1. No category

GRADEŽ
Ime Gradež, italij. Grado, izhaja latinskega imena za prvotno naselbino Gradus. V poznem rimskem
obdobju je bilo na ozemlju Imperija več Gradusov. Gradus je pomenil sistem stopničastih sedežev ob
rečni obali.
Gradež je še danes otok stisnjen med morje in laguno, le da površnemu opazovalcu to uide, ker je
danes tukaj mestece povezano s cestami tako proti Ogleju (Gorici, Vidmu); kakor proti Tržiču italij.
Monfalcone (in Trstu).
Gradež šteje zdaj okroglo 8000 prebivalcev.
Ko so bile meje, torej robovi!, nekdanje rimske države še daleč, daleč od tukaj in je bil Oglej
brezskrbno in dobro zavarovano središče morskih in cestnih povezav ter vojaško oporišče, središče
uprave in urejanja verskega življenja, je bil Gradež le skromna naselbina, ki je služila temu, da je
lahko nemoteno delovalo ogromno oglejsko pristanišče. Včasih so se ustavljale katere od rimskih
ladij, ki so plule v Oglej tudi v Gradežu in odložile del tovora. V tistem času je bil rečni tok Nadiže vse
kaj drugega kot danes. Tedaj je Nadiža s hudournikom Torre povsem objemala Oglej in mu dajala
naravno zaščito.
V Gradežu je bila vsekakor od vsega začetka tudi majhna kolonija trgovcev, kakor pričajo ohranjeni
temelji nekaterih zgradb iz predkrščanskega Gradeža in trije sarkofagi na levi strani pred krstilnico, ki
so jih izkopali leta 1860 in jih bomo videli, ko bomo šli mimo njih do krstilnice.
Toda prav kmalu, že v 4. in 5. stol. po Kr., so že morali obdati naselbino z obrambnim obzidjem. Od
tedaj dalje se je razvijal Gradež v obrambno naselbino, ki je omogočala varen morski promet, dajala
pa je tudi zavetje visokim uradnikom in mogočnežem, ki so se zatekali vanj, ko je bil ogrožen Oglej
zaradi raznoterih vpadov.
Tako je bilo npr. leta 452 po Kr., ko je prihrumel v Oglej Atila s svojimi Huni.
Nato so sledili l. 568 Longobardi in Gradež je postal Novi Oglej, s čemer je postal obenem dedič
samega Ogleja.
Patriarh Pavel je dal prenesti oglejski zaklad v Gradež. Kaj je zakladnica, ali zaklad? Patriarh Elija
(571-587) pa je obnovil tista svetišča sredi tedanje naselbine, ki jih bomo danes obiskali. Ostala so
kot priče tistih starodavnih časov. Patriarh Elija je zbral 3. nov. 579 v cerkvi sv. Eufemije cerkveni
zbor, po katerem sta se oglejski in gradeški škof za trenutek tudi duhovno razšla. Gradeški je
priznaval papeža, oglejski pa ne. Stvar se je kasneje uredila...
Medtem, ko je Oglej vladal nad škofijami v svojem zaledju, je postal Gradež središče (metropolija) za
škofije v Istri in Benetkah. Oglej je ostal nekako srednjeevropski, Gradež sredozemski in je pripravljal,
ne da bi se takrat tega zavedal, razmere za kasnejši vstop na zgodovinsko prizorišče mogočnih
Benetk.
Gradež je bil tisti, ki je posredoval Benetkam češčenje sv. Marka. Iz Gradeža je bil prenesen leta 1451
v Benetke po celih devetih stoletjih naslov patriarhata. Sedež pa že veliko prej.
Napetosti med Oglejem in Gradežem niso prenehale.
Tako je npr. oglejski patriarh Popone l. 1023 kratkomalo vojaško napadel Gradež. Papeži so branili
gradeške pridobljene pravice, vendar je ostala tekmovalnost med obema središčima, od katerih je
Oglej vedno bolj izgubljal.
Toda tudi skromen otok je začel propadati kljub tej zaščiti. Patriarhi samo so začeli v 12. stol. bivati v
Benetkah, kar je pripomoglo, da je bil l. 1451 neizogibno ukinjen gradeški patriarhat.
Modernim izzivom se je Gradež odprl v prejšnjem stoletju, pod Avstrijo, kot turistično središče.
Takrat so naredili v njem dvoje: l. 1872 so zgradili zavetišče za mornarje in leta 1890 prvo kopališče.
Zato je današnji Gradež povsem turistično mestece. Mesto se podreja sodobnim obmorskim
turističnim zahtevam. V samem središču pa bomo videli stisnjenost nekdanjega ribiškega naselja ob
cerkvi sv. Evfemije. V svojem središču je Gradež vsekakor zgodovinska in kulturna znamenitost.
