1. No category

Brez naslova, sitotisk na lepenki, 2001–09
Igor Rakčević
Grafike na lepenki
Galerija ZDSLU
9. – 11. november 2016
O avri in nežnem objemu bagatelnosti
Petar Ćuković
Dela Igorja Rakčevića na lepenki, materialu, ki je namenjen za pakiranje industrijskih
izdelkov, kakor tudi tehnika sitotiska, katere se poslužuje, usmerjajo na mrežo številnih
referenc: od zgodovinsko-umetniških in filozofskih razprav o naravi in značaju sodobne
umetnosti in njenih sledi. Tukaj predvsem mislim na razprave o »izgubi avre« in dialektiki
odnosa original–kopija, začete v dvajsetem stoletju v znameniti razpravi Walterja Benjamina »Umet­nina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati« iz leta 1935/36, pa vse do
našega lokalnega, zelo konkretnega in aktualnega socio–kulturnega konteksta
O čem torej govorimo? Najprej nekaj o »lokalnem kontekstu«: kdo so ljudje, katerih
obrise slutimo v Rakčevićevih delih? V katerem in kakšnem svetu živijo? Brez dvoma, v
trenutku je prepoznavno: to so ljudje s »periferije«, z »margine«, niso slučajno fotografirani »v samem srcu socialne resničnosti« na kamionskih parkiriščih in drugih mestih, v
socialnem prostoru umaknjeni od »bleščeče svetlobe in lažnega sijaja prestižnih in etabliranih družbenih prizorišč«, ljudje spremenjeni v »obrise« resničnih podob, s tehniko sitotiska razosebljeni do stopnje, ki omogoča inteligentno slutnjo nekoga, prav to: nekoga,
konkretnega človeškega bitja; to so ljudje zreducirani na raven serijskih številk, multiplov,
dezenov, vzorcev, oblikovanih ovitkov industrijskih proizvodov, med katerimi najpogosteje
zaslutimo zavojčke cigaret, lahko bi rekli posebnega »zaščitnega znaka«, najgloblje socialne drame preteklih dveh desetletij. To so multiplicirani ljudje–sence, ljudje–pošasti, torej
»prividi«, katerih prividnost se v polju naše refleksije kaže tudi sama kot »ovira–privid«,
kot »prividna prividnost«, pravzaprav kot resničnost, resničnejša od vsake »resnične« res­
ničnosti. Čeprav navidez »lahke« in »nežne«, so to slike surovega, neusmiljenega in globoko razčlovečenega sveta, opominjajoče slike boleče izpraznjenosti, oblike potrošništva,
predvsem pa slike bolečega, tragičnega, »izsiljenega« in »prisiljenega« konzumerizma,
menjave na samem dnu eksistence, omejenem z brezizhodnim samoreproduktivnim
dnom, kjer se življenje »otepa« v strašnem »objemu«, takorekoč v »hropenju cenenosti« in
»bagatelnosti«.
In sedaj nekaj malega, po sledeh Benjamina, o »izgubi avre«, ki jo je umetnost izgubila
v času velikih možnosti tehnične reprodukcije. Kot tudi Boris Grojs potrjuje »izgubo avre«,
s tem, kar naredi umetniško delo neponovljivo in originalno, je v bitvu sočasno z njegovim
nastankom: šele moderni časi so omogočili popolna tehnična sredstva reprodukcije, prav
tako je tudi omogočila spoznanje, da v telesnosti umetniškega dela ni umeščena njegova
duša, marveč je obratno, da je šele v duši mogoča njegova telesnost. V tem smislu se tudi
serijski proizvodi, torej kopije, od Duchampovih ready–made, in kasneje Warcholovih
multiplov, v trenutku, ko pridejo v muzej ali galerijo, torej v prostore, kjer se umetniška
»avra« pridobi, so nesporno legitimizirani kot umetniška dela. Tudi mi opazovalci, če se še
enkrat poslužim Grojsovih idej, kot neke vrste intelektualnih pohajkovalcev, torej duhovnih
klatežev, prihajajočih v take prostore kot na nekakšno poklonitev. Skozi dejanje »profanega razsvetljenja« odkrivamo »avratičnost« v delih, ki jih po svoji temeljni naravi, vidimo
na sijajnem Rakčevićevem FRIZU prizorov–šablon, ki podrazumevajo možnost kopiranja in
brezmejnega multipliciranja.
In nazadnje, ko že omenjam friz: vem, da je Rakčević s svojim celotnim umetniškim
delovanjem po pravici zaslužil atribut umetnika, ki je zavestno delal na depatetiziranju
umetnosti in umetniških medijev v prostoru, ki je tako naklonjen patetiki. Ne morem se
izogniti, da te patetike na nek način ne vrnem v prostor refleksije na tej razstavi – za nas
sedaj in tukaj, zame povsem gotovo, ta friz nima manjšega pomena, kot so nekoč imeli
frizi na znamenitih antičnih templjih: tako tukaj, kot tudi tam, se seveda na različne načine
prepletajo miti in stvarnost v močni simbolično–vizualni paradigmi živih zgodoninskih
procesov.
Brez naslova, sitotisk na lepenki, 2001–09
Brez naslova, sitotisk na lepenki, 2001–09
Brez naslova, sitotisk na lepenki, 2001–09
Igor Rakčević, rojen 28. 09. 1971 v Podgorici.
Srednjo likovno šolo je končal v Podgorici. Diplomiral je leta 1995 na grafičnem oddelku Fakultete
likovnih umetnosti na Cetinju pri prof. Anki Burić.
1998 je magistriral iz grafike na Fakulteti likovnih
umetnosti v Beogradu pri prof. Velizarju Krstću.
Aktivno se ukvarja z grafiko, neformalnim likovnim poučevanjem, kulturnim menedžmentom in
raziskovanjem sodobnih grafičnih tehnik in drugih
umetniških medijev.
Imel je več samostojnih razstav. Črno Goro je
zastopal na pomembnih manifestacijah, kot so Beneški bienale sodobne umetnosti, Beneški bienale
arhitekture, mednarodna razstava „In den Schluchten des Balkan” v Kaslu ter na številnih predstavitvah sodobne črnogorske umetnosti.
Zloženko izdala Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov
zanjo Aleš Sedmak
Spremna beseda Petar Ćuković, prevod Lucijan Bratuš
Ljubljana, 2016