1. No category

Svet
Evropske unije
Bruselj, 19. maj 2016
(OR. en)
9168/16
PECHE 172
SPREMNI DOPIS
Pošiljatelj:
za generalnega sekretarja Evropske komisije:
direktor Jordi AYET PUIGARNAU
Datum prejema:
Prejemnik:
18. maj 2016
generalni sekretar Sveta Evropske unije Jeppe TRANHOLM-MIKKELSEN
Št. dok. Kom.:
COM(2016) 263 final
Zadeva:
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU o
možnostih za sistem okoljskega označevanja EU za ribiške proizvode in
proizvode iz ribogojstva
Delegacije prejmejo priloženi dokument COM(2016) 263 final.
Priloga: COM(2016) 263 final
9168/16
ka
DG B 2 A
SL
EVROPSKA
KOMISIJA
Bruselj, 18.5.2016
COM(2016) 263 final
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU
o možnostih za sistem okoljskega označevanja EU za ribiške proizvode in proizvode iz
ribogojstva
SL
SL
1.
UVOD
Člen 36 Uredbe (EU) št. 1379/2013 o skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in
proizvode iz ribogojstva 1 določa, da Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu
predloži poročilo o izvedljivosti možnosti za sistem okoljskega označevanja ribiških
proizvodov in proizvodov iz ribogojstva.
Pri pripravi tega poročila je bila naročena študija za analizo obstoječih znakov za
okolje in drugih oblik sporočanja okoljskih informacij. Nadalje je bila dopolnjena z
javnim posvetovanjem in neposrednimi pogovori z deležniki 2.
V tem poročilu je opisano ozadje, v katerem so se razvili znaki za okolje v ribištvu
in ribogojstvu. Predstavljene so ustrezne javne in zasebne pobude na ravni EU in
mednarodni ravni o prostovoljnih okoljskih trditvah. Opisani so stanje na trgu
proizvodov z znakom za okolje in glavna vprašanja v zvezi z znaki za okolje. V
poročilu so opredeljena tudi področja možnega ukrepanja v zvezi s sistemom
okoljskega označevanja ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva, ocenjena
pa je tudi njegova izvedljivost.
2.
OZADJE
Cilj skupne ribiške politike (SRP) je zagotoviti, da dejavnosti na področju ribištva in
ribogojstva prispevajo k dolgotrajni okoljski, gospodarski in socialni vzdržnosti.
Znaki za okolje so oblika prostovoljnih informacij za potrošnike. Znaki za okolje
niso bili razviti izključno za ribištvo in ribogojstvo. V zadnjih dvajsetih letih so se
javni in zasebni sistemi razvili na številnih področjih. Pri sistemih na področju
gozdarstva 3 in splošnega kmetijstva 4 so opazne razlike v zasnovi in zahtevah v
primerjavi s sistemi na področju ribištva in ribogojstva, standardi teh sistemov pa
niso primerljivi. Kar zadeva navzočnost na trgu, so glavni znaki za okolje za ribiške
proizvode in proizvode iz ribogojstva podobni zasebnim znakom, kakršni se
uporabljajo v gozdarstvu, četudi so logotipi morda manj prepoznavni.
Kar zadeva vladno priznavanje sistemov, v teh sektorji ni opaznih razlik v
primerjavi s trenutnim stanjem v ribištvu in ribogojstvu, tj. zanje se trenutno ne
uporablja noben poseben predpis EU, razen ekološkega certificiranja. Uporablja se
splošno načelo, ki velja za prostovoljne informacije za potrošnike in določa, da
morajo biti trditve jasne in preverljive.
1
Uredba (EU) št. 1379/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ureditvi
trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1184/2006 in
(ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 104/2000 (UL L 354, 28.12.2013, str. 1−21).
2
http://ec.europa.eu/dgs/maritimeaffairs_fisheries/consultations/eco-label/index_en.htm.
3
Na primer Svet za nadzor gozdov (Forest Stewardship Council − FSC) ali Program za potrjevanje
certificiranja gozdov (Programme for the Endorsement of Forest Certification − PEFC).
4
Na primer pravična trgovina ali Okrogla miza o trajnostnem palmovem olju (Roundtable on Sustainable
Palm Oil − RSPO).
