Svet Evropske unije Bruselj, 19. januar 2017 (OR. en) 5444/17 ENV 36 MAR 14 SPREMNI DOPIS Datum prejema: Prejemnik: za generalnega sekretarja Evropske komisije: direktor Jordi AYET PUIGARNAU 16. januar 2017 generalni sekretar Sveta Evropske unije Jeppe TRANHOLM-MIKKELSEN Št. dok. Kom.: COM(2017) 3 final Zadeva: POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU o oceni programov spremljanja držav članic na podlagi okvirne direktive o morski strategiji Pošiljatelj: Delegacije prejmejo priloženi dokument COM(2017) 3 final. Priloga: COM(2017) 3 final 5444/17 tu DG E 1A SL EVROPSKA KOMISIJA Bruselj, 16.1.2017 COM(2017) 3 final POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU o oceni programov spremljanja držav članic na podlagi okvirne direktive o morski strategiji {SWD(2017) 1 final} SL SL Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o oceni programov spremljanja držav članic na podlagi okvirne direktive o morski strategiji (2008/56/ES) 1. UVOD Okvirna direktiva o morski strategiji EU 1 zagotavlja okvir, v katerem morajo države članice sprejeti potrebne ukrepe za dosego ali ohranitev „dobrega okoljskega stanja“ v vseh morskih vodah EU do leta 2020. Z doseganjem tega cilja bodo morja EU čista, zdrava in produktivna, raba morskega okolja pa trajnostna. Okvirna direktiva o morski strategiji vključuje enajst kakovostnih „deskriptorjev“ 2, ki opredeljujejo, kako naj bi bilo videti okolje, ko se doseže dobro okoljsko stanje. Države članice pri doseganju tega cilja usmerja Sklep Komisije 2010/477/EU o merilih in metodoloških standardih na področju dobrega okoljskega stanja morskih voda 3. Države članice morajo v praksi razvijati in izvajati morske strategije. Te zajemajo: − začetno presojo njihovih morskih voda; − določitev dobrega okoljskega stanja njihovih morskih voda; − določitev okoljskih ciljnih vrednosti; − vzpostavitev in izvajanje usklajenih programov spremljanja ter − opredelitev ukrepov, ki jih je treba sprejeti za dosego ali ohranitev dobrega okoljskega stanja. Komisija mora za vsako državo članico oceniti, ali ti različni elementi izpolnjujejo zahteve Direktive. Po potrebi lahko tudi zaprosi za dodatne informacije in zagotovi smernice glede morebitnih potrebnih sprememb. Države članice so poročale leta 2012 po prvi fazi izvajanja, pri čemer je poročanje zajemalo začetno presojo, določitev dobrega okoljskega stanja in opredelitev okoljskih ciljnih vrednosti. Komisija je objavila oceno 4 teh elementov, v kateri je ugotovila, da so države članice pokazale omejene ambicije pri določanju okoljskih ciljnih vrednosti. V tej oceni je opozorila tudi na nezadostno skladnost in doslednost pri izvajanju v morskih regijah in podregijah. 1 Direktiva 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (Okvirna direktiva o morski strategiji) (UL L 164, 25.6.2008, str. 19). 2 Enajst kakovostnih deskriptorjev, ki so opredeljeni v Prilogi I k okvirni direktivi o morski strategiji: D1– Biotska raznovrstnost, D2 – Neavtohtone vrste, D3 – Ribe in lupinarji, ki se izkoriščajo v komercialne namene, D4 – Prehranjevalni spleti, D5 – Evtrofikacija, D6 – Neoporečnost morskega dna, D7 – Hidrografske spremembe, D8 – Onesnaževala, D9 – Onesnaževala v morski hrani, D10 – Odpadki, D11 – Energija, vključno s podvodnim hrupom. V tem poročilu so deskriptorji, povezani z biotsko raznovrstnostjo (D1, 4 in 6), razvrščeni glede na glavne skupine vrst in tipe habitatov, in sicer: ptice, sesalci in plazilci, ribe in glavonožci, habitati morskega dna in habitati vodnega stolpa. S to dodatno razvrstitvijo se je skupno število kategorij deskriptorjev povečalo na 13. 3 Sklep Komisije 2010/477/EU z dne 1. septembra 2010 o merilih in metodoloških standardih na področju dobrega okoljskega stanja morskih voda (UL L 232, 2.9.2010, str. 14). 4 Poročilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom Prva faza izvajanja okvirne direktive o morski strategiji (2008/56/ES) – presoja in smernice Evropske komisije, COM(2014) 97 final. 