1. No category

20. 4 2010
številka: 1 ; leto: 1
LITERATI
internetni časnik Slovenskega bonsaj kluba
UVODNIK
Spoštovani ljubitelji bonsaja! Pred vami je zgodovinska, 1. številka časnika
Literati, ki je zazdaj “le” internetni. Toda z njim imamo velike načrte. Kot je
bonsaj vsaj v večini primerov zelo klasična umetnost, si želimo, da bi tudi
Literati ugledal luč sveta v tiskani obliki na papirju. Kot klasičen časopis. In
upamo, da bo podobno kot naša drevesa z leti postajal vse boljši in zanimivejši.
Predstavljamo si ga kot klubski dnevnik, v katerem bo zapisano vse, kar se je
v klubu pomembnega zgodilo - od naših obiskov najprestižnejših razstav v tujini,
do obiskov tujih mojstrov pri nas, delavnic, tečajev, seveda ne bo manjkalo
strokovnih člankov, intervjujev in sploh vsega, kar bo zainteresirani javnosti
pomagalo razumeti pravi bonsaj.
Prva številka izhaja tik pred 4. mednarodno razstavo bonsajev. Pred prireditvijo, na katero smo v klubu najbolj ponosni in
ki postaja ena najpomembnejših razstav v tem prostoru. A hkrati od nas zahteva ogromno energije in izjemno angažiranost
pri organizaciji. Razstava je našla dom pri prijaznih gostiteljih kongresnega centra Mons v Ljubljani. Vsaki dve leti so na
njej na ogled najlepši bonsaji slovenskih avtorjev, vedno več je tudi gostov iz tujine. Program dopolnjujejo demonstracije
oblikovanja dreves, ki jih izvajajo mednarodno priznani mojstri; razstavo so za svojo sprejeli tudi obiskovalci, saj se jih v
dveh dneh vedno zbere krepko čez 1000. A tudi z razstavo imamo velike načrte: že leta 2012 bo, kot vse kaže, naša razstava
hkrati tudi konvencija Evropske bonsajske zveze, katere člani smo od leta 2006. Če bo naša kandidatura uspela, v kar ne
dvomimo, bodo v Ljubljani na ogled najlepša drevesa iz 19-ih evropskih držav članic, to pa bo hkrati odskočna deska, s katero
se naša razstava lahko prebije med najprestižnejše na Stari celini.
Naši načrti so torej smeli. Če jih snuješ v družbi sodelavcev, požrtvovalnih ljubiteljev, ki jim je bonsajizem postal način
življenja, potem jih ni težko uresničiti. Iskrena hvala vsem, ki ste pripomogli, da je SBK v kratkih a pravljičnih sedmih letih
postal to, kar je danes. Pa še na mnoga leta!
TOMAŽ KOVŠCA, predsednik Slovenskega bonsaj kluba
LITERATI, internetni časnik SBK
VSEBINA
številka 1, leto 1
avtorji člankov in fotografij:
Tomaž Hafner,Tomaž Kovšca,
Rajko Podgornik-Reš, Aleš Zavodnik,
časopis izhaja 4-krat letno
kakršnokoli kopiranje ali nepooblaščeno
reproduciranje celote ali dela časopisa
je najstrožje prepovedano!
urednik:
Tomaž Kovšca
Uvodnik
1
Reportaža: Noelanders trophy 2
Intervju: Valter, novi talent
5
Bližnjica k idealnemu bonsaju 8
Osnove vršičkanja
10
Koledar
13
20. 4. 2010
LITERATI
stran 1
reportaža:
NOELANDERS TROPHY
11. Noelanders Trophy v Zolderju je nova prelomnica v razvoju slovenskega bonsajizma. Rajko
Podgornik-Reš je z japonskim belim borom prebil led tudi na najvišjem nivoju in kot prvi Slovenec
sodeloval na prestižni razstavi: „Zelo sem zadovoljen. To je bil eden od mojih ciljev na bonsajistični
poti.“ Razstava je v Belgijo znova privabila smetano evropskega bonsajizma, nivo razstavljenih
dreves se iz leta v leto viša.
Najprej center Ginko, ki obnavlja svojo ponudbo, potem vrt z brini in za posladek še center Lodder. Denarnice so se hitro
praznile, Rajetov kombi polnil, dan je kljub neprespani noči minil kot blisk. Ko smo si malce nenačrtovano privoščili še izlet
s trajektom, je zvečer Raje na polico v kulturnem domu v Zolderju že postavljal svoj bor – prvo slovensko drevo na eni
najprestižnejših razstav v Evropi!
