literati 2 - Slovenski bonsaj klub
16. 6. 2010 številka: 2 ; leto: 1 LITERATI internetni časnik Slovenskega bonsaj kluba UVODNIK Pa le ni ostalo zgolj pri poizkusu. Pred vami je druga številka časnika Literati in že zdaj lahko rečem, da več kot opravlja svoje poslanstvo! Izhaja tik pred poletjem, ko se bodo bonsajske dejavnosti bolj ali manj zožile na eno samo dejavnost: zalivanje. Toda kakšna pomlad je za nami! Izjemno uspešna 4. Mednarodna razstava bonsajev v Monsu, ki je bila najkvalitetnejša doslej; še večji korak naprej pa smo najbrž storili z uspešno kandidaturo za evropsko konvencijo. Da, na zasedanju generalne skupščine EBA v Zuerichu v Švici, so nam zaupali organizacijo konvencije Evropske bonsajske zveze leta 2012! Še pred nekaj leti si na kaj takšnega ne bi upali niti pomisliti ... ... Še pred nekaj leti v Sloveniji niti nismo vedeli, kaj je pravi bonsaj. Ko me kdo vpraša, koliko časa se že ukvarjam z bonsaji, sem velikokrat v zadregi: je to res 20 let, takrat sem namreč začel s prvimi nebogljenimi poizkusi, ali pa je to morda le zadnjih 7 let, od ustanovitve Slovenskega bonsaj kluba sem, ko smo pri nas začeli z resnim bonsajizmom? Dejstvo je, da je pravo znanje o bonsaju v Slovenijo leta 2003 prinesel Adriano Bonini. Pred tem smo bili bolj ali manj samouki, ki smo se s pravim bonsajem zgolj spogledovali. Od takrat naprej pa je sledil bliskovit razvoj. In kot rečeno, čez dve leti bomo v Sloveniji gostili konvencijo EBA z najlepšimi drevesi iz 19-ih držav članic. Seveda bomo poskrbeli, da bo na razstavi največ slovenskih in prepričan sem, da bodo po kvaliteti povsem enakovredna ostalim. Tudi sam sem začel svojo bonsajsko zgodovino šteti na novo: s pravimi drevesi se ukvarjam zadnjih 7 let. Od prvih poizkusov pred 15-mi in več leti mi je ostal zgolj en primerek, ki me spominja na to, kako smo takrat začenjali. Dandanes imajo začetniki veliko srečo: s pomočjo inštruktorjev se lahko izognejo vsem slepim ulicam in predvsem veliki in nepotrebni izgubi časa. Poleg vsega imajo zdaj na voljo tudi bonsajski časopis! Še na mnoga leta! TOMAŽ KOVŠCA, predsednik Slovenskega bonsaj kluba Prva delavnica z Adrianom Boninijem 24. januarja 2004 LITERATI, internetni časnik SBK VSEBINA številka 2, leto 1 avtorji člankov in fotografij: Andrej Osterman,Tomaž Kovšca, Matej Planinc, Aleš Zavodnik, Tomaž Hafner časopis izhaja 4-krat letno kakršnokoli kopiranje ali nepooblaščeno reproduciranje celote ali dela časopisa je najstrožje prepovedano! urednik: Tomaž Kovšca Uvodnik 4. mednarodna razstava bonsajev Intervju: Enrico Savini Princesa Grahka Konvencija za zgodovino Zbrane misli - gnojenje Koledar 1 2 5 8 11 15 17 16. 6. 2010 LITERATI stran 1 reportaža: IV. MEDNARODNA RAZSTAVA Pravzaprav ni minilo niti deset minut, ko so čestitke že deževale z vseh strani. Presenečenje vidno na obrazih gostov, ki niso pričakovali tako visokega nivoja razstave, je bil balzam za dolgotrajne priprave in trdo delo organizatorjev. "Vaša prireditev je na nivoju razstave v Arcu, čestitam," je v roko predsednika SBK takoj po uradni otvoritvi segel predstavnik kluba Giardino delle Nove Nebbie iz italijanskega Vidma. Arco sodi med njihove najelitnejše razstave... Na 4. mednarodni razstavi bonsajev v Monsu je bilo na ogled nekaj več kot 60 vrhunskih dreves osmih klubov iz štirih držav. Dobra polovica je bila slovenskih. V dveh dneh je z obiskovalci svoje znanje delilo 8 demonstratorjev, za nami je odličen konec tedna! Že takoj, ko so bile razstavne police v kongresnem centru hotela Mons v Ljubljani popolnjene in je predsednik SBK Tomaž Kovšca uradno odprl 4. mednarodno razstavo, je bilo jasno, da tako kvalitetne razstave v Sloveniji še ni bilo. Da na enem mestu pri nas še nikoli ni bilo moč občudovati tako dobrih bonsajev. Takoj po sprehodu mimo bogate prodajne ponudbe in vhodu v razstavno dvorano, kjer je Valter Škabar uredil čudovit zen vrt, je pozornost vzbudil izjemni rdeči bor Enrica Savinija. Mojstrovina svetovnega razreda, najboljši bonsaj te vrste v Evropi. Opazovanje tega drevesa se je zlahka spremenilo v pravo meditacijo. Kvaliteta se je nadaljevala tudi na drugih policah, vse do prostora, ki je bil namenjen demonstracijam. Če se je še ob izbiranju slovenskih dreves pred razstavo zdelo, da