2 V naslednji fazi izvajanja so morale države članice do julija 2014 oblikovati in izvajati programe spremljanja 5 ter v treh mesecih po njihovem oblikovanju o njih obvestiti Komisijo. Cilj programov spremljanja je presoditi okoljsko stanje morskih voda in napredek pri doseganju okoljskih ciljnih vrednosti. Dvajset držav članic 6 je Komisiji za to oceno pravočasno 7 poročalo o svojih programih spremljanja: Belgija, Bolgarija, Danska, Estonija, Nemčija, Irska, Španija, Francija, Hrvaška, Italija, Ciper, Latvija, Litva, Nizozemska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Finska, Švedska in Združeno kraljestvo 8 . Tri države članice (Malta, Grčija in Poljska) poročil še niso predložile 9. To poročilo dopolnjuje poročilo Komisije iz leta 2014, njegov cilj pa je usmeriti napredovanje držav članic k doslednejšemu in skladnejšemu izvajanju okvirne direktive o morski strategiji za doseganje dobrega okoljskega stanja morskih voda v EU do leta 2020. Komisija predstavlja svojo oceno programov spremljanja, ki so jih predložile zgoraj navedene države članice. V poročilu sta ocenjeni doslednost in ustreznost programa vsake države članice za spremljanje, preučena pa je tudi regionalna skladnost. Vključene so tudi smernice glede sprememb, ki se Komisiji zdijo potrebne. V prvem delu poročila so analizirani programi spremljanja držav članic v zvezi z njihovo določitvijo dobrega okoljskega statusa in povezanih ciljnih vrednosti. V drugem delu se obravnavajo nadaljnji ukrepi v zvezi s spremljanjem, ki jih je treba sprejeti na nacionalni ravni in ravni EU za doseganje in ohranjanje dobrega okoljskega stanja morskih voda v EU do leta 2020. V delovnem dokumentu služb Komisije, ki spremlja to poročilu, 10 so tudi podrobna analiza programa vsake države članice za spremljanje glede na enajst kakovostnih deskriptorjev iz okvirne direktive o morski strategiji in posebne smernice za vsako državo članico. Spremljajoči delovni dokument služb Komisije vsebuje tudi oceno nekaterih elementov, o katerih se je poročalo v prvi fazi izvajanja okvirne direktive o morski strategiji, za države članice, ki so poročila predložile naknadno, in sicer za Bolgarijo, Hrvaško, Malto, makaronezijsko podregijo Portugalske (Azori in Madeira) in zahodnosredozemsko podregijo Združenega kraljestva (vode, ki obkrožajo Gibraltar) 11. 2. GLAVNE UGOTOVITVE Pri ocenjevanju, ali so programi spremljanja držav članic primeren okvir za izpolnjevanje zahtev iz okvirne direktive o morski strategiji, so bili programi ocenjeni z upoštevanjem njihovega namena, območja uporabe, zajemanja kategorij deskriptorjev in okoljskih ciljnih 5 Ta zahteva je določena v členu 5(2)(a)(iv) in členu 11 okvirne direktive o morski strategiji. Ta obveznost iz Direktive se uporablja samo za 23 obalnih držav članic, ne pa tudi za pet kopenskih držav. 7 Za namene tega poročila je bil rok za predložitev poročil september 2015. 8 Poročilo Združenega kraljestva ni vključevalo voda, ki obkrožajo britansko čezmorsko ozemlje Gibraltar. 9 Malta in Poljska sta medtem predložili poročili, vendar prepozno, zato ju ni bilo mogoče oceniti za namene tega poročila. Grčija doslej (do oktobra 2016) poročila še ni predložila. Komisija bo oceno in smernice v zvezi z državami članicami, ki niso vključene v to poročilo, sporočila in objavila pozneje. 10 SWD(2017)1 final 11 Komisija je posodobila prvotna priporočila v zvezi s Portugalsko in Združenim kraljestvom iz poročila iz leta 2014, da so se upoštevali podatki o Makaroneziji pri Portugalski in o Gibraltarju pri Združenem kraljestvu. 6 3 vrednosti, časovnega okvira izvajanja, ustreznosti glede na obveznosti iz okvirne direktive o morski strategiji in druge zadevne zakonodaje ter regionalne skladnosti. Dvajset držav članic je poročalo o več kot 200 programih spremljanja, vključno s skoraj 1 000 podprogrami. Namen Kot je prikazano na sliki 1, je večina dejavnosti spremljanja (73 %) osredotočena na presojo okoljskega stanja morskih voda držav članic in vpliva človekovih dejavnosti. 41 % dejavnosti je povezanih s spremljanjem pritiskov človekovih dejavnosti (npr. prisotnosti lebdečih delcev v vodnem stolpu, zaradi katerih je bistrost vode manjša, ali obogatitve s hranilnimi snovmi, ki povzroča evtrofikacijo; ali morskih odpadkov, nakopičenih na obali), 19 % jih je osredotočenih na človekove dejavnosti, ki povzročajo pritisk (npr. poglabljanje dna v pristaniščih, kmetijske dejavnosti, odvajanje komunalne odpadne vode ali neustrezno ravnanje s trdnimi odpadki), le 12 % pa na učinkovitost ukrepov za blažitev teh pritiskov in njihovega vpliva (npr. na učinke ukrepov za zmanjšanje izgube hranil ali izboljšanje ravnanja s trdnimi odpadki). To nezadostno osredotočenost na ocenjevanje ukrepov je mogoče delno pojasniti z dejstvom, da državam članicam ni bilo treba začeti izvajati ukrepov pred koncem leta 2016 (člen 5(2) okvirne direktive o morski strategiji). Ker se programi in njihove dejavnosti prekrivajo, seštevek različnih dejavnosti spremljanja presega 100 %. Čemu je spremljanje namenjeno? (na podlagi samoocene države članice) Delež programov držav članic za spremljanje vsaki kategoriji (v %) 100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% Okoljsko