Podjetniške zgodbe
56
Kdor hoče dobro delati, mora delati s srcem, lahko parafraziramo sloviti izrek iz Malega princa. Zdi se, da te besede vodijo tudi Sandro, Mojco in Boštjana, ki so zbrali dovolj poguma, da so lastno prostočasno dejavnost spremenili v posel
in se odločili za negotovo podjetniško pot. Nobeden od naših
sogovornikov ni omenil denarja kot tistega dejavnika, ki jih je
vodil v spremembo, govorijo o strasti, iskanju nečesa novega, želji pomagati ljudem …
D
ejavnosti, v katerih so se našli naši
sogovorniki, se med seboj ne bi mogle bolj razlikovati. A Sandri, Mojci
in Boštjanu je skupno to, da so se
nekega dne znašli na razpotju in svoje konjičke
nadgradili v redno zaposlitev. Bi si upali tudi vi?
»Če res delaš, kar te veseli, ne moreš zgrešiti,« je
prepričana Sandra.
Sandra Dobravec, HandmadeSANDRA
»Od nekdaj sem se rada ukvarjala s papirjem in
ročnimi deli,« pravi kreativna 31-letnica, ki je
svojo pot iskala v različnih poklicih, nato pa se
na hitro odločila in pred letom dni odprla espe
za izdelovanje najrazličnejše papirne galanterije. »Specializirala sem se za poroke, izdelujem
vabila, zahvale, naprsne šopke, poročno dekoracijo, skratka celostno podobo tega slovesnega
dogodka, poleg tega pa še novoletne voščilnice
in darila za podjetja, ukvarjam se tudi s kaligrafijo,« našteva Sandra.
Njena formalna izobrazba niti od daleč ni povezana z njeno sedanjo dejavnostjo; po srednji ekonomski šoli in študiju turizma se je iskala v številnih delih, od pomočnice pri notarju in
turistične agentke do računovodje v bratovem
»S prvim
letom sem kar
zadovoljna,
zlasti ker sem
dobila kar nekaj
naročil, in to
skoraj povsem
brez promocije,«
pravi Sandra.
FOTO: osebni arhiv
[email protected]
Stela Mihajlović
Vse je mogoče,
če verjameš vase!
57
Mojca Debelak, terapevtka celostne
bioterapije, intuitivna svetovalka,
analitik podzavesti
Mojca zase pravi, da je bila kot otrok tiha deklica,
ki je že kmalu zelo precizno zaznavala življenje.
»V mislih sem spontano videla ‚slike‘ o tem, kako
živijo drugi, kakšne imajo odnose, kako se počutijo,« se spominja terapevtka, ki je že med študijem ekonomije, ko se je ob smrti matere znašla
na težki prelomnici, začela nabirati raznovrstna
znanja, povezana z življenjem, z umom in njegovo močjo. Izobraževala se je na področju anatomije, patologije, maserstva, biorgonomije (metode vzpostavljanja pretoka življenjske energije,
op. a.), se učila tradicionalne medicine in ne nazadnje o podzavesti in hipnozi. »Bolj ko sem se
ukvarjala s seboj, bolj sem zaznavala energije
Mojca ni
imela več kot
nekaj tisočakov
zagonskih
sredstev za
svoje podjetje.
FOTO: osebni arhiv
podjetju. Pravi, da je na oblikovno šolo nikoli ni
mikalo, da deluje iz sebe. In da so ji vse pridobljene delovne izkušnje v pomoč pri sedanji dejavnosti. »Zelo pomemben se mi zdi osebni stik
z naročniki. Če se pri meni oglasita zaročenca,
precej hitro ugotovim, kakšne so njune želje in
interesi, vem pa tudi, kaj jima bom ponudila in
koliko časa mi bo to vzelo,« dodaja.
S poslom ni lahko; glede na to, da za eno čestitko lahko porabiš tudi uro ali dve, realne cene pa
ne moreš postaviti, je treba narediti res veliko
izdelkov, da se ti finančno izide. Velik strošek pri
zagonu espeja je promocija, nadvse dobrodošla
so zato priporočila zadovoljnih strank. »Najlepše je, ko si stranke zaželijo, da bi imele kaj
podobnega, kot so videle pri znancih. So pa tudi
takšni, ki najprej vprašajo, koliko stanejo vabila.
