rak Cizej, M., Rovan, A., Zmrzlak, M., Žolnir, M., Žveplan, S., 2012. Hmelj od sadike do storžkov. Žalec, Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije, 135 str. 54. Debič, D., 1965. Zasnove urbanizacije v žalski občini. Savinjski zbornik. Celje, Pripravljalni odbor za proslavo dvajsetletnice osvoboditve in proglasitve trga Žalec za mesto, str. 41–71. URL: http://www.dlib.si/results/?query=%27keywords%3dSavinjski+zbornik%27&pageSize=25 (Citirano 4. 8. 2014). 55. Delovno aktivno prebivalstvo po občinah delovnega mesta, Slovenija, mesečno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014a. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0700941S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/05_akt_preb_po_regis_virih/01_07009_aktivno_preb_mesecno/&lang=2 (Citirano 10. 8. 2014). 56. Delovno aktivno prebivalstvo (brez kmetov), medobčinski delovni migranti ter indeks delovne migracije po spolu, občine, Slovenija, letno. SI-STAT podatkovni portal . Statistični urad Republike Slovenije. 2014b. URL: http://pxweb. stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0723420S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/05_akt_preb_po_regis_virih/10_07234_delovne_migracije/&lang=2 (Citirano 30. 7. 2014). 57. Delovno aktivno prebivalstvo po občinah delovnega mesta, doseženi izobrazbi in spolu, Slovenija, letno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014c. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval. asp?ma=0764720S&ti=Delovno+aktivno+prebivalstvo+po+ob%E8inah+delovnega +mesta%2C+dose%9Eeni+izobrazbi+in+spolu%2C+Slovenija%2C+letno&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/06_akt_preb_reg_viri_struk- 184 turni/03_07647 _del_aktivni_izobrazba/&lang=2 (Citirano 1. 8. 2014). 58. Delovno aktivno prebivalstvo (brez kmetov) po občinah prebivališča in občinah delovnega mesta po spolu, občine, Slovenija, letno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014d. URL: http://pxweb.stat.si/ pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0723405S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/05_akt_preb_po_regis_virih/10_07234_delovne_migracije/&lang=2 (Citirano 28. 9. 2014) 59. Delovno aktivno prebivalstvo, registrirane brezposelne osebe in stopnje registrirane brezposelnosti po občinah prebivališča in spolu, Slovenija, mesečno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014e. URL: http:// pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0700960S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/05_akt_preb_ po_regis_virih/01_07009_aktivno_preb_mesecno/&lang=2 (Citirano 10. 8. 2014). 60. Delovno aktivno prebivalstvo, registrirane brezposelne osebe in stopnje registrirane brezposelnosti po statistični regiji prebivališča in spolu, Slovenija, mesečno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014f. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0700950S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/05_akt_ preb_po_regis_virih/01_07009_aktivno_preb_mesecno/&lang=2 (Citirano 3. 11. 2014). 61. Detela, J., 2014. Septembra Hmeljarski likof. Večer. URL: http://nov.vecer.com/clanek.aspx?id=201407236046079 (Citirano 7. 8. 2014). 62. Di Viesti, V., Carnevale, G., Zavatti, M., Benelli, A., Zanoli, P., 2011. Increased sexual motivation in female rats treated with Humulus lupulus L. extract. Journal of Ethnopharmacology, 134, 2, str. 514-517. URL: http://www.sciencedirect. com/science/article/pii/S0378874110009165 (Citirano 1. 10. 2014). 63. Digitalni model višin 12,5 x 12,5 m. 2005. Ljubljana, Geodetska uprava Republike Slovenije. 64. Dnevnik. 2013. Na pogorišču odslej kranjski najemnik. URL: http://www.dnevnik.si/posel/novice/na-pogoriscu-odslej-kranjski-najemnik- (Citirano 9. 8. 2014). 65. Dobnik, M., 1998. Pogled žalskega župana na politične poti in stranpoti v zadnjih desetih letih. V: Goropevšek, B. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec, Občinska kulturna skupnost, str. 24–36. 66. Dobnikar, Š., 2013. Mikropivovarne z maksizanimivim pivom v Sloveniji. City magazin. URL: http://citymagazine.si/ clanek/mikropivovarne-z-maksizanimivim-pivom-v-sloveniji/ (Citirano 27. 6. 2013). 67. Dobrodošla popestritev. TV Celje. 2014. URL: http://www.tvcelje.si/index.cgi?m=3&id=3097 (Citirano 7. 8. 2014). 68. Dogodki. 2014. URL: http://www.ekomuzej-hmelj.si/si/dogodki (Citirano 31. 7. 2014). 69. Dolinar, I., 2013. Kraj Prebold skozi čas. Prebold, Občina Prebold, 231 str. 70. Dolžine cest po kategoriji, občine, Slovenija, letno. Statistični urad Republike Slovenije. SI-STAT Podatkovni portal . 2015. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=2221302S&ti=Dol%9Eine+cest+po+kategoriji%2C+ob %E8ine%2C+Slovenija%2C+letno&path=../Database/Ekonomsko/22_transport/02_22212_cestni_transport /01_22213_infrastruktura/&lang=2 (Citirano 25. 7. 2014). 71. Drča, V., 2014. Stališče kmetovalcev Spodnje Savinjske doline do državnega prostorskega načrta za zagotavljanje poplavne varnosti v Spodnji Savinjski dolini (osebni vir, 10. 7. 2014). Prebold. 72. Državni prostorski načrt za zagotavljanje poplavne varnosti v Spodnji Savinjski dolini. 2011. Osnutek DPN. Št. proj. 412/08 – 5. Ministrstvo za okolje in prostor. 73. Društvo Ljubiteljev Domačega Pivovarstva, 2014. Karavana domačih pivovarn na Škofjeloškem gradu. Vimeo. URL: http://vimeo.com/96425203 (Citirano 9. 7. 2014). 74. Družina poje. Občina Polzela. 2014. URL: http://www.polzela.si/objave/podrobnostiobjave/174 (Citirano 30. 9. 2014). 75. Družinski člani na družinskih kmetijah po starostnih skupinah, po občinah, Slovenija, 2000 in 2010. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P4209S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/05_delovna_sila/03_15P42_obcine/&lang=2 (Citirano 11. 10. 2014). 76. Državna topografska karta Republike Slovenije 1: 50.000, 25, Celje. 2001. 1. izd. 1: 50.000. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Geodetska uprava Republike Slovenije. 77. Dvorec Novo Celje, 2014. URL: http://www.petrovce.si/znamenitosti/dvorec-novo-celje# (Citirano 18. 8. 2014). 78. Dvorec Šenek. 2014. URL: www.gradovi.net/grad/senek_dvorec (Citirano 11. 7. 2014). 79. E-daljinar. URL: http://test.jpp.si/EDaljinar/Program/prijava.jsp (Citirano 25. 7. 2014). 80. E-kataster jam. Prvi spletni kataster jam na svetu. 2015. URL: http://www.katasterjam.si/index.php (Citirano 4. 1. 2015). 81. Economic Commission – Summary Reports. 2014. International Hop Growers' Convention. Pariz. URL: http://www. hopfen.de/wp-content/uploads/Summary_Reports_Paris_28042014-.pdf (Citirano: 11. 12. 2014). 82. Ekološko stanje 2012. Ekološko stanje rek. ARSO. URL: http://www.arso.gov.si/vode/reke/ocena%20stanja/Ekolosko%20stanje%202012.pdf (Citirano 10. 7. 2014). 83. Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije. 2014. Ekomuzej Žalec. URL: http://www.ekomuzej-hmelj.si/si/oekomuzeju/vec-o-ekomuzeju (Citirano 23. 7. 2014). 84. Ekološko pomembna območja. 2013. Ljubljana, Agencija Republike Slovenije za okolje. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 31. 7. 2014). 85. Emisije v vode iz industrijskih naprav. Spletni portal WFS. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2011. URL: http://gis. arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 8. 7. 2014). 185 86. Engis. Geografski informacijski sistem za obnovljive vire energije. 2014. Ljubljana, Agencija za prestrukturiranje energetike. URL: http://www.engis.si (Citirano 31. 7. 2014). 87. Etnološka zbirka »Pri Knežari«. 2014. URL: http://www.dezela-celjska.si/sl/node/647 (Citirano 13. 8. 2014). 88. Etnološki muzej Ponikva. Dežela Celjska. 2014. URL: http://www.dezela-celjska.si/sl/node/732 (Citirano 13. 8. 2014). 89. Ferenc, T., 1997. Okupacijski sistemi na Slovenskem. 1941–1945. Ljubljana, Modrijan, 95 str. 90. Ferlež, I., 1972. Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941–1942. Ljubljana, Partizanska knjiga, 636 str. 91. Festival potic. Društvo podeželskih žena Prebold. 2013. URL: http://zeneprebold.wordpress.com/prireditve/festival-potic/ (Citirano 30. 9. 2014). 92. Flager, N., 2013. Česar ne bom prodal, bom lahko spil. Dnevnik. URL: http://www.dnevnik.si/kulinarika/kulinaricne/ cesar-ne-bom-prodal-bom-lahko-spil (Citirano 10. 7. 2014). 93. Frantar, P., 2012. Temperaturni režimi rek v Slovenije v obdobju 1976–1990 in spremembe režimov v obdobju 1991– 2005. Geografski vestnik, 84, 2, str. 11–28. URL: http://zgs.zrc-sazu.si/Portals/8/Geografski_vestnik/gv_84-2_frantar. pdf (Citirano 21. 7. 2014). 94. Friškovec, I., Pevec, T., Škerbot, I., Škerbot, I., 2013. Kako ukrepati po hudi toči v začetku maja. Kmečki glas. URL: http:// www.kmeckiglas.com/strokovni-nasveti/kako-ukrepati-po-hudi-toci-v-zacetku-maja.html (Citirano 25. 7. 2014). 95. Friškovec, I., 2014. Hmeljarstvo v Spodnji Savinjski dolini (osebni vir, 9. 7. 2014). Žalec. 96. G GOMARK. 2012. Predstavitev podjetja. URL: http://www.gomark.si/2014/index.asp?menuZgoraj=opodjetju.asp&lang=slo (Citirano 9. 8. 2014). 97. Gabrielsen, P., Bosch, P., 2003. Environmental Indicators: Typology and Use in Reporting. European Environment Agency, 20 str. URL: http://www.tecore.unibo.it/didattica/att/94e6.file.pdf (Citirano 10. 7. 2014). 98. Gabrovec M., Bole., D., 2009. V: Kladnik D., Perko D. (ur.). Dnevna mobilnost v Sloveniji. Geografski inštitut Antona Melika, ZRC SAZU. URL: http://giam2.zrc-sazu.si/sites/default/files/9789612541187.pdf (Citirano 24. 1. 2015). 99. Gabrovec, M., 1996. Letno sončno obsevanje v Sloveniji. Ljubljana, GIAM ZRC SAZU. URL: http://giam.zrc-sazu.si/ zbornik/Gabrovec36.pdf (Citirano 27. 7. 2014). 100. Gacin, M., Krajnc, M., Mihorko, P., 2010. Poročilo o kakovosti podzemne vode v Sloveniji v letu 2009. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje, 116 str. 101. Gacin, M., Mihorko, P., Krajnc, M., 2009. Kakovost podzemne vode v Sloveniji v letih 2007 in 2008. Ljubljana, Agencija Republike Slovenije za okolje, str. 65–73. URL: http://www.arso.gov.si/vode/podzemne%20vode/publikacije%20in%20 poro%C4%8Dila/1002.pdf (Citirano 10. 9. 2014). 102. Gajšek, S., 2014. Predstavitev kmetije (osebni vir, 10. 7. 2014). Latkova vas. 103. Gasilski muzej Žalec. 2014. URL: http://www.slovenia.info/si/Muzeji-in-galerije/Gasilski-muzej-Žalec.htm?muzej=2861&lng=1 (Citirano 10. 8. 2014). 104. Gasilski muzej Vransko. 2014. URL http://www.golobcek.si/aktivnosti.php (Citirano 10. 8. 2014). 105. Geološki terminološki slovar. 2006. Pleničar, M., Strmole, D., Kralj, P. (ur.). Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 331 str. 106. Geopedia. 2014. URL: http://www.geopedia.si/#T105_x501652_y124708_s14_b4 (Citirano 29. 7. 2014). 107. Getz, D., 1997. Event management and event tourism, New York, Cognizant, 386 str. 108. Geotermalna. 2014. URL: http://www.focus.si/ove/index.php?l1=vrste&l2=geotermalna (Citirano 1. 8. 2014). 109. Glave velike živine (GVŽ), po občinah, Slovenija, 2000 in 2010. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2010. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P9202S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/00_kazalniki/05_15P92_obcine/&lang=2 (Citirano 15. 7. 2014). 