stanje in vplivi Pritiski Človekove dejavnosti, ki povzročajo pritiske 4 Učinkovitost ukrepov Slika 1: Namen spremljanja držav članic 12 Spremljanje biotske raznovrstnosti (deskriptorji 1, 4 in 6) pomeni 41 % prizadevanj 13 . Osredotočenost na biotsko raznovrstnost je mogoče pojasniti z delom, ki se že izvaja v okviru spremljanja za izvajanje druge zakonodaje EU, na primer direktive o pticah 14, direktive o habitatih 15, okvirne direktive o vodah 16, direktive o kopalnih vodah 17, direktive o nitratih 18 in uredbe o skupni ribiški politiki 19. Ta zakonodaja vključuje zahteve glede spremljanja, ki so neposredno povezane z deskriptorji iz okvirne direktive o morski strategiji. Države članice morajo na primer v skladu z direktivo o pticah upoštevati trende in nihanja v populacijah tistih vrst prostoživečih ptic, za katere veljajo posebni ohranitveni ukrepi. Države članice s spremljanjem populacije, velikosti in številčnosti morskih ptic tako izpolnjujejo zahteve, ki izhajajo iz direktive o pticah in okvirne direktive o morski strategiji. 59 % dejavnosti spremljanja je povezanih s preostalimi osmimi deskriptorji, in sicer z razmeroma omejenim spremljanjem energije, vključno s podvodnim hrupom, 20 in onesnaževal v morski hrani (deskriptorja 9 in 11) (vsak po 4 %), neavtohtonih vrst (deskriptor 2) (5 %) ter morskih odpadkov in hidrografskih sprememb (deskriptorja 10 in 7) (vsak po 6 %). Bolje so zajeti onesnaževala v vodah (deskriptor 8), evtrofikacija (deskriptor 5) in ribe, ki se izkoriščajo v komercialne namene (deskriptor 3) (13 %, 11 % oziroma 9 % dejavnosti spremljanja). Območje uporabe Države članice so pri poročanju o prostorski razporeditvi svojih programov spremljanja uporabljale naslednja geografska območja: − kopensko območje; − somornice; 21 − obalne vode; 12 Ta prikaz ne vključuje podatkov iz Latvije, Italije in Portugalske, ker poročil niso predložile v skladu s standardizirano strukturo. Programi spremljanja zajemajo več prostorskih območij, zato se lahko nanašajo na obalne in teritorialne vode. 13 Deleži so izračunani na podlagi skupnega števila sporočenih podprogramov spremljanja. 14 Direktiva 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L 20, 26.1.2010, str. 7). 15 Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206, 22.7.1992, str. 7). 16 Direktiva 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L 327, 22.12.2000, str. 1). 17 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2006/7/ES z dne 15. februarja 2006 o upravljanju kakovosti kopalnih voda in razveljavitvi Direktive 76/160/EGS (UL L 64, 4.3.2006, str. 37). 18 Direktiva Sveta 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (UL L 375, 31.12.1991, str. 1). 19 Uredba (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES (UL L 354, 28.12.2013, str. 22). 20 Ta deskriptor se nanaša na vnašanje energije v morsko okolje, vključno s podvodnim hrupom. Ker se ta deskriptor še vedno znanstveno in tehnično razvija, so države članice prizadevanja osredotočile izključno na podvodni hrup, zato se v tem poročilu ta deskriptor tudi tako imenuje. 21 Somornice so telesa površinske vode v bližini rečnih ustij, ki so zaradi bližine obalnih voda delno slana, vendar nanje znatno vplivajo tokovi sladke vode, kot je opredeljeno v Direktivi 2000/60/ES. Obalne vode se raztezajo eno navtično miljo od temeljne črte, kot je opredeljeno v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2008/56/ES. 5 − teritorialne vode; − izključna ekonomska cona (IEC); 22 − območje epikontinentalnega pasu zunaj IEC 23 in zunaj morskih voda držav članic. Kot je prikazano na sliki 2, države članice največji delež spremljanja (68 %) izvedejo v obalnih vodah, precejšen delež pa tudi v teritorialnih vodah (57 %) in IEC (51 %). Najmanjši delež spremljanja (6 %) se izvede v celinskih vodah zunaj IEC. Kot je pojasnjeno zgoraj, so države članice na splošno povezale svoje programe spremljanja s programi, ki se že izvajajo v skladu z zahtevami druge zakonodaje EU, s čimer bi bilo mogoče pojasniti razširjenost spremljanja v obalnih vodah. Programi spremljanja zunaj teritorialnih voda držav članic so omejeni. To je mogoče pojasniti z več dejavniki, kot so stroški takega spremljanja in potreba po osredotočanju na ključne pritiske in vplive v bližini obale. Kje se izvaja spremljanje? (na podlagi samoocene države članice) 15% Kopenski del države članice 15% 6% 19% Somornice (okvirna direktiva o vodah) Obalne vode (okvirna direktiva o vodah) 51% Teritorialne vode Izključna ekonomska cona – IEC (ali podobno) 68% Epikontinentalni pas (zunaj IEC) Zunaj voda države članice 57% Slika 2: Območje uporabe spremljanja držav članic 24 22 Teritorialne vode (do oddaljenosti 12 navtičnih milj), izključna ekonomska cona (IEC) (do oddaljenosti 200 navtičnih milj), epikontinentalni pas zunaj IEC, kot so opredeljeni v Konvenciji Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu. 23 Izraz „zunaj morskih voda držav članic“ se nanaša na območja zunaj pristojnosti države članice (vključno v vodah sosednjih držav). 