1. No category

14
december 2015
RAVENSKI RAZGLEDI
Glasilo Občine Ravne na Koroškem
1
uvodnik
Letošnje leto se na Ravnah končuje kot izjemno pestro in razgibano leto.
K temu ste prispevali mnogi izmed vas, ki ste aktivni v naših društvih ter
tako izvajate pomembne programe in organizirate zanimive vsebine za naše
občane. Zaradi priznanja vašemu delu smo na Ravnah pričeli z bolj javnim
priznavanjem prostovoljstva z razglasitvijo naj prostovoljcev leta. Ravno
tako pa lahko za to leto opazimo izjemno živahen utrip javnih zavodov ter
tudi posameznikov, ki ustvarjate na področju kulture in umetnosti.
Z vidika občine smo bili investicijsko uspešni, saj smo zaključili izgradnjo
Čistilne naprave Ravne, uredili grajski park, izvedli simpozij Forme Vive,
komunalno uredili naselje Kotlje III, dokončali obnovo Gradu Ravne z obnovo
zgradbe našega muzeja ter zgradili zadnjo fazo podjetniškega inkubatorja.
Zaključila se je namreč finančna perspektiva EU 2007 do 2013, kar je
pomenilo, da smo morali porabiti še zadnja razpoložljiva sredstva. Sedaj
nas čaka priprava na novo obdobje 2014 do 2020, ko bomo iz različnih
evropskih skladov zopet pridobivali sredstva. Tako bo leto 2016 investicijsko
bolj umirjeno kot preteklih nekaj let, saj se morajo projekti najprej pripraviti,
preden lahko začnemo z njimi. Obenem tudi ne želimo pretiravati z
zadolževanjem občine, tako da bomo pred novim obdobjem investicij morali
malo bolj varčevati.
V letu 2015, ki bo kmalu za nami, smo nekaj pozornosti zopet namenili našemu
Prežihu, o katerem smo dobili izvrstni film Doberdob, roman upornika, ki ga
lahko priporočam v ogled vsem. Poleg tega smo mesto Ravne opremili z
logotipi Ravne Mesto Forme Vive, ki postaja unikaten turistično-umetniški
proizvod pri nas. Takšne zbirke kovinskih oz. jeklenih kipov, ki so umeščeni po
celotnem mestu, nima nobeno drugo mesto na svetu. Po zbirki Forma Viva
smo res edinstveni in zato tudi želimo le-to razviti v turistično znamenitost.
Ravenčani smo bili tudi športno zelo uspešni. Tine, Klemen, Matjaž, Damir,
Tjaša so naši športni junaki, ki so osvajali svetovne in evropske vrhove v
svojih športih. Poleg naše tradicionalne odbojke ter plavanja smo blesteli
tudi v jadralnem padalstvu. Naj še enkrat čestitam vsem tem športnikom
in športnicam ter njihovim družinam. Veseli me tudi, da tem svetovnim in
evropskih prvakom sledijo tudi mnogi mlajši rodovi za njimi na vsaj dvajset
različnih športnih področjih, ki jih imamo v našem mestu.
Kmalu bo za nami leto 2015, ki vendarle pomeni, da lahko počasi nehamo
govoriti o negativni gospodarski rasti oz. gospodarski krizi. Na Ravnah
gospodarstvo zopet raste, ustvarjajo se nova delovna mesta tako v
"materi fabriki" kot tudi v drugih manjših gospodarskih družbah. K manjši
brezposelnosti pri nas pa vpliva tudi bližina meje z Avstrijo, kjer je tudi
zaposlenih že veliko naših ljudi. Med nami pa so tudi ljudje, ki nimajo službe
ali so jo izgubili in skupaj se moramo potruditi, da se izboljša njihov položaj.
V tem času vam želim veseli december, lepe božične in novoletne praznike.
Preživite jih v krogu svojih najbližjih ljudi za druženje, za katerega nam
pogosto v delovnem ritmu zmanjkuje časa. V prihajajočem letu 2016 pa
vsem želim vse dobro, obilico zdravja, razumevanja in zadovoljstva ter veliko
ljubezni!
Vaš župan Tomaž Rožen
Bel in vesel božič, veliko osebne sreče
in zadovoljstva v letu 2016
vam želijo Zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti,
Tic ravne na Koroškem in uredništvo Ravenskih razgledov!
2
RAVNE MESTO FORME VIVE
1964–2015–2020
Piše: dr. Jure Kotnik, Forma viva Ravne
Fotografije: Tomo Jeseničnik
Tobias Putrih
V lanskem letu je minilo petdeset let,
odkar se je na Ravnah začel kiparski
simpozij Forma viva. To edinstveno
sodelovanje industrije in umetnosti se
je začelo leta 1964 na pobudo predsednika občine Ravne in dolgoletnega direktorja železarne Franca Faleta.
Danes na Ravnah stoji 31 skulptur
priznanih domačih in tujih umetnikov
iz različnih evropskih držav, ZDA, Kanade in Japonske. Okrogla obletnica
je bila primerno izhodišče za izvedbo
zadnjega simpozija, ki je Ravne obogatil za tri nove skulpture, ter za razmislek in iskanje usmeritev.
Čemu sploh pozornost
Forma vivam?
Forma Viva predstavlja piko na i tradicije obdelave jekla na Ravnah in skozi
kulturalizacijo industrije povezuje lokalno znanje z vizijo umetnikov iz celega sveta. Gre za tisto dodano vrednost,
na kateri lahko mesto Ravne gradi
svojo identiteto in dozorelo je spoznanje, da forma Viva primerjalno gledano
nosi največji potencial mesta tako na
kulturnem kakor tudi na turističnem
Gorki Zuvela
področju. Gre namreč za nišo, kjer lahko Ravne, ob primernem vzdrževanju
in razvoju zbirke, najdejo svojo unikatnost in mesto na globalnem zemljevidu. Predvsem dve lastnosti forma viv
na Ravnah izstopata. Prva je ta, da
so sklupture dosledno izdelane samo
iz jekla in ne drugih materialov, druga
posebnost je njihova prostorska raz-
na manjšem področju. Mestnih postavitev, takšnih kot je na Ravnah, je na
svetu zelo malo, izključno v jeklu pa jo
najdemo le še v španskem mestu Alcala de Henares v bližini Madrida. Tam
so skulpture dimenzijsko manjše in za
razliko od Raven vključujejo tudi figurativne podobe, ravenske pa temeljijo
na modernistični tipologiji abstraktnih
O avtorjih skulptur. Mnogi avtorji forma viv so svetovno priznani
umetniki, ki jih najdemo v največjih muzejih in galerijah po svetu. Dela Johna Hoskina (skulptura pri nekdanji kinodvorani na vstopu v Ravne) najdemo v svetovno znani londonski galeriji Tate, Tobiasa Putriha (skulptura
Stanovanjski modul / R, pravkar postavljena na Javorniku) si ogledujejo
milijoni obiskovalcev v galeriji Modernih umetnosti v New Yorku (MoMa).
Med avtorji forma viv najdemo tudi vrh domače kiparske produkcije od
Matjaža Počivavška, Slavka Tihca, Draga Tršarja in številne druge. Skupaj
je na Ravnah ustvarjalo 33 avtorjev iz 15 držav.
porejenost po mestu in bližnji okolici.
Po svetu sicer obstaja mnogo parkov
skulptur, a za razliko od forma viv na
Ravnah, te niso izdelane le iz jekla,
ampak vključujejo tudi druge kovine,
pogosto kamen ali celo mešane materiale; prav tako so postavitve skulptur
praviloma v obliki parkovne ureditve
skulptur. Ti dve lastnosti sta torej,
poleg kvalitete del številnih priznanih
avtorjev, posebnost ravenske forme
vive, zaradi česar je ta edinstvena razstava na prostem zanimiva tudi za tujino. Z urejenostjo in prepoznavnostjo
zbirke bo mesto ne le okrepilo svojo
identiteto, temveč bo lahko hkrati gra3
Aplikacija, spletna stran in zemljevid. V sklopu pridobljenih evropskih sredstev je predstavitev forma viv na voljo tudi v digitalnem okolju, v
prvi tovrstni aplikaciji za tablične računalnike in pametne telefone pri nas,
ki predstavlja zgodbe skulptur, njene avtorje ter obiskovalce navigira med
ogledom razstave po Ravnah. Izdana je bila monografija in tiskan zemljevid
v treh jezikih. Priročen zemljevid, ki je del priloge Ravenskih razgledov, na
kratko predstavlja Formo vivo Ravne in je hkrati povabilo vam, da si ogledate zbirko skulptur Forme vive Ravne ali pa zemljevid podarite kakšnemu
obiskovalcu, ki obišče naše mesto.
dilo tudi na razvoju kulturnega turizma. Številke kažejo, da je ta turistična
panoga v strmem porastu, posledično
pa bi imela koristi tudi ostala turistična
ponudba na Ravnah in drugod na Koroškem.
Strategija razvoja
danes in jutri
Forma viva potrebuje celostno ureditev tako skulptur kot mestoma tudi
ureditve okolice. Nekaj skulptur je že
prenovljenih, štiri v tem letu, ostale
pa prenova in nekdanji sijaj še čaka v
prihodnje. Pri izvedbi obnove zbirke je
ključno tesno sodelovanje Občine Ravne na Koroškem, Koroškega pokrajinskega muzeja in Koroške galerije likovnih umetnosti, ki s sredstvi, znanjem in
podporo pomagajo tudi pri pridobivanju
evropskih sredstev. V letu obletnice,
ki se je izvedbeno prevesilo še v leto
forma viva (p)ostane osrednji element
prepoznavnosti mesta Ravne. Prav
tako so se v sklopu pridobljenih evropskih sredstev označile vse skupture.
Na informacijskih tablah v njihovi bližini so osnovne informacije o skulpturah, predstavitve avtorjev in povezave
do multimedijskih vsebin o avtorjih in
skulpturah. Izdelana je bila spletna aplikacija (www.fvr.si) za mobilne telefone,
tablice in računalnike, ki obiskovalca s
pomočjo zemljevida vodi od skulpture
do skulpture ter ponuja še poglobljene
multimedijske vsebine o skulpturah in
avtorjih. To je prva tovrstna aplikacija v
vsej Sloveniji. Poleg forma viv aplikacija
predstavlja tudi KulTuro, pot znamenitosti ravenske kulturne dediščine, ki
obiskovalce vodi tudi do Prežihovine,
Štavharije, Gradu Ravne itd. Forma viva
Ravne v tem primeru služi kot hrbtenica te informacijske infrastrukture.
tudi podpora župana, dr. Tomaža Rožena, in njegovih sodelavcev, ki verjamejo v pomen predlaganih rešitev
za razvoj kraja in občine v prihodnje.
Z združevanjem izkušenj iz različnih
področij, predvsem pa analize najboljših praks v tujini, se lahko ob premišljenem delovanju na Ravnah razvije
mednarodna zgodba o uspehu. Občino
Ravne želimo vzpostaviti kot privlačno
kulturno destinacijo, ki bi v prihodnje
Poiščite fotografije forma
viva v svojih foto albumih.
V pripravi je natečaj za zbiranje
starih fotografij forma viv iz bližnje
ali daljne preteklosti, zato občane vljudno vabimo k sodelovanju.
Poiščite svoje stare fotografije,
na katerih so tudi skulpture forme
vive v svojih foto albumih in nam
jih pošljite na naslov [email protected] ali
jih prinesite na Turistično informacijski center Ravne, kjer bodo skenirane in uporabljene za predstavitev na razstavi, ki bo domačinom
in obiskovalcev ponujala pogled v
dragocene utrinke iz preteklosti.
Kishida
2015, se je pripravilo nekaj pomembnih dogodkov. Izdelana je nova celostna
podoba in identiteta Forme vive Ravne,
ki je zasnovana kot sodobna blagovna
znamka in se bo pojavljala na različnih področjih. Prvi rezultati so že vidni
na novih tablah na vseh vpadnicah v
Ravne, s čimer se izpostavi namera, da
4
Strategija kulturnega turizma
in razvoja Forme vive
Strategija razvoja, ki sva jo pripravila Tomaž Apohal in Jure Kotnik, je že
pridobila podporo lokalne skupnosti,
ki prepoznava dolgoročne potenciale
za razvoj projekta. Zelo dobrodošla je
poleg tradicionalnega Bleda, Pirana
in Postojnske jame, postala del standardne turistične ponudbe Slovenije
ravno zaradi posebnega nišnega kulturnega turizma na visoki ravni. Odpirajo se možnosti sodelovanja z bližnjo
avstrijsko Koroško, kjer letno prenoči
kar 12 milijonov turistov. Povezave s
turističnimi centri čez mejo – na jezerih, smučiščih ali na primer turističnih
točkah, kot je Minimundus v Celovcu,
ponujajo začetno izhodišče za enodnevne izlete. V kar se da kratkem
času bo potrebno zbirko prenoviti kot
celoto, pomembno pa je tudi ustrezno urediti posege v prostor, ki bodo
nudili forma vivam ustrezno prezentacijo. Kvaliteten prostor je omejena
dobrina, zato je pomembno, da se ob
nadaljevanju simpozija osredotoči na
najvišji kakovostni razred umetnikov,
mednarodno prepoznavna imena, organizacijo in usmeritev pa podobno
kot v tujini prevzame strokovni svet, ki
ga bodo poleg dosedanjih upravljalcev
zbirke sestavljali tudi avtorji forma viv
in ljudje z mednarodnimi izkušnjami
– tudi iz tujine, saj je vpetost v mednarodne tokove nujna za visok nivo v
prihodnosti. Z možnostjo mobilnega
vodenja ogleda zbirke in s profesionalno prenovo tržne znamke smo to
smer že nakazali. Nadaljevali bomo
s šolskim turizmom, zloženkami za
otroke, dopolnilno športno-kulturno
ponudbo in podobnimi aktivnostmi.
Postopoma bo izvedena tudi širitev
palete storitev, povezanih z ogledom
razstave Forma viva Ravne, pri čemer
bomo vključili ponudnike turističnih
namestitev in lokalne ponudnike kulinarike, ki bodo lahko prispevali izdelke
za Piknik na Formi vivi Ravne. Koraki
v smeri doživljajskega turizma bodo
sčasoma stkali Ravne kot celovito destinacijo kulturnega turizma, pri tem
pa upamo tudi na podporo krajanov,
da bi s čim boljšim odnosom do skulptur pomagali pri ohranjanju in gradnji
identitete kraja tudi v prihodnje.
Johannes Vogl
Prežihov Doberdob,
ovekovečen na filmskem platnu
Piše: Petra Lesjak Tušek, novinarka Večera
Odmevna premiera vrhunskega
dokumentarnega filma Doberdob,
roman upornika, avtorja Martina Turka,
na Ravnah
Vrednosti in pomena domač(n)ega, ki
ga prevečkrat jemljemo za preprosto
dano in samoumevno, se pogosto zavemo šele, ko nas opomnijo, spomnijo
drugi, ko nam to (do)povedo od zunaj,
s širšim (v)pogledom nekoliko od daleč. Kar je očitno potrebno, da nam in
v nas odstre nove dimenzije načeloma
že (pripo)znanega. Ta misel je bržkone
prevevala marsikoga, ki si je v Kulturnem centru na Ravnah nedavno ogledal premiero filma režiserja in scenarista iz Trsta Martina Turka Doberdob,
roman upornika. Projekcija filma je po
navdušenju koroškega občinstva ob
ravenski premieri napolnila še ljubljansko dvorano Kinodvora, film je bil oziroma še bo predvajan v več slovenskih
krajih, prihodnje leto pa bo na ogled na
TV Slovenija.
Mladi režiser je spoštljivo, študiozno in
hkrati z veliko mero osebne angažiranosti in »z odnosom« pristopil k preučevanju Prežihovega Voranca – Lovra
Kuharja (1893–1950) s poudarkom na
romanu Doberdob, edinem slovenskem avtobiografskem romanu na
temo prve svetovne vojne, odličnem
delu o tragiki z doberdobske planote,
ki jo je grenko izkusil tudi takrat komaj
22-letni pisatelj.
Premiera filma na Ravnah je potekala
pod pokroviteljstvom župana Tomaža
Rožena, predsednika uprave Prežihove ustanove, ki je ocenil, da Ravne
na več ravneh živijo s Prežihom. Dokumentarno igrani film je nedvomno
eden večjih in pomembnejših prepoznanj kompleksne osebnosti – pisate-
lja in političnega aktivista. V globino
odstira in odpira polja do razumevanja
življenja svetovljana, ki se je gibal v
visokih krogih zgodovinskih političnih
osebnosti, hkrati pa se ni odmaknil od
malega človeka, od kmečkega in delavskega prebivalstva lokalnega okolja.
Martin Turk je z ekipo, ki je soustvarila
izjemen film, na Ravnah pustil topel,
pozitiven vtis tudi ob razlagi širšega
konteksta, ki ga je vodil v odločitev, da
posname film. Odločil se je za združitev pripovedi poznavalcev Prežiha (sogovorniki so: ddr. Igor Grdina, mag. dr.
Fabian Hafner, mag. Marko Štepec, dr.
Miran Hladnik, Dario Frandolič, mag.
Vasja Klavora, dr. Vida Deželak Barič,
Miroslav Osojnik, Prežihova vnukinja
Metka Petrič) ob prepletanju z igro (v
glavnih vlogah Srečko Kermavner in
Aleš Valič, interpret odlomkov iz romana Doberdob). Turk je ocenil, da je
Doberdob (ponatis je ob 100. obletnici
prve svetovne vojne izdala Beletrina v
sodelovanju z Občino Ravne na Koroškem) še vedno premalo (pre)poznan
5
Dokumentarec razkriva večdimenzionalnost Prežiha, tudi navidez obrobne podrobnosti in opažanja pripovedovalcev o pisatelju. Slednji prav ta
roman v desetletju od napovedi izida
piše kar trikrat, potem ko rokopis izgineva v nenavadnih okoliščinah. Doberdob je nastajal v obdobju, ki ga je
Prežih večinoma preživel v ilegali. Bil
je eden prvih komunistov na Slovenskem, postal drugi človek jugoslovanske komunistične partije, bil povsem
ob boku Titu, katerega tekmec je postajal, naposled pa se od politike in ideologije oddaljil. Miroslav Osojnik, eden
najpomembnejših domačih preučevalcev in poznavalcev Prežiha, je spomnil
tudi na vidik nezadovoljstva Prežiha z
uredniškimi posegi v roman, ki je naposled izšel leta 1940.
roman, sam pa je želel, da bi v Sloveniji
spoznali njegovo vrednost.
Podobno je v pogovoru v dvorani ravenskega kulturnega centra poudarjal
Valič, ki je pospremil premierni ogled
filma. Ocenil je, da je dokumentarec
pomembna gesta, ki bo, kot upa, Prežiha (iz)postavil v center zavedanja
tako v literaturi kot v politiki, po katerem Voranca ne bomo prvenstveno povezovali le z bolj ozaveščenimi Solzicami. »Dokumentarec je
večplastna freska o prepletu umetnosti in življenja, o njegovih skrajnih
robovih in minljivosti, ki ob stoletnici
začetka bojev ob reki Soči odstira tančico pozabe iz vojnega romana Doberdob in odpira številna vprašanja o
našem razumevanju vojn, preteklosti
in sveta, v katerem živimo,« poudarja
Marko Štepec, vodja kustosov v Muzeju novejše zgodovine Slovenije in
eden od nastopajočih v filmu v produkciji Bela filma, RTV Slovenija in RAI
– Furlanija Julijska krajina.
Ob aktualnem globalnem dogajanju,
ko svet pretresajo humanitarne katastrofe in so polja svobode in temeljnih
človekovih pravic ob popolni dehumanizaciji beguncev vse bolj zaprta, ko so
vojna žarišča prepredena z žrtvami, še
toliko bolj odzvanjajo vselej močne Vorančeve besede. Tudi te: »Eden izmed
milijonov, ki so to noč stali v jarkih, se
je predramil, prisluhnil svojemu srcu,
prisluhnil svojim možganom, nato pa
preskočil ograjo, ker ni hotel več biti
suženj.«
13. tradicionalno srečanje
pri Prežihovi bajti
v znamenju Konvencije slovenske pisateljske poti
Piše: Liljana Suhodolčan
Ob vsakoletnih pripravah in organizaciji tradicionalnih srečanj pri Prežihovi
bajti se pogosto spomnim na jutranjo
kavo in druženje kolegov pred mnogimi leti, ko smo razpravljali in nizali ideje, kako in na kakšen način razburkati
takratno kulturno umirjenost v avgustovskih počitniških dneh. Tako se je
porodila ideja o srečanjih pri Prežihovi
bajti, na prostem, na dan rojstva Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.
6
Srečujemo se že trinajst let. V teh trinajstih letih je prireditev postala tradicionalna, odmevna in prepoznavna v
širšem slovenskem prostoru. 10. avgust, dan pisateljevega rojstva, nam
z izborom vsakoletne osrednje teme
omogoča izpostaviti pomembne mejnike iz življenja in dela pisatelja, v program pa vsa leta vključujemo različne
ustvarjalce, ki jih Prežihova literarna
dediščina navdihuje in je del njihovega
ustvarjalnega, strokovnega ali umetniškega izražanja.
Program in vsebina 13. tradicionalnega srečanja sta prerasli dosedanje, saj
je srečanje prvič v teh letih nastalo v
sodelovanju vseh kulturnih ustanov na
Koroškem in Društva slovenskih pisateljev ter njihovim rastočim projektom
Slovenska pisateljska pot, ki oživlja in
predstavlja slovensko literarno pokra-
Suhodolčana. V sklopu popoldanskega
dogajanja smo s programom nadaljevali v knjižnici Franca Ksaverja Meška v
Slovenj Gradcu, kjer so povabili obiskovalce na ogled razstave o Francu Ksaverju Mešku, ob tej priložnosti pa so v
knjižnici predstavili originalni, še neobjavljen Meškov rokopis z naslovom Vir
življenja.
Kulturni program smo v zgodnjem popoldanskem času zaključili v Koroškem
pokrajinskem muzeju, Muzeju Slovenj
Gradec z ogledom spominske sobe
Franca Ksaverja Meška, ki je od leta
2013 na novo predstavljena javnosti z
Meškovimi osebnimi predmeti, njegovimi priznanji, zbranimi deli ter kiparskimi in slikanimi upodobitvami.
jino. V program smo se s prireditvami
povezali vsi, ki v obliki spominskih muzejev, spominskih sob, stalnih razstav
varujejo in predstavljajo literarno dediščino Prežihovega Voranca, Leopolda
Suhodolčana, Franca Ksaverja Meška,
dr. Ljube Prenner ter dediščino Bralne
značke. Prireditve so bile umeščene v
celodnevno dogajanje na različnih lokacijah in ob različnih urah tako, da so
obiskovalci imeli možnost izbirati različne vsebine.
Že v dopoldanskem času smo se 10. avgusta zbrali v Koroški osrednji knjižnici
dr. Franca Sušnika na Ravnah na Koroškem, kjer so obiskovalcem predstavili
Prežihovo in Suhodolčanovo spomin-
sko sobo ter njuno rokopisno zapuščino. Prav tu smo kasneje v sodelovanju
z Društvom slovenskih pisateljev pripravili drugo srečanje literarnih skrbnikov in vodnikov po spominskih muzejih in spominskih sobah literatov na
Slovenski pisateljski poti in izpostavili
potrebo po ustanovitvi posebne sekcije
skrbnikov in vodnikov po slovenski pisateljski poti.
Sledilo je srečanje pred osnovno šolo
Franja Goloba na Prevaljah, kjer so se
obiskovalci zbrali pri pomniku Bralne
značke – Krojačku Hlačku in se spomnili
na koroškega pisatelja in sopobudnika
Bralne značke, nekdanjega ravnatelja osnovne šole in pisatelja Leopolda
Osrednji dogodek tradicionalnega srečanja je bil kot vsako leto doslej pri Prežihovi bajti, kjer je potekala konvencija
Slovenske pisateljske poti in prav z njo
smo povezali in združili celodnevno dogajanje v živo pripoved. O pomenu projekta Slovenska pisateljska pot, ki združuje 106 postaj in 104 slovenske kraje,
je spregovoril njegov vodja mag. Igor Likar, član Društva slovenskih pisateljev,
in poudaril: »da je Slovenska pisateljska
pot duhovna hiša pisateljskega izročila,
v kateri se pripoveduje o tem, zakaj in
kako so delovali pisatelji v svojem prostoru, kako so iskali in ubesedili duh
svojega kraja, pokrajine ali dežele. Kako
so občutili to, kar nas povezuje v enotni
kulturni prostor. Ne gre torej več le za
spominske sobe in pisateljske rojstne
hiše, le za zgodbe in junake iz njegovih
del, pač pa tudi za zgodbe o pisateljih,
o njihovem prebivanju in snovanju v
pokrajinah. Vračamo se torej – z besedo, ki se spomni in pomni – k besedi, ki
nam pripoveduje. K besedi tistih, ki nas
v svojih delih bogatijo z žarenjem svojih neizbrisnih pričevanjskih podob, s
prepričljivostjo iskanj, hrepenenj, stisk,
ljubezni in upornosti. To so zgodbe iz
literarnih pokrajin.«
Vmeščenost spominskega muzeja v
slovensko literarno pokrajino nakazuje
tudi tabla Slovenske pisateljske poti,
ki smo jo ob zaključku srečanja odkrili
pri Prežihovi bajti in je pomnik, kot je v
pozdravnem nagovoru zapisal predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo
Svetina, pomnik žive poti, z neštetimi
duhovnimi žarišči in križišči, na katerih
7
se srečuje preteklost s sedanjostjo in
se ustvarja in gradi prihodnost, ki bo živela od slovenske besede in misli.
Program konvencije je povezovala Tjaša Razdevšek, glasbeno pa je prireditev
s koncertom sooblikovala skupina Sozvočja Slovenije, trio v sestavi:
Gregor Volk – vokal, kitara, violina, Janez Dovč – harmonika, vokal, Goran
Krmac – tuba, stomp box. V zanimivi
kombinaciji so se predstavili vrhunski
glasbeniki, ki jih poznamo kot soliste in člane mnogih slovenskih zasedb,
ki s svojo virtuoznostjo in hudomušnostjo predstavljajo slovensko ljudsko
glasbo v sodobnih in živih priredbah.
Glasbeniki so razvili poseben občutek
za kontrapunkt med danostjo različnih
glasbenih tradicij in svobodo osebnega
izraza. Kot ambasadorji slovenske kulturne in naravne raznolikosti s svojim
zanimivim nastopom večkrat nastopajo na različnih festivalih in prireditvah
v tujini, tako na Kitajskem, Indiji, Veliki
Britaniji, Izraelu, Irski, Italiji in drugod.
izteku leta pripravili posebno ponudbo
krajših vodenj (okoli 20 minut) po vseh
muzejskih zbirkah, poimenovali smo jih
Praznične muzejske iskrice.
Program konvencije Slovenske pisateljske poti pri Prežihovi bajti smo oblikovali: Koroški pokrajinski muzej, Muzej Ravne na Koroškem, Muzej Slovenj
Gradec, Društvo slovenskih pisateljev,
Prežihova ustanova, Koroška osrednja
knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na
Koroškem, Knjižnica Ksaverja Meška
Slovenj Gradec, Občina Ravne na Koroškem, Občina Prevalje in Občina Slovenj Gradec.
Izberete lahko katerokoli od naših zbirk
(več na www.kpm.si), kjerkoli v treh koroških dolinah. Posebej pa priporočamo oglede Muzeja železarstva Ravne,
Mati fabrika, Prežihove bajte, Rojstne
hiše Huga Wolfa, Sokličeve zbirke in
cerkve sv. Jurija na Legnu, Spominske
sobe rodbine Pahernik, stalne razstave Gremo rinkico talat, otroški svet iger
in igrač Majde Marije Sušek, kmečke,
rudarske, gozdarske in lesarske zbirke.
Praznične muzejske iskrice
Cena vodenega ogleda je dva (2) evra
na osebo, za otroke in upokojence 1,70
evra. Za več informacij pišite na [email protected] ali pokličite
041-918-801.
Koroški pokrajinski muzej vabi na oglede zbirk. Za zaključene družbe, kolektive, družinska srečanja ipd. smo ob
Kje je Prežihov oče prodal
voliča iz novele Jirs in Bavh?
Piše: Mirko Osojnik
Prvič je Prežihovo zbirko novel SAMORASTNIKI izdala leta 1940 Naša
založba v Ljubljani. Osmim novelam,
ki jih je Prežihov Voranc v soglasju z
urednikom Ferdom Kozakom za zbirko izbral, je napisal jedrnat uvod Josip
Vidmar. Že v prvih dvajsetih letih je bila
zbirka ponatisnjena še trikrat: 1946;
1956; 1958.
Seveda je danes težko ugibati, kaj vse
je Voranc še zasnoval iz kmečkega
življenja, ker so se vsi njegovi zapiski
skupaj z literarnimi načrti iz tistega
obdobja izgubili. Prav tako ne vemo, ali
je kaj od tega gradiva odnesel s seboj v
tujino. Že v prvih letih izgnanstva pa se
je Prežihu obzorje s številnimi evropskimi potovanji in mnogimi poznanstvi
zelo razširilo. Vse to in pa domotožje
po rodnih krajih je najbrž v veliki meri
vplivalo na to, da je začel gledati na
borbo svojih brezpravnih ljudi z veliko
širše ter čustveno in idejno poglobljene perspektive. Nekaj so verjetno o
8
tem odločali tudi tedanji literarni vplivi,
ki pa jih, žal, ne poznamo.
Druga v tej Prežihovi znani zbirki je
novela Jirs in Bavh. Tudi izšla je druga
po vrsti, v Sodobnosti leta 1936, št. 1,
2, 3, 4. Joža Vilfan piše v članku Nekaj spominov, da je septembra 1934
odnesel iz Pariza v Ljubljano troje rokopisov, ki so bili potem objavljeni v
Sodobnosti (Boj na požiravniku, Jirs in
Bavh in Odpustki). (Zbrano delo 2 1964:
484) Ta novela je napisana veliko bolj
trezno kot prva (Boj na požiravniku).
Osrednja »junaka« sta voliča, naravni
bitji, ki jih sila človekove nuje postavlja pred krute preizkušnje. Dogajanje
novele spominja na avtobiografsko
pripoved v povesti Borba, ki je izšla v
zbirki Povesti. Prvo poglavje je v večini
avtobiografsko, le da je čas dogajanja
postavljen v čas po 1. svetovni vojni,
opisana doživetja pa segajo skoraj 20
let nazaj. 2. in 3. poglavje sta napisani zaradi politične tematike. Nehoteni
uboj rubežnika so pogojila družbena
nasprotja in je zato neke vrste revolucionarno dejanje, saj Til Oplaz misli,
da potem tudi on ni ubijalec. Kritiki
menijo, da v celotni zbirki edino drugi
del te zgodbe izzveni kot neorgansko
skonstruiran dodatek, kajti »…s svojim
proletarskim humanizmom učinkuje Prežih, kadar je spontan.« (Boršnik
1962:347)
Tako literarni zgodovinarji! Nas pa
zelo zanima, kje je Vorančev oče Jirsa
in Bavha prodal. Vse najbolj bistvene podatke in poudarke mi je zapisal
Vlado Lukanc, sicer rojen Podklančan,
ki danes živi v naselju Šmarje-Sap v
Dolenjskem podolju. Take so njegove
ugotovitve:
»Čas dogajanja: med 1903 in 1914.
Prežih omenja, da je bil v desetem letu
(rojen 1893), po drugi strani pa govori tudi o sarajevskem atentatu 1914.
Moj praded Mihael Grešovnik je bil flo-
Leander Fužir: Gostilna Grešovnik
sar, kormoniš. Ko se je naveličal tega
posla, je leta 1900 zamenjal posestvo
v Dravogradu za gostilno v Podklancu
in postal oštir, umrl je 1925. Z gostilno
je nadaljevala žena Neža do leta 1937,
ko jo je potem moja babica, ki je kot
edini otrok Mihaela in Neže živela v
Beogradu, dala v najem gospodu Čehu.
Z začetkom druge vojne je Čeh obupal
in opustil gostilničarsko obrt. Gostilne
ni bilo nikoli več, saj moji predniki niso
kazali zanimanja za ta posel.
Gostilna je bila v vasi Podklanc. Imela
je kar nekaj imen. Sam vem po pripovedovanju babice za naslednja: Landhaus, Podklanc, Grešovnik, Čeh…
Kraj dogajanja: Sejem je bil v Traberku - staro ime za Dravograd. Na Jožefovo (19. marec). Vsako leto. Prignali
so živino Štajerci iz Dravske in Mislinjske doline in Korošci, kupovali pa Nemci.
Ti so prihajali v glavnem iz Labotske
doline, iz Podjune so prihajali Slovenci,
Lahi pa so preko Trbiža in Celovca prišli
v Traberk. Pojavljali so se tudi Židje (Jud)
- verjetno mešetarji iz Maribora.
Stvarni opis povratka s sejma domov:
Dravski most, plačilo mostnine. Galuf hoče v obcestno gostilno, mišljen
je Hatenberger– gostilna na Meži pri
Dravogradu. Gredo dalje. Nato Podklanc. Privežejo vole k ograji - (doma
imam staro fotografijo, kjer je pred
gostilno ograja za privezovanje). V
gostilni se pojavi kupec Poljanec. Na
oni strani Meže nasproti Roneta, slab
kilometer proti Guštanju, je veliko posestvo Polanc. Morda mu je Voranc
dodal črko 'j', morda pa gre za kupca iz
Podjune. Poljance so takrat imenovali ljudi iz Podjune. Vse to je podrobno
opisano v Prežihovi noveli.Vola se na
veliko žalost malega Voranca prodata.
Pod ceno.« (Lukanc 2012)
Tako moj sošolec Vlado! On hrani
doma tudi dragoceno umetniško sliko
te gostilne, kjer je Vorančev oče prodal
Jirsa in Bavha. Njemu je drag spomin,
saj ga spominja na mladostni dom.
Ustvaril jo je Leander Fužir. Naj zato še
v našem glasilu zažari tako lep spomin
na uboga voliča iz znane Prežihove novele!
P.S.: Zaradi ugodne lege ob glavni cesti
Ravne na Koroškem-Dravograd in bližine znane turistične kmetije Klančnik
bi morda kdaj v prihodnosti ta nekdanja gostilna v Podklancu lahko zaživela kot ena izmed razširjenih postaj
Vorančeve poti.
Literatura in viri:
1.Samorastniki: Koroške povesti. Ljubljana: Naša založba, 1940.
2.Kuhar, Lovro-Prežihov Voranc: Zbrano delo. Druga knjiga. Jože Koruza: Samorastniki. Opombe.Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1964.
3.Boršnik, Marja: Študije in fragmenti. Maribor: Založba Obzorja, 1962.
4.Elektronskapošta Vlada Lukanca z dne 22. 8. 2012.
SLAVISTIČNO DRUŠTVO KOROŠKE
se s svojimi aktivnostmi približuje članom in vsem,
ki jim je slovenščina mar
Piše: Bojana Verdinek, predsednica SD Koroške
Svoj program je društvo začelo uresničevati aprila, ko je na OŠ Koroški jeklarji
skupaj z Založbo Mladinska knjiga organiziralo strokovno srečanje za vse
učitelje slovenščine od 1. do 9. Razreda na Koroškem. V uvodu so prisluhnili
predavanju izr. prof. dr. Igorja Sakside,
sledila pa je praktično naravnana delavnica, v kateri so se učitelji seznanili
z najnovejšimi e-gradivi, dostopnimi
učiteljem in učencem.
Maja smo na Srednji šoli Ravne organizirali lektorsko delavnico, ki so jo koroški slovenisti in slavisti obiskali v velikem številu. Konec maja se je zaključil
nagradni literarni razpis, ki ga društvo
že nekaj let pripravi skupaj s Prežihovo
ustanovo za vse šole s Prežihovim imenom – naj spomnim, da je teh osnovnih
šol pet v Sloveniji in da sta dve v zamejstvu, v Italiji. Letošnji razpis je nosil
naslov Prežihove Solzice v pesmih/verzih. Letos je na razpisu sodelovalo 37
učencev s 43 besedili, nagrajenih pesmi je bilo 8. Strokovna komisija, v kateri
so bili člani našega društva, je ocenila,
9
1
2
3
4
1:Srečanje s koroško pesnico Aleksandro Kocmut
2:S člani Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine
na popotovanju po Koroški
3:Srečanje z dr. Igorjem Saksido
4:S predavanja ddr. Marije Stanonik o umetnosti narečij
V novembru smo pod okriljem KOK dr.
Franca Sušnika in v soorganizaciji Kulturnega društva Mohorjan iz Prevalj
gostili akademikinjo, dvakratno doktorico Marijo Stanonik. Srečanje z njo
smo naslovili Umetnost narečij, saj je
strokovnjakinja za področje slovstvene folkloristike. Spregovorila nam je o
aktualnih vprašanjih zbiranja slovstvene folklore in o koroških posebnostih
zbranega gradiva.
da so pesmi zelo dobre, zato smo se
odločili, da bomo v sodelovanju s KOK
dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem
pripravili razstavo. Zanjo smo izbrali 15
najboljših pesmi. Razstava je bila na
ogled v okviru Festivala Solzic, in sicer
v Stripoteki naše knjižnice od 22. maja
do 14. junija.
Septembra je bil v Ljubljani slavistični
kongres in letošnja tema je bila zgodovina pokrajinskih društev. Pregled
delovanja od ustanovitve do danes je
pripravila naša predsednica. Ugotovila
je, da naše stanovsko združenje sega
v leto 1964, in sicer so se takrat povezali slovenisti, slavisti in zgodovinarji
10
slovenjgraške in ravenske občine, predvsem z željo: »/…/ zbrati in obdelati stare
dokumente, /…/ , »popisati matične knjige
po krajevnih uradih, šolske in župnijske
kronike, popisati ledinska imena, kopišča,
apnenice /…/, z magnetofonom posneti
značilna narečja« idr. (Marjan Kolar: Zgodovina naj nas obogati. Koroški fužinar
1964, št. 11–12, 32.)
Oktobra so Koroško obiskali člani SD
Dolenjske in Bele krajine, skupaj smo
načrtovali njihovo pot in bili del poti z
njimi. Predvsem so si želeli pristnega
jezikovnega stika in bili so navdušeni
nad našim govorom, čeprav so priznali,
da vsega pa ravno ne razumejo.
V zadnjih letih opažamo, da je v javnem
življenju skrbi za jezikovno kulturo vedno manj; bodisi na radiu, posameznih
tv-programih, v časopisih, revijah, zato
je prva naloga vsakega člana našega
društva skrb za jezikovno kulturo na
vseh področjih, kjer delujemo. Še kako
je aktualno vprašanje Nacionalnega
programa jezikovne politike Republike
Slovenije oz. razprave o tem, kako in
zakaj s slovenščino v prihodnje.
Zato na Koroško v decembru vabimo
red. prof. dr. Marka Stabeja, ki nam bo
spregovoril o tem, kdo oblikuje slovensko jezikovno politiko in kaj nam spremembe prinašajo. Tema ni aktualna le
za sloveniste, ampak vse uporabnike
slovenščine, zato upamo, da tudi na ta
dogodek privabimo veliko obiskovalcev.
IZDALI SMO
ŠESTI LITERARNI ZBORNIK
Piše: Ivana Čreslovnik, predsednica Kulturnega društva literatov Mežiške doline
Kaj smo delali v Kulturnem društvu literatov Mežiške doline od junija do decembra? Najbolje, da poročam kar po
točkah.
•Junija so bili znani rezultati natečaja za
najboljšo samozaložniško knjigo v letu
2014, ki sta ga razpisala revija Mentor
in JSKD. Ivana Čreslovnik je bila s knjigo
Koroška deklica Bajberli nominirana za
finale. Njena knjiga se je uvrstila med
tri najboljše v Sloveniji. Čestitamo!
