1. No category

IN MEMORIAM
FRANC GABRŠČEK
Pustite, naj enkrat ves zveselim se,
iz dna srca zavriščem do neba!
Pustite, naj enkrat ves izsolzim se,
izpivši kupo grenko vso gorja.
Potem naj mine tu mi vsa radost,
z radostjo mine zemska naj bridkost!
Konča naj moj se časni tir,
objame naj me večni mir! (Simon
Gregorčič)
V mrzli zimski soboti 14. januarja je Franc utrujen legel in povsem umirjen zaspal.
Zanj sonce ni več vstalo, njegovo plemenito srce je za vedno zastalo.
Onemeli in pretreseni ob novici, da Franca ne bomo več srečevali, se z njim
pomenkovali ali izmenjevali izkušenj se težko sprijaznimo z mislijo, da ostajamo
sami brez opore velikega človeka, partizana in humanista. Človeka, ki se je vedno
nesebično razdajal vsem, ki so potrebovali njegovo pomoč, dober nasvet ali oporo.
Mrzlega meseca novembra daljnega leta 1927 so se nad Sočo pod mogočnim Krnom
vile jesenske meglice. V vasici Kamno na levem bregu bistre hčere planin sta vladala
jesenska spokojnost in mir, le pri Paskinjouku doma je bilo čutiti rahlo vznemirjenost
in živčnost. Mlada Katarina in njen Franc ter njuna prvorojenka Olgica so ponovno
pričakovali. V noči 3. november je v veliko veselje družine privekal na svet živahen
in kričavi pobč. Kot je veleval običaj so ga poimenovali po ponosnem očetu. Vile
sojenice so malemu Franciju namenile bogato življensko pot, vendar posuto z
mnogimi težkimi preizkušnjami in ovirami.
V naslednjih letih so se Olgici in malemu Franciju pridružili še sestrica in bratca.
Številna družina je živela na skromni kmetiji, kjer so morali tudi otroci zgodaj
poprijeti za razna dela. Le zimski večeri so bili tako lepi, ko so se vsi zbrali ob toplem
ognjišču. To so bili večeri kljub pomanjkanju, polni pričakovanj in otroških hrepenenj.
Mama jim je pripovedovala »prabce« ter jih vzgajala v poštenosti, medsebojnem
spoštovanju in pomoči. Še posebej so se vzradostili, ko je v roke vzela malo
orumenelo knjižico in radovednim otrokom pričela prebirati lepe pesmi. Pa ni brala,
vse je znala na pamet. Tudi tisto prelepo o Soči, ki se tako lepo prične, le njenega
zaključka niso mogli dojeti, saj ob igri Soča pod njihovo hišo nikoli ni krvava tekla,
vedno je bila modro zelena in skalile so jo zgolj poletne nevihte. Mama je otroke
ljubeznivo poučila, da je tako lepe pesmi napisal Simon Gregorčič - Šimen po
domače in da je bil doma tam visoko nad njihovo vasjo na Vrsnem pod Krnom.
Malemu Franciju se je najbolj vtisnila v spomin tista o Veselem pastirju in ko je
utrujen legel k počitku, je srečen zasanjal kako v rokah drži zakrivljeno palico in sam
pohaja ob tropu ovčic.
Kradoma je včasih opazoval očeta, ki je v kotu popravljal lesene grablje in zazdelo se
mu je, kot da bi v njegovih očeh zaznal otožnost in sledi skrbi.
V družino je prišla velika nesreča, po bolezni je umrla mama Katerina in skrb za
otroke je moral prevzeti oče Franc in starejša hčerkica Olga.
Franci je pričel zgodaj zaznavati svet okoli domačije. Tedaj je tudi spoznal, da so bili
materini vzdihljaji in očetov preteč pogled namenjeni krivicam, ki jih je tujec namenil
njim in vsem v dolini. Še težje spoznanje je bilo, ko je pričel obiskovati osnovno šolo
saj jezika, ki ga je govorila neprijazna in osorna učiteljica ni razumel. Ni razumel
stavka, ki ga je večkrat strogo ponovila »tukaj se govori samo italijansko«. Tedaj se je
Franci z žalostjo in solzami v očeh spomnil ljubeče matere, ki je otroke v dolgih
zimskih večerih učila lepe slovenske besede.
Oče je Franca je navajal k raznoraznim opravilom in ko sta njuna hrbta ječala pod
pezo bremen, ki sta jih prenašala, se je spomnil in dojel očetovega pogleda.