24 Seštevek različnih dejavnosti spremljanja presega 100 %, ker se programi in njihove dejavnosti prekrivajo. Ta prikaz ne vključuje podatkov iz Latvije, Italije in Portugalske, ker poročil niso predložile v skladu s standardizirano strukturo. 6 Časovni okvir izvajanja Države članice so morale programe spremljanja oblikovati in začeti izvajati do 15. julija 2014. Na sliki 3 je po kategorijah deskriptorjev prikazan delež programov spremljanja, ki naj bi bili vzpostavljeni do leta 2014, 2018 in 2020 ter po letu 2020. Deskriptorji, ki so jih države članice najbolj spremljale leta 2014, so onesnaževala v morski hrani (deskriptor 9), ribe, ki se izkoriščajo v komercialne namene (deskriptor 3), in evtrofikacija (deskriptor 5). Na podlagi samoocene držav članic bodo do leta 2020 vzpostavljeni programi spremljanja za evtrofikacijo (deskriptor 5), sesalce, plazilce, ribe in glavonožce (deskriptorja 1 in 4) ter onesnaževala (deskriptor 8). Do leta 2020 naj bi bilo vzpostavljenih skoraj 90 % programov spremljanja za ribe, ki se izkoriščajo v komercialne namene (deskriptor 3), hidrografske spremembe (deskriptor 7), morske odpadke (deskriptor 10) ter habitate morskega dna in vodnega stolpa (deskriptorji 1, 4 in 6). Kdaj se bodo spremljale kategorije deskriptorjev? (na podlagi samoocene države članice) D9 – Onesnaževala v morski hrani D3 – Ribe, ki se izkoriščajo v komercialne namene D5 – Evtrofikacija D7 – Hidrografske spremembe D8 – Onesnaževala D1 in 4 – Ribe in glavonožci D1 in 4 – Ptice D1 in 4 – Habitati vodnega stolpa D1 in 4 – Sesalci in plazilci D10 – Morski odpadki D1, 4 in 6 – Habitati morskega dna D2 – Neavtohtone vrste D11 – Energija/hrup 0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100% Delež sporočenih programov spremljanja (v %) Do leta 2014 Do leta 2018 Do leta 2020 Po letu 2020 Ni v poročilu Slika 3: Datum, do katerega države članice pričakujejo, da bodo vzpostavile svoje programe spremljanja (po kategorijah deskriptorjev) in tako zajele potrebe dobrega okoljskega stanja 25, 26 Programe spremljanja neavtohtonih vrst (deskriptor 2) in podvodnega hrupa (deskriptor 11) bo treba očitno pospešiti, da bi se zagotovilo ustrezno zajemanje glede na roke iz okvirne direktive o morski strategiji za posodobitev morskih strategij do leta 2018 in doseganje 25 26 „Ni sporočeno“: časovni okvir za zajemanje dobrega okoljskega stanja ni bil sporočen. Kot je pojasnjeno v sprotni opombi 2, je bilo opredeljenih 13 kategorij deskriptorjev. 7 dobrega okoljskega stanja do leta 2020. Potrebna so tudi dodatna prizadevanja v zvezi z deskriptorji za biotsko raznovrstnost (deskriptorji 1, 4 in 6), zlasti pa tistimi, ki niso zajeti z veljavno zakonodajo. Kdaj naj bi bilo vzpostavljeno spremljanje? (na podlagi samoocene države članice) 13 12 11 10 Število kategorij deskriptorjev 9 8 7 6 5 4 3 2 1 0 Do leta 2014 Po letu 2020 Do leta 2018 Ni v poročilu Do leta 2020 Slika 4: Datum, do katerega države članice pričakujejo, da bodo vzpostavile svoje programe spremljanja in tako zajele potrebe dobrega okoljskega stanja. Na sliki 4 je po državah članicah prikazan delež programov spremljanja, ki naj bi bili za ocenjevanje napredka pri doseganju dobrega okoljskega stanja vzpostavljeni do leta 2014, 2018 in 2020 ter po letu 2020. Pet držav članic je poročalo, da so njihovi programi spremljanja v zvezi z večino kategorij deskriptorjev vzpostavljeni od leta 2014. Štiri države članice leta 2014 niso imele vzpostavljenega nobenega programa spremljanja. Na splošno so bili programi spremljanja le delno ustrezni do julija 2014 – roka, do katerega bi jih bilo treba oblikovati in začeti izvajati v skladu s členom 5(2)(a)(iv) okvirne direktive o morski strategiji. Države članice bodo zato imele precejšnje vrzeli v razpoložljivih podatkih za ocenjevanje napredka pri doseganju dobrega okoljskega stanja in okoljskih ciljnih vrednostih, ki se zahtevajo za oceno leta 2018. V skladu s poročili držav članic naj bi se stanje sčasoma izboljšalo: do leta 2018 naj bi devet držav članic zajelo vse (ali skoraj vse) kategorije deskriptorjev, do leta 2020 pa bodo programi vzpostavljeni v skupno petnajstih državah članicah. Na splošno so države članice kot rok za popolno vzpostavitev večine programov spremljanja v glavnem določile leto 2020. 