•17. junija smo imeli tretjo literarno delavnico pod mentorstvom Aleksandre
Kocmut. Tokrat smo se učili, kako napisati prvi stavek, da že z njim pritegneš bralca …
•Julija smo v grajskem parku na Ravnah
skupaj z Medgeneracijskim centrom in
glasbeno skupino 101 Records pripravili prireditev Kulturni trikotnik. Številni
udeleženci so lahko uživali ob poslušanju poezije, proze in prelepe glasbe.
•Avgusta smo nastopili na 60. Koroškem turističnem tednu v Črni, kjer
vsako leto organizirajo branje literature pod naslovom Liter literature.
•Septembra smo nastopili na Jesenskih
srečanjih pod Kozolcem na Poljani, kamor nas radi povabijo k sodelovanju.
•3. septembra smo iz tiskarne dobili 6.
literarni zbornik Besede med Uršljo
in Peco. Ustvarjali smo ga od januarja
Marta Merkač se predstavlja v Pliberku
in na 251 straneh so prispevki 36-tih
članov društva in šestih gostov med
njimi tudi enega člana Društva slovenskih pisateljev iz Celovca.
•Oktobra so bili v Cankarjevem domu
razglašeni rezultati 15. Festivala za
tretje življenjsko obdobje F3ŽO. Naša
Martina Podričnik se je s kratko zgodbo uvrstila med tri finaliste. Čestitamo
Martina! Jože Prednik je sodeloval na
istem natečaju za naj humorista in se
tudi on s svojim prispevkom uvrstil v
finale. Čestitamo Jože!
•15. oktobra smo naš 6. literarni
zbornik Besede med Uršljo in Peco
predstavili v Kulturnem domu v Pliberku. Predstavitev je organiziral Jožko
Hudl v sodelovanju Društva slovenskih pisateljev iz Celovca. Poleg naših
članov sta sodelovala še: Janez Jurič iz
Literarnega društva Beseda Dravograd in Stanko Wakounig iz DSP Celovec. Prireditev sta glasbeno obogatila
naša člana Lidija Vidmar in Ivan Penec.
Prireditev je snemal radio Agora iz Celovca in posnetek v petek, 16. oktobra,
od 14. do 15. ure tudi predvajal.
•8. novembra je občina Pliberk razglasila rezultate dvojezičnega literarnega
natečaja Koroška v besedi. Od naših
sodelujočih se je najbolje odrezala
Marta Merkač, ki je v poeziji osvojila
prestižno drugo mesto. Ponosni smo
nate Marta!
•17. novembra smo 6. literarni zbornik
Besede med Uršljo in Peco predstavili
tudi domačemu občinstvu v knjižnici na Ravnah, kjer smo nekaj izvodov
razdelili udeležencem. Nastop je obogatila z lepo glasbo Lidija Vidmar.
•Izid prve pesniške zbirke naše članice
Irene Pajnik Beguš z naslovom Od tu in
tam padlo v dlan. Čestitamo Irena!
•Razglasitev rezultatov 26. mednarodnega srečanja pesnikov »Garavi Sokak – Inđija 2015«. Naša člana Đorđo
Radović in Srđan Radović sta se med
1100 prijavljenimi uvrstila v izbor za
objavo v Zborniku. Čestitamo obema!
•Naša članica Aleksandra Kocmut je
letos izdala zbirko kratkih zgodb Prehajalec, zbirko brahkov Zelike za dotike v obliki kart in 20. knjigo (pesniško
zbirko) z istim naslovom. Čestitamo
Aleksandra!
•Decembra bomo posvetili druženju
in povezovanju z drugimi društvi. Na
družabnem večeru (9. decembra pri
Plodru) si bomo ogledali potovanje
naše članice Po sledeh Majev.
Kot vidite, smo pridno delali in pletli besede v nesmrtne venčke. Pa še to vam
moram povedati: naše društvo ima že
51 članov!
11
ČIČI – prebujanje duha
in telesa ob knjigi
Pišeta: Simona Vončina (KOK) in Tea Kovše (Zadruga ZRaven)
Na pragu poletja smo v Koroški
osrednji knjižnici na prav poseben način odprli sezono poletnega branja.
Dvodnevno festivalsko dogajanje, ki
smo ga poimenovali ČIČI – Zmeraj prinesi si koco!, je prebujalo telo in duha,
izobraževalo ter zabavalo mlade vseh
starosti. Zvrstili so se različni dogodki
od ustvarjalnih pripovedi za najmlajše,
koncertov, debat, razstave fotografij
na drevesih do čisto posebnih prvih
koroških (in tudi prvih slovenskih!)
Knjižnih olimpijskih iger (KOI). Odmevni dogodek je s črkami, besedami
in knjigami povezoval generacije, odpiral javne debate ter na zabaven način promoviral bibliotekarsko stroko.
zabaven način promovirati bibliotekarsko stroko in opozoriti na postopke, ki
so potrebni, preden knjižno gradivo ponudimo uporabnikom.
Praznik knjig na prostem,ČIČI – Zmeraj
prinesi si koco!, je potekal v četrtek in
petek, 11. in 12. junija 2015, dopoldan
in popoldan. Obiskovalcem smo ponudili bogat kulturno-izobraževalno-zabavni program.
Popoldansko besedovanje so v okviru
debatnega krožka odprli dijaki Gimnazije Ravne. Pripravili so razpravo na temo
Risanke; vzgoja skozi nasilje? Besede so
se vrtele ter izmenjevale skozi dileme,
ali risanke vzbujajo ter priučijo nasilje
pri otrocih. Nato so taborniki Rod koroških jeklarjev popeljali radovedne
po parku, kjer so pripovedovali zgodbe dreves. Vodenje se je zaključilo pod
osrednjo lipo grajskega parka, kjer je v
slogu naših davnih prednikov potekalo
Modrovanje pod lipo. Dr. Tomaž Rožen
(župan Občine Ravne), Aljaž Verhovnik
(predsednik Mladinskega sveta Ravne na Koroškem), Anita Potočnik Sliv-
Katalogizacija obiskovalcev
Poleg pestrega kulturnega dogajanja za
mlade vseh starosti smo naše obiskovalce po želji tudi katalogizirali in vsebinsko obdelali. Knjižničarke so jim dodelile
predmetne oznake, UDK-vrstilce ter
seveda kataložni listek, ki je veljal kot
vstopnica na ČIČI. S tem smo želeli na
12
Dogajanje za otroke
Dopoldansko dogajanje je bilo namenjeno najmlajšim, ki so na kocah v parku
poslušali in gledali ustvarjalne pripovedi. Tjaša Rener, slikarka in ilustratorka,
je pripovedovala zgodbe iz Afrike, kjer
živi in ustvarja, ter vodila izdelovanje
mask. V petek pa smo lahko prisluhnili
glasbeni pravljici z Majo Ocepek.
Besedni četrtek
nik (Občina Ravne na Koroškem), Robi
Brezovnik (Koroški atletski klub), Robi
Jamnik (Kulturno društvo Drugi zvoki)
in Ljudmila Medved (Zavod za gozdove
Slovenije, OE Slovenj Gradec) so pod
moderatorstvom Petre Lesjak Tušek
razglabljali o preteklosti, sedanjosti in
prihodnosti Grajskega parka. Modrovanje smo zaokrožili z odprtjem razstave
fotografij na drevesnih deblih, avtoric
Zlatke Strgar in Simone Vončina. Večer
se je zaključil ob tipkarskem koncertu
Acta non verba, Zadruge ZRaven, njeni člani so s pisalnimi stroji ustvarjali
skladbe.
Prvi dan je postregel z različnimi podobami besed; od dvoma in argumentiranja, skozi podobe, dialoge ter zvoke pisalnih strojev. Besede živijo med nami
v raznolikih podobah, le prepoznati jih
moramo.
1. Knjižne olimpijske igre
V bralnem zanosu smo v Koroški
osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika
organizirali 1. Knjižne olimpijske igre,
kjer so se tekmovalci pomerili v petih
knjižno olimpijskih disciplinah. Te so
zahtevale bralne spretnosti, lepopisje
in istočasno kravžljale možgane.Tekmovalci so se pred pričetkom iger z
A-, E-, I-, O-, U-ogrevanjem kvalitetno
Foto: Nika Hölcl (iz arhiva KOK)
pripravili na zahtevno tekmo. Knjižne
olimpijske igre so se nato odvile v petih disciplinah, v naslednjem zaporedju: KNJIŽNI MARATON (hitro branje z
učinkom), PIŠEM, TOREJ SEM (narek),
KNJIŽNA UGANKA (budilka za možgane), LEPOTNA ČITALNICA (koliko knjig
prenesete?), POLIGON MED KNJIGAMI
(iskanje knjig po sistemu UDK).
mini centimetrih se to danes sliši čudno.
Tretja medalja je zlata s prvih Knjižnih
olimpijskih iger (KOI). Ta je našla častno
mesto med mojo knjižno zbirko, zaradi
obsega katere se križajo že vsi v ožji in
razširjeni familiji! Častno pa zato, ker
sem že od nekdaj trdno prepričana, da
sem se rodila zato, da berem. Požiram.
Zbiram. Božam. Podarjam knjige.
Olimpijska komisija v sestavi: Esad
Babačić, Lucija Mlinarič in mag. Irena Oder se je nato z vso resnostjo lotila ocenjevanja in štetja točk. Knjižna
olimpijska prvakinja je postala Barbara
Žvirc, podprvakinja Urša Lorber, tretje
mesto pa je zasedel Anže Šumah.
Pa še višina, teža, oblika in starost človeka
niso tiste, ki naredijo knjižnega zmagovalca. Ha, požri se, športni bog! Medalje se da
osvajat tudi drugače. Končno sem našla
šport zase!
Verjetno je najboljši EPP igram izjava
Knjižne olimpijske prvakinje Barbare
Žvirc:
"Tri medalje imam. Dve sta iz šestega razreda OŠ, ko sem zmagala na krosu in bila
tretja v skoku v višino. Hm, ja, pri mojih
In zdaj si želim, da Knjižne olimpijske igre
postanejo vseslovenske. K vragu, svetovne! Kot so svetovni organizatorji KOI,
ki so vrhunski dogodek postavili v naš
Grajski park. Hočem še! Kruha in iger. No,
knjig, pravzaprav. Jaz bom tukaj, v svojem kotku. ČIČAM in čakam. In sem malo
ponosna nase. :)"
V olimpijskem duhu ter zanosu smo se
od dvodnevnega dogajanja poslovili s
koncertom glasbene skupine Hedera
vento, ki je v Grajski park prinesla latino
obarvane ritme.
ČIČI – Zmeraj prinesi si koco! je v Grajskem parku odprl poletno dogajanje.
Prebudili smo knjige ter hkrati tudi
odprli poletno čitalnico pod magnolijo. Zatorej vabljeni v senco pri Koroški
osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika
tudi naslednje poletje, da si s knjigo popestrite dan. In ne pozabite na
koco!
Organizator: Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika
Sodelovali so: Zadruga ZRaven,
KUD Kunkuvo, Društvo bibliotekarjev
Koroške, ZKŠTM, taborniki Rod
koroških jeklarjev Ravne, Gimnazija
Ravne in Radmance.
KNJIŽNE MIŠICE
Dijaki Gimnazije Ravne v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika
Knjižne mišice v Knjižnici Ksaverja Meška v Slovenj Gradcu
»Debatni krožek Gimnazije Ravne na Koroškem je v sodelovanju s Koroško osrednjo knjižnico dr. Franca Sušnika Ravne
na Koroškem, pod mentorstvom Tee Kovše, pripravil igre
pod imenom KNJIŽNE MIŠICE - tekmovanje v merjenju knjižnih moči.«
Mladi smo se prebudili in smo aktivni.
Zanima nas znanje, izbira besed in poznavanje knjig. Prostor
knjižnice ni samo med policami in knjigami, ampak je povezan z našim znanjem.
Tematika prvih KNJIŽNIH MIŠIC v novembru je bila GRDE
BESEDE. Spreminjali in na novo smo spoznavali besede kot
so čefur, niger in tudi begunec, saj so te negativno zaznamove v družbi. Raziskovali smo njihov pomen, smiselno ali
nesmiselno uporabo ter tudi pogostost pojavljanja v literaturi.S ponovno definicijo teh besed lahko spremenimo odnos do njih in do oseb, ki jih označujejo.
Obiskali smo 4 knjižnice na koroškem (Koroška osrednja
knjižnica dr. Franca Sušnika, Knjižnica Radlje ob Dravi, Knjižnica Ksaverja Meška Slovenj Gradec in Knjižnica Dravograd) in samostojno vodili KNJIŽNE MIŠICE. Problematike
Komisija knjižnih mišic
»grdih besed« smo se lotili brez enostranskega obsojanja
pa vendar s kritično noto in premislekom. Tako smo merili
možganske mišice in ugotavljali kakšno moč imajo besede
in do kam sežejo.
V okviru petih iger so udeleženci (učenci srednjih in osnovnih šol) spoznavali slovenske kletvice, iskali pomene grdih
besed ter izumljali nove grde besede. Igre so snovane na
miselnih in telesnih aktivnosti.
Discipline iger:
1. Pantomima
2. Popravimo grde besede (Pretvarjanje grdih besed v lepe)
3. Iskanje knjig z grdimi besedami po sistemu UDK
4. Izumljanje novih lepih slovenskih grdih besed
5. Uporaba grde besede v leposlovnih besedilih
Skozi pogovor in igro lahko omehčamo in izbrišemo tabuje v
naši družbi. Grde besede obstajajo, ker jim mi dajemo prostor v našem besedišču. O njihovi nesmiselnosti ali smiselnosti pa se lahko prepričate na KNJIŽNIH MIŠICAH.
Vabljeni na igre z besedami v nadaljevanju projekta v marcu
in oktobru 2016.
13
Pestro leto za Pihalni
orkester železarjev Ravne
Piše: Andreja Šapek
Facebook: Pihalni orkester železarjev Ravne; spletna stran: www.orkester-ravne.com; kanal Youtube: Pihalni orkester železarjev Ravne
V letošnjem letu smo za zveste poslušalce pripravili kar nekaj presenečenj.
V soboto, 13. 6. 2015, smo, zahvaljujoč lepemu vremenu, letni koncert
izvedli v grajskem parku. Kot solistka
je nastopila naša saksofonistka Betka
Bizjak Kotnik, profesorica na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani.
Betka je dobitnica prvih nagrad na
državnih tekmovanjih in finalistka na
mednarodnih tekmovanjih. Pogosto
nastopa v duetu s pianistko Milanko
Črešnik. Tudi njeni dijaki že dosegajo
odlična mesta na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Da smo z mislimi
že odpotovali na morje, je poskrbel
dalmatinski pevec Alen Nižetić. Njegova bolj znana pesem je »Neću disati,
neću«. Lansko leto je s pesmijo »Devet slova jedne riči« zmagal na splitskem festivalu – pesem je posvečena
lepotam Dalmacije in pokojnemu Vinku Cocetu.Vsekakor je bilo pozitivno
presenečenje, da je del koncerta dirigiral gostujoči dirigent z Nizozemske
– Martijn Pepels.Glasbeno pot je začel
na tolkalih, po diplomi se je preusmeril v dirigiranje. Na konservatoriju v
Maastrichtu je pod mentorstvom prof.
Jana Cobra uspešno zaključil magiste-
rij. Izkušnje pridobiva po vsem svetu
– dirigiral je Vojaškemu simfoničnemu
orkestru iz Luksemburga; bil je glasbeni direktor poletnega orkestra na Nizozemskem ter sodeloval na številnih
mojstrskih tečajih. Izkušnja je bila zelo
dobra, vsekakor vredna ponovitve.
Nekaj dni pred koncertom smo imeli z
njim skupne vaje, na katerih smo izpilili še zadnje malenkosti. Izkazal se je
za zelo profesionalnega in preprostega človeka. Občinstvo je bilo navdušeno, mi pa tudi.
Jeseni smo pripravili koncert komornih
zasedb pihalnega orkestra. Predstavili
smo se v drugačni zasedbi kot običajno. Najprej je zaigrala sekcija flavt, nato
klarineti, saksofoni in trobilna sekcija.
Vsaka sekcija je zaigrala od tri do štiri
skladbe in eno Bachovo, s katero smo
počastili 330. obletnico njegovega
rojstva. Želeli bi si sicer večje udeležbe,
kljub vsemu pa so bili odzivi obiskovalcev zelo navdušujoči. Podoben koncert
bomo pripravili tudi drugo leto.
Trenutno se že pripravljamo na tradicionalni božično-novoletni koncert, ki bo
potekal 25. 12. 2015 ob 19. uri v športni dvorani OŠ Prežihovega Voranca.
Odprtje čistilne naprave (foto: Andreja Šapek)
Letni koncert v grajskem parku (foto: Aleksander Ocepek)
14
Letni koncert v grajskem parku (foto: fotobeležNica, Nika Hölcl)
Vsako leto poskrbimo, da je program
vsebinsko bogat. Letos bodo gostje:
Darja Švajger (vokal), Janez Podlesek
(violina) ter nekaj solistov iz orkestra.
Vljudno vabljeni!
Naši zvesti poslušalci gotovo vedo,
da imamo poleg koncertov še mnogo
drugih nastopov, rednih in izrednih.
Od junija dalje smo prisostvovali na
naslednjih prireditvah: Srečanje godb
v Trbonjah, lepa nedelja na Šrotneku,
lepa nedelja v Kotljah, lepa nedelja
pri sv. Neži, odprtje čistilne naprave
na Dobrijah, praznik občine Ravne,
proslava ob krajevnem prazniku v
Kotljah.
Trudimo se biti v koraku s časom,
tako da se pojavljamo na družbenih
omrežjih. Vabimo Vas, da nam, če
imate kakšne posnetke ali fotografije
z naših nastopov, te pošljete za objavo ali za obogatitev našega arhiva. Od
letos je naš orkester (Društvo Pihalni
orkester železarjev Ravne) na seznamu upravičencev, ki jim lahko namenite 0,5 % dohodnine. Kdor želi, nas lahko podpre tudi na takšen način, saj gre
za del dohodnine, ki bi jo sicer pustili v
državni blagajni.
KULTURNO DRUŠTVO
SVITANJE
Piše: Ana Potočnik, predsednica KD Svitanje
Večer pod lipo z vokalno
skupino breznik
Vsako leto okoli Dneva državnosti Kulturno društvo Svitanje na Lečnikovem
vrtu organizira tradicionalni Večer pod
lipo – petje narodnih pesmi. Prav je, da
se v teh dneh še posebej zavemo, kako
pomemben je za nas Slovence materni
jezik, izročilo, ki smo ga prejeli od naših
prednikov. Petje ljudskih, narodnih pesmi lahko vsekakor veliko pripomore k
ohranjanju kulturne dediščine pa tudi h
krepitvi narodne zavesti.
Pripravljena omizja gostilne Lečnik so
bila zasedena od pevcev in poslušalcev,
ki smo komaj čakali, da se zasliši pesem.
Letošnji gostje večera so bili Vokalna
skupina Breznik iz Pameč. Njihovo družinsko petje se je začelo leta 1976, ko
sta starša zapela skupaj s svojimi tremi otroki in poimenovali so se Družina
Breznik. Kasneje so se jim pridružili še
vnuki oz. otroci in ime se je prilagodilo, tako sedaj v skupini sodelujejo že
tri generacije pevcev. Menda se jim bo
kmalu pridružila še četrta generacija,
ki že rada sodeluje na pevskih vajah,
saj bodo tako še najlepše obeležili praznovanje 40-letnice svojega delovanja
v prihajajočem letu. Pojejo predvsem
koroške ljudske pesmi, v njihovem repertoarju pa so prisotne tudi umetne
pesmi in priredbe zabavnih pesmi.
Tudi letos smo pripravili priložnostne
pesmarice, ki so nam seveda vsem
prišle zelo prav, da smo lahko odpeli
cele pesmi, saj se pogosto zgodi, da začetke pesmi poznamo, potem le nekaj
izjem zna celotna besedila, ostali pa se
jim trudimo slediti – a pesmarice poskrbijo, da vsi »znamo« do konca. Prijetno druženje je trajalo še nekaj časa
po »uradnem programu«, saj pesmi
pevcem nikoli ne zmanjka.
BEE GEESUS NA KOROŠKEM
Sredi novembra smo bili na Ravnah deležni edinstvenega doživetja, koncerta
skupine Bee Geesus. Po prvotnem načrtu naj bi se koncert zgodil na ploščadi
pred cerkvijo, a smo se zaradi primernejših temperatur odločili za notranjost
cerkve sv. Egidija, ki je s svojo akustiko
koncertu dodala vrednost.
Kaj pravijo o sebi? Bee Geesus je slovenski gospel zbor. Pojejo pod taktirko akapelista Mateja Virtiča. Svojemu
glasbenemu izrazu pravijo Gospel Fever, zanj pa je značilna energična izvedba črnske duhovne glasbe z močno harmonijo in čvrstim ritmom. Izbor
skladb sestavljajo priredbe tradicionalnih gospelov in spiritualov ter sodobnejše umetne stvaritve s pridihom jazza in sorodnih glasbenih zvrsti pa tudi
popa. Zbor ostaja vseskozi zvest izvirnemu sporočilu gospel glasbe, ki ni danes nič manj aktualno kot v času, ko je
pomenilo glasen klic po osebni svobodi
in je prinašalo upanje vsem zatiranim.
Z a cappello – petjem brez spremljave
– se zbor Bee Geesus posebej približa
najzgodnejši obliki izvajanja, saj je bila
črnska duhovna glasba v začetku izključno vokalna.
Kdo je Matej Virtič? Je tudi kitarist, odličen pevec, »beatboxer« ter umetniški
vodja. Pri ustvarjanju glasbe pravi, se
mu zdi pomembno, da te glasba, ki jo
ustvarjaš, izraža: da veš, zakaj poješ
oz. izvajaš glasbo. Ne glede na to, ali se
sporočila zavedaš, z glasbo vedno nekaj sporočaš. In ni vseeno, kaj sporočaš.
Dobro je, da je sporočilo usklajeno s
tem, kar živiš. Sporočilnost gospela mu
je blizu. Vsebina glasbe je zelo pozitivna, optimistična, opeva dobre vrednote.
Pevci so peli brez spremljave instrumentov, pa vendar so jih spremljali
ritmi njihovih glasov. Vsekakor so nas
očarali z zanimivimi harmonijami, ritmi
in posebno energijo, za katero pravijo,
da je nastala, skupaj z nami – poslušalci. Koncert smo KD Svitanje soorganizirali v okviru 11. slovenskega festivala
jazza, ki že tretje leto poteka na Ravnah
na Koroškem. Še enkrat hvala g. župniku Slavku Beku in župniji Ravne za
možnost uporabe prostorov župnijskega doma ter izvedbe koncerta v cerkvi,
hvala soorganizatorjem: Boštjanu
Času, Robiju Jamniku in Francu Kokalu.
15
Oktobrski kulturni utrip V KOTLJAH
Piše: Milena Mesner, predsednica Kulturnega društva Kotlje
Kotlje, vas, ki se razteza pod vznožjem
Uršlje gore, kot da bi pri njej iskala zavetje, hkrati pa iz njenih korenin črpa
vitalnost, moč ustvarjanja, vztrajnost,
ponos, odločnost, trdnost in trmo za
lastni napredek. Z njo vztrajamo tudi
Hotuljci.
Za nami so 18. Kuharjevi dnevi. Z njimi opravljamo pomembni poslanstvi:
negujemo ter ohranjamo bogato kulturno dediščino Kuharjevih bratov in
bogatimo ter spodbujamo kulturno
življenje vaščanov in širše skupnosti.
Zato vedno računamo tudi na pomoč
vseh Hotuljcev.
Vsakemu, ki je vsaj malo navezan na
svoj domači kraj in dojemljiv za naravne lepote, zaigra srce ob pogledu na
Uršljo goro, ki kot mogočen stražnik
bdi nad nami. Gotovo je tako nagovarjala že rodove pred nami in med njimi
Kuharjeve pobe, da so iz nje jemali
pogum, samozavest, vztrajnost in da
je dopuščala Vorancu z nje postrgati teme pisanja in dovolila pokukati v
življenje njej ljubih Hotuljcev.
16
Kot vsako leto smo tudi letos v oktobru
pripravili zanimive prireditve. V sodelovanju z učiteljicami in učenci OŠ KOROŠKI JEKLARJI ter POŠ Kotlje smo pripravili prisrčne kulturne programe, brali
odlomke iz del Anzana in Lovra Kuharja,
Marjana Kolarja in Bena Zagrnika. Prisluhnili smo besedi mladih ustvarjalcev
in njihovi pesmi ter plesu. Zaplesali smo
s plesalkami Maje, preko čudovitih fotografij Blažene Čuček Rubin »potovali« po Gruziji in Armeniji, s pomočjo filatelističnega društva dobili slavnostno
pisemsko ovojnico z žigom, slišali zanimivosti o starih Kotljah, okolici in Uršlji
gori ter posebnih poštnih žigih za Kotlje. Slednje so nam slikovito predstavili
Jože Keber, Izidor Jamnik, Matej Praznik
in Franc Verovnik.
Zaključili smo s slavnostno akademijo,
kamor smo kot govornika povabili Miho
Vrbinca iz Celovca, ki nam je med drugim osvetlil pogled na šolanje v slovenskih šolah na avstrijskem Koroškem.
Kljub zadregi z vremenom smo se pod
vodstvom Alojza Pristavnika podali
tudi po Prežihovi poti.
V ustvarjanju Kuharjevih pobov se
zrcalimo mi vsi. Zato bodimo ponosni na njihov rod in sami nase. Naj nas
dih in duh koroške zemlje spremljata
vsepovsod.
Ponesimo naš dober glas onkraj meja
in, če ne gre drugače, se vsaj v mislih
vračajmo na ta slikovit, domač košček
sveta.
Zahvaljujem se vsem članom kulturnega društva, ki so pomagali pri izvedbi
prireditev ob letošnjih Kuharjevih dnevih, in vsem, ki so kakor koli doprinesli
k uspešnosti dogajanja v Kotljah. Hvala
tudi društvom, s katerimi dobro sodelujemo, in krajevni skupnosti ter njeni
predsednici Bojani Verdinek in Občini
Ravne na Koroškem, ki nas denarno
podpre pri izvedbi omenjenih prireditev.
V nedeljo smo v Kotljah praznovali
svoj krajevni praznik in se pod lipami
pri cerkvi sv. Marjete skupaj poklonili
spominu na padle med drugo vojno,
potem pa se dolgo v popoldne družili
v kulturnem domu.
Koroški oktet v Avstraliji
Piše: Andrej Kladnik
kopterji in letala, ki preletavajo plažo
in iščejo morske pse, ki bi se preveč
približali obali. Domačini so navdušeni
športniki in veliko se jih ukvarja z vodnimi športi, kot so deskanje, kajtanje,
jadranje in podobno. Plaže so izredno
čiste in zelo urejene. Veliko je prostorov za piknik, kjer si lahko brez plačila
na električnih žarih spečeš svoje meso.
Napisano je samo, da te prosijo, da pečico na koncu očistiš. Vse pečice, ki smo
jih videli, so bile brezhibno očiščene.
Da se Avstralci izredno natančno držijo
pravil, smo videli že takoj, ko smo prisPriprave na izvedbo pevske turneje
na najbolj oddaljenem kontinentu se
najprej začno z idejo. »Kaj pa, če bi šli v
Avstralijo?« Nemalo pomislekov je bilo
na začetku. Finančno in organizacijsko
je tak projekt ogromen zalogaj za tako
majhno društvo, kot je sekcija Koroški
oktet pri matičnem Kulturnem društvu
Prežihov Voranc.
Ja, … kaj pa, če bi res šli?... Vse se potem
začne in konča pri denarju. Vse, kar smo
uspeli nabrati in zbrati v zadnjih petih
letih delovanja, smo namenili za obisk
Avstralije. Ker tu nismo bili do kraja uspešni, smo preostanek krili iz lastnih
denarnic. Še posebej to velja za naše
žene, ki smo jih povabili na to pot.
Končno smo po vseh manjših in večjih
zapletih dočakali dan našega odhoda.
7. marca 2015 smo se odpeljali proti
Zagrebu, tokrat še na štirih kolesih
po trdnih tleh. Tam smo se vkrcali na
letalo za Doho. Let je bil sorazmerno
kratek, samo šest ur, pa smo bili tam.
Nato smo v Dohi počakali na medcelinski let Doha–Perth, ta je trajal dobrih enajst ur. Oba leta sta bila mirna in
brez zapletov.
V Perthu so nas že na letališče prišli pozdravit naši rojaki, ki so nas nato
odpeljali v svoj Slovenski klub. Lepo so
nam postregli. Pozdravit nas je prišla
tudi gospa mag. Jana Grilc, prva svetovalka pri Veleposlaništvu Republike
Slovenije v Canberri. Kljub sorazmerni
utrujenosti po dolgem potovanju smo
se hoteli nekako oddolžiti za lep sprejem, zato smo že kar prvi dan nastopili
s krajšim priložnostnim koncertom.
Po nastopu smo se odpravili na počitek. Nastanili smo se pri naši rojakinji
gospe Marjani Kaker. Stanovali smo v
njeni hiši, pa še v eni najeti hiši in enem
najetem stanovanju. Naslednje dni
smo izkoristili za oglede znamenitosti
in seveda za naše nastope. V desetih
dneh smo tako uradno nastopili šestkrat: dvakrat za Slovence v njihovem
klubu, enkrat v muzeju nekdanjega zapora, nato še za nepovezane Slovence
v njihovi restavraciji, v Marijini cerkvi
(Church St Mary's) v mestu Kalgoorlie
ter v klubu avstrijskih izseljencev.
Na vse nas je naredila Avstralija zelo
močan vtis. Najprej te v tem delu Zahodne Avstralije preseneti, kako zelena
je dežela. Seveda bolj ko smo se pomikali v notranjost bolj je kontinent začel
kazati svojo rdečo peščeno bravo. Morje je zelo prostrano, še bolj pa njihove
plaže, ki se razprostirajo kilometre daleč, večina jih je posuta s snežno belim
peskom. Moč valov Indijskega ocena
smo preizkusili. Okoli meter visok val te
»zarola«, da ne veš, kje si. No, navadno
pristaneš v tistem belem pesku in nič
hujšega se nam ni zgodilo (razen kake
praske – odrgnine). Te pa na nevarnost
vsakih petnajst minut spomnijo heli-
tali. Z avtomobili vozijo natančno po
predpisih in niti na misel jim ne pride, da
bi jih kršili. Enako se obnašajo v odnosu
do države. Na vseh mestih je samoumevno, da spoštuješ predpise, pravila
in bonton. Avstralci veljajo za zelo uglajene sogovornike, ne marajo pa ljudi, ki
se preveč hvalijo.
Živalski svet je precej drugačen od našega. Najprej smo se vsi bali kakšnih
bližnjih srečanj s kačami, pajki ali drugimi živalmi, ki so v Avstraliji zelo strupene. Naši rojaki so nam nato povedali,
da so v Slovenji videli več kač kot v Avstraliji. Res pa je, da smo se zadrževali
bolj v urbanem delu, tistih nekaj dni, ko
17
smo šli v njihov »bush«, torej njihove
prostrane peščene goščave, pa smo
se bolj držali v avtomobilih, izstopali pa
smo na urejenih postajališčih.
V bližini Pertha je »Pingvinji otok«. Obiskali smo ga in spoznali eno najmanjših vrst pingvinov. Na istem otoku smo
imeli srečo: na obali smo naleteli tudi
na morskega leva. Kjerkoli smo potovali, so nas spremljale ptice. Večina jih
je zelo pisanih, kričečih barv in prav nič
lepo se ne oglašajo. Naše vrane so za
njih pravi »Pavarottiji«. So pa ptice v
parkih tudi dokaj agresivne pri iskanju
hrane. Tako so dvema našima udeležencema na pikniku v mestnem parku
direktno iz ust ukradle kos mesa. Seveda moramo omeniti še kenguruje
in koale. Koale izgledajo zelo prijazno.
Hranijo se izključno z evkaliptusovimi
listi, ki vsebujejo ogromno nekega eteričnega olja, ki jih nato zaziblje v prijeten spanec. Koale spijo dvajset ur na
dan, ostali čas se hranijo. Srečali smo
tudi kenguruje. Tiste v živalskem vrtu
smo lahko videli čisto od blizu, v naravi
pa seveda bolj od daleč.
Na našem potepanju po zahodni Avstraliji smo si ogledali tudi dosti naravnih znamenitost. Ena takih je bil
Wave Rock – »skalnati val«. To je
skalnata gmota v obliki morskega vala
višine okoli 15 m. Izgleda tako, kot bi
morski val tik pred prelitjem zamrznil
v skalo.
18
Ena od zanimivejših dogodivščin se
nam je zgodila, ko smo iz mesta Perth
odšli okoli 600 km proti vzhodu v mesto Kalgoorlie. Tam smo si šli ogledat tovarno eksploziva in največji dnevni kop
na južni zemeljski polobli. V ogromni
jami, ki meri v dolžino kakšne 3 km, v
širino približno 800 m in v globino 600
m, kopljejo zlato. Če tega ne vidiš v naravi, je tudi z opisom težko pričarati to
ogromno razsežnost.
Mesto Kalgoorlie je tipično mesto za
notranjost Avstralije. V samem centru so stavbe takšne, kot da so iz kakšnega kavbojskega filma. Seveda
je v mondenejšem delu mesta videti tudi prave vile z bazeni in ostalimi
pritiklinami. A nas je najbolj navdušila
pot nazaj, saj smo jo ubrali po makadamski cesti. Ta tam v Avstraliji izgleda približno takole: gladek makadam
(bolj kot skoraj vsi naši »asfalti«), širok
okoli 12 m. Ceste so neutrjene, občutek je tak, kot da so jih z gradbenimi
stroji samo urezali v tisto njihovo na
pol puščavo. V 120 km naletiš na nekaj
križišč. Ta so zelo nevarna, saj na njih
lahko srečaš njihove tovornjake z več
(do šest) prikolicami, tako imenovane
cestne vlake (roadtrain), ki se zaradi
velike mase zelo težko hitro ustavijo.
Mi z osebnimi avtomobili smo jo po
tistem makadamu »pičili« 110 km/uro
in v tistih 120 km peljali skozi tri ovinke. Vse ostalo je gladko in naravnost.
Ob teh poteh se razprostirajo tudi
ogromne kmetijske površine. Večina
kmetij je neprimerljiva z našimi. Na eni
od tistih, mimo katerih smo se peljali,
sem preštel kombajne, parkirane pred
kmetijo. Naštel sem jih šestnajst. Večina kmetov, ki se ukvarja z živinorejo,
ne uporablja več eklektričnih pastirjev,
psov in podobno. Njihovi pastirji pri
nadzoru in usmerjanju živine na paši
uporabljajo letala ali helikopterje.
Še eno stvar moramo omeniti. V mestu Perth, kjer smo bili večino časa, skoraj ne srečaš domorodcev. Aborigine
smo videli v mestu Kalgoorlie. Žal je tu
zgodba zelo žalostna. Večina bele populacije Avstralcev nima lepega mnenja o prvotnih naseljencih. Kmalu smo
videli, zakaj je tako. Aboriginom država
zaradi odvzema njihove zemlje namenja nekaj denarja. Vsak dobi za naše
razmere dokaj lepo vsoto na teden.
Večina jih (tudi zato) ne dela. Tavajo po
ulicah naselij in večinoma samo popivajo. Zaradi encima, ki razkraja alkohol
in ga Aborigini menda nimajo, pa jim
tudi dosti piti ni potrebno. Zato jih velika večina daje vtis klošarjev in ne ponosnih prvotnih naseljencev Avstralije.
Kar prehitro je minilo tistih štirinajst
dni in spet smo morali na letalo in nazaj
domov po isti poti. Hvaležni vsem, ki
so nam pri tej avanturi pomagali, smo
se domov vrnili s prekrasnimi vtisi in v
upanju, da bomo kdaj obisk Avstralije
še ponovili!
GOSTOVANJE HARMONIKARSKEGA
ORKESTRA KD PREŽIHOV VORANC
NA OTOKU ŠOLTA
Piše: Alen Rožej
Gostovanje je organiziralo KUD Šolta
pod pokroviteljstvom turistične zveze občine Šolta.Bili smo veseli njihovega povabila, pridružili smo se jim in
predstavili našo kulturo.
11.6.2015 smo se člani harmonikarskega orkestra KD Prežihov Voranc
skupaj z Mepz Markovič Kristl MATO,
društvom klekljaric Koroške in DPD
Svoboda, gledališkim klubom mladih,
odpravili na pot protiotoku Šolta. V jutranjih urah smo prispeli v Split, kjer nas
je v pristanišču že čakaltrajekt. Po dob-
ri uri vožnje smo prispeli na otok Šolta, kjer so nas pričakaliprisrčni ljudje in
dobra morska klima, kar je še dodatno
prispevalo k našemu dobremu počutju.
P
o nastanitvi v apartmajihso nam domačinipripravili prisrčen sprejem, na
katerem smo veselo raztegnili svoje
harmonike. Zvečer je imelo društvoklekljaric odprtje svoje razstave. Po
uradnem delu je sledila veselica, ki se
je nadaljevala še pozno v noč. Naslednji
dan smo seveda še skočili v morje, ki je
dodatno razkrilo čare Šolte. Prostega
časa ni bilo veliko, saj smo že pridno
vadili za večerni nastop.
Domačini so bili izredno presenečeni
in veseli, saj se je naše igranje in petje
pevcev slišalodaleč po zalivu in občutki
so bili fantastični. V soboto zvečer je bil
glavni koncert, kjer smo sepredstavile
vse gostujoče skupine. Po koncertu so
nam domačini pripravili pravi dalmatinski piknik, kot ga znajo pripraviti samo
oni. Ob prijetni dalmatinski in naši domači glasbi ter seveda okusni hrani si
boljšega zaključka dneva ne bi mogli
želeti. Naslednji dan smo se odpravili
proti domu.
Med potjo smo se ustavili v Gospiću,
kjer je muzej Nikole Tesle. Na avtobusu nam je ob igranju in petju pot hitro
minila.
Gostovanje imamo v lepem spominu,
saj je bilo enkratno. Mešanemu pevskemu zboru Markovič Kristl MATO se
zahvaljujemo za povabilo.
Hrana je čista ljubezen.
Je način življenja in druženja.
Ob njej spoznavamo nove ljudi
in se družimo s tistimi,
ki jih poznamo že dolgo.
Hvala za zaupanje,
kolektiv družinskega podjetja
VABIMO VAS, DA Z NAKUPOM
SODELUJETE V VELIKEM
TRADICIONALNEM NOVOLETNEM ŽREBANJU.
1966 GOSTILNA
MESARIJA 1990
19
V Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika Ravne je v ponedeljek, 9. novembra 2015, potekalo svečano odprtje letne razstave Kulturnega društva koroških likovnikov. To je krovno umetniško društvo na Koroškem, ki povezuje umetnike koroške regije.
Na letošnji razstavi so se predstavili: Štefan Bobek, Srečko Frühauf, Leander Fužir, Andreja Galinec, Jože Golnar, Milena Golob, Janez
Grauf, Hermina Kokalj, Helena Kotar, Jože Kremžar, Alojz Krevh, Mojca Kovač, Ervin Kralj, Marjeta Lepej, Obrad Lukić, Rudi Novak, Marijan Orešnik, Milan Pečovnik, Ivan Podovšovnik, Metka Prohart, Zoran Rožič, Marija Rudolf in Ivan Večko.
Kulturni program je popestril Boštjan Lužnik – akademski glasbenik inštrumentalist – saksofonist, oceno te zanimive razstave pa je podal
akad. slikar Benjamin Kumprej.
NEŽNA SRCA ZA VSELEJ
Piše: Benjamin Kumprej, akademski slikar
O ljubiteljski kulturi je dosti zapisanega,
zlasti v smislu širše družbene podpore
in nivoju ustvarjanja. Razumljivo je, da
si profesionalna dejavnost, pa naj bo
to področje likovne umetnosti, literature, petja, igralstva ali karkoli drugega
umetniškega, zastavlja povsem druge
cilje in je zaradi tega odtujena ali prezahtevna za širši krog.
