1. No category

BESEDA VODJE TABORA
Po vsakoletnih taborih v domačih
gorah so si pred leti srednješolci in
študentje zaželeli tujine. Sprejele so
nas slovaške Tatre, Durmitor v Črni
gori in lani povsem nepoznana Rila v
Bolgariji. Ko smo na jesenskem
srečanju urejali vtise in obujali
spomine, je dozorel tudi predlog za
letošnje poletje – Makedonija.
Pa ni bilo enako kot prejšnja leta. V
Tatrah sem po številnih obiskih že stari
znanec, Durmitor in splavarjenje po
Tari sta za slovenske planince že od
nekdaj izziv in z informacijami ni bilo
težav, v Bolgariji smo bili presenečeni
ob množici pohodnikov, nad dobro
označenimi potmi in dobrimi kartami. Makedonija je drugačna in od
vseh nekdanjih jugoslovanskih republik jo najmanj poznam, tudi (ali
predvsem) po planinski plati. Označene planinske poti so sila redke,
opisi in karte nedosegljivi, nikogar ne srečaš, da bi lahko izmenjal
izkušnje o prehojeni poti. Zato je bila odločitev, da poiščemo pomoč
v tej deželi, nujna in modra odločitev. Živko Temelkoski je bil dober
organizator in odličen vodnik. Taborenje smo spremenili v potovanje
in tako osvojili tri najlepše makedonske gore
Bil je čudovit teden. Utrujenost po dolgih, celodnevnih turah je
pozabljena, ostajajo pa spomini na čudovita travnata pobočja, na
razkošne cvetlične preproge, ostre skalnate robove,divja vodovja in
čudovita jezera. S podobo gorske narave se prepletajo spomini na
sprehode po uličicah in tržnicah ter na srečanja z revnimi, a
širokosrčnimi ljudmi...
Že kar dolgo me moj EMŠO, izgled in korak opozarjajo, da
ne sodim več v mladinski odsek. Ko počasi zapuščam šolo, tudi moja
mentorska vloga ugaša. Tokrat zadnjič, sem sklenil pred že pred
potovanjem. Toda ali prihodnje leto res Bosna? Ob tem predlogu,
rojenem ob vožnji proti domu, me spomin popelje nazaj v čase pred
balkansko morijo, do pobratenih bosanskih prijateljev in številnih
skupnih planinskih poti, do taborenja z dijaki ob jezeru na robu
pragozda, na divje bosanske planine.
Hm, če bo drugo leto res Bosna, pa letos morda le ni bilo
zadnjič...
Prof. Andrej Kuzman,
Vodja tabora
TABORNI DNEVNIK
1. dan – petek, 4. julij: ODHOD IZ VELENJA
Na avtobusni postaji se zberemo vsi pravočasno, v avtobus naložimo
prtljago ter pijačo, odhod točno ob napovedani 17. uri. Cesta proti
Rogatcu je res ozka in zavita, je pa na meji manj zastojev, na hrvaški
strani avtocesta, ki omogoča udobno vožnjo mimo Zagreba do meje s
Srbijo, ki jo dosežemo uro pred polnočjo. Obveznih pregledov in
žigosanja potnih listov, ki vzamejo kar nekaj časa, nekako nismo več
vajeni. Še sreča, da imamo šoferja Josipa (Šamuja), ki je vešč in
mejne formalnosti hitro opravi, tokrat pa mu Hrvati pregledajo
tahograf za tedne nazaj.