Posebno doživetje pa je Francu pomenil vsakoletni odhod v pod Krnske planine,
kamor so pomladi po dolgih zimah gnali živino na pašo. Bil je pastir skupaj z vrstniki
iz okoliških vasi. Tedaj je resnično zaživel življenje, kot ga je opisal rojak Simon v
znameniti, njemu tako ljubi pesmi. Visoko v planinah se mu ni bilo potrebno bati
govoriti slovenske besede in prepevati najljubših pesmi.
Toda brezskrbna leta so minula in sledile so še težje preizkušnje. Tedaj se je Franc že
povsem zavedal, da te niso namenjene zgolj njim in ostalim v dolini Soče, temveč
vsem Primorcem in Slovencem. Sledila so leta, ki so Franca, kljub mladosti
dokončno oblikovala. Terenci OF so kmalu zaznali resnega, poštenega mladeniča, ki
je s posebno pozornostjo spremljal dogajanja v okolici. Še pred razpadom Italije v
letu 1943 so ga spomladi istega leta angažirali kot kurirja s sporočilom, ki bi ga moral
dostaviti v Kobarid. Prijeli so ga italijanski vojaki v sosednji vasi Ladra in ga v
Tolminu zaprli. Že po nekaj dneh je bil izpuščen, saj od njega niso ničesar izvedeli.
Po tej preizkušnji je bila Francova odločitev dokončna, še bolj aktivno se je vključil v
terensko delo OF. Pomagal je na različne načine od zbiranja hrane in oblačil in še
naprej opravljal naloge kurirja. S posebno pozornostjo je prisluhnil terencem, ki so
mu pripovedovali o partizanih, ki se z orožjem bojujejo zoper okupatorje. Bil je trdno
odločen, da se jim bo tudi sam pridružil ob prvi priložnosti. Priložnost se mu je kmalu
ponudila, saj je njegovo početje postalo v okolju sumljivo. Konec leta 1943, tedaj
šestnajstletnemu, se je izpolnila velika želja – postal je partizan Idrsko-Tolminskega
odreda. Takoj zatem je bil poslan v tečaj v štab IX. Korpusa. Po opravljenem tečaju je
postal borec 17. brigade »Simon Gregorčič«, kar mu je pomenilo največje priznanje
in zadoščenje. V brigadi je ostal do konca vojne. Sodeloval je pri vseh borbenih in
drugih aktivnostih brigade. Bil je skupaj z ostalimi borkami in borci udeleženec
znamenitega pohoda XXX. Divizije v Benečijo konec meseca januarja 1944 leta.
Sodeloval je v borbenih akcijah ob napadu v Baški grapi, v borbi na Črnem vrhu nad
Idrijo, spopadu z Nemci na Vojskem.
Posebno doživetje, ki se mu je trajno vtisnilo v spomin, pa je bil zgodovinski pohod
tedaj že legendarnega IX. Korpusa iz Trnovskega gozda v osvoboditev Trsta.
Po končani veliki preizkušnji v surovi vojni, je za vse Primorce končno napočila
veličastna osvoboditev in težko pričakovana priključitev k svobodni Sloveniji. Brez
oklevanja se je mladenič, prekaljen v mnogih življenjskih preizkušnjah, odločil kot
mnogo drugih Primorcev, da vstopi v narodno milico.
Nadrejeni so v klenem mladeniču, kmalu spoznali izredno bistrega, iznajdljivega in
ukaželjnega mladeniča.
Opravil je vse potrebne tečaje in postal radiotelegrafist. Službovati je pričel v
Mariboru in sicer v IV. Oddelku Zveznega ministrstva za notranje zadeve – izpostava
Maribor. Kaj kmalu je Franc na vsakodnevni poti v center v telefonski centrali opazil
zalo dekle. Tudi njej ni ostal ne opažen.Vse je storil, da bi se po bliže spoznala.
Zaupala mu je, da je Primorka – Brkinka po imenu Jolanda. Simpatija je bila
obojestranska, mlada sta postala par in se leta 1950 poročila. Že leto kasneje se je
družina povečala, rodila se je hčerka Nevenka. Družina se je nato večkrat selila, saj je
moral Franc prevzemati naloge v različnih krajih po Sloveniji od Sežane, Klanca pri
Kozini in Jesenic. Leta 1954 se je družina ponovno povečala saj se je rodila hčerka
Nada. V letu 1965 je postal referent v Pristaniškem poverjeništvu Reka – izpostava
Koper, v letu 1967 pa je prevzel naloge vodje skupine na PMM Koper in te naloge
opravljal do upokojitve leta 1970.
Vso delovno kariero so Franca krasili v prvi vrsti poštenost, delavnost, sposobnost,
strokovnost in poglobljen čut za sočloveka.