20
Namen ljubiteljske kulture, zlasti likovne dejavnosti, je predvsem veseliti
tako ustvarjalca kot gledalca. Prav to
ustvarjanje vodi ustvarjalce daleč od
dolgočasja, osamljenosti in zagrenjenosti. Avtorje njihovo delo postavlja v
nove svetove, jim daje nov optimizem
in jih razveseljuje.
Na splošno velja, da morajo likovna
dela presenetiti. Tako imenovana lepota ali presoja o njej velja za zelo subjektivno, tudi časovno determinirano in je
zato relativna.
Nekdo, ki najde vzgibe in smisel v ljubiteljskem ustvarjanju, zato uspe pobegniti iz splošnih zablod in nenadoma
zaživi novo življenje, spoznava nov in
drug svet, v katerem ni samote, neiskrenosti, laži in pretvarjanja.
Kot v vsaki združbi tudi v Kulturnem
društvu Koroški likovniki nekateri
odstopajo, verjetno tudi zaradi daljše
prakse, drugačnih kulturnih območij ali
večje angažiranosti.
Pot do resničnega umetniškega dela
je poleg talenta dolga, tudi ovinkasta
in polna ovir in tudi zavisti, pa vendar
vodi k nekemu cilju.
Ta poleg kvalitete določa in ustvarja
predvsem veselje in ljubezen in se distancira od vsega slabega in dolgočasnega. Večina članov društva temelji
na prepoznavnosti, realizmu in osebnih interpretacijah videnega sveta.
Večkrat se pojavljajo nekatere anatomske nepravilnosti, disproporci,
barvna neskladja, risarske nerodnosti, ki pa so pravzaprav postranskega
pomena, saj vendar preko časa in prakse vodijo k novim ciljem, novim željam in se verjetno prevesijo v boljše
tudi z vidika strokovnosti. Kompozicije
razstavljenih del so večinoma simetrične, asimetrije namreč povzročajo
določene težave, zlasti v smislu optičnih ravnovesij. Podobno lahko prav
isto povzročajo barvna nesorazmerja,
četudi je avtorska govorica iskrena in
dobronamerna.
Nekatere avtorje, prav tiste z dolgoletnimi izkušnjami, pot vodi v abstrakcijo,
torej brezpredmetnost. Prav ta dela
kažejo presenetljivo raven, tako v likovnem kot tehničnem smislu. Prisotni so nenavadni izseki, nizki horizonti
in asimetrične postavitve.
V celoti nas sprehod po razstavi ne dolgočasi. Nasprotno – vstopamo v svet
avtorjev, v svetove, ki jih ni. Vstopamo
v srečo in veselje, vstopamo v čas, ki bi
ga radi vselej doživeli in tudi živeli.
AKTIVNOSTI DRUŠTVA KOROŠKIH
LIKOVNIKOV V LETU 2015
Piše: Zoran Rožič
Sprejem gostov - slikarjev v času Maistrove kolonije na Strojni
Zoran Rožič: Osamljena - mixed media 2015
Minilo je še eno ustvarjalno leto
društva koroških likovnikov. Poleg
tega, da smo bili aktivni v povezavi z
drugimi podobnimi društvi (sodelovali
smo namreč na prireditvah doma in v
tujini), smo pripravili tudi sami izčrpen
program aktivnosti.
V marcu smo na rednem letnem občnem zboru v restavraciji Dama – galerija
okusov sprejeli program za letošnje leto.
Že naslednji mesec, v aprilu, nas je
gostila občina Dravograd, kjer smo se
člani predstavili s svojimi deli v razstavnih prostorih TIC-a.
V začetku julija smo ustvarjali s prijatelji iz Avstrije, Šaleške doline in Ljubljane
na obronkih Strojne. V lepem, sončnem
vremenu so gosti začutili poletni utrip
in domačnost zaselka Strojna in Janeževe domačije, ki je naš koroški, etnološko-arhitekturni biser.
Občina Črna na Koroškem nas je v
okviru koroškega turističnega tedna
tradicionalno povabila na druženje in
ustvarjanje v center kraja.
V sodelovanju z domačim društvom
Karinta s Prevalj je kar nekaj članov konec meseca avgusta sodelovalo na VII.
mednarodnem slikarsko-kiparskem
taboru na Poljani. Razstava del s tega
dogodka je bila postavljena v Grošljevi
galeriji na Prevaljah v mesecu oktobru.
V septembru smo dobili povabilo Slo-
venske vojske pri soorganizaciji 15.
likovne delavnice Maister 2015, ki se
je odvijala 21–24. 9. 2015 na Strojni.
Sodelovalo je 6 naših članov, nastala
dela pa so bila na ogled v razstavišču
KOK dr. Franca Sušnika na Ravnah 20.
11–4. 12. 2015.
V mesecu oktobru smo se člani s projektom spomnili daljnega leta 1990,
saj letos praznujemo jubilejnih 25 let
od plebiscitne odločitve samostojnosti
Slovenije. Projekt smo pripravili v sodelovanju z restavracijo Dama –galerija okusov, ki nas je prijazno pogostila
in dala na razpolago svoje prostore za
naše ustvarjanje.
V razstavišču knjižnice Ravne sta se
letos predstavila kar dva naša dolgoletna člana društva: Mojca Kovač in
Štefan Bobek. Od 9.11. do 20.11. 2015
pa je društvo sklenilo letošnje leto z letno pregledno razstavo članov društva.
Tudi ta je bila na ogled v razstavnih
prostorih ravenske knjižnice.
S kančkom umetniškega pridiha vam
želimo srečno in zdravo 2016!
Lepa drugačnost,
ujeta v fotografski objektiv
Piše: Mihaela Knez
V Centru za usposabljanje, delo in
varstvo Črna na Koroškem sem zaposlena 10 let. Pravzaprav je vse moje
življenje povezano s tisto rumeno
hišo in njenimi sončnimi obrazi v središču Črne. Odraščala sem kot njihova
soseda. Vsak dan smo se videvali; se
pozdravili, nasmejali, prisluhnili drug
drugemu ter včasih poskusili kos svežega peciva. Doma nismo nikoli govorili
o njih kot o drugačnih ali posebnih. Bili
so preprosto naši sosedje.
Pred leti pa sem se preselila iz Črne. Ko
večkrat z vso vnemo razlagam, kaj delam in kje delam, me ljudje vedno znova
sprašujejo, kako lahko opravljam svoje
delo in če mi je težko. Priznam, včasih
je res težko, a vseeno se rada vračam
na svoje delovno mesto.
Lepi so moji drugačni prsti,
lepe so moje drugačne oči.
Lepa je hoja po moji poti,
ki tu in tam malo kriva se zdi.
Lep je moj smeh , drugačen se zdi,
a je najbolj iskren med vsemi ljudmi.
(Mihaela Knez)
21
V svetu tem je objem,
namenjen meni
(Mihaela Knez)
Ravno takšna vprašanja so me pripeljala do razmišljanja o tem, kako bi lahko širši okolici približali delo z ljudmi s
posebnimi potrebami. Gre za osebe, ki
imajo motnjo v duševnem razvoju. Pri
večini se poleg tega pojavlja še gibalna
oviranost. Ko jim prisluhneš, jim daš
možnost in čas; če jih pogledaš v oči, ti
povedo vse. Tudi oni so del naše družbe ali kot je bilo nekoč že zapisano: »Za
njih sveti isto sonce in vzhaja ista luna.«
Tako je nastala fotografska razstava
»Lepa drugačnost«. Skupaj s fotografinjo Niko Hölcl (FotobeležNica) sva previharili vse ideje in njen objektiv je ujel
radovedne poglede, smeh na obrazih,
prepletene roke ter zvedavost. »A slikala si me, pokaži kak' s'm!« sva velikokrat slišali, ko je bil njihov pogled ujet
v objektiv fotoaparata. Trenutki, polni
sveže, nove energije, so tudi Niki prikazali čisto drugačen svet, ki ga nikoli
prej ni poznala. Po nekaj mesecih dela
so tako nastale fotografije – barvne,
črno-bele, predvsem pa lepe. Za naju,
za njih, predvsem pa za vse Vas.
Z velikim veseljem Vas vabimo na
fotografsko razstavo z naslovom
»Lepa drugačnost«, ki bo na ogled v
Koroški osrednji knjižnici dr. Franca
Sušnika na Ravnah od 25. 11. 2015 do
4. 1. 2016.
Štefan Bobek –
40 let slikarskega ustvarjanja
Piše: Urednik
Saj sploh ne kaže svojih let, ko mladostno živahen hiti po svojih poteh.
Takega našega slikarja Štefana srečujemo Hotuljci in Ravenčani skoraj
vsak dan. Umetniško žilico so mu v zibelko gotovo položile že vile sojenice
in svoj talent je v teh štiridesetih letih
odlično izkoristil in nam ga še obilneje
razdajal.
Skopi biografski podatki pričajo, da se
je rodil 15. decembra 1940, s slikanjem
pa se ukvarja že od leta 1975. Likovno
se je izobraževal v likovni šoli akademskega slikarja Slavka Koresa in potem
22
svoj občutek za lepo pilil v številnih slikarskih kolonijah, kjer je imel za mentorje sama ugledna slovenska slikarska
imena, kot so kademski slikarji Bojan
Golija, Lojze Zavolovšek, Marjan Jelenc
… Štefan ustvarja v različnih likovnih
tehnikah: sepia, lavirana risba, pastel …
Vem, da slika predvsem za svojo dušo,
vseeno pa je svoja dela predstavil na
precej samostojnih in še na več skupinskih razstavah doma in v tujini. Spominjam se, da so pred mnogimi leti naši
slikarji razstavljali v pobratenih občinah
Varvarin in Čačak in gospod Štefan je bil
med njimi.
23. oktobra nas je gospod Štefan povabil v galerijo Koroške
osrednje knjižnice na svojo
razstavo »Slovenske pokrajine
in mojih 40 let«.
To je opravil v sklopu tradicionalne
razstave del likovne sekcije Društva
upokojencev Ravne, ki so ga na otvoritvi tudi počastili s petjem in govori. Najlepše ga je označil akademski
slikar, Benjamin Kumprej, zato njegov prispevek, ki ga je na otvoritvi
predstavila moderatorka, Mojca Prašnički, objavljamo v celoti. Štefan, še
na mnoga leta!
ŠTEFAN BOBEK –
TIHI ZAPISOVALEC SLOVENSKE
KRAJINE IN DUŠE
Piše: Benjamin Kumprej, akademski slikar
Včasih stopimo na dvorišča koroških domačij, na novo zacvetele travnike, mimo
koruznih polj in ljudi in ničesar ne vidimo.
Včasih se ozremo v nebo in ne zaslutimo
sonca za oblaki ne slišimo oddaljenega
šuma prelestnih gozdov, neopazno nas
zapustijo znamenja ob poteh.
Štefan Bobek pravi, da so ga prosvetlila dela Franca Boštjana in takrat, pred
mnogimi leti, je stopil v naravo ter nenadno zaslutil, da ga pravzaprav prav
ta nagovarja, če jo vidi. Domovi, cvetje,
gore, slovenska krajina, domača žitna
polja so ga prepoznali in ga začeli spraševati – ali še prideš.
Vsa ta mnoga leta Štefan Bobek prihaja v naročje Uršlje gore, Pece in poljan,
gozdne poti ga vodijo v nove razglede,
nova videnja in nenehno klicanje narave.
Avtor slik je začel z dvema tehnikama
– z lavirano risbo in rjavo kredo/sepio.
Kasneje večinoma uporablja barvni
pastel, ki mu omogoča še intimnejši in
še zgovornejši poseg v osebno in avtorsko izvedbo videnega. Še posebej,
če poznamo reklo, da tisto kar vidiš,
pozabi. Samo tako so možne resnično
intimne realizacije tistega, kar se pojavi pred gledalcem, zlasti, če poteka
pravilna in resnična komunikacija med
gledalcem, avtorjem in vsem tistim
okoli nas.
Pastelni zapisi Štefana Bobeka so
barvno stabilni, tonski preskoki so praviloma majhni, premišljeni in doživeti. Redko se pojavlja komplementarni
kontrast kot hladno toplo nasprotje, ki
ustvarja avtorsko okolje, določa pa tudi
čustveno relacijo, včasih vstopa v sentimentalnost, mogoče tudi ljubezen.
Zato pastele Štefana Bobeka lahko
jemljemo predvsem kot personificirane zapise, ponekod tudi historične, saj
prikazujejo nekaj, česar ni več. V tem
primeru gledalca prevzame nostalgija,
morda se mu vlijejo solze. Tako takšno
delo dosega vse – vrača nas v minuli
čas, že pretečene zgodbe in doživetja,
hkrati pa vse postavlja v večnost. Vsaj
tisto večnost, ki jo lahko doživlja človek.
Kompozicijsko so dela Štefana Bobeka navidezno simetrična, asimetričnih
intervencij je manj, morda nehote se
pojavlja zlati rez kot osnovna optična
in ploskovna postavitev. Narava in tudi
likovna dela so določena prav s tem
načelom in tako še dodatno potrjujejo,
da je simetrija smrt.
Postavitev objektov v prostor je mogoče izvesti le s pomočjo perspektive kot
optične zakonitosti. Samo tako lahko
objekt tudi povežemo s prostorom oziroma tretjo dimenzijo. Vse določa horizont ali očesna ravnina, prostorski ključi
še dodatno določajo prostorskost.
Zlasti nekateri postopki kot zračna
perspektiva, kjer se barva z razdaljo spreminja v nevtralno, prekrivanje
oblik, hladno topli kontrast in svetlo
temni kontrast. Vsi ti pristopi vodijo do
zaznavanja prostora, hkrati pa kažejo
tudi na avtorjevo videnje in vedenje.
Formati del so intimistični, namenjeni
zelo osebnim in čustvenim pristopom
– tako dosegajo zelo poosebljeno doživljanje in dojemanje.
Ne glede na risarske ali slikarske pristope, dela Štefana Bobeka določajo
grafizmi, ki venomer izhajajo iz najintimnejših pogledov in doživljanj, ter
jih v najizvirnejših oblikah izkazujejo
razne pisave. Kaligrafija ali lepopisje je
namreč predvsem osebno izražanje in
če slike vidimo kot kaligrafske zapise,
so to avtorski zapisi.
Dela Štefana Bobeka dosegajo prav to
ali še več, saj gledalca ne zavajajo – vodijo ga v lepši svet.
23
GALERIJA RAVNE
Piše: Monika Žvikart
Otvoritev razstave Jožeta Tisnikarja: Pot domov?
Galerija Ravne predstavlja sodobno
umetnost domačih in tujih avtorjev,
dopolnjujejo jih pedagoške dejavnosti v obliki vodstev z delavnicami
in Bernekerjeve ustvarjalnice. Do 15.
januarja je v Galeriji Ravne na ogled
razstava Katje Felle Distorzija vidnega/Simulacija zvoka. V letu 2016 se
bodo predstavili slovenski umetniki
Štefan Planinc, Benjamin Kumprej, Simon Chang in Tomaž Furlan, avstrijski
umetnik Wolfgang Temmel ter Sergej
Balenlok iz Belorusije.
Jesen je v Galeriji Ravne zaznamovala
razstava Jožeta Tisnikarja s pomenljivim naslovom Pot domov? Kustos
Marko Košan je razstavo posvetil 70.
obletnici konca druge svetovne vojne:
»Presunljivi prizori beguncev, ki se umikajo strahotam vojne, so najbolj presunljive in emblematične podobe 20. stoletja,
a tudi na začetku novega tisočletja
z nezmanjšano močjo preizkušajo
občutljivost sodobnega globaliziranega
sveta, v katerem je peščica onih, ki imajo
vse, in velikanska večina tistih, ki imajo
malo ali se borijo za golo preživetje. Tudi
slikar Jože Tisnikar se je kot občutljiv
mladenič srečal z brezupnimi prizori
bežečih premaganih vojská, ki so se ob
koncu velike vojne valile skozi Mislinjsko
dolino.«
Razstava umetnice Katje Felle Distorzija vidnega/Simulacija, ki jo je postavila mlada kustosinja Tina Kralj, je v
Galeriji Ravne na ogled do 15. januar24
Bernekerjeve ustvarjalnice v Galeriji Ravne
ja 2016. Katja Felle v središče svojega
raziskovanja
postavlja
sodobno
vizualno govorico množičnih medijev in
tematizira njihov vpliv na človeka. Motnja je tisti moment, iz katerega črpa
svojo slikarsko podobo, hkrati pa tudi
naše mesto za razmislek.
V letu 2016 bo program v Galeriji
Ravne temeljil na sodobni umetniški
produkciji domačih in tujih avtorjev. Ob
letošnji 90-letnici Štefana Planinca,
enega izmed najpomembnejših slovenskih slikarjev fantastične in nadrealistične figuralike ter mojstra knjižne
ilustracije, je v prostorih KGLU v Slovenj Gradcu do 21. februarja 2016 na
ogled razstava izbora slikarskih del iz
zbirke KGLU, v Galeriji Ravne pa bomo
v januarju 2016 pokazali še izbor njegovih del na papirju. Nadaljevali bomo
z Wolfgangom Temmlom, enim najpomembnejših avstrijskih konceptualnih in medijskih umetnikov, ki v svojem delu raziskuje vprašanja sodobne
družbe. V ciklu Severna Koreja se vrača
k slikarstvu. Fotograf Simon Chang, ki
se je rodil na Tajvanu, življenjska pot
pa ga je pripeljala na Koroško, se bo
predstavil s ciklom fotografij, nastalih
v zadnjem obdobju. Koroški umetnik
Benjamin Kumprej se v zadnjem obdobju posveča predvsem industrijski
zapuščini teh krajev. S pomočjo zgodovinskih predmetov sliko razširi v
prostor, tako nastali reliefi povezujejo
ready made s sodobnim slikarstvom.
Tomaž Furlan se je uveljavil kot eden
glavnih predstavnikov slovenskega
novega kiparstva. V svojem delu raziskuje odnos med človekom in strojem,
ravnotežje, ki se je v zadnjem času
porušilo. Leto bomo zaključili z razstavo Sergeja Balenloka, ki velja za
enega najpomembnejših beloruskih
slikarjev in grafikov. Ustvarja v klasični
grafični tehniki jedkanice. Jedkanica je
v zadnjem obdobju postala ogrožena
likovna tehnika: pri nas še vedno živi v
delih nedavno preminulega Bogdana
Borčića in v delih Ravenčana Stojana
Brezočnika, čeprav pri njem v tehniki
suhe igle. V ta namen bomo delo Stojana Brezočnika predstavili tudi beloruski publiki in na ta način nadaljevali
sodelovanje z beloruskimi umetniki,
ki smo ga vzpostavili letos z razstavo
fotografij »Ure« Kaje Brezočnik in Viktorja Senkova.
Razstave v Galeriji Ravne so na ogled
vsak torek in petek od 14. do 18. ure
in v sredo ter četrtek od 14. do 16. ure.
Za zaključene skupine je ogled možen
tudi zunaj tega časa po predhodnem
dogovoru po telefonu 02 88 22 131.
Bernekerjeve ustvarjalnice potekajo
enkrat mesečno v petkih in med počitnicami.
Dodatne informacije na spletni strani
KGLU: www.glu-sg.si/sl/galerija-ravne
ali Facebook strani: www.facebook.
com/galerija.ravne1.
Vstop na razstave v Galeriji Ravne je
prost. Vljudno vabljeni!
Petnajst let druženja ob punklju
Piše: Danica Hudrap
Naše klekljarice na otvoritvi razstave
Klekljarice sekcije Lipa Ravne praznujejo častitljivo obletnico, zato so ob
tem slavnostnem dogodku priredile
razstavo svojih čudovitih del v razstavišču Koroške osrednje knjižnice dr.
Franca Sušnika.
Letos mineva petnajsto leto, odkar
so se koroške klekljarice povezale in
ustanovile sekcijo Lipa ter pričele aktivno širiti lepoto čipkarske umetnosti
in prenašati svoje dragoceno znanje na mlajše rodove. O svojem delu
so zapisale: »Šestnajst se nas dobiva
enkrat tedensko, čipko ustvarjamo z
veseljem in zagnanostjo. Svoje izdelke
razstavljamo, podarjamo, največ pa jih
izdelamo za svoje potrebe. Razstavljamo
po raznih krajih Slovenije in tudi v tujini.
Se pa še vedno izobražujemo na delavnicah in krožkih, saj ima klekljana čipka
nešteto novih možnosti tehnik.«
Tokrat so na svojo jubilejno razstavo
povabile tudi svojo nekdanjo članico
Marijo Rudolf, priznano ustvarjalko keramike, ter akademsko slikarko
Vido Slivniker, ki sta se jim pridružili s
svojimi enkratnimi izdelki. Marija Rudolf z nežnim, skoraj čipkastim porcelanom, Vida Slivniker pa s svojimi
prekrasnimi slikami. O avtoricah in
njunih delih je na otvoritvi spregovorila umetnostna zgodovinarka in kritičarka Milena Zlatar.
Klekljanje se je na slovenskih tleh rodilo v Idriji in bilo najbolj razširjeno na Ži-
Otvoritev razstave
rovskem, kjer prihodnje leto obeležujejo že 110. obletnico klekljanja. Verjetno
so ga tja prinesle žene strokovnjakov
rudarjenja, ki so prihajali v tiste kraje na
delo. Ni pa to edino področje v Sloveniji,
kjer se izdeluje klekljana čipka. Pravzaprav se klekljarice združujejo v društva
po celi Sloveniji, a najštevilčnejše društvo klekljaric je prav koroško, saj šteje
preko 100 članic.
in tujini, hodijo na delavnice v Idrijo in
še kam.
Več o tem je na otvoritvi razstave povedala vodja sekcije Lipa, Terezija Kordež: »Ko smo se daljnega leta 2000 odločile, da se bomo družile ob punklju, nisem
pomislila, da bomo vztrajale kar 15 let. In
to še vsekakor ni konec! Smo same upokojenke, razen ene članice. Skupaj imamo
kar veliko let, vendar nas to druženje pomlajuje in nam zares veliko pomeni. Ob
ustvarjanju čipke zares uživamo. Predvsem takrat, ko je izdelek končan, ko vidimo našo ustvarjalnost in natančnost v
izdelku. Takrat smo zares srečne!«
Obiskovalce ter cenjene klekljarice je
na otvoritvi razstave pozdravila tudi
direktorica Koroške osrednje knjižnice
dr. Franca Sušnika, mag. Irena Oder.
Prisluhnili smo tudi Miri Časar, predsednici Društva klekljaric Koroške. Časarjeva je omenila, da ravenske klekljarice
sodelujejo pri veliko slovenskih dobrodelnih projektih. Njihove čipke so vtkane v klekljane prte za Lurd, za cerkev
Marije Pomagaj na Brezju, v strunjanski prt, s klekljanjem taborniškega
znaka so se leta 2014 odzvale tudi na
akcijo slovenskih tabornikov; goloba
miru je sklekljala Lucija Petrušič in z
njim sodelovala pri sklekljanih 70 tridimenzionalnih golobih, ki so predstavljali 70 let miru od konca 2. svetovne
vojne. In še več takšnih in podobnih
dosežkov so dosegale naše klekljarice.
Čipka Marjane Počanič krasi Muzej čipk
v Vologdi v Rusiji, najaktivnejša članica
in vodja skupine pa je leta 2002 zmagala na natečaju Združenje slovenskih
klekljaric in vseh, ki imajo radi čipke.
Sodelovala je na mednarodni razstavi
Presenetljiva čipka v Rigi, v Latviji, in na
razstavi Slovenije na kongresih OIDFE
(Mednarodna organizacija za klekljano
čipko, katere članica je) v Caenu v Franciji in Adelaidi v Avstraliji.
Ustvarile so premnogo čudovitih čipk
in s svojimi krasnimi izdelki popestrile
razstave doma na Ravnah, v Sloveniji
Kulturni program je z lepo zapeto pesmijo popestrila vokalna skupina Deteljica.
V naših krajih so dame začele klekljati
pred triindvajsetimi leti, ko jih je s to
umetnostjo »okužila« Marija Apohal,
po osmih letih pa so se združile v sekcijo LIPA. Od 9 članic, ki jih je takrat,
leta 2000, štela sekcija Lipa, so danes
zrasle v skupino šestnajstih klekljaric,
ki imajo vedno odprta vrata za nove
članice.
25
TEHNIČNI DAN na osnovni šoli
juričevega drejčka
Piše: Gorazd Zagorščak, učitelj tehnike in tehnologije na Osnovni šoli Juričevega Drejčka Ravne na Koroškem
Skozi šolanje se učenci naše šole srečujejo z dejavnostmi, med katere spadajo tudi tehniški dnevi. Predmetnik za
osnovne šole s prilagojenim programom
je prilagojen zmožnostim učencem,
učenci 8. in 9. razredov imajo v šolskem
letu deset tehniških dni. Učenci pri tehniških dnevih nadgrajujejo pridobljeno
znanje in veščine, ki so jih usvojili pri
predmetu tehnike in tehnologije ter likovne umetnosti.
V nadaljevanju bom opisal tehniški dan,
kjer smo z učenci 8. in 9. razreda izdelovali pručke iz lepljenega smrekovega
lesa.
Res je, da lahko pručke iz raznovrstnega lesa kupimo že v vsaki bolje založeni
tehnični trgovini. Tudi cene teh pručk so
za kupca ugodne; gibljejo se okrog 10
evrov. Ampak, ali ni nekaj najlepšega, da
lahko pručko izdelamo na šoli v sklopu
tehniškega dneva in to samo v petih šolskih urah?
dala, stranskih delov in prečne letvice.
Sestavni deli pručke so med seboj povezani z mozniki premera 8 mm.
(slika 1)
Pručka iz lepljenega smrekovega lesa je
sestavljena iz treh sestavnih delov: se-
Ko so bili narejeni vsi sestavni deli, smo s
pomočjo belega mizarskega lepila zlepili
1
Sestavni deli pručke pred in po žaganju
4
Žaganje sestavnih delov na vibracijski žagi
26
Učenci in učenke so pri izdelavi pručke
imeli točno določene zadolžitve. Tisti
bolj spretni z zarisovalnim orodjem so s
pomočjo šablon prerisali sestavne dele
na material.
(slika 2)
S pomočjo točkala in kladiva so zatočkali
mesta, kjer so kasneje izvrtali luknje za
moznike. Na vibracijski žagi so odžagali
po zarisanih črtah.
(slika 3)
Manj spretni učenci so pobrusili in popili
odvečne dele. Da je pručka izgledala bolj
privlačno, smo s pomočjo ročnega nadrezkarja zaoblili vse robove.
(slika 4)
2
Prerisovanje šablon na material
5
Delo s pirografom
sestavne dele. Pručko smo pustili nekaj
časa, da se je lepilo posušilo. Potem smo
s pomočjo pirografa na pročelje pručke
narisali željen motiv.
(slika 5)
Zadnjo (peto) šolsko uro smo pručko še
premazali s hitro sušečim brezbarvnim
lakom. Ko se je lak posušil, smo pručko
pobrusili s finim brusnim papirjem. Postopek smo še enkrat ponovili.
Naslednji dan smo pri učni uri odpravili
morebitne napake. Če napak ni bilo, je
bila pručka dokončno narejena.
(slika 6)
Učenci so pri izdelavi pručke uporabljali
osebna zaščitna sredstva, in sicer zaščitni predpasnik in zaščitna očala.
Ko na šolo dobimo obiskovalce, ki prihajajo iz različnih sfer družbenega življenja in tesno sodelujejo z našo šolo, je
prijazno in primerno, da jim podarimo
kakšen spominski izdelek in eden izmed
takšnih spominskih izdelkov so pručke iz
lepljenega smrekovega lesa.
3
Delo z nadrezkarjem
6
Pručka iz smrekovega lesa
NA PREPIHU
SEDEMDESETIH LET
Piše: Natalija Pečovnik
»Ravenska gimnazija je pomaknila
našo koroško deželo iz nicine v luč
slovenske kulture. Preko osem tisoč
nas je tu odraslo. Osem tisoč nas je
gimnazija (na) učila pravih vrednot življenja. Ustvarjalni nemir spreminja misli
v besede, zabeleži podobe sanj in sveta.«
Te misli je zapisal sedanji ravnatelj gimnazije Dragomir Benko v uvodniku pesniške zbirke Na prepihu tisočih stopinj, ki
smo jo izdali ob 70-letnici šole. V njej
so zbrane pesmi naših dijakov iz šolskih glasil: Misli mladih, Vresje in Flegma.
Najvidnejša pesnika v njej sta zagotovo
Herman Vogel in Marjan Pungartnik,
saj sta v zakladnico slovenske književnosti darovala ducat pesniških zbirk.
Sicer pa smo skozi celotno leto organizirali številne prireditve, s katerimi
smo obeležili naš jubilej. Vse skupaj
se je začelo že lanskega maja, ko so
člani fotokrožka v sodelovanju z mladimi pesniki izdali knjigo Gravitacije.
Decembra smo na Prevaljah priredili Božično-novoletni koncert. Na njem
so se z roko v roki predstavili dijaki
in profesorji. Ob kulturnem prazniku
smo odprli razstavo z naslovom Poklon profesorjem in dijakom ob 70-letnici
Gimnazije Ravne na Koroškem. Slovenist
Miran Kodrin je med profesorji in dijaki po subjektivni presoji izbral 70 posameznikov, ki so svoja dela objavili v
knjižni obliki. Za vsakega ustvarjalca je
sestavil anagram. Marca smo premierno uprizorili lutkovno predstavo Kralj
Matjaž in Alenčica izpod peresa Nika
Kurenta, zaigrala pa jo je naša lutkovna
skupina. Skozi 70 let rock glasbe, ki se
je tako kot naša šola razvijala in spreminjala, nas je popeljala šolska skupina na koncertu Nostalgija skozi sedem
desetletij gimnazije. Maja smo pripravili
slavnostno akademijo ob 70-letnici, v
duhu športne tradicije pa smo organizirali še košarkaško tekmo. Ob zaključku
šolskega leta so dijaki pod vodstvom
Lucije Mirkac pripravili muzikal Narcis.
Seveda smo tudi letos poskrbeli, da je
bilo dijakom ob rednem pouku omogočeno sodelovanje in dokazovanje
na različnih področjih. Kar preveč bi
bilo, da bi vse naštevali, pa vendar. Na
naravoslovnem področju velja posebej
omeniti Luka Lodranta in Domna Vreša, ki sta ime naše šole popeljala daleč
v svet. Izbrana sta bila namreč v državno ekipo in sta Slovenijo zastopala na
mednarodni matematični olimpijadi na
Tajskem in na Sredozemskem matematičnem tekmovanju, Domen pa še
na Srednjeevropski matematični olimpijadi. Tako sta predstavljala našo državo na vseh matematičnih tekmovanjih,
kar je daleč največji matematični uspeh za Gimnazijo Ravne na Koroškem.
Na mednarodni naravoslovni olimpijadi
v Celovcu se je odlično odrezal Anže
Šumah. Na področju družboslovja velja
omeniti: čezmejno sodelovanje z Zvezno gimnazijo za Slovence v Celovcu;
šolski debatni krožek; tekmovanje v
pomnjenju memo šola 2015; sodelovanje na konferenci Balkan kot prilož-
nost; MRK, kjer je Anže Šumah z nalogo
o Turških šancah osvojil zlato priznanje; projekt Mladi za starejše; ekskurzije v Nemčijo, Postojnsko jamo, Zagreb,
London … Člani foto krožka so pripravili
natečaj na temo Itak smo mladi. Njihovi številni uspehi na mednarodnih in
državnih tekmovanjih vedno znova
dokazujejo, da imajo še vedno dobro
luč in veliko energije. Mladi filmarji so se
vključili v projekt Erasmus, ki povezuje
mlade z obeh strani meje. Na šoli imamo tudi letos vrhunske mlade športnike, na katere smo upravičeno ponosni
in ki že trkajo na vrata olimpijskih iger
v Braziliji. Leto pa si bomo še posebej
zapomnili po uspešnem projektu Moje
podjetje, kjer so dijaki ustanovili svoje
podjetje in ustvarili izdelek Vermiero, ki zavira zorenje sadja. Izvedli so
uspešno prodajo in na zaključni prireditvi dosegli prvo mesto. Za nagrado
so se julija udeležili Evropskega sejma
dijaških podjetij v Berlinu. Znova pa se
lahko pohvalimo z odličnimi rezultati
pri splošni maturi in kar osmimi zlatimi
maturanti: Zala Živič, Nina Flajšar, Valentina Vošner, Luka Lodrant, Urška Pogorevčnik, Mihael Pačnik, Vesna Pudgar
in Nika Proje.
Ob tem prazničnem letu za našo šolo
naj zaključim z mislijo njenega »očeta«
in ustanovitelja dr. Franca Sušnika, ki
je s prispodobo dejal, da morajo priti na
goro vsi, ne le nekateri. To je in bo ostalo
temeljno vodilo naše šole tudi v prihodnje.
27
TUDI LETOS NAM JE USPELO NA
ODER POSTAVITI MLADINSKO IGRO
Piše: Bojana Verdinek, mentorica GKL na OŠ Prežihovega Voranca in Gledališki klub OŠ Prežihovega Voranca
Premiero smo za šolsko leto načrtovali zgodaj, in sicer 22. oktobra 2015, ker se je na ta dan na naši šoli odvijalo srečanje
zdravih šol. Člani GKL so želeli mladinsko tematiko in ker takih besedil ni na pretek, smo ustvarili svoje; sama sem prispevala besedilo ter ga naslovila Vau, smo dobri. Glasbene aranžmaje pesmi sta prispevali učenki Larisa Obretan in Hana Mikič.
Plesno koreografijo sta dodali mentorici Aleksandra Knez, prof. športne vzgoje, in Simona Grabner, knjižničarka, glasbeno
opremo je prispeval Gregor Čuk, prof. športne vzgoje, scena pa je delo učencev likovnega krožka in njihove mentorice, Alijane
Tertinek, prof. likovne umetnosti. Po premieri sem »člane ekipe« prosila za analizo, kritično misel, občutke, spoznanja. Ničesar nimam dodati kot: »Lepo je skupaj z mladimi pisati in živeti zgodbo.«
Izjave
Za premiero smo imeli le
mesec in pol, komaj smo
uskladili naše urnike in v
Kulturnem centru vadili
celo v petek zvečer do
21.30. A mislim, da smo
vsi opravili odlično delo –
tako pravijo tudi kritike.
Svoj delež k uspehu sem
prispevala tudi tako, da
sem redno hodila na vaje,
se hitro naučila besedilo
in ubogala učiteljičine
nasvete. Spoznala sem,
da je v predstavi zelo
pomembna medsebojna
pomoč – potrebno je
sodelovati, tudi če si za
zaveso in še nisi na vrsti.
Naučili smo se, da je za
skupen uspeh potrebno
prevzeti odgovornost.
Ugotovili smo, kako
pomemben je vsak od nas in
da smo vsi enakovredni, ne
glede na vlogo.
Včasih si želim, da bi se
usedla v dvorano in gledala
28
samo sebe, kako igram, a
vem, da je to nemogoče in
želja po igranju je večja.
Maša Čegovnik, 9. b
Igral sem tečnega Korošca
in klovna, strašljivo bitje, ki
je del nočne more. Govorim
od zadaj naprej in v papagajščini, kar mi je v začetku
povzročalo težave. Obe vlogi
sta mi pisani na kožo, saj rad
improviziram in pretiravam.
Anže Verbovšek, 7. b
Vsi igralci in sodelujoči smo
se pošteno trudili in zasluženo poželi uspeh. A lahko je
še boljše in zase sem sklenila, da bom svojo igro glavne
igralke izboljšala.
Hana Mikič, 9. b
Všeč mi je glavna vloga
dekleta, ki je sprva
negativna, potem pa
pokaže, da je v srcu dobra
oseba. Zdi se mi, da je
eno glavnih sporočil igre,
da se ljudje kar naprej
pretvarjamo, se kažemo
Premiera igre Vau, smo dobri
drugačne, kot smo v resnici.
Da sem član gledališke
skupine, se mi zdi res dobra
izkušnja za nadaljnje življenje.
Luka Lešnik, 9. b
Gledalcem smo bili všeč,
saj so nas nagradili
z močnim in dolgim
aplavzom. Manjše napake
smo dobro prikrili in so
izgledale, kot da so del
igre. Igral sem dve vlogi;
vlakovodjo in vesoljca. Obe
sem dobro odigral, posebej
mi je bil všeč vlakovodja, ki
je občinstvo nasmejal.
Gašper Kušej, 9. b
Sama s sabo sem zadovoljna, ker sem se lahko tako
sprostila, da nisem imela
treme. Ponosna sem na to,
da smo se znašle z besedilom; ko bi lahko šlo vse
narobe, smo preprosto med
sabo zamenjale besedilo in
občinstvo tega ni opazilo.
Sara Pratnekar, 8. b
Na festivalu se zabava
Med igro so moji občutki
čudoviti. Zapadem v nov
svet in v njem uživam. Igre
ne jemljem kot nekaj obveznega, ampak sproščujočega. Vedno znova me očara
in zelo sem ponosna nase
in na celo ekipo, posebej na
našo mentorico, ki je napisala besedilo in igro režirala.
Meta Djura, 9. b
Igra nas je na nek način
povezala, saj se zdaj bolj
družimo in se tudi bolj
razumemo.
Zala Kordež, 9. a
V GKL sem se vpisala kasneje, zato so bile vloge že
razdeljene in je meni pripadla vloga šepetalke. Na
vajah in predstavi sedim
ob robu odra tik za zaveso,
da me gledalci ne opazijo.
Zbrano moram slediti ter
tiho in razločno izgovarjati
besedilo, da me nastopajoči
slišijo oz. razumejo in sem
jim v pomoč, če je potrebno.
Prihod v tabor
V zaodrju je popolna tema,
zato si pomagam z majhno
svetilko, da si osvetlim besedilo. Mislim, da sem bila
na predstavi koristna.
Vesela sem, da sem si izbrala Gledališki klub za izbirni
predmet in sem tako del uspešne gledališke predstave.
Jana Komprej, 8. a
Moja vloga voditeljice je bila
zabavna. Imela sem malo
besedila, kar je bilo za prvič
dobro – tudi zato, ker sprva
nisem hotela igrati in bi bila
raje šepetalka.
Ampak … bilo mi je zelo
všeč, da sem igro izkusila
tako hitro.
Ema Šuler, 7. b
Tudi jaz sem bila šepetalka.
Nisem veliko pomagala, a
je bila moja vloga v nekaj
trenutkih pomembna. Všeč
mi je nauk igre, da se vsak
človek lahko spremeni na
boljše, če v sebi prepozna
ljubezen.
Klara Marošek, 7. b
Meni je zgodba všeč, saj
govori o tem, kako imajo
nekateri dva obraza, a
so po srcu vseeno dobri.
Sedaj bolj kot prej vem, da
moramo biti prijatelji in da
vzvišenost in nesramnost
nikamor ne peljeta.
Za igro smo veliko vadili,
ampak jaz to rada počnem
in ni mi ni težko hoditi na
vaje.
Lucija Ilišević, 9. b
Res smo morali v vaje
vložiti veliko truda in časa,
vendar nam to ni vzelo
motivacije, saj je bilo na
vajah vedno pestro in zabavno.
Luka Primik, 9. b
Ta igra je bila zame prva
in imel sem malo treme.
Vloga dobrega brata
mi je pristajala, saj sem
tudi v resnici tak in mi
ni bilo težko igrati. Tako
kot pravi igra, si tudi jaz
ne delam predsodkov o
ljudeh, ampak si na podlagi
njihovih dejanj ustvarim
mnenje. Verjamem tudi, da
lahko človek popravi svoje
napake in je prav, da damo
drugo možnost.
Najpomembneje se mi
zdi, da delamo kot ekipa.
Razumemo se med seboj
in mi je žal, da bo ob koncu
leta veliko članov šlo v
srednjo šolo. A skupaj smo
dosegli lep cilj, na katerega
smo ponosni in ko bomo
starejši, bomo igro
predvajali svojim otrokom
ter ponosno rekli: »Tudi jaz
sem nastopal!«
Žiga Kristijan Žigon, 7. B
KULTURNO-UMETNOSTNI
DO(PRE)SEŽKI PREŽIHOVCEV
Piše: Vanja Benko, učiteljica izbirnega predmeta Šolsko novinarstvo in Literarno-novinarskega krožka
Ker smo zamudili julijsko izdajo Ravenskih razgledov, dodajamo nekaj
naših »zvezdic« iz lanskega šolskega
leta.