Raje pred svojim borom na razstavi
V soboto smo bili med prvimi, ki so nestrpno čakali na odprtje. Še dobro, da smo na prizorišče pomotoma priši uro prezgodaj,
saj se je kasneje pred centrom naredila kolona obiskovalcev, ki so na vstop čakali več kot uro! Noelanders Trophy počasi prerašča
svoje okvire in to spoznavajo tudi organizatorji. „Opravičujem se vsem, ki so morali toliko časa čakati na mrazu. Drugo leto
bomo poskrbeli za drugačen sistem,“ se je opravičeval Marc Noelanders, človek, ki je razstavi posodil svoje ime.
Na poti do razstavne dvorane se je trlo prodajalcev s posodami, orodjem, drevesi.
Joseph Valuch je ponujal posode, Hans van Meer je prodajal jamadorije, Marco
Ivernizzi pa je promoviral svojo predrago pogruntavščino: Ichiban.
Razstavna dvorana s klasično postavljenimi policami je gostila 100 dreves,
ki so se prebila skozi predizbor. Zelo visok nivo je navdušil, bonsaji so bili v polni
formi, urejeni do najmanjše podrobnosti.
Bonsaji iz največjih in najboljših zbirk v Evropi so se potegovali za naslov
zmagovalca: Mario Komsta, Mauro Stemberger, Marc Noelanders, Enrico
Savini, Tony Tickle, Kevin Wilson, Steve Tolley, Vaclav Novak … so postavili
svoja drevesa na ogled in v oceno strokovni komisiji.
Marko Ivernizzi promovira ichiban
stran 2
LITERATI
Na policah je bilo nekaj izjemnih listavcev, ki so brez listov pokazali svojo strukturo, zmagovalca pa je bilo vendarle iskati med
dih jemajočimi brini z dodelanim suhim lesom. Ena od tem v razpravah je bila tudi primernost razstavljanja ožičenih bonsajev na
tako visokem nivoju. Mnenja so bila deljena; splošno uveljavljeno pravilo je, da se ožičenih listavcev ne razstavlja, na iglavcih je
žica dovoljena, vendar jo na drevesih seveda mora biti čim manj.
Korejski gaber (Carpinus koreana), avtor: Ian Stewardson
Ena od privlačnosti takšnih srečanj so tudi demonstracije. Kot glavni demonstratorji so tokrat nastopili Španec David
Benavente, Američan Boon Manakitivipart in Nemec Walter Pall, ki pa so s svojimi predstavami razočarali. Prijetno je
presenetila trojica novih talentov z lanske konvencije EBA, ki je nastopila v nedeljo dopoldne: Italijan Gianfranco Rossi, Čeh
Milan Kardišek in Nemec Dirk Dabringhausen so prikazali visok nivo znanja in predvsem veliko mero kreativnosti.
Nolenders Trophy ni samo razstava. Je srečanje starih bonsajističnih prijateljev, prijetno druženje in izmenjava mnenj. Človek
tam enostavno mora biti.
In na koncu nekdo mora zmagati. Tokrat je posebno mesto med razstavljenimi drevesi zasluženo osvojil kitajski brin vrste
Itoigawa Enrica Savinija. Brin je umetnina v pravem pomenu besede. Bonsaj z veliko začetnico. Popolnost. Ko realizem
nadomesti lepota: izjemno gibanje, dodelana krošnja, živa vena v nasprotju z mrtvim belim lesom. Posnemanje dreves v naravi
je tu nadomestila izraznost, ki nas iz realnosti dvigne na višjo raven. To je tudi smisel bonsajizma. Zmagovalca Noelanders
Trophyja bomo maja lahko videli tudi na 4. Mednarodni razstavi v Ljubljani!
Tekst in foto: TOMAŽ KOVŠCA
LITERATI
stran 3
Kitajski brin (Juniperus Chinensis), zmagovalec Noelanders Trophy, avtor: Enrico Savini
stran 4
LITERATI
intervju:
VALTER - NOVI TALENT
Valter Škabar je Kraševec. Ljubitelj kamna in burje, ki pa mu tu in tam zagode pri njegovi drugi
ljubezni – bonsajih. Na obnovljeni domačiji (s kamnito štirno na dvorišču seveda) se ukvarja
predvsem s kraškimi vrstami, rešeljiko, glogom, rujem, hrastom, njegov vrt pa še čaka na dokončno
podobo. Umetnik po duši, ki mu tudi kamnoseštvo ni tuje, kaj šele vihtenje čopiča ali svinčnika.