2. dan – sobota, 5. julij: SKOPJE
Opolnoči nadaljujemo vožnjo, ob svitu smo na makedonski meji in
ob sedmih se ustavimo v Skopju, glavnem mestu Makedonije. Tu se
nam pridruži Živko Temeljkoski, poznani planinec in alpinist,
zaposlen na Ministrstvu za notranje zadeve, ki nas bo vodil na
planinskih turah in bo z
nami ves čas bivanja v
Makedoniji. Povzpnemo
se na trdnjavo Kale, se
sprehodimo skozi center
mesta, navduši nas stara
čaršija,
kjer
si
privoščimo
imenitno
kosilo. Zapeljemo se
pod
hrib
in
se
pozpnemo na Vodno
(1069 m), odkoder je
krasen
razgled
na
celotno mesto. Na vrhu
je planinska koča in od leta 2000 veliki, 80 m
visoki Mileniumski križ. Popoldan potujemo
proti zahodu in se kmalu zaustavimo v kraju
Matka v kanjonu reke Treske. Skrivnostni
kanjon nas privabi, prehodimo del poti ob
umetnem jezeru ter si ogledamo cerkvico sv,
Andreja iz 14. stoletja. Za vožnjo s čolnom po
jezeru ni časa. Zvečer nas sprejme skromen, a
prijazen planinski dom Smreka na Popovi
Šapki. Natrpamo se v sobe, rjuhe sveže, tuši –
no ja, oprhati se da, večerja okusna, pijača
poceni. Zadovoljni ugotavljamo, da je za nami
zanimiv dan.
3. dan – nedelja, 6. julij: TITOV VRH (2748 m)
Po zgodnjem zajtrku krenemo malo po šesti uri na celodnevno
krožno turo na Titov vrh. Živko nas vodi v glavnem po nemarkiranih
poteh, preko vrhov Ceripašina (2538 m), Bakardan (po naše polenta
2704 m) proti končnemu cilju. Travnate preproge zmanjšujejo
občutek strmine, zmerna hoja in pogosti počitki lajšajo napor. Živko
vodi odlično. Opoldne dosežemo cilj – Titov vrh, nekoč imenovan
Veliki Turčin. Na vrhu stoji velik zidan stolp, a opučen žalostno
propada. Sestopamo večinoma po markirani poti, nekateri si za pol
ure podaljšajo pot preko Malega Turčina.
Kakšni imenitni tereni tudi za razvoj zimskega turizma! Žal je
peščica hotelov na Popovi Šapki, v glavnem slabo vzdrževanih, v
tem času povsem praznih. Živko pravi, da je pozimi bolje, vendar je
več kot očitno, da je od nekoč priznanega jugoslovanskega zimskošportnega središča ostalo bore malo. Škoda. V dom se vrnemo točno
12 ur po jutranjem odhodu. Utrujeni smo, dolžina poti nas je
nekoliko presenetila. Po okusni večerji proslavljamo našo prvo
planinsko trofejo.
4. dan – ponedeljek, 7. julij: MAVROVO
Po zajtrku spravimo prtljago nazaj v avtobus, spuščamo se v dolino
in se po slabi uri zaustavimo v Tetovu. Tetovo, mestece velikosti
Velenja, v turških časih Kalkandele, je bilo nekoč znano po tekstilni
industriji in razvitem poljedelstvu v okolici. Zavijemo na slikovito
tržnico, kjer nas prevzamejo vrvež, ponudba in prijaznost
domačinov. Sadje, pripeljano naravnost s polj, ponujajo za (vsaj)
petkrat nižjo ceno kot pri nas, lastnik manjšega lokala nas navdušeno
pozdravi, saj je več let delal v Kopru, njegov burek je res odličen.
Kupim kilogram breskev za dva bankovca po deset denarov.
Prodajalec prihiti za mano in me opozori, da sem se zmotil, saj je
eden bankovec za deset evrov. Res prijazno, saj 10 evrov pomeni 600
denarov!
Popoldan prispemo na Mavrovo,
nastanimo se v manjšem hotelu Medenica
tik ob skoraj 14 km² velikem jezeru na višini
1223 m. Hotel navduši, saj je za planinske
razmere res imeniten, imenuje se po
najvišjem vrhu planine Bistra iznad jezera.
Popoldan se odpeljemo do 25 km
oddaljenega pravoslavnega samostana Sv.
Jovan Bigorski. Ob povratku nas v hotelu
pričaka res imenitna večerja.
5. dan – torek, 8. julij: KORAB (2764 m)
Zgodaj zjutraj kratka vožnja z avtobusom navzdol 10 km v dolino
reke Radike do kraja, kjer nas ob 6. uri že čaka kamion. Po slabi
makadamski cesti se počasi dvigujemo, nekje med potjo v stražnici
Živko uredi z obmejnimi organi potrebne formalnosti in po 20 km se
pri karavlji Strezimir na višini 1100 m skobacamo s tovornjaka.