Vabimo vas, da si na strani (http://
www.koroskenovice.si/index.php/
tv-oddaje/ktvdrg/item/602-sola-dase-ti-zrola-os-prezihovega-voranca)
ogledate prispevek in pobliže spoznate naše delo in rezultate.
Naslov lanskoletnega tekmovanja za
Cankarjevo priznanje je bil »IZROČILO
KNJIGE«. Iskrene čestitke vsem dobitnikom bronastih in srebrnih priznanj
(rezultati so na spletni strani naše šole
(http://www.os-prezih.si), posebej še
TISI PRAPROTNIK, ki je dosegla ZLATO
CANKARJEVO PRIZNANJE. Naj ji misli
ob pisanju še v času gimnazijskih let in
kasneje v življenju lepo tečejo.
Ne boste zapravili časa, če si boste
ogledali posnetek na strani (http://4d.
rtvslo.si/arhiv/tednik/174342899,
Urbaan Reiter, foto: Uroš Reiter
http://4d.rtvslo.si/arhiv/dobro-jutro-prispevki/174335136). Prisluhnili
boste čudežnemu dečku, sedmošolcu
URBAANU REITERJU, nadarjenemu
kitaristu. Vsem uspehom, ki jih je nanizal v letošnjem letu, je septembra v
Alessandriji v Italiji dodal prestižno
prvo mesto med kitaristi (do 18 let)
v svetovnem merilu. Urbaanu čestitamo in želimo vse dobro na poti ustvarjanja. Na šoli smo ponosni nanj in se
veselimo njegovih uspehov.
Ravenski prežihovci vsako leto sodelujemo na natečaju šol s Prežihovim
imenom, ki ga razpišeta Prežihova
ustanova in Občina Ravne na Koroškem. Lanskoletni literarni razpis je
nagovarjal pisce pesmi z naslovom
Prežihove solzice v pesmih/verzih. Mladi ustvarjalci so pod mentorstvom
Vanje Benko skozi verze vpletli Prežihovo zgodbo in prikazali svoj odnos do
problematike oziroma glavne teme.
Predstavljamo naše nagrajence in
njihove pesmi, ki so vsebinsko in oblikovno zanimive.
V konstruktivistični pesmi Tise Praprotnik je predstavljena črtica Prvo pismo.
Bor Čepin, avtor pesmi Levi devžej, je
predstavil revščino, materino dobroto
ter upanje otrok. Tudi Gal Leitgeb je
za svoje pisanje izbral socialne razlike.
Prežihovo zgodbo je nadgradil in aktualiziral ter dodal svoj pogled oz. željo
po zdravem, čistem in veselem svetu.
29
30
SPET PIŠEMO ZGODBO …
Piše: Jasmina Pečovnik
Komaj smo se z zaključno prireditvijo 2014/2015 podali v vroče
poletje, že smo se – bolj ali manj utrujeni od počitniških dogodivščin – zopet srečali v šolskih klopeh.
V mesecu juniju, ko so se brezskrbni
počitniški dnevi že sramežljivo nakazovali, smo vsi – učitelji in učenci
– še enkrat združili moči in pripravili
zaključno prireditev, ki smo jo poimenovali »Pa zapojmo eno po koroško«.
Peli in plesali smo, kot so to počeli včasih. Zato, ker nam ni vseeno za
našo kulturo in jezik, ker imamo radi
koroško narečje, ker smo ponosni, da
smo Korošci. Da bi nam pričarali nekdanje čase, so se z igranjem na za nas
dokaj neobičajne instrumente trudili
Zimski kosci. Skupaj z malimi folkloristi iz ravenskega vrtca ter harmonikarji šole harmonike Klemna Rošerja
so bili lepa popestritev naše prireditve.
Vsestransko kulturno udejstvovanje
naših učencev in učiteljev kot njihovih
mentorjev nam je v preteklem šolskem letu prineslo naziv KULTURNA
ŠOLA. Tudi v tem šolskem letu smo že
večkrat potrdili, da smo si to zaslužili.
Že naši mlajši učenci so se izkazali kot
prepričljivi gledališčniki, saj so na prvi
šolski dan prvošolce z igrico popeljali v
Kraljestvo bombonov in jih tako prepričali, da šola le ni tako huda reč. V septembru se nam je namreč na matični
in podružnični šoli pridružilo skupaj 58
učencev, ki so po prvih nerodnostih
in solzicah zdaj že dodobra spoznali
naš utrip in njihovi obrazi so vse bolj
nasmejani. K temu pa je svoje prispevalo tudi šolsko igrišče. V začetku šolskega leta je namreč postalo večje, ob
tem smo pridobili naravno senco, zelenica, ki je bila prej neizkoriščena, pa
zdaj učencem nudi odlične možnosti
za najrazličnejše športne in družabne
igre. Z razširitvijo igrišča smo pridobili
tudi dodatni prostor za šolski bio vrt, ki
ga nameravamo razširiti v učilnico na
prostem.
Kdo ve, morda bo prijetna senca pod
košato smreko v toplem dnevu ob
otroškem smehu in čebljanju komu
navdih za umetniško ustvarjanje. Kot
so bile Prežihove Solzice navdih našim
starejšim učenkam in učencem pod
mentorstvom ge. Martine Čapelnik. So
namreč kot nalašč za mlade – da razmislijo o življenju nekoč in danes, o revščini, o odnosih in še čem. In da se nad
vsem tem zamislijo. Poustvarjali so po
branju in svoje stvaritve predstavili na
prireditvi ob pričetku tradicionalnih
Kuharjevih dnevov v Kotljah.
Črtica Solzice je spomenik otrokovi ljubezni do matere. O tem je v svojem zapisu Darilo za materinski dan pisal tudi
devetošolec Matic Modic:
»Moja mama ima zelo rada rože. Včasih, ko smo hodili na sprehode, sem
med potjo tu in tam odtrgal kakšno
cvetlico in jo podaril mami. Vedno je
bila vesela, če sem ji nabral nekaj rož.
Dala jih je v kozarec z vodo, potem pa
so nekaj časa krasile našo kuhinjo.
Dobro se spominjam materinskega
dne, ko sem hodil še v tretji razred.
Mamo sem hotel presenetiti z darilom, vendar nisem prav vedel, kaj bi
ji kupil. Tisti dan smo v šoli izdelovali
voščilnice. Zamislil sem si, da bi eno
naredil še za mamo. Poskušal sem se
čim bolj potruditi, ampak še vedno nisem bil najbolj zadovoljen s svojim izdelkom, zato sem se odločil, da ji bom
kupil čokolado z lešniki, ker sem vedel,
da je moja mama zelo sladkosneda. Po
šoli sem hitro odšel domov po denar
in stekel v trgovino po čokolado. Ko
sem hodil domov, sem na vrhu brega
zagledal lepe modrovijoličaste rožice.
Takoj sem pomislil, da bodo mami zelo
všeč. Edina težava je bila, da je bil breg
zelo strm. Skrbelo me je, da mi bo spodrsnilo, ker je prejšnje dni deževalo in
so bila tla zelo spolzka, a vseeno sem
se opogumil. Prijel sem se za nekaj korenin, ki so štrlele iz tal, in splezal na
vrh brega. Veselo sem nabiral rože in
jih nabral tudi nekaj za babico. Ko sem
prišel domov, sem rože malo umil, ker
so bile umazane od blata, ter jih zvezal
v šop in jih z lepilnim trakom prilepil na
čokolado. Ko je mama prišla domov,
sem ji ves navdušen dal darilo, ki sem
ji ga pripravil za materinski dan. Bila je
zelo vesela. Rože je dala v vazo v kuhinji, čokolado pa razdelila med vse
družinske člane. Meni pa je dejala, da
ji bo ta dan ostal za vedno v spominu.«
Ne le mati, tudi babica je bila Prežihu
navdih. Ob njej je razmišljal o odnosu
do starejših. Ana Verbovšek se je ob
prebiranju Ajdovega strnišča spomnila
svoje babice in nastal je zapis z naslovom Bilo je jesensko popoldne:
»Bilo je jesensko popoldne pred štirimi
leti, ko sva se z mamo odpravili k moji
prababici. Za izdelavo plakata pri naravoslovju sem potrebovala fotografije
poljščin, ki jih jeseni spravljamo za ozimnico. Peš sva se podali proti Kotljam.
Okoliški gozdovi so bili obarvani zlato
rumeno. Zdeli so se mi čudoviti, veličastni in čarobni. Kmalu sva prispeli do
hiše moje prababice, ki naju je čakala
na vrtu.
Majhna, z ruto na glavi in sklonjena k
zadnjim sadovom svojega vrta se mi
je zdela tako utrujena. Prešinila me je
misel, da bi morala počivati, sedeti na
kavču pred televizijo. Skoraj 90 let ima
pa še vedno s takšno ljubeznijo in z
veseljem pobira svoje pridelke. Vsako
solato počasi in previdno zavije v časopisni papir in jo položi v škatlo. Potem
se ozre naokoli, zadovoljna, da je vrt že
skoraj pospravljen. Takrat naju zagleda. Na obrazu se ji nariše nasmeh, oči ji
zažarijo. Sklene svoje utrujene roke in
reče: »O, glej, kdo je prišel!« Vesela me
objame in stisne k sebi. »Poglej, skoraj vse sem že pospravila, pustila sem
še par strokov fižola pa nekaj solate
pa tudi par jabolk je še na drevesu, da
jih boš lahko poslikala«. Prijela me je
pod roko in me s počasnimi koraki od31
32
peljala za hišo v sadovnjak. Podala mi
je nabiralnik in rekla: »Kar ti oberi tole
jablano, jaz ne morem, ne dosežem, ti
pa si že tako velika.« Obrala sem jablano in mama me je med tem fotografirala. Prva fotografija za plakat. Odšle
smo nazaj na vrt in v objektiv sem ujela prababico, kako zavija solato v papir.
Potem sem stopila še do prekle, kjer je
viselo par strokov suhega fižola in jih
poslikala. Medtem se je zmračilo, zato
smo odšle v hišo, iz katere je omamno
dišalo po pravkar pečenih keksih in
čaju. Prababica mi je nalila skodelico
čaja in jo z rahlo tresočimi rokami postavila predme. Prijazne in tople oči so
me ogledovale in mi nežno govorile,
da me ima rada. Pogleda skozi okno
na vrt in pove, da je vesela, da je zima
pred vrati. »Pozimi ni dela na vrtu in ko
sneg prekrije zemljo, se pokrajina umiri in ljudje tudi,« pove.
To je bilo njeno zadnje spravilo ozimnice. Naslednje poletje je zatisnila svoje
oči. In odšla. Za vedno. Jaz pa še vedno
hranim plakat in jo občasno pogledam,
kako pospravlja svoj vrt …«
Po glavi mi rojijo misli o starosti, o
tem, kaj vse je doživela moja prababica v vseh letih življenja. Iz maminega
pripovedovanja se spomnim, da je bilo
včasih drugače. Težje, trše življenje.
Prababica je imela enajst bratov in
sester. Bila je stara šest let, ko je morala od doma služiti na kmetijo. Brez
mame. Ne znam si predstavljati, kako
je pogrešala mamo, sestre in brate …
Grozno, kruto in neprijazno. In kljub
vsemu so njene oči prijazne, ljubeznive, njen glas nežen in pomirjujoč …
Ob otvoritvi Osnovne šole koroških
jeklarjev je kipar Stojan Batič šoli
podaril skulpturo Eksplozija in relief
jeklarjev pri delu, ki krasi našo avlo.
Skulptura Eksplozija je tudi simbol
naše šole. Ima obliko kroga, v njenem
središču pa je dogajanje eksplozivno
in iz tega se rojeva nekaj novega,
rojeva se novo znanje. Eksplozija
znanja torej in v tem je povezava
med šolo in njenim simbolom.
Učenci iz skupine nadarjenih so pod
mentorstvom ge. Irene Černovšek in
V septembru smo se odzvali tudi vabilu prirediteljev ter sodelovali na spremljevalnih prireditvah 11. festivala
slovenskega jazza, ki se je med 15. in
17. oktobrom odvijal na Ravnah. Naši
učenci so likovno ustvarjali na temo
glasbe in glasbil, v šolski avli smo pripravili razstavo ter sodelovali pri likovni
opremi Partizanske ulice in mestnega
jedra. Skupaj z učenci Osnovne šole
Prežihovega Voranca smo se šli še
otroške slikarije na platoju pred Tušem. Deževne dneve, ki so nekatere
prireditve premaknili za ves teden, so
učenci za nekaj časa pregnali z barvitim saksofonom.
ob pomoči ravnatelja g. Aljaža Banka
25. novembra, na rojstni dan šole,
pripravili fotografsko razstavo, na
kateri so predstavili umetniška dela
Stojana Batiča, ki jih lahko vidimo
na Koroškem. Tako smo se poklonili
prvemu študentu in diplomantu
Akademije upodabljajočih umetnosti
v Ljubljani, umetniku, izrazitemu
figuraliku, avtorju številnih javnih
plastik, spomeniških in parkovnih
skulptur ter poetičnih ciklov male
plastike ter dobitniku Prešernove
nagrade leta 1960, ki je umrl to jesen.
November je, ko pišemo prvi del naše
zgodbe. S prazničnimi ustvarjalnimi
delavnicami prehajamo v zadnji mesec
leta 2015, ko je zunaj hladno, v srcih
pa ob dobrih željah toplo in se že tradicionalno odvija naš božično-novoletni
bazar. O tem in vsem, kar bomo še počeli v naslednjih mesecih, bomo spisali
novo poglavje naše zgodbe.
Za konec in za popotnico v novo, v
2016, pa še besede našega ravnatelja,
g. Aljaža Banka, ki jih je učencem namenil v letošnji publikaciji:
»In ne pozabite, da so padci del uspeha, saj se po vsakem ponovno dvignemo – močnejši, pametnejši, zrelejši, bogatejši za novo izkušnjo. Leto naj
bo polno novih prijateljstev, spoznanj,
znanj in dogodivščin. In predvsem –
naj se to leto konča z upanjem.«
Šolsko partnerstvo med oš
koroški jeklarji in gimnazijo
alpe-jadran iz Velikovca
Piše: Tina Čapelnik, vodja projekta
Mesec oktober je za našo šolo, OŠ Koroški jeklarji, že nekaj let poseben, saj
v tem času na šoli gostimo učence z
velikovške gimnazije. S prijateljstvom,
ki med šolama traja že več kot 10
let, nadaljujemo tudi v tem šolskem
letu. Letošnje sodelovanje poteka
pod okriljem Zavoda RS za šolstvo
in Občine Ravne, ki projekt finančno
podpirata. Povezovanje v šolskem
letu 2015/2016 je umetniško obarvano, v okviru projekta smo se namreč
posvetili znanim koroškim avtorjem,
zlasti Prežihovemu Vorancu in Jožetu
Tisnikarju.
jo je zagodlo vreme, smo si ogledali
le Prežihov spominski muzej, njegov
grob in Batičev spomenik Prežihovega
Voranca. Sredino prijateljevanje smo
zaključili z ogledom filma, posnetega
po Prežihovi noveli Boj na požiralniku.
Naslednji dan so nas gostili v Koroškem medgeneracijskem centru, kjer
nas je najprej očaral nastop naše šolske folklorne skupine. Po spletu ljud-
skih plesov folkloristov so starejše
občanke brale odlomke iz Prežihovih
Solzic, presenetile pa so nas s krajšo
humoristično gledališko igro. Ob koncu medgeneracijskega druženja smo
spoznali tudi kratko zgodovino našega mesta. Gostovanje smo zaključili
v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca
Sušnika, še posebej nas je zanimala
spominska soba Lovra Kuharja, kjer
hranijo vse domače izdaje njegovih
del, fotoreportaže, osnutke za njegov spomenik ... Pokukali smo tudi na
zanimivo razstavo čipk. Tkanje prijateljskih vezi nadaljujemo v mesecu
novembru, ko velikovškim gimnazijcem vračamo obisk.
Tovrstna sodelovanja so izvrsten
način za spoznavanje drugih kultur,
tradicij, narodov, izboljšujejo pa tudi
jezikovne zmožnosti učencev, zato se
bomo na šoli trudili, da jih ohranimo
tudi v bodoče.
Letos smo se posebej potrudili, da bi
se prijateljske vezi poglobile, zato smo
učence iz Velikovca na Ravnah gostili
kar dva dni. Prvi dan našega srečanja smo za goste pripravili kulturno
prireditev, posvečeno največjemu
koroškemu pisatelju, Lovro Kuharju.
S pomočjo PP-predstavitve so lahko
natančneje spoznali pisateljevo življenje in njegov literarni opus. Druženje
smo nadaljevali v Galeriji Ravne, kjer
smo si ogledali razstavo velikana koroškega slikanja, Jožeta Tisnikarja, z
naslovom »Pot domov?«. Poleg razstave so za nas pripravili zanimivo
likovno delavnico, v kateri so učenci
naslikali svojo pot domov. Sledil je pohod po delu Prežihove poti. Ker nam
33
Mladinski svet Ravne
v novi mandat 2015–2017
Piše: Aljaž Verhovnik
Mladinski svet Ravne na Koroškem
(MSR) je bil ustanovljen 22. avgusta
2011. Tako smo letos zakorakali že v
tretji dveletni mandat organov mladinskega sveta. V obdobju 2015–2017
bodo mesta v upravnem odboru mladinskega sveta zasedali: Aljaž Verhovnik (predsednik), Matevž Klobučar
(podpredsednik), Danijel Jelušić (generalni sekretar) ter člana upravnega
odbora Andraž Lečnik in Alen Šapek.
Nadzorni odbor bodo vodili Jaka Kotnik
(predsednik) in člana Gašper Kogelnik
ter Vid Vaukan.
34
ni v upravni odbor LAS-a izvoljen Aljaž
Verhovnik.
Drugi mandat Mladinskega sveta Ravne bo ostal zaznamovan predvsem po
dveh večjih aktivnostih. Mladi smo na
Ravnah na Koroškem po dolgem času
dobili svoj dokumentarni 90-minutni
film, ki nosi ime »Mladina od Guštanja do Raven na Koroškem«. Zlasti
smo ponosni na sprejetje Strategije
za mlade v Občini Ravne na Koroškem
2014–2020, ki smo jo v sodelovanju
z občino in zainteresirano javnostjo
Ob obisku Podzemlja Pece smo opravili tudi zbor članstva MSR
Odprava MSR je osvojila Triglav
Postanek kolesarjev po 3. razvojni osi pred Mestno hišo na Ravnah
Sporočilo Mladinske iniciative Vladi RS ob kolesarjenju po 3. razvojni osi
Naša organizacija ima tudi nekatere predstavnike v drugih organih. Na
mestu predstavnika mladine v Svetu
Javnega zavoda ZKŠTM Ravne na Koroškem še naprej ostaja Andraž Lečnik, Lečnik in Rok Plesec sta tudi člana
Komisije za mladinska vprašanja Občine Ravne na Koroškem. Oktobra letos
se je mladinski svet pridružil tudi pogodbenemu partnerstvu LAS Mežiške
doline, kjer je bil na ustanovni skupšči-
napisali avtorji Aljaž Verhovnik, Andrej Grobelnik, Matevž Klobučar in Rok
Šater. Strategija predstavlja niz letnih
ukrepov Občine Ravne do leta 2020 na
področju mladinskih politik. Prvi rezultati strategije so že vidni. Uresničitev
nadaljnjih ukrepov bo precej odvisna
od mladih in naših prizadevanj za realizacijo strategije. Brez nadzora se tudi
ukrepi na področju mladine kaj hitro
lahko pozabijo. Nadzor nad realizacijo
strategij je poverjen Komisiji za mladinska vprašanja in verjamemo, da bo
uspešno vodila to nalogo.
Veseli smo, da se je kot ukrep Strategije za mlade že realizirala »mladinska
info točka«, ki deluje v prostorih Koroškega medgeneracijskega centra na
Ravnah na Koroškem. Točka je namenjena mladim za pridobivanje kakršnih
koli informacij in nudenje pomoči. Za
večjo informiranost mladine od jeseni
deluje tudi portal za mlade www.mladi-ravne.si.
Posebno pozornost namenjamo Mladinski iniciativi za 3. razvojno os. To
je ustanovil Upravni odbor MSR poleti 2014. Vsem aktivnostim iniciative
lahko zainteresirana javnost sledi na
spletni strani www.hitronakorosko.
si. Ocenjujemo, da smo s peticijo, ki je
zbrala več kot 7000 podpisov podpore
gradnji 3. razvojne osi na Koroško ter z
aktivnostmi iniciative dosegli to, da se
morajo pristojni neprestano odzivati
na naše pobude po nadaljnjih korakih k
realizaciji hitre ceste na Koroško. Navsezadnje se je poenotila tudi koroška
regija in ustanovila odbor za gradnjo 3.
razvojne osi, v katerega je bila povabljena tudi naša iniciativa. Prva naloga odbora je bila poenotenje koroških
interesov do Ljubljane, kar nam tudi
uspeva. V zadnjem času sta odmevali
zlasti dve aktivnosti Mladinske iniciative, in sicer spot, ki smo ga posneli
skupaj z glasbeno skupino Mi2, ter akcija »S kolesom po 3. razvojni osi. Kdaj
pa z avtom?«, ki je zbudila zanimanje
za hitro cesto tudi v savinjsko-šaleški
regiji. Predsednik Vlade Miro Cerar je
ob obisku Koroške 25. marca 2015
zagotovil, da bomo leta 2019 zasadili
prvo lopato na koroški hitri cesti, zato
bo Mladinska iniciativa z nadaljnjimi
koraki redno spominjala Vlado Republike Slovenije in vse druge pristojne,
da se ta obljuba ne bi pozabila.
V letošnjem letu je mladinski svet
uvedel nov projekt »MSR šport«. Cilj
projekta je povečati zanimanje mladih za športno udejstvovanje. V sklopu
projekta izvajamo različne aktivnosti,
kot je nudenje subvencionirane uporabe športnih objektov našim članom,
hkrati pa organiziramo tudi športne
dogodke. Tako je julija letos »odprava
MSR 2015« tudi osvojila najvišji slovenski vrh Triglav, ki ga nameravamo
osvojiti tudi prihodnje leto. Veseli smo,
da je našo pobudo za organizacijo koroškega triatlona prevzel Plavalni klub
Fužinar in tako letos organiziral že 2.
Koroški triatlon. Krog športnih aktivnosti je MSR zaključil z organizacijo
Miklavževega teka po »cik-caku«, ki
je postal svojevrstna in nova športna
prireditev pri nas.
Leto zaključujemo z realizacijo ukrepov na področju zaposlitvene problematike mladih, saj smo v KMKC Kom-
pleks organizirali delavnico za pripravo
kariernega načrta in poslovne zmenke. Naše aktivnosti v letu 2015 so se
zaključile na Predbožičnem parku, kjer
smo kot soorganizatorji poskrbeli za
izvedbo zaposlitvenega sejma.
Od jeseni nas lahko najdete tudi na
prenovljeni spletni strani www.msr.si,
sicer pa smo prisotni tudi na Facebook
strani mladinskega sveta. Vabljeni na
naše aktivnosti tudi v prihodnjem letu!
Mladi in komisija?
Piše: Ana Pisar, predsednica Komisije
Čeprav se Komisija za mladinska
vprašanja Občine Ravne na Koroškem
sliši nadvse uradno in na prvo žogo
najbrž strogo, smo vanjo vključeni aktivni posamezniki, mladi in mladi po
srcu, s skupnim interesom – spet smo
pri mladih – slediti postavljenim ciljem
v zadani strategiji za mlade in prisluhniti mladini na Ravnah. Jim dati besedo, priložnost.
V letu 2014 je Mladinski svet Ravne
osnoval Strategijo za mlade v Občini
Ravne na Koroškem 2014–2020, ki
je na podlagi (tudi) rezultatov ankete
med mladimi postavila številne ukrepe
na področju 1) mladinskega organiziranja in prostega časa, 2) stanovanjske problematike, 3) zaposlovanja, 4)
mobilnosti, 5) izobraževanja, 6) participacije, 7) zdravja in 8) informiranja.
Ukrep
✓
Več prireditev, namenjenih mladim
✓
Kino
✓
Organizacija dogodkov za osnovnošolsko in srednješolsko mladino
Mladinska soba
✓
Omogočiti nemoteno delovanje in razvoj KMKC-ja Kompleks kot regijske povezovalne točke mladih
✓
Finančna subvencija pri reševanju mladinske stanovanjske problematike
✓
Obveščanje o ponudbah na trgu dela, na dostopnejši način za mlade ✓
Regijski sistem pomoči pri zaposlovanju mladih ✗
Programi mentorstev za mlade ✗
Zagotavljanje obvezne in neobvezne prakse za mlade ✓
Usposabljanja mladih za uspešno pridobitev prve zaposlitve ✓
Izposoja koles ✓
Ureditev pogojev v pristojnosti lokalne skupnosti za nemoteno izgradnjo hitre ceste na Koroško ✓
Organizirani avtobusni prevozi ob večjih prireditvah ✓
Usklajena ponudba neformalnega izobraževanja in vsebin ✓
Medgeneracijsko sodelovanje ✓
Mladinska srečanja z lokalnimi odločevalci ✓
Preprečevanje odvisnosti
✓
Mladinska infotočka
✓
Skupni informator za mlade Da bo zapisano realizirano, se večkrat
letno srečujemo člani prej omenjene
komisije, razpravljamo o bodočih projektih in v pogon spravljamo številna
kolesja, ki poganjanjo mladim prijazno
občino.
Ker se držimo načela, da dejanja povedo več kot besede, naše projekte
(zaključene ali v teku) prikazujemo v
spodnji tabeli.
Opombe
Grajska gavda, Predbožični grajski park
Večnamenska dvorana v KC Ravne
Grajska gavda, Predbožični grajski park
Zaenkrat ni bilo izraženega posebnega interesa
Organizacija mediatorskega srečanja,
ustanovitev Komisije na občini za preverjanje situacije
Pravilnik bo objavljen v letu 2016
Portal www.mladi-ravne.si
Pobuda Svetu regije, da se oblikuje delovna skupina za pripravo
regijske strategije zaposlovanja
Plan za leto 2016
Zaradi ekonomske situacije podjetij neizvedljivo
Številna izboraževanja mladinskih organizacij na Koroškem
Številne aktivnosti, pobude in projekti na tem področju
Ravenski dnevi
Portal www.mladi-ravne.si
Medgeneracijski center, Predbožični grajski park
Zbor mladih dvakrat letno
Pobuda za ustanovitev Komisije za aktivno
prevetivno preprečevanje odvisnosti
V medgeneracijskem centru
Portal www.mladi-ravne.si
35
Poleg izvedenih ukrepov smo predlagali nagraditi presežna diplomska in magistrska dela, ki pripomorejo
k razvoju ali promociji občine (projekt v teku), prav tako pa skrbimo za realizacijo ukrepov, ki jih sprejmemo na rednih zborih mladih tekom leta.
Na tem mestu zahvala članom Komisije – Aljažu Verhovniku, Andražu Lečniku, Marijani Kamnik, Roku
Plescu in Tadeju Brezniku – za ideje, pomoč in entuziazem. Aktivnim mladim na Ravnah – da vam ni
vseeno. Ostala mladina pa zares vabljena z idejami, s pobudami, vprašanji …
PODARI DELOVNO IZKUŠNJO
Piše: Jerneja Mozgan, Društvo prijateljev mladine Koroške
je ime novega projekta Društva prijateljev mladine Koroške, katerega poslanstvo je kakovost življenja in blaginja
ljudi s posebnimi potrebami.
Projekt se je razvil iz izkušenj, ki jih
predsednica društva, ga. Vesna Lujinović opaža pri svojem dolgoletnem delu
svetovalne delavke z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami. Otroci,
kasneje odrasle osebe s posebnimi potrebami, so namreč velikokrat prikrajšani za delovne izkušnje in ostajajo brez
možnosti pridobivanja novih znanj in s
tem tudi spretnosti, ki bi jim pomagale
pri iskanju službe. Zato smo si zadali
cilj, da osebam s posebnimi potrebami
odpremo vrata pri pridobivanju delovnih
izkušenj in do boljše prihodnosti. Končni cilj tega projekta vidimo v delovni in
socialni integraciji otrok oz. odraslih s
posebnimi potrebami.
V društvu prevladuje mnenje, da je potrebno v lokalni skupnosti in družbi na
splošno razbijati tabuje o tem, da ljudje s posebnimi potrebami ne zmorejo
opravljati dela in prispevati v organizaciji, zato bo tovrstni projekt temeljil na
konkretnih primerih, ko ljudje s posebnimi potrebami bogatijo delovno okolje.
Na eni strani se bodo torej v naš projekt vključevali varovanci, ki bodo želeli
pridobiti delovno izkušnjo. Ti bodo ob
36
vključitvi v projekt izrazili svoje želje glede delovnega mesta in delovnih izkušenj, spretnosti, ki jih želijo pridobiti. Na
drugi strani pa se bodo v projekt vključevala podjetja, ki bodo nudila ustrezno
delovno okolje za prijavljene varovance.
Mi, člani društva, bomo ob vsem tem
poskrbeli, da se bosta varovanec in
podjetje srečala in uspešno izvedla delovni dan pod nadzorom mentorja.
Podjetja bodo tako nudila mentorstvo
za en delovni dan v podjetju in prijavljeni
kandidat bo pridobil ustrezno izkušnjo,
ki bo korak naprej pri nadaljnji zaposlitvi,
oziroma vsaj pri širjenju njegovih znanj
in spretnosti.
Neodvisno od varovancev in podjetij
se bodo v naš projekt vključevala tudi
podjetja – donatorji, ki bodo s svojimi
donatorskimi, sponzorskimi sredstvi
omogočala projektu nemoteno izvajanje le-tega. Z donatorskimi sredstvi se
bo npr. pokrival transport varovancev
na delovno mesto, itd.
K sodelovanju vabimo zato vsa podjetja, da kot delodajalci podarijo delovno
izkušnjo osebam s posebnimi potrebami. Tako bi jim omogočili preživeti en
delovni dan v svojem delovnem okolju
in spoznati sam delovni proces. Osebe
s posebnimi potrebami na ta način spoznavajo svoje potenciale, zmožnosti ter
na drugi strani vse ovire, ki jim onemogočajo, da bi bili uspešni na delovnem
mestu.
Tak projekt ima pozitiven vpliv na posameznika kot tudi na širšo skupnost.
Podjetja in posamezni delavci znotraj
enega kolektiva z vključitvijo osebe s
posebnimi potrebami v delovno okolje spodbujajo kreativno in inovativno
razmišljanje ter spoznavajo, kako lahko oseba s posebnimi potrebami obogati delovno okolje. Vključitev oseb s
posebnimi potrebami v delovno okolje
pripomore k pozitivnemu spreminjanju
delovne klime in kulture podjetja.
Ob tem, da bodo osebe s posebnimi potrebami pridobivale delovne izkušnje,
bomo skrbeli v društvu tudi za osveščanje oseb s posebnimi potrebami o njihovih pravicah na delovnem mestu. Osebe
s posebnimi potrebami so prepogosto
žrtve izkoriščanja delodajalcev, ker svojih pravic v procesu dela ne poznajo.
V društvu ciljamo torej na ljudi s posebnimi potrebami, ustanove, ki skrbijo za
njih, njihove družine, podjetja in organizacije ter lokalno skupnost in vse vabimo, da se pridružijo projektu Podari delovno izkušnjo in soustvarijo novo klimo
v lokalnem okolju.
Naša nova spletna stran: http://www.
podaridelovnoizkusnjo.si/
37
Kam naprej?
Nazaj k naravi!
Piše: Gregor Matavž – Štef
V času velikega tehnološkega razvoja se družba sprašuje o pravih
vrednotah. Okolje je vedno bolj onesnaženo, še vedno se stopnjuje vojna napetost med državami, starši imajo zaradi pritiskov v
službi vedno manj časa za svoje otroke. A vseeno ostaja upanje; in
dokler živi upanje, živi človeštvo s srcem. Naše upanje je narava.
Ko je taborništvo na Ravnah prispelo do neke točke razvoja, so se mladi
aktivisti pričeli spraševati: »Kam naprej?« Po usklajevanju vizije za prihodnja leta in analizi obstoječega stanja
so prišli do zelo pomembnega spoznanja: »Narava. Narava je tista, ki nas
povezuje. Gremo nazaj k naravi!«
Taborništvo je skozi celotno zgodovino pritegnilo mnogo otrok in mladine.
Pritegnilo jih je ravno zaradi izjemno
privlačne narave, ki nam ponuja tisoč
in eno avanturo. In če vas še vedno
zanima, kam gre taborništvo na Ravnah: »Nazaj k naravi! Naprej k avanturam!«
V preteklem pol leta je taborništvo
mladim Ravenčanom postreglo z
mnogo novimi avanturami.
Kmečka avantura na Strojni
Na koncu meseca junija so se otroci in
mladostniki odpravili v idilično kmečko
vas Strojna, kjer so izpeljali tradicionalni letni tabor, tokrat v stilu kmetije. Udeleženci so neizmerno uživali v
spoznavanju običajev na kmetiji ter v
sezonskih kmečkih opravilih. Za vrhunec so se najstniki po skupinah odpravili vsak na svoj konec hribovja ter si
z delom na kmetijah morali prislužiti
prenočišče in hrano. Po pričevanju
fantov in deklet je bila to zanje najbolj
nepozabna izkušnja pretekle sezone.
Mednarodni tabor
v Bosni in Hercegovini
Na svetu je veliko narodov in med njimi so razlike v navadah, šegah, običa-
jih, verskem prepričanju in v stilu življenja nasploh. Te razlike so pogosto
glavni razlog za nesoglasja med narodi in velikokrat vodijo v spore ali celo
prerastejo v množične vojne, ki terjajo
nedolžne žrtve. Velikokrat je razlog za
diskriminacijo nepoznavanje ali celo
strah pred tujim. Raje kot na razlike se
je na podobnosti osredotočil organizator letošnjega mednarodnega tabora v
Bosni in Hercegovini Zveza izviđačev
občine Zenica. Tabora so se udeležile
tudi tabornice z Raven na Koroškem
ter doživele edinstveno mednarodno
izkušnjo.
55 let ravenskih tabornikov
V letošnjem letu društvo tabornikov
Rod Koroških jeklarjev obeležuje 55 let
svojega delovanja. Ob tej priložnosti
so na koncu meseca avgusta organizirali maraton akcij po Ravnah, ki je
vključeval prvo sobo oz. šotor pobega na Koroškem, orientacijske preizkušnje, večdnevne pohode in čarobno
druženje otrok in mladine s celotne
Koroške. Na koncu meseca septembra
so taborniki organizirali slovesnost,
na kateri je starešina društva podelil
pohvale, nagrade in priznanja posameznikom in organizacijam, ki so v
preteklih letih zaznamovali razvoj taborništva na Ravnah.
Nova sezona, nove avanture
Lepo se je ozreti nazaj in videti rezultat dela. Vendar kar je bilo, je bilo; pred
nami je nov dan, nova sezona, nove
avanture. Mladina ima visoke cilje in
sedaj že vemo, katere vrednote je potrebno ohranjati: vztrajnost, strpnost,
odgovornost, angažiranost, solidarnost … Kam? Nazaj k naravi.
Z naravo
k boljšemu človeku!
38
Nov učni čebelnjak Čebelarskega
društva Ravne na Koroškem
Piše: Andrej Lah
Ravenski čebelarji ponovno praznujejo
Avtor fotografij: Vlado Ramšak
Po uspešno izvedeni 100-letnici Čebelarskega društva Ravne na Koroškem v
lanskem letu se lahko pohvalijo z novo
pridobitvijo; učnim čebelnjakom. Učni
čebelnjak so pridni čebelarji ob pomoči Občine Ravne na Koroškem ter pod
strokovnim vodstvom izdelovalca čebelnjaka, mojstra Jožeta Kacila, postavili na znamenitem ravenskem »Piglu«, to je grajskem hribu nad naseljem
Javornik. »Pigl« je med Ravenčani priljubljen vrtičkarski hrib, zato so čebelarji
prepričani, da bo pridobitev dobrodošla
tudi za vrtičkarje in da bodo male opraševalke čebelice sprejeli dobro.
Čebelnjak je velik okoli 20 m2, zgrajen v
tipičnem slovenskem slogu z ukrivljenim napuščem ter slemenom pomaknjenim iz sredine, zaradi česar je prednja strešina krajša od zadnje. V njem
so trenutno štirje 10-satni AŽ panji, ki
jih bodo čebelarji naselili spomladi na
začetku čebelarske sezone. Čebelnjak
je namenjen praktičnemu delu čebelarskega krožka, ki ga ob podpori Čebelarske zveze Slovenije in Čebelarskega
društva Ravne izvajajo na Osnovni šoli
Koroški jeklarji na Javorniku, šolarjem,
krajanom, turistom in seveda vsem
tistim, ki želijo bliže spoznati čebele in
delo z njimi.
Graditev čebelnjaka se je začela v mesecu septembru in je bila končana na
dan praznovanja občinskega praznika 10. oktobra 2015, ko je bila uradna
otvoritev. Čebelnjak je uradno odprl župan občine, dr. Tomaž Rožen, velik podpornik čebelarstva. V svojem nagovoru
je spodbudil čebelarje k nadaljevanju
uspešnega dela in pri čebelnjaku posadil medonosno lipo. Na odprtju so jih s
svojo prisotnostjo in besedami spodbude počastili tudi podpredsednik Čebelarske zveze Slovenije, Aleš Rodman,
prijatelj čebel in ravnatelj Osnovne šole
Koroški jeklarji, Aljaž Banko, predstavniki sosedskih čebelarskih društev ter
številni krajani in čebelarji. Dogajanje so
popestrili ženski pevski zbor Deteljica
ter harmonikar Jožek Čas.
SVETOVNI DAN ČEBEL združuje
Slovence in povezuje svet
Piše: Dr. Peter Kozmus, Čebelarska zveza Slovenije
Čebele in ostali opraševalci so za življenje ljudi zelo pomembni. Od opraševanja je odvisna kar tretjina pridelane hrane na svetu in čebele imajo med vsemi
opraševalci najpomembnejšo vlogo. Z opraševanjem opraševalci omogočajo
kmetijsko proizvodnjo, ki zagotavlja varno preskrbo s hrano, čebele pa poleg
tega s svojimi visoko hranljivimi izdelki pomembno prispevajo še k izboljšanju
kvalitete prehrane za ljudi.
Čebele imajo preko opraševanja pozitivne učinke na celoten ekosistem in z
njim povezanim ohranjanjem biotske
Logotip pobude Svetovni dan čebel
raznovrstnosti v naravi. Biotska raznovrstnost je ključnega pomena za razvoj
in ohranjanje naravnega okolja. Med
39
Zastava Svetovni dan čebel z logotipom pobude v sredini ter
logotipoma mednarodne čebelarske organizacije APIMONDIA in
lokalne čebelarske zveze, v tem primeru je to ČZS
Znak akcije Svetovni dan čebel združuje Slovence in povezuje svet z
logotipi partnerjev, v okviru katere bo predsednik ČZS g. Boštjan Noč z
zaposlenimi obiskal vsa ČD po Sloveniji.
drugim nam zagotavlja hrano, kisik,
čisti vodo in zrak, stabilizira vreme in
podnebje ter pomaga pri sposobnosti prilagajanja na spremembe. Čebele
so poleg tega tudi dober bioindikator
razmer v okolju. Preko opazovanja njihovega razvoja in zdravstvenega stanja
lahko ocenjujemo, kdaj se v določenem
okolju nekaj dogaja in kdaj je potrebno
ukrepati. Če na opozorila ne reagiramo
pravočasno, so lahko kasnejše posledice še večje.