Če je nizka cena že takoj odločilna, mi to ubija
ustvarjalnost; če me nekdo vpraša, kaj mu lahko ponudim, bom naredila nekaj primerkov, potrudila se bom, cene pa vseeno ne bom navila do
neba,« pojasnjuje Sandra.
Verjame, da se posamezniki zaradi negotovosti, ki jo prinaša sedanja kriza, težje odločajo
za podjetništvo. Pravi, da je krog kupcev dobro
imeti že prej, saj za zagon potrebuješ kar nekaj
časa, imeti pa moraš tudi kakovostno narejeno
spletno stran. »Stranke te prek spleta sčasoma že najdejo, ampak vprašanje je, ali te potem
izberejo,« dodaja Sandra. Samo z espejem ta hip
še ne more preživeti, je pa optimistka, ker dela
s srcem in dušo, ter računa, da se bo v petih letih pokazalo, ali je to to. »S prvim letom sem kar
zadovoljna, zlasti ker sem dobila kar nekaj naročil, in to skoraj povsem brez promocije. Vem, da
ne smeš zaspati na lovorikah, tudi ko ti gre zelo
dobro, ampak moraš v posel vlagati čedalje več,
tako znanja kot dela,« je odločna Sandra.
drugih in natančneje sem povezovala zaznave
v biopolju, ki je skupek človekovih izkušenj, čustev, misli. Še danes je to pri meni pravzaprav način življenja, nekaj, kar pač prihaja iz mene, in ne
toliko posel,« pravi Mojca.
Proti koncu študija je ugotovila, da gre v resnici za njene sanje in za neki vidik njene osebnosti,
ki želi biti uresničen skozi delo. Zato je intenzivno nabirala izkušnje skozi delo z ljudmi, a redne zaposlitve v svojem poklicu ni dobila, kriza je
že zarezala v trg dela, tudi za mlade diplomante.
»Vedela sem, da bom morala biti zelo drzna, če
bom želela uresničiti svoje vizije o odprtju podjetja, kjer so v ospredju intuicija, podzavestni vzorci, biopolje in podobno; tudi drugi so me
opozarjali, da bo težko. Dejstvo je, da večina alternativo še vedno dojema kot tabu, nekaj čarovniškega, čeprav gre pravzaprav za modrosti in
znanja, ki so življenje samo in ki smo jih potisnili na obrobje,« je prepričana Mojca. Pravi, da jo
je močna notranja sila sama vodila h korakom,
ki jih je morala ubrati, da je lahko začela poslovati, in kot primer navede: »Nisem iskala poslovnih prostorov, a vendar sem nekega dopoldneva
prvič pokukala na nepremičninski portal, bolj za
šalo, saj zamisel o lastni poslovni poti še ni bila
dokončna. V hipu sem na portalu zagledala poslovni prostor, ki me je pritegnil, in čez nekaj trenutkov sem se že vozila na drug konec Slovenije,
da bi si ga ogledala. Moj energijski center MojChi še danes deluje v teh prostorih v Kranju.«
Seveda ni šlo vse tako gladko, usvojiti je bilo
treba veliko znanja o odprtju lastnega podjetja,
pridobitvi denarne pomoči, spopadanju z biro-
Podjetniške zgodbe
kracijo, računovodstvom, izdelavi spletne strani
in podobnem. Je pa pri tem uporabila izkušnje
iz medijev, kjer je delala pred tem, znanja iz poslovne informatike in trženja, prejela pa je tudi
številne dobre nasvete z vseh strani in imela
podporo družine. »Čeprav gre za majhno podjetje, se mi je takrat zdelo, da gre za veliko zgodbo,
ki zahteva veliko energije,« pravi Mojca.