110. Gora Oljka, 2014. URL: http://www.td-polzela.si/index.php/zanimivosti/gora-oljka.html (Citirano 17. 8. 2014). 111. Gorjanc, R., 2013. Letina hmelja bo obupna, bojim se katastrofe. Planet Siol.net. URL: http://www.siol.net/novice/ gospodarstvo/2013/08/hmeljar_joze_ribic.aspx (Citirano 25. 7. 2014). 112. Gospodarska javna infrastruktura, 2012. Ministrstvo za okolje in prostor. Geodetska uprava Republike Slovenije. 113. Gostota naseljenosti in indeks feminitete, naselja, Slovenija, letno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014a. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05C5006S&ti=&path=../Database/ Dem_soc/05_prebivalstvo/10_stevilo_preb/25_05C50_prebivalstvo_naselja/&lang=2 (Citirano 2. 8. 2014). 114. Gostota naseljenosti in indeks feminitete, občine, Slovenija, polletno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014b. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05C4010S&ti=&path=../Database/ Dem_soc/05_prebivalstvo/10_stevilo_preb/20_05C40_prebivalstvo_obcine/&lang=2 (Citirano 3. 8. 2014). 115. Gozdnogospodarski načrti gozdnogospodarskega območja Celje (2011–2020). 2012. Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Celje, 653 str. URL: http://www.mko.gov.si/fileadmin/mko.gov.si/pageuploads/GGO/Celje/09_CELJE_2011-2020.pdf (Citirano 20. 10. 2013). 116. Grad Komenda. 2014. URL: http://www.td-polzela.si/index.php/zanimivosti/grad-komenda.html (Citirano 18. 8. 2014). 117. Grad Žovnek. 2014. URL: http://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Žovnek#mediaviewer/Slika:Grad_Zovnek_Vischer.jpg (Citirano 21. 7. 2014). 118. Grad Žažemberk. 2014. URL: http://www.slosi.info/01gradovi/02podrobnejse/stajerska/zz-8/zazemberk.php (Citirano 2. 8. 2014). 186 119. Graščina Prebold. 2014. URL: http://www.gradovi.net/grad/prebold_dvorec (Citirano 11. 7. 2014). 120. Grafenauer, B. 1955. Zgodovina slovenskega naroda. II. zvezek. Doba zrele fevdalne družbe od uveljavljanja frankovskega fevdalnega reda do začetka kmečkih uporov. Ljubljana, Kmečka knjiga, 219 str. 121. Grafenauer, B. 1956. Zgodovina slovenskega naroda. III. zvezek. Doba rve krize fevdalne družbe na Slovenskem od začetka kmečkih uporov do viška protestantskega gibanja. Ljubljana, Kmečka knjiga, 181 str. 122. Grafenauer, B. 1979. Nemško politično in kolonizacijsko osvajanje v zrelem fevdalizmu. Prevladovanje zaprtega in naturalnega gospodarstva. V: Sluga, M. (ur.). Zgodovina Slovencev. Ljubljana, Cankarjeva založba, str. 132–155. 123. Grafenauer, B. 2000. Lokalna samouprava na Slovenskem. Teritorialno – organizacijske strukture. Maribor, Pravna fakulteta, 496 str. 124. Grafični podatki »Kataster melioracijskih sistemov in naprav«. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. 2013. URL: http:// rkg.gov.si/GERK/ (Citirano 10. 7. 2014). 125. Grafični podatki RABA za celo Slovenijo. 2014. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. URL: http://rkg.gov.si/GERK/viewer. jsp (Citirano 9. 7. 2014). 126. Grah, M., 2012. Suša sredi padavinskega otoka Evrope. Panorama. Delo. URL: http://www.delo.si/druzba/panorama/ susa-sredi-padavinskega-otoka-evrope.html (Citirano: 20.7.2014). 127. Grušovnik, M., 2013. V savinjskih hmeljiščih tudi hmelj z okusom jagod. Dnevnik. URL: http://www.dnevnik.si/slovenija/stajerska/v-savinjskih-hmeljiscih-tudi-hmelj-z-okusom-jagod (Citirano 9. 7. 2014). 128. Grušovnik, M., 2014a. Kisli dež uničuje kulturno dediščino. Dnevnik. URL: http://www.dnevnik.si/slovenija/stajerska/ kisli-dez-unicuje-kulturno-dediscino (Citirano 17. 7. 2014). 129. Grušovnik, M., 2014b. Anton Rožič, hmeljar: Geografska označba bo šušmarjem zvezala roke. Dnevnik. URL: http:// www.dnevnik.si/slovenija/stajerska/geografska-oznacba-bo-susmarjem-zvezala-roke- (Citirano: 11. 12. 2014). 130. Gulič, A., Golobič, M., Praper, S., Ravbar, M., KefoKerbler, B., Pichler-Milanović, N., Cigale, D., Krevs, M., Plut, D., Šterbenk, E., Janžovnik, A., Ževart, M., Kotnik, K., Pokorny, B., Bole, M., Rošer-Drev, A., Flis, J., Šalej, M., Blažeka, Ž., Kopač, I., Krajnc, U., Langerholc, M., Brečević, D., Porenta, M., 2003a. Regionalna zasnova prostorskega razvoja Savinjske regije. Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije. URL: http://rzpr-savinjska.uirs.si/teksti/Izhodisca/Savinjska04_vizija.pdf (Citirano 18. 10. 2014). 131. Gulič, A., Golobič, M., Praper, S., Ravbar, M., KefoKerbler, B., Pichler-Milanović, N., Cigale, D., Krevs, M., Plut, D., Šterbenk, E., Janžovnik, A., Ževart, M., Kotnik, K., Pokorny, B., Bole, M., Rošer-Drev, A., Flis, J., Šalej, M., Blažeka, Ž., Kopač, I., Krajnc, U., Langerholc, M., Brečević, D., Porenta, M., 2003b. Regionalna zasnova prostorskega razvoja Savinjske regije: analiza stanja: 1. faza: vmesno poročilo projekta. Stanje okolja in naravni viri. Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije, str. 186–198. URL: http://rzpr-savinjska.uirs.si/teksti/Analiza%20stanja/Savinjska09_okolje.pdf (Citirano 10. 7. 2014). 132. Habič, P., 1969. Hidrografska rajonizacija krasa v Sloveniji. Krš Jugoslavije, 6, str. 79–88. 133. Hidrološke meritve na površinskih vodah. Geoportal ARSO. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList. jspx (Citirano 26. 7. 2014). 134. Hidrološki monitoring podzemnih voda (meritve gladine podzemne vode). Geoportal ARSO. 2015. URL: http://gis.arso. gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 2. 2. 2015). 135. Hidrološko poročilo o poplavah v dneh med 4. in 6. novembrom 2012, 2012. Agencija republike Slovenije za okolje (ARSO). Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. URL: http://www.arso.gov.si/vode/poro%C4%8Dila%20in%20publikacije/ Poplave%205.%20-%206.%20november%202012.pdf (Citirano 8.10.2014). 136. Hmelj. 2015. Republika Slovenija. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Kmetijstvo. URL: http://www. mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/kmetijstvo/kmetijski_trgi/hmelj/ (Citirano 15. 4. 2015). 137. Hmelj v Sloveniji, 2014. Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije. URL: http://www.ekomuzej-hmelj.si/si/hmeljarstvo-in-pivovarstvo/o-hmelju (Citirano 9. 7. 2014). 138. Hmeljarstvo Čas, 2011. Hmeljarstvo Čas. URL: http://hmeljarstvo-cas.eu/HmeljarstvoČas/PosestvoRadljeobDravi.aspx (Citirano: 27. 9. 2014). 139. Hmeljarska kozmetika. 2014. Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec. URL: http://www.zkst-zalec.si/sl-SI/post/839/ hmeljeva-kozmetika (Citirano 9. 7. 2014). 140. Hmeljarska princesa je 17-letna gimnazijka. Slovenske novice. 2012. URL: http://www.slovenskenovice.si/sites/slovenskenovice.si/files/styles/s_1280_1024/public/dti_import/2012/08/16/image_6396010_3.jpg?itok=ge7F6Mta (Citirano 30. 9. 2014). 141. Hmeljarstvo v Spodnji Savinjski dolini. SPOT Savinjska 2014. 2014. Planinska društva Savinjske orientacijske lige, Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije, 10 str. URL: http://www.braslovce-planinci.si/spot2014/gradiva/SPOT2014_ Hmeljarstvo.pdf (Citirano 10. 9. 2014). 142. HMEZAD exim d. d. 2014. O podjetju. URL: http://www.hmezad.si/ (Citirano 9. 8. 2014). 143. Hribernik, M., 2005. Kontaktni kras v zahodnem delu Ložniškega gričevja. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 136 str. 144. Hribernik, K., Rokavec, D., Senegačnik, A., 2006. Proizvodnja gradbenih materialov v Sloveniji in podatkovna baza o kamnolomih z rudarsko pravico. Portorož, 8. slovenski kongres o cestah in prometu. URL: http://www.drc.si/Portals/1/ Referati/T6-Rokavec.pdf (Citirano 2. 8. 2014). 145. Hribernik, M., Bračič, R., Čekada, M., Novak, T., Ravljen, J., Svetina, J., 2010. Varstvo kraških jam in virov pitne vode. 187 Velenjsko in Konjiško hribovje, Dobroveljska planota, Ložniško in Hudinjsko gričevje ter Savinjska ravan. Velenje, Koroško-šaleški jamarski klub Speleos – Siga, 65 str. 146. Hrvatin, M., 1998. Discharge regimes in Slovenia. Geografski zbornik, 38, 1, str. 60–87. URL: http://giam.zrc-sazu.si/ zbornik/hrvatin_38.pdf (Citirano 18. 7. 2014). 147. Hrvatin, M., 2001. Posavsko hribovje. V: Perko, D., Orožen Adamič, M. (ur.). Slovenija. Pokrajine in ljudje. Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, str. 178–191. 148. Hudales, J., 2011. Idejna in modelna zasnova ekomuzeja hmeljarstva in pivovarstva Slovenije v Žalcu. V: Hazler, V. (ur.). Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije. Idejna zasnova za stalno muzejsko postavitev v Žalcu. Ljubljana, Znanstvena založba FF, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, str. 102–163. 149. Ilovica pri Vranskem. Center za preventivno arheologijo. 2014. URL: http://www.zvkds.si/sl/center-za-preventivno-arheologijo/nova-odkritja/65-/ (Citirano 21. 7. 2014). 150. Informacija o postopku priprave in predlaganih rešitvah državnega prostorskega načrta za gradnjo državne ceste med avtocesto A1 Šentilj-Koper in mejo z Republiko Avstrijo. URL: https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&so urce=web&cd=9&ved=0CF4QFjAI&url=http%3A %2F%2Fwww.vlada.si%2Ffileadmin%2Fdokumenti%2Fcns%2Fdoc%2F080427071938D_167v1_26.doc &ei=XUTBVK2jHsO8UbeNgPgH&usg=AFQjCNEjarSCyq52VDeEXYvSr0q-VIli1w&sig2=2N-o41T5LlhRXwGrYh3Dww&bvm=bv.83829542,d.bGQ&cad=rja (Citirano 22. 1. 2015). 151. Interaktivni statistični atlas Slovenije. 2014. Statistični urad Republike Slovenije. SI-STAT podatkovni portal. URL: http:// stat.monolit.si/?lang=sl (Citirano 24. 8. 2014). 152. Iz skrinje starih staršev. 2009. URL: http://www.td-sempeter.si/sl/iz-skrinje-starih-starsev/postavljanje-hmeljevk-in-cvetlicna-trznica (Citirano 21. 7. 2014). 153. Jama Pekel. 2014. URL: http://www.td-sempeter.si/sl/narava/jama-pekel (Citirano 18. 8. 2014). 154. Jaušovec, U., 2011. Kulturna dediščina Savinjske doline. Diplomsko delo. Maribor, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnost, 134 str. 155. Jazbec, M., 2008. Prekletstvo nad hmeljarji. Novi tednik. URL: http://www.novitednik.si/ne_prezrite. php?id=922&m=9&l=2008 (Citirano 21. 7. 2014). 156. Jelen, A., 2013a. Možni ukrepi v kmetijstvu pred posledicami kmetijske suše. Zaključna seminarska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 69 str. 157. Jelen, A., 2013b. Prehranska samooskrba zelene doline. Geomix, 19, 2, str. 39–42. 158. Jelen, A., 2014a. Večkriterijsko vrednotenje lokacij vodnih zadrževalnikov v Spodnji Savinjski dolini. Projektno poročilo pri predmetu Geoinformacijska podpora odločanju. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 36 str. (osebni vir, 5. 7. 2014). Ljubljana 159. Jelen, A., 2014b. Sezonsko delo v hmeljarstvu (osebni vir, 10. 11. 2014). Prebold. 160. Jelen, A., 2014c. Industrija v Spodnji Savinjski dolini (osebni vir, 5. 7. 2014). Prebold. 161. Jenko, J., 1964. Kronika, 12, 3. Zveza zgodovinskih društev Slovenije, sekcija za krajevno zgodovino. Str. 156–164. URL: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-0PNV57JR (Citirano 18. 1. 2015). 162. Jeriha, U., Radišek, J., 2008. 3. razvojna os: Analiza vrednotenja tras. Braslovče: Civilna iniciativa, 54. str. 163. Jerman, M., 2014. Občinski načrti zadrževalnikov (osebni vir, 8. 7. 2014). Vransko. 164. Jesenko, T., 2012. Suša je prizadela vse kulture. V: Peklaj, R. (ur.). Zelena dežela. Glasilo Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, 111 (avgust 2012), 38 str. 165. Juteks. 