pri nas nimamo prav veliko dobrih dreves, je že prvi pogled na police to demantiral. V dveh letih od zadnje razstave, je bonsajizem v Sloveniji spet napravil velik korak naprej! Dobra domača drevesa so lepo dopolnjevali tuji bonsaji, po kvaliteti so izstopali primerki prijateljev s Poljske. Razstavo je spremljal bogat prodajni program Slovenska drevesa niso zaostajala za tujimi stran 2 Opazovanje bonsajev lahko postane meditacija Izbor demonstratorjev je bil posrečen: vrhunski mojster, zmagovalec Noelanders Trophyja 2010 Italijan Enrico Savini; zabavni, dobrovoljni Poljak, ki se je pravkar vrnil s trimesečnega izobraževanja na Japonskem Marek Gajda; njegov rojak, razvijajoči se Piotr Czerniachowski in prvič na mednarodni sceni trije slovenski demonstratorji, inštruktorji SBK: Aleš Zavodnik, Vid Novak in Nik Rozman s svojimi asistenti. V dveh dneh so vsi demonstratorji pokazali veliko, na zelo različnih materialih so obiskovalci spoznavali osnovne in napredne tehnike oblikovanja, različne sloge, pred njihovimi očmi so se drevesa iz neurejenih grmov spreminjala v umetnine. Kongresni center hotela Mons v Ljubljani je za razstavo bonsajev zelo primeren. To se je pokazalo tudi tokrat: vsa tehnična podpora in svetloba sijajen vtis, ki ga ob obisku dobi opazovalec, le še oplemeniti. To dokazujejo tudi zapisi v knjigi vtisov: škoda, da ni bila uvedena že ob prvi razstavi pred šestimi leti! LITERATI Vrhunsko urejene razstavne police Na sobotni gala večerji je predsednik SBK Tomaž Kovšca v sproščenem vzdušju razglasil rezultate izbora najboljših dreves na razstavi. Že po tradiciji sta bili razglašeni najlepše drevo po izboru obiskovalcev in najboljše drevo po izboru strokovne komisije, tokrat pa je komisija podelila še pet priznanj za kakovost. Priznaja za kakovost so prejeli: Nik Rozman za korejski gaber, Marek Gajda za kitajski brin, Rajko Podgornik-Reš za japonski beli bor, Piotr Czerniachowski za macesen in Matej Planinc za grahasto pacipreso. Obiskovalci so za najlepše drevo na razstavi razglasili kitajski brest Aleša Zavodnika, strokovna žirija, sestavljali so jo demonstratorji Enrico Savini, Marek Gajda, Piotr Czerniachowski, Vid Novak in Aleš Zavodnik, pa je za najboljše drevo 4. mednarodne razstave razglasila kitajski brin Piotra Czernijakovskega. Piotr Czerniachowski je po svojem izboru posebno priznanje za najboljši jamadori podelil izjemnemu rdečemu boru Enrica Savinija, ki je na razstavi sodeloval izven konkurence. Morda najpomembnejše dejanje večera pa je bila izmenjava listin o pobratenju in sodelovanju med Slovenskim bonsaj klubom in koroškim klubom Austrian Bonsai Freunde, ki sta jih podpisala oba predsednika. S tem je dolgoletno prijateljstvo in sodelovanje med kluboma doživelo uradni epilog. Podrobna analiza mojstrovine Za demonstracije je bilo veliko zanimanja Piotr Czerniakowski v akciji Seveda tudi razstava v Monsu ni bila popolna. Enrico Savini je opozoril na nekoliko previsoke razstavne police, predvsem pa lahko še veliko storimo na kvaliteti dreves. Malenkost manjši obisk kot v preteklih letih, lahko pripišemo pomanjkanju sredstev za promocijo, a vsi, ki so v Mons prišli, so prišli na svoj račun. "Ne grem noter, to me ne zanima," je na recepciji starejši gospod prepričeval svojo ženo, ki ga je nekaj minut kasneje le prepričala v obisk razastave. Že nekaj metrov naprej, ob prodajnem pultu, je omenjeni gospod prepričeval svojo življe- Marek Gajda v značilni opravi ... njsko sopotnico, da se z razstave ne bo vrnil brez drevesa. No pa ga je gospa spet prepričala, da sta prišla le na ogled ... LITERATI stran 3 To je le ena od anekdot, ki so se spletle v dveh dneh druženja, prijateljevanja in uživanja v lepoti. Obiskovalci so lahko spoznali, mnogi tudi začutili, kaj je to pravi bonsaj. In to je tudi glavni namen razstave: da ljudje končno spoznajo, da je bonsajizem umetnost in ga kot takega tudi priznajo. Čez dve leti bomo v Sloveniji organizirali konvencijo Evropske bonsajske zveze. 