V zadnjem obdobju so, predvsem na
območjih z intenzivnim kmetijstvom,
čebele in ostali opraševalci vse bolj
ogroženi. Njihov življenjski prostor se
Čebelnjaki so posebnost slovenskega čebelarstva
Čebelnjaki s svojim izgledom bogatijo kulturno krajino
spreminja in krči, s tem pa so razmere
za njihovo življenje in razvoj vse slabše.
Medovitih površin je (zaradi vse večjih
površin monokultur in spremenjene ter
intenzivnejše tehnologije pridelave travinja) vse manj in še te nudijo čebelam
potrebno hrano le v krajših obdobjih.
ne organizacije in posamezniki. Med
drugim je pobudo, v okviru 44. čebelarskega kongresa APIMONDIA 2015
v Južni Koreji, podprla tudi največja
svetovna čebelarska organizacija Apimondia. Pobuda združuje različne organizacije, posameznike in tudi različne politične stranke. Skoraj vsi, ki se z
njo seznanijo, jo z veseljem podprejo.
V okviru prizadevanj za zaščito čebel ima
pomembno vlogo ozaveščanje javnosti
o pomenu čebel in čebeljih pridelkov.
Zato bo Republika Slovenije, na pobudo
čebelarske zveze Slovenije, organizaciji
Združenih narodov predlagala, da 20.
maj razglasi za SVETOVNI DAN ČEBEL.
20. maj smo predlagali, ker je to dan, ko
se je rodil Anton Janša (1734–1773), ki
je poznan kot začetnik modernega čebelarstva in v svojem času eden najboljših poznavalcev čebel. Bil je prvi učitelj
modernega čebelarstva na svetu, saj ga
je že cesarica Marija Terezija imenovala
za stalnega učitelja čebelarstva na novi
čebelarski šoli na Dunaju. Njegovo delo
in življenje je opisano v mnogih čebelarskih knjigah, med drugim tudi v knjigi
Svetovna zgodovina čebelarjenja, ki je
bila izdana v letu 1999.
Do sedaj so pobudo podprle že števil-
Ker želimo, da pobudo podprejo in se
z njo še bolje seznanijo tudi slovenski čebelarji in ostala zainteresirana
javnost, bodo v mesecih od decembra 2015 do marca 2016 predsednik
ČZS g. Boštjan Noč z zaposlenimi s
prepoznavnim vozilom obiskali vsa
čebelarska društva v Sloveniji in o pobudi informirali prisotne. Na dogodke
bodo povabljeni župani, znane osebnosti in drugi z določenega območja,
ki bodo želeli v okviru dogodka pobudo podpreti. O terminu obiska bodo
čebelarska društva obveščena, z njimi bo dogovorjena lokacija obiska in
morebiten program. Informacije bodo
posredovane tudi lokalnim medijem,
da bodo krajani seznanjeni in se bodo
lahko udeležili srečanj ter tako podprli
prizadevanja ČZS.
www.delalut.si
DELALUT D.O.O.
Dobja vas 119
2390 Ravne na Koroškem
Telefon: 02 821 82 40
E-pošta: [email protected]
40
DELOVNI ČAS
Ponedeljek - Sobota
09:00 - 22:00
Nedelja in prazniki
09:00 - 16:00
NAŠI SREBRNI ODBOJKARJI
Piše: Urednik
Tine Urnaut
Klemen Čebulj
Jan Pokeršnik
Dejan Vinčić, Alen Pajenk in Klemen Čebulj v bloku
Naši vicešampioni
Slavje se lahko prične!
Družina Čebulj na svečanem sprejemu na letališču
Foto: Igor Mušič, Simon Maljevac (Primorske novice); STA
Med vicešampioni
letošnjega evropskega
prvenstva so
tudi trije Korošci
Ta veliki uspeh se je nakazoval že po
uspešnih igrah slovenske odbojkarske
reprezentance v evropski ligi, kjer so z
desetimi zaporednimi zmagami osvojili vrh in se prvič v zgodovini slovenske
odbojke uvrstili v svetovno ligo.
Češnja na letošnji slovenski odbojkarski torti pa je zagotovo osvojitev
srebrne medalje na evropskem prvenstvu v Bolgariji. Trener naše reprezentance Andrea Giani ni nikoli
podvomil v svoje fante. »Vseskozi sem
verjel v to ekipo, ki je celo leto rasla. Na
evropskem prvenstvu smo igrali odlično,
doživeli poraz z Belgijci, nato pa iz tekme
v tekmo dvigovali raven. Najprej proti Nizozemcem, nato proti Poljakom, v polfinalu proti Italijanom in tudi v finalu smo
igrali zelo dobro. Tam smo tudi nekoliko
nesrečno na razliko in z osvojenimi 27
točkami izgubili drugi in tretji niz. Ta ekipa nima meja!« je po prihodu v Slovenijo povedal simpatični 45-letni Italijan.
Za nas, Korošce, je še kako pomembno
in pomenljivo, da so bili med presrečnimi dobitniki srebrnih medalj kar trije
Korošci. Vsi imajo korenine v naši občini. Saj jih sploh ni potrebno posebej
predstavljati, ker jih danes pozna že
vsak otrok. To so Tine Urnaut, Klemen
Čebulj in Jan Pokeršnik. Ob sklepu
prvenstva v Bolgariji so proglasili tudi
najboljše igralce evropskega prvenstva. Za najboljšega igralca so proglasili člana zmagovite Francije Antonina
Rouzierja, v »naj postavi« prvenstva
pa se je znašel tudi Korošec Tine Urnaut. Izbrali so ga za najboljšega sprejemalca med napadalci.
Seveda so 19. oktobra naši srebrni
fantje doživeli kljub slabemu vremenu, saj je takrat močno deževalo, na
letališču Jožeta Pučnika čudovit sprejem. Tam se je zbralo več kot 150
navijačev, kapetana Tineta Urnauta,
srebrno odbojkarsko druščino pa sta
pozdravila tudi predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan
Gabrovec in podpredsednik slovenske krovne športne organizacije Iztok
Čop. Po prvem sprejemu na letališču
Jožeta Pučnika so jih pozneje pozdravili še navijači na Kongresnem trgu v
Ljubljani. Izbranci Andree Gianija so
večkrat poželi bučen aplavz, na odru
pa so prekipevali od veselja. Ko je do
besede prišel Giani, je ganjeno dejal: »Zelo, zelo sem vesel. Ti fantje so
prijetni. To je bila zame čudovita izkušnja. Zelo sem čustven. Hvala!« Za njim
je spregovoril še kapetan Tine Urnaut: »Zdaj se šele začenjamo zavedati,
kaj nam je uspelo. Ponosen sem na celo
ekipo, štab, zvezo, navijače. Vsi ste nam
omogočili, da smo dosegli, kar smo.«
Ko sta se začela slavje in petje, je za
mikrofon prijel tudi trener Giani in
skupini Mambo Kings pomagal zapeti
»svojo« Marino.
Občutki, ki nas Korošce prevevajo ob tem velikem uspehu, so
silni, saj so naši trije fantje, Tine,
Klemen in Jan, z osvojeno srebrno medaljo sodelovali pri enem
največjih uspehov slovenskega
športa. Naj jim veljajo tudi iskrene čestitke uredništva in bralcev Ravenskih razgledov. Vse pa
povedo fotografije!
41
Smučarji z zagonom
v novo smučarsko sezono
Piše: Romana Pori, Alpski smučarski klub Fužinar
Foto: Arhiv ASK Fužinar
Smučarska sezona se za ASK Fužinar
začne konec meseca avgusta. V mesecu septembru in oktobru je poudarek
predvsem na splošni kondicijski pripravi. Ekipe dečkov in deklic, cicibanov
in cicibank ter mlajših cicibanov in cicibank si kondicijo nabirajo v parku,
na bazenu, v telovadnici, na kolesu in
na rolerjih. Potrebno je veliko moči in
ravnotežja za prve smučarske treninge na ledeniku. Vremenske razmere so
bile to jesen dobre, zato imajo ekipe za
sabo že kar nekaj smučarskih dni. Trenirajo na ledeniku Mölltaler Gletcher v
Avstriji. Sprva smučajo prosto in se prilagajajo na novo smučarsko opremo,
odpeljali pa so že tudi prve zavoje med
količki.
Motivacije in poguma ne manjka, tekmovalna sezona se hitro približuje,
zato je še kako pomemben vložen trud
v pripravljalnem obdobju. Čakamo le še
na sneg.
DAMIR EVROPSKI PRVAK!
Piše: Mirko Osojnik
Korošec Damir Dugonjić
je v finalu premagal vse
konkurente za zlato
odličje, Tjaša Oder in Gaja
Natlačen pa sta dosegli
osebne rekorde
Na evropskem prvenstvu v Netanyi
v Izraelu smo dočakali veliko slavje.
Potihem smo sicer upali, da se bo naš
Damir izkazal in na 50 metrov prsno
ubranil evropski naslov, ki ga je osvojil
na prejšnjem evropskem prvenstvu v
Hemingu, vendar pa smo tudi vedeli,
kako močan je Britanec Peaty, ki je bil
v zadnji sezoni nepremagljiv.
Damir je tekmovalni dan začel s petim časom kvalifikacij, v polfinalu pa je
zaostal le za odličnim Britancem Adamom Peatyjem.
42
Član ravenskega Fužinarja je na srečo
svoje najboljše plavanje prihranil prav
za konec in v razburljivem finalu slavil
s časom 26,20; srebro je z le stotinko
zaostanka osvojil Adam Peaty (26,21),
bron pa sta si priplavala Rus Oleg Kostin in Irec Alex Murphy (26,35).
Takoj po osvojeni zlati medalji je Damir
povedal za Delove novice: »V finalu je
bilo zame glavno tekmovati. Izid v finalu
ni važen. Želel sem uživati in prehiteti
čim več tekmecev, tokrat pa sem imel
tudi nekaj sreče, pa čeprav plavanje od
skoka naprej ni bilo brez napak. Tudi v
obrat sem se zapeljal, a to na koncu ni
važno. Nikoli se ne smeš predati. Tudi
najboljši imajo kdaj slab dan, nastop se
jim ponesreči in vesel sem, da sem ga
ugnal. Lani je bil popolnoma nedotakljiv
in vesel sem, da sem ga premagal, po
napakah zdržal pritisk, odmislil skrbi, le
plaval in premagal takega šampiona.«
Damir Dugonjić (drugi z leve) se je ponovno pozlatil, srebro je osvojil
Britanec Adam Peaty (levo), bron pa sta osvojila z enakim časom Irec
Alexander Murphy (tretji z leve) in Rus Oleg Kustin (zadnji z leve).
(Fotografija: Jack Guez/AFP)
Naš Damir je tako osvojil že sedmo odličje na evropskih prvenstvih v kratkih
bazenih. Za ta veliki uspeh mu iskreno
čestitamo in mu želimo, da bi uspešno
nadaljeval svojo plavalno kariero! Naše
čestitke pa veljajo tudi obema plavalkama, Tjaši Oder in Gaji Natlačen, ki
sta v vseh disciplinah plavali odlično in
dosegli nove osebne rekorde.
Gimnastičarke šd partizan
ravne uspešno pričele
Šolsko športno leto
Piše: Jasmina Boromisa
Z novim šolskim letom se pri ŠD PARTIZAN RAVNE pričnejo tudi vsakoletne
vadbe: »vadba za predšolske otroke«, »gimnastika za vse«, »rekreacija
ženske in »nordijska hoja«. Največji zagon dobijo gimnastičarke, ki prično trenirati s polno paro, saj so posamezne
tekme, ki se jih rade udeležujejo, kar
hitro razpisane. Vendar nas to nič ne
moti, saj je bistvo tekmovanj, da sodeluješ, se družiš ter spoznavaš nova prijateljstva. Če pa je k temu dodan kakšen uspeh, je potem še razlog za slavje
. Tako smo se v soboto, 17. 10. 2015,
v Mariboru udeležili tekme v akrobatiki,
in sicer na 34. Memorialu Cirila Hočevarja. Naše gimnastičarke so dosegle
naslednje rezultate: v kategoriji »mlajše deklice« je zmagala Zala Brezovnik,
Žana Sentič je bila 9., Mojca Santner
33. in Zalina mlajša sestrica Urša 34.
Ekipno so dekleta osvojila 3. mesto.
Tudi preostale mlajše deklice so se na
tekmovanju zelo potrudile in dosegle zelo zadovoljiva mesta. V kategoriji
»deklice« je bila Zala Potočnik 4., Ma-
ruša Sedovnik 5., Tijana Spasojević 7.
in Aneja Šumah 9. Med »kadetinjami«
je Asja Kotnik osvojila 2. mesto, Lana
Vrhnjak 5. in Anuša Sedovnik 6. V kategoriji »članice« je Nuša Perše osvojila
4. mesto, njena sestra dvojčica Nina pa
7. Končno se jima je nasmehnila tudi
sreča, saj sta kot ekipa osvojili 2. mesto.
Naš moto je druženje in sklepanje prijateljstev, zato se skušamo odzvati na
vsakršno povabilo drugih društev, najsi
bo to tekma ali počitniški trening.
Titlis, Švica, Hattori Hanzo – 8b+
Piše: Gregor Vezonik, Alpinistični klub Ravne
Svojo športno kariero sem večino časa
posvetil športnemu plezanju in balvaniranju. Čeprav sem se v preteklosti nekajkrat sicer srečal s plezanjem dolgih
večraztežajnih smeri, so mi bile do letos resne, težke, dolge smeri neznanka.
Za letošnje poletje sva s soplezalcem
Jernejem Krudrom iz Celja načrtovala
projekt, ki se je popolnoma razlikoval
od vseh do zdaj.
Lani sva med plezanjem balvanov v
Švici naletela na plezalni vodnik visokih sten Švice. Sicer oba specialista
bolj za balvansko plezanje sva se takoj strinjala, da poleti 2015 poizkusiva prestaviti osebne meje plezanja
večraztežajnih smeri. Najprej sva se
odločila za svetovno znano smer v
steni Ratikona, imenovano Silbergeier. Po premisleku sva prišla do od43
Skupaj z avtorjem smeri (v sredini)
Smer Hatori Hanzo
ločitve, da je smer preveč obljudena
in bi se raje preizkusila v manj znani
smeri, z manj ponovitvami. Na pomoč
pri iskanju prave nama je priskočil
švicarski selektor plezalne reprezentance, ki dobro pozna švicarske stene.
Izmed vseh predlogov nama je najbolj
izstopala smer »Hattori Hanzo«, najtežja smer v severni steni in centralni
Evropi, ki do letos še ni bila deležna
ponovitve. Gre za linijo v severni steni
gore Titlis (3238 m n. v.), ki jo je kot
prvi preplezal Švicar Mathias Trottman in nosi oceno 8b+. Ocena 8b+
v Sloveniji predstavlja mejo plezanja
večraztežajnih smeri, saj težjih večraztežajnih smeri Slovenci še nismo
uspeli preplezati.
Tudi drugi dan sva se zbudila v deževno jutro, a sva vseeno odkorakala do
bivaka. Po nekajurnem iskanju nastanitve sva se namestila pod balvan v bližini stene. Stena je izgledala mokra, a
naju ni odvrnilo od tega, da poskusiva
v smeri. Pa ni šlo. Po prvem raztežaju
sva morala nazaj na trdna tla. Mokrota
je bila prehuda. Vrnila sva se v bivak in
tam preživela noč.
Oba sva bila do letos praktično novinca v dolgih smereh, zato je bilo nujno,
da pred odhodom v Švico narediva
generalko. Šestega julija sva tako za
uvajanje preplezala smer »Immerder
Nase nach« (8b) v avstrijskem Grazer
Bergland-u in si s tem podkrepila samozavest.
Po zaključku ravenskega tekmovanja
»Guštanj open 2015« sva se naslednji
dan odpravila v Engelberg, ki leži pod
Titlisom. Sicer sva imela v načrtu, da že
prvi dan odrineva do bivaka pod steno,
a nama vreme ni bilo naklonjeno in sva
zato še en večer preživela v avtu na
parkirišču.
44
Bivak pod steno
Naslednje jutro je izgledalo bolj obetavno, saj je bila stena v celoti suha. Po zajtrku sva se odpravila v steno. Hitro sva
opravila s prvimi štirimi raztežaji (5b,
6b, 7b, 6c) in tako pristala na polici, kjer
se stena prevesi v previs. Pred nama so
bili še trije raztežaji previsnega plezanja
z najtežjimi težavnostmi. Uspela sva
priti na vrh stene, a žal ne prosto, kot je
bil najin cilj, in zato sklenila še eno noč
preživeti pod steno.
Naslednji dan sva še hitreje prišla čez
prve, sedaj že znane raztežaje. V najtežji raztežaj se je najprej podal Kruder
in ga uspel splezati prosto. Po svojem
uspešnem poizkusu se je vrnil na polico
in mi predal dva poizkusa, a žal to ni bilo
dovolj. Kljub mojim neuspešnim prostim poizkusom sem Jerneja, ki je smeri
zagotovil prvi prosto ponovitev, spremljal do vrha. Zaradi utrujenosti sva se
vrnila nazaj v Engelberg, kjer sva peti
dan počivala in se šele zvečer vrnila do
bivaka, kjer sva čisto naključno naletela
na avtorja smeri Matthiasa Trottmana.
Po večernem pogovoru ob ognju sem
bil pozitivno prepričan, da naslednji dan
v smeri uspem tudi sam.
Ko sva se zjutraj zbudila, so bile v steni v
drugih smereh že tri naveze. Počasi sva
pojedla in se vrnila v sedaj že poznan
»Hattori Hanzo«. Zaradi poznavanja
prvega dela, sva hitro prehitela ostale
naveze in se ponovno znašla na polici.
Optimistično sem se podal v dolg previs in tokrat uspešno prišel pod začetek
naslednjega raztežaja. Šesti raztežaj je
ocenjen z 8a+, kar je sicer manj kot peti,
a to ne pomeni, da je lahek. Moj prvi
poizkus v šestem raztežaju se je končal
neuspešno in sem se moral zato vrniti in še enkrat poizkusiti. V drugo sem
uspel in si s tem že skoraj stoodstotno zagotovil uspeh v celotni smer, saj
zadnji raztežaj z oceno 7a predstavlja
le formalnost. Po šestih urah plezanja
sem bil tudi sam na vrhu svoje najtežje
večraztežajne smeri. Zadovoljen sem
se, z najtežjo koroško dolgo smerjo v
žepu, spustil do tal.
Mesečni projekt sva zaključila v dobrih
treh plezalnih dneh, kar mi še zdaj ne
gre v račun.
Hvala Krudru za potrpežljivost, družinama za psihično podporo in donatorjem
(Vertikala-X, d. o. o., METAO, Medikem,
IKD) za finančno podporo pri uresničitvi
projekta.
GUŠTANJ OPEN 2015
Piše: Urša Vezonik, vodja tekmovanja, Alpinistični klub Ravne
Med člani Alpinističnega kluba Ravne je
že nekaj časa tlela ideja, da na Ravnah
organiziramo balvansko tekmovanje
nekje na prostem, da bi športno plezanje kot zanimiv šport približali ljudem.
In ker na Ravnah vsako leto konec poletja poteka prireditev Ravenski dnevi,
je priložnost ravno prava.
Priprave na dogodek, ki smo ga poimenovali »Guštanj open 2015«, so potekale že od začetka leta, saj smo želeli,
da se na tekmi pomerijo najboljši slovenski plezalci, ki pa imajo zaradi drugih tekmovanj in treningov zelo natrpane urnike. Ko smo gledali urnike, je bil
Rezultati »Guštanj open 2015«
(najboljših pet)
Mlajši dečki:
1. Janej Kotar Tominšek, Sl. Konjice
2. Luka Bombek, Kozjak Maribor
3. Nejc Hribernik, AK Ravne
4. Metod Verčkovnik, AK Ravne
5. Miha Vrčkovnik, AK Ravne
Mlajše deklice:
1. Ema Kordež, AK Ravne
2. Ema Španžel, AK Ravne
2. Urška Kordež, AK Ravne
2. Eva Hren, APD Kozjak Maribor
5. Zoja Sedelšak, AK Slovenj Gradec
edini možni datum sobota, 22. avgust,
med svetovnim članskim in svetovnim
mladinskim prvenstvom. In na Ravne
smo uspeli privabiti najboljše slovenske
športne plezalce!
Atraktivno tekmovanje smo speljali na
mestnem platoju v Trgu na Ravnah,
kjer smo za to priložnost postavili montažno plezalno steno.
Tekmovanje je potekalo od jutranjih
ur, ko so se pomerile mlajše kategorije tekmovalcev, s spremljevalnimi
aktivnostmi: animacijami za otroke,
predstavitvijo plezalne opreme in SLOADO – slovenske antidoping organizacije.
Popoldan je bil rezerviran za starejše
kategorije. Najprej so štartali člani in za
njimi članice. Vmes so se postavljavci
(Katja Vidmar, Jernej Kruder in Gregor
Vezonik) trudili pri postavljanju novih in
novih balvanskih problemov. Veliko pozornosti je bilo proti večeru namenjeno
tudi tekmovanju v hitrostnem plezanju
na 30-metrsko gasilsko lestev. Kar nekaj junakov je splezalo nanjo.
Vsi pa smo nestrpno čakali na veliki
finale ob pol devetih zvečer. Po zvezdniški predstavitvi tekmovalcev se je
začelo. Napetost med gledalci je naraščala, saj so se tekmovalci spopadali s
težkimi problemi. Vsi smo bučno navijali in vzdihovali ob mojstrskem plezanju najboljših.
Ko smo se že bali, da ne bomo videli nobenega preplezanega vrha, je to uspelo
svetovni mladinski prvakinji Janji Garnbret, kmalu tudi Gregorju Vezoniku ter
Jerneju in Juliji Kruder.
Ob koncu je sledila podelitev nagrad in
medalj ob pomoči župana občine Ravne
dr. Tomaža Rožena.
Upam si trditi, da je tekma uspela. Seveda se vedno da tudi še kaj izboljšati,
za kar pa bo priložnost v naslednjih letih.
Zahvala velja vsem sponzorjem in donatorjem, predvsem pa vsem »operativcem«, ki so pomagali pri izvedbi tekmovanja.
Starejše deklice:
1. Ema Stopar, APD Kozjak Maribor
2. Petra Glušič, AK Ravne
3. Betka Debevec, AO Kranj
4. Dominika Kodra, PK Kamnik
5. Zala Kordež, AK Ravne
Starejši dečki:
1. Lan Mastnak, Divača
2. Matevž Stopar, Sežana
3. Maj Prikeržnik, AK Slovenj Gradec
4. Jakob Drevenšek, ŠAO Velenje
5. Filip Bombek, APD Kozjak Maribor
Članice:
1. Janja Garnbret, ŠAO Velenje
2. Julija Kruder, ŠPO Celje
3. Tjaša Slemenšek, ŠAO Velenje
4. Katja Kadič, ŠPK A. Kokalja – Lj.
5. Polona Dobrovoljc, ŠPK A. Kokalja – Lj.
Člani:
1. Jernej Kruder, ŠPO Celje
2. Gregor Vezonik, AK Ravne
3. Anže Peharc, AO Kranj
4. Zan Sudar Lovenjak, AK Ravne
5. Jure Primc, AO Kranj
45
Odbojkarji fužinarja
v drugem delu z novim trenerjem
Piše: OK Fužinar
Člani v akciji
Članska ekipa Odbojkarskega kluba Fužinar Metal Ravne je v letošnjo prvoligaško sezono krenila zelo slabo, saj jim
v prvem delu sploh ni uspelo zmagati. To je tudi razlog, da je Pupavaca na
klopi zamenjal Beograjčan Slobodan
Nikolić. Člane sedaj čaka veliko dela,
saj si želijo zagotoviti nastope v končnici prvenstva, kar bi seveda pomenilo
obstanek v 1. DOL. Ekipo v letošnjem
letu sestavljajo libero Blaž Libnik, ki je
tudi najmlajši član ekipe, sprejemalci
Samo Stravnik, Peter Šavc, David Čuk
in kapetan Jure Jež, korektorja Matej
Tomaž in Portoričan Joseph Cuevas,
Kadeti po zmagi
blokerji Denis Valentan, Miha Borko
in Američan Gary House ter podajalca Nace Lednik in Mitja Jež. Z ekipo
trenirajo tudi nekateri mlajši igralci, ki
bodo že v bližnji prihodnosti nosili dres
članske ekipe. Za vse nadarjene mlade
igralce bo klub v prihodnost poskrbel,
da jim bo omogočeno tudi večje število tekem, saj bo druga ekipa Fužinarja
nastopala v 3. DOL.
V letošnjo sezono so dobro krenile ekipe v mlajših kategorijah, prav v
vseh starostnih skupinah pa je klubu uspelo povečati število aktivnih
igralcev. Ekipi starejših dečkov in tudi
kadetov sta na dobri poti, da bosta
nastopali v A-ligi, kjer nastopa 12 najboljših slovenskih ekip. Mladinci so v
letošnji sezoni napadali uvrstitev med
najboljših osem ekip v Sloveniji, a jim
je le malo zmanjkalo do tega uspeha.
Ekipi mini in male odbojke s tekmovanji šele pričenjata, kako visoko lahko
posežeta, pa bodo pokazale prve tekme. Vse ljubitelje odbojke in našega
kluba vabimo k spremljanju spletne
strani www.okfuzinar.si , kjer so ažurno objavljene vse novice in aktivnosti
vseh ekip kluba.
STROJNSKA REKA –
ŠPORT V LETU 2015
Piše: M. D.
Športno društvo Strojnska Reka se je
tudi v letu 2015, poleg redne rekreacije, omejilo na tradicionalne športne
prireditve: pohod na Šteharski vrh, mix
turnir v odbojki in tenis turnir na igrišču
Tenis Frenk. Odpadel je turnir v odbojki na mivki »River city«, za katerega je
bilo že v letu 2014 manjše zanimanje.
Glede na to, da je breme organizacije
večine prireditev na ramenih štirih do
petih članov in da društvo gospodari zgolj s sredstvi članarine ter nekaj
sponzorskimi, je s svojim delom za46
dovoljno. Rekreacija v jesensko zimskem času poteka v telovadnici v treh
terminih, in sicer posebej za ženske,
moške in mladino. V poletni sezoni pa
so igrišča ob Mladinskem domu polna
igralcev odbojke na mivki, nogometa in
košarke.
Prireditveno sezono smo začeli, kot
že nekaj let doslej, s pohodom na Šteharski vrh v nedeljo, 31. maja. Letošnji
je bil že osmi po vrsti. S tem se pridružujemo prireditvam ob tednu špor-
ta v spomin na Jožeta Šaterja.. Nekaj
prisotnih se je udeležilo vseh osmih
pohodov, vsako leto pa pride tudi kdo
na novo. Veseli smo vsakega in vse nas
spravi v dobro voljo miza, obložena s
prinesenimi dobrotami, taborni ogenj
in pesem prisotnih pevcev našega pevskega zbora.
Že 27. mix turnir v odbojki je v soboto,
29. 8. 2015, pozdravilo prečudovito
jutro. Igralo se je do večera, ob zelo
izenačeni in borbeni igri pa je pokal
za prvo mesto osvojila ekipa Peugeot
Avto center Ravne, za drugo mesto
Sosedi in tretje Munki. A kot že ves
čas poudarjamo, lepo je igrati, a lepo
se je tudi družiti. Vedno znova se vračajo bivši igralci odbojke v Strojnski
Reki, bivši prebivalci te krajevne skupnosti, sedanji krajani, še posebej pa
smo veseli otrok, ki ves dan uživajo na
otroškem igrišču, na mivki in sosednjem travniku. Za njih so bile pripravljene posebne animacije ter se pekle
palačinke, ki pa so se jih razveselili
tudi odrasli. Porabljenih je bilo kar 15
l mase za palačinke. Otroci so pridno
pomagali pri organizaciji, saj so pisali zapisnike, obračali semafor ter ves
čas skrbeli, da gledalcem ni zmanjkalo
sladkih dobrot, ki so jih spekle priza-
devne krajanke. Ob vsesplošnem zadovoljstvu se že veselimo prihodnjega in upamo, da nas bodo naši zvesti
sponzorji pripravljeni še naprej podpirati, saj brez njih turnirja praktično ne
bi mogli izpeljati.
12. in 13. septembra 2015 pa je na
igrišču Tenis Frenk potekal tenis turnir
za moške posamezno. Turnir ni bil namenjen samo igralcem Tenis Frenka
oz. članom športnega društva, ampak
je bil odprtega tipa. Tako smo lahko
spremljali teniško znanje in spretnosti
tudi drugih igralcev. In bilo je kaj videti. Veliko dobrega tenisa ter zanimivih
in napetih dvobojev. A na koncu je
zmaga le ostala doma. V malem finalu je zmagal Jaka Merkač pred Grego
Ferlinom in Zoranom Topalovičem, v
velikem pa Jure Dretnik pred Mitjem
Grubarjem in Borisem Praprotnikom.
Skupno je tekmovalo 12 igralcev.
Leto na športnem področju zaključujemo z ugotovitvijo, da so naši tradicionalni prireditvi – pohod na Šteharski
vrh in mix turnir v odbojki – krajani
sprejeli za svoji, tako da zanju tudi v
prihodnje ni bojazni. Seveda bi lahko
bilo teh prireditev tudi več, a kaj ko čas
tako beži, vsestranski športniki, kot
smo v Strojnski Reki, pa se udeležujemo športnih prireditev tudi drugod.
Čas nam jemlje tudi delo na kmetijah in
okrog hiš, saj se naše življenje odvija na
podeželju. Pa kaj, saj je tudi delo neke
vrste rekreacija.
POHODI RAVENSKIH
UPOKOJENCEV
Piše: Fanika GROŠELJ
Ravenski upokojenci imamo pohod
vsak mesec. Vse informacije o njih so
napisane na letnem koledarju DU. Poti
so skrbno izbrane in organizirane tako,
da so za pohodnike varne in hkrati zanimive. Niso zahtevne in so primerne
za vse, ki radi hodijo ter uživajo v naravi
in dobri družbi. Vsak pohodnik dobi ob
prijavi podroben opis poti s kratkim opisom zanimivosti kraja, kamor smo namenjeni.
Ob 8. uri zjutraj se zberemo na parkirišču pri DU. Vodnik vse udeležence
pozdravi, preveri prisotnost in opiše pot.
Tudi med seboj se veselo pozdravimo in
se veselimo novih doživetij. Peljemo se
do dogovorjenega »štarta«, nato pa se s
palicami podamo na pot. Vodnik je zelo
pozoren do vseh. Večkrat se ustavimo,
se razgledamo, kaj malega prigriznemo,
se odžejamo. Seznanimo se z zgodovino in legendami cerkva, gradov, ogledamo si še kakšno posebej zanimivo
drevo pa bližnje hribe, lepote dolin idr.
Tako spoznavamo bisere naše kulturne
dediščine. Ob lepem vremenu so pogledi v daljavo čudoviti – narava posejana
s travniki, gozdovi, naselji in cerkvicami.
Večinoma hodimo po gozdu. Prav hoja
po gozdu nas pomirja in polni pljuča s
svežim zrakom. Ob klepetu čas hitro
mineva in že smo na cilju. Vmes se ustavimo še na kakšni turistični kmetiji,
kjer nas lepo sprejmejo in postrežejo
s toplo, okusno malico, za kar že prej
poskrbi vodnik. Se krepčamo, smejimo,
klepetamo, skratka zelo lepo nam je.
Največkrat se vračamo po krožni poti.
Uživamo, se malo ustavimo in zadovoljni prispemo do avtomobilov. Tako preživimo čudovit dan, napolnimo si svoje
»baterije«.
Vsi letošnji pohodi so bili čudoviti, bogati, zato posebna zahvala vsem vodnikom, ki izbirajo poti, nas vodijo po njih,
poskrbijo za prevoze tudi tistih udeležencev, ki nimajo lastnega prevoza.
Posebej smo veseli novih pohodnikov in
vedno večje udeležbe.
Ljubitelji hoje, narave in druženja, pridružite se nam in uživajte ter se veselite
z nami, saj boste tako najbolj poskrbeli
tudi za svoje zdravje!
47
VIZIJA 0 V LOKALNI SKUPNOSTI
Piše: Dimitrij Gaberšek, komandir policijske postaje, višji policijski inšpektor III
Policijska postaja Ravne na Koroškem,
Svet za preventivo v cestnem prometu občine Ravne na Koroškem ter Šoli
vožnje Relax in Felix so v ponedeljek,
23. 2. 2015, izvedli prvo od štirih predavanj na temo prometne varnosti, ki
so ga poimenovali »VIZIJA 0 V LOKALNI
SKUPNOSTI«.
Vizija 0 je pozitiven in odgovoren odnos
ustvarjalcev in udeležencev cestnoprometnega sistema, ki so s svojim celotnim delovanjem in ravnanjem dolžni
preprečiti najhujše posledice prometnih
nesreč ter zagotoviti varen dolgoročni
cilj 0 mrtvih in 0 hudo poškodovanih
zaradi prometnih nesreč. Predavanje je
potekalo v prostorih Doma kulture na
Ravnah na Koroškem.
Predavanje, ki ga je vodil pomočnik
komandirja Policijske postaje Ravne
na Koroškem Miroslav Črešnik, je bilo
namenjeno voznikom in ostalim udeležencem v cestnem prometu, ki so
obnovili teoretično znanje, saj so jim
bili predstavljeni najpomembnejši prometni znaki iz skupine znakov za nevarnost, znakov za izrecne odredbe in
znakov za obvestila, pomen dopolnilnih
tabel, varnost pešcev in varnost voznikov enoslednih vozil.
Udeležencem je bilo v nadaljevanju
predstavljeno desno pravilo in pravilo
srečanja, veljavnost omejitev hitrosti in
kot novost prikaz izobraževalnega filma, posnetega februarja 2015 s strani
KTV Uršlja gora, ki prikazuje pravilno
vožnjo v dvopasovnem krožnem križišču na Ravnah ter ravnanje voznikov v
primeru udeležbe vozil na nujni vožnji
ter primer ustavitve vozila.
Udeleženci so kmalu ugotovili, da je
njihovo znanje na nekaterih področjih
poznavanja predpisov pomanjkljivo,
predvsem pri vožnji v dvopasovnem
krožnem križišču, križiščih enakovrednih cest, ugotovljeno pa je bilo, da v do-
mačem okolju pogosto vozimo, ne da bi
gledali znake (vožnja na pamet).
Iz odziva obiskovalcev je bilo zaznati, da
je bilo tovrstno predavanje, ki je bilo namenjeno izključno obnovitvi predpisov,
dobrodošlo in bo prav gotovo pripomoglo k varnejši vožnji in večjemu spoštovanju predpisov.
Ob zaključku teoretičnega dela ponovitve predpisov so bile udeležencem
predstavljene osnove varne vožnje,
kot so pravilna nastavitev voznikovega sedeža, nastavitev vzglavnika,
nastavitev višine varnostnega pasu in
pravilna uporaba varnostnega pasu,
oddaljenost volanskega obrača, vrtenje volana.
Vsi udeleženci so prejeli odsevna telesa, ki jih je zagotovil Svet za preventivo
Občine Ravne na Koroškem. Predavanja se je udeležila tudi predsednica
Sveta za preventivo mag. Jelka Klemenc.
Policijska postaja Ravne bo s projektom nadaljevala tudi v letu 2016, pri
čemer bodo aktivnosti usmerjene v
varnost pešcev in preprečevanje voženj pod vplivom alkohola.
PROSTOVOLJKA LETA 2014
Piše: Društvo Sožitje Mežiške doline in Janja Čebulj
V ponedeljek, 29. junija 2015, je Mladinski svet Slovenije (MSS), pod častnim
pokroviteljstvom predsednika RS Boruta Pahorja, izvedel zaključno prireditev natečaja Prostovoljec leta 2014,
na kateri so že trinajstič razglasili najboljše prostovoljce in prostovoljske
projekte za leto 2014. Zaključno prireditev natečaja je na Brdu pri Kranju
gostil predsednik RS Borut Pahor. V
natečaj Prostovoljec leta sta letos prispeli 202 prijavi. Podelili so naziva Naj
prostovoljec in Naj prostovoljka v treh
starostnih skupinah, naziv Naj prostovoljski projekt, naziv Naj mladinska
48
voditeljica in Naj mladinski projekt ter
priznanje za posebne dosežke na mladinskem področju in podelili priznanja
vsem ostalim prijavljenim kandidatom
in kandidatkam. Priznanja so podelili predsednik Republike Borut Pahor, ministrica dr. Anja
Kopač Mrak ter predsednik Mladinskega sveta Slovenije Tin Kampl.
Zaključno prireditev je začel Tin Kampl,
predsednik Mladinskega sveta Slovenije (MSS), ki je udeležencem namenil
nekaj spodbudnih besed v uvodnem
nagovoru. Sledil je otvoritveni govor častnega pokrovitelja, predsednika RS Boruta Pahorja, ki se je zahvalil vsem prostovoljcem, ki prispevajo velik delež k razvoju
družbe. Omenil je, da je v l. 2013 potrebovalo takšno ali drugačno prostovoljsko pomoč kar 773.000 ljudi in le-to so
s svojim delom zagotovili prostovoljci.
Za konec je še dejal, da je solidarnost
imela in še ima neprecenljivo moč. Komisija za priznanja pri Društvu Sožitje Mežiške doline je na predlog IO za
priznanje Prostovoljec leta 2014 prijavila Janjo Čebulj.
člani društva. Vedno jim je pripravljena
pomagati z nasveti in jih spodbuja k
pisanju prispevkov v obliki krajših zapisov ali likovnih delih. Kot ena izmed
mnogih prostovoljcev v društvu pomaga k prepoznavnosti društva, posebej
še oseb z motnjami v razvoju, ker skrbi,
da so njihovi prispevki v glasilu Zveze
Sožitje in v lokalnih časopisih. Kot članica uredniškega odbora glasila Zveze
Sožitje je skrbela, da so bili številni prispevki članov društva objavljeni tudi v
tem glasilu.
Janja Čebulj kot prostovoljka pri društvu Sožitje Mežiške doline aktivno sodeluje že od leta 1995. Že 12 let je glavna in odgovorna urednica društvenega
glasila z ROKO V ROKI. Dva mandata je
sodelovala v uredniškem odboru glasila NAŠ ZBORNIK, ki ga izdaja Zveza
Sožitje Ljubljana.
Kot glavna urednica poskrbi, da je
društveno glasilo vsebinsko strokovno
in bogato. V njem so strokovni članki in
članki članov Društva Sožitje in članki
oseb z motnjami v duševnem razvoju. Prejela je priznanje Društva Sožitje
Mežiške doline za aktivno delo v društvu. Delo prostovoljke opravlja z veseljem in spoštovanjem do društva in
do oseb s posebnimi potrebami.
Njeno delo, vsako leto posebej in tudi
v letu 2014, je bilo pomembno za pregledno delovanje Društva Sožitje Mežiške doline. Pri svojem delu sodeluje
z ostalimi člani uredniškega odbora in
Kdo sem?
Vedno sem rada ustvarjala. Zanimalo
me je delo z otroki. Ob koncu osnovne
šole sem imela jasno zastavljen cilj, da
hočem postati vzgojiteljica. To mi je
uspelo, tako da sem leta 1980 maturirala in se jeseni zaposlila v vrtcu Ravne
na Koroškem. Prva štiri leta sem delala
kot varuhinja. V tem času sem opravila
strokovni izpit in jeseni 1984 dobila samostojno skupino, kot vzgojiteljica. To
mi je dalo novih moči za ustvarjalnost.
Študirala sem ob delu in 1999 pridobila
naziv diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok.
Oktobra 1984 sem rodila hčerko. Z
možem sva se veselila prvorojenke. Že
prvi dan so nama zaskrbljeni zdravniki povedali, da s hčerko ni vse v redu.
Dvanajsti dan njene starosti sva jo odpeljala na Pediatrično kliniko v Ljubljano. Začela se je borba za njeno zdravje.
Bila je prava borka in midva z njo. Veliko
stvari je bilo zame, za naju neznanka …
Bila je otrok s posebnimi potrebami.
Njeno stanje mi je dajalo moč, da sem
iskala dobre možnosti za njen razvoj.