2013. Zakaj Juteks. URL: http://www.juteks.si/si/zakaj-juteks (Citirano 9. 8. 2014). 166. Kač, L., 1951. Hmeljarstvo v Savinjski dolini. Celjski zbornik, 1, str. 67¬84. 167. KK Islander. 2014. URL: http://www.freewebs.com/kkislander/ (Citirano 17. 8. 2014). 168. Katalog poslovnih, stanovanjskih in turističnih con v Savinjski regiji. 2011. Celje, Razvojna agencija Savinjske regije, 40 str. URL: http://www.rasr.si/si/files/default/pdf/katalog_pst_con_2011.pdf (Citirano 9. 8. 2014). 169. Katalog sort hmelja v Sloveniji. IHPS. 2014. URL: http://www.ihps.si//index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=22&Itemid=55 (Citirano 9. 7. 2014). 170. Karta nahajališč mineralnih surovin s koncesijo v letu 2011. 2012. 1 : 500.000. Ljubljana, Geološki zavod Slovenije. URL: http://www.geo-zs.si/UserFiles/677/File/Publikacije/Bilten_MS_PDF/Nahajalisca_400000_2010.pdf (Citirano 31. 7. 2014). 171. KIV. 2009. Poslanstvo/vizija. URL: http://www.kiv.si/sl/podjetje/nase-poslanstvo-vizija.html (Citirano 9. 8. 2014). 172. Klemen Cokan, M., 2014. Alternativne oblike kmetovanja v Spodnji Savinjski dolini (osebni vir, 7. 7. 2014). Žalec. 173. Klimatski podatki Celje. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2014. URL: http://www.arso.gov.si/vreme/napovedi%20in%20podatki/celje.html (Citirano 28. 7. 2014). 174. Kmetijska gospodarstva – splošni pregled po občinah, Slovenija, 2000 in 2010. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2010. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P0402S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/01_Splosni_pregled/05_15P04_obcine/&lang=2 (Citirano 6. 8. 2014). 175. Kmetijska gospodarstva po glavnih tipih kmetovanja in občinah, Slovenija, 2010. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2010a. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P7205S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/07_Tipologija/03_15P72_obcine/&lang=2 (Citirano 8. 7. 2014). 188 176. Kmetijska gospodarstva po rabi vseh in kmetijskih zemljišč v uporabi, po občinah, Slovenija 2000 in 2010. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2010b. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P2201S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/03_zemljisca_raba/03_15P22_obcine/&lang=2 (Citirano 15. 7. 2014). 177. Kmetijska gospodarstva po velikostnih razredih kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU), po občinah, Slovenija, 2000 in 2010. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2010c. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/ varval.asp?ma=15P2211S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/03_zemljisca_raba/03_15P22_obcine/&lang=2 (Citirano 6. 8. 2014). 178. Kmetijska gospodarstva, ki redijo živino, po občinah, Slovenija, 2000 in 2010. 2010. SI-STAT Podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije.. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P0413S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/01_Splosni_pregled/05_15P04_obcine/&lang=2 (Citirano 8. 7. 2014). 179. Knez, T., 1984. Halštatsko obdobje v Sloveniji. Kultura in civilizacija starejše železne dobe. V: Vodopivec, P. (ur.). Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, str. 1–6. 180. Kobold, M., 2011. Primerljivost poplave septembra 2010 z zabeleženimi zgodovinskimi poplavnimi dogodki. Ujma, 25, str. 48–56. 181. Kolbezen, M., Pristov, J., 1998. Površinski vodotoki in vodna bilanca Slovenije. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Hidrometeorološki zavod Republike Slovenije, 98 str. 182. Kolesarjenje po Spodnji Savinjski dolini. 2014. URL: www.zkst-zalec.si/sl-SI/DirectoryEntry/212/kolesarjenje-po-spodnji-savinjski-dolini (Citirano 17. 8. 2014). 183. Kolšek, V., 1959. Savinjska dolina v rimski dobi. V: Predan, D. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec, Občinska kulturna skupnost, str. 118–131. 184. Kokot, G., 2011. Poplavna ogroženost Spodnje Savinjske doline ter njeno reševanje v luči načrtovanja prostorskega razvoja. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 90 str. 185. Komac, B., 2006. Dolec kot značilna oblika dolomitnega površja. Ljubljana, Založba ZRC SAZU, 171 str. 186. Komac, B., Natek, K., Zorn, M., 2008. Geografski vidiki poplav v Sloveniji. Ljubljana, Založba ZRC SAZU, 180 str. 187. Komat, A., 1995. Pesticidi, ubijalci življenja. Ljubljana, Tangram, 215 str. 188. Konjeniško društvo Mustang. Žalec.info. 2014. URL: http://zalec.info/listings/konjenisko-drustvo-mustang-zovneska-konjenica/ (Citirano 10. 8. 2014). 189. Kosi, D., 2013. Regionalna identiteta v Sloveniji. Dela, 39, str. 107–124. 190. Kosi, M., 1998. Potujoči srednji vek. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 344 str. 191. Košenina, M., 2012. Visok fižol (Phaseolus vulgaris L.) na hmeljiščih v premeni. Diplomsko delo. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, 38 str. 192. Kovač, N., Kušar, U., Rejec Brancelj, I., 2002. Način izbire kazalcev okolja. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL: http://kazalci.arso.gov.si/?data=about (Citirano 10. 7. 2014). 193. Kralj, F., 1990. Braslovče: pregled življenja in dela v trgu in okolici. Braslovče, Krajevna Skupnost Braslovče, 287 str. 194. Kralj, F., 2007. Grad Žovnek. Zgodbe o transformaciji prostora. Braslovče, Kulturno zgodovinsko društvo Žovnek, 48 str. 195. Kralj, F., Podpečan, B., 2014. Občina Braslovče. Monografija občine Braslovče. Braslovče, 167 str. 196. Kregar, T., 2009. Vigred se povrne. Druga svetovna vojna na Celjskem. Celje, Muzej novejše zgodovine, 164 str. 197. Kronologija razvoja cestninskega sistema. Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji. URL: http://www.dars.si/Dokumenti/Kronologija%20razvoja%20cestninjenja.pdf (Citirano 18. 1. 2015). 198. Krvavica, 2013. URL: http://tonetoplakphotography.blogspot.com/2013/04/krvavica-909m-in-cemseniska-planina. html (Citirano 17. 8 .2014). 199. Kulturno društvo Svoboda Griže. Krajevna skupnost Griže. 2014. URL: http://www.grize.si/drustva/kulturno-drustvo-svoboda-grize/ (Citirano 21. 7. 2014). 200. Kumer, Š., 2014. Tabor 2014. Obiskovalce Šentjurskega sejma navdušili starodobniki. Spletni časopis Celja in okolice. URL: http://www.celje.info/aktualno/tabor-2014-obiskovalce-sentjurskega-sejma-navdusili-starodobniki-foto/ (Citirano 7. 8. 2014). 201. Kvartič, A., 2007. Identiteta Spodnje Savinjske doline. Glasnik S.E.D. 47/3,4, str. 49–55. URL: http://www.dlib.si/ stream/URN:NBN:SI:DOC-CV50YDMU/4aab605e-24d3-4f93-9145-18ad94ae02fa/PDF (Citirano 5. 8. 2014). 202. Lampič, B., 1999. Agrarno obremenjevanje okolja Spodnje Savinjske doline z vidika presežkov dušika. Geografski obzornik, 46, 4, str. 13–20. 203. Lampič, B., 2015. Prehranska samooskrba (osebni vir, 24. 1. 2015). Ljubljana. 204. Lenarčič, M., Rihteršič, V., Skalin, B., Strahovnik, V., Vogrin, M., Zitta, W. 1994. Spodnja Savinjska dolina. Vodnik. Žalec, Turistična zveza Spodnje Savinske doline, 127 str. 205. Letni lovsko upravljavski načrt za IX. Savinjsko − Kozjansko lovsko upravljavsko območje za leto 2014. URL: http://www. zgs.si/fileadmin/zgs/main/img/CE/lovstvo/LUN_2014/Nacrt2014_Savinjsko-Kozjansko.pdf (Citirano 29. 10. 2014). 206. Likof. 2015. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. URL: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_ testa&expression=likof&hs=1 (Citirano: 20. 3. 2015). 207. Lipičnik, I., 2012. Poplave 2012. Občina Prebold. URL: http://www.obcinaprebold.si/galerija-slik/gal- 189 lery/57-poplave-2012#fwgallerytop (Citirano 28. 7. 2014). 208. Lisjakov ribnik. 2014. URL: http://www.restavracija-lisjak.com/poroke/ (Citirano 18. 8. 2014). 209. Livk, J. 2012. Pridelava hmelja skozi čas. Hmeljar, 74, 1, str. 6–10. URL: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-YKFAXMYV/?query=%27keywords%3dhmeljar+74%27&pageSize=25 (Citirano 31. 7. 2014). 210. Livk, J., 2013. Pridelava hmelja v Sloveniji v obdobju 2007–2012. Hmeljar, 75, str. 21–22. URL: http://www.dlib.si/ details/URN:NBN:SI:DOC-1U2PVAHF/?query=%27org%3d79%27&pageSize=25&frelation=Hmeljar+(%C5%BDalec)&fyear=2013&language=eng (Citirano 9. 7. 2014). 211. Ljubljanski festival piva. 2014. Facebook. URL: https://www.facebook.com/LjubljanskiFestivalPiva/info (Citirano 10. 7. 2014). 212. Lojović Hadžihasanović, E., 2013. Poraba mineralnih gnojil po kmetijskih kulturah, Slovenija, 2012-končni podatki. Statistični urad Republike Slovenije. URL: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5817 (Citirano 26. 9. 2014). 213. Lokalna razvojna strategija Lokalne akcijske skupine za razvoj podeželja »LAS Spodnje Savinjske doline« 2007–2013, 2008. LAS Spodnje Savinjske doline, Žalec. URL: http://www.ra-savinja.si/pdf/lokalna_razvojna_strategija.pdf (Citirano 25. 9. 2014). 214. Lokalno trajnostna oskrba in kratke verige. URL: http://www.mko.gov.si/si/delovna_podrocja/promocija_lokalne_ hrane/lokalno_pridelana_zelenjava/lokalno_trajnostna_oskrba_in_kratke_verige/ (Citirano 1. 9. 2014). 215. Lovrenčak, F., 1994. Pedogeografija. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 187 str. 216. Lovsko upravljavski načrt za Savinjsko Kozjansko lovsko upravljavsko območje (2011–2020). 2012. Celje, Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Celje, 139 str. URL: http://www.mko.gov.si/fileadmin/mko.gov.si/pageuploads/ GGO/LUO/DLUN_9._Savinjsko_Kozjansko_LUO_2011_2020.pdf (Citirano 15. 9. 2014). 217. Macarol, B., 2003. Ekoremediacije: neznane znanke pri zaščiti in obnovi okolja. Geografski obzornik, 50, 3–4, str. 20–25. 218. Maček, J., Kač, M., 1990. Kemična sredstva za varstvo rastlin. Knjižica za pospeševanje kmetijstva, zv. 21. Ljubljana, Kmečki glas, 500 str. 219. Marinček, L., Čarni, A., 2002. Komentar k vegetacijski karti gozdnih združb Slovenije v merilu 1:400.000. Ljubljana, Založba ZRC, Znanstveno raziskovalni center SAZU, Geografski inštitut Antona Melika, 79 str. 220. Marot, M., 2002. Niso pustile le žuljev. Dnevnik. URL: http://www.dnevnik.si/clanek/31629 (Citirano 18. 7. 2014). 221. Marot, M., 2014. Ovadbe zaradi neplačevanja plač in prispevkov. Dnevnik. URL: http://www.dnevnik.si/kronika/ovadbe-zaradi-neplacevanja-plac-in-prispevkov- (Citirano 9. 8. 2014). 222. Melik, V., 1959. Razmere na Slovenskem v dobi taborov. V: Predan, D. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec, Občinska kulturna skupnost, str. 9–15. 223. Merilna mesta za kakovost podzemnih voda. Spletni portal WFS. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2011. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 9. 7. 2014). 224. Mihorko, P., Gacin, M., 2013. Ocena kemijskega stanja podzemnih voda v Sloveniji v letu 2012. Ljubljana, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Agencija Republike Slovenije za okolje, 38 str. URL: http://www.arso.gov.si/vode/podzemne%20 vode/publikacije%20in%20poro%C4%8Dila/Porocilo_podzemne_2012_JULIJ.pdf (Citirano 10. 9. 2014). 225. Mikuž, M., 1979. Odpor. V: Sluga, M. (ur.). Zgodovina Slovencev. Ljubljana, Cankarjeva založba, str. 774–779. 