2
V skladu z opredelitvijo Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo
(FAO) znaki za okolje dajejo pravico, da proizvod nosi logotip ali izjavo, ki potrjuje
skladnost njegove proizvodnje s standardi glede ohranjanja in trajnosti.
Certificiranje izvaja tretja oseba, da zagotovi, da proizvodni postopek izpolnjuje
določene zahteve. Za zagotovitev, da proizvodi z znakom za okolje, ki so dani na
trg, prihajajo iz certificiranih virov, se sprejmejo ukrepi za zagotovitev sledljivosti
proizvodov in njihovega certificiranja.
Okoljsko označevanje v ribištvu se je začelo v 90. letih prejšnjega stoletja. Medtem
ko je ekološko ribogojstvo v EU urejeno 5 od leta 2010, se je certificiranje na
področju trajnostnega ribogojstva pojavilo v začetku tega stoletja in se hitro razvija.
Okoljsko označevanje v teh dveh sektorjih se razlikuje in obravnava različne vidike
trajnosti. Medtem ko se v ribištvu osredotoča predvsem na ohranjanje staležev, je v
ribogojstvu poudarek večinoma na morebitnih negativnih zunanjih učinkih zaradi
proizvodnje, kot so motnje naravnih ekosistemov ali onesnaženost voda.
Posebnost v zvezi z znaki za okolje za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva
je, da so večinoma zasebni in mednarodni ter da ni skoraj nobenega javnega, ki bi
izpolnjeval zahteve za znake za okolje v skladu s standardom ISO 14024 tipa I, ki
jih je Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) opredelila za znake za
okolje in okoljske deklaracije. ISO je leta 2014 začela razvijati tudi standard o
minimalnih zahtevah za certificiranje proizvodov iz trajnostnega morskega ribolova,
ki naj bi bil objavljen v letih 2017−2018.
V znake za okolje se je pred kratkim začela vključevati bolj celovita opredelitev
trajnosti, ki vključuje tudi gospodarske in socialne vidike.
Znaki za okolje se uporabljajo v okolju, kjer potrošniki prejemajo številna sporočila
o trajnosti ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva, vključno s smernicami
za potrošnike, kampanjami nevladnih organizacij in prostovoljnimi kodeksi
ravnanja. Sama količina informacij o trajnosti je sprožila polemike in povzročila
nekaj zmede. To vprašanje je pomembno tudi na drugih trgih. Ker so potrošniki v
EU soočeni z obilico oznak ali okoljskih trditev, imajo pogosto težave pri
razlikovanju med proizvodi in težko zaupajo razpoložljivim informacijam. Poleg
tega okoljske trditve na proizvodih morda ne izpolnjujejo vedno pravnih zahtev
glede zanesljivosti, točnosti in jasnosti. 6
3.
UKREPANJE NA RAVNI
NAVEDBAMI
EU
IN MEDNARODNI RAVNI V ZVEZI S PROSTOVOLJNIMI
V zadnjem desetletju je Evropska unija sprejela več pobud v podporo jasnosti in
verodostojnosti prostovoljnih navedb, za vzpostavitev instrumentov, ki potrošnikom
omogočajo ozaveščeno izbiro, in za zagotovitev visoke ravni varstva potrošnikov ob
sočasnem spodbujanju interesov potrošnikov v skladu s členom 169 PDEU.
5
Uredba Komisije (ES) št. 710/2009 o spremembi Uredbe (ES) št. 889/2008 o določitvi podrobnih pravil
za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 v zvezi z določitvijo podrobnih pravil o ekološkem gojenju
živali iz ribogojstva in ekološki pridelavi morskih alg (UL L 204, 6.8.2009, str. 15–33).
6
Študija
potrošniškega
trga
o
okoljskih
trditvah
za
neživilske
proizvode:
http://ec.europa.eu/consumers/consumer_evidence/market_studies/environmental_claims/index_en.htm.
