romanje v oglej
ROMANJE V OGLEJ OGLEJ ROMANJE H KORENINAM KRŠČANSTVA NA NAŠIH TLEH 1. Zgodovina mesta Oglej so ustanovili Rimljani leta 181 pred Kr. kot vojaško naselbino na stičišču raznih narodov in trgovskega prometa. Oglej je bil branik proti vdorom barbarskih ljudstev in izhodišče za vojaške pohode in osvajanja. Ker je imel dobro razvito cestno omrežje, se je vedno bolj uveljavljal kot trgovsko središče in sedež dobro razvitega in finega obrtništva. Svoj vrh je to mesto doseglo za časa cesarja Avgusta (V ČASU ŽIVLJENJA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA). Tedaj je štelo mesto nad 200.000 stalnih prebivalcev. Bilo je poleg Rima eno najbogatejših mest rimskega cesarstva. Iz Ogleja so vodile morske poti v Severno Afriko, Grčijo, Sirijo, Palestino, Bizanc. Zato je umevno samo po sebi, da je postal Oglej takoj v začetku oporišče za oznanjevanje krščanstva v vseh deželah južno od reke Drave, zlasti še na Primorskem. 2. Katere besede (pojme) je prav, da poznamo pred obiskom Ogleja? - absida - amfiteater (rimski, grški...) - antika (antičen) - bazilika - freska - gotika ali gotski slog - katedrala - katehumenat, katehumeni - kolon(i) - kripta - krstilnica - legenda - legija - Milanski razglas ali Milanski edikt (leta 313) - mozaik - mučenec, mučenka, mučeništvo, palma mučeništva - niša - oratorij, slov. molilnica - Pieta’ (v Ogleju je gotska) - preddverje - renesansa ali renesančni slog - romanika ali romanski slog - sarkofag CERKVE, KI SO POSVEČENE SV. MOHORJU IN FORTUNATU (god 12. jul.) I. Koprska škofija a. Župnijske cerkve: - Pečine na Tolminskem - Podraga - Ravnica - Renče b. Podružnica: Piran cerkev na pokopališču II. Goriška škofija - Sv. Mohor in Fortunat sta zavetnika goriške škofije - Oglejska cerkev je posvečena Devici Mariji in sv. Mohorju in Fortunatu. III. Ljubljanska škofija a. Župnijska cerkev v Žužemberku b. Podružnice: - Cerklje na Gor. - Horjul - Ig pri Ljubljani - Izlake - Jarše - Kostanjevica na Krki - Moravče - Preserje - Selca pri Škofji Loki - Sora - Sv. Križ - Gabrovka - Šentgotard (Trojane) - Škocijan pri NM - Šmarje Sap - Šmartno pri Litiji (skupno najmanj 15) OGLEJ 1. Zgodovina mesta Oglej so ustanovili Rimljani leta 181 pred Kr. Ustanovitev mesta je določil rimski senat kot vojaško naselbino (vojaki-koloni!; kolonija!) na stičišču raznih narodov. V prvem stoletju svojega obstoja je imel Oglej samo vojaški pomen zaradi hitrega prodiranja Rimljanov proti Istri in tja daleč do Donave in kmalu tudi preko nje. Od cesarja Avgusta dalje pa je postalo mesto središče živahne trgovine in trgovskega prometa do Francije in Baltika, čez ves Balkan do Črnega morja. Oglej je tako postal branik proti vdorom barbarskih ljudstev na tla Imperija, po drugi strani pa je bil izhodišče za vojaške pohode in nova osvajanja. Ker je dobil hitro dobro razvito cestno omrežje, se je vedno bolj uveljavljal tudi kot trgovsko središče in sedež dobro razvitega in finega obrtništva. Svoj vrh je mesto doseglo za časa cesarja Avgusta (V ČASU ŽIVLJENJA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA!). Tedaj je mesto štelo nad 200.000 stalnih prebivalcev. Poleg Rima in še par drugih mest je bil Oglej v tistem obdobju med najbogatejšimi mesti cesarstva. Iz Ogleja so vodile morske poti v Severno Afriko, Grčijo, Sirijo, Palestino, Bizanc. Zato je umevno samo po sebi, da je postal Oglej takoj v začetku tudi duhovno središče in izhodišče za oznanjevanje krščanstva v vseh deželah južno od reke Drave, zlasti še na Primorskem. Slovensko ime Oglej je v bistvu popačenka iz latinskega Aquileia. Toda mesto je dobilo prvotno ime iz reke Akylis. Rimljani sami pa so ga razumeli kot mesto orlov. Menili so, da orli prinašajo srečo /aquila=orel/. Orel pa je bil tudi simbol rimskega zavojevanja sveta /npr. kakor