226. Milavec, K., Verbovšek, T., 2012. Večkriterijsko vrednotenje vodonosnika Spodnje Savinjske doline za pridobivanje toplotne energije. V: Ciglič, R., Perko, D., Zorn, M., (ur.). Geografski informacijski sistemi v Sloveniji 2011–2012. Ljubljana, Založba ZRC SAZU, str. 33–43. 227. Močan veter poškodoval park Šenek. 2013. Savinjska.si. URL: http://www.savinjska.si/index.php?option=com_k2&v iew=item&id=617:mo%C4%8Dan-veter-po%C5%A1kodoval-park-%C5%A1enek&Itemid=108 (Citirano 10. 10. 2014). 228. Močnikov mlin. 2014. URL: http://www.td-polzela.si/index.php/etnoloske-zanimivosti/mocnikov-mlin-na-vodno-kolo. html (Citirano 13. 8. 2014). 229. Mohorič, I., 1968. Zgodovina železnic na Slovenskem. Ljubljana, Slovenska Matica, 597 str. 230. Monteiro, R., Faria, A., Azevedo, I., Calhau, C., 2007. Modulation of breast cancer cell by aromatase inhibiting hop (Humulus Lupulus L.) flavonoids. Journal of Steroid Biochemistry & Molecular Biology, 105, 1-5, str. 124–130. URL: http:// www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0960076007001057 (Citirano 1. 10. 2014). 231. Mozorov, S., 2012. Garant Polzela pokopala zastrela proizvodnja. Dnevnik. URL: http://www.dnevnik.si/posel/novice/1042546599 (Citirano 18. 9. 2014). 232. Možnosti rabe bioplina – kmetijstvo. 2014. URL: http://ls.lex-localis.info/files/30834fc4-31c1-4be5-a84a-497f4d064b8e/1266832702080000000_16.18%20Moznosti%20rabe%20bioplina-kmetijstvo.pdf (Citirano 29. 7. 2014). 233. Mreža sinoptičnih in klimatoloških postaj 2007. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2014. URL: http://www.arso. gov.si/vreme/o%20meritvah/mreza_klimatoloske.html (Citirano 30. 7. 2014). 234. Muzej motociklov Grom. 2014a. URL: http://www.muzej-motociklov.com/ (Citirano 10. 8. 2014). 235. Muzej motociklov Grom. 2014b. Revija Ognjišče. URL: http://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/69-muzeji-slovenije/1572-muzej-motociklov-grom (Citirano 10. 8. 2014). 236. Muzejska zbirka Prebold skozi čas. Dežela Celjska. 2014. URL: http://www.dezela-celjska.si/sl/node/393 (Citirano 10. 8. 2014). 237. Na Vranskem odslej ogrevanje na lesno biomaso. 2005. URL: http://www.delo.si/clanek/o62009 (Citirano 1. 8. 2014). 190 238. Nacionalni energetski program Slovenije za obdobje 2010 do 2030: »Aktivno ravnanje z energijo« -osnutek. Povzetek. 2011. Ljubljana, IJS CEU, 39 str. URL: http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/Energetika/Zelena_knjiga_NEP_2009/NEP_2010_2030/NEP_2010_2030_povzetek.pdf (Citirano 30. 7. 2014). 239. Namen kmetijske pridelave, po občinah, Slovenija, 2010, 2012. Statistični urad Republike Slovenije. SI-STAT podatkovni portal. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P0415S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/01_Splosni_pregled/05_15P04_obcine/&lang=2 (Citirano 25. 9. 2014). 240. Natura 2000 območja. 2010. Ljubljana, Agencija Republike Slovenije za okolje. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 31. 7. 2014). 241. Natek, K., Žiberna, I., 2004. Naravnogeografske regionalizacije Slovenije. V: Drozg, V. (ur.). Teorija in praksa regionalizacije Slovenije. Maribor, Pedagoška fakulteta, str. 25–36. 242. Natek, M., 1962. Gomilsko. Hmeljarska vas v Savinjski dolini. Geografski zbornik, 7, str. 69–142. URL: http://giam.zrcsazu.si/zbornik/GZ_0701_069_138.pdf (Citirano 22. 2. 2015). 243. Natek, M., 1965. Žalec–Naselje in prebivalstvo. V: Predan, D. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec, Občinska kulturna skupnost, str. 7-40. 244. Natek, M., 1978. Poplavna območja v Spodnji Savinjski dolini. Geografski zbornik, 18, Ljubljana, str. 7–91. 245. Natek, M., 1983. Žalec. Osnovne geografske značilnosti. V: Vybihal, V. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec, Kulturna skupnost občine Žalec, str. 47–65. 246. Natek, K., 1984. Razvoj reliefa in izraba tal v Ložniškem gričevju. Geografski zbornik, 23, str. 61 – 96. URL: http://giam. zrc-sazu.si/zbornik/GZ_2301_057-097.pdf (Citirano 5. 1. 2015). 247. Natek, M., 1991. Nekateri geografski vidiki in učinki povodnji v Spodnji Savinjski dolini 1. novembra 1990. Ujma, 1991, str. 66–76. 248. Natek, M., 1992. Odprava posledic povodnji 1. novembra 1990 v Spodnji Savinjski dolini. Ujma, 6, str. 61–67. 249. Natek, K., 1993. Geomorfološka karta 1 : 100 000. List Celje in analiza reliefa sekcije. Doktorska disertacija. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 260 str. 250. Natek, M., 1995a. Poletno neurje v porečju Bolske leta 1994 (osrednji del vzhodne Slovenije). Geografski zbornik, 35, str. 152–198. 251. Natek, M., 1995b. Poplave v porečju Bolske leta 1994. Ujma, 9, str. 38–47. 252. Natek, M., 1995c. Vransko. V: Kladnik, D., Orožen Adamič, M., Perko, D. (ur). Krajevni leksikon Slovenije, Ljubljana, DZS, str. 419. 253. Natek, M., 1998a. Savinjska dolina in hmelj. V: Perko, D., Orožen, M. (ur.). Slovenija: Pokrajine in ljudje. Ljubljana, Mladinska knjiga, str. 176 – 177. 254. Natek, M., 1998b. Najnovejše demografske spremembe v občini Žalec. Savinjski zbornik, VII., str. 37–58. URL: http:// www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-CI6HZVYT/1c0f555e-44a6-49a2-a810-10ca44428878/PDF (Citirano 4. 8. 2014). 255. Natek, M., 2001a. Ložniško in Hudinjsko gričevje. V: Perko, D., Orožen Adamič, M. (ur.). Slovenija. Pokrajine in ljudje. Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, str. 156–165. 256. Natek, M., 2001b. Savinjska ravan. V: Perko, D., Orožen Adamič, M. (ur.). Slovenija. Pokrajine in ljudje. Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, str. 166–177. 257. Natek, K., 2007. Mnenje o študiji Ocena poplavne ogroženosti in predlog izboljšanja poplavne varnosti naselij Tabor in Ojstriške vasi zaradi visokih voda Konjščice. Ljubljana, 7 str. (osebni vir, 5. 7. 2014). Ljubljana. 258. Natek, K., Natek, M., 2008. Slovenija. Portret države. Ljubljana, Natek in ostali, 203 str. 259. Natek, K., 2011a. Geografija naravnih nesreč. Učno gradivo za predmet Geografija naravnih nesreč. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 190 str. 260. Natek, K., 2011b. Temeljni termini v geografiji naravnih nesreč. Dela, 35, str. 73–101. URL: http://revije.ff.uni-lj.si/Dela/ article/view/dela.35.5.73-101/701 (Citirano 21. 7. 2014). 261. Natek, K., 2015. Razlitja vode ob poplavah (osebni vir, 20. 2. 2015). Ljubljana. 262. Naravno gibanje prebivalstva, občine, Slovenija, letno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05I1002S&ti=&path=../Database/Dem_soc/05_prebivalstvo/25_selitveno_gibanje/05_05I10_naravno_gibanje/&lang=2 (Citirano 11. 10. 2014). 263. Neurje s točo v Spodnji Savinjski dolini dne 17. 8. 2007, 2007. Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje. Ministrstvo za obrambo. URL: http://www.sos112.si/slo/izpostava_clanek.php?IzpostavaID=1&catid=27&id=1896 (Citirano 20. 7. 2014). 264. Nosan, A., 1973. Termalni in mineralni vrelci v Sloveniji. Geologija, 16, 81 str. URL: http://www.geologija-revija.si/ dokument.aspx?id=241 (Citirano 24. 7. 2014). 265. Novi Klošter. 2014. URL: www.td-polzela.si/index.php/zanimivosti/novi-kloter.html (Citirano 11. 7. 2014). 266. Novšak, M., 2006. Trnava. Ljubljana, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenje, 81 str. 267. O pekarni Deveta vas, 2012. Pekarna Deveta vas. URL: http://www.devetavas.si/o-nas-pekarna-deveta-vas.html (Citirano 26. 9. 2014). 268. O podjetju. 2014. Hmezad exim. URL: http://www.hmezad.si/o-podjetju-hmezad-exim (Citirano 30. 9. 2014). 269. Občina Braslovče. Slovenske občine v Številkah. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://www.stat.si/ 191 obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2014&id=11 (Citirano 30. 7. 2014). 270. Občina Polzela. Slovenske občine v Številkah. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://www.stat.si/obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2014&id=125 (Citirano 30. 7. 2014). 271. Občina Prebold. 2014. URL: http://obcinaprebold.si/predstavitev (Citirano 2. 8. 2014). 272. Občina Prebold. Slovenske občine v Številkah. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://www.stat.si/obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2014&id=127 (Citirano 31. 7. 2014). 273. Občina Tabor. Slovenske občine v Številkah. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://www.stat.si/obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2014&id=181 (Citirano 4. 8. 2014). 274. Občina Vransko. Slovenske občine v Številkah. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://www.stat.si/ obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2014&id=19911 (Citirano 4. 8. 2014). 275. Občina Žalec. Slovenske občine v Številkah. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://www.stat.si/obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2014&id=205 (Citirano 4. 8. 2014). 276. Območja pogostih poplav. 2014. Agencija republike Slovenije za okolje. Ministrstvo za okolje in prostor. URL: http://gis. arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 18. 10. 2014). 277. Območje Slatin. 2014. Zavod za kulturo, turizem in šport Polzela. URL: http://zkts-polzela.si/zanimivosti/naravnadediscina#slatin (Citirano 1. 3. 2015). 278. Območja dosega 10-letnih poplav. 2014. Agencija republike Slovenije za okolje. Ministrstvo za okolje in prostor. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 18. 10. 2014). 279. Območja dosega 100-letnih poplav. 2014. Agencija republike Slovenije za okolje. Ministrstvo za okolje in prostor. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 18. 10. 2014). 280. Območni razvojni program Spodnje Savinjske doline za programsko obdobje 2014–2020. Strateški in programski dokument. 2013. Žalec, Razvojna agencija Savinja, 72 str. URL: http://www.ra-savinja.si/pdf/Osnutek_ORP.pdf (Citirano 10. 8. 2014). 281. Oddelek za rastline, tla in okolje – Strokovno delo, 2014. Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije. URL: http:// www.ihps.si//index.php?option=com_content&task=view&id=38<emid=64 (Citirano 25. 9. 2014). 282. Ogrin, D., 1996. Podnebni tipi v Sloveniji. Geografski vestnik, 68, str. 39–56. 283. Ogrin, D., Plut, D., 2012. Aplikativna fizična geografija Slovenije. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 246 str. 284. Ogrinc, N., 2013. Lokalna trajnostna prehranska samooskrba. Celje, 1. gimnazija v Celju. URL: http://www.knjiznica-celje.si/raziskovalne/4201303786.pdf (Citirano 26. 6. 2014). 285. Odbor izpostave KGZS Žalec. 2014. Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije. URL: http://www.kgzs.si/kv/organi-zbornice/obmocne-enote/celje/izpostava-zalec.aspx (Citirano 20. 9. 2014). 286. Okolje na dlani. 2007. Rejec Brancelj, I., Zupan, N. (ur.). Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor – Agencija Republike Slovenije za okolje, 113 str. URL: http://eionet-si.arso.gov.si/publikacije/Datoteke/OND07/OND1_celota.pdf (Citirano 25. 7. 2014). 287. Operativni program za varstvo voda pred onesnaženjem z nitrati iz kmetijske proizvodnje za obdobje 2004–2008. Osnutek za obravnavo, 24. 3. 2004. 2004. URL: http://www.npvo.si/dokumenti/OP-nitrati-osnutek.pdf (Citirano 11. 7. 2014). 288. OPPN za območje PA14–Žovneško jezero. Občina Braslovče. 