Ljubitelj vzhodnjaške filozofije. Prijazen in odprt, kot vsi s soncem prepojeni prebivalci Krasa.
Junija bo na konvenciji Evropske bonsajske zveze v Švici Slovenijo kot naš četrti predstavnik
zastopal na tekmovanju novih talentov.
Treniraš kaj? Kakšna je forma?
Treniram, treniram. Formo tempiramo počasi, tako, da bo optimalna ob pravem času. :-)
V Zuerichu boš zastopal Slovenijo. To seveda ni majhna stvar. S kakšnimi mislimi se boš odpravil v Švico?
Bonsajizem je vsaj za večino nas zgolj ljubiteljska strast. To pa seveda ne pomeni, da se ji posvečamo na pol. Iz sebe iztiskamo
najboljše. Zastopati Slovenijo je gotovo čast.
Kakšne bonsajske izkušnje so že za tabo, kakšna je tvoja pot?
V bonsajizem sem zašel slučajno. Že dolgo nazaj, tako dolgo, da se ne spomnim več kdaj, sem prebral članek o bonsajih. In se
navdušil. In če me spomin ne vara, prav letos mineva 20 let od kar sem izkopal svojo prvo „palčko“. Že na gmajni je ustrezala moji
predstavi o bonsaju, izkopal sem jo in posadil v posodo in je v moji zbirki še zdaj. Ampak je po 20-ih letih še vedno enaka … :-)
Sicer pa sem bolj ali manj samouk. V času mojih začetkov ni bilo strokovnih revij ali inštruktorjev, ki bi pomagali z nasveti. A ker
živim blizu Italije in so Italijani pač bonsajizem odkrili že pred nami, sem iskal znanje tudi tam. V blagovnem centru v Palmanovi
sem našel knjigo Carla Rodonija – Bonsaj. Kupil sem jo in začel … Samo malo, mislim, da jo še vedno imam … (Valter se vrne z
omenjeno knjigo! op.p.) Knjigo sem preštudiral, a knjiga ostaja knjiga in si običajno potem ne znaš predstavljati, kako stvari
izgledajo v živo. Gre zgolj za teorijo, ki te lahko zapelje na stran pota. In običajno se to tudi zgodi. No, kasneje sem naletel na
trgovino v Trstu, kjer je strejši možakar prodajal bonsaje. Počasi sem navezal stik z njim in razložil mi je osnove. Še nekaj let
kasneje smo dočakali internet in iskal sem spletne strani bonsajskih centrov. Obiskal sem Crespija v Milanu, Heidelberg v
Nemčiji … Sledila je včlanitev v Slovenski bonsaj klub in moj razvoj se je nadaljeval.
Kakšna je vizija tvojega nadaljnega bonsajističnega razvoja?
Učimo se celo življenje in tudi v bonsajizmu rastemo celo življenje. To je nikoli dokončana pot. Etapa za etapo: pridobivaš
novo znanje, nove poglede, spreminjaš svoje mišljenje …
Gotovo so v Sloveniji ljudje, ki se bonsajizem učijo le iz enega
vira, interneta, knjige, a to po mojem ne vodi daleč. Bonsajizem
je tudi družabno dogajanje, izmenjavanje mnenj. Pomemben je
stik z dogajanjem, realnim dogajanjem. Primer Rajetove posode, ki so jo na internetu mnogi označili za velikonočni pirh:
Sam sem si ta pirh ogledal v živo in v realnosti sploh ne zgleda
tako. Težko je samo po slikah soditi o stvareh. Moj cilj je 10
spodobnih bonsajev evropskega merila, ki bi jih lahko brez težav
pokazal na vsaki razstavi. Dolgoročni cilj je tudi ureditev vrta v
japonsko-kraškem slogu, material bo kraški, slog vzhodnjaški
oz. japonski. To bo moj kotiček za bežanje pred vsakdanjostjo.
Si ljubitelj vsega lepega, ne le bonsajev. Umetnik po duši. Kako
pomembna je po tvoje umetniška žilica pri uspešnem ukvarjanju
z bonsaji?