8 To je spodbudno le, če pomeni, da naj bi bilo do takrat spremljanje v skladu z okvirno direktivo o morski strategiji popolnoma operativno. Vendar pet držav članic ni poročalo o svojih namenih ali pa so sporočile, da njihovi programi spremljanja ne bodo popolnoma vzpostavljeni niti po letu 2020, tj. letu, do katerega morajo države članice doseči dobro okoljsko stanje. Podobno je mogoče ugotoviti tudi, kar zadeva zajemanje okoljskih ciljnih vrednosti v programe spremljanja držav članic, 27 čeprav sporočeni časovni okviri kažejo, da države članice na splošno pričakujejo, da bodo potrebe glede spremljanja ustrezno zajete pred letom 2020 – glej sliko 5. Kdaj se bodo spremljale okoljske ciljne vrednosti? (na podlagi samoocene države članice) Francija Španija Litva Irska Portugalska Italija Latvija Bolgarija Estonija Romunija Hrvaška Nemčija Švedska Danska Slovenija Združeno kraljestvo Ciper Finska Nizozemska Belgija 0 2 4 6 8 10 12 Število kategorij deskriptorjev Do leta 2020 Po letu 2020 Zadevna ciljna vrednost ni opredeljena ali pa se o programih spremljanja ni poročalo Slika 5: Datum, do katerega države članice pričakujejo, da bodo vzpostavile svoje programe spremljanja za okoljske ciljne vrednosti Dvanajst držav članic naj bi imelo vzpostavljene dejavnosti spremljanja za merjenje okoljskih ciljnih vrednosti, ki so jih opredelile. Irska načrtuje, da bo zajela vse ciljne vrednosti, vendar šele po letu 2020, ko bi že morala doseči dobro okoljsko stanje. Preostalih sedem držav članic ne načrtuje spremljanja nekaterih ciljnih vrednosti, ki so jih opredelile. 27 V skladu s členom 10 okvirne direktive o morski strategiji so morale države članice opredeliti okoljske ciljne vrednosti za doseganje dobrega okoljskega stanja v svojih morskih vodah. 9 Kot je pojasnjeno zgoraj, se bodo za ciljne vrednosti, povezane z ribami, ki se izkoriščajo v komercialne namene (deskriptor 3), evtrofikacijo (deskriptor 5) in onesnaževali v morski hrani (deskriptor 9), izkoristili programi spremljanja, vzpostavljeni v skladu z drugo zakonodajo EU. Večina teh ciljnih vrednosti je že zajeta ali pa bo verjetno zajeta do leta 2018. Potrebno je dodatno delo za zagotovitev, da bodo države članice zbrale potrebne podatke za oceno napredka pri doseganju dobrega okoljskega stanja in ciljnih vrednosti. Države članice naj bi o njih poročale leta 2018, in sicer zlasti v zvezi s tistimi deskriptorji, pri katerih niso dosegle zadostnega napredka, kot so neavtohtone vrste (deskriptor 2), morski odpadki (deskriptor 10), podvodni hrup (deskriptor 11) in deskriptorji za biotsko raznovrstnost (deskriptorji 1, 4 in 6), ki niso zajeti z veljavno zakonodajo. Zajemanje in splošna ustreznost Ocenjena je bila ustreznost programov spremljanja držav članic glede na zahteve iz okvirne direktive o morski strategiji. Podrobne ugotovitve o programu spremljanja vsake države članice so na voljo v spremljajočem delovnem dokumentu služb Komisije. Ta tehnična ocena je bila opravljena na podlagi glavnih sestavnih delov programov spremljanja držav članic, zlasti spremljanih vidikov in parametrov, pogostnosti in območja uporabe. Rezultati kažejo, da programi spremljanja držav članic „ustrezno“, „večinoma ustrezno“ ali „delno ustrezno“ izpolnjujejo zahteve iz okvirne direktive o morski strategiji, kar zadeva presojo okoljskega stanja. Skupni prispevek programa vsake države članice za spremljanje k vsaki kategoriji deskriptorjev je prikazan na sliki 6. Na podlagi informacij s te slike je bilo ocenjeno, koliko kategorij deskriptorjev naj bi vsaka država članica zajela (ali ne). Na tem temeljijo ugotovitve, ali program države članice za spremljanje velja za večinoma ustreznega, delno ustreznega ali neustreznega (slika 7). 10 Kako dobro je dobro okoljsko stanje zajeto v spremljanje po kategorijah deskriptorjev? D11 – Energija/hrup D1, 4 in 6 – Habitati morskega dna D1 in 4 – Habitati vodnega stolpa D1 in 4 – Ptice D10 – Morski odpadki D1 in 4 – Ribe in glavonožci D7 – Hidrografske spremembe D8 – Onesnaževala D5 – Evtrofikacija D2 – Neavtohtone vrste D9 – Onesnaževala v morski hrani D3 – Ribe, ki se izkoriščajo v komercialne namene D1 in 4 – Sesalci in plazilci 0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100% Delež sporočenih programov spremljanja (v %) Popolnoma zajeto Delno zajeto Slika 6: Zajemanje dobrega okoljskega stanja v programih spremljanja iz okvirne direktive o morski strategiji