Karavlja je opuščena, zaradi medvedov, pravi Živko. Ob 7.30 se
pričnemo vzpenjati, končni cilj Korab na meji z Albanijo je še daleč.
Nad gozdno mejo opuščena planšarija, travnate visine se dvigujejo v
nebo, pogled na cvetoče poljane pa lajša korak. Visoko zgoraj v
travnatem zatrepu vendarle vonj po življenju. Nepregleden trop ovac
in ničkaj prijazen pozdrav krdele psov. Živko skrene z markirane poti
ter nas vodi po grebenu, po sami meji z Albanijo.
Ob 13. uri smo na vrhu nekoč druge najvišje gore v
Jugoslaviji. Razgled je čudovit, oči obračamo zlasti
na skrivnostno albansko stran. Mobilnik mi prinaša
pozdrave z albanskega omrežja. Vračamo se po
krajši, slabo markirani poti, ob 18.00 prestopimo s
tovornjaka zopet na avtobus. Po okusni večerji
zabava (skoraj pre)pozno v noč. Harmonika,
klarinet, kitare, pevci. Josip ob harmoniki preseneti
s svojim jugo-programom.
6. dan – sreda, 9. julij: OHRID
»Po zajtrku nas čaka čudovito potovanje ob gorski reki Radika, skozi
mestece Debar ob albanski meji, mimo Debarskega jezera, skozi
klisuro Crnega Drima do jezera Globočica in do Struge, kjer potekajo
znameniti Struški večeri poezije, do
Ohrida.« Tako je zapisano v programu.
Toda deset minut po odhodu v avtobusu
(skoraj) vse spi. Z Živkom spremeniva
smer, vozimo se skozi Kičevo proti Ohridu.
Opazim nove stavbe, nove đamije ter
številne albanske zastave. Albanci vztrajno
širijo svoj življenski prostor. Večina v
avtobusu se prebudi šele v Ohridu. Ohrid je
prvi kraj, kjer je turizem opazen, čeprav
gostov res ni veliko. Sprehodimo se po
slikovitih mestnih ulicah, si ogledamo
cerkev sv. Jovan Kaneo, Plaošnik, se
pozpnemo na Samoilovo trdnjavo, vstopimo
v cerkev Sv. Sofije...ter si vzamemo čas za
kosilo. Popoldan vožnja do samostana Sv.
Naum na skrajnem jugu Ohridskega jezera
tik ob meji z Albanijo. Da je kopanje
najboljša izbira, je sprejeto z veliko večino, čas si vzamemo tudi za
ogled samostana. Proti večeru vožnja preko planine Galičica (narodni
park), odkoder je lep razgled na Ohridsko in Prespansko jezero, proti
Bitoli. Malo pred Bitolo zavijemo na vzhod v vasico Nižepole v
podnožju planine Pelister. Namestimo se bungalovih mladinskega
počitniškega doma.
7. dan, četrtek, 10. julij: PELISTER (2601 m)
Po zajtrku, zgodaj zjutraj z avobusom 15 km pod vznožje Pelistera,
za vzpon izberemo vzhodno smer, ki sicer ni najkrajša, a poteka vse
do vršne vzpetine v zavetju gozdov, ki s svojo blagodejno senco
pripomorejo, da lažje prenašamo sicer izjemno visoke poletne
temperature. Na vrhu planinska postojanka, metereološka postaja ter
spominsko obeležje. Dimitar Ilievski-Murato, ki je prve planinske
izkušnje pridobival v strminah Pelisterja, je kot prvi Makedonec leta
1989 osvojil Mont Everest in na njem tudi ostal. Sestopamo po
zahodnih travnatih pobočjih in se zaustavimo pri Malem jezeru.
Daljši počitek nekateri izkoristijo za kopanje, saj voda ni premrzla.
V naslednji uri dosežemo dolg skalnat rob, v globini pod njim se
odpre pogled na čudovito Veliko jezero (Golemo ezero) ter prijazno
planinsko postojanko ob njem. Koča na višini 2218 m je oskrbovana,
zato se nam ne mudi naprej, pa tudi sicer naj bi do naših prenočišč
bilo vsega uro hoda. No, izkazalo se je, da je pot le nekoliko daljša,
pa tudi ogromne površine borovničevja z ravno prav zrelimi plodovi
so nas zaustavile še za
dodatno uro. Na cilj
smo prispeli že ob
mraku. Živko mi je v
pošti pot predstavil
kot najlepšo planinsko
turo v Makedoniji.