Umetniška žilica je pomembna pri viziji. Ko imaš pred sabo
material, da iz njega znaš ustvariti umetnino. Obrtniško gledano
lahko vsak iz materiala ustvari bonsaj. Toda pri bonsaju je pomembna dodana vrednost. Da je nekaj več. Da ne predstavlja zgolj
kopije narave ali kopijo nekega bonsaja, ki ga je nekdo ustvaril že
pred tabo, ampak mu moraš vdihniti svojo dušo, da lahko preko
njega izraziš svoje občutje. Vsak bonsajski slog si lahko opazovalec
interpretira na tisoč načinov. A umetnost je pri opazovalcu
vzbuditi tisti občutek, ki si ga hotel ti izrazit.
LITERATI
Valter s svojo prvo “palčko”
stran 5
Kako bi opisal svoj slog?
Zanimivo vprašanje. Nisem pristaš delitev na različne šole, ker nas bi to lahko pripeljalo, tako kot npr. budizem, v nešteto sekt.
Na koncu bomo vsi propagirali isto a le z drugimi poudarki, samo zato, da se bo videla razlika med posameznimi šolami in mojstri.
Pomembno je, da v bonsajizmu najdeš svoje zadovoljstvo, najdeš svojo pot, ki ti najbolj ustreza in hodiš po njej. Slog pa je po moje
najbolj odvisen od materiala, ki ga dobiš v roke. Iz podpovprečnega materiala ne moreš ustvarit ne vem kaj. Omejen si z
materialom, ki ponuja določene možnosti. Pomembno pa je, da znaš te možnosti izkoristit. Blizu mi je japonski, klasični bonsaj,
dovzeten pa sem tudi za druge vplive. Od Japoncev sta mi všeč vsem znana Kobajaši in Kimura in bi si ju kdaj želel videti tudi pri
nas. Več poti lahko vodi k istemu cilju. Slabo bi bilo, če bi imeli nekega vodjo, ki bi nam zapovedoval, kaj in kako naj delamo, kaj je
prav in kaj ni, po kateri poti naj gremo in podobno. Ni pravega in nepravega bonsaja, je le več različnih slogov in poti. Za zdaj v
klubu dobro krmarimo, tudi forum je dobro stičišče izmenjave mnenj, kjer nihče nikomur nič noče in ne vsiljuje svojega prepričanja.
Čeprav se tu in tam najde kdo, ki tega noče razumeti.
Bonsaj je v prvi vrsti namenjen razstavljanju. Verjameš tistim, ki pravijo, da se gredo bonsajizem le zase?
Ne. Čeprav se večina od nas seveda v prvi vrsti z bonsajizmom ukvarja zaradi sebe: to je tvoje delo, vanj vložiš svoj trud in
svoje poglede. A če tega dela na koncu nihče ne vidi, nima ravno nekega smisla.
Veliko pozornosti posvečaš podrobnostim. Pa ne samo na svojih drevesih, tudi v hiši je to moč opaziti. Kako to?
Detajli dajo tisto nekaj več. Včasih pa morda pomagajo k zameglitvi splošne slike :-) . Sicer pa mi gredo že od nekdaj bolje od
rok manjše stvari. Drobnarije.
Ukvarjaš se večino s kraškimi, domorodnimi vrstami. Kakšen poseben razlog?
Začel sem z vrstami, ki so mi bile najbližje, dosegljive okrog hiše. Pravzaprav se bi moral vsak bonsajist ukvarjati z vrstami iz
njegovega okolja: tam najbolje uspevajo in iz njih najlažje iztisnemo ves potencijal. Seveda obstajajo tudi klasične vrste, kot je
kitajski brin, ki je ena najtrpežnejših vrst in ga najdemo praktično povsod. Je najbolj primeren za oblikovanje in vzgojo v posodi.
Tako, da imam za popestritev v svoji zbirki tudi nekaj „eksotičnih“ vrst, sicer pa se ukvarjam z domačimi.
Valter Škabar ob štirni pred hišo
stran 6
LITERATI
Zato najbrž v tvoji zbirki prevladujejo listavci. Razen črnega bora, ki je tako ali tako na Kras prinešen, tu prevladujejo listavci.
Je tako?
Črni bor je prinešen a se je tu udomačil in smo ga vzeli za svojega. Iglavci so mi zelo všeč a prave alternative na Krasu nimam.
Imel sem kar nekaj navadnih brinov, vsi po vrsti so bili bolj majhni in so v posodi kar dobro uspevali. Težava se je vedno pojavila
ob prvi presaditvi, ko je treba zmanjšati koreninsko grudo. In vsi so neslavno končali. Še dandanes nisem ugotovil, v čem je
problem. Naš brin je ensotavno problematičen.