3
Kar zadeva zakonodajo EU, so bile sprejete določbe, ki obravnavajo vsebino navedb
in njihovo certificiranje, ki ga izvajajo tretje osebe. Pravila o informacijah za
potrošnike, ki spremljajo ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva, so bila
pregledana in omogočajo prostovoljno zagotavljanje okoljskih informacij, pod
pogojem, da so takšne informacije jasne, nedvoumne in preverljive 7. Hkrati s tem so
bile določene zahteve za akreditacijo na področju certificiranja. To vključuje pogoj,
da javni nadzor nad certifikacijskimi organi zagotavlja en sam nacionalni
akreditacijski organ 8.
Oblikovane so bile tudi nezakonodajne pobude za zagotovitev smernic o
prostovoljnih navedbah. Pristop EU k sistemom zagotavljanja trajnosti in
certificiranju proizvodov iz pravične trgovine je bil predstavljen leta 2009 9.
Poudarjeno je bilo ohranjanje prostovoljne in nevladne narave teh sistemov ter
pomembnost preglednosti in ustreznosti informacij. Ta nezakonodajni pristop je bil
okrepljen v sporočilu o politiki kakovosti kmetijskih proizvodov 10. Rezultati dela v
okviru dialoga med več deležniki o okoljskih trditvah bodo uporabljeni v smernicah
Komisije za podporo izvajanju direktive o nepoštenih poslovnih praksah 11 na tem
področju. Sočasno se spodbuja vzpostavitev metod za merjenje okoljske
učinkovitosti življenjskega kroga proizvodov 12, sprejete pa so bile tudi smernice o
najboljši praksi za prostovoljne sheme certificiranja za kmetijske proizvode in
živila 13. Med Evropsko komisijo, državami članicami, podjetji in drugimi deležniki
se dialog o socialni odgovornosti gospodarskih družb 14 nadaljuje.
Poleg tega bo Komisija na zahtevo Evropskega parlamenta leta 2016 začela pilotni
projekt za ocenjevanje prostovoljnih navedb na ribiških proizvodih in proizvodih iz
ribogojstva. Preučila bo obseg, v katerem se takšne navedbe pojavljajo na ribiških
proizvodih in proizvodih iz ribogojstva ter v katerem so skladne z ustreznimi
zahtevami.
7
Uredba o SUT, člen 39(1) in (4).
8
Uredba (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za
akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93
(UL L 218, 13.8.2008, str. 30−47).
9
Sporočilo Komisije z naslovom „Prispevek k trajnostnemu razvoju: vloga pravične trgovine in nevladnih
sistemov zagotavljanja trajnosti, povezanih s trgovino. COM(2009) 215, 5.5.2009.
10
Sporočilo Komisije o politiki kakovosti kmetijskih proizvodov, COM(2009) 234, 28.5.2009.
11
Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih
praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive
Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter
Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah)
(Besedilo velja za EGP) (UL L 149, 11.6.2005, str. 22−39).
12
Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu Oblikovanje enotnega trga za ekološke proizvode
Izboljšanje obveščanja o okoljski učinkovitosti proizvodov in organizacij, COM(2013) 196.
Eden od 26 pilotnih projektov v zvezi z okoljskim odtisom proizvodov, ki potekajo zdaj, obravnava
ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva.
13
Sporočilo Komisije – Smernice EU o najboljši praksi za prostovoljne sheme certificiranja za kmetijske
proizvode in živila, COM 2010/C 341/04.
14
Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in
Odboru regij – Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–14,
COM(2011) 681.
4
V nedavno sprejetem akcijskem načrtu EU za krožno gospodarstvo 15 je bil znova
poudarjen pomen omogočanja ozaveščene izbire potrošnikom. V okviru te pobude
se preučuje prostovoljni znak EU za okolje 16.
Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je določila
mednarodno priznane smernice o okoljskem označevanju ribiških proizvodov in
proizvodov iz ribogojstva 17, pri razvoju katerih je bila dejavno vključena EU.
4.
TRG ZA ZNAKE ZA OKOLJE ZA RIBIŠKE PROIZVODE IN PROIZVODE IZ RIBOGOJSTVA
EU je trenutno največji trg za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva z
znakom za okolje. Vendar se uveljavljanje proizvodov z znakom za okolje na trgu
med državami članicami zelo razlikuje in je osredotočeno na zamrznjene ali
predelane proizvode. Glavni potrošniki morskih proizvodov (potrošnja na
prebivalca) niso glavni kupci proizvodov z znakom za okolje. V državah, kot so
Francija, Italija, Portugalska in Španija, kjer potrošniki kupujejo večinoma sveže
proizvode, so znaki za okolje in certificiranja postranskega pomena 18. Po drugi
strani pa so se proizvodi z znakom za okolje dobro uveljavili v nekaterih državah
članicah, kot sta Nemčija in Združeno kraljestvo 19.