orli poletijo čez utrdbe, obzidja, v boj itn.) Kadar govorimo o Ogleju, se moramo najprej sporazumeti, za kateri Oglej gre. Oglejev je namreč več: - antični ali predkrščanski - starokrščanski - srednjeveški - današnji. Ne da bi hoteli karkoli odvzeti antičnemu Ogleju, se bomo posvetili krščanskemu, ker je njegova vrednost, če pomislimo na kulturno in krščansko sporočilo, živa tudi danes. Vse naše področje je dobilo današnjo kulturno in duhovno izkušnjo iz živega krščanstva, ki je prišlo iz Ogleja med naše prednike in s tem med nas. Na južni strani današnjega Ogleja je osmerokotna cerkvica sv. Marka iz 17. stol., kjer naj bi pristal, tako govori zelo staro izročilo, sv. Marko, ko je priplul sem iz Aleksandrije v Egiptu. Priplul je do mesta, ki je bilo bogato, domišljavo in ga duhovna vprašanja niso kaj prida zanimala. Še danes vidimo kanale, po katerih je plulo v Kristusovem času na tisoče in tisoče ladij, saj je bil Oglej največje pristanišče v severnem Jadranu. Oglej je bil tedaj pomorska vrata Srednje Evrope s svetom. 2. PREDKRŠČANSKI OGLEJ a. Zgodovinski pregled od začetka do vdora Longobardov 181 pr. Kr. pošlje rimski senat tri upravitelje (Scipio Nasica, Kaj Flaminij in Manlij Acidin) s 3.000 vojaki-koloni, da zagotovijo varnost vzhodnih meja tedanje severne pokrajine polotoka z imenom Italija. 177 pr. Kr. Rimljani osvojijo Istro. 169 pr. Kr. pride še druga skupina 1.500 kolonov. 148 pr. Kr. zgradijo cesto proti Postojni, ki poveže cesarstvbo od Genove preko Ogleja v Ljubljansko kotlino (antična Emona). 58-56 pr. Kr. je v Ogleju s svojo armado na zimovanju Julij Cezar, ki je osvojil Galijo (današnjo Francijo). 52-50 pr. Kr. ustanovitev Tergesteja, današnjega Trsta, Forum Julii (Čedada) in Forum Julia Carnicum (Zuglio). 35 pr. Kr. je tukaj cesar Oktavijan s svojimi legijami na pohodu v Dalmacijo In Panonijo. 27 pr. Kr. do 14 po Kr. vlada cesar Avgust, ki je bil v mestu večkrat tudi s člani svojih družin. Cesar Avgust uresniči “Pax romana augusta” (Rimski avgustov mir). 249 po Kr. cesar Decij v Ogleju. Tudi v Ogleju strahovito preganjanje kristjanov. 284-305 vlada cesar Dioklecijan. Tu začnejo kovati državni denar. 306-337 vlada cesar Konstantin Veliki. Po Milanskem ediktu (313) škof Teodor zgradi prvo oglejsko cerkev, ki postane škofijska cerkev (katedrala). 345 po Kr. sta v mestu sv. Atanazij. Prišel je iz Aleksandrije v Egiptu. Pride pa tudi cesar Kostant za praznovanje velike noči v še ne dokončani poteodorovi cerkvi. 370-374 po Kr. biva v Ogleju sv. Hieronim, prijatelj Rufina Turannija. 381 Oglejski koncil, ki mu predseduje oglejski škof Valerijan. Obsodijo arijansko zmoto. Na koncilu sodeluje sv. Ambrož iz Milana. 388 je izvoljen za škofa sv. Kromacij, ki je škofoval do l. 407/408. Nekateri strokovnjaki menijo, da je zgradil krstilnico. 401 prvi barbarski vpad v mesto: Alarikovi Visigoti. Leta 410 zavzamejo Rim. 452 Atila vodi Hune, izropa in ruši mesto. 489 Teodorikovi Ostrogoti plenijo in rušijo. 553 krivoverstvo (shizma) treh sedežev in traja do leta 699. 568 vdor Longobardov pod vodstvom Alboina in postavitev Longobardskega kraljestva. Oglej vedno bolj propada, čeprav bo užil še kakšno kratko obdobje slave v Srednjem veku, zlasti med 9. in 11. stoletjem. b. Gradbena (urbanistična) zasnova mesta Oglej je živel v razcvetu svoje moči okroglo 650 let od 2. stol. pr. Kr do 5. stol. po Kr. V tem času se je mesto silovito razvilo, zlasti v obdobju, ko je bilo glavno mesto Furlanije, Veneta do Lomardije, Slovenije in Istre. Leta 181 so začrtali obzidje, ki naj bi varovalo naselbino, postavljeno 12 km. v notranjost obale Jadranskega morja in na drugi strani ob reko Nadižo. Položaj mesta je bil torej strateški (bližina gozdov, Krasa, gline in stičišče med pokrajinami). Kmalu so morali mestno obzidje