Zagonskih sredstev ni imela več kot nekaj tisočakov, le toliko, da je lahko opremila prostore in plačala najemnino. Pozneje so ji prav prišla tudi sredstva Evropskega socialnega sklada
za samozaposlitev. In ko se ozre nazaj, ve, da je
bil njen notranji glas resnično prepričan, da gre
za pravo pot, in to kljub opozorilom, da ta poteza
ni obetavna. »Pravzaprav je bilo vse skupaj malo
noro, a se je obrestovalo,« strne mlada terapevtka svoje občutke.
Odprtje lastnega podjetja ji je precej spremenilo življenje, čeprav šele po kakšnem letu. Zaradi obilice dela je reorganizirala svoje življenje; vstaja ob zori, gre na bližnji vrh, vadi jogo in
meditira. Po zajtrku se odpravi na delo, ki pogosto traja do poznih večernih ur. Velika prednost lastnega podjetja se ji zdi tudi, da energijo
usmerja tja, kamor jo žene radovednost. Ima
prostor in čas, da je kreativna, da združuje različna znanja. Verjame, da je njeno delo v prvi vrsti
neka oblika samopomoči, saj je, odkar ima MojChi, bolj zdrava kot kdaj prej.
Zadovoljstva ne skriva: »Z ljudmi dosegamo
spremembe in najlepše je, ko vidiš, da ti stranke zaupajo, ko se spremenijo skozi delo pri sebi,
se vračajo, te priporočajo naprej. Uspeh mi pravzaprav omogočajo ljudje, ki me prepoznajo kot
kredibilno in profesionalno. Številni se iskreno
čudijo natančnosti intuicije, a gre le za to, da izkoriščam del povezav v možganih, ki jih je mogoče bolj ali manj izuriti. Prihajajo časi, ko bomo
ozavestili, kakšne sposobnosti imamo, česa so
sposobni možgani in kaj to pomeni za našo prihodnost. Dela imam dovolj in glava je polna novih projektov.«
Podjetje ji omogoča preživetje, ima že tudi
zunanje sodelavce, a dobiček je v njenih mislih
razumljen zgolj kot posledica kakovostnega in
srčnega dela, ne kot cilj. Vizijo podjetja je letos
nadgradila tudi skozi obsežnejši poslovni načrt,
vendar pravi, da ji več kot številke pove njen notranji glas, ki se je izkazal za dobrega ‚vodnika‘.
»Rada rečem, da je prav, če ima človek vizijo, namen, a brez agresivnih pričakovanj. Sama energijo raje porabim za delovanje, ker potem pride
vse, kar potrebujem, da lahko načrte nadgrajujem, vključno s financami,« razgrinja svoje poglede Mojca.
FOTO: Irena Herak
58
»Moj konjiček
je zrasel do
tolikšnega
obsega, da sem
več kot dve leti v
resnici opravljal
dve službi,« se
spominja
Boštjan.
Včasih se vmes prikrade tudi kakšen oblak,
dvom, a s tem zoriš, postajaš odgovoren. »Večina
mojih vrstnikov živi doma, so brez dela, pravijo,
da nimajo izbire. Za zagon podjetja sem imela le
skromna finančna sredstva, ideja je bila za številne utopična, a očitno je vse mogoče, če verjameš vase. Pomembno se je zavedati, da imaš
izbiro. Zato svetujem vsem, naj bodo pogumni.
Mnogo študij je pokazalo, da so ljudje, ki so iz
svojega hobija naredili ‚biznis‘, uspešni in zadovoljni, saj počno nekaj, kar jim je všeč. Vsak od
nas ima v sebi nekaj edinstvenega, vsak je potreben. Zato cenite sebe, svoj hobi, svojo strast.
Ta je velikokrat smerokaz, kam je vredno vlagati energijo,« se glasi Mojčin nasvet vsem tistim,
ki o samostojni podjetniški poti že vsaj nekoliko
razmišljajo.