Predvsem njegove obče človeške vrline na eni strani na drugi strani pa zlasti
strokovnost, znanje in bogate življenjske izkušnje ter delavnost so odločilno
pripomogle k temu, da je Franc opravljal odgovorne naloge vse do upokojitve na
enem varnostno najbolj izpostavljenih območij tedaj in tudi danes v samostojni državi
Sloveniji. Potrebno je izpostaviti, da je v mnogo čem osebno in skupaj z mnogimi
generacijami sodelavcev prispeval k temu, da je bilo to območje med najbolj varnimi
v vseh pogledih, ne samo v tedanjim državi, temveč mnogo širše.
Za svoje uspešno in v celoti predano delo in angažiranje v NOB je Franc prejel vrsto
odlikovanj in priznanj, med drugim MEDALJO ZASLUGE ZA NAROD, ORDEN
ZA HRABROST in MEDALJO 10. let v JNA.
Vse navedene sposobnosti in značajske poteze Franca niso ostale neopažene tudi
izven okolja v katerem je Franc vse življenje delal. Kmalu po upokojitvi se je reaktiviral in se zaposlil na Splošni plovbi Piran, kjer je bil odgovoren za varnost
mornarjev. Tudi v novem okolju je Franc navezal vrsto novih znanstev in prijateljskih
vezi. Po tej izkušnji pa je opravljal tudi naloge vodje prosto carinske prodajalne v
Piranu. Stikov z nekdanjim sodelavci miličniki ni nikoli prekinil. Tudi kasnejše
generacije mlajših so Franca spoznavali ob različnih priložnostih. Že zelo zgodaj,
kmalu po ustanovitvi, se je vključil tudi v klub upokojenih delavcev ONZ »Maks
Perc« Koper in se do redno udeleževal vseh aktivnosti in organiziranih srečanj.
Veliko mu je v življenju pomenila družina, predvsem pa hčerki Nevenka in Nada, ki
pa sta očeta zlasti v tistih najobčutljivejših letih odraščanja tako zelo pogrešali. Oče je
bil pogosto odsoten. Zlasti po prihodu nazaj na Primorsko, ko je opravljal zelo
odgovorne naloge pri varovanju še ne dokončno formirane državne meje. Mnogo
noči je ponovno preždel v zasedah in hajkah. Dekleti sta odrasli v ženski in ko sta si
ustvarili lastni družini mu je bilo rojstvo vnukov in vnukinj v neizmerno veselje in so
dopolnjevali njegovo bogato in polno življenje. V visoko starosti je dočakal tudi
rojstvo štirih pravnukov in pravnukinje. Franc je tudi vse življenje ohranil tesne stike
s sestrama in bratoma. Na sestri je bil še posebej navezan. Tudi na domači kraj nikoli
ni pozabil. V kasnejših letih, ko so delovne obveznosti popustile, je pričel čedalje
pogosteje zahajati na rojstni dom. Kot da bi hotel nadomestiti vsa leta ko to ni bilo
mogoče zaradi družinskih predvsem pa delovnih obveznosti. Domačija je bila
potrebna temeljite obnove, saj je bila prizadeta v več potresih, ki so prizadejali
zgornje Posočje. Ponovno mu je priskočila v pomoč sestra Olga, ki ji je bilo v veliko
zadovoljstvo, da se rojstna hiša obnovi. Franc je pričel tudi obdelovati domačo
zemljo in s pridelki v veliko zadovoljstvo razveseljeval vrsto let širšo družino.
Dragi Franc
ko sva te s prijateljem Miho obiskala nekaj dni pred koncem starega leta, tedaj nisi z
ničemer dal slutiti, da bo to naše zadnje snidenje. Vest, da je umrl tudi prijatelj rojak
Andrej te je prizadela, vendar pa si se poslovil s tebi značilnim nasmehom. Pozdravili
smo se z » na svidenje in srečno, vidimo se v januarju«. Danes stojimo tu pred teboj
še poslednjič s tvojimi najdražjimi, tudi prijatelji in rojaki iz Soških krajev.
Iskrena hvala ti za vse kar si storil v življenju. V svojem imenu in v imenu Kluba
upokojenih delavcev ONZ »Maks PERC« Koper, Združenja protifašistov, borcev za
vrednote NOB in veteranov Koper, delavcev PU Koper in PPoP Koper ter tvojih
nekdanjih sodelavcev in prijateljev izrekam soprogi Jolandi, hčerkama Nevenki in
Nadi, bratu Jožetu, vnukom Matjažu, Tatjani, Igorju in Neži ter pravnukom Roku,
Eneju, Hugotu, Jaki in pravnukinji Maji in ostalemu sorodstvu iskreno sožalje.
Mirno spavaj, spokojna noč.
Spoštovani in cenjeni kolega, dragi prijatelj Franc, LAHKO NOČ.
Emil Čebokli