razširiti, da je lahko sprejelo še drugo skupino kolonov. Mesto so razdelili na pravokotne četrti, ki so jih ločevale in povezovale mestne ulice. Proti koncu 4. stol. je obdal cesar Teodozij mesto na južni strani še z enim višjim obzidjem tako, da je bilo med obema obzidijma 1m razdalje. Obzidje je tedaj obsegalo nekaj manj kot 1 km2. Prebivalstvo je bilo številno in kozmopolitsko (z vsega sveta). Oglej je bil enakovreden Ravenni in po pomenu takoj za Rimom, Bizancem in Antiohijo. Od sijaja antičnega Ogleja je danes ohranjenega kaj malo. Kar niso porušili barbari ob svojih vpadih v Furlanijo, je razdrla človeška zanemarjenost in zob časa. Kar je ohranjenega, naj bo na prostem ali v muzeju, ki ga ne bomo obiskali, je samo bleda podoba nekdanjega sijaja in veličine Ogleja. Sredi mesta je bil Forum, ali trg na katerega so bile vezane velike uradne palače. Ob severnem obzidju je bil Cirkus, Velike terme (kopališče) in Amfiteater. Prav gotovo so imeli tudi gledališče, toda danes ne vemo, kje. Ob južno vzhodnem obzidju je bila mestna četrt s skladišči in tržnico. Na levi strani reke je bilo naselje ljudi, ki so delali v pristanišču. Na različnih točkah pa so stali templji, delavnice, gostišča, hlevi itn. Na častnem mestu je bila vladna palača. Kje je stala, ne vemo prav natančno, menijo pa, da so našli ostanke palače v bližini cirkusa. V 4. stol. so zrasle v mestu zgradbe za krščanske shode, predvsem cerkev in bogoslužni prostori okrog sedanje cerkve. Zunaj mestnega obzidja so bila grobišča. Rimljani so imeli strog predpis, da mrtvih ne smejo pokopavati znotraj obzidja. Pokopališče so postavili običajno ob cestah, ki so vodile iz mesta. Takih cest je ugotovljenih za Oglej šest. Ob vseh šestih so bili grobovi... Večina grobov, ki so jih izkopali, je zdaj v muzeju. Po longobardskem razdejanju pa so se ljudje raje naseljevali vedno manj v Ogleju in vedno raje v Gradežu in Ogleju. Izkopanine se hranijo v sedanjem arheološkem muzeju, ki ga ne bomo obiskali... Rečno pristanišče je na zahodnem bregu reke Nadiže in hudournika Torre. Struga je tekla v rimskem času na vzhodu mesta, reki sta se izlivali nato v morje pri Gradežu. Danes pa teče tukaj samo Nadiža, hudournik Torre je ubral krajšo pot, od 4. stol. dalje se izliva v Sočo na severu mesta, preden pride do Ogleja. Ostanke pristaniških zgradb lahko vidimo, kolikor jih je ostalo na desni strani Nadiže. Rečna struga je merila tedaj 48 m, pristanišče pa je bilo dolgo 380 m. Strokovnjaki pravijo, da je bilo zgrajeno pristanišče že v 2. stol. pr. Kr. Ni si težko predstavljati pristaniški vrvež. Tukaj so razkladali pšenico, moko, dušave, dragocene tkanine, sužnje, umetnine. Tukaj so cariniki, ki predpisujejo dajatve... Forum je bil pravokoten trg. Izkopavanja še niso zaključena. Izkopavanja foruma so začela l. 1934, nadaljevali so jih 1979 in zaključili približno na sredini. Ljudje so se zbirali na forumu na verske, vojaške in druge slovesnosti. Površina je bilo večja od 1 ha, tlak je bil iz kraškega kamna, obrobljen je bil s tremi stopnicami in tam so bile potem trgovine, delavnice, templji in uradna poslopja. Pod stopnicami je bil kamnit jarek za odtok deževnice. Forum, ki ga poznamo po izkopaninah, je iz 2. stol. Prav gotovo je bil na istem mestu pred njim nek drug forum, ki pa njegovih sledi niso mogli odkriti. Na južni strani trga (foruma) je bila bazilika, sedež sodišča, vladnih sej in zborovanj oblastnikov pa tudi veliki trgovcev. Forum so Oglejci zapustili v poznoantičnem času, ker je ostal po barbarskih vdorih zunaj obzidja. Zanesljivo je bil forum izredno bogat s kipi, zgradbami, okrasji, toda v srednjem veku so uporabili vse to kot gradivo za druge zgradbe in tako je večina ostankov za nas danes neznanih. Vidimo pa lahko ostanke dveh področij, na katerih so tedaj stale hiše. Kako je bilo, težko ugotovimo natančno, ker so kar naprej spričo rušenj nanovo dozidavali, dodajali, spreminjali. V 4. stol. so spremenjali bivalne prostore (hiše) v krščansko molilnico ali oratorij. Gl. npr. oratorij Dobrega pastirja. 