2014. URL: http://www.braslovce.si/Prostor/PodrobnostiOPPN/22/2 (Citirano 10. 9. 2014). 289. Orožen, J., 1948. Celje z zaledjem. Celje, Tiskarna Družbe sv. Mohorja, 291 str. 290. Orožen, J., 1956. Zgodovinski pregled regulacije Savinje in njenih pritokov. Kronika Ljubljana, 4, 1, str. 15–20. URL: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-EEVVRLAE/ (Citirano 15. 2. 2015). 291. Orožen, J., 1959. Kratka zgodovina rudarstva in industrije v Spodnji Savinjski dolini. V: Predan, D. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec, Občinska kulturna skupnost, str. 213–230. 292. Orožen, J., 1965. Preteklost Savinjske doline od davnih do današnjih dni. V: Predan, D. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec, Občinska kulturna skupnost, str. 322–415. 293. Orožen, J., 1971. Zgodovina Celja in okolice. Od začetka do leta 1948. V: Novak, V. (ur.). Celjski zbornik. Celje, Kulturna skupnost občine. 668 str. 294. Orožen, J. 1974. Razvojna pot ljudske oblasti in samouprave v občini Žalec. V: Predan, D. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec, Občinska kulturna skupnost, str. 46–65. 295. Oset, J., 2014. Predstavitev hmeljarske kmetije (osebni vir, 7. 7. 2014). Drešinja vas pri Petrovčah. 296. Oskrba s pitno vodo. JKP Žalec. 2014. URL: http://www.jkp-zalec.si/storitve/oskrba-s-pitno-vodo/13 (Citirano 10. 9. 2014). 297. Ožek, K., 2014. Pomen in vloga srednjeveških gradov v Spodnji Savinjski dolini. Diplomsko delo. Maribor, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, 62. str. 298. Pavlovič, M., 2014. Economic Comission Summary Reports. International Hop Growers Convention. URL: http://www. hmelj-giz.si/ihgc/doc/IHGC%20hop%20supply.pdf (Citirano 7. 2. 2015). 299. Pedološka karta Slovenije. 2007. 1:25.000. Ljubljana, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. 192 300. Perpar, A., Udovč, A., 2010. Realni potencial za lokalno oskrbo s hrano v Sloveniji. Dela, 34, str. 187–199. 301. Petauer, M., 2007. Organska snov v prsti na območju Celjske kotline. Revija za geografijo, 2, str. 7–19. 302. Petrič, F., 1994. Duša, le pojdi z mano. Božje poti na Slovenskem, knjiga 1. Ljubljana, Družina, 184 str. 303. Petrič, F., 1995. Duša, le pojdi z mano. Božje poti na Slovenskem, knjiga 2. Ljubljana, Družina, 184 str. 304. Petrič, F., 1996. Duša, le pojdi z mano. Božje poti na Slovenskem, knjiga 3. Ljubljana, Družina, 184 str. 305. Petrov, S., 2004. Anton Flere je oral ledino z elektrarno na bioplin. URL: http://www.finance.si/89144/Anton-Flere-je-oral-ledino-z-elektrarno-na-bioplin?cookietime=1410873812 (Citirano 28. 7. 2014). 306. Piano, B., 2013. Odelo Slovenija zaposluje sto na uro. URL: http://www.delo.si/gospodarstvo/podjetja/odelo-slovenija-zaposluje-sto-na-uro.html (Citirano 28. 8. 2014). 307. Piano, B., 2014. Med stečajem Garanta odkrili toplo vodo. URL: http://www.delo.si/novice/slovenija/med-stecajem-garanta-odkrili-toplo-vodo.html (Citirano 1. 8. 2014). 308. Piltaver Imperl, B., 2009. Cestninski sistem v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Diplomsko delo. Celje, Fakulteta za komercialne in poslovne vede Celje, 64 str. 309. Pinstrup-Andersen, P., 2009. Food security: definition and measurement. Food Security, 1, 1, str. 5–7. URL: http://link. springer.com/article/10.1007/s12571-008-0002-y (Citirano 12. 3. 2015). 310. Pisek, R., Matijašić, D., 2014. Površina gozda. Zavod za gozdove Slovenije. Kazalci okolja v Sloveniji. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL: http://kazalci.arso.gov.si/xml_table?data=graph_table&graph_id=11653&ind_id=586 (Citirano 11. 12. 2014.) 311. Pivo in cvetje. 2012. Pivovarna Laško. URL: http://www.pivo-lasko.si/podjetje/druzbena-odgovornost/sponzorstva/ pivo-in-cvetje/ (Citirano 9. 7. 2014). 312. Planinšek, J., 2008. Idejne zasnove preureditve križišč na cesti G1-4, odsek 1262, za odpravo »črnih točk«, Diplomsko delo. Ljubljana, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Oddelek za gradbeništvo, Prometnotehnična smer. URL: http:// drugg.fgg.uni-lj.si/196/1/GRV_0309_Planinsek.pdf (Citirano 24. 1. 2015). 313. Plezalna stena Vransko, 2014. URL: http://www.plezanje.net/climbing/db/showCrag.asp?crag=642&p_ctx=long (Citirano 17. 8. 2014). 314. Plut, D., 2011. Geografija okoljskih virov. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 161 str. 315. Plut, D., 2012. Prehranska varnost in Slovenija. Dela, 2012, 38, str. 5–23. URL: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-4PSEFWHL/4c0f3f27-cb8b-44d3-aa16-9f090050a18d/PDF (Citirano 26. 7. 2014). 316. Plut, D., 2014a. Geografske zasnove sonaravnega razvoja in samooskrbe Slovenije. Dela, 41, str. 5‒40. 317. Plut, D., 2014b. Sonaravni razvoj Slovenije – priložnosti in pasti. GeograFF 13. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete v Ljubljani, oddelek za geografijo, 244 str. 318. Podatki o površini kmetijskih zemljišč v uporabi v območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost v Republiki Sloveniji po občinah, 2014. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. URL: http://www.mko.gov.si/fileadmin/ mko.gov.si/pageuploads/podrocja/Kmetijstvo/OMD-po-obcinah-1.doc (Citirano 25. 9. 2014). 319. Podatki o številu ekoloških in konvencionalnih kmetijskih gospodarstev v občinah Spodnje Savinjske doline za leto 2002. Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja (osebni vir, 24. 10. 2014). Ljubljana. 320. Podatki za meteorološko postajo Celje, Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija republike Slovenije za okolje (ARSO), 2014. URL: http://www.arso.gov.si/vreme/napovedi%20in%20podatki/celje.html (Citirano 5. 10. 2014). 321. Podatki o vrsti kmetijskih rastlin na GERK-ih v občinah Spodnje Savinjske doline. 2013. Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja (osebni vir, 15. 3. 2013). Ljubljana. 322. Podeželska tržnica v Žalcu, 2014. Razvojna agencija Savinja. URL: http://www.ra-savinja.si/projekti/projekti.html (Citirano 25. 9. 2014). 323. Podgrad pri Vranskem. 2014. URL: http://www.gradovi.net/grad/podgrad_pri_vranskem_dvor_dvorec_pustal (Citirano 2. 8. 2014). 324. Podjetja po kohezijskih in statističnih regijah, Slovenija, letno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=1418806S&ti=Podjetja+po+kohezijskih+in+statisti%E8nih+regijah%2C+Slovenija%2C+letno&path=../Database/Ekonomsko/14_poslovni_subjekti/01_14188_podjetja/&lang=2 (Citirano 6. 8. 2014). 325. Podjetja po občinah, Slovenija, letno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http:// pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=1418807S&ti=Podjetja+po+ob%E8inah%2C+Slovenija%2C+letno&path=../Database/Ekonomsko/14_poslovni_subjekti/01_14188_podjetja/&lang=2 (Citirano 6. 8. 2014). 326. Pohod po hmeljski poti. ZKŠT Žalec. 2013. URL: http://www.zkst-zalec.si/sl-SI/post/610/pohod-po-hmeljski-poti (Citirano 18. 7. 2014). 327. Poje, M., Dobnikar Tehovnik, M., Krajnc, M., Trišić, N., Krsnik, P., Mihorko, P., 2008. Kakovost površinskih virov pitne vode v Sloveniji. Ljubljana, Agencija Republike Slovenije za okolje, 39 str. URL: http://www.arso.gov.si/vode/reke/publikacije%20in%20poro%C4%8Dila/PVOPV_publikacija-01.pdf (Citirano 29. 7. 2014). 328. Pol stoletja hrama zelene učenosti. IHPS. 2014. URL: tent&task=view&id=5&Itemid=6&lang=si (Citirano 9. 7. 2014). http://www.ihps.si/index.php?option=com_con- 329. Poletje v Žalcu. ZKŠT Žalec. 2014. URL: http://www.zkst-zalec.si/sl-SI/post/957/poletje-v-zalcu (Citirano 21. 7. 2014). 193 330. Polutnik Kalajdžiski, S., 2007. Historično geografska analiza Spodnje Savinjske doline v luči jožefinske vojaške karte. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 125 str. 331. Popis kmetijskih gospodarstev, Slovenija, 2000. Statistični urad Republike Slovenije. 2002. URL: http://www.stat.si/ doc/pub/rr777-2002/notranjost-preglednice.pdf (Citirano 29. 7. 2014). 332. Popis prebivalstva in stanovanj v 1971. letu. Klasifikacija poklicev. Sistematični seznam poklicev. 1971. Beograd, Zvezni zavod za statistiko, 502 str. Ljubljana, Zavod SR Slovenije za statistiko, 337 str. 333. Poplave in zemeljski plazovi med 17. in 24. septembrom 2010. Ministrstvo za obrambo republike Slovenije, 2011. URL: http://www.sos112.si/slo/clanek.php?catid=3&id=3809 (Citirano 20. 7. 2014). 334. Poplave od 17. do 21. septembra 2010. Agencija republike Slovenije za okolje. 2010. URL: http://www.arso.gov.si/ vode/poro%C4%8Dila%20in%20publikacije/Poplave%2017.%20-%2021.%20september%202010.pdf (Citirano 5. 10. 2014). 335. Poplave. Škoda v Savinjski regiji narasla na skoraj 30 milijonov evrov, 2012. Dnevnik. Slovenija. URL: http://www. dnevnik.si/slovenija/poplave-skoda-v-savinjski-regiji-narasla-na-skoraj-30-milijonov-evrov (Citirano 8. 10. 2014). 336. Porečje Savinje, 2015. URL: http://www.porecje-savinje.si (Citirano 19. 2. 2015). 337. Poročilo o stanju kmetijstva, živilstva, gozdarstva in ribištva v letu 2013, 2014. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, Kmetijski inštitut Slovenije. URL: http://www.kis.si/datoteke/file/kis/SLO/EKON/Porocilo2013/ZP-2013-splosno_in_ priloge.pdf (Citirano 3. 9. 2014). 338. Poročilo o izvedenih ukrepih in izvedenih delih po poplavi septembra 2007. 2008. Občina Žalec, Oddelek za varstvo okolja in urejanje prostora. URL: http://www.zalec.si/seje/gradivo_tocka_64_312_544.pdf (Citirano 18. 10. 2014). 339. Poročilo o predhodnem vrednotenju in Okoljsko poročilo za Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007–2013. Ljubljana, Služba Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, 217 str. URL: http://www.svrk.gov.si/fileadmin/svrk.gov.si/pageuploads/KP_2007-2013/Predhodno_vrednotenje_KS_razlicica_14.12.2006_KONCNO.pdf (Citirano 11. 7. 2014). 340. Poročilo o stanju okolja 2002. Tla. 2003. Ljubljana, Agencija Republike Slovenije za okolje, 17 str. URL: http://www. arso.gov.si/varstvo%20okolja/poro%C4%8Dila/poro%C4%8Dila%20o%20stanju%20okolja%20v%20Sloveniji/tla.pdf(Citirano 10. 7. 2014). 341. Poročilo zavoda Zavoda za gozdove Slovenije o gozdovih za leto 2012. 2013. Ljubljana, Zavod za gozdove Slovenije, 133 str. URL: http://www.zgs.si/fileadmin/zgs/main/img/PDF/LETNA_POROCILA/Por_ZGS_gozd2012.pdf (Citirano 29. 7. 2014). 342. Portal subvencij potniškega prometa. Ministrstvo za infrastrukturo. URL: http://subvencije.ijpp.si/portal/1&cat=3&type=2&news_id=54 (Citirano 1. 2. 2015). 343. Posledice močnih padavin 18. septembra 2007, 2007. Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje. URL: http:// www.urszr.si/db/priloga/p5360.doc (Citirano 28. 7. 2014). 344. Potenciali po občinah, 2014. Zavod za gozdove Slovenije. URL: http://www.zgs.si/slo/delovna-podrocja/lesna-biomasa/potenciali-po-obcinah/index.html (Citirano 14. 10. 2014). 345. Potočnik Slavič, I., 2010. Endogeni razvojni potenciali slovenskega podeželja. GeograFF 7. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 131 str. 346. Povprečna hitrost vetra Celje Medlog. METEO podatkovni portal. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2014. URL: http://meteo.arso.gov.si/met/sl/climate/diagrams/wind/celje/ (Citirano 30. 7. 2014). 347. Povprečne mesečne plače po občinah, Slovenija, letno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2013. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0772615S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_ dela/10_place/02_07726_kaz_place/&lang=2 (Citirano 10. 8. 2014). 348. Praznik hmeljarske doline. 1969. Novi tednik, 23, 31, 16 str. URL: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-ATL4EH34/d85584f1-a742-4d46-9af7-e1750bc7f84b/PDF (Citirano 21. 7. 2014). 349. Prebivalci s prvim prebivališčem v tujini po območju prvega prebivališča, občine, Slovenija, večletno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval. asp?ma=05E4030S&ti=&path=../Database/Dem_soc/05_prebivalstvo/15_sestava_preb/20_05E40_selitvene_ znac/&lang=2 (Citirano 25. 9. 2014) 350. Prebivalstvo po starosti in spolu, občine, Slovenija, polletno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05C4002S&ti=&path=../Database/Dem_ soc/05_prebivalstvo/10_stevilo_preb/20_05C40_prebivalstvo_obcine/&lang=2 (Citirano 30. 7. 2014). 351. Prebivalstvo po starostnih skupinah in spolu po občinah, Slovenija, 31. december 1999, Prebivalstvo Slovenije 1999. Statistični urad Republike Slovenije. 2001. URL: http://www.stat.si/doc/pub/rr762-2001/17.pdf (Citirano 29.7.2014). 352. Prebivalstvo po velikih in petletnih starostnih skupinah in spolu, občine, Slovenija, polletno. SI-STAT podatkovni portal. 2014. Statistični urad Republike Slovenije. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=05C4004S&ti=&path=../Database/Dem_soc/05_prebivalstvo/10_stevilo_preb/20_05C40_prebivalstvo_obcine/&lang=2 (Citirano 25. 7. 2015). 353. Prebivalstvo, staro 15 ali več let, po statusu aktivnosti, spolu in starosti, statistične regije, Slovenija, letno. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval. asp?ma=05G3011S&ti=&path=../Database/Dem_soc/05_prebivalstvo/20_soc_ekon_preb/03_05G30_aktivnost/&lang=2 (Citirano 30. 7. 2014). 354. Predlog Regionalnega razvojnega programa Savinjske razvojne regije 2014–2020 (predlog), 2014. Celje. Razvojna 194 agencija Savinjske doline. URL: http://www.rasr.si/si/files/default/Predlog%20Regionalnega%20razvojnega%20programa%20Savinjske%20razvojne%20regije%202014%20-%202020_02_07_2014.pdf (Citirano 26. 9. 2014). 355. Pregled števnih mest 2013: Preglednica. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Direkcija Republike Slovenije za ceste. URL: http://www.dc.gov.si/si/delovna_podrocja/promet/ (Citirano 25. 7. 2014). 356. Pregledovalnik podatkov za vodna telesa površinskih in podzemnih voda. 2011. Inštitut za vode Republike Slovenije. URL: http://www.izvrs.si/pregledovalnik_vtpv/pregledovalnik_vtpv.php?vtpv=SI16VT70 (Citirano 11. 7. 2014). 357. Premru, U., 1983. Osnovna geološka karta SFRJ. Tolmač lista Ljubljana. 1983. Beograd, Zvezni geološki zavod, 72 str. 358. Prenočitvene zmogljivosti, prihodi in prenočitve turistov, občine, Slovenija, mesečno, 2015. SI-STAT Podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=2164404S&ti=Preno%E8itvene+zmogljivosti%2C+prihodi+in+preno%E8itve+turistov%2C+ob%E8ine%2C +Slovenija%2C+mese%E8no&path=../ Database/Ekonomsko/21_gostinstvo_turizem/01_21644_nastanitev_mesecno/&lang=2 (Citirano 16. 2. 2015). 359. Prenočitvene zmogljivosti po skupinah nastanitvenih objektov, občine, Slovenija, letno, 2014. URL: http://pxweb.stat. si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=2164504S&ti=&path=../Database/Ekonomsk http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/ varval.asp?ma=2164504S&ti=&path=../Database/Ekonomsko/21_gostinstvo_turizem/02_21645_nastanitev_letno/&lang=1 (Citirano 11. 10. 2014). 360. Presersko jezero. Zavod Celeia Celje. 2014. URL: http://www.dezela-celjska.si/sl/node/193 (Citirano 13.10.2014). 361. Prevoz, 2015. URL: https://prevoz.org/ (Citirano 24. 1. 2015). 362. Preživite hmeljarski dan v Spodnji Savinjski dolini. 2014. URL: http://www.zkts-vransko.si/html/turizem/vit_tocke.pdf (Citirano 28. 7. 2014). 363. Pridelava pomembnejših kmetijskih kultur. SI-STAT Podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=1502409S&ti=&path=../Database/Okolje/15_kmetijstvo_ribistvo/04_rastlinska_pridelava/01_15024_pridelki_povrsina/&lang=2 (Citirano 18. 7. 2014). 364. Pridobivanje biodizla v energetske namene. 2014. Energetska agencija za Podravje. URL: http://www.energap.si/uploads/biodizel_ok.pdf (Cititrano 11. 12. 2014). 365. Prihodi in prenočitve turistov po skupinah nastanitvenih objektov in po državah, občine, Slovenija, letno, 2014. SISTAT Podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=2164507S&ti=&path=../Database/Ekonomsko/21_gostinstvo_turizem/02_21645_nastanitev_letno/&lang=1 (Citirano 18. 10. 2014). 366. Primožič, M., 1976. Bivša občina Vransko. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 59 str. 367. Primožič, T., 2013. Namakanje v Sloveniji. Ljubljana, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. URL: http://www.kmetzav-mb. si/Lombergar_13/2_1_2013.pdf (Citirano 2. 8. 2014). 368. Prireditev Družina poje. MIZS. 2011. cle/12058/7070/ (Citirano 7. 8. 2014). URL: http://www.mizs.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/arti- 369. Promet, 2015. Ministrstvo za infrastrukturo. Direkcija Republike Slovenije za ceste. URL: http://www.dc.gov.si/si/ delovna_podrocja/promet/ (Citirano 18. 1. 2015). 370. Prometne obremenitve 2001, 2007, 2013. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Direkcija Republike Slovenije za ceste. URL: http://www.dc.gov.si/si/delovna_podrocja/promet/ (Citirano 25. 7. 2014). 371. Raba kmetijskih zemljišč, po občinah, Slovenija, 2000 in 2010. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2010. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P9201S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/00_kazalniki/05_15P92_obcine/&lang=2 (Citirano 15. 7. 2014). 372. Radinja, D., Zoretič, E., 1993. Hidrogeografske značilnosti Posavinja in njegova oskrba s pitno vodo. V: Pelc, S. (ur.). Savinjska. Možnosti regionalnega in prostorskega razvoja. Ljubljana, Zveza geografskih društev Slovenije, str. 55–89. 373. Radinja D., 1960. Kvartarni klastični sedimenti v Spodnji Savinjski dolini. Elaborat. Ljubljana, Inštitut za geografijo SAZU, 42 str. 374. Razmah partizanskega gibanja v letu 1944. 2012. Kamra. URL: http://www.kamra.si/Default.aspx?module=5&id=3771 (Citirano 11. 5. 2015). 375. Register naravnih vrednot. 2011. Ljubljana, Agencija Republike Slovenije za okolje. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 31. 7. 2014). 376. Ribiška družina Šempeter. Ribiški okoliš. 2014. URL: http://www.rd-sempeter.si/index.php/ribiski-okolis/ (Citirano 10. 8. 2014). 377. Ribiške karte. Braslovško jezero. 2014. URL: http://www.ribiskekarte.si/rd-sempeter/braslovsko-jezero (Citirano 10. 8. 2014). 378. Ribnik Vrbje. ZKST Žalec. 2014. URL: http://www.zkst-zalec.si/sl-SI/directoryentry/16/ribnik-vrbje (Citirano 29. 7. 2014). 379. Ribolov. 2014. URL: http://obcinaprebold.si/t/sport-in-rekreacija (Citirano 17. 8. 2014). 380. Rimska nekropola. 2014. URL: http://www.td-sempeter.si/sl/znamenitosti/rimska-nekropola (Citirano 18. 8. 2014). 381. Rebernik, D., 2011. Geografija naselij. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, Oddelek za geografijo, 301 str. 382. Rejec Brancelj, I., 2003. Kmetijstvo v Sloveniji z vidika obremenjevanja okolja. Geografski vestnik, 75, 2, str. 53–64. URL: http://zgs.zrc-sazu.si/Portals/8/Geografski_vestnik/gv75-2-rejec.pdf (Citirano 11. 7. 2014). 195 383. Repe, B., 1993. Knjiga o pivu. Ljubljana, Mediacarso, 216 str. 384. Repe, B., 2011. Fizična geografija II – pedogeografija (predavanja) (osebni vir). Ljubljana. 385. Repe, B., 2012. Hmelj in slad–božanski hlad. Zgodovina piva na Slovenskem in po svetu. Celovec, Mohorjeva založba, 184 str. 386. Rojstna hiša Neže Maurer. 2014. URL: http://www.td-polzela.si/index.php/zanimivosti/rojstna-hisa-neze-maurer.html (Citirano 13. 8. 2014). 387. Rojstna hiša Rista Savina. Uradni slovenski turistični informacijski portal. 2014. URL: http://www.slovenia.info/?muzej=4320&title=Rojstna+hiša+Rista+Savina (Citirano 21. 7. 2014). 388. Romih, N., Grabner, B., Ribarič Lasnik, C., 2014. Remediacija onesnaženih tal s težkimi kovinami. Celje, Inštitut za okolje in prostor, 8 str. URL: http://www.kis.si/datoteke/file/kis/SLO/MEH/Biomasa/PRIROCNIK_IOP-1.pdf (Citirano 10. 7. 2014). 389. Rozenstein, G., 2006. Geografija občine Polzela. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 72 str. 390. Rozman, K., 1998. Desetletje gospodarskih pretresov v občini Žalec. Savinjski zbornik, VII., str. 59–83. URL: http:// www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-CI6HZVYT/1c0f555e-44a6-49a2-a810-10ca44428878/PDF (Citirano 4. 8. 2014). 391. Rozman, K., 2014. Namakalni sistemi po občinah. Utrip Savinjske doline, 15, 8, str. 28. 392. Rožič Plazovnik, M., 2008. Krmne poljščine v slovenskih hmeljiščih v premeni. Diplomsko delo. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, 52 str. 393. Rudarski muzej Griže. 2014. URL: http://www.zkst-zalec.si/sl-SI/DirectoryEntry/23/rudarski-muzej-v-grizah (Citirano 10. 8. 2014). 394. Rudarstvo v Spodnji Savinjski dolini. 2014. Ljubljana, Planinska Zveza Slovenije, 13 str. URL: http://www. braslovce-planinci.si/spot2014/gradiva/SPOT2014_Rudarstvo.pdf (Citirano 25. 7. 2014). 395. Sajovic, A., 2010. Ekoremediacije. URL: http://www.sgls.si/sola/wp-content/uploads/2011/03/EKOREMEDIACIJE.pdf (Citirano 9. 7. 2014). 396. Savinova hiša. 2014. URL: http://www.zkst-zalec.si/sl-SI/directoryentry/9/savinova-hisa (Citirano 18. 8. 2014). 397. Savinjska železnica. 2012. URL: http://www.kamra.si/Default.aspx?module=5&id=1619 (Citirano 25. 7. 2014). 398. Savinjski hram, 2014a. Delovanje Savinjskega hrama (osebni vir, 8. 7. 2014). Žalec. 399. Savinjski hram. 2014b. Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec. URL: http://www.zkst-zalec.si/sl-SI/750/savinjski-hram (Citirano 10. 7. 3014). 400. Schwentnerjeva hiša. 2014. URL: http://www.savinjska.si/index.php?option=com_content&view=article&id=103&Itemid=248 (Citirano 18. 8. 2014). 401. Sedej, A., 2014. Pregrada Trnava. URL: http://www.slocold.si/galerija/trnava/trnava.htm (Citirano 31. 7. 2014). 402. Senegačnik, J., 2010. Slovenija 2. Geografija za 4. letnik gimnazij. Ljubljana, Modrijan, 134 str. 403. Senegačnik, J., 2012. Slovenija in njene pokrajine. Ljubljana, Modrijan, 471 str. 404. Setev lucerne. Kmetijsko gozdarski zavod Celje. URL: http://www.kmetijskizavod-celje.si/25-3-2010-setev-lucerne (Citirano 18. 7. 2014). 405. Setev travno deteljnih mešanic (TDM) in deteljno travnih mešanic (DTM). 2014. Kmetijsko gozdarski zavod Celje. URL: http://www.kmetijskizavod-celje.si/26-marec-2010-setev-travno-deteljnih-mesanic-tdm-in-deteljno-travnih-mesanic-dtm- (Citirano 18. 7. 2014). 406. Sevšek, K., 2002. Zgodovinski razvoj pivovarstva v Ljubljani. Diplomsko delo. Ljubljana, 41 str. 407. Shema šolskega sadja in zelenjave, 2014. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja. URL: http://www.arsktrp.gov.si/si/storitve_ukrepi/trzni_ukrepi/solska_prehrana/shema_solskega_sadja_in_zelenjave (Citirano 25. 9. 2014). 