100 najlepših evropskih bonsajev iz 19-ih držav. Se sliši mamljivo? Gotovo; in takrat se v Monsu spet vidimo! Tekst: TOMAŽ KOVŠCA Foto: ANDREJ OSTERMAN Enrico Savini med demonstracijo Naj drevesa IV. Mednarodne razstave bonsajev: Kitajski brest Aleša Zavodnika, najlepše drevo po izboru obiskovalcev (levo zgoraj) Kitajski brin Piotra Czerniakowskega, najboljši bonsaj po izboru strokovne komisije (desno zgoraj) Rdeči bor Enrica Savinija, brez konkurence stran 4 LITERATI intervju: ENRICO SAVINI NE UČIM UMETNOSTI Enrico Savini sodi med najbolj uveljavljene evropske bonsajske mojstre novega vala. Že leta 2003 je bil nagrajen z Ben Oki International Design Award, letos je v Belgiji osvojil še prestižni Noelanders Trophy. V Montevegliu je ustanovil šolo Progetto Futuro, ki je ena od treh s strani UBI uradno priznanih italijanskih šol in ki bo jeseni dobila podružnico tudi v Sloveniji. Savinija smo gostili že lani na delavnici na Vrhniki, letos pa smo ga lahko občudovali ob demonstracijah na 4. mednarodni razstavi bonsajev v Ljubljani. Vedno je zanimivo slišati, kako se je nekdo začel ukvarjati z bonsaji. Kakšna je tvoja zgodba? Začel sem z 10-mi leti. Hmmm … Ja, deset sem bil star, ko sem začel s prvimi eksperimenti. Srečal sem tudi nekaj mojstrov, ampak prava zgodba se je začela, ko sem osvojil naslov novega talenta. To v Italiji zelo veliko pomeni. Z naslovom v žepu sem prišel v Studio botanico Salvatoreja Liporaceja. Dejal mi je: „Morda imaš talent, a to še nič ne pomeni!“ In me postavil na trdna tla. Začela sva znova, najprej me je znova učil osnovnih tehnik. V dvehtreh letih sem se veliko naučil. Potem sem odprl svojo šolo in iz leta v leto napredujem. Kako bi opisal svoj slog? Večkrat govoriš o italijanskem slogu, kakšen slog je to? Italijanski slog je zelo čist. Veliko poudarka je na definiciji krošnje, obliki. Pozna se vpliv novega vala japonskih mojstrov. To je glavna razlika v primerjavi z slogi v drugih državah, kjer morda zagovarjajo bolj naraven slog. Ne trdimo, da je to najboljši slog, vendar je naš. Italijanski slog je tudi vsakodnevno delo na drevesih. Poleg tega vedno iščemo nekaj novega: nove tehnike, nove rešitve, vedno smo na poti učenja. V zadnjih letih veliko delamo na jamadorijih in ta drevesa zahtevajo nove tehnike. Spoštujemo začetnike evropskega bonsajizma, toda gremo svojo pot. Smo nova generacija, avantgarda. Enrico Savini je na lanski delavnici na Vrhniki pritegnil tudi pozornost televizije Italija velja za najbolj razvito bonsajsko deželo v Evropi. Jo tudi ti dojemaš tako? V umetnosti imamo dolgo tradicijo, to je zgodovinsko dejstvo. Na zadnji konvenciji Italijanske bonsajske zveze je priznanje za najboljši bonsaj po svojem izboru podelil tudi italijanski minister za kulturo. To je na Japonskem sicer že običaj, v Evropi pa se je to zgodilo prvič. In to je prvi korak k temu, da se bonsajizem končno prizna kot umetnost. To je zelo pomembno. Imamo veliko vrhunskih mojstrov, ki delajo na visokem nivoju. In to pomeni tudi veliko konkurence. To ni vedno prijazno okolje, a ker si vedno prizadevamo, da bi bili boljši kot drugi, napredujemo. Od zunaj vidite samo naša drevesa, naše šole, inštruktorje. Toda gre za veliko tekmovanja. Vedno moraš iskati nove tehnike, nove pristope. Zato sem na demonstraciji danes delal na pripravljenem uvoženem drevesu. V zadnjih letih se običajno dela le na jamadorijih. Jaz pa sem hotel pokazati, da se tudi iz običajnega materiala da ustvariti lep bonsaj. Neverjetno je, ampak drevesa uvožena z Japonske stanejo manj, kot naši jamadoriji. Poleg tega za delo na jamadoriju potrebuješ več znanja, kot za delo na kupljenem materialu. Mnogi delajo enako z rdečim borom kot z ruševjem. Pa je velika razlika. Delo na jamadoriju je višja stopnica. LITERATI stran 5 Bil si že na mnogih razstavah po svetu. Zdaj si preživel dva dni v Ljubljani, kakšno je tvoje mnenje o naši razstavi? Imate zelo zelo dober prostor in kot sem lahko opazil, ste izjemno homogena, močna skupina, ki lahko doseže marsikaj in to ste dokazali z izjemno organizacijo. To je tudi princip moje šole – vse delamo skupaj, izmenjujemo mnenja in skupaj iščemo rešitve. Tudi v Ljubljani na moji demonstraciji ste lahko videli, da nisem delal sam. To je koncept, ki ga zelo podpiram. Imate dobra drevesa, ki jim manjka le še malo definicije. Seveda sem opazil tudi pomankljivosti, ampak te najdeš na čisto vsaki razstavi v vsaki državi. Prva stvar, ki sem jo opazil, je bila višina razstavnih polic. Bila je nekoliko previsoka. Drevesa