Ugotavljam, da je
imel prav.
8. dan, petek, 11. julij: PROTI DOMU
Po zajtrku vožnja skozi Bitolo in ogled
antičnega mesta Heraklea, zatem
potovanje preko Prilepa in Velesa do
Skopja. Tu se na željo nekaterih
zaustavimo dlje, kot smo načrtovali.
Mesto nam je pač priraslo k srcu. S tem
se odpovedujemo Beogradu, saj se mimo
njega vozimo šele okrog polnoči. Na poti
domov nič posebnega, razen »od Vardara
pa do Triglava četri puta smotra pasoša.«
V soboto ob 8. uri zjutraj kavica na
velenjski avtobusni postaji. Zelo prija!
Andrej Kuzman
VTISI UDELEŽENCEV
Neža Jamnikar
Glede na že doživet tabor v Bolgariji,
sem si pred odhodom v Makedonijo
ustvarila nek površen »prvi vtis«, ki pa
se je ob prihodu v nekdanjo
jugoslovansko državo razblinil. Sprva
me je razočaral »planinski dom« na
Popovi šapki in dokaj naporen izlet na
Titov vrh (predvsem vračanje v
dolino), a sta ga lep razgled na vrhu in
izjemno zabavna družba popravila.
Dnevi, ki so sledili so bili preživeti kar se da polno. Ohrid, Korab,
kopanje, čevapi, nizke cene in smeh ob pogovoru z domačini, so
zabrisali misel na utrujene noge, dokaj onesnaženo okolico in
prodajanje parfumov, kamorkoli si prišel. Vso to doživetje pa ne bi
bilo popolno brez smeha in žurke, za katero so/smo poskrbeli
neumorni planinci. Zakon je blo!
Jan Skok
Srednješolska ekspedicija je bila kot vse do
zdej nepozabna. Makedonski hribi, ki
izgledajo kot naše Pohorje le da so dosti
višje so nam ponudili veliko gorskih užitkov
in tudi z Makedonci smo se dobro ujeli.
Ture so bile zelo dolge, še dobro da niso bile
preveč zahtevne. Se že veselim naslednjega
leta, ko gremo v Bosno.
Janja Stopar
Zame je bilo potovanje v Makedonijo
nekaj nepozabnega. Poleg odličnega
vodenja
skozi
makedonska
mesti,
znamenitosti in vodenja pohodniških tur bi
lahko rekla, da je bilo to nekakšna
mešanica maturantskega izleta se pravi
zabave in druženja, ogledov znamenitosti
tako naravnih kot tudi kulturnih in seveda
planinsko potovanje z napornimi a
prečudovitimi turami. V tednu lahko rečem, da smo doživeli vso
Makedonijo tako iz vidika pristnega življenja domačinov kot tudi
turizma.
Bojan Blažica
Planinski tabor v Makedoniji…..200 €
Pristni makedonski čevapčiči….120 din
Paprika, ki je nisi naročil, a
vseeno plačal… …………….....20 din
Mastika ………………………..40 din
12 urni pohodi in večeri v družbi
razigranih Velenjčanov……….. neprecenljivo
Blaž Preložnik
Naše potovanje po Makedoniji je bilo glede
destinacij skoraj toplo hladno. Ali: od 1/4
zvezdice do 4 zvezdic. Hrana je bila takšna kot
jo lahko na Balkanu pričakuješ. Gore so bile
lepe, pokrajina ima svojo dušo. Tudi igranje
harmonke tam spodaj je bila fajna izkušnja. In
ne pozabite na rek Makedoncev v gorah: Ajde
polako!