Število znakov za okolje ostaja razmeroma majhno v primerjavi z drugimi orodji za
obveščanje potrošnikov. Rast tržnega deleža vključuje samo nekaj sistemov.
Danes so glavni zasebni znaki za okolje Marine Stewardship Council (MSC), ki je
za leto 2014 objavil certificiranje 8,8 milijona ton ulovljenih prostoživečih rib
(tj. 10 % svetovnega iztovora), Friend of the Sea (FoS), za katerega razpoložljivi
podatki, ki jih je zagotovila FAO, kažejo, da je leta 2011 certificiral približno
10 milijonov ton proizvodov, GLOBALG.A.P. Aquaculture Standards, ki naj bi po
podatkih leta 2013 certificiral več kot 2 milijona ton proizvodov, in Aquaculture
Stewardship Council (ASC), ki je objavil, da je leta 2014 certificiral več kot
400 000 ton proizvodov. Nedavno so proizvajalci iz držav članic EU začeli
postopek certificiranja svojih proizvodov, večinoma iz ribištva, kar kaže novo
usmeritev na trgu, saj je bila do zdaj večina proizvodov z znakom za okolje,
prodanih v EU, uvožena.
15
16
17
18
19
Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in
Odboru regij. Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo, COM(2015) 614.
Uredba (ES) št. 66/2010 Evropskega
(UL L 27, 30.1.2010, str. 1–19).
parlamenta
in
Sveta
o
znaku
EU
za
okolje
Smernice FAO za okoljsko označevanje rib in ribiških proizvodov iz morskega ribolova. Revizija 1.
(2009), Smernice za okoljsko označevanje rib in ribiških proizvodov iz ribolova v celinskih vodah
(2011), Tehnične smernice o certificiranju proizvodov iz ribogojstva (2011). FAO je razpravljala tudi o
osnutku okvira za ocenjevanje sistemov okoljskega označevanja pri ribolovu v celinskih vodah in
morskem ribolovu.
Tržni delež, ki ga je sporočila organizacija Marine Stewardship Council (MSC), znaša manj kot 1 %.
MSC poroča o več kot 35-odstotnem tržnem deležu v Avstriji, Belgiji, na Danskem, v Nemčiji, na
Švedskem, Nizozemskem in v Združenem kraljestvu.
5
Ti sistemi so se specializirali za posamezno skupino vrst. Medtem ko je MSC v
glavnem pokrival bele ribe (certificiranje 45 % svetovnega ulova belih rib) in
majhne pelagične vrste, se je FoS osredotočal na ribištvo, ki oskrbuje industrijo ribje
moke, vendar je pokrival tudi tune, škampe in kozice, školjke in losose. V
ribogojstvu je GLOBALG.A.P pokrival zlasti pange, tilapije, losose in škampe,
enako kot ASC, ki se je poleg tega osredotočil tudi na školjke in postrvi. Kaže, da se
je med temi sistemi začelo sodelovanje za razvoj skupnih meril in vzajemno
priznavanje.
V zadnjih letih je nekaj držav vzpostavilo javne znake za okolje za ribiške
proizvode in proizvode iz ribogojstva. Doslej se kot alternativa zasebnemu
certificiranju še ni pojavil večji javni sistem. V EU je Francija konec leta 2014
uvedla javni znak za okolje za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva. Za zdaj
je še prezgodaj napovedovati njegov morebitni trg.
5.
GLAVNA VPRAŠANJA V ZVEZI Z ZNAKI ZA OKOLJE
Pri analizi in posvetovanju so bila poudarjena tri glavna vprašanja, povezana s
sedanjimi znaki za okolje za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva, in sicer:
(a) verodostojnost trditve, (b) zmeda zaradi številnih sporočil in (c) vstop na trg,
vključno s stroški.