V zadnji številki revije Bonsai Focus je Kimura razlagal o brinu vrste rigida. Ni izpostavljal presajanja ampak drastično
obrezovanje, ob katerem lahko kakšna veja odmre. Poudarjal pa je, da ga ob presajanju ne smemo gnojiti in ga potem le zmerno
zalivamo. Kako to znanje lahko povežemo z našim navadnim brinom, še ne vem. Morda ob presajanju poškodujemo preveč
kapilarnih korenin, ki potem ne prenesejo gnojila oz. že kar organskega substrata. Zato ga je treba presajati v čisto anorganski
substrat npr. čabasaj. A to moram še raziskat. Gotovo obstaja neka podrobnost, ki je še nismo ugotovili.
Valter je svojo umetniško vizijo uresničil
v kompoziciji s kraškim kamnom in japonskim
črnim borom.
Imaš torej več izkušenj z listavci a na tekmovanju novih talentov v Švici boste zagotovo delali na kitajskih brinih. Bo to zate
težava?
Ne, ne. Princip oblikovanja drevesa je pri vseh vrstah isti. Pri iglavcih se veliko lažje pride do določene oblike. Iz vej, ki so na
razpolago ustvariš praktično dokončno obliko. Pri listavcih gre počasneje, krošnjo ustvarjaš od znotraj na ven, veje vzgajaš
počasi, veliko je rezanja, veliko žičenja. Iglavca lahko dokončaš že v nekaj urah. In glede na to, da bom imel v Švici na voljo štiri
ure … :-)
Pri tvojih drevesih je opaziti tudi veliko rdeče kraške zemlje. Kakšen substrat uporabljaš?
Iskanje pravega substrata je tek na dolge proge. Drevesa presajam na dve tri leta in šele takrat lahko ugotoviš, kaj je šlo narobe.
Še vedno se učim. A pri kraških vrstah vedno dodam nekaj naše zemlje, ki je seveda presejana. Sicer pa uporabljam tudi
neorganske substrate, čabasaj ipd. Akadama pa mi vizualno ni všeč. Njena barva mi ni všeč. Pa čeprav jo mnogi uporabljajo
samo za vrhnjo plast na razstavah prav iz nasprotnega razloga …
Kakšna je tvoja ocena stanja bonsajizma v Sloveniji?
Smo nekje med vrhom in zlato sredino. Imamo nekaj dobrih, tehnično podkovanih posameznikov, ki se trudijo, pridno delajo,
razstavljajo in pobirajo nagrade. Smo v strmem vzponu. V klubu delamo odlično, smo na pravi poti. Kljub temu, da smo majhni,
pa lahko drugim konkuriramo zaradi drugih prednosti: odličnega materiala npr. Imamo velik potencijal v naravi in v ljudeh.
Mislim, da je vsa kvaliteta v Sloveniji zbrana v našem klubu.
Če se vrneva k tekmovanju novih talentov: s kakšnimi cilji se odpravljaš v Švico, kjer bo močna konurenca?
Če že greš na tekmovanje, potem greš tja z visokimi cilji. Potrudil se bom, dal vse od sebe, upam, da bom dobro zastopal
Slovenijo in naš klub. To bo nova izkušnja zame, ki sem si je želel. Izživel bom to svojo izkušnjo in kar se bo iz tega izcimilo se
pač bo. Razočaran pa v nobenem primeru ne bom.
Tekst in foto: TOMAŽ KOVŠCA
LITERATI
stran 7
Bližnjica k idealnemu bonsaju
Acer palmatum ali japonski javor v naravi raste na Japonskem, Kitajskem in Koreji. Poznamo na
stotine različic. Od ostalih javorjev jih ločijo značilni listi, ki imajo atraktivno obliko in prekrasne
pomladanske in jesenske barve. V svetu bonsaja so zelo popularni.
Mnogi od nas smo po nakupu ugotovili, da našemu javorju manjka kakšna veja. Če veje ni mogoče vzgojiti z rezom obstoječih
vej in s tem vzpodbuditi formiranje novih poganjkov, nam ostane presajenje (grafting). Ta tehnika je najlažja in najhitrejša za
ustvarjanje novih vej iz starega lesa. Uporabimo lahko poganjek matične rastline ali donatorske rastline v drugi posodi. Izbrani
poganjek pustimo prosto rasti tako dolgo, da postane dovolj dolg, da ga lahko ukrivimo in uporabimo na želenem mestu.
Najboljši čas je januarja, februarja ali marca, ko je drevo še v fazi mirovanja. Drugi primeren čas je sredina poletja, vendar
moramo v tem primeru s poganjka odstraniti vse liste.