na podlagi tehnične ocene Pomanjkljivosti glede nezadostne doslednosti in primerljivosti pri izvajanju Sklepa 2010/477/EU v državah članicah, ki jih je Komisija ugotovila v poročilu iz leta 2014, so se potrdile tudi pri tej oceni. Zato je bila pri tem poročilu mogoča samo okvirna primerjalna ocena. Večina držav članic je opredelila vrzeli v svojih programih in se zaveda ključnih področij, na katerih je potrebno nadaljnje delo. Na splošno so bile ugotovljene vrzeli v metodologijah in metodoloških standardih spremljanja (npr. pri habitatih morskega dna in vodnega stolpa ter onesnaževalih) ter v nezadostnih podatkih in znanju za spremljanje (npr. pri neavtohtonih vrstah (deskriptor 2), hidrografskih spremembah (deskriptor 7), morskih odpadkih (deskriptor 10) in podvodnem hrupu (deskriptor 11)). Nekateri pritiski in vplivi se bodo učinkovito spremljali šele po vzpostavitvi regionalnega pristopa, saj so čezmejni (na primer pritiski in vplivi, povezani s selitvenimi vrstami, neavtohtonimi vrstami in podvodnim hrupom). 11 Kako ustrezen je program vsake države članice za spremljanje? 100% 90% Delež (%) zajemanja dobrega okoljskega stanja 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% delno ustrezno Dobro okoljsko stanje ni določeno ali pa se o programih spremljanja ni poročalo Dobro okoljske stanje v programu spremljanja ni zajeto Dobro okoljske stanje je v programu spremljanja delno zajeto Dobro okoljske stanje je v programu spremljanja zajeto zelo ustrezno večinoma ustrezno Slika 7: Zajemanje dobrega okoljskega stanja v programe spremljanja iz okvirne direktive o morski strategiji na podlagi tehnične ocene Komisija na podlagi tehnične ocene na splošno ugotavlja, da nobena država članica nima programa spremljanja, ki bi bil v celoti ustrezen in izpolnjeval vse zahteve iz okvirne direktive o morski strategiji, zlasti glede napredka pri spremljanju za doseganje dobrega okoljskega stanja. V štirih državah članicah je programe spremljanja mogoče šteti za večinoma ustrezne, v trinajstih za delno ustrezne, v treh pa so neustrezni. Skladnost z drugo zakonodajo EU Večina držav članic je svoje programe spremljanja vzpostavila na podlagi spremljanja, ki se izvaja v skladu z drugo zakonodajo EU ali v okviru njihovih konvencij o regionalnih morjih. Okvirna direktiva o vodah, direktiva o habitatih in uredba o skupni ribiški politiki so tisti zakonodajni akti EU, ki so najpogosteje povezani s programi spremljanja iz okvirne direktive o morski strategiji. V tem smislu lahko programi spremljanja na splošno veljajo za skladne z drugimi ustreznimi pravnimi obveznostmi. Edini programi spremljanja, ki se vzpostavljajo izključno zaradi okvirne direktive o morski strategiji, so programi spremljanja morskih odpadkov (deskriptor 10) in podvodnega hrupa (deskriptor 11). V središču pozornosti: program spremljanja morskih odpadkov Skoraj vse države članice, ki so poročale, so oblikovale programe za spremljanje morskih odpadkov, kar je spodbudno. Spremljanje: neustrezno 12 Prostorska pokritost in pogostnost spremljanja odpadkov na obali sta ustrezna. V severovzhodnem Atlantiku se sistematično spremljajo tudi zaužiti odpadki pri naplavljenih morskih pticah. V večini morskih regij imajo programi spremljanja zadovoljivo raven skladnosti ter jasne povezave z mednarodnimi in regionalnimi standardi. Večina držav članic se sklicuje na smernice za spremljanje, ki jih je za izvajanje okvirne direktive o morski skupini pripravila tehnična skupina za morske odpadke in ki zagotavljajo potrebno uskladitev. Vseeno so na več področjih 28 potrebne nujne izboljšave. Spremljanje odpadkov na morskem dnu in vodni gladini ter spremljanje mikroodpadkov sta na primer povsem neustrezni. Sistematičnega in primerljivega spremljanja vpliva odpadkov na morske živali in naravo ni. Vzpostavljeni programi spremljanja pogosto ne zajemajo lokalizacije in obsega človekovih dejavnosti, ki povzročajo morske odpadke. Ne nazadnje niso dogovorjene izhodiščne ali mejne vrednosti za odpadke in mikroodpadke, kar otežuje spremljanje napredka pri doseganju dobrega okoljskega statusa. To bo vplivalo tudi na sposobnost EU za izpolnjevanje notranjih (7. okoljski akcijski program do leta 2020 in akcijski načrt za krožno gospodarstvo 29) in mednarodnih obveznosti. 