(a)
Vprašanje verodostojnosti se nanaša na veljavnost trditve. Sistemi
okoljskega označevanja predstavljajo najbolj strukturirano vrsto obveščanja
potrošnikov o okoljskih vidikih. Verodostojnost temelji na strukturi sistema,
vključno z njegovimi standardi in preglednostjo postopka certificiranja.
Zagotavljanje verodostojnosti je ključnega pomena za trgovce na drobno, saj je
bistveni element identitete blagovne znamke. Tako verodostojnost trditve vpliva na
verodostojnost samega trgovca na drobno. Zanimivo je, da se velik del certificiranih
proizvodov ne prodaja z logotipom, zaradi česar je certificiranje večinoma značilnost
odnosa med podjetji, ne pa oblika obveščanja potrošnikov.
(b)
Zmeda je pogosto povezana z opaženim povečevanjem števila znakov za okolje ter
težnjo po nerazlikovanju med znaki za okolje in drugimi pobudami, namenjenimi
obveščanju podjetij in potrošnikov, kot so smernice za potrošnike ali kampanje
nevladnih organizacij.
Lahko je tudi posledica razlike v vsebini in področju uporabe znakov za okolje. Ta
morebitna zmeda se pojavlja na vseh stopnjah dobavne verige. Proizvajalci morda
ne vedo, pri katerem znaku za okolje se morajo potegovati za certificiranje, saj je to
odvisno od odločitev trgovcev na drobno in posebnih značilnosti posameznega
trga. Trgovci na drobno morajo po drugi strani izbrati znake za okolje, ki najboljše
jamčijo za njihov ugled. Potrošniki morda tudi ne vedo, kaj pomeni posamezni
znak za okolje.
Glede na težko izbiro, na kateri posamezni okoljski vidik se osredotočiti in kako
prenesti sporočilo, lahko to privede do večkratnega certificiranja in različnih
sporočil. Negativna posledica tega je zmeda, ki lahko nazadnje privede do dodatnih
stroškov za gospodarske subjekte in nezaupanja v trditve.
6
(c)
Tretje vprašanje se nanaša na vstop na trg in stroške za gospodarske
subjekte. Certificiranje v okviru sistemov okoljskega označevanja vključuje
revizije, inšpekcijske preglede in ocenjevanja. Poleg tega lahko nastanejo tudi drugi
stroški, npr. za uporabo logotipa znaka za okolje. Ta postopek vključuje stroške in
upravno breme, ki niso nujno izraženi v prodajnih cenah za proizvajalca. Stroški,
povezani s certificiranjem, so zlasti pomembni za male proizvajalce. Nekateri
sistemi uporabljajo lastna sredstva za vzpostavitev programov ozaveščanja,
nevladne organizacije pa dejavno podpirajo certificiranje za male proizvajalce.
Poleg tega je certificiranje postalo ključnega pomena za proizvajalce in trgovce pri
prodaji na specifične trge, ki bi sicer ostali zaprti ali podcenjeni.
Hkrati proizvajalcem zagotavlja možnost, da se njihovi proizvodi razlikujejo in da
vstopajo na nove trge.
6.
MOŽNI UKREPI JAVNIH ORGANOV
V zadnjem desetletju so bile na ravni EU in mednarodni ravni oblikovane pobude za
obravnavanje okoljskih trditev. Kot je navedeno v točki 3, to vključuje številne
zakonodajne in nezakonodajne akte, ki jih je sprejela EU.
Za namen analize izvedljivosti so bile opredeljene tri možnosti ukrepanja EU:
učinkovita uporaba razpoložljivih orodij, razvoj in morebitna uporaba minimalnih
zahtev ter vzpostavitev znaka za okolje za celotno Unijo.
6.1.
Možnost 1 – Brez sprememb: veljavna zakonodaja in učinkovita uporaba
razpoložljivih orodij
Ena od možnosti za ukrepanje EU na področju znakov za okolje za ribiške
proizvode in proizvode iz ribogojstva bi bila okrepitev nadzora nad
veljavnimi predpisi in nadaljnja podpora izvajanju razpoložljivih orodij,
vključno z na primer ukrepi za trženje iz člena 68 uredbe o Evropskem skladu
za pomorstvo in ribištvo (ESPR). Ocenjevanje prostovoljnih navedb in nadzor
nad njimi se lahko izkažeta za učinkovita pri krepitvi verodostojnosti.