Včasih sem bila bolj v vlogi terapevta
kot v vlogi starša.
Specialna pedagoginja vrtca me je sez-
nanila z delom društva Sožitje in me
1995 leta povabila, da postanem aktivna članica društva. Otroci s posebnimi potrebami so me zmeraj privlačili,
saj sem vedela, da potrebujejo dodatno
strokovno pomoč. V skupini sem imela
vedno tudi otroke s posebnimi potrebami. Učila sem se od njih in nadgrajevala prepotrebne izkušnje za uspešno
delo z njimi. Ostali otroci v skupini pa
so se učili sprejemanja drugačnosti in
medsebojne pomoči.
Bila sem tudi članica Komisije za
usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Staršem sem lahko tudi iz lastnih
izkušenj svetovala, kako najbolje pomagati svojemu otroku.
Dvajset let dela v društvu. Ja, prva leta
sem spoznavala delo društva. Naše
društvo Sožitje Mežiške doline ima
bogat in kvaliteten program. Z malo
zamude smo januarja 2000 izdali prvo
društveno glasilo Z ROKO V ROKI, decembra 2000 pa drugo. Cilj društva je
bil, da glasilo izide enkrat letno, v decembru, ko je na vrsti tradicionalno Novoletno srečanje z dedkom Mrazom.
Skrb za njegovo vsebino sem prevzela, ko je bila na vrsti peta številka, leta
2003. Izdaja glasila je moja velika in odgovorna naloga.
Osem let sem bila glavna koordinatorka
vikend seminarjev za družine na različnih lokacijah po Sloveniji. Poskrbela sem
za nemoteno izvedbo seminarjev v dogovorih s predavatelji, prostovoljci varuhi, ki so v času predavanj čas z OMDR
preživeli aktivno in ustvarjalno. Vsebine
seminarjev so bile izvedene v veliko zadovoljstvo vseh udeležencev.
Delo v društvu me dodatno zaposluje in
mi daje občutek, da naredim nekaj dobrega in koristnega. Še en mandat ostajam članica izvršnega odbora društva.
8. Festival drugačnosti
Piše: Društvo paraplegikov Koroške
Sprejemanje drugačnosti ni vedno samoumevno in ni lahko. V nas je vedno
zasidrano nekaj, kar draži, moti in odbija. V pomoč pri premagovanju tega
Društvo paraplegikov Koroške izvaja ta
Festival drugačnosti. Hkrati se želimo
družiti z vami in vam pokazati naše dosežke.
Festivalsko dogajanje 8. Festivala drugačnosti smo odprli v petek, 4. 9., v
slovenjgraški Knjižnici Ksaverja Meška
z otvoritvijo 4. samostojne fotografske
razstave Helene Jehart. V kulturnem
delu so nas navdušili Trio Rogina in slepi pevec Drago Filač. Helena je mlada
po letih in po fotografskem stažu, se
pa dokazuje v zahtevnem svetu naravoslovne fotografije in to kljub težji
49
slabovidnosti. Posebno ji je pri srcu naravoslovna fotografija, ki se je rodila iz
ljubezni do narave.
Tradicionalno mesto dogajanja Festivala drugačnosti je galerija dr. S. Strnada
v Splošni bolnici Slovenj Gradec. Letos
je ponovno gostila samostojno likovno
razstavo slikarke Dragice Sušanj, ki
riše z usti. Svoja likovna prizadevanja
je strnila v novo pregledno razstavo del
z nazivom »2015« in z njo zgovorno
potrjuje, da je v dokaj kratkem obdobju
ustvarila veliko in dosegla lepe uspehe.
V sredo, 16. 9., je na otvoritvi v kulturnem programu nastopil kantavtor Luka
Kotnik, Stojan Rozman pa je prebral
nekaj proze izpod peresa parapleginje
Gordane Kitak.
Na literarnem večeru v knjižnici Ksaverja Meška v četrtek, 17. 9., je Cvetka BELCA predstavila knjigo »Sonce za
goro«. V njej je skušala prikazati lastno
doživljanje, ko ji življenje ni prizanašalo.
Izkušnjo matere, ki se sooča s številnimi neprijetnostmi sinovega atopijskega
dermatitisa, katerega koža je izgubila
svojo primarno vlogo varovala in zaščite in se spremenila v vztrajnega, vnetega, srbečega in rosečega se sovražnika.
Prelepo septembrsko petkovo jutro,
18. 9., je pričakalo naš Bazar. Predstavilo se je 20 invalidskih društev in
zavodov ter prav tolikšno število humanitarnih društev in šol. Paraplegiki
smo predstavljali uporabo invalidskega vozička in psa pomočnika; društvo
slepih in slabovidnih brailico, uporabo
bele palice in psa vodnika; društvo
Slo-Canis šolanje psov; društvo diabetikov je merilo sladkor v krvi; koronarno društvo pritisk; ZD in društvo za boj
proti raku oboje in še program Svit …
vsa društva so predstavljala delovanja in izdelke društev … v osnovni šoli je
tetrapleginja prikazala slikanje z usti, …
na srednji šoli je Zavod Vozim predaval
50
o varni vožnji. Viška kulturnega dela
sta bila glasbena nastopa »našega prijatelja« Adija Smolarja in slepe pevke
Anje Pustak. V igri trojic v košarki na
invalidskih vozičkih je prvič ekipa župana MOSG premagala ekipo Društva
paraplegikov Koroške.
Letos prvič smo izvedli neformalni
družabno rekreativni dogodek »Kolo
povezuje«. Prvotnemu pozivu so se z
dodatno pobudo odzvala Športno-turistično društvo Ojstra rida in Pohorc,
Planinsko društvo Slovenj Gradec in
MO SG. Tako se je ta pisana druščina v
nedeljo, 20. 9., zjutraj zbrala na zajtrku
in kavici v MKC – Hostlu, kjer je bila ob
tej priložnosti izžrebana dobitnica lesenega kolesa (anketna akcija MO SG).
Aktivno se je dogodka udeležil tudi župan MO SG g. Čas. Od društev invalidov
je bilo največ kolesarjev iz društva diabetikov Polžki. Vozili smo po treh različnih trasah.
V okviru evropskega Tedna mobilnosti
se je v torek, 22. 9. predstavilo kar nekaj zanimivih alternativ avtomobilu oz.
drugačne mobilnosti. Predstavili smo
se Društvo paraplegikov Koroške (kolo
na ročni in električni pogon za para- in
tetraplegike, električna pogonska kolesa na invalidskem vozičku), Easy moving (električni skuter, sedežne blazine
in ročne komande za upravljanje vozila
za invalide), Bauerfeind (električni invalidski voziček, ročno kolo in najlažji
invalidski voziček na svetu – pantera),
Pohorc (skike), Kssena (BMW i3 in električno kolo Scott-Bosch).
V prostorih MKC SG smo zvečer skupaj
s Koroškim društvom za boj proti raku
izvedli predavanje. Na temo »Preventiva in zgodnje odkrivanje rakastih
obolenj« je predavala dr. Metka Markovič. Glede na zanimanje je še posebno predstavila rak na dojkah in rak mod,
za oboje smo se nato na modelih učili
pravilnega preventivnega pretipavanja.
Popoldan in večer v sredo, 23. 9., sta
bila posebno pestra. Začeli smo z otvoritvijo razstave »Radovedni prstki« v
knjižnici Ksaverja Meška, ki predstavlja prilagojene igrače, družabne igre in
specialne učne pripomočke za slepe in
slabovidne otroke, ki so jih izdelali študenti inkluzivne pedagogike. Za razstavo skrbi Združenje prijateljev slepih
Slovenije.
V drugem delu se je profesorica in
doktorica pedagoške rehabilitacije ga.
Aksinja Kermauner predstavila kot uspešna pisateljica. Užitek je bilo poslušati tako motivirano pedagoško delavko;
spoznavati njen način izbire, priprave in
pisanja del ter načrte za še mnogo literarnih del in strokovnih izzivov.
V zadnjem delu večera nam je ga. Sonja Bercko z Inštituta Integra Velenje
opisala njegovo poslanstvo: posredno
delovanje na področju krepitve socialnega dialoga, aktivnega državljanstva,
integracij – zlasti na trgu dela, predvsem pa razvoj socialnih inovacij in njih
implementacije v skupnost.
Tretji literarni večer v knjižnici Ksaverja Meška je bil v sredo, 30. 9. Gostili
smo Vlasto Podbrežnik, ki je napisala
knjigo »Jecljam! Sem si kos? – Si mi
kos?« in je predsednica Društva Vilka
Mazija; tj. društvo za pomoč ljudem z
govornimi motnjami. Skupaj s pomočnikom, ki je uspešno odpravil svoje govorne težave, g. Georgijem, je predstavila stopnje in postopek ene od terapij.
Knjiga je pravzaprav zbirka najpogostejših vprašanj, pomembnih napotkov
in zmot glede jecljanja.
8. Festival drugačnosti je dostojno prikazal delo in stvaritve invalidov; bil zadostno informativen in poučen; izvedel
je druženje med invalidi in širše; izvedel
kulturne prireditve ter ustvarjal pozitivno ozračje za razbijanje stereotipov.
Kaj pa otroci,
ko razpade družina
Piše: Jasna Špiler Čadej, Center za socialno delo Ravne na Koroškem
tnerjih staršev in prepovedujejo stike z
njimi. Ni zaželeno, da se ima otrok lepo
pri obeh starših. Ob vseh teh neprimernih ravnanjih in dejanjih pa starši svojih
ravnanj ne prepoznavajo kot neprimernih in zagotavljajo, da jim otrok pomeni
največ na svetu in prepričani so, da za
otroka naredijo vse.
Zato menim, da ne bo odveč nekaj
priporočil staršem, na kaj naj bodo
pozorni in kaj naj upoštevajo, da bodo
zmanjšali stisko sebi in svojemu otroku, ko se odločijo za razpad skupnosti.
Urejanje razmerij med starši in otroki,
ko razpade družina in starša zaživita
ločeno, spada med zahtevnejše naloge
centrov za socialno delo.
Center za socialno delo (CSD) v družinskih in partnerskih sporih lahko nastopa kot svetovalni organ, kot oblikovalec mnenja za sodišče, kot tožnik oz.
predlagatelj ali udeleženec v postopku
na sodišču.
Do novembra letos smo v CSD Ravne
obravnavali 12 razveznih postopkov,
32 razpadov skupnosti in urejali 42
preživnin za mladoletne otroke.
V večini primerov se partnerji in starši zmorejo dogovoriti in sporazumeti,
kako bodo izvajali svoje starševske obveznosti do otrok, ko več ne bodo živeli
skupaj.
Najpogostejši razlog, ki otežuje konstruktivni pogovor o življenju po razpadu skupnosti, je nezmožnost ločevanja
partnerskega in starševskega odnosa.
V pogovore ob razpadu skupnosti vstopajo partnerji vsak s svojimi življenjskimi zgodbami, razumevanjem trenutne
situacije ter predstavami o rešitvah.
Premalokrat se zavedajo lastne odgo-
vornosti za ravnanja, ki vodijo v poglabljanje konfliktov in v povečevanje
stiske. Opažamo, da so mnogi starši
neopremljeni z znanji za reševanje težav v medosebnih odnosih. Poslužujejo se neprimernih in škodljivih načinov
reševanja težav v odnosih in spregledajo dejstvo, da preveč pozornosti
namenijo razčiščevanju medosebnih
konfliktov, otrok pa ostane nezaščiten
in na obrobju dogajanja. Starši se zapletajo v medsebojna obračunavanja,
iščejo napake pri drugem, dokazujejo
svojo primernost za prevzemanje starševske vloge na račun neprimernosti
drugega starša, se medsebojno obtožujejo in grozijo z odvzemom otroka.
Pogosto po razpadu skupnosti starši
prekinejo neposredno komunikacijo.
Posredna komunikacija pa intenzivno
poteka preko žaljivih vsebin na spletu,
SMS sporočil ali otrokovega telefona.
Nekateri ovirajo in pogojujejo stike s
plačevanjem preživnine in obratno.
Podkupujejo otroka z materialnimi
dobrinami. Nespoštljivo in žaljivo govorijo pred otrokom o drugem staršu
in njegovih sorodnikih. Pričakujejo, da
se bodo otroci enako čustveno odzivali na drugega starša, kot se odzivajo
sami. Prepričani so, da je otrok njihova
last. Nespoštljivo govorijo o novih par-
V pogovorih s starši CSD zastopa otrokove pravice in koristi in si prizadeva
pri starših doseči da:
-starši, ki se razhajajo, čim manj
spreminjajo otrokov vsakdan, kar
pomeni, da ne glede na to, da živijo
ločeno, sporazumno poskrbijo za
otrokovo varstvo, vzgojo in oskrbo,
podobno kot v času skupnosti;
-se starši izogibajo prepirom pred
otrokom in da spoštljivo govore
o drugem staršu in njegovih
sorodnikih;
-svojih osebnih zamer do drugega
starša in svojih težav ne prenašajo
na otroka;
-stikov oz. preprečevanje le-teh ne
zlorabljajo za kaznovanje drugega
starša, podobno velja za plačevanje
preživnine;
-plačujejo preživnino za otroka in mu
zagotovijo stike z obema staršema;
-so starši korektni do dogovorjenih
stikov, saj redni stiki dajejo otroku
občutek varnosti in sprejetosti;
-pomanjkljivosti drugega starša
ne zlorabljajo v borbi za premoč in
nadvlado;
Starši, ki se razhajajo naj ne pozabijo :
-da je pravica otroka, da mu starši,
kljub težavam v partnerskem odnosu, zagotovijo varno, vzpodbudno in
ljubeče okolje in vse pogoje za zdrav
psihofizični razvoj;
51
-da otrok ne more in ne sme biti
razsodnik in zaveznik v bitki med
staršema;
-da otrok ni sredstvo in tudi ni
zdravilo za reševanje čustvenih težav in stisk staršev;
-otrok ima pravico do poštenih
odgovorov na vprašanja o spremenjenih družinskih odnosih; odkrito
in pošteno mu povejte, da se starša
razhajata in kaj bo to pomenilo za
njega;
-otrok ima pravico do izražanja
ljubezni in naklonjenosti do obeh
staršev in sorodnikov;
-otrok ni odgovoren za nastanek
in reševanje težav v medosebnih
odnosih med staršema.
Za otroka sta oba starša enakovredni
in pomembni odrasli osebi v njegovem življenju. Razpad skupnosti ne
bi smela biti igra odraslih, v kateri je
eden od staršev zmagovalec in drugi
poraženec, kajti v tej drami ni zmagovalcev, ostanejo samo poraženci
in največjo ceno poraza običajno nosi
otrok.
V pomoč in
podporo staršem
Če tudi vaš otrok v starosti od 3.- 8.
leta starosti kljubuje, ni vodljiv, trmari, vam ugovarja in vam kot staršu že
zmanjkuje potrpljenja in idej kako ravnati, da ne boste prizadeli sebe in otroka, vam v pomoč ponujamo trening
starševstva – program Neverjetna
leta. Vabimo vas v skupino staršev v
CSD Ravne na Koroškem. Prijavite se
na: neverjetna.leta.csdravne@gov.
Več o vsebini programa lahko preberete na spletni strani Centra za socialno
delo Ravne na Koroškem in na
www.neverjetna-leta.si.
Koronarni klub Mežiške doline
Piše: Peter Kordež
Koronarni klub Mežiške doline (KKMD) se že vse od svoje ustanovitve, še posebej pa od leta 2008, trudi za seznanitev, obveščanje in osveščanje ljudi o pomenu zdravega načina življenja, preprečevanju bolezni srca in ožilja, širitvi mreže javno dostopnih
avtomatskih defibrilatorjev (AED) s predstavitvami in tečaji temeljnih postopkov oživljanja (TPO) z uporabo AED.
Leta 2011 smo kot prvi v Sloveniji prevzeli pobudo »Evropskega sveta za reanimacijo« (ERC), da se z usposabljanjem v TPO + AED prične že v osnovni
šoli in od takrat vsako leto usposabljamo učence 8. in 9. razredov osnovnih
šol. Marsikje pritegnemo na dogodek
tudi mlajše učence, vse od 5. razreda naprej, dijake 1. letnikov ravenske
gimnazije in Srednje šole Ravne. S tem
zajamemo celotno Mežiško dolino in
tudi Dravograd, kjer deluje skupina
KKMD, usposabljanja pa smo izvajali
tudi po nekaterih drugih koroških os52
novnih in srednjih šolah in tudi zunaj
meja Koroške.
Usposabljanje je sestavljeno iz teoretičnega dela, kjer na predavanju in
predstavitvi udeležence seznanimo
z mehanizmom in vzroki za nastanek
srčnega zastoja ter načinom ukrepanja ob nujnih stanjih, ko je potrebno oživljanje. V drugem delu prikažemo izvajanje oživljanja in uporabo ter način
delovanja AED, nato vsak udeleženec
te postopke preizkusi na lutki, skupaj z
modelom AED.
Z rednim, vsakoletnim usposabljanjem vseh ljudi, bi najbrž lahko zagotovili boljši odstotek ukrepanja očividcev
ob nujnih stanjih, še posebej kadar je
potrebno oživljanje, kar po statistiki
stori manj kot četrtina ljudi. V glavnem vsi pokličejo 112, a večina čaka
do prihoda reševalne ekipe. Moramo
vedeti, da bolnik v srčnem zastoju,
ki mu ne pomagamo, v desetih minutah izgubi možnost, da bi ga lahko rešili brez posledic. Če pri bolniku,
ki ne diha, takoj pričnemo z masažo
prsnega koša, pa se te možnosti zelo
povečajo in ti postopki podaljšajo čas
preživetja. Potrebno se je le seznaniti
s tehniko izvajanja oživljanja in jo redno obnavljati, vsaj enkrat letno.
Od leta 2008 do danes smo na 389
dogodkih, predstavitvah in tečajih,
53
seznanili ali usposabljali že preko
16.700 udeležencev, samo v letošnjem letu preko 2000.
Za zagotavljanje čim boljšega preživetja ob nujnih stanjih smo se v
Koronarnem klubu priključili projektu »Prvih posredovalcev«, ki ga vodi
Zdravstveno reševalni center Koroške
(ZRCK), v okviru katerega pomagamo
pri usposabljanju prostovoljnih gasilskih društev in njihovih članov za ukrepanje ob zastoju srca in še nekaterih
nujnih stanjih. Cilj tega je predvsem
skrajševanje časa od nastanka dogodka do ukrepanja, da ne bi presegli časa,
ki nam je na voljo za vzpostavitev normalnega utripa srca in dihanja.
Vprašajte se: »Bi znal/-a pomagati
svojemu bližnjemu ob takem dogodku???« Vse drugo lahko počaka, bolnik v srčnem zastoju ne more!!! Naučite se oživljati!!!
In zapomnite si: »Nič naj vas ne bo
strah, da boste storili kaj narobe!!!
Najbolj narobe je, da ne storite nič!!! Le
skupaj smo lahko še boljši!!!
POSODOBITEV RENTGENA
Piše: Janko Ogris
54
V zdravstvenem domu Ravne smo
tehnološko posodobili obstoječi RTG
-aparat z najsodobnejšim digitalnim
slikovnim sistemom DR, znamke Fuji.
Pred 13 leti smo prvi v Sloveniji uvedli
računalniško slikanje skeleta in pljuč.
Slikovne plošče so zamenjale rentgenske filme. Takrat je bila to drzna
poteza, ki pa se je izkazala za pravilno, saj je šel razvoj RTG-diagnostike
v smer popolne digitalizacije. Z novim
digitalnim sistemom DR smo v celoti
digitalizirali naš RTG-oddelek.
to dovoljenje – to so vsi naši zdravniki od Raven do Črne. Sistem PACS
(angl. kratica za prenos, obdelavo in
arhiviranje RTG-slik) omogoča preko interneta varno povezavo z vsemi
zdravstvenimi ustanovami v Sloveniji
in v svetu ter sodelovanje različnih
specialistov, ne glede na oddaljenost
od matične ustanove. Po potrebi
bodo pacienti dobili slike še na zgoščenki, v prihodnosti pa je predvidena
povezava vseh zdravstvenih ustanov
v Sloveniji.
Digitalni detektorji omogočajo prikaz
slike v nekaj sekundah, kvaliteta slike
je veliko boljša, ekspozicije so manjše,
s tem pa manjša žarkovna obremenitev pacientov. Digitalne slike se shranjujejo v centralnem strežniku, do
njih imajo dostop osebe, ki imajo za
Tudi manjši oddelki, kot je naš, sledimo
hitremu razvoju tehnologije v medicini, zato je pomembno stalno izobraževanje radioloških inženirjev in seveda
prizadevanje vodstva ZD, da z dobrim
gospodarjenjem omogoča finančno
podlago za tehnološko opremo.
Koroško društvo
ZA BOJ PROTI RAKU
Piše: Neda Hudopisk, predsednica Koroškega društva za boj proti raku
Številne raziskave kažejo, da je zdravje Slovencem ena od najpomembnejših vrednot. Tega se na žalost zavemo takrat, ko je
naše zdravje ogroženo. Izmed vseh bolezni je rak tista bolezen,
ki se je še posebej bojimo, ki ima od nekdaj prizvok usodnosti in v
zvezi s tem številne zmotne predstave.
Dejstvo pa je, da danes poznamo številne ukrepe, s katerimi je mogoče
zmanjšati ogroženost z rakom, zaradi
boljšega zdravljenja pa se izboljšuje
tudi preživetje, kar kaže, da rak postaja
vse bolj obvladljiva kronična bolezen.
Koroško društvo za boj proti raku je del
Zveze slovenskih društev za boj proti
raku. Naše društvo je bilo ustanovljeno z namenom, da osvešča ljudi:
•kaj narediti za zmanjšanje
ogroženosti z rakom, da do
bolezni sploh ne bi prišlo;
•kako bolezen čim prej odkriti,
•o tem, da se z zgodnjim odkrivanjem
bolezni poveča ozdravitev le-te.
Naša aktivnost se nadaljuje tudi v
psihološki pomoči tistim, ki so že zboleli. Najpogostejše oblike raka pri nas
(rak kože, debelega črevesa in danke,
pljuč, dojke in prostate … ) so povezane z nezdravim življenjskim slogom,
čezmernim sončenjem, nepravilno
prehrano, kajenjem in čezmernim pitjem alkoholnih pijač; torej ogroženost
lahko in moramo zmanjšati z ukrepi
preventive.
Pri ljudeh brez zdravstvenih težav je
nujna udeležba v presejalnih progra-
mih, ki potekajo v Sloveniji. Pomembno je, da je rak mogoče tem uspešneje zdraviti, čim prej je odkrit. Zato je
pomembno poznati njegove možne
začetne znake. Ljudje predolgo odlašamo z obiskom pri zdravniku in s tem
zamudimo čas, ko bi bolezen lahko še
uspeš¬no zdravili.
Predlagam temeljito branje 12 nasvetov proti raku. Ve se, kako je treba živeti, da bi kar najbolj zmanjšali
obolevnost in umrljivost za rakom.
Upoštevanje nasvetov ne zmanjša le
grožnje raka, pač pa tudi drugih kroničnih bolezni, predvsem bolezni srca
in žilja, ki so tudi sicer najusodnejša.
Teh dvanajst priporočil proti raku se
nanaša na življenjski slog in opozarja
ljudi, kaj lahko naredijo sami, da izboljšajo in ohranijo zdravje.
55
Društvo diabetikov
Mežiške doline
Piše: Nataša Petrič
Društvo diabetikov Mežiške doline na
Koroškem deluje že sedemindvajset let.
Vključuje člane s sladkorno boleznijo,
njihove družinske člane in podporne člane. Vsako leto pripravijo in organizirajo
vrsto različnih aktivnosti, od katerih se
nekatere ponavljajo tedensko, mesečno, nekatere so tradicionalne, spet druge priložnostne.
Skozi vse leto je po krajih Mežiške doline organizirano pohodništvo, meritve krvnega sladkorja in holesterola,
na Ravnah potekajo delavnice ročnih
del in druženja. Večkrat letno se člani
podajo v različna zdravilišča ali kopališča na »kopalni dan«.
56
tesa. Ker pa se člani radi družijo, so organizirane tudi mnoge športne aktivnosti,
pikniki, izleti, ogledi, pohodi. Zagotovo
so ena pomembnejših aktivnosti srečanja, na katerih potekajo predavanja in
izobraževanja o različnih zdravstvenih
temah. Vsako leto se odgovorni trudijo,
da organizirajo kaj novega, zanimivega
in v tem članku ne moremo vsega navesti. Prepričana sem, da v programu
društva lahko vsak član najde kaj zanimivega in primernega zase.
vse leto, z izjemo dveh poletnih mesecev, gospe ustvarjajo priložnostne
voščilnice (rojstnodnevne, novoletne,
žalne), ki jih uporabljajo izključno v
društvene namene.
Danes želim pisati še o pridnih rokah
članic, ki se vsako sredo, skozi vse leto,
dobivajo in ustvarjajo na delavnicah
ročnih del.
Tudi vsa darila za zgoraj omenjene člane
izdelajo same, vsako leto kaj drugačnega. Ob koncu leta so še posebej pridne,
saj izdelajo tudi drobna darilca za vse
člane, ki se udeležijo zaključka na občnem zboru.
Trikrat letno je za člane organizirano zdraviliško okrevanje, spomladi v
Lendavi in Strunjanu, jeseni v Rogaški
Slatini. Prav tako vsako leto decembra
društvo obdari starejše člane in člane, ki
bivajo v domovih starejših oseb. Tradicionalni aktivnosti društva sta Merčunov
dan, ko organizirajo pohod in meritve,
in pohod na Volinjek, ki je vsako leto 14.
novembra ob svetovnem dnevu diabe-
Prostore za srečanja je v uporabo Društvu diabetikov prijazno odstopila Občina Ravne na Koroškem, za kar se jim ob
tej priložnosti tudi lepo zahvaljujejo.
Gospe: Dragomira, Kristina, Franja,
Marta, Mira, Berta, Marjeta in Zdenka pa pravijo, da je poleg ustvarjanja
namen teh delavnic tudi druženje, kramljanje. Na prijetnih srečanjih se nasmejijo, včasih se razvajajo s kavo in
pecivom, ki ga, enkrat ena, drugič druga,
prinesejo s seboj. To pomeni, da pridne
roke ne morejo mirovati niti doma!
Članice sem obiskala nekaj dni pred
Svetovnim dnevom diabetesa, ko so
ravno zavijale darila za starejše člane
(od 70 let naprej) in za člane, ki živijo
po domovih starejših občanov. Skozi
Članicam se zahvaljujem, da so me
sprejele in povabile medse, po vsem
videnem in slišanem pa komaj čakam,
da se jim bom pri ustvarjanju kdaj lahko
pridružila tudi sama!
Nasmejane članice
Voščilnice
Članice pri delu
Pohod na Volinjek
Piknik na Ivarčkem in predavanje gospe doktorice Cirile Pušnik Slemenik
Okrevanje v Lendavi
EKIPA PRVE POMOČI
RDEČEGA KRIŽA
Piše: OZRK Mežiške doline
-obnavljanje praktičnega znanja
članov ekipe PP in s tem vzdrževanje
njihove stalne usposobljenosti za
dajanje prve pomoči;
-pomoč zdravstvenim reševalcem ob
velikih naravnih in drugih nesrečah.
Ekipo Prve medicinske pomoči, ki je bila usposobljena in
ustanovljena leta 2010, sestavljajo prostovoljci, ki so opravili
70-urni tečaj za bolničarje in tako pridobili znanje za nudenje
prve pomoči.
Namen in cilji ustanovitve in delovanja
ekipe so:
-dajanje prve pomoči poškodovanim
in obolelim ob vsakdanjih in izrednih
razmerah;
-pomoč pri triaži;
-transport in sodelovanje pri prevozu
lažje poškodovanih in obolelih;
-sodelovanje pri negi poškodovanih in
obolelih;
-sodelovanje pri izvajanju higiensko epidemioloških ukrepov;
Člani ekipe sproti obnavljajo svoje znanje in so strokovno usposobljeni za
dajanje prve pomoči ob morebitnih elementarnih nesrečah. Poleg ostalih prostovoljcev Rdečega križa nudijo pomoč
tudi pri oskrbi migrantov in beguncev na
Šentilju.
Ekipa OZRK Mežiške doline, ki jo sestavljajo Darja Gorenšek, Jožica Kobovc,
Nives Vrhovnik, Urška Vrhovnik, Leja
Pečoler in Rajko Vrhovnik, je letos sodelovala na regijskem preverjanju ekip
Rdečega križa in Civilne zaščite, ki je potekalo v Mežici.
To je že peto sodelovanje naše ekipe na
regijskih preverjanjih.
ZDRAVSTVENO REŠEVALNI
CENTER KOROŠKE –
SEDANJOST ZA PRIHODNJOST
Piše: Marijana Kašnik, direktorica ZRCK
Zdravstveno reševalni center Koroške
(v nadaljevanju ZRCK) ima že dolgo
tradicijo. Prvi zapisi o Reševalni postaji
segajo že v davno leto 1927, ko je organizacija Rdeči križ nabavila prvo reševalno vozilo. Organizacija in pravno
formalna oblika ZRCK sta se v teh letih
mnogokrat spremenila, pomembna
mejnika pa sta leto 1976, ko se je v
okviru Koroških zdravstvenih domov
(KZD) vzpostavil samostojni TOZD Re57
ševalne službe, in leto 1991, ko smo
na podlagi Zakona o Zavodih in drugih
določil ter odlokov postali javni zavod
Reševalne službe Koroške. Že od leta
1976 reševalna služba na Koroškem
deluje samostojno kot regijski zavod in
v sodelovanju z drugimi akterji na tem
področju s svojo dejavnostjo pokriva
celotno koroško regijo.
Kot vsaka delovna organizacija se je
tudi ZRCK soočal z mnogimi vzponi in
padci. A motiviranost, znanje, veščine in
kompetence zaposlenih so pomemben
člen, ki kaže, da je jedro naše organizacije zdravo, močno in učinkovito. Z reorganizacijo znotraj ZRCK in skupno vizijo
smo naredili pomembne korake na poti
k doseganju učinkovitejše, enotnejše,
varnejše, bolj strokovne in neprekinjene
nujne medicinske pomoči (v nadaljevanju NMP) za celotno območje Koroške.
Za nas je pomemben vsak posameznik,
ne glede na to, v kateri občini živi in kdo
je nosilec posameznega programa. Kajti, pravočasna in učinkovita NMP odloča
o preživetju ljudi, trajanju zdravljenja,
stopnji invalidnosti, stroških zdravljenja
in še bi lahko naštevali, zato ne sme biti
odvisna od trenutnih prioritet in ideologij posameznikov.
Da zaposleni na ZRCK znamo in zmoremo, kaže tudi nedavno izpeljana re-
gijska reševalna vaja »Skupaj močnejši
– Kope 2015«, ki je povezala številne
akterje, ki delamo na področju zaščite in
reševanja. Vaja je potekala brez težav in
je izpolnila vsa pričakovanja. Sodelujoči
so pokazali visok nivo strokovne usposobljenosti, sposobnost delovanja in
komuniciranja z drugimi službami.
Vsi, ki smo svojo poklicno pot pričeli v
tesni povezavi z delom in poslanstvom
ZRCK, vemo, da je nesebična skrb reševalcev za druge način življenja. To ni
zgolj poklic, je poslanstvo. Verjamemo,
da je v slogi moči, še posebej če se združimo ljudje z znanjem, modrostjo in veliko srčnostjo.
Europe Direct Koroška –
10 let EU-ja na Koroškem
Piše: ALP Peca
Zgodba o mreži Europe Direct se je
začela 2005, ko so institucije Evropske unije ugotavljale, da jih državljani
dojemajo kot abstraktne in okostenele
birokratske tvorbe, do katerih nimajo
dostopa, kaj šele koristi. Z namenom,
da bi se stanje spremenilo in da bi se
državljanom približalo ideje, politike in
programe, ki so namenjene različnim
ciljnim skupinam, se je v vseh državah
EU vzpostavila mreža lokalnih informacijskih točk – Europe Direct. Gre
za vseevropsko mrežo, ki zagotavlja
kvalitetne in ažurne informacije o EU,
ob tem pa v lokalno okolje privablja
58
govorce različnih področjih, da lokalnemu prebivalstvu približajo možnosti
znotraj demokratičnih procesov. V letu
2015 je bilo v EU preko 500 takšnih
točk, v Sloveniji jih imamo 9.
S ponosom povemo, da tudi na Ravnah na Koroškem od samega začetka
deluje informacijska točka, ki pod okriljem podjetja A.L.P., Peca državljanom
omogoča prvi stik z Evropsko unijo. Ker
je namenjena vsem državljanom in ker
so vse storitve Europe Direct Koroška
brezplačne, se lahko na lokalno informacijsko točko brez skrbi ali dvomov
naslavlja najrazličnejša vprašanja v
zvezi z EU. Usposobljeno osebje odgovore pripravi po posvetu z različnimi
službami doma in v tujini in jihposreduje osebno, po telefonu ali po elektronski pošti.
Glavni namen točke Europe Direct Koroška je, da bi čim več državljanov aktivno pristopilo v evropske programe.
Med glavnimi ciljnimi skupinami so
mladi iskalci zaposlitve in tisti, ki želijo izobraževanje nadaljevati v drugi
državi EU. V sklopu različnih prioritet
Evropske unije pripravimo letne aktiv-
nosti, ki jih vsebinsko prilagodimo potrebam različnih ciljnih skupin. Od leta
2005 smo v regiji sodelovali pri izvedbi ali organizirali preko100 različnih
dogodkov. Pripravili smo predavanja,
okrogle mize, razprave in delavnice.
Regionalnim knjižnicam, društvom,
nevladnim organizacijam, osnovnim
in srednjim šolam podarimo brezplačne publikacije, stenske plakate in zemljevide. Na različnih dogodkih na
prostem smo organizirali številne
nagradne kvize in ob tem razdelili
ogromno brezplačnega promocijskega materiala. Obiskovalci so najbolj
veseli majic, različnih lončkov, pisal,
tematskih knjig in drugih uporabnih
predmetov. S takšnimi aktivnostmi
želimo povečati zanimanje državljanov za Evropsko unijo in jih spodbuditi
k aktivnejšemu sodelovanju.
Na Koroškem smo dvakrat gostili
slovenske poslance Evropskega par-
lamenta. Jelko Kacin, Tanja Fajon in
Zofija Mazej Kukovič so obiskovalcem
predstavili svoje delo in delo institucij,
pri tem pa poudarili pomen vključevanja v debato. Skupaj z institucijami EU
največ aktivnosti pripravimo za ranljive ciljne skupine. Mladim odpiramo
dodatne možnosti znotraj programa
Erasmus+, ki omogoča izobraževanje
v drugih državah EU. Podobni so programi za mobilnost mladih, ki na specifičen način zagotavljajo pridobivanje
različnih neformalnih kompetenc in
veščin. Prizadevamo si, da bi se starejši državljani vključevali v programe
aktivnega staranja in vseživljenjskega
učenja. Z veliko aktivnostmi smo prisotni tudi v vrtcih in drugih izobraževalnih ustanovah. V 10 letih delovanja smo vzpostavili izredno močno in
zanesljivo mrežo z ostalimi domačimi
ter tujimi institucijami in organizacijami. Zato strokovne vsebine v lokalnem okolju večkrat predstavijo tuji in
domači strokovnjaki, ki se po potrebi
odzovejo tudi na naša vprašanja.
Kljub težkim časom za Evropsko unijo, ko jo pestijo gospodarsketežave,
begunska kriza in ko je brezposelnost mladih na nedopustno visoki ravni,
se zavzemamo za temeljne vrednote
Evropske unije – vrednote prijateljstva, spoštovanja in varovanja človekovih pravic. Uspešno reševanje in
spoprijemanje s kriznimi situacijami
bo pokazalo, koliko si Evropejci želimo
Evropske unije in… koliko smo za boljšo Evropsko unijo pripravljeni storiti
sami. Na naslednjih 10!
Vključite se v razpravo!
Obiščite nas:
https://www.facebook.com/
europedirectkoroska/ ali na sedežu
točke (Prežihova 17,
Ravne na Koroškem, 059 091 083,
[email protected]).
Koroški gasilski zavod
Ravne v letih 2011–2015
Piše: Franc Juteršek, mag. upr. ved, direktor – poveljnik KGZ
Koroški gasilski zavod med svoje naloge uvršča tudi obveščanje javnosti o
svojem delu. Pregled o delu našega zavoda povzema intervencije v omenjenem obdobju in je predstavljeno, kako
se število intervencij v naši občini iz
leta v lepo povečuje. S številom intervencij se skladno povečuje tudi obveznost gasilcev, saj se trend opravljenih
ur prav tako dviguje iz leta v leto. Leta
2013 beležimo v Koroškem gasilskem
zavodu 329 intervencij, leta 2014 že
431 intervencij, v desetih mesecih leta
2015 pa 364. Kot kažejo podatki, bo
število intervencij preseglo število iz
leta 2014.
Glede na kraj nastanka nesreče je iz podatkov razvidno, da se največ dogodkov
zgodi v zaokroženem gospodarskem
območju bivše železarne in sicer 54 % in
v občini Ravne 30 % vseh dogodkov na
tem področju. Torej 84 % v naši občini.
Tudi drugi parametri kažejo o konstantnem večanju potreb po dobri in
učinkoviti gasilski službi v naši občini.
Tega se zavedajo tudi odgovorni v Občini Ravne in v gospodarskih družbah,
zato stremimo h kadrovski okrepitvi
operativnega moštva Koroškega gasilskega zavoda.
Le številčno zadosten in visoko strokovno usposobljen kader z vrhunsko
opremo lahko zagotavlja visokokvalitetno varnost naših občanov ter njihovih delovnih mest. Zato smo v Koroškem gasilskem zavodu v zadnjem
mandatu znatno posodobili vozni park
in posodobili zaščitno in specialno
opremo. Leta 2011 smo nabavili hitro
tehnično vozilo znamke MercedesBenz Sprinter (HTV-1), ki je opremljen
z najsodobnejšo opremo za posredovanje v prometnih nesrečah. Leto
2013 je bilo najpomembnejše leto,
saj smo na Ravne pripeljali novo najsodobnejšo avtolestev za reševanje z
višin znamke Magirus. S to pridobitvijo
smo podpisali pogodbo za reševanje z
višin z vsemi Občinami v Mežiški dolini. Leta 2014 smo pridobili novo vozilo
znamke Volvo FMX 460 z 9000 l vode,
vozilo z največjo kapaciteto vode na
Koroškem. Leta 2015 pa smo Koroški
gasilski zavod posodobili še s kombiniranim vozilom znamke MercedesBenz Vito za prevoz ljudi in za potrebe
servisa.
Veliko smo v preteklem obdobju vlagali
tudi v osebno in skupno opremo. Osebno zaščitno opremo smo dopolnili z novimi sodobnimi intervencijskimi oblekami ter oblekami za tehnično reševanje.
Skupno s pogodbeniki in donatorji smo
dopolnili opremo s petimi črpalkami
večjih zmogljivosti za prečrpavanje
vode, saj nam nenehno grozijo visoke
59
Moštvo 2015
vode. Za posredovanje v gozdu smo
enoto opremili z novimi motornimi žagami in teleskopskimi žagami, ker nas je
v minulem žledu izučilo, da moramo biti
gasilci tudi gozdarji. Zaradi sodobnejšega nudenja storitev smo s pomočjo pogodbenega partnerja pridobili moderno
požarno centralo za sprejem alarma
avtomatskih protipožarnih javljalcev.
Kapaciteta centrale je 500 priklopov, do
sedaj pa je že preko sto priklopov zasedenih. To je odraz vedno bolj osveščenih
lastnikov objektov, ki znajo ceniti lastnino in spoštujejo svojo imovino.