3. Zgodovina krščanskega oznanjevanja Trgovina je pripeljala v Oglej tudi način in umetnost razmišljanja ter oblikovanja. Če pogledamo z juga Ogleja proti severu, vidimo verigo Alp. Oglej je bil tako že po svojem zemljepisnem položaju sogovornik Vzhoda in Severa. Proti Zahodu pa je segal njegov vpliv tja do Milana in Francije... Od antičnega Ogleja je danes najbolje ohranjenno rečno pristanišče. Večkrat so bivali za nekaj časa v mestu rimski cesarji, zato je bila v mestu na razpolago cesarska palača. Tukaj so bivali nekaj časa npr. Julij Cezar, Dioklecijan... Vsekakor so pripomogli živi in strpni, razumevajoči in topli stiki s prebivalci, ki so tukaj že bivali in z onimi, ki so nanovo prihajali na to ozemlje, da je dosegel Oglej tako kulturno in človeško kakovost, da jo je lahko ponesel v 4. stol. kot krščansko oznanilo. V Ogleju je bila skupina navdušenih in modrih oznanjevalcev evangelija. O tem priča cerkev s svojimi mozaičnimi sporočili in proti koncu 4. stol. literarna dela Rufina in Kromacija. Izročilo pripoveduje, da je prišel v Oglej sv. evangelist Marko. Ko se je vračal v Rim, je vzel s seboj v Rim sv. Mohorja, da bi ga sv. Peter posvetil za prvega oglejskega škofa. Podtalno, zaradi preganjanj skrivaj, se je krščanstvo v Ogleju takoj močno razvilo in okrepilo. Ko je bil 313 po Kr. izdan “Milanski razglas”, je v Ogleju krščanstvo zaživelo v vsej moči. O tem govori dejstvo, da so takoj po Milanskem ediktu postavili tri velike in razkošne bogoslužne dvorane v podobi podkve. Oglej je pomemben za pokristjanjenje Slovencev na ozemlju južno od Drave. Pred 1200 leti je bila sprejeta pomembna odločitev: za krščanstvo med Slovenci bosta skrbela Salzburg in Oglej, meja misijonskega delovanja pa bo reka Drava. Na Čedadskem koncilu leta 796 so natančneje določili, kako je treba praznovati nedeljo in da jo je potrebno ustrezno ločiti od sobotnega praznovanja. Sveti Kromacij 388-407/408 Bil je naslednik škofa Valerijana. Za škofa je bil izbran zaradi izjemne sposobnosti in gorečnosti, kar ni bilo brez vpliva znamenitega svetnika Atanazija iz Egipta. Kromacij je bil škof v Ogleju od 388-407/408. Bil je prijatelj in svetovalec znamenitim možem s konca 4. stol. kot so sv. Hieronim, Rufin Oglejski, Ambrož iz Milana, Janez Zlatousti. Krščansko življenje, ki je bilo že tako sijajno zastavljeno v Ogleju, je Kromacij dvignil do popolnosti in jasnih določil, kako naj se odvija uvajanje v krščanstvo in vse dušnopastirsko delo. Kromacij je zapustil najobširnejše spise med oglejskimi. Po obsegu so njegovi spisi takoj za Rufinovimi. Danes poznamo Kromacijevih 44 govorov. Zapisali sp jih oglejski duhovniki-pisarji in Razpravo o Matejevem evangeliju, od katere je ohranjenih 59 poglavij. Iz Kromacijevih spisov poznamo notranje življenje oglejskega krščanstva in kulture, na katero se je vera naslanjala. Ali kakor bi lahko rekli: spoznamo oglejsko duhovnost tistega obdobja, neposredno pred prihodom naših prednikov na ozemlje, na katerem so misijonarili oglejski škofje in duhovniki. Kromacij naslanja svoje oznanilo predvsem na zahodne cerkvene očete tako, da s posebno skrbjo opušča različna učenjačenja in grožnje (tim. moralizem). Po zgledu prve jerzuzalemske cerkve želi, da bi kristjane preveval pristni krščanski duh ljubezni. S posebno skrbjo, tako je učil, naj se kristjani posvečajo ubogim in potrebnim, ker smo vsi otroci istega nebeškega Očeta. Kar naprej poziva na edinost in na poklicanost kristjanov, naj bomo vedno enega duha. Rufin je napisal v Ogleju pred letom 407 Razlago veroizpovedi. Spis