Skozi deblo izvrtamo luknjo na mestu kjer potrebujemo novo vejo. Luknja mora biti nekoliko večja od poganjka, s tem deblo
poškodujemo le minimalno. Prevelika luknja zahteva več časa za celjenje, če je premajhna, lahko poškodujemo popke na novi
veji.
Poganjek vtaknemo skozi luknjo, ga pritrdimo in na obeh koncih luknje zaščitimo s cepilno smolo. Novo vejo pustimo rasti,
poganjke na matični veji odstranimo, tako nova veja dobi več hrane.
stran 8
LITERATI
Počasi se nova veja zraste skupaj z deblom in dobivati prične hrano tudi iz debla.
Ker sedaj nova veja dobi več hrane se tudi debeli hitreje kot matična veja na zadnji strani. Zato pravimo, da nam drevo samo
pove kdaj lahko odstranimo matično vejo poganjka. To storimo postopoma v rastni dobi, kot prikazuje zadnja slika, ker se takrat
drevo bolje odziva na takšne posege.
Ko matično vejo odrežemo, brazgotino na zadnji strani
zaščitimo s cepilno smolo in kmalu se bo zacelila.
Glavni razlog za neuspeh je nepotrpežljivost. Prehitra
odstranitev matične veje lahko povzroči propad nove veje.
To se zgodi v primeru, če se kambij debla in nove veje še ni
dovolj združil, da bi lahko nova veja dobila vso potrebno hrano
iz debla.
Ta metoda vzgoje nove veje je primerna za večino listnatih
dreves, ni pa primerna za iglavce, kjer bi z odstranitvijo iglic
poganjek propadel.
Tekst in foto: ALEŠ ZAVODNIK, inštruktor SBK
LITERATI
stran 9
OSNOVE VRŠIČKANJA
Vršičkanje je poleg rezanja in žičenja ena od osnovnih tehnik oblikovanja bonsaja. Vršičkanje
pomeni rezanje oziroma ščipanje novih, še neolesenelih poganjkov. Izvajamo ga lahko ročno, s prsti
ali pa z orodjem; škarjami ali pincetami. Priporočljivo je vršičkati s prsti. To velja predvsem za
iglavce, kjer lahko pri rezanju s škarjami povzročimo, da odrezan del iglic na vrhu reza porjavi.
Vršičkanje izvajamo spomladi, dokler so novi poganjki še zeleni oziroma pri vrstah , ki odganjajo
tudi preko poletja, dokler so novi poganjki še neoleseneli. Razumevanje bioloških osnov, pravočasno
in pravilno izvajanje vršičkanja pripomore k željenim rezultatom. Le-ti so boljša razvejanost, manjše
razdalje med novimi popki, manjši listki, poganjanje novih popkov na veji bližje debla ...
Za učinke vršičkanja so odgovorni rastlinski hormoni, predvsem avksini. Le ti nastajajo spomladi v konicah novih poganjkov.
Povzročijo hitro in močno rast novega poganjka. Hkrati pa zavirajo rast in nastanek stranskih poganjkov zato, da čim več energije
ostane za vodilni poganjek. S tem, ko mi odstranimo vodilni poganjek, zelo zmanjšamo količino avksinov in s tem dosežemo
njemu ravno obratne učinke: manjšo rast poganjka ter pospešitev brstenja lateralnih popkov ter popkov bliže debla.
Vsak nov poganjek, ki spomladi požene, ima določeno število novih popkov, npr. 5. Če pustimo da poganjek zraste do svoje končne
dolžine, npr. 30 centimetrov, bodo ti poganjki medseboj oddaljeni 6 centimetrov. Če pa spomladi odščipnemo vodilni del poganjka
ter s tem zavremo rast, na npr. 10 centimetrov, pa bodo le ti medseboj oddaljeni le še 2 centimetra.
Na sliki vidimo lanski prirastek vršičkanega (zgoraj) in prosto raslega (spodaj) poganjka veje bukve. Odlomljena sta na enakem mestu
lanskega popka zato se lepo vidi razlika v razdalji med novimi brsti, ki bi pognali letos.
In ko bodo ti poganjki naslednje leto pognali nove poganjke, bomo na ta način dosegli veliko gostejšo razvejanost veje kot brez
vršičkanja. Poleg tega pa bodo zaradi večjega števila listov na veji, na manjši površini kot sicer, le ti tudi manjši kot njihovi
vrstniki na nevršičkanih vejah.