Polona Belavič
Ker letos z družino nismo odšli na morje, sem se
odločila da bom poskusila nekaj novega. Prijavila
sem se za tabor v tujini. in sicer v Makedoniji. Ko
sem sedla na avtobus sem bila zelo nestrpna. Nisem
vedela kaj naj pričakujem. v kakšnih razmerah
bomo spali, kako zelo vroče bo, kakšna bo
prehrana, ali bodo ture naporne....na koncu sem
domov prišla nasmejana. Sprva ko smo prišli na
Popovo Šapko sicer ni kazalo najbolje, prenočišča
niso bila nevem kaj pa tudi tura naslednji dan je bila
precej zahtevna. Ampak smo preživeli. Konec
koncev smo prišli hodit v hribe. Skratka Makedonija me je navdušila
v vseh pogledih.
”Kupim Popovo Šapko za 2300!”
" Čeprav sem sam, tako kot večina potnikov, ki smo v petek pozno
popoldan sedli na avtobus, že eden izmed otrok novejše zgodovine,
ki v prvem razredu nismo več prisegali pionirstvu, pa še kako dobro
pomnim, verjetno eno izmed prvih namiznih iger, ob kateri smo
preživljali proste popoldneve. Govorim seveda o legendarni različici
Monopolija z vsemi najlepšimi destinacijami naše nekdanje skupne
države. Verjetno še pomnite, da sta bila Bohinj in Bled najbolj
zaželjeni naložbi in verjetno večini od nas, poleg Krvavca, skoraj
edini zares poznani znamenitosti bivše »Juge«. Imena Popova Šapka,
Ohridsko in Prespansko jezero, pa so za nas pomenila zgolj polja na
igralni plošči. A prav ta imena so se tokrat znašla na programu
našega popotovanja po Makedoniji. Že tradicionalno vsakoletno
bivanje mladinskega odseka pod gorami tujih dežel je tokrat zavilo v
to balkansko državico, ki je danes verjetno bolj znana zaradi
Makedonsko – Grškega
spora
okoli
imena
republike, ki je identično
imenu Grške pokrajine.
V zgodnjih jutranjih
urah nas je v Skopju sprejel
naš
gostitelj
Živko
Tremelovski,
planinski
vodnik,
med
drugim
zaposlen na notranjem
ministrstvu, ki je po postavi bolj spominjal na Johna Ramba, ki je
poskrbel, da smo se v deželi, kjer nič ni tako, kot bi pričakoval, sploh
znašli. Vendar pa je že prvi obrok pristnih čevapčičev nakazal, da
smo prišli na Balkan, kjer te malo »opljačka« vsak, ki ima pet minut
časa. Tako smo ob porciji mesa plačali tudi priloženo papriko, ki je
stala sicer zgolj 20 makedonskih denarjev (33 centov), čeprav je
nihče ni naročil, pa tudi o cenikih, računih ali podobnih režimih
sodobne trgovine na tem koncu sveta ni bilo ne duha ne sluha. Še
bolj kot to, nas je streznila prva namestitev v Planinskem domu na
Popovi Šapki, saj je v primerjavi z njim naš Dom na Paškem
Kozjaku hotel s tremi zvezdicami. Najmanj po godu so nami bili
seveda dobro poznani »čučavci«, ki so dobili še dodatno razsežnost
po večerji makedonskega pasulja. A na vse to smo kot pravi planinci
pozabili že drugi dan, ko smo se vzpenjali na Titov vrh. Gora, katere
originalno ime je »Veliki Turčin«, se je razporostirala nad zimskim
središčem Popove Šapke, ki ni dajala vtisa nekdanjega velikega
turističnega središča. Prav zanimivo je, da planinstvo v Makedoniji
nima nobene tradicije in tako na poti nismo srečali nikogar, razen
pastirja, ki je pasel ovce na prostranih travnikih na višini vrhov
slovenskih Alp. Prav nič začetniška tura, trajajoča debelih 12 ur je
večino tolikanj izčrpala, da smo bili prav navdušeni nad hotelom v
Mavrovem, ki je že dišal po približevanju Evropski uniji, saj je nudil
prav luksuzno namestitev. Edini problem je bil ta, za katerega smo
izvedeli šele kasneje, da je hotel trenutno zaprt zaradi pregleda
inšpekcije, tako da nam nekako ni šlo v račun tudi plačilo, baje
obvezne, turistične takse. Pa vendar ti po parih dneh neprestanega
kupčkanja, le to ne pride več do živega, ostane le še smeh in
zadovoljstvo, da je, navkljub vsem spletkam in nenadejanim
dodatkom, življenje z žepnino slovenskega študenta v Makedoniji