Za boljše počutje in bivanje v času
pripravljenosti smo na gasilskem
domu stara težka krilna vrata zamenjali z dvižnimi sekcijskimi vrati,
Tabela 1: Primerjava intervencij 2012–(1. 1.-31. 10.) 2015
Mesec
Januar Februar Marec April Maj Junij Julij Avgust September Oktober November December Skupaj
2012
26
32
26
32
34
29
38
40
26
29
31
34
377
2013
23
36
35
18
27
24
32
47
23
25
19
20
329
2014
34
48
36
35
29
34
26
31
56
40
30
32
431
2015
34
41
39
35
26
35
40
32
42
40
364
Tabela 2: Delež opravljenih intervencij po mestu nastanka 2012–(1. 1.-31. 10.) 2015
Občina
Ravne na Kor.
Prevalje
Mežica
Črna
Dravograd
ZGO ŽR
Drugo Skupaj
2012
73
25
8
3
18
244
6
377
2013
123
20
8
4
5
164
5
329
2014
131
22
15
6
13
242
2
431
2015
107
26
18
1
15
196
1
364
delež (%)
29,39
7,14
4,95
0,27
4,12
53,86
0,27
100
2014/2015
0,82
1,18
1,20
0,17
1,15
0,81
0,50
0,85
Tabela 3: Struktura intervencij v obdobju 2012–(1. 1.-31. 10.) 2015
Vrsta nesreče
2012
Nevarna snov
21
Ekolološka, naravna nesreča 13
Prometna nesreča
35
Požar
33
Prevozi, alarmi, drugo
280
Skupaj
377
60
2013
33
10
35
40
251
329
2014
36
42
26
46
281
431
2015
17
10
42
50
245
364
delež (%) 2014/2015
4,66
0,47
2,75
0,24
11,54
1,62
13,74
1,09
67,31
0,87
100
0,85
MB Vito – najnovejša pridobitev
zamenjali vsa okna ter vetrolov pri
vhodu v stanovanjski del. Obnovili
smo vse tlake v bivalnih prostorih in
zamenjali garderobno in pisarniško
opremo. Na dvorišču smo obnovili
talno infrastrukturo in del asfaltnih
površin. S tem smo pridobili šest novih parkirnih prostorov za zaposlene v
Koroškem gasilskem zavodu.
Kot koncesionarji države za posredovanje v nesrečah z nevarno snovjo bi
nujno potrebovali še vozilo z opremo
za nevarne snovi ter vozilo z dvigalom
(HTV-2) za posredovanje v prometnih
in tehničnih nesrečah. Zavedamo se,
da bo to opremo potrebno čimprej
nabaviti, vendar je velik problem v
garažiranju teh vozil. Preden gremo
v nabavo teh specialnih vozil, bomo
morali zgraditi nov gasilski dom, saj
obstoječi nima možnosti širitve garaž. To se odraža že v zdajšnji situaciji, saj tri gasilska vozila ne najdejo
mesta v garaži in morajo biti parkirana pred njo.
Če zaključim z dejstvom, da je bilo v
preteklem obdobju opravljeno veliko
delo na področju požarne varnosti v
Občini Ravne na Koroškem, se moramo
zavedati, da je pred nami še veliko dela.
Potrebni bodo močna politična volja,
sodelovanje Občine ustanoviteljice,
gospodarstva v občini Ravne in nenazadnje tudi volja države, da najprej na
primernem mestu zgradimo sodoben
center zaščite in reševanja v Občini
Ravne, kar je predpogoj za nadaljnje
opremljanje in vzdrževanje dobre kondicije tako opreme kot kadra, ki skrbi,
da imamo občanke in občani mirnejši
spanec. Saj nam zaupate.
7. vaja članic GZMD
Piše: Predsednica komisije za delo s članicami GZMD, Darja Gorenšek, GČ II. st.
Gasilke gasilske zveze Mežiške doline
se vključujemo v vse aktivnosti v društvih, zvezi, regiji. V oktobru, mesecu
požarne varnosti, izvedemo samostojno vajo članic GZMD.
11. oktobra 2015 ob 16:00 je v Črni na
Koroškem potekala 7. operativno-taktična vaja članic GZMD. Na vaji je sodelovalo 39 članic vseh petih društev Gasilske zveze Mežiške doline in gasilec
Koroškega gasilskega zavoda Ravne
na Koroškem z avto lestvijo.
Namen takšnih vaj je:
-izvajanje notranjih napadov v
goreče objekte in reševanje ujetih,
-reševanje s pomočjo avto lestve,
-odvzem vode iz vodnih virov s
pomočjo motorne brizgalne,
-oskrba poškodovanih,
-obveščanje preko Regijskega centra
za obveščanje Slovenj Gradec.
Pokazale smo svoje znanje in usposobljenost (radijske zveze UKW, delo
z izolirnimi dihalnimi aparati, strojnik,
bolničar, vodja intervencije). Na vaji je
kot gasilka sodelovala tudi županja Občine Črna na Koroškem, gospa Romana Lesjak, kar je izredno vzpodbudno.
Kljub močnemu dežju je vaja uspela.
Na ogledu vaje so bili prisotni vsi funkcionarji društev in Gasilske zveze Mežiške doline ter veliko civilistov.
Če smo članice gasilke vidne, če je vidno naše delo, potem nastane in ostane odnos ter na tem se gradi.
Bodi z veseljem in ponosom gasilka!
Ob 90. rojstnem dnevu
Ivana Šteharnika – Đoka
Piše: Maksimilijan Večko
Letos je dočakal svoj devetdesetletni
jubilej Ivan Šteharnik Đok, komandant
1. bataljona Vzhodno koroškega partizanskega odreda.
Ivan Šteharnik živi danes mirno, upokojensko življenje na Ravnah na Koroškem. Je član občinske organizacije ZB
za vrednote NOV in organizacije vojnih
invalidov. Stara leta so prinesla svoje
težave; zlasti posledice nikoli popolnoma pozdravljene poškodbe noge, v katero je bil ranjen ob napadu na Šoštanj
novembra 1944.
Ivan Šteharnik je bil rojen na Ravnah (takrat še Guštanj) 27. 8. 1925 v
delavski družini in tudi njemu je bila
namenjeno delo v ravenski železarni,
če druga svetovna vojna ne bi obrnila
tudi njegove usode, kakor je nešteto
drugih. Začelo se je z mobilizacijo leta
1942, ko je bil (sedemnajstleten) vpoklican v nemško vojsko. Bil je poslan na
vojaško usposabljanje v Škofjo Loko.
V začetku avgusta 1943 so bili vojaki
usposobljeni in določeni za transport
na rusko fronto. Nekaterim so pred
odhodom še dovolili obisk domačih. To
se je posrečilo tudi Šteharniku; nadrejeni, ki je pisal dovolilnice, ga je vprašal,
kje je ta Guttenstein, kot je v papirjih
pisalo kot njegov kraj bivanja, in Ivan je
odgovoril: »Pri Klagenfurtu«. To je bilo
takrat zunaj partizanskega območja in
dobil je dovoljenje za obisk domačih. Iz
Škofje Loke se je peljal skozi Ljubljano
in Maribor, nato pa s koroško železnico proti Celovcu. Na železniški postaji
na Ravnah je skrivoma izstopil in se
umaknil v domače stanovanje. Vendar
ga je nekdo videl in javil na nemško postojanko na ravenskem gradu. Ponoči
je v stanovanje vdrla nemška patrulja
in ga odvedla na grad. Kar dobro se je
izgovarjal in tako so ga dopoldne izpustili domov. Tisti dan je v njem dozorel sklep, da ne gre na fronto, ampak
se priključi partizanom in že popoldne
(10. 8. 1943) se je umaknil iz trga preko
polj na Čečovju proti Lubasovi domači61
ji v Podkraju in naprej do Obretanove
domačije pod Uršljo goro, kjer je dobil
stik s partizani. Takoj je bil uvrščen v
bojne enote in spominja se, da že čez
nekaj dni je bil udeležen v napadu na
Rečico ob Savinji. Vojaška usposobljenost in pogum sta mu omogočila tudi
hitro napredovanje, od komandirja
voda, čete do komandanta bataljona. Na tem položaju je bil od 29. 7. do
29. 9. 1944, ko je bil Vzhodno koroški
odred ukinjen, borci pa so bili prerazporejeni v brigade. Morda se bo komu
zdelo to obdobje kratko, a povedati je
potrebno, da se je bataljon ravno v tem
času nekajkrat uspešno spopadel z
nemškimi enotami. Ena najpomembnejših bitk se je odvijala od 19. do 24.
avgusta 1944, ko so se enote Vzhodno
koroškega odreda uspešno uprle sovražnikovi premoči, jim preprečile vstop
iz Črne preko Bistre v svobodno Zgornjo Savinsko dolino in hkrati preprečile
izselitev zavednih slovenskih družin iz
doline Bistre. Nemci so v tej bitki doživeli hud poraz in imeli mnogo žrtev.
Šteharnik je po ukinitvi bataljona odšel
na dodatno šolanje v Belo krajino. Po
šolanju se je vrnil na področje med Sa-
vinjsko in Dravsko dolino in bil vključen
v Šercerjevo brigado. Postal je pomočnik komandanta 1. bataljona. Na tem
položaju je bil tudi novembra 1944, ko
je Šercerjeva napadla Šoštanj. Ranjenega so prenesli v Luče, ki so bile takrat svobodno ozemlje. Ob pripravah
na operacijo noge se je začela nemška
ofenziva na svobodno ozemlje. Bil je
potreben takojšen umik v skrivno partizansko bolnišnico v Podvolovljek na
pobočju Velike planine. Tu se je zdravil
dober mesec, a je bila tudi ta bolnišnica
decembra 1944 napadena. Nedokončno pozdravljen se je v izjemno težkih
pogojih umaknil v partizansko enoto
na Koroško in ostal v njenem varstvu
okoli dva meseca. Zadnje mesece vojne je bil zopet v 14. diviziji na položaju
komandanta bataljona. Sodeloval je v
zaključnih bojih od Dravograda do Celovca in bil po koncu vojne, tako kot 14.
divizija v celoti, prestavljen v Vojvodino
in še nekoliko kasneje v intendantsko
upravo v Beogradu.
Ivan Šteharnik je po vojni postal aktivni oficir JLA. Pripovedoval mi je tudi
o tem delu svojega življenja, kako je z
družino živel v različnih krajih (Kuma-
novo, Čuprija) naše nekdanje domovine. Posebej se je zadržal pri tistih letih,
ko je bil v Zadru učitelj na vojaški šoli
in kako prav mu je prišlo tisti čas tudi
znanje, ki ga je pridobil v času, ko se
je usposabljal v nemški vojski v Škofji
Loki. Takrat se je posebej zanimal za
orožje in se o njem dodobra izpopolnil.
Ob koncu najinega razgovora je Šteharnik poskušal strniti svoje počutje,
ko je bil partizan in pozneje pripadnik
JLA. Čeprav je bilo v partizanih težje,
pa je vseeno rekel, da se je bolje počutil kot partizan.
Ob koncu vojne je Ivan Šteharnik imel
čin partizanskega poročnika. Zaradi
ran, ki jih je dobil pri napadu na Šoštanj, je pridobil status 70-% invalida.
Ima nekaj odlikovanj: Orden za hrabrost, Orden zasluge za Narod in Orden partizanske zvezde s puškama.
Kakor sem uvodoma napisal, je letos
Ivan Šteharnik praznoval svoj devetdeseti rojstni dan. Ni veliko partizanskih komandantov, ki še živijo. Ob
življenjskem jubileju je prav, da se jih
spomni tudi domača skupnost, v kateri živijo, in jim izrazi spoštovanje.
Veri Horjak in
Etbinu Klepu v spomin
Piše: Maksimilijan Večko
Letošnje leto je bilo v Evropi namenjeno med drugim tudi spominjanju 70. obletnice konca druge svetovne vojne. Vrhunci
praznovanja so bili v mesecu maju, ko so se v Evropi tudi končali vojaški spopadi. Za mnoge je maj najlepši mesec v letu
in tak je bil tudi maj v letu svobode.
Leto 2015 organizaciji ZB za vrednote NOV Občine Ravne na Koroškem pomeni tudi leto slovesa od dveh njenih članov,
ki sta trajno zaznamovala leta njenega obstoja. V tem letu sta se od nas poslovila Vera Horjak, partizanka in dolgoletna
predsednica, ter Etbin Klep, partizan, dolgoletni praporščak in vsestranski funkcionar naše organizacije. Oba sta bila pomembno poznana tudi v našem kraju, zato je prav, da se ju spomnimo ob njunem odhodu.
Vera Horjak
Verin značaj se je začel oblikovati
doma v okolju trške kmetije in gostilne na Rečici ob Savinji, kjer se je
rodila 3. 11. 1924 kot prva med petimi otroki. Položaj, ki ga je dobila z
rojstvom, je pomembno vplival na
62
njeno vedenje; v družini je prevzela
vodilno vlogo, je pa visoko spoštovala tudi očeta in njegov vzor jo je
spremljal tudi v poznejšem življenju.
Trdna ekonomska osnova družine in
razgledani starši so Veri omogočili za
tisti čas solidno izobrazbo. Po osnovni šoli v domači Rečici je bila nekaj
časa na šolanju pri šolskih sestrah v
Mariboru, potem pa zaključila na Trgovski šoli v Celju. Ob začetku vojne
se je vrnila domov.
Takrat, še leta 1941, se je povezala z
domačimi ilegalci in se pričela pripravljati na odpor. Februarja 1942 so bili
trije njeni tovariši razkriti in aretirani.
Sama se je za nekaj časa pritajila, ko pa
je kazalo, da sovražnikom ni sumljiva,
se je vrnila v normalno življenje. Takrat
je bila zaposlena v Mozirju in še naprej ilegalno delovala. Njeno področje je
bila obveščevalna dejavnost in zbiranje hrane za borce. Junija 1944 je tudi
sama vstopila v partizanske vrste. Bila
je partizanka brigade Miloša Zidanška.
Ko je bila v bitki pri Radegundi nad Mozirjem dne 6. 12. 1944 ranjena v desno
roko, je bila že vključena v partizansko
tehniko pri štabu 4. operativne cone. V
tej enoti je dočakala osvoboditev.
vlje na Koroškem. Naslednje leto se je
mladi družini v Rečici rodil sin Andrej.
Po demobilizaciji je mož sprejel službo
v železarni na Ravnah, kamor sta se
preselila 1949. Naslednje leto se jima
je, že na Ravnah, rodila hčerka Alenka.
Otroštvu svojih potomcev se je popolnoma posvetila, ko pa sta prerasla čas
osnovnega šolanja, se je leta 1964 ponovno zaposlila. Delo je našla na upravi
občine Ravne na Koroškem. Znanje, ki
so ga ji dale šole pred drugo svetovno
vojno, čeprav jih nikakor ni moč podcenjevati, ji je kmalu bilo premalo. Vedoželjna in temeljita, kot je vedno bila,
se je leta 1972 vpisala v Višjo upravno
šolo in jo ob delu končala. Upokojila se
je leta 1980.
Zaživela je mirnodobno življenje pri
starših v domači Rečici. Konec leta
1945 se je v domači Rečici poročila z
Alojzom Horjakom, ki je bil takrat še
aktiven oficir v Ljubljani, ob koncu vojne pa postal komandant mesta Boro-
Pokoj pa ni pomenil mirovanja. Dokler
je bil ob njej še mož Lojze, sta skupaj
preživljala dneve. Poleg urejanja vrta
sta zelo rada potovala. Takrat je postajala čedalje aktivnejša tudi v borčevski
organizaciji. Idilo družinskega življe-
nja je leta 1991 prekinila smrt moža
Alojza; zelo jo je prizadela in tolažbo je
našla zopet v delu. Leta 1994 smo jo
nagovorili, da je na volitvah kandidirala za svetnico v občinski svet in bila
izvoljena. Pošteno je odslužila zaupanje, pri njej se ni zgodilo, da bi prišla na
sejo z nepreštudiranim gradivom in
brez jasnih stališč o predlogih, ki so bili
v obravnavi.
Leta 2009 je začutila, da naloga predsednice naše organizacije presega
njene moči. Svojega mandata takrat
ni v celoti zaključila, preprosto izgorela je v svojem delu. Njeno odločitev
smo sprejeli in takrat je postala naša
častna predsednica. Država oz. domovina se ji je za njen prispevek za osvoboditev zahvalila leta 1963 z Medaljo
za zasluge za narod, Zveza borcev pa
leta 1984 z zlato medaljo Zidanškove
brigade in leta 1999 z zlato plaketo
Glavnega odbora ZZB NOV Slovenije
za življenjsko delo.
Etbin Klep
Etbin Klep se je rodil v Dražencih pri
Hajdini šestega oktobra 1922. Bil je
prvi otrok v družini, kjer se je rodilo še
enajst otrok. Odraščal je v svoji družini. Osnovno šolo je obiskoval in končal
v domači vasi Draženci.
Kraj še danes spada med manj razvita
območja Slovenije, v preteklosti pa je
to veljalo še bolj. Okolje je bilo poleg
tega zaznamovano tudi s posebno
obliko najemniškega odnosa – viničarstvo, ki je silil najemnike do močno podrejenega odnosa do zemljiških lastnikov, ki so v tistih krajih bili
v pomembni meri pripadniki močne
nemške skupnosti v Ptuju in okolici.
Ta odnos je vplival tudi na podrejenost
slovenskega prebivalstva. Te okoliščine so bile tudi vzrok, da se je odporniško gibanje po nemški okupaciji razvijalo počasneje, z večjimi težavami.To
omenjam zaradi tega, ker je pokojni
Edo, ko še ni bil star dvaindvajset let,
našel stike s partizani in 15. avgusta
1944 stopil v partizanski odred, ki je
nosil ime heroja Lacka. Ko je bil Lackov odred v začetku decembra 1944
temeljito reorganiziran, je bil Edvard
prestavljen za tri mesece v Šercerjevo
brigado 14. divizije. V Lackov odred se
je vrnil zopet v februarju 1945. Demobilizacijo je doživel v oktobru 1947. Naj
ob tem poudarim, da je Lackov odred
odigral pomembno vlogo pri boju za
pravice slovenske manjšine na severni
strani današnje meje, na Štajerskem,
in tu je sodeloval tudi Edvard. Demobilizacija šele dve leti po osvoboditvi
dodatno govori o tem.
Prvega aprila 1950 se je Edo Klep poročil. Z ženo Angelo je takrat zasnoval
družino, v kateri sta se jima rodila sin
Edo in hči Majda. Istega leta, ko sta se
poročila, sta se tudi priselila na Koroško, na Ravne. Prvega avgusta 1950
se je Edo zaposlil v Železarni, najprej v
njeni varnostni službi. Leta 1952 je dobil delo v kovačnici, še istega leta pa je
postal najprej žarilec v kovaški žarilnici
in nato kalilec. V tem obdobju si je pridobil kvalifikacijo za omenjena poklica.
Kot kalilec je delal vse do konca leta
1982, ko se je upokojil.
Tov. Edo je bil vseskozi družbeno aktiven. V organizacijo ZB na Ravnah se
je včlanil leta 1952 in ji ostal zvest do
konca. Dolga leta je bil član odbora, še
bolj pa se je zapisal v društveno kroniko kot dolgoletni praporščak organizacije in je ponosno nosil naš prapor po
skoraj vseh kotičkih slovenske zemlje
na veselih in žalostnih prireditvah. Bil
je tudi eden članov odbora, ki je posebej gojil stike s starejšimi in bolnimi člani naše organizacije, še zlasti v
bolj odmaknjenih koncih naše občine.
Vedeti moramo, da Edo ni nikoli vozil
avtomobila. Vse obiske je napravil peš
in če je šlo za Strojno, je tako porabil
ves dan. Še eno ljubezen je imel Edo,
ki je ne smemo pozabiti omeniti: nogomet. Domačemu Nogometnemu
klubu Fužinar je bil zvest do konca; ni
bil nogometaš, a po svojih močeh je
vedno rad pomagal. Mnogi Ravenčani
se spomnijo, kako je vsakokrat pred
tekmo pripravljal igrišče, obešal mreže na gole in risal črte na igrišču. Dolga
leta je z ljubeznijo opravljal to delo in
verjetno je bil zadnja leta ponosen, da
ga je pri tem nasledil sin Edo.
Za svoje prispevke družbi je za časa
življenja že dobil Medaljo zasluge za
narod in Medaljo dela, a najlepše bo o
spoštovanju do njegovega dela govoril
spomin, ki ga bomo gojili do njega.
63
5. srečanje krajanov Zêlenbrega
Piše: Sabina Ranc
Sobota, 27. junija 2015, je za Zêlenbrežane minila v znamenju druženja, saj
smo se tako organizirano srečali že
peto leto. Dogodka, kjer se srečamo,
kakšno rečemo in se, nenazadnje, med
seboj spoznavamo, se je udeležilo okoli
130 krajank in krajanov, kar je razveseljujoče, saj se nekateri vidimo le na tej
prireditvi.
Poleg dobre kapljice, hrane in prešernega petja smo v druženje vključili tudi
družabne igre. Udeleženci, ki so imeli
voljo sodelovati, so bili razporejeni v
štiri mešane ekipe, že standardno poimenovane Orači, Steljerajevci, Furmani
in Zimski kosci. V ekipah so bile združene vse generacije, saj je tudi vsebina
iger zahtevala izkušnje in modrost starejših ter igrivost in spretnost mladih.
Navkljub popoldanskemu dežju, ki je
osvežil ozračje na Trotovi domačiji, je
bilo srečanje prijetno.
Veseli nas, da se tovrstnih dogodkov
z veseljem udeležujejo vse generacije
in vsi, zaslužni za to, da se je življenje
na podeželju, na Zêlenbregu, obdržalo
in se bo tudi v prihodnosti razvijalo po
našem zgledu. Tistim, ki smo jih imeli v svoji sredi še lansko leto ali morda
na preteklih srečanjih in jih ni več med
nami, smo se poklonili z minuto molka.
Hvala vsem, ki ste se dogodka udeležili, vse tiste, ki pa se ga zaradi drugih
obveznosti niste mogli, pa kličemo na
snidenje prihodnje leto!
Za spomin na naše srečanje je Račelova Anica napisala takole:
Udeleženci srečanja; avtor fotografij: Jože Matečko
64
Prihod na srečanje … sosed ob sosedu
Koncentracija pri spustu žogice
Ekipa pri sestvljanju grabelj
Zmagovalna ekipa –Orači
Naš Zêlenbreg je res
lep kraj,
vsak rad se vrača
mu nazaj.
Naj bo mladenič al' star mož,
vsak si želi domačih rož.
Domači cvet najbolj diši,
vse domačije jih krasi.
Saj okna ni in ne polic,
kjer ne bi vil se kras cvetlic.
Nekoč drugače je bilo,
življenje ni bilo tako lepo.
Trdo smo garali za kruh,
je včasih grenak bil in suh.
V bajtah bil je
pod lesen,
je skozi okna pihal
mraz leden.
Zdaj vsepovsod nov dom stoji,
v oknih sonce se blešči.
A svet ostal je, kot je bil,
ravnina ni, ni breg minil.
Vsak ljubi kos svojega sveta,
vsak dan mu košček da srca.
A srce v naših je ljudeh
veliko kot harmonike meh,
ostane vedno naj tako
in vedno skup' nam bo lepo.
Ko v sončno jutro
se zbudim,
v dolino Reke pohitim.
Tam je moj svet, je rože dih,
je Zêlenbreg, šumeč in tih.
Ostal je v srcu lep spomin,
ko stal nekoč je tam naš mlin.
Oče je čez dan garal,
na večer se je v mlin podal.
Bo jutri treba speči kruh,
je v miznici le krajček suh.
Ko pa se je v peči pekel kruh,
se širil je omamni duh.
Na gornji njivi je
ajdo s'jal,
velikokrat ob njej postal.
Ob drobni dišeči rdeči cvet
hodili smo si srce gret.
Danes ajde ni,
ni več čudes,
ne sliši mlinskih se koles.
Vendar naš Breg
prelep je svet,
naj tu vam bo
lepo živet.
V življenju z nami gre spomin,
duhti v nas kot rožmarin.
Ostane z nami naj bogat,
saj dom in svet
naj vsak ima rad.
Krajevna skupnost Kotlje
Piše: Bojana Verdinek, predsednica KS Kotlje
Postavitev klopi na igrišču
Donatorska pridobitev - stoli za dvorano
Izteka se prvo leto novoizvoljenega
Sveta, ki ga sestavlja namesto sedem
šest članov. Imeli smo 12 rednih sej
in 8 dopisnih – leta pa še ni konec. V
junijski številki Naših razgledov sem
preletela aktivnosti prve polovice leta,
zato naj bralce spomnim le na hotuljski
krajevni praznik na zadnjo oktobrsko
nedeljo. Tudi letos se nas je pod lipo
zbralo veliko število, kar dokazuje, da
Hotuljci in drugi občani naše občine
spoštujemo lastno zgodovino in prednike. Na ta dan se spomnimo vojnih let
in si želimo, da se grozote ne bi nikoli
ponovile. Srečanje izkoristimo za druženje, spoznavanje, načrtovanje. KS
Kotlje spada med večje lokalne skupnosti, tako po obsegu kot po številu,
že 30 let se namreč število prebivalcev
povečuje in kaže, da bo tako tudi v prihodnje. Tudi naša pričakovanja so velika; ne želimo živeti v spalnem naselju,
ampak se trudimo oblikovati aktivno
okolje, v katerem bi vsak prebivalec
našel svoje mesto.
Člani Sveta KS Kotlje si trenutno najbolj
prizadevamo urediti igrišče – za začetek smo v sodelovanju z občino pridobili
nekaj klopi, jih obnovili in postavili s prostovoljnim delom (tudi sponzorstvom
g. Tomija Vetterja in Interdiskonta, d. o.
o.), nabavili dva koša, pomladi dobimo
nove mreže na golih, oznake na igrišču
bodo obnovljene; upamo, da bo sledilo
poleg gugalnice še kakšno igralo.
Ob njegovem robu smo dobili ekološki
otok, ki je pošteno razbremenil obstoječega v Kotljah II. Ekološki otok je
predviden tudi v projektni dokumentaciji nastajajočega naselja Kotlje. V prihodnje glede na potrebe računamo še
na kakšno postavitev.
Druga največja naloga je stopiti korak
bližje k sodobni večnamenski dvorani.
Vemo, da se v naši občini kažejo potrebe po različnih novogradnjah, vendar smo prepričani, da bi morala biti v
Kotljah prioritetna – obstoječi kulturni
dom ni v občinski lasti, zemljišče, na
katerem stoji, ni občinsko. Da se načrti
uresničijo, sta potrebna denar in volja
različnih ljudi, skupin, društev in politične oblasti. Upam, da bo ta trezno in
pošteno presodila, ko bo čas za to.
Dom sicer zadošča osnovnim potrebam kulturnih in drugih prireditev, a je
le nadomestek športnega objekta, ki bi
si ga v Kotljah še kako zaslužili za izvajanje športne vzgoje in drugih športnih aktivnosti. Z objektom ravnamo
gospodarno in ga skušamo z raznimi
vzdrževalnimi deli ohranjati primernega za različne aktivnosti, ki v njem potekajo vse leto. Sredstva iz letošnjega
proračuna, namenjenega kulturnemu
domu, smo, poleg stroškov ogrevanja,
porabili za temeljito čiščenje, pranje
zaves in nakup 15 oblazinjenih stolov za potrebe invalidnih oz. starejših oseb. Hkrati smo z donatorskimi
sredstvi podjetja Prislan Srečko, s. p.,
pridobili dodatnih 135 stolov. Ivanki in
Srečku Prislan iskrena hvala!! Njuno
dobrovoljno dejanje je za vse krajane
obet in močna spodbuda.
Naj se ob tej priložnosti zahvalim članom Sveta KS Kotlje, članom vseh
društev, sekcij in skupin ter drugim
krajanom; delavcem strokovnih služb
in g. županu, da so prisluhnili našim potrebam in omogočili ustrezne rešitve.
Precej smo postorili skupaj – še posebej hvala za vse predloge, vprašanja,
opozorila in prostovoljno delo. Upam,
da bo tudi v prihodnje naše sodelovanje
rodilo zadovoljstvo.
Naselje Čečovje
Piše: Predsednik Sveta ČS Čečovje, Marijan KOKOL, univ. dipl. prav.
Naselje Čečovje, zeleno Čečovje, odlično
arhitekturno zasnovano s krožno cesto
in vmesnimi uličnimi cestami je naše in
za njega skrbi naša ČS Čečovje s sredstvi, ki jih občinski svetniki namenijo v
vsakoletnem proračunu za delovanje
ČS in za delno pokrivanje prenesenih
pristojnosti (urbana oprema, otroška
igrišča in igrala, klopi in koši za odpadke).
Naša dogovorjena dolžnost je, da v kar
najboljši kondiciji vzdržujemo našteto
urbano opremo, seveda pa s predlogi in
pobudami zasipamo občino, da le ta v
proračunu vsako leto namenja sredstva
tudi za določene investicije v komunalno
cestno infrastrukturo.
Leto dni mineva odkar naša ČS Čečovje
v novi sestavi opravlja dela in naloge, ki
so v pristojnosti ČS. Na 9. rednih sejah
in dveh korespondenčnih smo obravnavali tekočo problematiko, reševali
prošnje in zahteve občanov in sprejeli
finančni načrt ČS Čečovje za leto 2015.
V tem letu je na Čečovju zraslo novo
otroško igrišče, stanovalci stolpnice
Čečovja 1 so prišli do svetlobe in sonca,
saj se je podrlo staro dotrajano drevje
65
na vzhodni in severni strani stolpnice. Brežine so se strokovno zasadile z
novimi drevesi in grmovnicami. Pričakujemo še izvedbo parkirišč od stan.
bloka Čečovje 8 do stan. bloka Čečovje
11, ureditev parkirišč ter površine pri
stolpnici Čečovje 7 ter seveda tudi vse
ostale predlagane investicije v komunalno cestno infrastrukturo (protiprašne ureditve makadamskih površin
(Čečovje 23ab, Čečovje 14, 15, 16, Čečovje 21, dovozne ceste k vrstnim hišam, del cest na jugu Čečovja (cesta od
stan. hiše Lenassi mimo stan. hiše Bajc,
cesta os stan. hiše Golob do stan. hiše
Koren, cesta Navrški vrh). Potrebno bi
bilo dodatno osvetliti res temne predele Čečovja, tlakovati še nekaj peš poti v
naselju in skupno z AMD Ravne zgraditi
garažno hišo z javnimi parkirišči. Precej se že govori o možnosti izgradnje
večnamenske dvorane (povečati dosedanjo športno halo pri OŠ Prežihovega Voranca), PGD Ravne na Koroškem
potrebuje nov gasilski dom (stari se seseda) in še bi se kaj našlo. Vse našteto
foto: Sebastijan Oblak
in še kaj več je v rokah občinskih svetnikov in župana, ki v proračunih zagotavljajo sredstva za investicije, seveda pa
se moramo zavedati, da je vedno več
želja in zahtev, kot pa jih lahko vsako
leto financira občina.
Morda v razmislek občanom, da bi le-ti
v svojih naseljih sami odločali o prioritetah prepotrebnih investicij v komunalno cestno infrastrukturo in drugih investicijah, potrebnih za nemoteno delo
in življenje občanov v ODLS, in sicer po
pilotnem vzorcu, ki ga je uvedla občina
Maribor – o prioriteti izvedb določenih
predlaganih investicij so soodločali občani krajevne skupnosti Radvanje.
Prav prijetno je pogledati stare stanovanjske bloke v novih preoblekah,
Čečovje se pomlajuje in morda bodo
čez dve, tri ali štiri leta dobili nove fasade tudi še vsi preostali stanovanjskih
objekti v naselju Čečovje.
Izkoriščam priliko in vsem občankam in
občanom Občine Ravne na Koroškem
voščim Vesele božične praznike ter
srečno, zdravo in uspehov polno novo
leto 2016.
Vaška skupnost Dobrije v letu 2015
Piše: Miran Mlakar, predsednik VS Dobrije
Leto je naokoli, zato je prav, da se tudi
v Vaški skupnosti Dobrije ozremo in
pregledamo, kaj vse smo naredili za naš
kraj. Čeprav so zaradi omejenih sredstev
občine, omejene tudi aktivnosti v kraju,
smo uspeli tudi v tem letu doseči sicer
skromno zastavljene cilje.
V letošnjem letu je bila na področju naše
VS Dobrije končana izgradnja centralne
čistilne naprave in je pričela z obratovanjem. Pridobili smo lep objekt z urejeno
okolico, sanacijo glavne ceste s križiš66
čem in javno razsvetljavo ter obnovljeno
avtobusno postajo, kar šolarjem in ostalim krajanom omogoča varnejšo pot. Ob
uvozu v naselje Tolsti Vrh smo postavili
kozolec, ki z napisom pozdravi vsakega
obiskovalca. Slaba stran čistilne naprave
pa je občasen smrad, ki se širi po naselju
ob vsaki spremembi vremena.
Dogovori, ki so bili z g. županom na zboru krajanov sprejeti v lanskem letu, da
bodo na podlagi izgradnje ČN v VS namenjena sredstva oziroma dodatna vla-
ganja, se niso v celoti uresničili. Začela
so se sanacijska dela cestnega odseka
od avtobusne postaje na Dobrijah do
stanovanjskih hiš Rečnik in Nabernik, a
so se le-ta po dveh mesecih ustavila. Po
zagotovilih odgovornih se bodo dela v
naslednjem letu nadaljevala.
Za vaško skupnost je v tem letu velika pridobitev Vaški center – otroško
igrišče, ki je prav tako rezultat proračunskih sredstev, ki nam jih je Občina
Ravne na Koroškem namenila v okviru izgradnje čistilne naprave. Začetna
dela na zemljišču je izvajalo JKP LOG,
veliko dela pa smo postorili s prostovoljnimi delovnimi akcijami vaščanov.
Postavili smo igrala, koš za košarko,
uredili smo igrišče za odbojko na mivki, postavili klopi ob igrišču ter posadili ciprese. Z deli bomo nadaljevali
prihodnje leto, za kar imamo že nekaj
pridobljenega materiala s strani sponzorjev oziroma donatorjev. Poudariti
moramo, da so nam v pomoč pri iz-
gradnji, za kar se jim bomo zahvalili
in jih poimenovali ob sami otvoritvi v
naslednjem letu. Ob otvoritvi čistilne
naprave smo prejeli bon podjetij Slemenšek, GiiP in ESOT-INVEST v vrednosti 3000 EUR , ki ga bomo porabili
izključno za izgradnjo igrišča.
To bo prostor, kjer se bodo igrali naši
otroci, seveda se bodo na njem srečevali tudi ostali vaščani ob različnih
prireditvah, ki jih vsako leto priredimo
v VS Dobrije.
Tako smo tudi letos priredili prireditve ob
1. maju, vaški piknik, v mesecu decembru pa bomo organizirali še miklavževanje, obdaritev starejših vaščanov in
novoletno praznovanje. Žal smo morali
zaradi omejitve sredstev s strani občine
nekatere prireditve opustiti, a jih v prihodnosti ponovno načrtujemo. V te prire-
ditve vključujemo vsa tri območja Tolsti
vrh, Dobrije in Koroški Selovec. Občani
lahko o nas izveste na naši FB-strani:
Tolsti vrh je zakon.
Naša pričakovanja za leto 2015 so deloma uresničena; želimo, da bi v prihodnjem letu dosegli še boljše sodelovanje
z matično občino in drugimi kraji, vsem
bralcem pa želimo čim uspešnejšo,
zdravo in zadovoljno novo leto 2016.
Dobrije in »Dobrčani« –
domačija pri Potočniku (2. zgodba)
Piše: Miroslav Paškvan
Na drugi strani reke Meže, ob poti na Sv.
Nežo, se nahaja domačija, po domače
ji pravijo »Pri Potočniku« ali samo Potočnik (Potočnikovi). Gospodar Rupert
Lipovnik (rojen 1928) danes uživa zasluženo penzijo z ženo. Kmetijo pa vodi
starejši sin.
Leta 1914 je z nasprotnega brega – od
kmetije Mališnik prišel njegov oče na to
posest, ki je bila v lasti trgovcev z lesom
iz Železne Kaple. Ime domačije naj bi bilo
vezano na bližino potoka – »pri potoku«,
pri Potočniku …
1944 prisluhnili nemškim policajem v
gostilni pri Blatniku, ki so za prihodnje
dni napovedovali izselitev vseh domačinov. Zvečer so se še oglasili sosedi s Sv.
Neže – Mlatejevi, ki so jih prepričali, da
morajo zapustiti svoj dom, če želijo rešiti svoja življenja. Enako se je dogajalo s
sosedi na domačiji Dominika Kotnika, po
domače pri Župancu, in Andreja Kotnika,
po domače pri Juriču. Tako je Župančeva Pepka, ki je bila terenska partizanka,
prišla s četo in je vse tri družine odpeljala proti Selam-Vrhe in za Uršljo, kjer
Domačija »Pri Potočniku« danes
Deda Rupert je kot najstarejši sin hodil v
šole in se oženil z Mališnikovo hčerko z
nasprotnega brega.
Začela se je druga svetovna vojna in vso
zlo z njo. Na domačiji sta bili tudi dve
družini – Šaver in Kričej, ki sta opravljali
dela na njivah, travnikih in v hlevih. Kolikor so mogli, so dajali hrane tudi terenskim partizanom. Ko se je bližal konec
vojne, so stvari postale dramatične,
negotovost zaradi vse hujših pogromov
je bila velika. Tako so v začetku oktobra
so prespali pri Lesniku. Tam jih je prevzela brigada, s katero so se napotili proti
Šentvidu do Kramarice. Počivali so in se
prehranjevali pri kmetih. Sedem članov
družine Potočnik je šlo na pot, ne da bi
vedeli, kam in kako. Prepustili so svojo
usodo partizanom. Ker je bilo nevarno,
so se s Koroškim odredom napotili proti
Solčavi. Pot je bila lažja, ker so dobili voz
in se zapeljali do Luč, kjer so v šoli prespali. Potem so nadaljevali pot v Radmirje
in Okonino do Ljubnega. Tam so se ločili
od družin Kotnik; nastanili so se pri kmetih; Županci pri Kolencu, oni pa naj bi bili
pri Marinu.
Nastanitev so dobili pri starejši ženici, ki
je bila sama in se je veselila pomoči pri
opravkih. Njen sin je bil v taborišču Dachau. Tako so bili preskrbljeni – imeli so
posteljo in hrano. Drugi dan jih je obiskal
Kotnik Zorko – Župančev Zorko, ki je bil
tudi operativec na tem terenu in jih je
dobro oštel, zakaj so zapustili domove
in prišli sem. Vedel je namreč, da bodo
prišli Nemci.
V začetku decembra so Nemci začeli
s hajkami. Bilo jih je veliko – celo zimo
so z njimi pri Martinu stanovali tudi oni.
Dobro je bilo to, da je oče govoril nemško, tako da so ga uporabili za prevoze
z vozovi. Ukazali so jim, naj se vrnejo
domov, kar so Županci in Juriči sprejeli.
Potočnikova mama pa je rekla »NE« in
so oni ostali. »Župance« je ujel v Mozirju gestapo in jih s kamioni odpeljal v
celjske zapore. Tam so ostali do konca
vojne – razen mladega Župančevega
Lojzija, ki je bil ustreljen v Mali Nedelji
kot talec.
Odhod domov ni bil mogoč – tudi Župančev Zorko jim je odsvetoval zaradi
hudih bojev. Ko so se stvari malo umirile,
jih je hlapec zapeljal z vprego do Šoštanja. V Letušu so dobili vozove in konje,
ki so bili vse okrog, ter se napotili proti
domu, prek Velenja in Hude luknje. Po
poti so sprejeli še enega partizana, ki naj
bi šel domov. Tako jih je bilo še bolj strah,
ko so se peljali mimo kolon ustašev in
drugih vojsk. Nekako so se prebili do
67
Slovenj Gradca – od tod naprej pa ni šlo;
bilo je preveč vojske, streljalo se je, cesta
je bila zatrpana z vozovi in opremo. Tu so
potem pri krstni botri ostali in počakali,
da je pot do doma bila varnejša.