30 Regionalna skladnost in usklajevanje Ocenjena je bila tudi regionalna skladnost programov spremljanja držav članic v okviru regij, opredeljenih v členu 4 Direktive. Države članice so se v programih spremljanja na splošno sklicevale na regionalno usklajevanje, zlasti z uporabo kazalnikov in standardov, dogovorjenih s konvencijami o regionalnih morjih, za presojo okoljskega stanja na podlagi okvirne direktive o morski strategiji. Ocena je pokazala, da je v državah članicah v regijah Črnega morja, severovzhodnega Atlantika in Baltskega morja raven skladnosti zmerna do visoka, v regiji Sredozemskega morja pa nizka do zmerna. V državah članicah v regijah Črnega morja, severovzhodnega Atlantika in Baltskega morja je bila pri oceni v nekaterih posebnih primerih ugotovljena visoka raven skladnosti, na primer v zvezi z območjem uporabe ali elementi, ki se spremljajo. To na primer velja za spremljanje onesnaževal (deskriptorja 8 in 9) ter morskih odpadkov (deskriptor 10) v regijah Baltskega in Črnega morja. Zdi se, da je spremljanje v morskem bazenu na splošno bolj usklajeno v Baltskem morju in severovzhodnem Atlantiku (vključno z državami, ki niso članice EU). Države članice, katerih vode so del regije severovzhodnega Atlantika, so na regionalni ravni oblikovale programe spremljanja v zvezi z vsemi deskriptorji; vendar je potrebno nadaljnje delo za izboljšanje njihove skladnosti, na primer v zvezi z neavtohtonimi vrstami 28 Nekatere od teh zadev, na primer morski odpadki, se že obravnavajo v okviru skupne strategije izvajanja okvirne direktive o morski strategiji. 29 Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo, COM(2015) 614 final. 30 Mednarodne obveznosti vključujejo proces Rio+20 (konferenca Združenih narodov o trajnostnem razvoju) in 17 ciljev trajnostnega razvoja iz agende 2030 za trajnostni razvoj, sprejete septembra 2015. 13 (deskriptor 2), pri katerih je zajemanje omejeno, saj je o programih spremljanja tega deskriptorja poročalo samo pet držav članic. Države članice v regiji Sredozemskega morja morajo z regionalnimi prizadevanji zagotoviti skladnejše spremljanje številnih deskriptorjev, na primer neavtohtonih vrst (deskriptor 2) in podvodnega hrupa (deskriptor 11). Druge ugotovitve Čezmejne zadeve, ki vzbujajo zaskrbljenost Kot ključna čezmejna vprašanja, ki se neposredno ali posredno obravnavajo s programi spremljanja na podlagi okvirne direktive o morski strategiji, so nekatere države članice poleg čezmejnih vprašanj, zajetih z nekaterimi deskriptorji iz okvirne direktive o morski strategiji (na primer neavtohtone vrste, morski odpadki in podvodni hrup), poudarile pritiske in vplive, ki jih povzročajo podnebne spremembe in zakisljevanje oceanov. Boljša baza znanja Programi spremljanja držav članic bodo pripomogli k izboljšanju baze znanja, zlasti v zvezi z deskriptorjema za podvodni hrup in neoporečnost morskega dna (deskriptorja 11 in 6). S tem naj bi se izboljšala naslednja presoja morskih voda, ki jo morajo države članice opraviti leta 2018. Prilagodljivi programi spremljanja Nekatere države so vzpostavile prilagodljive programe spremljanja, da bi zagotovile, da ostanejo ustrezni, tudi če se njihovo dobro okoljsko stanje ali kazalniki ciljnih vrednosti preoblikujejo zaradi boljšega znanja, novih standardov in praks na regionalni ravni ali spremenjenih pritiskov. Čeprav je prilagodljivost pozitivna lastnost, je treba poskrbeti, da ti prilagodljivi programi spremljanja dolgoročneje nimajo negativnega vpliva na zajemanje spremljanja. 3. SPLOŠNI SKLEP Analiza programov spremljanja v okviru prvega cikla izvajanja okvirne direktive o morski strategiji kaže, da večina držav članic kljub precejšnemu trudu, ki so ga že vložile ali ga bodo v bližnji prihodnosti, potrebuje dodatne ukrepe za zagotovitev ustreznega in pravočasnega zajemanja programov spremljanja. Potreben je dodaten napredek za zagotovitev primerljivosti pristopov med državami članicami in izboljšanje programov spremljanja, da postanejo ustrezen okvir, ki izpolnjuje zahteve iz okvirne direktive o morski strategiji. Zagotoviti bi bilo treba boljše zajemanje deskriptorjev, ki niso zajeti ali so z veljavno zakonodajo zajeti le delno. Osem držav članic se mora še posebno posvetiti zagotovitvi popolnega in pravočasnega zajemanja ciljnih vrednosti, določenih v skladu s členom 10 okvirne direktive o morski strategij, v spremljanje. Ko države članice v skladu z zahtevami iz okvirne direktive o morski strategiji posodabljajo cilje, ki so si jih zastavile, bi morale preučiti možnost uporabe programov spremljanja za presojo učinkovitosti svojih ukrepov, kar bi jim pomagalo oceniti, koliko so oddaljene od doseganja zastavljenih ciljev. 