Gospodarski subjekti in potrošniki bi imeli nedvomno korist v obeh primerih.
Kar zadeva zmedo, ki nastane, če je sporočil več, bi bila ta omejena: medtem
ko bi bilo mogoče preveriti vsebino navedb na etiketah proizvodov, druge
oblike informacij, ki ne spadajo na to področje, ne bi bile predmet nadzora.
Kar zadeva stroške za gospodarske subjekte, bi učinkovita uporaba
razpoložljivih možnosti financiranja proizvajalcem omogočila vstop na nove
trge, hkrati pa bi se znižali stroški, ki jih morajo nositi zaradi certificiranja.
Tako je podpora za certificiranje proizvajalcem iz EU na voljo prek ESPR,
proizvajalcem iz držav v razvoju pa prek razvojnih programov.
Lahko bi se preučila možnost vključitve ribiških proizvodov in proizvodov iz
ribogojstva v obstoječi znak EU za okolje glede na to, da so v tem okviru
živila že upravičena. Na podlagi dosedanjih izkušenj z oblikovanjem meril bi
postopek določanja novih meril trajal najmanj tri leta in zahteval vlaganje
sredstev. Treba je opozoriti, da je ekološko ribogojstvo regulirano in da
analiza, izvedena leta 2011, ni zagotovila dokončnega odgovora glede
7
izvedljivosti in dodane vrednosti določitve meril za podelitev znaka EU za
okolje za vključitev okoljskega učinka živil 20.
Z uporabo veljavne zakonodaje EU in orodij bi bila izpolnjena merila glede
dodane vrednosti, subsidiarnosti in sorazmernosti. Po drugi strani pa bodo
morda potrebna dodatna sredstva za nadzorne dejavnosti za preverjanje
skladnosti prostovoljnih navedb z veljavno zakonodajo.
6.2.
Možnost 2 – Minimalne zahteve, ki jih določi EU
Tu je preučena možnost, da EU določi minimalne zahteve za zagotovila o
trajnosti za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva. Ta možnost bi
zagotavljala usklajen okvir za primerjavo vsebine teh zagotovil.
Z ukrepanjem na tem področju bi se učinkovito obravnavala morebitna zmeda
glede značilnosti okoljskih trditev, s čimer bi se zmanjšalo nezaupanje
potrošnikov. Obravnavalo bi se tudi vprašanje verodostojnosti, saj bi postopki
certificiranja temeljili na ustreznih veljavnih zahtevah. Vendar pa se ne bi
obravnavalo vprašanje stroškov, ki bi jih za namen certificiranja nosil
proizvajalec.
Na podlagi te možnosti bi se določili standardi trajnosti ob upoštevanju
smernic FAO na tem področju in kazalnikov, ki so že določeni s skupno
ribiško politiko (SRP). Ta možnost bi vključevala pripravo dveh sklopov
standardov na ravni EU, ki bi bili značilni za ribištvo in ribogojstvo, da bi se
upoštevale bistvene razlike med tema načinoma proizvodnje.
Med posledicami bi bili obsežna priprava in posvetovanje, vključno z rednimi
pregledi standardov, ter sprejetje novih zakonodajnih aktov s strani EU.
Alternativni pristop bi bil osredotočen na minimalne zahteve postopka
certificiranja. Ta možnost se že izvaja z ukrepanjem na ravni EU in
mednarodni ravni. Veljavna zakonodaja zagotavlja nadzor nad ključnimi
fazami postopka certificiranja. Podrobna priporočila v zvezi z razvojem
sistema, zahtevami in ustreznimi trditvami že obstajajo. Poleg tega so primeri
dobrih praks pri certificiranju dokumentirani v kodeksu dobre prakse
Mednarodne zveze za socialno in okoljsko akreditacijo in označevanje
(ISEAL) in smernicah FAO ter bodo vključeni v tekoče delo Mednarodne
organizacije za standardizacijo.