Blagoslovi Patrijarhov pa je napisal takoj po svojem odhodu iz Ogleja leta 408, kar je treba pripisati Kromacijevi smrti in Alarikovemu napadu. Kromacijevi spisi so pastoralni, osebno pa je spodbujal tudi pisno dejavnost drugih, zlasti sv. Hieronima in Rufina. Sv. Hieronim je šel potem iz Ogleja v Sveto deželo, da je tam globlje spoznaval Sveto pismo. V letih Kromacijevega škofovanja je cvetelo tudi gradbeništvo in slikarstvo. Njegova je cerkev, ki so jo postavili nad Teodorovo, njegova je osmerokotna krstilnica ter bazilika Samostana. Tako je osnovna cerkvena arhitektura, kakor je danes vidna in mazaično bogastvo prav iz njegovega časa. S Kromacijevim škofovanjem sovpada preureditev cerkvene uprave. Zaživele so nove škofije: Čedad, Trst. Concordia tako, da je ostal Oglej patriarhat. Ker je bil oglejski škof patriarh, je prešla nanj odgovornost tudi za kakšnih 20 škofij na Italijanskih in kakšnih 10 škofij zunaj Italije. Oglej je padel prvič v tuje roke leta 452, ko je mesto zavzel Atila, vodja Hunov. Mesto ni bilo odtlej več varno. Ljudje so se začeli izseljevati najprej v bližnji Gradež, nato pa še v Čedad. Vsekakor je ozemljska in miselna enotnost razpadla na tri nova središča. Gradež je postal kmalu celo duhovno in politično nasprotnik Ogleja. Oglej se bo občasno še dvigoval, in padal, toda nikoli več ne bo dosegel nekdanje živahnosti in moči. Dejansko je začel propadati. Mesto se je počasi praznilo. Polja so postala opuščena, pojavljati se je začela malarija... Oglej je sicer še ohranil nekdanjo slavo, toda le še kot spomin na nekdanje čase. Kromaciju je nasledil škof Avguštin, ki mu pripisujejo, da je organiziral zasnovo Gradeža. Ogleju in vsemu, kar je sledilo iz Ogleja na tleh Furlanije so naredili konec Benečani leta 1420. Po tem letu je začela nazadovati vsa Furlanija, ki je ostala nezaščitena za turške vpade, ki so že bili na obzorju. Kar pa zadeva vse tisto, kar je ostalo od nekdanjega slavnega oglejskega patriarhata, je papež ustanovil leta 1752 Goriško in naslednje leto 1753 Videmsko nadškofijo. Tako so naredili tudi na področju cerkvene uprave konec tuzemski vlogi, ne pa slavi Ogleja. Oglej je prešel v novejših časih in ob novejših spoznanjih v vlogo, ki ima nadčasovne razsežnosti. Postal je hranitelj arheoloških najdb, ki zlepa nimajo tekmecev. Zlasti pa je postalo pomembno sporočilo Ogleja, ki je posredoval na evangeljski način, kulturo in krščanstvo vsej Srednji Evropi in ljudstvom, ki so se naselila na ozemlju oglejskega patriarhata in oglejskega misijonskega območja. Dolgotrajne krize in nesreče, ki so zadele Oglej pa so odsev kriz in trpljenja ljudstev okrog Ogleja, ki so prejela iz tega mesta kulturo, znanje in verovanje. OGLEJSKA BAZILIKA Posvečena je Mariji Devici ter sv. Mohorju in Fortunatu Zgodovina bazilike Glavni dve cerkveni ladji sta potekali vzporedno, prečna pa ju je povezovala. Vsaka dvorana je lahko brez težav sprejela 2-3 tisoč vernikov. Postavlja se vprašanje zakaj so takrat, ne le v Ogleju ampak tudi drugod, postavljali dve bogoslužni dvorani in ne samo ene bazilike. Edini možen odgovor je: ena dvorana je rabila izključno za liturgične obrede, za “synaksis” (zbor vernikov: poslušanje božje besede, maša). Druga dvorana pa je rabila kot oratorij, za srečanja raznih krožkov, za razprave, katehezo. To je bilo za takratni čas nekaj izrednega, če pomislimo, da se je krščanstvo takrat šele začelo razvijati in, da je bilo za tako stavbo potrebnih ogromno sredstev. Toda bogoslužne dvorane kmalu niso mogle več sprejemati vseh vernikov zato so jih že čez nekaj desetletij porušili in pozidali nove, večje. Okrog leta 345 so na mestu severne dvorane zgradili novo, večjo dvorano, ki je merila 79 metrov v dolžino in 31 m v širino. Bila je 14 metrov daljša od sedanje in največja