naravnost kraljevsko. In tako smo očitno bili pripravljeni za
kraljevsko planinsko poslastico
z imenom Korab – najvišji vrh
Makedonije, za Triglavom
drugi
najvišji
vrh
stare
Jugoslavije. Predvsem ta dan je
bil najbolj »makedonski«, saj
smo okoli šeste ure zjutraj vsi
udeleženci ture, ki nas je bilo
skoraj za tri ducate, presedlali
na majhen prtljažnik zastarelega
kamiona in med slabo uro
vožnje po makedamu prečkali
albansko mejo brez vseh
dokumentov, ter se naposled v
žgočem soncu ranega jutra
odpravili proti vrhu. Naš vodnik
se je kot vedno širokoustil: »Ne
pamtim kad sam zadnji put
vodio grupo na Korab, da nismo
sretili medveda!«, a kot po
navadi, iz tega ni bilo nič. Po
debelih štirih urah hoje smo
sploh prvič v daljavi ugledali
vrh, na katerega smo prispeli opoldne, ter se nato po snežiščih vrnili
do kamiona in avtobusa, seveda vsi hvaležni za občasno pokvarjeno
klimo in še dan poprej neudobne avtobusne sedeže. Dan je bil precej
dolg, zato so to noč nekateri spali kot ubiti, in namesto
tradicionalnega kalodonta, je bil na delu brivec, tako da sta se dva
udeleženca zbudila z obrito nogo. Naporen ritem se je le stopnjeval
in naslednji dan smo odrinili proti Ohridu. Mestece precej spominja
na umazani Piran s sladkim morjem, le da je kavica precej bolj
poceni. Če bi bile plaže še nekoliko lepše, oziroma predvsem manj
prekrite s smetmi, bi hrvaška obala postala preteklost. V podobno
kategorijo bi lahko umestili tudi nekoliko višje ležeče Prespansko
jezero, ki smo ga opazovali z našega zadnjega vrha Pelisterja, ki bi
naj bil najlažja in najlepša ekspedicija teh dni, a je znova prerasla v
celodnevno pečenje na vročem soncu. No, če ne drugega je
makedonsko sonce marsikomu prihranilo celoletne obiske v solariju.
Marsikateri član te nore
ekspedicije, pa verjetno
že razmišlja, da bo svoje
štiri hišice na Popovi
Šapki zamenjal za hotel,
ter mastno zaračunal
vsem, ki se bomo še vrnili
v ta vroči balkanski kotel.
Ampak če ne bo pohitel,
ga prehitim... Manjka mi
še ena šestka!
Uroš Kuzman,
nekdaj načelnik
SEZNAM UDELEŽENCEV
Miha Hrastel, Sončni grič 10, 3320 Velenje
Jan Skok, Šaleška 2c, 3320 Velenje
Domen Strupeh, Jenkova 17, 3320 Velenje
Janja Stopar, Bevkova 10, 3320 Velenje
Nina Grobelnik, Kardeljev trg 3, 3320 Velenje
Andrej Hočevar, Kraigherjeva 2, 3320 Velenje
Boštjan Debršek, Debrca 7, 3320 Velenje
Tanja Ledinek, Vas 44, 2360 Radlje ob Dravi
Hana Hudarin, C.Simona Blatnika 1, 3320 Velenje
Blaž Dolinšek, Laze 16i, 3320 Velenje
Klara Štravs, Vinska gora 31b, 3320 Velenje
Boris Vogrinec, Jenkova 27, 3320 Velenje
Bojan Blažica, F. Baliča 32, 5290 Šempeter pri Gorici
Sandra Krkoč, Šempas 6e, 5261 Šempas
Alan Lasič, Žnidarčičeva 11, 5290 Šempeter pri Gorici
Blaž Preložnik, Cesta v Šmartno 4, 3212 Vojnik
Lucijan Korošec, Mala Mislinja 46a, 2382 Mislinja
Špela Šemrl, Rudarska 33a, 5280 Idrija
Andrej Prezelj, Ul. Alme Karlin 53, 3000 Celje
Sašo Avramovič, Gubčeva 9a, 3320 Velenje
Polona Belavič, Metleče 23, 3325 Šoštanj
Tjaša Konovšek, Šmartno ob Paki 84b, 3327 Šmartno ob Paki
Barbara Bajcer, Kardeljev trg 1, 3320 Velenje
Jernej Hozjan, Topolšica 1, 3326 Topolšica
Andrej Pompe Črnova 50, 3320 Velenje
Mateja Tajnik Lokovica 121b, 3325 Šoštanj
Neža Jamnikar Efenkova 2, 3320 Velenje
Nina Vodopivec Cesta IX/22, 3320 Velenje
Mitja Pečovnik Gorenjska cesta 15a, 3320 Velenje
Vid Slapničar, Rudarska cesta 2b, 3320 Velenje
VODSTVO TABORA
Andrej Kuzman Kavče 62, 3320 Velenje
Nejc Kosednar Stantetova 9, 3320 Velenje
Uroš Kuzman Kavče 62, 3320 Velenje
Živko Tremeloski
ZA SANJE
- Uroš Kuzman C
a
Je v mlinu vse tišje in sonce gre nižje,
F
G
prižigajo v mestu luči,
C
a
je ura odbila in barva prelila
F
G
z večera se v sence noči.