Druga alternativa bi lahko bila, da bi Komisija predstavila priporočila in
dobre prakse. Taka nezakonodajna pobuda bi lahko vključevala mednarodna
sklicevanja na okoljsko označevanje v ribištvu in ribogojstvu ter podoben
pristop na področju okoljskih trditev za živilske in neživilske proizvode. S
tem bi se lahko povečala preglednost ter olajšal skupni dogovor med sistemi
okoljskega označevanja, gospodarskimi subjekti v dobavni verigi in javnimi
organi. Vključevala bi podobna posvetovanja in pripravo kot za prejšnje
podmožnosti, vendar zakonodaja ne bi bila potrebna.
20
http://ec.europa.eu/environment/ecolabel/documents/EUEB_position_on_food_final.pdf.
8
6.3.
Možnost 3 – Vzpostavitev sistema okoljskega označevanja za celotno
Unijo
Oblikovanje samostojnega sistema prostovoljnega okoljskega označevanja za
celotno Unijo za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva bi vključevalo
opredelitev zahtev. Poleg tega bi bilo treba skupaj z ukrepi za spodbujanje
tega novega sistema razviti tudi postopke za pregled, certificiranje,
označevanje in reševanje sporov. Področje uporabe bi moralo zajemati
ribištvo in ribogojstvo, pa tudi vse proizvode, ki se prodajajo v EU, ne glede
na njihovo poreklo. To je za ta sektor še posebno pomembno ob upoštevanju,
da EU uvozi 65 % količine zaužitih rib in da se precejšen delež dobavlja iz
držav v razvoju.
Ukrepanje na tem področju ima lahko pozitivne učinke v smislu
verodostojnosti znakov za okolje, saj lahko obstoj javnega sistema privede do
višjih standardov in učinkovitosti certificiranja. Navzočnost javnega znaka za
okolje na trgu lahko tudi zmanjša zmedo glede vsebine okoljskih trditev.
Vendar ni jasno, ali bo to kakor koli vplivalo na zagotavljanje drugih vrst
okoljskih informacij potrošnikom in ali se bo vključilo na trg, na katerem so
že številne priznane oznake. Kar zadeva stroške certificiranja za gospodarske
subjekte, bi bili možni nekateri prihranki pri uporabi logotipa, saj bi bil ta
javen. Vendar se stroški, povezani s certificiranjem proizvodov, morda ne bi
bistveno spremenili.
Sistem za celotno Unijo ne bo ustavil povečevanja števila znakov za okolje in
lahko z uvedbo nove oznake na trg poveča zapletenost. Zlasti lahko oslabi
pomen ekološkega logotipa. Po drugi strani pa lahko navzočnost namenskega
javnega znaka za okolje za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva
poveča nabor možnosti, med katerimi zdaj izbirajo proizvajalci in trgovci na
drobno, ter zmanjša tveganje, da bi uveljavljeni zasebni znaki za okolje dobili
preveliko prevlado.
Ta možnost bi zahtevala sprejetje nove zakonodaje in dodelitev sredstev za
upravljanje sistema. Stroški razvoja, izvajanja in promocije znaka za okolje za
celotno Unijo, namenjenega ribiškim proizvodom in proizvodom iz
ribogojstva, se lahko primerjajo s stroški vzpostavitve ekološkega
certificiranja in znaka EU za okolje ter so v primerjavi z drugimi
predstavljenimi možnostmi precejšnji.
7.
SKLEPNE UGOTOVITVE
Znaki za okolje za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva postajajo v zadnjem
desetletju vse pomembnejši. Znak za okolje ima zdaj precejšnje število proizvodov,
vendar je skoncentriran predvsem na nekatere trge in proizvode EU. V istem
obdobju je EU sprejela številne predpise ter sprožila pobude za spodbujanje varstva
potrošnikov in ureditev zagotavljanja okoljskih informacij. Splošna analiza drugih
sektorjev kaže, da znaki za okolje za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva
nimajo večjih posebnosti.
Danes se znaki za okolje v ribištvu in ribogojstvu uporabljajo za več namenov:
trgovcem na drobno dajejo zagotovilo glede trajnosti proizvodov, ki jih prodajajo.
Trgovci na drobno po drugi strani uporabljajo to zagotovilo za poudarjanje vidikov
9
trajnosti v svojih kampanjah obveščanja potrošnikov in za zaščito svoje blagovne
znamke. Poleg tega obveščajo potrošnike o trajnosti proizvoda. Znaki za okolje
omogočajo tudi razlikovanje med proizvodi na trgu in lahko potrošnikom olajšajo
izbiro.