moramo opazovati v višini oči, tu pa smo jih gledali že malce navzgor. Naš standard na razstavah UBI je 75 cm. Savini med delom na japonskem boru med demonstracijo na mednarodni razstavi maja v Ljubljani Na razstavi smo lahko občudovali tvoj rdeči bor imenovan Piton. Kakšna je njegova zgodba? Gre za enega najstarejših jamadorijev v Italiji. V začetku osemdestih prejšnjega stoletja ga je izkopal moj dober prijatelj Valerio Gianotti. Po dolgih letih in potem, ko ga je Gianotti prvič oblikoval, je drevo pred sedmimi leti našlo pot v moj vrt in spravil sem ga na sedanji nivo. Bilo je dolgo in težko delo, saj so veje zelo stare in nefleksibilne. Pri zvijanju sem moral biti izjemno pazljiv. Dolgo je trajalo tudi ustvarjanje kompaktne krošnje. Uporabil sem tehniko zvijanja, čeprav bi bilo mogoče bolje, če bi veje porezal in počakal na nove brste. Toda v tistem času je bil to edini način, ki smo ga poznali. Tudi za rast bi bilo bolje. V naravi, v hribih, lahko vidiš drevesa z zelo skrivenčenim deblom, toda mlade veje so vedno relativno ravne, ker iščejo svetlobo. In še nekaj – enostavnost je velikokrat lepša kot baročna polnost. Toda vseeno gre za izjemno kvalitetno drevo, nisem še srečal boljšega rdečega bora. Gre za zelo staro drevo z izjemnim karakterjem. Z ogljikovo metodo smo ugotovili, da je star 300 let. Ivo (zraven je za mizo sedel Ivo Saporiti), ti je všeč Piton? - To je najboljše drevo, ki ga imaš … :-) Tudi sam koplješ jamadorije? Včasih. Toda nimam ravno veliko časa. Pa tudi če grem, se domov ne vrnem vedno z drevesom. Ne kopljem samo zaradi kopanja. Iščem drevesa, ki se me res dotaknejo. stran 6 LITERATI Kaj pa praviš na kritike oz. teorijo, da naj bi bonsajisti razstavljali le drevesa, ki so jih ustvarili od začetka do konca. Torej od izkopa do končnega izgleda? Da se na razstavah ne bi smeli kititi s tujim perjem? Če bi bilo tako, potem niti eden od japonskih mojstrov ne bi razstavljal. To je moj odgovor. Mojstri moramo vsako leto pokazati nekaj novih del. To od nas pričakujejo. Seveda so v naših zbirkah tudi jamadoriji, ki smo jih mi izkopali in delamo na njih. Japonci delijo bonsajiste na zbiralce, torej tiste, ki jamadorije kopljejo, na pripravljalce, to so tisti, ki za drevesa skrbijo dolga leta in jih pripravijo na zadnji korak, in umetnike. Umetniki iz pripravljenega materiala ustvarijo mojstrovino in jo razstavijo. To je običajna pot. Za umetnike bi bilo enostavno nemogoče opravljati vse po vrsti: kopati jamadorije, jih pripravljati, ustvarjati mojstrovine, jih razstavljati – enostavno nemogoče. Čeprav veliko ljudi misli tako, pa po moje to ni pravi način razmišljanja. Piton na razstavni polici 4. mednarodne razstave bonsajev v Ljubljani Jeseni podružnico svoje šole Progetto Futuro odpiraš tudi v Sloveniji. Kakšni so tvoji načrti? Slovenija je v bonsajizmu nova država. Toda imate izjemno voljo in odlične pogoje. Vidim, da bonsaji zanimajo tudi mlade ljudi, kar je zelo dobro. Rad pa bi povedal, da v moji šoli ne učimo umetnosti. Ker je to nemogoče. Mi učimo samo tehnike, s katerimi lahko umetnost ustvarjamo. Nikomur ne morem obljubiti, da bo pod mojim vodstvom postal umetnik. To je nemogoče. Umetnost mora oseba nositi v sebi. S skupnimi močmi pa jo bomo spustili na prostost. Veselim se dela v Sloveniji! Tekst in foto: TOMAŽ KOVŠCA, inštruktor Slovenskega bonsaj kluba LITERATI stran 7 PRINCESA GRAHKA Matej Planinc se z bonsaji ukvarja šele tri leta. Na 4. mednarodni razstavi bonsajev v Ljubljani je njegova grahasta pacipresa (Chamaecyparis pisifera 'Boulevard') osvojila eno od petih priznanj za kakovost. Grahasta pacipresa je pri nas zelo priljubljen material za učenje: dostopna in poceni, vzdržljiva in dobro se odziva na oblikovalne posege. Očitno pa se da v kratkem času z njo doseči tudi dobre rezultate: Zgodba sive grahaste paciprese, ki vam jo bom predstavil, se začnja v letu 2008. Pomlad je bila na vrhuncu, jaz pa sveže zastrupljen z bonsajizmom. Poln elana in znanja pridobljenega na začetniškem tečaju Slovenskega bonsaj kluba sem v vsakem prostem trenutku požiral vse dostopne informacije o bonsajih. Žal pa prostega časa, ki bi ga lahko namenil bonsajem, ni bilo na pretek, začenjalo se je namreč obdobje maturitetnih izpitov. Ravno v