na vsem Oglejskem. To bogoslužno dvorano je l. 452 po Kr. porušil Atila in je niso več obnovili. Tudi južna dvorana, ki jo je dal povečati škof Kromacij, je bila ob vdoru Hunov precej poškodovana. Posebna značilnost: vse bazilike so bile strogo pravokotni tlorisi in brez abside. Ko so napadi in rušenja minila, so potomci in begunci, ki so se vrnili v Oglej načrtovali obnovitev teh bazilik. Obnovili in povečali so južno dvorano in napravili pravo baziliko, ki je odgovarjala obsegu današnje bazilike. Gradbena dela so dokončali leta 838 pod škofom Maksencijem. Denarna sredstva je prispeval cesar Karel Veliki. Toda bazilika je spet postala neuporabna zaradi madžarskih vpadov in potresa leta 988. Ostanke talnega mozaika te bazilike lahko vidimo skozi dvojno odprtino v tleh. Prva je zraven oltarja sredi prezbiterija, druga pa ob nagrobniku sv. Petra. Sedanja bazilika Sedanja bazilika je nastala po več obnovitvah, ki so se končale pod patriarhom Poponom leta 1031 po Kr. Dolga je 65.60 m, široka 30 m, visoka 23. Zidana je v obliki latinskega križa. Tri ladje povezuje prečna ladja, dolga 42.80 metrov in široka 9.40 m. Bazilika lahko sprejme 10.000 ljudi. Zidana je v romanskem slogu z gotskimi dodatki. Sloni na dveh vrstah (10+10) visokih stebrov. Posvetil jo je patriarh Popone 13. julija 1031 ob navzočnosti dveh kardinalov in 12-ih škofov. Leta 1348 je hud potres porušil ves gornji del. Pri obnovi so baziliko dvignili za nekaj metrov in romanske stebre med loki nadomestili z gotskimi. Patriarh Dominik Grimanij (1498-1517) je dal postaviti mogočno tribuno v lepem renesančnem slogu, glavni oltar in oltar za Najsvetejše. Mozaiki Obiskovalec se vpraša, zakaj je lepi talni mozaik tako nizko. Nekateri razlagalci pravijo, da je dal patriarh Popone navoziti na tisoče in tisoče kubičnih metrov gramoza, da bi zvišal tla ter jih pokril z velikimi kvadratastimi ploščami bele in rdeče barve, s katerimi je bila bazilika tlakovana do začetka našega stoletja. Toda zakaj je to storil? Ta razlaga ne pojasni dejstva, da so se celotna tla okrog bazilike in vsega Ogleja dvignila. Oglej je bil celih 250 let zapuščen. Mesto se je zaradi studencev spremenilo v močvirje. Voda je preplavila in ločje preraslo ceste in zapuščene palače. Nabirala se je čedalje debelejša plast blata in zemlje in prekrila lepe mestne umetnine z “varnostno” plastjo ilovnate zemlje, pomešane z naplavljenim prodom. To je bila velika sreča, božja previdnost. Tako so se mozaiki ohranili dolga stoletja. Maksencij in Popone sta se verjetno samo prilagodila naravnim danostim. Ob vstopu v baziliko nas prevzame ogromna mozaična preproga, ki se je ohranila v današnjem stanju že od 4. st. dalje. 1909 so nekateri avstrijski strokovnjaki sklenili, da odstranijo celoten tlak z belordečimi kvadratnimi ploščami, ki ga je dal položiti Popone v svoji baziliki leta 1031 in je pokrival današnji talni mozaik z nad metrsko plastjo ilovnate zemlje. To je mogoče ugotoviti ob podstavkih 16-ih stebrov, ki so danes razkriti ob vznožju. To dejanje je uspelo. Če je sama bazilika dragocenost, je mozaik dragocenost v dragocenosti. Celoten mozaik meri 37x20 m, to je 750 kvadratnih metrov. To je bil tlak prve Teodorove bazilike iz leta 313 (južna Teodorova dvorana). Ko so postavljali nove stebre so mozaike delno poškodovali, toda še po 16-ih stoletjih in pol lahko občudujemo najpomembnejše podobe in simbole. V prvih letih svobodnega bogočastja je krščansko občino vodil škof Theodoros. V Ogleju pa je imel eno od svojih dvornih rezidenc cesar Konstantin. Dva mozaična napisa v severni dvorani (izkopana kripta) dokazujeta, da je prav škof Teodor dal posvetiti prve bogoslužne dvorane. mozaiki: petelin se bojuje z želvo: Petelin napoveduje dan. Želva je simbol za temino. Želva se v italijanščini imenuje “tartaruga”, kar prihaja iz strgr. “tartarouhos” in pomeni: bitje, ki prebiva v podzemlju. Pomen freske je jasno razviden: to je boj med Kristusom in hudičem, med krščanstvom in poganstvom. mozaik: riba: Riba označuje Kristusa. IXTHYS v gr. pomeni ribo. Kratice za: Iesous Xristos Theou Yios Soter (Jezus Kristus, božji Sin, Odrešenik). Ta monogram so poznali že v rimskih katakombah. Če je rib mnogo, se simbolika spremeni; ribice pomenijo vernike. mozaik: ptice na vejah: to pomeni raj (paradiž: lep vrt). mozaik: dobri pastir: Okoli dobrega pastirja so različne živali. Kristusova čreda je vesoljna in združuje vernike vsakovrstnega plemena in jezika. mozaik: krščanska zmaga: Ta podoba je enkratna v svetovnem merilu. Krilato živo bitje drži v rokah venec in palmovo vejo (znak mučeništva). Ob nogah tega bitja sta dve polni košari, (ena košara je uničena, ker so prekrili štiri vdolbine, kjer so bile verjetno vdolbine oltarne mize) . Celotni podobi gre pripisovati evharistični pomen. mozaik: Jona V središču je Teodorov napis, ki ga ni dal vdelati sam. Napis so vnesli pozneje po Teodorovi smrti. V prevodu se napis glasi: “Blagor tebi, Teodor, ki ti je uspelo ob podpori Vsemogočnega in njegove črede srečno dokončati vse to delo in ga posvetiti božji slavi”. Ribičev v raznih nošah je dvanajst, kakor apostolov: “Naredil vas bom za ribiče ljudi.” Obširni prizor predstavlja od leve proti desni zgodbo preroka Jona, ki tone v žrelu morske pošasti, ta ga izbljuva, Jona počiva v senci. Prizor nas spominja na Kristusa, ki je rekel: “Kakor je bil Jona tri dni in tri noči v trebuhu velike ribe, tako bo Sin človekov tri dni in tri noči v osrčju zemlje” (Mt 12, 40). mozaik: Dobri pastir. Končno je vredno, da si ogledamo izvirno upodobitev Dobrega pastirja. V rokah ne drži trde pastirske palice, marveč prijeten glasbeni instrument in z njim kliče čredo, ki jo zbira okoli sebe. Bukolsko-verski navdih. Kripta s freskami Iz 8. ali 9. st. Postavili so jo, da bi v njej hranili relikvije svetnikov, zbrane na enem kraju, zaradi češčenja in varnosti relikvij. V sredi je nagrobnik - sarkofag- s truploma sv. Mohorja in Fortunata. Ob vdoru Langobardov (586) so iz previdnosti prenesli svete ostanke na varno na gradeški otok. Patriarh Marko Bardo (1471-1491) jih je vrnil, shranjene v sarkofagu, na katerega je dal vklesati napis, da bi ovekovečil dogodek. Sledili so razni ropi. Ko so odpravili Oglejski patriarhat (1751) so goriški kanoniki prenesli najimenitnejše relikvije in druge dragocenosti v goriško stolnico: odtlej sodijo v stolniško zakladnico. Leta 1811 so tatovi ponovno izropali oglejsko zakladnico ter iz nje odnesli, kar je ostalo. Freske: iz 12. st. Upodobljeni so prizori iz življenja sv. Marka in sv. Mohorja, prizori o Kristusovi smrti, Marijin prehod in druge podobe oglejskih mučencev. Osrednji oder Po potresu leta 1348 so zgradili mogočni oder ali tribuno v renesančnem slogu. Je pristna umetniška dragocenost. Na desni strani odra je oltar v renesančnem slogu. Nekdaj so na tem oltarju hranili Najsvetejše (kapela z Najsvetejšim). Dragocen je ploski relief, ki predstavlja Žalostno Mater božjo z mrtvim Jezusom v naročju (Pieta) in je verjetno starejši (kapela Žalosne Matere božje). Glavni oltar Sredi apside. Posvečen je Devici Mariji in sv. Mohorju in Fortunatu. Izvrstna renesančna umetnina (1498).Na zadnji strani oltarja je ploski relief s pelikanom (simbol evharistije). Široka marmornata plošča, ki rabi za oltarno menzo, prihaja verjetno, sodeč po poganski obliki, iz naplenjenega materiala. Orgle Vdelane so v baldahin.Izdelali so jih na Dunaju 1896. Ob 50 letnici vladanja jih je daroval baziliki cesar Franc Jožef. Nagrobnik sv. Marka Poleg vhoda v kripto se dviga sarkofag na štirih stebričih. Verjetno je vseboval svete ostanke štirih