14 V zvezi s prostorsko pokritostjo analiza kaže, da se programi spremljanja očitno izvajajo na območjih, kjer so pritiski in vplivi verjetno največji. To bi bilo treba vseeno potrditi z ustrezno analizo tveganj, da se na tehnični in znanstveni podlagi opredelijo prednostne naloge v smislu spremljanja. Samo nekaj držav članic je imelo operativne programe spremljanja vzpostavljene že leta 2014, številni programi pa bodo popolnoma vzpostavljeni šele do leta 2018 ali celo do leta 2020. Za izpolnitev zahtev iz okvirne direktive o morski strategiji je zato nujno potreben napredek na področju spremljanja, vključno s posodobitvami začetne presoje morskih voda in dobrega okoljskega stanja do leta 2018, predvsem pa z doseganjem dobrega okoljskega stanja do leta 2020. Programi spremljanja niso vedno ustrezni za zagotavljanje učinkovitega spremljanja stanja morskih voda v EU pri doseganju dobrega okoljskega stanja in povezanih ciljnih vrednosti, ki so jih določile države članice. To velja zlasti za deskriptorje za neavtohtone vrste, morske odpadke, podvodni hrup in biotsko raznovrstnost, ki z veljavno zakonodajo niso zajeti. Nadaljnje usklajevanje med državami članicami, zlasti z ukrepi na regionalni in podregionalni ravni, je bistveno za zagotavljanje skladnih in primerljivih podatkov ter izboljšanje območja uporabe programov spremljanja. Z učinkovitejšim spremljanjem po disciplinah in državah članicah bi se lahko stroški znižali. 4. PRIPOROČENI NADALJNJI UKREPI Komisija meni, da bi morale države članice: − čim prej odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti na regionalni in podregionalni ravni ter tako zagotoviti, da so programi spremljanja ustrezni za izpolnjevanje zahtev iz okvirne direktive o morski strategiji; − okrepiti prizadevanja, da začnejo v celoti izvajati programe spremljanja, s čimer bi preprečile morebitne vrzeli pri presoji morskih voda, ki jo morajo opraviti leta 2018, ob upoštevanju revizije Sklepa 2010/447/EU, ki se trenutno opravlja, in njenih končnih rezultatov; − zagotoviti, da je v programih spremljanja ustrezno zajeto območje uporabe iz okvirne direktive o morski strategiji, zlasti ob upoštevanju krajev s prevladujočimi pritiski in vplivi v skladu s pristopom, ki temelji na analizi tveganja; − prilagoditi programe spremljanja, da se upoštevajo prihodnje obveznosti v skladu z okvirno direktivo o morski strategiji, vključno s posodobitvijo določitve dobrega okoljskega stanja, ki so jo izvedle države članice. Države članice, ki v prvi fazi izvajanja še niso opredelile dobrega okoljskega stanja in okoljskih ciljnih vrednosti, bi morale to storiti brez odlašanja; − dodatno izboljšati skladnost na regionalni ali podregionalni ravni z nadaljnjim usklajevanjem programov spremljanja, zlasti v okviru konvencij o regionalnih morjih, vključno s skupnimi pristopi k zbiranju podatkov in metodami za pripravo presoje; − upoštevati svoje programe ukrepov pri posodabljanju teh programov spremljanja v skladu s členom 17 okvirne direktive o morski strategiji, da bodo lahko 15 izmerile njihovo učinkovitost pri doseganju ciljev zadevne direktive. Komisija: − si bo prizadevala za dodatno doslednost pri izvajanju različnih zakonodajnih aktov EU, ki vplivajo na morsko okolje. To bo zagotovila predvsem s revizijo sklepa, ki določa merila in metodološke standarde na področju dobrega okoljskega stanja, in v okviru pobud Komisije za racionalizacijo obveznosti spremljanja in poročanja na področju okoljske politike, 31 − bo še naprej sodelovala z državami članicami v okviru skupne strategije izvajanja okvirne direktive o morski strategiji, 32 da bi zagotovila večje koristi in boljšo učinkovitost v drugem ciklu izvajanja zadevne direktive (leta 2018 in pozneje); − bo preučila potrebo po dodatnem financiranju strateških projektov in podpornih ukrepih za spodbujanje doslednosti pri izvajanju okvirne direktive o morski strategiji v državah članicah na regionalni ravni in ravni EU, zlasti na področjih, na katerih je delovanje konvencij o regionalnih morjih manj izrazito; − bo na podlagi posameznih ocen držav članic (na voljo v spremljajočem delovnem dokumentu služb Komisije) začela poseben osredotočen dialog z državami članicami, pri katerih obstaja resno tveganje neizpolnitve zahtev iz okvirne direktive o morski strategiji, da bi zagotovila njihovo skladnost z Direktivo. 31 Kažipot za preverjanje ustreznosti obveznosti spremljanja in poročanja na področju okoljske politike, http://ec.europa.eu/smartregulation/roadmaps/index_sl.htm. 32 V skladu z okvirno direktivo o morski strategiji se od držav članic zahteva podroben in usklajen prispevek. Države članice in Evropska komisija so za olajšanje tega dela vzpostavile neformalni program za usklajevanje: skupno strategijo izvajanja. 16
© Copyright 2024