tistem času je Tomaž Kovšca začel z individualnimi tečaji. Nekaj časa sem samo spremljal njegov blog in cedil sline. Vendar prav dolgo to ni trajalo. Matura gor ali dol, moram na ta tečaj! Tako sem se odločil, kjub negodovanju domačih, in še danes mi ni žal. Poklical sem Tomaža, dogovorila sva se za termin in kmalu sem poln pričakovanja stal pred njegovim pragom. Pustolovščina se je začela. Odpravila sva se v drevesnico, kjer so imeli odličen materijal za začetne tečaje, kot je povedal Tomaž. Vsak bonsajist skozi čas razvije zmožnost, da si lahko predstavlja končno obliko drevesa že ob samem pogledu na začetni materijal. Vendar to za sivo grahasto pacipreso ne drži. Vsak, ki je kdaj videl grm v prvotni obliki, mi bo pritrdil. V vrsti so bili postavljeni dober meter in pol veliki grmi, zaraščeni tako, da deblo, ne samo da ni bilo vidno ampak sploh ni bilo dostopno. Ob tem pogledu me je obšel dvom. »Iz tega naj bi do popoldneva nastal moj prvi pravi bonsaj?« Ampak ni bilo videti, da bi se Tomaž zaradi stanja grmov kaj vznemirjal. Tudi način izbire je bil precej nenavaden, sploh za začetnika. Ubrala sva tehniko najdebelejšega debla. Zaradi hude zaraščenosti si z očmi nisva mogla kaj prida pomagati in sva pač tipala. Tomaž mi je vztrajno zatrjeval, da se iz vsakega drevesa da narediti spodoben bonsaj, jaz pa sem se počutil kot da kupujem vrečko presenečenja, kjer nikdar ne veš, kaj dobiš, hkrati pa veš, da tisto, kar bo notri, ne bo nič prida. Venda sem se pošteno uštel. Ko sva se lotila dela in očistila deblo, izkopala nebari in izbrala uporabne veje, sva enega za drugim odkrivala »sladkorčke«. Deblo je imelo gibanje in lepo oženje proti vrhu, ko sva zakopala se je pokazal spodoben nebarij. Vsa skepsa je v trenutku izpuhtela in smejalo se mi je kar samo od sebe. Po večih urah žičenja in krivljenja sva bila oba z rezultatom zelo zadovoljna. Še zadnji nasveti za oskrbo, vršičkanje in že sem poln nepopisnih občutkov hitel domov. Po prvem oblikovanju stran 8 Začetni materijal, po delnem čiščenju Doma je pacipresa dobila častno mesto. Vendar se takrat nisem zavedal, da se pravi bonsajizem šele začenja. Prvi meseci so bili polni skrbi. Se bo žica zajedla v lubje, bo drevo preživelo, kako vršičkati, če sploh, kako zalivati, kako gnojiti, koliko sonca.... Čakanje je postajalo vedno težje, vendar na mojo in pacipresino srečo, nisem bil dovolj gotov, da bi se nadaljnih posegov loteval sam, tako da sem v jeseni zgolj odstranil žico. Čez zimo sem po nasvetih forumašev drevo pustil zunaj. Ker je bilo to moje prvo prezimovanje dreves, sem bil za pacipreso, ki mi je do takrat že pošteno prirasla k srcu, v skrbeh. Pozimi sem doživel prvo bonsajistično abstinenčno krizo. Končno je prišla pomlad in s tem po nasvetih iz vseh možnih virov čas vršičkanja. Vendar sem bil zaradi preveč različnih informacij zmeden. Po temeljitem premisleku sem se lotil zadeve. Prebral sem, da se vršička tako, da odtrgaš vršiček. To bom pa že znal sam. In sem začel. Dela je bilo veliko, ampak v dobre pol ure sem uspel potrgati vse vršičke. Poseg, ki bi lahko bil usoden, ampak k sreči je bilo drevo dovolj močno in je preneslo moje neznanje. Ker sem kmalu spoznal, da sem pretiraval in da drevo ni v taki kondiciji, kot bi moralo biti, sem ga do konca leta pustil povsem pri miru, tako da si je k sreči opomoglo. LITERATI Čez zimo sem začel izbirati prvo posodo. Po pregledanih številnih revijah in spletnih straneh sem se odločil, kakšna posoda bi mu najbolj ustrezala. Ovalna, rdečkasto rjava, s poudarjenim zgornjim robom. Kot po čudežu je bila posoda, kakršno sem si zamislil, na voljo v vrtnariji Reš. Brez pomislekov sem jo kupil in bil neznansko ponosen sam nase. Prvič izbiram posodo, pa sem že tako dobro našel. Moje zadovoljstvo se je nadaljevalo tudi doma, ko sem pomerjal ali bo odgovarjala ali ne. Spomladi sem se s Tomaževo pomočjo lotil presajanja. Kot pa vsi veste, je prvo presajanje vedno polno presenečenj. V posodi polni ilovice, v katero je bila pacipresa posajena, je bilo vse polno drobnih korenin. Bilo jih je toliko, da sva jih kljub resnemu krajšanju in redčenju komaj stlačila v posodo. Ko je bilo vse opravljeno, se je pokazalo, da je posoda pregloboka. Drevo me je zopet postavilo na trdna tla