Nadaljnji zelo zaželjen učinek pri oblikovanju bonsajev pa je poganjanje novih poganjkov bližje debla. S tem ko ni več inhibitornega učinka avksinov dosežemo/spodbudimo veliko večje poganjanje spečih poganjkov bližje debla oziroma iz starega lesa. S tem
ponovno dosežemo boljšo razvejanost in gostejšo rast.
Z vršičkanjem tudi uravnavamo enakomerno rast celotne krošnje. Večina vrst raste apikalno dominantno, kar pomeni, da večino
energije usmerijo v vrh, kjer zato zrastejo močnejši in daljši poganjki. Pri bonsaju pa želimo enakomerno rast krošnje tudi v
spodnjih predelih, saj lahko le na ta način dosežemo uravnoteženo in naravno podobo krošnje starega drevesa, z močnejšimi
vejami spodaj ter tanjšimi zgoraj. Z močnejšim vričkanjem poganjkov v vrhu preusmerimo del energije v spodnje predele krošnje,
ki zato lahko močneje raste.
Zavedati pa se moramo, da se bo vršičkana veja le malo debelila. Veje in tudi deblo se debelijo zato, da lahko nosijo težo novo
zrasle veje. Vršičkana veja pa bo zrasla le malo, ker jo že v začetku njene rasti skrajšamo. Zato ne smemo vršičkati veje za katero
želimo, da se bo odebelila. Le ta mora prosto rasti. Določen kompromis lahko dosežemo na ta način, da vršičkamo sekundarne
veje, ki so bližje debla in jih na ta način gostimo ter razvijamo razvejanost, končni poganjek na primarni veji pa pustimo, da
prosto zraste izven osnovne oblike bonsaja, kot žrtvena veja, ki bo zaradi proste rasti povzročila odebelitev primarne veje ter
stran 10
LITERATI
tudi debla. Čez leto ali dve pa to žrtveno vejo odrežemo in postopek lahko po potrebi ponovimo z novim končnim poganjkom.
Spodaj sledi opis vršičkanja nekaterih drevesnih vrst glede na način rasti novih poganjkov. Za vse ostale vrste velja podoben
princip glede na podobnost načina rasti.
VRŠIČKANJE BUKVE
Popek bukve v sebi skriva že vse listke, ki bodo zrasli na novem poganjku. Ko se le ta spomladi odpre, vidimo v njem veliko število
listkov. Ko se le ti toliko razvijejo, da jih razločimo medseboj, odrežemo ali odščipnemo vrhnji del tako, da ostanejo le 2-4 listi. Če
zamudimo ta čas, bodo razdalje med listi in posledično med novimi popki, ki bodo zrasli ob vznožju vsakega lista, daljše. Če pa
potrebujemo na mestu popka daljšo vejo, le to pustimo, da zraste do željene dolžine oziroma pustimo na njej večje število listov.
Primer vršičkanja bukve s škarjami
VRŠIČKANJE JAVORJA
Ko se javorjev popek odpre, vidimo ponavadi par listkov in vodilni poganjek iz katerega izraščajo nato novi listki. Pri javorju
pustimo, da zraste do dolžine enega do dveh parov listkov, ter nato odrežemo vodilni poganjek. Če potrebujemo daljšo vejo
seveda pustimo, da zraste več listkov, a bodo zato tudi daljše razdalje med listki. Pri že oblikovanih bonsajih ter sploh pri
majhnih bonsajih pustimo le en par listkov. Ker je vodilni poganjek zelo majhem, je pri javorjih priporočljivo vršičkanje s pinceto
ali škarjami.
Primer vršičkanja javorja
s škarjami
LITERATI
stran 11
VRŠIČKANJE MACESNA IN SMREKE
Macesen in smreka spomladi iz popkov poženeta zelene poganjke z mehkimi iglicami. Novi popki za prihodnjo leto se še niso
formirali in zato še niso vidni, a bodo pognali poleti ob vznožju iglic. Velja pa podobno pravilo kot pri listavcih: daljši bodo
zrasli poganjki, večji bodo razmaki med novimi popki na njih. Zato nov poganjek vršičkamo takoj ko zraste na željeno dolžino.
Priporočljivo je vršičkanje s prsti. Pri macesnu ne poženejo novi poganjki iz vseh popkov, iz nekaterih požene le čopek novih
iglic. Dokler iz popka ne požene nov zelen poganjek, ni moč predvideti, iz katerega popka bo pognal poganjek iz katerega pa le
čopek iglic.