Ko so končno prispeli na dom, so ugotovili, da je z domačije vse odnešeno
in odpeljano; hlevi so bili prazni, kašče
tudi. »Votermaschin« so odpeljali na
občino, živino pa baje partizani štirinajst dni pred njihovim prihodom. Rajhi,
ki so tudi bili bajtlerji pri njih, so začeli z
delom; Nemci so bili zasejali na eni njivi
oves za svoje potrebe, tako da je bilo za
prvo silo. Sosedi oz. Jugova teta je dala
nekaj krompirja za sajenje – in začelo se je novo življenje. Tako kot vsi so
tudi oni imeli skrite rezerve – zakopane
posode z mastjo, nekaj šnopsa, … Prvo
leto ni bilo obvezne oddaje, tako da so
preživeli. »Potem je šlo zmeraj boljše,«
pravi dedi Rupert.
Težko je bilo živeti ta leta vojne; ostali so
nekako svoji, kljub temu da so jih pritiskali; sosedi Župančevi so imeli stike in
svoje pri partizanih. Hoteli so jih pridobiti, da bi bili aktivnejši. Na drugi strani pa
je bil Šavarjev, sin od podnajemnikov in
ta je bil bolj za Nemce. Bilo je treba paziti,
kaj in komu si kaj povedal, komentiral in
kako si se obnašal.
»Trpljenje, to je pa najhujše!« mi je na
koncu zaupal oče Rupert.
Upravna enota Ravne na Koroškem
NOVOSTI NA PODROČJU UPRAVNIH
STORITEV ZA DRŽAVLJANE
Piše: Vlasta Božnik, načelnica
Nekatere novosti s področja izvajanja
storitev za državljane kot posledica
spremenjenih zakonskih predpisov,
so bile uvedene tudi v tem letu. Izpostavljamo pomembnejše z naslednjih področij:
•osebno dopolnilno delo.
Nov Pravilnik o osebnem dopolnilnem delu določa seznam del, ki se
lahko opravljajo na ta način in so
razdeljena v A- in B-skupino. Dela
iz skupine A (občasna pomoč v gospodinjstvu in pri kmetijskih delih,
občasno varstvo otrok in pomoč
starejšim, občasne inštrukcije,
prevajanje in lektoriranje ter nekatera druga manjša dela) se lahko opravljajo izključno za fizično
osebo, dela iz skupine B (izdelovanje in prodaja izdelkov domače in
umetnostne obrti in drugih izdelkov, ki se izdelujejo na domu pretežno ročno ali po pretežno tradicionalnih postopkih, nabiranje in
prodaja gozdnih sadežev in zelišč)
pa tudi za pravno osebo. Za opravljanje navedenega dela je potrebna
vrednotnica. Naročnik dela iz skupine A mora kupiti vrednotnico na ime
izvajalca, izvajalec dela iz skupine B
pa mora sam pridobiti vrednotnico
na svoje ime. Vsaka vrednotnica se
izda za tekoči ali naslednji mesec
68
in se lahko vplača preko spletnega
portala e-uprava ali osebno v sprejemni pisarni upravne enote. Višina
prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje znaša 7 evrov ter za
zdravstveno zavarovanje 2 evra, torej skupaj 9 evrov. Pomembno je, da
so osebe, ki so že imele priglašeno
osebno dopolnilno delo na dan 31.
december 2014, lahko opravljale to
delo po starem pravilniku do vključno 30. junija 2015. Po tem datumu
pa so se morale priglasiti na novo,
v nasprotnem primeru s 1. julijem
2015 niso več na seznamu izvajalcev, ki ga vodi AJPES;
•enotno dovoljenje za
prebivanje in delo (tujci).
Od 1. 9. 2015 je za tujce iz tretjih
držav uvedeno enotno dovoljenje za
prebivanje in delo (v nadaljevanju:
enotno dovoljenje), ki tujcu omogoča
da vstopi, prebiva in dela v Sloveniji. S tem bo omogočen enostavnejši postopek pridobivanja dovoljenj
pri upravni enoti po načelu »vse na
enem mestu«. Enotno dovoljenje je
odločba, ki jo upravna enota izda v
soglasju z Zavodom RS za zaposlovanje (v nadaljevanju: zavod) v obliki
izkaznice dovoljenja za prebivanje.
Tujci tako ne potrebujejo več dveh
različnih dovoljenj, saj enotno dovo-
ljenje združuje in nadomešča dovoljenje za prebivanje, ki smo ga doslej
izdajale upravne enote, in delovno
dovoljenje, ki so ga izdajali na zavodu. Tako kot doslej bo zavod tudi v prihodnje še izdajal delovna dovoljenja:
–za sezonska dela v kmetijstvu in
gozdarstvu do 90 dni,
–za zaposlitev državljanov Bosne in
Hercegovine na podlagi
Sporazuma o zaposlovanju
državljanov BiH v Sloveniji ter
–za zaposlitev hrvaških državljanov
v prvih dveh letih njihovega
zakonitega prebivanja v Sloveniji,
v prehodnem obdobju po vstopu
Hrvaške v EU;
•dopolnilne dejavnosti
na kmetiji.
Vlada RS je sprejela novo uredbo o
dopolnilnih dejavnostih na kmetiji, ki
je začela veljati 15. 8. 2015 in prinaša
za kmete pomembne administrativne poenostavitve. Ukinja vodenje posebnih evidenc za opravljanje dopolnilnih dejavnosti, ki je bilo predpisano
s predhodno uredbo. Deleži surovin
pri posamezni dopolnilni dejavnosti se
bodo po novem ugotavljali na podlagi
prejetih računov ali z drugimi dokazili,
ki vsebujejo potrebne podatke, ki jih
kmetije že vodijo na podlagi drugih
zahtev. Nosilci dopolnilne dejavnosti
na kmetiji, ki so do uveljavitve te uredbe dopolnilno dejavnost na kmetiji opravljali v skladu z Zakonom o kmetijstvu, Uredbo o vrsti, obsegu in pogojih
za opravljanje dopolnilne dejavnosti
na kmetiji, Uredbo o vrstah, obsegu
in pogojih za opravljanje dopolnilnih
dejavnosti na kmetiji in Uredbo o dopolnilnih dejavnostih na kmetiji, morajo opravljanje te dejavnosti uskladiti
z določbami te uredbe najpozneje do
1. januarja 2016. Tiste kmetije, ki so
prejele kakršnakoli sredstva v okviru programa razvoja podeželja in se
jim dotlej ne bo iztekla petletna obveznost iz odločbe, pa v šestdesetih
dneh od izteka petletne obveznosti.
Demonstracijski center v Dobji vasi
Piše: Dr. Neža Finžgar, Envit d.o.o.
Zaradi preteklega večstoletnega delovanja industrije so tla na območju
Mežiške doline mestoma prekomerno
obremenjena s svincem in drugimi onesnažili. Zadnje preliminarne raziskave
so potrdile, da je reka Meža s poplavljanjem poskrbela, da se je onesnaženje
preneslo tudi na območja, kjer industrije
ni bilo v neposredni bližini.
Obremenjenost tal z onesnažili s prostim očesom običajno ni vidna. Ravno tako so nevidne poti prehajanja
onesnažil po prehranjevalni verigi
in njihova akumulacija v organizme.
Zaznamo šele posledice, ki se odražajo na zdravju ljudi in živali ter stanju vegetacije. Ker se Evropska unija
zaveda posledic onesnaženja in hkrati
pomanjkanja primernih tehnologij za
sanacijo onesnažene zemlje, je podprla demonstracijo v Sloveniji razvite
inovativne tehnologije čiščenja onesnažene zemlje. V ta namen je s sofinanciranjem v okviru programa LIFE+
podprla gradnjo in delovanje demonstracijskega centra na območju Dobje
vasi v Prevaljah. Projekt demonstrira
napredno tehnologijo odstranjevanja
onesnažil na okolju prijazen način. Finančni program LIFE+ deluje na področju ohranjanja okolja in narave.
Namen visokotehnološkega demonstracijskega objekta, ki se gradi v industrijski coni Dobja vas, je prenos
inovativne tehnologije pranja onesnažene zemlje v večje merilo, testiranje
in optimizacija tehnologije za različne
tipe tal in demonstracija za prodajo
tehnologije. Tehnologija je bila predhodno preizkušena tako na laboratorijskem kot manjšem pilotnem nivoju.
V okviru izvajanja nalog projekta bo
testno očiščena tudi zemlja z izbranih
vrtov vzdolž celotne Mežiške doline.
Čiščenje testnih vrtov bo za lastnike
vrtov brezplačno. Kapaciteta obrata je
čiščenje največ 1.500 ton zemlje letno,
kar ustreza nekje 70 m2 vrta na teden.
V obratu ne bo potekalo čiščenje celotne Mežiške doline, temveč je namen
delovanja pokazati, da je tehnologija
primerna za sanacijo območja. Tehnologija je bila razvita v sodelovanju
z Univerzo v Ljubljani, kjer so bili preizkušeni in dokazani pozitivni okoljski
učinki tehnologije na zmanjšanje negativnega vpliva onesnažil. Delovanje
objekta za čiščenje zemlje v Dobji vasi
je zasnovano tako, da ne bo povzročalo
negativnih vplivov na okolje.
V okviru projekta LIFE ReSoil je prebivalcem
Občine Ravne na Koroškem in Prevalje
omogočeno brezlačno testiranje vsebnosti
izbraninih onesnažil v zemljini z vrtov.
Zainteresirani pišite na naslov [email protected], kjer se bomo domenili,
ali boste vzorec vzeli sami ali vam bomo vzorčenje opravili mi. O rezultatih
analiz bomo posameznike obvestili v najkrajšem možnem času.
69
70
Prenova stavbe muzeja
na gradu Ravne 2015
Piše: Brigita Rajšter, Koroški pokrajinski muzej
Občina Ravne na Koroškem je v letu
2014 uspešno kandidirala na javnem
pozivu z vlogo za sofinanciranje operacij iz naslova prednostne usmeritve »Regionalni razvojni programi«
razvojne prioritete »Razvoj regij«
Operativnega programa krepitve
regionalnih razvojnih potencialov
2007-2013 za obdobje 2013-2015
za projekt Urbana ureditev Raven na
Koroškem.
V sklopu projekta Urbana ureditev
Raven na Koroškem je Občina med
drugim prenovila tudi zgradbo Koroškega pokrajinskega muzeja, Muzeja
Ravne na Koroškem, Na gradu 2. Za
izvedbo del je bilo izbrano podjetje
MarkoMark Nival d.o.o., strokovni
nadzor pa je izvedel Ivan Mačič, s.p.
Gradbeno svetovanje in nadzor. S
prenovo obodne konstrukcije objekta in izvedbo nove fasade, s prenovo
strehe in kleparskih elementov ter
zamenjavo stavbnega pohištva spodbujamo večjo energijsko učinkovitost
zgradbe. Stavba je po opravljenih delih na zunaj zasijala v novem videzu in
bistveno prispeva k urejenosti graj-
skega in srednješolskega kompleksa.
Izvedene spremembe so bile potrjene
s strani Zavoda za varstvo kulturne
dediščine, območne enote Maribor.
Na strehi so odstranili frčade in s tem
dosegli poenotenje strešine na grajsko dvorišče. Dovolj svetlobe v mansardi zagotavljajo v streho vgrajena
visokoizolacijska strešna okna na severni strani. Stavba je bila toplotno in
hidroizolacijsko sanirana. K izboljšani
toplotni izolaciji poleg novih oken in
vhodnih vrat prispeva tudi nova fasada. Pri prenovi smo ohranili prizidek, ki pa je projektantki Maruši Zorec, Area, arhitektura d.o.o. narekoval
ureditev zunanje podobe stavbe z dodajanjem lamelne kovinske konstrukcije skladne z izgledom novejših posegov v grajskem kompleksu. Stavbi
je dograjen nadstrešek pri vhodu in
zastekljeni del.
Zunanja prenova pa je posledično
prinesla tudi pričakovanja o nadaljevanju notranje prenove stavbe s posodabljanjem različnih inštalacijskih
sistemov in primerno ureditev pomožnih prostorov s sanitarijami.
V muzeju trenutno urejamo muzealije v depojskih prostorih v mansardi.
Mansardo si muzej že od leta 1954
deli s Koroškim radio klubom Franjo
Malgaj S59EHI, ki tudi po prenovi ostaja v njej.
Muzejsko stavbo bomo za obiskovalce predvidoma odprli v mesecu marcu
2016, s predstavitvijo idejnih predlogov za 'koroško culo', ki jih v okviru
aktivnosti Forme vive Ravne pripravljajo študentje Oddelka za oblikovanje
tekstilij in oblačil Naravoslovne fakultete v Ljubljani.
V mesecu maju prihodnje leto bomo
predstavili izsledke arheoloških izkopavanj dvorca Gruenfels.
V prihodnje želimo v stavbi urediti večnamenski prostor z recepcijo
in stalno razstavo o zbirki skulptur
Forme vive v jeklu, snujemo prenovo
stalne etnološke zbirke, še posebej
pa želimo s sodobnimi muzeološkimi pristopi domačinom in obiskovalcem sporočati kulturno zgodovinske
zgodbe mesta Raven z okolico.
71
Turške šance
nad Guštanjem (I. del)
Pišeta: : Anže Šumah in Štefan Šumah
Uvod. V 14. stoletju se je pričelo turško osvajanje Balkana. Svojo državo so Turki širili tako, da so s pogostimi roparskimi
vpadi slabili nasprotnikovo obrambo, med prebivalci povzročali strah in paniko. Pogosto so vpadali tudi v tuje dežele,
med drugim tudi na ozemlje takratne Koroške, Štajerske in Kranjske (današnja Slovenija). Na Koroškem, kamor so Turki
vpadli kar nekajkrat, so se poskušali zavarovati z vzpostavitvijo fortifikacijskega sistema turških šanc, le-te so potekale od
vznožja Uršlje gore do hriba Pigl nad Guštanjem (danes Ravne na Koroškem) med letoma 1476 in 1477. Tako piše edini
pričevalec takratnega časa Unrest »eyn lange Lanndt Wer zw Guetensteynn mit Posteyn« in tudi kasneje le redko naletimo na zapise o šancah. Kaže, da svojemu namenu niso kaj prida služile in vse do danes so izpostavljene zobu časa. Na
sprehodu v gozdu na Preškem vrhu le pazljivo oko zagleda okope, ki so še ostali in tudi okoliško prebivalstvo o njih ničesar
oziroma zelo malo ve. Pravzaprav nasploh le redko kdo, tudi iz širše okolice, ve, kaj to pravzaprav je in čemu je služilo.
Turške šance. Dolinska pregrada z imenom Turške šance naj bi deželo Koroško
obvarovala pred turškimi vdori. Začela
se je na kakih petdeset metrov široki
ravnini pri cerkvici svetega Mohorja in
Fortunata nad Guštanjem. Cerkvico so
obdali z dvojnim obzidjem, vmes pa je
bil sedem metrov širok in dva metra
globok jarek. Notranje obzidje je merilo v višino skoraj osem metrov, zunanje pa le za spoznanje manj. Dvorišče
tabora je bilo sicer premajhno, da bi v
njem našli zavetje okoliški kmetje, dovolj veliko pa za posadko obrambnega
sistema. Sledilo je šest stolpov, med
katerimi so bili speljani obrambni jarki
in palisade. V neravni črti so dober kilometer tekli od jugovzhoda na severozahod in se končali na strmini nad trgom Guštanj. Drevje so v širokem pasu
okrog šanc posekali, da je zemljišče
postalo preglednejše1 (za tako imenovano dolžino streljaja, torej približno do
200 metrov).
Citiran je najnovejši opis šanc iz zgodovinskega romana Turške šance nad Guštanjem, avtorja Janka Sušnika. Njegov
opis šanc in slika št. 1 iz te razprave le
deloma ustrezata resnici, saj zgodovinska dejstva in sedanje dejansko stanje kažeta precej drugače.
Kakšne so šance v resnici bile oziroma
kako so izgledale, je težko ugotoviti, saj
opisi ne obstajajo. Unrest2 je navedel,
kako so se financirale in tudi približen
datum izgradnje. Po Unrestu datira
njihova izgradnja v leto 1476, po drugem turškem vpadu, ko se je deželna
oblast oziroma so se deželni stanovi
72
Slika 1: Poskus rekonstrukcije dela turških šanc; vir: Sušnik, 2002, str. 57
zavzeli za uvedbo »turškega davka«
tako imenovanega »turški pfening«, ki
naj bi ga plačali vsi, ki so imeli v koroški
deželi posest. Tako svetni in posvetni
ljudje kot plemiči in neplemiči. S tem
davkom naj bi organizirali in plačevali
deželno obrambo proti Turkom. Zgradili naj bi neke vrste dolg obrambni
zid s stražnicami pri Guštanju oziroma
»eyn lange Lanndt Wer zw Guetensteynn mit Posteyn« in utrdili še ostale
dele deželne meje na Korenu, Ljubelju
in Železni Kapli. Z denarjem, ki bi ostal,
pa naj bi se financirala vojska, ki bi bila
redno nameščena ob šancah in bi posredovala ob turških napadih. Za gradnjo in nastanitev vojske je šlo veliko
denarja in je posledično zaradi uvedbe
davka večkrat prišlo do nesoglasij med
zemljiško gospodo in kmeti, kar naj bi
vodilo tudi k prvim odkritim nasprotovanjem. Dežela naj bi imela od tega
veliko škodo3.
Podobno je zapisal tudi Hermann4, ki
je ob Unrestu uporabljal še druge vire:
ker ni bilo pomoči od cesarja, so deželni stanovi sklenili, da si bodo pomagali
sami, uvedli so »tedenski pfening« kot
splošno dolžnost. Plačevali so ga duhovščina, plemstvo, meščani, kmetje
in obrtniki. Temu so se upirali samo
obrtniki in kmetje iz delov dežele, kjer
Turki še niso udarili. S tem denarjem so
zgradili ovire pri Guštanju in na meji s
Kranjsko, ostali denar pa so porabili za
vojaščino, ki naj bi mejo nadzorovala
in varovala. Posredno je obstoj turških šanc potrdil tudi Stanko Jug v svoji
doktorski disertaciji5, saj na več mestih
omenja, da so Turki dobro vedeli (imeli
so namreč odlično razvito obveščevalno službo), kako so zavarovani prehodi
med Koroško in Kranjsko ter Koroško in
Štajersko, zato so pri svojih roparskih
pohodih iskali vedno nove prehode preko deželnih mej.
Šance so potekale vse od vznožja Uršlje
gore (sedaj kmetija Dvornik) pa do hriba Pigl (sedaj naselje Javornik na Ravnah), ki se strmo dviguje nad sotesko
Votle peči (reka Meža). Kako so v resnici izgledale, ni zapisal nihče. Vendar
se lahko na osnovi sedanjih ostankov
ugotovi, da gre predvsem za sistem
globokih obrambnih jarkov (ki so ponekod še dobro vidni), povezanih med
seboj s stražnicami. Ali pa so bili ti jarki dodatno varovani še s palisadami, je
težko reči. Če so bile, so bile to verjetno
primitivne palisade oziroma v zemljo
zabiti priostreni koli, obrnjeni v smeri proti pričakovanemu napadu, ne pa
zid iz lesenih debel, prišpičenih na vrhu
in visok tri metre, kot omenja Sušnik.
Neposredna okolica je morala biti ob
celotni fortifikaciji očiščena vsaj v širini enega streljaja, kar znaša okoli 150
metrov.
Na dejstvo, da so bile šance kot fortifikacija sestavljene predvsem iz jarkov in
okopov, usmerjajo tudi nemške besede,
ki se za označevanje le teh uporabljajo v
zbrani literaturi. Npr. Schanzen – kar po
nemško pomeni nasip ali okop za zaščito, ali beseda Wall/Wälle – ki ima podoben pomen kot Schanzen (o tem več
v nadaljevanju). Namesto obrambnih
stolpov so bile verjetno le opazovalnice
in le šanca na Preškem vrhu naj bi bila
dovolj velika, da bi v njej prebivala najemniška vojska; v kolikor ni bila nastanjena ali v dvorcu Šrotnek ali v bližnjem
trgu Guštanj.
Da bi lahko šanco na Preškem vrhu
uporabljali za svojo nastanitev najemniki, kaže tudi to, da so redki tabori,
ki bi imeli več obrambnih jarkov. Več
obrambnih jarkov so imeli le v primeru,
če so utrdbe gradili in uporabljali tudi
redni, v tistih časih najemniški vojaki. In
ravno fortifikacija na Prežkem vrhu naj
bi imela po Fistru6 celo štiri obrambne
jarke. Rainer7 (1881) je sicer omenil
samo dva, prav tako je na terenu sedaj
možno najti samo dva. Vendar vseeno
kaže, da naj bi bil tam center obrambe s stacionirano posadko8. Celotna
obrambna linija naj bi varovala deželo
Koroško pred vpadi Turkov iz smeri Slovenj Gradca oziroma Dravske doline.
Šance naj bi bile grajene (po Unrestu in
Hermannu) v drugi polovici 1476 in v
začetku leta 1477. Da so vsaj v začetku opravljale svojo nalogo, potrjujejo
navedbe Juga9, da so leta 1477 Turki
vsaj dvakrat pustošili po slovenskih
ozemljih (junija in oktobra), na Koroško
pa niso prišli. Eden izmed vzrokov za
to, da se je Koroška v tem letu izognila
ropanju in pustošenju, so zagotovo tudi
šance, saj so Turki, zaradi svoje dobro
organizirane obveščevalne službe, zagotovo poznali organizirano obrambo
na Štajersko-Koroški meji. Kaj pa se je
dogajalo s šancami naprej, se lahko bolj
kot ne ugiba. Hermann10 je zapisal: »…
ob tem tragičnem dogodku (mišljen je
turški napad 1478) so bile pozabljene
vse šance, za katere so porabili veliko
denarja«. Lahko sklepamo, da so Turki
ob vračanju iz Guštanja proti Slovenj
Gradcu vsaj del šanc porušili in se jih po
tem ni več obnavljalo. Na to kaže tudi
zadnji turški napad, ki je potekal iz smeri Štajerske po Dravski dolini ali mimo
Slovenj Gradca na Koroško. Nikjer ni
najti omembe, da bi takrat potekali ob
šancah kakšni boji, zato se lahko sklepa, da svoje naloge niso več opravljale
ali pa vsaj ne v celoti. Iz tega sledi, da so
se Baš in vsi, ki so ga povzemali, da so
se kmetje v bojih s Turki ob šancah kalili
za kasnejše kmečke upore, motili.
Baš11 je omenil (1954, str. 17), da je
znano, da naj bi bile Turške šance obnovljene leta 1704 proti Rakoczyjevim
Krucom, ki so iz Madžarske vpadali in
ropali po slovenskem ozemlju. Vendar
je to skoraj neverjetno, saj so Kruci pri
svojih roparskih pohodih prišli le do
Podravja (blizu Ptuja) in ne več naprej. Posredno se omenja kot vir, po
katerem se lahko sklepa na obnovo,
Ankershoferjev12 (1853) zvezek Zgodovine vojvodine Koroške, saj je le ta
na strani 180 omenil šance proti upornikom, ki so bile narejene leta 1704
pri Gutensteinu. Vendar pa gre tu za
obrambne šance v dunajskih predmestjih (tudi med iskanjem literature o
turških šancah se je večkrat naletelo
na omembo Dunajskih šanc) in ne za
šance pri Guštanju, zato je možno, da
je zaradi omembe šanc pri površnem
branju te knjige prišlo do zamenjave
(na isti strani so hkrati omenjeni Rakoczyjevi Kruci, Gutenstein in šance).
To domnevo potrjuje tudi dejstvo, da
v dunajskem predmestju, natančneje
v območju Novi Dunaj (Wiener Neustand), približno 50 km južno od
Dunaja leži okraj Gutenstein in velika
verjetnost je, da je zaradi tega prišlo
do zamenjave.
Še štiri stvari so, ki potrjujejo domnevo, da se šanc ni obnavljalo. Prva, da v
Franciscejskem katastru, ki je nastal le
dobrih 100 let kasneje, ni najti omembe
šanc (pa je dokaj obširen opis katastra
Prežkega vrha, torej tam, kjer naj bi
stala glavna šanca). Prav tako tudi Reiner ne omenja ponovne gradnje. Tretja
stvar, ki govori v prid domnevi, pa je ta,
da so šance neuporabne proti strelskemu orožju, ki so ga leta 1704 nedvomno uporabljali vsi. Četrta stvar, ki prav
tako potrjuje domnevo, da so šance
propadle le malo po zadnjem turškem
vpadu in se jih ni obnavljalo, je slika trga
Guštanj iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, kjer se nad trgom Guštanj
dviguje hrib Pigl, ni pa na njem opaziti
nobene zgradbe ali palisad, ravno na
Piglu pa naj bi stala zadnja stražnica,
ovire oziroma »obrambni zid« pa naj bi
ravno tako potekal od zdajšnjih Šanc po
grebenu vse do vrha Pigla.
Zanimivo je, da tudi dokaj obširna kronika Hieronimusa Megiserja iz leta
1612 ne omenja turških šanc, čeprav je
bila izdana v Leipzigu le dobrih sto let
po zadnjem turškem vpadu. Četudi so
nekateri turški vpadi na Koroško dokaj
podrobno opisani (tudi on kot vir pogosto navaja Unresta), je njegov opis
turških vpadov na Koroško bolj sestavljenka iz posamičnih dokumentov tistega časa, pri čemer je uporabljal gradivo iz stanovskih arhivov in so njegovi
zapisi v obliki pisem ali zelo podrobnih
opisov posameznih dogodkov in ne v
obliki širše kronike (kot Unrestovi).
(Se nadaljuje)
1 Sušnik, Turške šance nad Guštanjem, str. 56.
2 Unrest v Grossman, Oesterreichische Chronik.
3 Unrest v Grossman, Oesterreichische Chronik, str. 67.
4 Hermann, Handbuch der Geschichte, str. 206.
5 Jug, Turški napadi.
6 Fister, Arhitektura slovenskih protiturških, str. 31.
7 Rainer, Wallschanzen bei Guttenstein.
8 Fister, Arhitektura slovenskih protiturških, str. 31.
9 Jug, Turški napadi, str. 22.
10 Hermann, Handbuch der Geschichte, str. 204.
11 Baš, Turške Šance pri Kotljah, str. 17.
12 Ankershofer, Handbuch der Geschichte.
73
GLEDALI BOMO
DOMAČO TELEVIZIJO! (I. del)
Piše: Franc Verovnik
Pred leti mi je pokojni Pavle Cesar
(1922–2005) pokazal nekaj obledelih fotografij in mi ob njih povedal zanimivo zgodbo iz leta 1962, kako je
skupina entuziastov v težavnih zimskih razmerah na Uršljo goro prinesla
opremo za prenos televizijske slike in
jo namestila na stolp, ki je bil postavljen tisto leto. O tem dogodku ni bilo ne
tedaj in ne kasneje nič napisanega. Ob
lanski 50-letnici obstoja Oddajniškega centra na Plešivcu (OCP) sem se
spomnil nanj in prosil Cesarjevo hčerko prim. mag. Majo Cesar Komar, da mi
je posodila fotografije. Poiskal sem še
živeča udeleženca Eriha Güntherja in
Štefana Vevarja, obenem še nekdanjega uslužbenca OCP Ivana Pačnika ter
pisne vire o gradnji oddajniškega centra. Tako mi je uspelo obuditi zgodbo o
izjemnem podvigu zanesenjakov, ki so
s svojo požrtvovalnostjo pomembno
prispevali k širjenju domače televizijske slike na Koroškem.
V današnjem času lahko na ekranih
naših televizorjev spremljamo na
desetine različnih programov, pred
dobrimi petdesetimi leti pa si tega niti
v sanjah niso mogli zamisliti. TV-studio Ljubljana je že leta 1958 začel od-
74
dajati redni eksperimentalni program,
vendar ga na Koroškem še nekaj časa
niso videli. Začetki prizadevanj, da bi
ga spremljali tudi v teh krajih, segajo v leto 1959, ko se je vodstvo Radiotelevizije Ljubljana (RTV LJ) začelo
dogovarjati z lokalnimi predstavniki
koroške regije, da bi postavili televizijski oddajnik na Uršlji gori oziroma
Plešivcu, kakor ljubljanski televizijci
od vsega začetka vztrajno imenujejo
Uršljo goro. Njegov signal naj bi pokrival področje severne Slovenije in
Koroške. Prebivalci na severni strani
Uršlje gore so lahko tedaj sprejemali pretežno le avstrijske programe.
Leta 1961 je bil na Ravnah ustanovljen akcijski odbor za izgradnjo relejne
TV-postaje, ki mu je predsedoval inž.
Gregor Klančnik, direktor Železarne
Ravne (ŽR).
ke Loewe Opta, ki so ga podedovali
od sorodnika. Ogled programa RTV LJ
žal ni bil možen, ker je bila slika zaradi slabega signala skrajno nejasna.
Neustreznost signala so uradno potrdili tudi strokovnjaki Elektrosignala
iz Ljubljane, ki so opravili meritve na
Ravnah, kakor navaja Godec v omenjenem članku. Predlagali so, da se čim
prej uredi relejna postaja na Uršlji gori.
Franjo Godec je leta 1962 zapisal v
članku Televizijski sprejem v našem kraju
bo končno urejen, objavljenem v 8.–12.
številki Koroškega fužinarja, da je bilo
tedaj na Ravnah nekaj čez 80 televizorjev in da je bilo zanimanje za gledanje programa RTV LJ zelo veliko. Erih
Günther se spominja, da so na Ravnah
pri Favajevih že imeli televizor znam-
Junija 1962 je bil sklican sestanek
članov akcijskega odbora s predstavniki občin in večjih podjetij iz Mežiške,
Dravske, Mislinjske in Šaleške doline
ter s predstavniki RTV LJ zaradi dogovora o čim hitrejši izgradnji relejne postaje. Razdelili so si naloge in izdelali
terminski načrt. Dogovorjeno je bilo,
da bodo speljali cesto do sedla med
Uršljo goro in Malim vrhom (1445 m)
– do današnje »rampe« na višini okoli
1400 metrov, od tamkajšnje planote do vrha pa bo postavljena tovorna
žičnica. Prav tako so se dogovorili za
daljnovod do vrha, kjer bodo postavili
trafo postajo. RTV LJ se je obvezala, da
bo uredila kovinski stolp, nato pa poskrbela za montažo TV- in UKV-releja.
Že 15. oktobra naj bi začeli oddajati
program RTV LJ.
Na začetku Kozjega hrbta
Radioamater Mirko Lečnik – Žlici
Z deli so začeli že takoj poleti. Kovinski
25-metrski stolp so izdelali v podjetju
Kovinarska Krško. Postavljala sta ga
dva delavca in pri nameščanju konstrukcije se jima je podrl v prepad proti Šmohorici. K sreči se je ena od nog
zagozdila v špranjo na robu skalovja
tako, da so ga s pomnoženo ekipo delavcev uspeli potegniti nazaj in postaviti na svoje mesto. Žal je nato RTV LJ
zamujala z montažo ostale potrebne
opreme, zlasti zaradi zgodnje zime.
Kazalo je, da tisto leto na Ravnah še
ne bodo videli slike RTV LJ. Ker so si
prebivalci tega kraja zelo želeli gledati
domači program, so se zbrali zagnani entuziasti in se dogovorili, da bodo
kar sami izvedli transport manjkajoče
opreme na Uršljo goro. Njihova odločitev se je glasila: »Gledali bomo domačo televizijo!« Podžigala jih je želja, da
bi na Ravnah vendarle videli program
RTV LJ že za državni praznik 29. novembra 1962.
Vsa potrebna oprema je bila njihova
last. Obsegala je konzolo, nekaj metrov dolgo in 32 kg težko kovinsko cev,
link za sprejemanje televizijskega signala, 10-W televizijski pretvornik, to
je nekakšna škatla v velikosti približno
Pod vrhom
30 x 40 cm, televizor, ustrezno orodje
in razne materiale. Sprva so opremo
skušali prepeljati s tovornjakom iz ŽR
pod vrh Uršlje gore, ker je bil tedaj že
možen prevoz po novo zgrajeni cesti
do planote med Uršljo goro in Malim
vrhom, od tam do vrha pa s transportno žičnico. Tisto leto je po gorah že
oktobra padel prvi sneg in v novembru
ga je še dodatno nasulo. Erih Günther
je bil za pomoč šoferju v tovornjaku z
opremo, vendar sta se pripeljala le do
Suhega dola, kjer sta se morala obrniti, saj zaradi preobilice snega nista
mogla naprej.
V odboru so se nato odločili, da bodo
odnesli opremo na lastnih ramenih
na vrh. Pod vodstvom Pavleta Cesarja se je zbralo deset prostovoljcev,
večinoma iz Elektro obrata ŽR, med
njimi Erih Günther, tedaj obratovodja
v tem obratu, Janko Čas, Marjan Lorenci in še drugi. Pomoč jim je ponudil tudi član Gorske reševalne službe
(GRS) s Prevalj Jože Peruš. Takratni
načelnik GRS Prevalje Franci Telcer
jim je ta pohod odsvetoval, češ da
zaradi snega ne bodo prišli na vrh.
Skupini se je kot enajsti član pridružil
še radioamater Mirko Lečnik, imeno-
van »Žlici«, s prenosno UKV-postajo
za vzdrževanje zveze z radioamaterji
v dolini (radioamaterjem je ponudil
gostoljubje v posebni sobi domače
hiše Stanko Oprešnik, obrtnik elektrotehnične stroke na Ravnah). Zaradi tehnične podpore je bil pomemben
član skupine še inž. France Milavc z
RTV LJ. Ta je menda hojo komajda
zmogel, ker je imel težave z astmo in
je bil nekoliko starejši od ostalih.
Noč pred pohodom na vrh so prespali v Smučarski koči. Na pot so se
odpravili zgodaj zjutraj, že ob peti uri.
Zaradi novozapadlega snega in težkega tovora so le počasi napredovali
mimo Sovinca do Godčevega križa
in od tam navzgor po Kozjem hrbtu.
Zlasti od jase na Lužah je bilo ponekod snega do pasu, pihal je veter, ki
je ustvarjal zamete. Od Luž do vrha
je gazil spredaj Marjan Lorenci. Erih
Günther je še z enim tovarišem nosil
32 kg težko cev, konzolo za pritrditev
antene, Jože Peruš s Prevalj pa je ves
čas na hrbtu tovoril težak in velik televizor. Za pot na vrh so potrebovali
kar 11 ur!
(Se nadaljuje!)
Erih Günther montira konzolo za link
75
76
Stare gušstanjske gostilne
Piše: Mirko Osojnik
Tudi v obdobju avstroogrske monarhije je čas v Guštanju veselo utripal. Ob številnih praznikih, sejmih in veselicah so se prebivalci našega trga lahko »kam dali«, da jim ni bilo dolgčas ob prazničnih dneh. Že na ožjem območju Guštanja je bilo kar 14 gostiln.
Pa jih naštejmo! Nekdanja stavba v Partizanski ulici, kjer so dolgo časa imele svoj sedež
ravenske Storitve, je bila v tistem času znana gostilna »PRI ŠTRUDLNU«. Njena soseda je
bila gostilna »KRONE«, ki je gostila krajane v prostorih, kjer je sedaj že dolgo časa fotografski studio Ocepek. Nekaj više na Partizanski ulici, v stavbi, kjer je bila včasih Cvetličarna Narcisa, je bila v tistih časih gostilna »LEGNER«.
Sedanja Gostilna Lečnik, ki še danes kraljuje sredi ravenskega trga, je bila takrat gostilna
»DOBROVNIK«. Njena prva soseda, nekdanja gostilna Cvitanič, pozneje znana tudi kot
Gostilna pri Dalmatincu, je bila gostilna »KLEINLERKER« (lastnik Josef Kleinlerker). Pravili
so ji tudi »Gostilna pri Tirolcu«. Lepa ohranjena muzejska razglednica nam to potrjuje. Na
drugi strani trga, kjer je bila včasih Ringova hiša, sedaj pa naša pošta, je bila v tistih časih
gostilna »ORTER«. Desna soseda te gostilne je bila še bolj znana gostilna »MILONIG«.
Pozneje je bila to Gostilna pod Uršljo, znana po dobrih menijih za kosila in večerje v jedilnici v gornjem nadstropju.
Še danes delujoča Gostilna pri lipi je bila v tistih davnih časih gostilna »PORI«. Najbližje je
bila »fabriškim« delavcem, ki se jim je po napornem delu prilegla hladna osvežilna pijača.
No, delavci so imeli drugače tudi na območju jeklarne svojo okrepčevalnico, ki so ji pravili
»KANTINA«.
Na današnji Ditingerjevi ulici je bila takrat blizu nekdanjega sejmišča v sedanji Šteharnikovi hiši znana »GOSTILNA PRI VOLČEJU«, ljudsko Bolčiju (Gasthaus zur
Wiese). Tudi zanjo imajo v ravenskem muzeju imenitno ohranjeno razglednico! Gasilci v
Guštanju so imeli navado, da so prvo nedeljo v mesecu pobirali članarino in to vedno v
drugi gostilni, da ne bi bilo kakšne zamere. Tega leta (1908) so se postavili pred Gostilno
pri Volčeju, ki je ta dogodek ovekovečila na tej razglednici.
V stari Sternjakovi (Vetterjevi) hiši na sedanji Prežihovi ulici pa je bila v tistih časih znana
in zelo obiskovana gostilna, ki so ji pravili »KAVARNA«.
V Stari ulici na Ravnah je bila nekaj pozneje, v obdobju stare Jugoslavije, v hiši številka 3
»GOSTILNA PRI NAVERŠNIKU«, znana po odličnem konjskem golažu. Zatem sta postala lastnika te hiše zakonca Kraiger. Ob Meži je bila približno v tistem času zelo dejavna
»Gostilna KRČMA«, po domače pri EBNERJU. V lasti so jo imeli Petračevi, ki so na gostilniškem vrtu uprizarjali tudi gledališke igre. Avgusta leta 1932 je bila tu premiera Sketove
ljudske igre Miklova Zala.
Krog 14 guštanjskih gostiln pa je v tistem času sklepala gostilna »JAGER« v poslopju sedanje zadružne trgovine na Koroški cesti. Njen lastnik je bil trgovec Vinzenz Brundula.
77
Skozi Blažev objektiv
"Sej'm bil je živ …" (foto: Blaž Kajzer)
"Šnel Pepi" iz prejšnjih časov (foto: Blaž Kajzer)
78
79
Stare gušstanjske razglednice
RAVENSKI
RAZGLEDI
Glasilo Občine
Ravne na Koroškem
leto:
2015
številka:
14
izdajatelj:
Zavod za kulturo, šport,
turizem in mladinske
dejavnosti Ravne na Koroškem
zanj: Miran Mlakar
uredniški odbor:
Saša Jelen,
Miran Mlakar,
Mirko Osojnik,
Petra Podjaveršek,
Rok Šater in
Bojana Verdinek
koordinator glasila:
Rok Šater
reklamni oglasi - trženje:
Rok Šater,
[email protected],
031/362-009, 02/82-21-219
odgovorni urednik:
Mirko Osojnik
Za verodostojnost
posameznih prispevkov
odgovarjajo njihovi avtorji.
jezikovni pregled:
Bojana Verdinek
fotografija na naslovnici:
Tomo Jeseničnik
oblikovanje:
Atelje jk, Jasna Kalčič Rajzer s.p.
tisk:
Malex d. o. o.
naklada:
4.500 izvodov
Glasilo je vpisano v razvid
medijev pri Ministrstvu za
kulturo RS pod zaporedno
številko 750.
Ravne na Koroškem,
december 2015
Gutenstein (odposlana 23. 6. 1915), zal. Ankele Bleiburg
Razglednica je v lasti fototeke Koroškega pokrajinskega muzeja – Muzeja Ravne
Mailand–Brücke, Gutenstein Kärnten (odposlana 23. 11. 1913)
Razglednica je v lasti fototeke Koroškega pokrajinskega muzeja – Muzeja Ravne.
Trg Guštanj (odposlana 16. 7. 1929), založil M. Plas, Guštanj
Lastnica razglednice je Anica Pudgar, Dobja vas 136, Ravne na Koroškem.
80
14