realnosti. Vendar sem se tolažil, da v nižjo posodo sajenje v nobenem primeru ne bi bilo mogoče, saj bi lahko ponovno ogrozil zdravje drevesa. Pacipresa po prvem presajanju V ilovnati zemlji se je skrivalo ogromno korenin S posodo sem se počasi sprijaznil in po nekaj mesecih mirovanja, ko je drevo pokazalo, da je dodobra okrevalo sem se lotil ponovnega oblikovanja. Grobo sem ožičil in skušal obnoviti v prvem oblikovanj postavljen skelet. Po opravljenem delu sem bil zelo zadovoljen, vendar drevo na sliki nikakor ni hotelo izgledati tako dobro kot se mi je zdelo v živo. Tako ožičeno in presajeno je drevo pričakalo zimo in jo tokrat brez nepotrebnih skrbi preživelo na svojem običajnem mestu. Prišla je pomlad letošnjega leta, v katerem je Slovenski bonsaj klub organiziral 4. Mednarodno razstavo bonsajev. Po tihem sem upal, da bom uspel, ob dobrem sodelovanju paciprese, le to pripraviti tako, da bi bila morda sprejeta na razstavo. Z natančnim žičenjem in čiščenjem čez zimo odmrlih iglic sem začel že v začetku marca. Delo je bilo zamudno in v mrazu, ki je takrat še kar pritiskal precej naLITERATI porno. Vendar ni bilo zaman. pogled na »sveže sfrizirano« pacipreso je dovoljšnja nagrada. Sledilo je napeto čakanje, kdaj bo začela odganjati. Žica je bila preveč vidna, da bi tako drevo lahko razstavil. Datum za prijavo dreves se je približeval, pacipresa pa še nič. Tomaž je na forumu že norel, ker ni bilo prijavljenih dovolj dreves. Tako, da ni bilo več mogoče odlašati. Odstranil sem velike žice, uredil substrat in posadil mah, odstranil še nekaj mrtvih iglic, fotografiral, poslal in upal. Kamlu je bila odločitev žirije znana. Pacipresa je sprejeta! Veselje je bilo nepopisno. Da je tvoje drevo v katerega si vložil toliko truda, lahko razstavljeno med mojstrovinami mednarodno priznanih tujih in domačih mojstrov je največja nagrada. Hkrati pa me je začel najedati dvom. Je pacipresa dovolj dobra? Vsak dan sem na njej opazil kakšno novo napako in tik pred razstavo me je bilo že pošteno strah, kako bo vse skupaj izgledalo. Napočil je veliki dan in kot da bi vedela, da jo čaka nekaj velikega, je v tistih dneh pognla veliko lepih majhnih poganjkov in tako zažarela v zanjo značilnem srebrnem tonu. Razstava je bila postavljena jaz pa pomirjen. Skupaj s krasnim zvitkom, ki mi ga je posodil Tomaž, sta se zlila v lepo kompozicijo. Zame je bilo vse skupaj že skoraj pravljično. Vendar je sledilo novo popolnoma nepričakovano presenečenje. Strokovna žirija 4. Mednarodne razstave je moji pacipresi podelila eno izmed petih plaket kakovosti! Zgodba moje paciprese je lep dokaz, kaj se da v bonsajizmu storiti v zgolj treh letih. S pravilno oskrbo se ne bom hvalil, ker sem v tem času naredil marsikatero napako, ki mi jo je drevo k sreči oprostilo. Vendar sem izhajal iz trdnega temelja, ki mi ga je dal Tomaž (Hvala!). Upam pa, da ta zgodba še ni končana in bo pacipresa z leti postajala boljša. Ne delam si utvar, da bo iz takega materijala kdaj bonsaj vrhunske kvalitete. Vendar je to drevo zame in za mojo bonsajistično pot prav tako pomembno, tako z učnega vidika, predvsem pa, ker so rezultati dela, za razliko od v naravi izkopanih dreves, že vidni. Zelo se že veselim vseh dogodivščin, ki naju še čakajo. Tekst: MATEJ PLANINC stran 9 V pripravi (zgoraj) in na razstavni polici mednarodne razstave v Monsu stran 10 LITERATI reportaža: KONVENCIJA ZA ZGODOVINO Slovenija bo leta 2012 gostila konvencijo Evropske bonsajske zveze. To je zdaj tudi uradno. Za povrh je Raje v švici na vrhunsko pripravljeni razstavi osvojil še prvo nagrado za najboljši uvoženi bonsaj. Dva nova prelomna, če že ne zgodovinska dogodka v razvoju našega kluba in slovenskega bonsajizma. Valter nas je po svojih najboljših močeh zastopal na tekmovanju novih talentov. Vse ostalo pa: čim prej za pozabo ... Ampak vseeno se bomo konvencije EBA v Zuerichu vedno z veseljem spominjali! Muzej oblikovanja v strogem središču Zuericha (o cenah v tem delu sveta ne velja izgubljati besed) smo v četrtek proti večeru našli brez težav; našli že našli, toda vožnja po tem švicarskem mestu je eno samo ustavljanje. Petsekundni intervali na semaforjih, gneča, težave s parkiranjem. Drevesa smo hitro predali organizatorjem in se odpravili počivat v našo