408. Sikošek, M., 2010. Management prireditev. Organizacija študentskih prireditev. Koper, Fakulteta za management, 104 str. 409. Simoniti, V., Štih, P., Vodopivec, P., 2008. Slovenska zgodovina. Družba–politika–kultura. Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino, 574 str. 410. SIP. 2014. Podjetje in prodajna mreža. URL: http://www.sip.si/prodajna-mreza/country/Slovenia (Citirano 9. 8. 2014). 411. Simonič, T., 1992. Gnojila in škropiva: priročnik za uporabo agrokemičnih pripravkov. Ruše, AGA d.o.o., 130 str. 412. Simončič, A., 2006. Sredstva za varstvo rastlin in njihovi razgradni produkti v podzemni vodi. Kazalci okolja v Sloveniji. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=96 (Citirano 10. 7. 2014). 413. Sirše, M., 2014. Melioracijski izsuševalni jarki (osebni vir, 11. 7. 2014). Prebold. 414. Skutnik, B., 2005. Varovanje naselij pred poplavami. Idejna zasnova suhih zadrževalnikov v Spodnji Savinjski dolini. 16. Mišičev vodarski dan, str. 35–42. URL: http://mvd20.com/LETO2005/R5.pdf (Citirano 28. 7. 2014). 415. Slabe, A., 2013. Tržna pridelava na ekoloških kmetijah kot dejavnik razvoja na podeželju – Slovenski regionalni dnevi 2013 (osebni vir, 25. 10. 2013). Rimske Toplice. 416. Slovenski prostor v antiki. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU .2014. URL: http://iza.zrc-sazu.si/Si/Program/zgod.html 196 (Citirano 21. 7 2014). 417. Sneg, žled, padavine. 2014. Agencija Republike Slovenije za okolje. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. URL: http:// www.meteo.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/weather_events/sneg-zled-padavine_30jan-3feb2014.pdf (Citirano 11. 10. 2014). 418. Snoj, M., 2009. Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana, Založba ZRC, 603 str. 419. Specifikacija za štajerski hmelj z zaščiteno označbo. 2013. Ljubljana, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, 15 str. URL: http://www.mko.gov.si/fileadmin/mko.gov.si/pageuploads/podrocja/Varna_in_kakovostna_hrana_in_krma/zasciteni_kmetijski_pridelki/Specifikacije/stajerski_hmelj_specifikacija.pdf (Citirano 30. 9. 2014) 420. Splošni podatki in dejstva o gozdovih v Sloveniji, 2014. O gozdovih Slovenije. Zavod za gozdove Slovenije. URL: http:// www.zgs.si/slo/gozdovi-slovenije/o-gozdovih-slovenije/gozdnatost-in-pestrost/index.html (Citirano 15. 10. 2014). 421. SPOT Savinjska 2014. 2014. Dodatna literatura. Hmeljarstvo v Spodnje Savinjski dolini, 10 str. URL: http://www. braslovce-planinci.si/spot2014/gradiva/SPOT2014_Hmeljarstvo.pdf (Citirano 5. 8. 2014). 422. Statistični letopis 2013. 2013. Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije, 586 str. URL: http://www.stat.si/letopis/2013/31_13/31-01-13.html (Citirano 24. 2. 2015). 423. Stepišnik, U., 2011. Fizična geografija krasa. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 143 str. 424. Strategija razvoja občine Žalec za obdobje 2014–2020 - predlog. 2014. URL: http://www.zalec.si/seje/gradivo_tocka_115_973_1652.pdf (Citirano 1. 2. 2015). 425. Strgar, Z., 2002. Cesta smrti Arja vas-Velenje. Dnevnik. URL: http://www.dnevnik.si/clanek/38947 (Citirano 24. 1. 2015). 426. Struktura kmetijskih gospodarstev, podrobni podatki, Slovenija in statistične regije, 2013 – končni podatki. 2014. Statistični urad Republike Slovenije. URL: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=6352 (Citirano 15. 12. 2014). 427. Sušin, J., Verbič, J., 2011. Bilanca dušika na ravni vodnih teles podzemnih voda v letu 2009 (OECD-EUROSTAT metodologija). Kmetijski inštitut Slovenije, 10 str. URL: http://www.arhiv.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/podrocja/okolje/pdf/vode/bilanca_dusika_podzemne_vode_2009.pdf (Citirano 8. 7. 2014). 428. Sušin, J., 2011. Bilanca dušika v kmetijstvu. Kazalci okolja v Sloveniji. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=465 (Citirano 8. 7. 2014). 429. Šifrant vrst oziroma skupin kmetijskih rastlin teh pomoči. 2006. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja. URL: http://www.arsktrp.gov.si/fileadmin/arsktrp.gov.si/pageuploads/Obrazci/NP2006/07_sifrant_ vrst_22.PDF (Citirano 10. 7. 2014). 430. Škerl, P., 2012. Novo pivo: Žalec in Laško za eno flaško. Delo. URL: http://www.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/novopivo-zalec-in-lasko-za-eno-flasko.html (Citirano 25. 9. 2014). 431. Škoda na osnovni šoli v Braslovčah presegla milijon evrov. 2007. Delo. URL: http://www.delo.si/clanek/46401 (Citirano 18. 10. 2014). 432. Škof, K., 2011. Stanje pridelave hmelja (Humulus lupulus L.) v Sloveniji. Diplomsko delo. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, 40 str. URL: http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/vs_skof_katja.pdf (Citirano 10. 11. 2014). 433. Število in indeks delovno aktivnega prebivalstva po statističnih regijah delovnega mesta, Slovenija, mesečno. SISTAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval. asp?ma=0700931S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/05_akt_preb_po_regis_virih/01_07009_aktivno_ preb_mesecno/&lang=2 (Citirano 6. 8. 2014). 434. Število živine po vrstah in kategorijah živali, po občinah, Slovenija, 2000 in 2010. SI-STAT podatkovni portal. Statistični urad Republike Slovenije. 2010. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P1201S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/02_zivinoreja/05_15P12_obcine/&lang=2 (Citirano 6. 8. 2014). 435. Tajna jama. 2007. URL: http://www.speleos-siga.org/varovanje%20jam/tajna%20jama.htm (Citirano 17. 8. 2014). 436. TIS. Telefonski imenik Slovenije. URL: http://www.itis.si/ (Citirano 30. 7. 2014). 437. Tehnos. 2009. URL: http://www.tehnos.si/zgodovina.aspx (Citirano 18. 9. 2014). 438. Tekavc, K., 2011. Položaj žensk na slovenskem trgu dela v preteklosti. Analiza primera podjetja iz tekstilne industrije: Tovarna volnenih odej Škofja vas. Diplomsko delo. Ljubljana, Ekonomska fakulteta, 54 str. URL: http://www.cek.ef.unilj.si/u_diplome/tekavc4497.pdf (Citirano, 18. 1 2015). 439. Tenis klub Tršca. 2003. URL: http://www.vransko.si/wp-content/uploads/obcinski-informator/Obcinski-informator-st.-3.pdf (Citirano 17. 8. 2014). 440. TIC Prebold. 2014. Grajska pot v Preboldu (osebni vir, 11. 7. 2014). Prebold. 441. Toman, T., 2009. Prostorski razvoj gospodarskih con v občini Žalec. Diplomsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 104 str. URL: http://geo.ff.uni-lj.si/pisnadela/pdfs/dipl_200903_tomaz_toman.pdf (Citirano 10. 8. 2014). 442. Trajanje Sončnega obsevanja Celje. METEO podatkovni portal. Agencija Republike Slovenije za okolje. 2014. URL: http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/.../sl/.../son_trajanje_2012.xls (Citirano 30. 7. 2014). 443. Tratnik, S., 1965. Nekaj misli o gospodarstvu žalske občine. Savinjski zbornik. Celje, Pripravljalni odbor za proslavo dvajsetletnice osvoboditve in proglasitve trga Žalec za mesto, str. 202–210. URL: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-3PN3KJ3V/6d35ecd7-dbcc-43a1-94ea-dec21a9e23f9/PDF (Citirano 4. 8. 2014). 197 444. Trobec, T., 2014. Oskrba s pitno vodo na širšem območju Celjske kotline. 16. Ilešičevi dnevi – Lokalna oskrba s hrano (osebni vir, 25. 10. 2014). Ljubljana. 445. Turistične kmetije. 2014. Celjska dežela. URL: http://www.dezela-celjska.si/sl/node/768# (Citirano 13. 1. 2015). 446. Turistični vodnik Prelepa je ta vranska fara. 2002. Vransko, Občina Vransko, 35 str. 447. Učni načrt. Geografija [Elektronski vir]: gimnazija: splošna, klasična, ekonomska gimnazija: obvezen predmet (210 ur), matura (105 ur). 2008. Dragoš, A., Polšak, A., Resnik Planinc, T., Škof, U. (ur.). Ljubljana, Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo. 62 str. URL: http://eportal.mss.edus.si/msswww/programi2010/programi/media/pdf/un_gimnazija/geografija_spl_gimn.pdf (Citirano 24. 11. 2014). 448. Učni načrt. Zgodovina. [Elektronski vir]: gimnazija: splošna gimnazija: obvezni predmet (280 ur). 2008. Križnik, K., Purkat, N. (ur.). Ljubljana, Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo. 62 str. URL: http://eportal.mss.edus.si/ msswww/programi2010/programi/media/pdf/un_gimnazija/un_zgodovina_280_ur_gimn.pdf (Citirano 24. 11. 2014). 449. Ulaga, F., 2002. Trendi spreminjanja pretokov slovenskih rek. Dela, 18, str. 93–114. 450. Urad za intelektualno lastnino. Varstvo geografske označbe v Sloveniji. 2014. URL: http://www.uil-sipo.si/uil/dejavnosti/geografske-oznacbe/varstvo-geografske-oznacbe-v-sloveniji/ (Citirano 27. 7. 2014) 451. Uredba o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom. Zakon o gozdovih. 2013. URL: http://www.zgs.si/ fileadmin/zgs/main/img/PDF/ZAKONI/1_z_ogozdovih.pdf (Citirano 14. 10. 2014). 452. Uredba o zelenem javnem naročanju, 2013. Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo. URL: http://www.pisrs.si/ Pis.web/pregledPredpisa?id=URED5194 (Citirano 26. 9. 2014). 453. Urek, G., Knapič, M., Urbančič Zemljič, M., Škerlavaj, V., Simončič, A., Persolja, J., Rak Cizej, M., Radišek, S., Lešnik, M., 2012. Raba fitofarmacevtskih sredstev in preučitev možnosti za njihovo racionalnejšo uporabo v Sloveniji. Ljubljana, Kmetijski inštitut Slovenije, 163 str. URL: http://www.kis.si/datoteke/file/kis/SLO/VAR/KISopt.pdf (Citirano 10. 7. 2014). 454. V Braslovčah že 51. dan hmeljarjev. VTV. Vaša televizija. 2013. URL: http://www.vtvstudio.com/v-braslovcah-ze-51dan-hmeljarjev/ (Citirano 20. 7. 2014). 455. V slovenskih občinah je več starega kot mladega prebivalstva. Statistični urad Republike Slovenije. 2014. URL: http:// www.stat.si/obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2011&ClanekNaslov=PrebivalstvoIndeks (Citirano 24. 8. 2014). 456. Varovalni gozdovi v Sloveniji. Zavod za gozdove v Sloveniji. 2013. URL: http://www.zgs.si/slo/gozdovi-slovenije/ogozdovih-slovenije/varovalni-gozdovi/ (Citirano 5. 10. 2014). 457. Včerajšnje neurje uničilo precejšen pridelek hmelja. 2007. Novi tednik. URL: http://www.novitednik.si/novica. php?id=6654&m=8&l=2007 (Citirano 27. 7. 2014). 458. Večeri plesa, petja in cvetja. Rimska nekropola. Turistično društvo Šempeter. 2014. URL: http://www.td-sempeter.si/ sl/znamenitosti/rimska-nekropola (Citirano 29. 9. 2014). 459. Vegetacijska karta gozdnih združb Slovenije. 2002. 1:400.000. Ljubljana, Založba ZRC, Znanstveno raziskovalni center SAZU, Biološki inštitut Jovana Hadžija. 460. Veliki atlas Slovenije. 2012. Mlakar, V. (ur.). Ljubljana, Mladinska knjiga, 655 str. 461. Verbič, J., 2012. Izpusti amoniaka v kmetijstvu. Kazalci okolja v Sloveniji. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=453 (Citirano 10. 7. 2014). 462. Verdel, P., 2006. Demografska struktura južnega dela Spodnje Savinjske doline v 19. stletju. Diplomsko delo. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 211 str. URL: http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/dn_verdel_polona. pdf (Citirano 29. 3. 2015). 463. Vložek dela v kmetijstvu (PDM), po občinah, Slovenija, 2000 in 2010, 2014. Statistični urad Republike Slovenije. SI-STAT podatkovni portal. URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=15P9203S&ti=&path=../Database/Kmetijstvo_2010/00_kazalniki/05_15P92_obcine/&lang=2 (Citirano 25. 9. 2014). 464. Vodotoki. 2013. Eionet v Sloveniji. URL: http://nfp-si.eionet.europa.eu/Dokumenti/GIS/splosno (Citirano 15. 