Primer vršičkanja macesna s prsti
Primer vršičkanja smreke s prsti
VRŠIČKANJE BORA
Vršičkanje borov je precej kompliciran postopek, ki se celo razlikuje glede na posamezne vrste borov. Za doseganje najboljših
rezultatov je zato potrebno veliko znanja in izkušenj, ki presegajo okvir tega prispevka. V osnovi pa velja priporočilo, da se
vršička s prsti. Vršičkamo, ko so na svečki že vidne delno formirane iglice. Odščipnemo približno dve tretjini do polovice
svečke. Če je na vrhu veje več svečk, pustimo le dve, ostale odstranimo v celoti.
VRŠIČKANJE BRINA
Brine ravno tako kot vse iglavce vršičkamo s prsti. Vršičkanje se pri pri brinih uporablja predvsem za zgoščevanje krošnje
oziroma oblačkov na vejah. Vršičkamo vse nove poganjke, ki zrastejo izven željene oblike. Če pa potrebujemo daljšo vejo pa
seveda pustimo, da poganjek zraste do željene dolžine.
Primer vršičkanja bora
Primer vršičkanja brina
Tekst in foto: TOMAŽ HAFNER, inštruktor SBK
stran 12
LITERATI
VABLJENI NA IV. MEDNARODNO RAZSTAVO BONSAJEV!
Slovenski bonsaj klub 8. in 9. maja v kongresnem centru hotela
Mons v Ljubljani organizira že 4. Mednarodno razstavo bonsajev.
Glavna demonstratorja bosta zmagovalec letošnjega Noelanders
Trophyja Italijan Enrico Savini in Poljak Marek Gajda, ki v Ljubljano prihaja neposredno po trimesečnem izpopolnjevanju na Japonskem. Kot demonstratorji bodo nastopili še: Poljak Piotr Czerniachowski in Slovenci Aleš Zavodnik, Nik Rozman, Matjaž Modrijan in Vid Novak. Na razstavi bodo razstavljeni vsi najlepši bonsaji slovenskih avtorjev ter desetih tujih klubov. Kot običajno bodo
najlepši bonsaj izbrali obiskovalci, razglasili pa bomo tudi najlepše
drevo po izboru strokovne komisije. Razstavo bo obogatil zanimiv
spremljevalni program, v preddverju pa bo tudi bogat prodajni del.
Vabljeni!
PROGRAM 4. MEDNARODNE RAZSTAVE BONSAJEV
8.-9. maj 2010, kongresni center Mons, Ljubljana, Slovenija
Sobota, 8. maj:
7:00-9:30 – urejanje razstavnega prostora, sprejem dreves
10:00 – uradna otvoritev razstave
10:30 – voden ogled razstave z Enricom Savinijem
11:00 – demonstracije obdelave drevesa: Enrico Savini (ITA),
Marek Gajda (POL), Piotr Czerniachowski (POL),
Aleš Zavodnik (SLO) (do 17:00)
11:30 – predavanje: Zakaj je bonsaj majhen
13:00 – predstavitev aikida, Aikikai zveza Slovenije
17:00 – otvoritev slikarske razstave avtorice Martine Fukuhare Štirn
in predstavitev tradicionalnega japonskega plesa buta
19:00 – konec prvega dne razstave
20:30 – gala večerja (hotel Mons)
Nedelja, 9. maj:
9:00 – začetek drugega dne razstave
9:30 – voden ogled razstave z Marekom Gajdo
10:00 – demonstracije obdelave drevesa: Enrico Savini (ITA), Marek Gajda (POL), Matjaž Modrijan in Vid Novak (SLO),
Nik Rozman (SLO) (do 16:00)
11:30 – predavanje: Oskrba dreves v posodah
13:00 – predstavitev aikida: Aikikai zveza Slovenije
17:00 – konec razstave
KOLEDAR DOGODKOV
Slovenski bonsaj klub vsako leto organizira veliko srečanj, delavnic, strokovnih ekskurzij. Tu je pregled in napoved za prvi del
sezone 2010:
23.-24. 1. - XI. Noelanders Trophy (BEL)
19.-21. 3. - sejem Flora 2010, Celje
10. 4. - tečaj za začetnike, vrtnarija Reš, Mošnje
17. 4. - klubska delavnica na Vrhniki
8.-9. 5. - IV. MEDNARODNA RAZSTAVA, Hotel Mons, Ljubljana
11.-13. 6. - konvencija EBA, Zuerich, (ŠVI)
LITERATI
stran 13