Boštjan Usenik, Perpetuum Jazzile
Boštjan se je čedalje slavnejši skupini Perpetuum Jazzile kot pevec pridružil v istem času, kot
je začel delati kot novinar, pred 16 leti. »Šel sem
na koncert, in čeprav sem bil zaprisežen instrumentalist, ki nikoli ni preveč maral petja, sem se
navdušil nad tem, kako atraktivno glasbo lahko
narediš samo s petjem. Prej sem bil žrtev stereotipa, da je petje dolgočasno,« se spominja Boštjan. Potem so ga povabili k zboru in hitro se je
vključil v organizacijske zadeve; že po letu dni je
bil v izvršnem odboru. Potem je zgodba začela
rasti, v skupini so začeli bolj strateško razmišljati o razvoju, dolgoročnih ciljih, pozicioniranju skupine, prodoru v medije in povečanju pre-
59
poznavnosti, pripoveduje sogovornik, ki je bil do
lani na Časniku Finance zaposlen kot urednik.
Delo, ki se je začelo kot prostočasna dejavnost,
je kmalu preraslo svoje okvire. »Moj konjiček je
zrasel do obsega, da sem več kot dve leti v resnici
opravljal dve službi. To se je poznalo tako v zasebnem življenju kot tudi pri zdravju in na neki
točki sem se moral odločiti, ali eno ali drugo. Služba na Financah, kjer so bili precej razumevajoči, ko je šlo za odsotnosti in dopuste, mi je bila
všeč, rad sem imel svoje delo, zato se je bilo še toliko težje odločiti. A prevladala je strast do glasbe
in skupine, za katero sem delal vsa ta leta.«
Perpetuum Jazzile je skupina, v kateri vsi člani živijo za njen razvoj, in danes jih je že približno dvakrat toliko kot takrat, ko se jim je pridružil Boštjan. Hkrati s priljubljenostjo jim je rasel
tudi ugled in vse več dobrih pevcev je prihajalo
na avdicije, tako da so rasli tudi v smislu kakovosti, ne le številnosti. Ta jim zdaj pride zelo prav,
ker so pred prodorom v tujino. »Glede na to, da
nihče od članov ni plačan za petje, se na nastopih in turnejah izmenjujemo; veliko truda vsak
zase vloži v usklajevanje služb, študija in drugih
obveznosti. Veliko je odpovedovanja pri dopustih, pri
prostem
času, pri vsem,« našteva
UsePoceni
plin_Moje
Finance_slikaB_203x132.pdf
10/10/12
nik. Tempo je res naporen; dvakrat na teden
Kdor hoče
dobro delati,
mora delati s
srcem, lahko
parafraziramo sloviti
izrek iz Malega princa.
11:42:15 AM
Visoki letni
prihranki.
Zamenjajte
dobavitelja!
GEN-I d.o.o., Vrbina 17, 8270 Krško
imajo po dve do tri ure vaj in enega do dva koncerta. Včasih se temu pridružijo še snemanja,
radijske oddaje in drugi nastopi.
Boštjan v skupini dela kot menedžer oziroma
organizacijski vodja in od lani je v skupini kot
eden od treh – poleg umetniškega vodje in njegove namestnice – tudi zaposlen. Njihov srednjeročni cilj je, da bi lahko delovali profesionalno,
da bi prišli do trga, ki bi jim zagotavljal dovolj
velike prihodke za plače. Zdajšnje razmere jim
tega še ne dopuščajo, a turneji v Nemčiji in ZDA
sta korak na tej poti. Približno 97 odstotkov prihodkov imajo iz lastne dejavnosti, od koncertov,
s čimer financirajo nove projekte, ki so naložba
za prihodnost.
Kaj lahko Boštjan po letu dni reče o svojem
novem življenju? »Manj stresno je, ker sem
manj razpet med povsem različnimi obveznostmi. Fizično je manj izčrpavajoče, lahko sem
bolj osredotočen na delo. Pogrešam pa prejšnji živahni kolektiv, saj sem zdaj večinoma sam
doma. A količina obveznosti se veča, ne ostaja
mi nič prostega časa. Če hočeš biti v naši skupini, potrebuješ dovolj strasti, da si se pripravljen
odpovedati drugim stvarem. Perpetuum Jazzile ti mora biti najpomembnejša nepomembna
stvar v življenju!« sklene pripoved Usenik.