1. 2013). 465. Vodna bilanca Slovenije 1971–2000. 2008. Frantar, P. (ur.). Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje, 119 str. 466. Vodna telesa podzemne vode. Geoportal ARSO. 2014. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 28. 7. 2014). 467. Vodna telesa. Eionet v Sloveniji. 2014. URL: http://nfp-si.eionet.europa.eu/Dokumenti/GIS/splosno (Citirano 30. 12. 2014). 468. Vodna telesa podzemne vode. Geoportal ARSO. 2014. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 25. 7. 2014). 469. Vodna telesa površinskih voda. Geoportal ARSO. 2014. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 25. 7. 2014). 470. Vodovarstvena območja (zajetja). Geoportal ARSO. 2012. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList. jspx (Citirano 8. 7. 2014). 471. Vodovodni sistem Žalec. Javno komunalno podjetje Žalec. 2014. URL: http://www.jkp-zalec.si/storitve/oskrba-s-pitno-vodo/13 (Citirano 12. 7. 2014). 472. Vogrin, M., 1996. Ornifavna ribnika Vrbje v Spodnji Savinjski dolini in njegova naravovarstvena problematika. Acrocephalus, 17, 74, str. 7–24. URL: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-LSEDGIF7/ (Citirano 14. 10. 2014). 198 473. Vogrin. M., 2005. Fenologija vodnih ptic na Žovneškem jezeru (Spodnja Savinjska dolina, osrednja Slovenije). Acrocephalus 26, 126, str. 151–155. URL: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-N6TIGKGJ/0ea6818d-3a33-45cb-b20c-5b42c6f1b3a8/PDF (Citirano 31. 7. 2014). 474. Vogrin, M., 2009. Zloženka Učna pot. Reka Ložnica s poplavnim območjem. Občina Žalec. URL: http://www.zkst-zalec. si/upload/DirectoryEntry/30/attachments/zlozenka%20loznica_LOW.pdf (Citirano 20. 7. 2014). 475. Volk, T., 2011. Površine zemljišč z ekološkim kmetovanjem. Kazalci okolja v Sloveniji. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL: http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=449 (Citirano 10. 7. 2014). 476. Vovk Korže, A., Vrhovšek, D., 2006. Ekoremediacije za učinkovito delovanje okolja. Maribor, Inštitut za promocijo varstva okolja, 56 str. URL: https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=1&ved=0CB4QFjAA&url= http%3A%2F%2Fwww.eu-skladi.si%2Fostalo%2Fgradiva2%2Fekoremediacije-za-ucinkovito-varovanje-okolja.pdf%2Fat_download%2Ffile&ei=bT29U93CHOjMygPTtoHwDg&usg=AFQjCNH1Cy56Ed93hYorCws1g4IfQwfFpw&sig2=bzllRBkLS96-UDorubqH-A (Citirano 9. 7. 2014). 477. VOZNI REDI: Vozni redi, 2015. Izletnik Celje d. d. URL: https://www.e-karta.si/bus4i_vr/izletnik/f?p=VOZNIREDI:HOME :6981252319380419::NO::: (Citirano 1. 2. 2015). 478. Vrečer, R., 1930. Savinjska dolina. S posebnim ozirom na splošno, krajevno in upravno zgodovino v besedi in sliki. Žalec, samozaložba, 266 str. 479. Vrt zdravilnih in aromatičnih rastlin. 2014. URL: http://www.zkst-zalec.si/sl-SI/DirectoryEntry/19/vrt-zdravilnih-in-aromaticnih-rastlin (Citirano 10. 7. 2014). 480. Vurcer, V., 1983. Vstaja v Spodnji Savinjski dolini 1941. leta. V: Vybihal, V. (ur.). Savinjski zbornik. Žalec, Občinska kulturna skupnost, str. 103–124. 481. Zagožen. 2014. URL: http://www.zagozen.si/o-podjetju (Citirano 18. 9. 2014). 482. Zajčeva koča. 2014. URL: http://www.pzs.si/koce.php?pid=146 (Citirano 17. 8. 2014). 483. Zajčevi dnevi na Zajčevi koči. Občina Tabor. 2014. URL: http://www.mojaobcina.si/tabor/novice/obvestila/drustva/ zajcevi-dnevi-na-zajcevi-koci.html (Citirano 30. 9. 2014). 484. Zavarovana območja (poligoni). 2010. Ljubljana, Agencija Republike Slovenije za okolje. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. URL: http://gis.arso.gov.si/wfs_web/faces/WFSLayersList.jspx (Citirano 31. 7. 2014). 485. Zbirka starih traktorjev. Dežela Celjska. 2014. URL: http://www.dezela-celjska.si/it/node/381 (Citirano 10. 8. 2014). 486. Zbirna vloga za leto 2012. 2012. Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije – izpostava Celje (osebni vir, 1. 3. 2013). Žalec. 487. Zupan, G., 1937. Krajevni leksikon Dravske banovine. Krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev dravske banovine. Ljubljana, Uprava krajevnega leksikona dravske banovine v Ljubljani, 751 str. 488. Zupan, M., Grčman, H., Lobnik, F., 2008. Raziskave onesnaženosti tal Slovenije. Ljubljana, Agencija RS za okolje, 63 str. URL: http://www.mko.gov.si/fileadmin/mko.gov.si/pageuploads/svo/raziskave_onesnazenosti_tal.pdf (Citirano 10. 7. 2014). 489. Zupančič T., 2007. Okoljsko poročilo za gradnjo državne ceste med AC A ŠENTILJ-KOPER in mejo z Republiko Avstrijo. Geatech, Načrtovanje in svetovanje, d. o. o. URL: http://www.ci-ravne.net/wp-content/uploads/2008/04/porocilo_ dars.pdf (Citirano 22. 1. 2015). 490. Zgodovina podjetja. 2014. URL: http://www.sipro.si/index.php?ID=2&Cid=3 (Citirano 29. 7. 2014). 491. Zupančič, A., Kovač, N., 2009. Umetni zadrževalniki voda na porečju Savinje in Sotle. Problemi upravljanja in investicijskega vzdrževanja. Maribor, Mišičev vodarski dan, str. 40–46. URL: http://mvd20.com/LETO2009/R7.pdf (Citirano 4. 1. 2015). 492. Zupančič, M., 2014. Stanje hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini (osebni vir, 7. 7. 2014). Žalec. 493. Žalec in njegova okolica, ZKŠT Žalec. URL: https://www.youtube.com/watch?v=uCDvbylLnWg (Citirano 10. 7. 2014). 494. Žalska noč in dan. ZKŠT Žalec. 2014. URL: http://www.zkst-zalec.si/sl-SI/post/524/zalska-noc-in-dan (Citirano 21. 7. 2014). 495. Žibret, G., Šajn, R., 2006. Razširjanje onesnaženja s cinkom in kadmijem v Celjski kotlini. RMZ – Materials and geoenvironment, 52, 3, str. 561–569. URL: http://www.rmz-mg.com/letniki/rmz52/rmz52_0561-0569.pdf (Citirano 10. 7. 2014). 496. Žledolom v Sloveniji. 2014. Zavod za gozdove Slovenije. URL: http://www.zgs.si/slo/delovna-podrocja/varstvo-gozdov/ zledolom-v-sloveniji-2014/index.html (Citirano 11. 10. 2014). 497. Žovnek. 2014. URL: http://www.gradovi.net/grad/zovnek_grad (Citirano 18. 8. 2014). 498. Žovneško jezero. Občina Braslovče. 2014. URL: http://www.braslovce.si/Turizem/ZovneskoJezero (Citirano 31. 7. 2014). 499. Žovneško jezero. Wikipedija. 2013. URL: http://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%BDovne%C5%A1ko_jezero (Citirano 31. 7. 2014). 500. Žunter, A., 2008. Gozdna učna pot Savina. Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Nazarje. URL: http://www.zgs. si/fileadmin/zgs/main/img/OE/10Nazaraje/GUP/pdf/Gozdna_ucna_pot_SAVINA.pdf (Citirano 8. 10. 2014). 199 Priloge k članku Turistična ureditev v občinah Spodnje Savinjske doline, na straneh 134–141. Karte posameznih turističnih paketov Številke točk pri posamezni karti so predstavljene med besedilom pri posameznem tematskem turističnem paketu. Karta 1: Poti zlate kobulice. Karta 2: Grajske sledi. 200 Karta 3: Zapelji se skozi čas. Karta 4: Od kose do kozolca. 201 Karta 5: Božje točke po dolini. Karta 6: Čista energija. 202 Karta 7: Recita "DA" v slogu. Karta 8: Aktivno doživi Spodnjo Savinjsko dolino. 203 204 Hotel Žalec; Mestni trg 3, T: +38637131700 T: +38635720435 Gostilna Cizej; Polzela 5, T: +38635722171 Gostilna Dori; Polzela 15a, T: +38637050088 Gostilna in pizzerija Matjaž; Polzela 38, T: +38637050055 Garni šport hotel Prebold; Graščinska ulica 9, T: +38637034064 Kamp Park Darja Povše s.p.; Latkova vas 227, T: +38659925306 Kamp Dolina; Dolenja vas 147, T: +38635724378 Izletniška kmetija Potočnik; Matke 5; T: +38635724597 Dragov dom na Homu; Matke 5a, T: +38635724707 Gostilna Zmet; Sv. Lovrec 55, T: +38637053410 Gostilna Fijalka; Dolenja vas 43, T: +38635724336 Kmetija Vedenik; Dolenja vas 49, T: +38631383662 Golobček Bed&Pizza Hostel; Vransko 31, T: +38641608298 Gostišča in prenočišča »Močnikov mlin«; Jeronim 49, T: +38637031602 Gostišče in prenočišče Darja; Vransko 99, T: +38641815849 Domačija Sedeljšak; Vologa 8, T: +38635725415 Muzej motociklov; Vransko 31a, T: +38637055066 Gostilna Slovan; Vransko 54, T: +38635725430 Kmetija Pr' Jerin; Jeronim 8, T: +38631468217 Gostilna Pri šoferski mamici; Ločica pri Vranskem 42, T: +38651365040 Okrepčevalnica Zlati Križ; Kasaze 48, T: +38635707433 Pizzerija Verdi-Verdi; Griže 125, T: +36835718210 Gostišče Pri Zibiki; Griže 46b, T: +38635718011 Gostišče Štorman; Rimska cesta 10, T: +38637038300 Kmetija Pri Mlinarju; Gotovlje 45, T: +38637104243 Hotel plus caffe Petrovče; Petrovče 243, T: +38659177717 Malteški hram – Grad Komenda; Grajski trg 1, T: +386051616056 Gostilna Gomlanka; Gomilsko 45, T: +38635726406 Motolux Motorbike Camping; Braslovče 68b, T: +38659979592 Gostilna - picerija Parižlje; Parižlje 20, T: +38635709074 Gostilna in picerija Ferlič; Spodnje Gorče 3, GOSTINSKI PONUDNIKI IN PRENOČIŠČA: ZAPELJI SE SKOZI ČAS VODNIK PO SPODNJI SAVINJSKI DOLINI Primer zgibanke turističnega paketa Zapelji se skozi čas 205 Vir: Gasilski muzej Vransko, 2014. 3. Gasilski muzej na Vranskem: eden največjih tovrstnih muzejev v Sloveniji, v katerem so razstavljene gasilske uniforme, oprema, orodje in priznanja. V sklopu muzeja delujeta še kovaška delavnica in etnografska zbirka s poudarkom na hmeljarstvu in keramičarstvu. Vir: Dežela Celjska, 2014. 2. Muzej motociklov Vransko: edini tovrstni muzej v Sloveniji, ki prikazuje razvoj motociklizma in prometa na Slovenskem. V njem najdemo vozila konstruktorja Janeza Puha ter dirkalne motocikle znamke Tomos. Zanimiva je najpopolnejša zbirka slovenskih registrskih tablic. Vir: Avto šola, 2014. 1. Poligon varne vožnje Vransko: eden najmodernejših poligonov za varno vožnjo v Sloveniji, kjer se udeleženci urijo v vožnji v različnih vremenskih razmerah (opomba: možna je povezava z muzeji, ki predstavljajo tehnološki razvoj vozil in prometa na Slovenskem). INTERESNE TOČKE: Vir: Prebold skozi čas, 2014. 6. Muzejska zbirka Prebold skozi čas: v muzejski zbirki je predstavljena lokalna kulturna dediščina, ki je razdeljena v več tematsko zaokroženih enot: življenje ljudi v občini zadnjih 200 let, zgodovina prve in druge svetovne vojne ter osamosvojitvene vojne, zgodovina društev, gospodarstva in Tekstilne tovarne Prebold. Vir: Konjsko društvo Mustang, 2014. 5. Konjeniško društvo Mustang v Grajski vasi prireja številne letne prireditve, poleg tega enkrat letno organizira viteške igre. Vir: Klanšek, 2014. 4. Zbirka starih traktorjev Polzela: gre za največjo zbirko starih traktorjev v Sloveniji, ki prihajajo iz cele Slovenije. Najstarejši traktor je letnik 1940, najmlajši pa letnik 1962, vsi so še vedno v voznem stanju. Julij, 2014 Izdelava: Uršula Klanjšek, Špela Kranjc, Maja Sirše, Veronika Sorčan, Špela Stanonik 18. geografski raziskovalni tabor Spodnja Savinjska dolina Vir: Griže, 2014. 8. Rudarski muzej Griže prikazuje tradicijo rudarstva v Spodnji Savinjski dolini. V muzeju je stalna razstava zgodovinskih dokumentov in starin iz rudarskega revirja Zabukovica – Liboje, poleg tega si lahko ogledamo še orodje in opremo rudarjev, jamsko reševalno opremo. Vir: Gasilski muzej Žalec, 2014. 7. Gasilski muzej v Žalcu prikazuje zgodovino gasilske dejavnosti Gasilske zveze Žalec, ki je bila zelo pomembno središče slovenskega gasilstva na Spodnjem Štajerskem. V zbirki je predstavljena gasilska oprema, orodje in ostali predmeti. Projekt so podprli Občina Braslovče Občina Polzela Občina Vransko Občina Žalec 206 Občina Prebold
© Copyright 2024