bazo približno 30 km iz mesta. Obetali smo si lepo razstavo z vrhunskimi demonstratorji, predvsem pa smo stavili na pregovorno švicarsko pedantnost in natančnost; težav z organizacijo torej ne bi smelo biti. V teoriji res ne, a v resnici je bilo vse popolnoma drugače. Najprej težave ob registraciji našega kandidata za novega talenta, nakupu vstopnic, slab vtis se je kasneje le stopnjeval. Švicarski organizatorji so že z otvoritvijo v petek zamujali za več kot uro! A ko smo se končno lahko sprehodili po razstavnem prostoru, nas je slaba volja vsaj začasno minila: vrhunsko urejen razstavni prostor narejen po merah posameznega drevesa. Takoj je bilo tudi jasno, zakaj organizacija na vseh drugih področjih šepa: Švicarji so vsa sredstva in energijo vložili v pripravo razstavnega prostora. Na 1000 kvadratnih metrih so bili na ogled vrhunski bonsaji držav članic EBA. Tokonome, razstavne police, razsvetljava, veliko praznega prostora. Skoraj preveč popolno. A kmalu smo razočarani ugotovili, da tudi tu organizatorji dela niso dokončali: manjkali so napisi k drevesom, za boljše vzdušje je manjkalo tudi glasbeno ozadje. Do konca razstave so potem le dodali tudi napise ... Drevesa so navdušila. Le dva ali trije primerki niso bili dostojni nivoju; uravnovešeno razmerje listavci-iglavci, veliko jamadorijev. Nekaj umetnin smo že videli tudi na drugih razstavah, nekateri bonsaji pa so bili predstavljeni prvič. Užitek za oko in duha. Na koncu je nagrada za naj- Razstavni prostor je bil vrhunsko urejen LITERATI Značilna panorama Zuericha Muzej oblikovanja v Zuerichu, prizorišče dogajanja boljše drevo letošnje konvencije pripadla Ivu Saporitiju, njegova tisa z izrazitim šarijem in klasično krošnjo je komisijo najbolj navdušila. A svoj delež smo tokrat odnesli tudi Slovenci. Raje je s svojim japonskim belim borom osvojil prvo nagrado med uvoženimi bonsaji, torej drevesi, ki izvirajo izven Evrope. Ker nas na sobotni gala večerji ni bilo zraven, je Raje za nagrado izvedel šele v nedeljo: "Bil sem popolnoma šokiran. Ko mi je Vaclav Novak sporočil novico, sem najprej mislil, da se šali. Kasneje me je zajela evforija. Lani sem na tekmovanje novih talentov v Lorco odšel z namenom zmagati in bil na koncu razočaran. Tokrat nagrade nisem pričakoval, pa je prišla! Potrditev, da sem s svojim delom na pravi poti. Boru sem v zadnjih dveh letih, od kar se ukvarjam z njim, vdihnil dušo, ki je prepričala!" Raje je z nagrado dosegel največji uspeh SBK doslej. Kakšna vzpodbuda za nadaljne delo! stran 11 Nekaj umetnin že dobro poznamo Na ogled so bile vrhunsko opremljene tokonome stran 12 LITERATI Zmagovalna tisa Iva Saporitija Raje s svojim borom slavi zmago v kategoriji uvoženih dreves LITERATI stran 13 Blamaža organizatorjev se je nadaljevala z demonstracijami. V petek so Enrico Savini, Roman Bona in Rene De Boni nastopili pred prazno dvorano. Brez moderatorja, sami zase. Še dobro, da je bila v Zuerichu naša delegacija, demonstracije smo imeli tako povsem zase! Zanimivo je tudi to, da so Švicarji pošteno zasolili vstopnice za razstavo, demonstracije vrhunskih bonsajistov pa so bile brezplačne ... Naslednji dan so več zanimanja med gledalci skušali vzpodbuditi z selitvijo v šotor pred muzej. A v takšnem neuglednem okolju spremljati mojstrovine enega najboljših v Evropi Marca Noelandersa in Michela Andolfa je milo rečeno nedostojno ... V sosednjem šotoru so se stiskali prodajalci z skromnejšo ponudbo, kot smo je vajeni, za povrh pa jih je obiskala še švicarska carina in tistim, ki niso imeli urejenih papirjev, zaračunala visoke kazni. Pa je šel popust! Demonstratorji pred prazno dvorano V soboto se nam je v Zuerichu pridružila Vesna Lešnik, vodja kongresnega centra hotela Mons v Ljubljani. Že nekaj minut ogledovanja je bilo dovolj, da je Vesna ugotovila: "Konvencijo na takšnem nivoju lahko organiziramo že jutri ..." Vesna je poskrbela za vrhunsko predstavitev naše kandidature na nedeljski generalni skupščini EBA in skupščina je enoglasno organizacijo konvencije za leto 2012 zaupala Sloveniji. Ekipa hotela Mons bo ob našem svetovanju gotovo stvar zastavila na povsem drugačnem nivoju kot Švicarji! V soboto nas je na tekmovanju novih talentov zastopal Valter. Po Tomažu, Niku in Rajetu četrti