Veliko se govori o vlogi potrošnikov in pogosto se predpostavlja, da zahtevajo
okoljsko označevanje. Vendar je ključna povezava med dobaviteljem in trgovcem
na drobno. Znaki za okolje lahko pripomorejo k preprečevanju veliko večje
razširjenosti certificiranja, ki temelji na trgovcih na drobno, ali lastnih izjav.
V poročilu so poudarjena številna vprašanja, povezana z znaki za okolje. Prvič,
verodostojnost trditev je povezana z obstojem zanesljivega postopka certificiranja.
Drugič, zmeda je povezana z opaženim povečevanjem števila znakov za okolje in
vzporedno uporabo drugih komunikacijskih orodij, pa tudi z razliko v vsebini in
področju uporabe znakov za okolje. Poleg tega so stroški, povezani s
certificiranjem, lahko za proizvajalce precejšnji, čeprav se lahko s prodajo
proizvodov z znakom za okolje odprejo novi trgi.
V tem poročilu, ki kaže različne rezultate glede dodane vrednosti EU, stroškov,
subsidiarnosti in sorazmernosti, so bile analizirane tri možnosti ukrepanja javnih
organov.
Prva možnost, tj. brez zakonodajnih sprememb in učinkovita uporaba razpoložljivih
orodij, bi se izkazala za učinkovito pri obravnavanju verodostojnosti trditev, vendar
ne bi odpravila zmede, ki nastane, če je sporočil več, saj informacije za potrošnike,
ki ne spadajo na področje uporabe veljavnih predpisov EU, ne bi bile predmet
nadzora. Kar zadeva stroške, bi uporaba javnih sredstev lahko pripomogla k
zmanjšanju stroškov certificiranja za proizvajalce.
Ta možnost izpolnjuje merila glede dodane vrednosti, subsidiarnosti in
sorazmernosti, saj temelji na že sprejeti zakonodaji. Po drugi strani pa bo morda
potrebno dodatno financiranje za okrepitev nadzora nad prostovoljnimi
informacijami na etiketah živil.
Druga možnost, tj. določitev minimalnih zahtev glede trajnosti in postopka
certificiranja, bi obravnavala vprašanja, kot sta morebitna zmeda in verodostojnost.
Vključevala bi obširno pripravo in sprejetje nove zakonodaje ali priporočila na ravni
EU. Podobne cilje bi bilo mogoče doseči tudi s podpiranjem mednarodnih
standardov, ki se pripravljajo.
Tretja možnost, tj. vzpostavitev samostojnega sistema ekološkega označevanja
ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva za celotno Unijo, lahko z
ustvarjanjem spodbud in učinkovitim javnim nadzorom pozitivno vpliva na
verodostojnost znakov za okolje. Odpravila bi se lahko tudi zmeda glede vsebine
okoljskih trditev, medtem ko ni jasno, ali bi ta možnost vplivala na zagotavljanje
drugih vrst okoljskih informacij potrošnikom. Pri stroških certificiranja bi se lahko
dosegli le omejeni prihranki.
Za vzpostavitev takega sistema za celotno Unijo bi bilo treba sprejeti novo
zakonodajo. Zaradi razlik med državami članicami pri uveljavljanju proizvodov z
znakom za okolje na trgu in prezgodnje faze izvajanja nacionalnih sistemov bi se
lahko ukrepanje na ravni EU izpodbijalo z vidika subsidiarnosti. Podobno bi
nezmožnost odkritja očitnega nedelovanja trga lahko sprožila vprašanja v zvezi z
10
dodano vrednostjo ukrepanja EU in sorazmernostjo te možnosti. Stroški te možnosti
so v primerjavi v drugima možnostma precejšnji.
SRP naj bi najpozneje do leta 2020 zagotovila trajnost, delno z zmanjšanjem
potrebe po javnem znaku kot dejavniku trajnosti. Poleg tega bi lahko dvojna vloga
EU pri povečevanju okoljske trajnosti prek SRP in z določanjem meril za
ocenjevanje trajnosti sprožila vprašanja glede doslednosti.
11