C
a
Iz ust šepetanje kot trsk prasketanje
F
G
je ognja v krušni peči,
C
a
že trudne so glave, in zvok iz daljave,
F
G
nam v sanje zatiska oči.
F
C
E
a
Takrat zazrem se gori, daleč tja v širno nebo,
F
C
G
tisoče zvezd sveti nocoj na majhno zemljo,
F
C
E
a
in že stoletja, mesec zre nas tja dol v temo,
F
G
C C7
a takšnega dne, kot bil je ta, več videl ne bo.
F
G
C
a
Lahko noč, oj zemlja, trudne zatisni oči,
F
G
C
C7
naj srce nemirno v novo te jutro zbudi,
F
E
a
F
in če sanje zbledijo ugasnejo z njim,
CG
C
meni ostal bo v srcu spomin.
Minevajo leta, kot pesem izpeta,
se zdi ni poti več nazaj,
so dnevi nam šteti, ta ples med planeti,
izgubil je čar in sijaj.
Živimo za sanje, a časa vse manj je,
navdaja nas čuden nemir,
a glej, vse se ustavi, ležim v mehki travi,
ko znova se dela večer.
Takrat zazrem...
Lahko noč...
GREVA POD OBJEM GORA
- Uroš Kuzman C
F
G
C
Ko lesk rosnih kapelj zjutraj z mestom se zbudi,
C
F
G C
si zadnji zaspanci še odgrinjajo oči.
C
F G C
Kot cvet gorske rože vse počasi zacveti,
C
F
G
C
vsi obračajo glave, a mene dolgo že več ni.
FG
C
a
Ker to je dan, ko pozabim na vse,
FG
C
a
to je dan, ko mi moje srce
FG
C
a
bije le, za ta svet brez meja
F
G C
in tu za hip dotakneš se neba.
Oblaki sanjavi, svež je vonj cvetočih polj,
kot pesem v glavi, meni nikdar ni dovolj.
Kjer seže pogled mi se obzorje ne konča,
neskončne so sanje, tu prostora je za dva.
Ker to je dan...
F
G
C
a
Daj, še ti se pridruži, stopi z mano v korak,
F
G
C
a
le srce, smeh in volja, to zmore vsak,
F
G
C
a
kje se sanje pričnejo, to vema oba,
F
G
C
pridi greva pod objem gora.
Ker to je dan...
Daj, še ti se pridruži...
UTRINKI IN CVETKE
Tamburica – dve uri žurke za 8 eur
Može u natikačima
Otroci, ne scat proti vetru
»Očigledno danas nema medveda«
Ajmo sad polako!
Hotel Popova Šapka... pol zvezdice
Duuum... šakum tu du tu tu tu tu
Ej, nekdo mi sedi na nogi!
Najbolj znana makedonka
Mauro, nešto mi se ljuštiš!
Tabor so omogočili...
Gorenje Skopje
gorenje
Esotech
PD Velenje
Gimnazija Velenje
Mladinska komisija PZS
... prisrčno hvala!