slovenski predstavnik, ki se je v vrhunski konkurenci iz tokrat 13-ih držav pomeril za naslov najboljšega v Evropi. Začel je nekoliko živčen, a se potem sprostil in na koncu užival. Po odločitvi sodnikov je na koncu zmago odnesel predstavnik Monaka Sebastien Dalbera. Konvencija v Zuerichu je torej končana. V Slovenijo se vračamo z vtisi odlične razstave in slabe organizacije. Na nas je, da bo leta 2012 v Ljubljani vse drugače! Nad predstavitvijo slovenske kandidature sta bila navdušena tudi predsednik EBA Reginald Bolton in tajnik EBA Detlef Mostler Tekst: TOMAŽ KOVŠCA Foto: TOMAŽ KOVŠCA in TOMAŽ HAFNER Valter in Vesna sproščena po nastopu stran 14 LITERATI ZBRANE MISLI - GNOJENJE Gnojenje bonsajev se prav v ničemer ne razlikuje od gnojenja ostalih rastlin. Naj bodo to lončnice ali rastline v vrtu. Če ne gnojimo, drevo ne ostane majhno, ampak postane šibko in bolno. Gnojilo naj bi vsebovalo: - tri glavne makroelemente NPK - ostali makroelementi, ki so kalcij, magnezij in žveplo - 7 mikroelemntov: železo, cink, baker, mangan, kobalt, nikel in molibden. N - dušik : - pomemben za zelene dele, kot so listi, stebla... - zelo pomemben pri novi rasti - deluje predvsem na velikost listov in medlistno razdaljo - da rastlinam zdravo temno zeleno barvo P – fosfor: - pomemben za rast korenin - vzpodbuja razvoj celic - nujno potreben je pri cvetenju in razvoju plodov K – kalij: - daje drevesu moč in ga krepi, tako je rastlina odpornejša na bolezni in škodljivce - zelo pomemben konec poletja in jeseni - pomemben pri razvoju cvetov in plodov NPK razmerje: - 20 20 20, pomeni da gnojilo vsebuje 20% dušika, 20% fosforja in 20% kalija. Gnojilo z NPK 20 20 20 je bolj koncentrirano kot NPK 10 10 10. Bolj koncentrirano gnojilo je potrebno bolj razredčiti, da dobimo željeno koncentracijo pripravljene mešanice. Razmerja med elementi pri tem ostanejo enaka. Kemična gnojila (na sliki desno): - gnojimo približno vsake dva tedna - za običajno gnojenje upoštevajmo navodila proizvajalca - za povečano gnojenje lahko uporabimo do 1,5 priporočenega odmerka - za listno gnojenje uporabimo 0,5 priporočenega odmerka - za gnojenje bolnih rastlin uporabimo maksimalno 0,5 priporočenega odmerka - za gnojenje pravkar presajenih dreves uporabimo 0,5 priporočenega odmerka Še nekaj pravil pri gnojenju: Gnojimo od zgodnje pomladi do sredine jeseni. Gnojimo skozi celo rastno sezono. Mlada drevesa potrebujejo več gnojila, kot starejša. Ko drevo presadimo gnojimo manj samo z organskimi gnojili ali celo en mesec ne gnojimo. Priporočeno je uporabljati skupaj organska in kemična gnojila, vendar zmanjšajmo količine. Bolna drevesa gnojimo manj. V hudi poletni vročini je priporočljivo začasno prenehati z gnojenjem. Nikoli ne gnojimo s kemičnimi gnojili, če je substrat suh, najprej zalijemo z vodo. Pozimi ne gnojimo. Preveč gnojila lahko poškoduje korenine in v skrajnosti ubije drevo. Kemična gnojila natančneje doziramo kot organska. Na prevelik odmerek gnojila moramo predvsem paziti pri gnojenju s kemičnimi gnojili. LITERATI stran 15 Organska gnojila (zgoraj): Organska gnojila v peletih moramo menjati na vsake 4 tedne. Priporočila: Uporabimo večji delež fosforja za cvetoče rastline (NPK - 10 20 20 ali NPK - 10 10 20). Enake dele NPK uporabimo zgodaj spomladi, ter skozi rastno sezono (NPK – 14 14 14). Starejše rastline potrebujejo manj dušika (NPK - 3 10 10). Uporabimo večji delež dušika v rastni sezoni za iglavce (NPK - 10 5 5). Zimzelene rastline ponavadi zahtevajo več dušika (NPK - 10 5 5). Jeseni uporabimo gnojilo brez ali z zelo malo dušika (NPK - 6 20 20 ali NPK - 0 10 10). Primera normalnega gnojenja (zgoraj) stran 16 LITERATI Primera povečanega gnojenja (spodaj) Tekst in foro: ALEŠ ZAVODNIK, inštruktor SBK KOLEDAR DOGODKOV Slovenski bonsaj klub vsako leto organizira veliko srečanj, delavnic, strokovnih ekskurzij. Tu je pregled prvega dela sezone 2010: 23.-24. 1. - XI. Noelanders Trophy (BEL) 19.-21. 3. - sejem Flora 2010, Celje 10. 4. - tečaj za začetnike, vrtnarija Reš, Mošnje 17. 4. - klubska delavnica na Vrhniki 8.-9. 5. - IV. MEDNARODNA RAZSTAVA, Hotel Mons, Ljubljana 22. 5. - klubska delavnica v Tržiču 11.-13. 6. - konvencija EBA, Zuerich, (ŠVI) VABLJENI V NAŠO DRUŽBO! LITERATI stran 17
© Copyright 2024