oglejskih devic, mučenk. Ploski relief na prednji strani predstavlja sv. Mohorja, ko blagoslavlja štiri device. Na zadnji strani je Kristus med dvema darovalcema. Oblok nad apsido Nad glavnim oltarjem se dviga polkupola apside s freskami iz Poponovih časov (11. st). Dokončno so jih odkrili šele leta 1921. Nekoliko so poškodovane, ker jih je od začetka 18. st. pokrivala plast ometa. Sredi oboka prestoluje Mati božja z Detetom, uokvirjena v mandorlo. Na desni: sv. Mohor, sv. Fortunat, sv. Evfemija. Med njimi so v zmanjšani velikosti, ker so takrat še živeli: cesar Konrad II s sinom Henrikom III. in ženo Gizelo. Na levi: sv. Marko, sv. Hilarij, sv. Tacijan. V malem pa so upodobljeni koroški vojvoda Valbert in Popone, ki drži maketo oglejske bazilike. Tik spodaj je osem oglejskih mučencev. Precej spodaj pa so naslikani prizori iz življenja sv. Mohorja. Napis na ozkem pramenu nas spominja na posvetitev bazilike. Nagrobnik svetih bratov Kancijanov Čelna stran predstavlja Kristusa obdanega s štirimi osebami, s Kancijanom, Kancijem in Kancijanilo v družbi s svojim učiteljem. Vsi skupaj so prestali mučeništvo v Dioklecijanovem času. Kapela gospodov Torriani Zgrajena 1299 kot grobnica. Iz te družine so izšli štirje patriarhi. Ker je družina izhajala iz Milana je kapela posvečena sv. Ambrožu. - niša sv. Hieronima: prevajalec Svetega pisma tim. Vulgate. V Ogleju je prebival med leti 370 in 375. Hieronim je rad zahajal v krščanske krožke, bil je prevzet od oglejskega petja in svetih obredov. Tu si je pridobil prijatelje s katerimi si je pozneje pridno dopisoval. Danes je v tej niši kip Device Marije, ki je iz barvanega kamna, iz 14 st. Kristus iz strelskega jarka Doprsni kip. Med 1. sv. vojno ga je izdelal vojak Edmondo Furlan. Na pokopališču poleg bazilike je zapustil še druge lepe umetnine. Rožnovenska kapela in niša z razpelom Razpelo velja za čudežno. Nastalo je v 15. st., visoko je 2,15 m. Nosili so ga pri prošnjih procesijah, ko so prosili za dež ali druge milosti. Božji grob Spomenik so postavili v začetku 12. st. po vzorcu tedanjega jeruzalemskega izvirnika. V nasprotni (desni) ladji je krstilnica. Kripta Čudovit talni mozaik. Skrivnostna simbolika. Mistično občutje. Napis: “Blaženi Teodor, tu si napredoval, tu si srečen”. Ta mozaik je bolj prefinjen, zato ni mogel spregovoriti kot katekizemska knjiga preprostemu kristjanu, kakor mozaik v južni dvorani. Preddverje in cerkev za pogane Tu so se zbirali katehumeni, ki so se pripravljali na krst. Krstilnica Zunanjost: značilna oblika osmerokotnika. V notranjosti je bil krstni bazen, ki je bil sprva osmerokoten, pozneje pa so ga zamenjali s šesterokotnim. Št. 8 je vsem davnim ljudstvom pomenilo prerojenje. Le v Ogleju in cerkvah oglejskega patriarhata so se odločili za šesterokotni bazen, zakaj v polmerih, ki miselno povezujejo šest kotov šesterokotnika, moremo zaznati črko “X”, presekano s črko “I”, kar ustreza Kristusovemu monogramu. Zvonik Masivna in trdna, mogočna zgradba. Že od leta 1031 (skoraj 1000 let) kljubuje zobu časa, potresom, vremenskim ujmam; večkrat ga je silovito zadela strela, četudi so temelji zaradi arheoloških izkopavanj spodkopani in oglodani. 73 metrov zidu v višino. 153 stopnic do zvonov, ki so 52 m nad zemljo. Čudovit razgled. Prestavlja duhovno in geografsko orientacijsko točko za vso furlansko nižino. Rimljani so pred 22 stoletji vedeli zakaj so izbrali prav ta kraj za vojaško in trgovsko središče. Same Benetke so gledale nanj z zavistjo in so po njegovem vzoru dvignile svoj zvonik sv. Marka. Gradili so ga 10 let. Uporabljali so gradbeni material porušenega rimskega amfiteatra, ki je bil prej zraven. Sedaj je zvonik opešal. Vrh je za 1 m s svojega težišča. Pod vrhom zija razpoka. Davni, slavni časi oglejskega patriarhata!
© Copyright 2024