Mestno jedro je sicer majhno. Obsega nekaj več kot 3 ha. Najznamenitejše priče nekdanje in
današnje slave so:
- Cerkev sv. Eufemije ali stolnica;
- Krstilnica;
- Starokrščanska cerkev Milostne Matere Božje.
To troje je izrednega pomena. Govori namreč na enem samem prostoru istočasno tako o
starokrščanskem času, kot o prvem visokem Srednjem veku. Starodavni Gradež je torej živ v svojem
srcu, ker so zgradbe natančno in strokovno obnovili, da so danes v takem stanju, kakor so bile ob
prehodu iz starokrščanskega obdobja v Srednji vek.
Razliko v miselnosti in zato tudi v gradnji bomo opazili zlasti v načinu gradnje cerkve sv. Eufemije in
cerkve Matere Božje.
- V sredini Trga Patriarhov stoji temen marmornati steber, ki je danes edina še obstoječa potrditev,
da je bil nekdaj kamnit vhod v baziliko s četvernimi vhodi (portali).
1. STOLNICA ALI BAZILIKA SVETE EUFEMIJE
Stolnica stoji na območju, na katerem je bilo v času Rimljanov rimsko pokopališče.
Sveta Eufemija je mučenka iz Kalcedonije in so jo častili, da so poudarili zvestobo koncilu v
Kalcedoniji (451). Sedanji izgled stolnice je sad obnove, ki je trajala od l. 1939 do 1951. Obnova je
dosegla to, da so odstranili iz cerkve in njene zunanjosti vse, kar so dogradili ali spremenili v
poznejših stoletjih.
Tako je pred nami cerkev v svojem originalu.
Posebno je posrečena npr. svetloba. Zlasti popoldanska.
Cerkev je posvetil škof Elija 3. nov. 579 ob začetku zasedanja pokrajinskega koncila pod njegovim
vodstvom. Prvotno je bila bazilika posvečena sv. Mohorju in Fortunatu. Potem se je češčenje teh
dveh mučencev umaknilo češčenju sv. Eufemije.
Tudi patriarh Elija ni zgradil cerkve povsem nanovo. Vsaj sto let je že stala na istem mestu prejšnja,
manjša cerkev. Izročilo trdi, da je začetnik Gradeža škof Niket in da je le ta zgradil tudi prvo cerkev.
Pod Elijem so v bistvu le dogradili in povečali prejšnjo.
Morda boste opazili, da pročelje ni povsem pravokotno na ladjo, ampak se podreja zasnovi okoliških
zgradb.
a. Zvonik
je iz poznega srednjega veka, kakor je bil takrat običajen na območju severnega Jadrana. Obnovili so
ga l. 1423 in mu dodali vrtečega bakrenega angela, ki “pove”, v katero smer piha veter.
b. Notranjost iz leta 579 in mozaik
Notranje mere so 35,70 x 19,50. Zanimivo je, da je ta cerkev glede na svoje izmere daljša, kakor so
bile grajene druge cerkve v tistem času (6. stol.). To pa zaradi temeljev, ki jih je imela Niketova
cerkev.
Žal ni danes nobene sledi bleščečega stenskega mozaika. Na stranskih stenah je samo medel ostanek
srednjeveških fresk.
Deseteri stebri niso povsem originalni, lepo pa delijo prostor v tri ladje in sicer tako, da sloni teža
zgradbe po lepi oglejski tradiciji na kapitelih. Kapiteli so bili pobrani v okolici in uporabljeni pri gradnji
cerkve. Zato se stebri in kapiteli različni. Veliki korintski kapitel iz časa cesarja Avgusta služi npr. za
blagoslovljeno vodo. Strokovnjaki razpoznavajo posamezne kapitele iz 3. in 4. stol. Šesti kapitel na
desni strani prihaja npr. iz Ogleja, kjer je krasil forum. Najmlajši kapitel je osmi na desni; je iz 6. stol.
Verjetno se je patriarh Elija zavedal, da je naredil njegov arhitekt nekaj novega, o čemer priča napis v
mozaiku srednje ladje. V zelo približnem in pomanjkljivem prevodu bi se glasil: Bazilika, ki jo vidiš, je
okrašena. Pod barvnim mozaikom se skriva reven tlak, ki ga je čas poškodoval. Staro se je umaknilo
bleščeči lepoti novega po goreči skrbi blaženega Elija. Ta zgradba je izročena za vedno pobožnemu
strahu Božjemu.
Desno vrsto stebrov je naslonil Elija na temelje južne stene prejšnje Niketove cerkvene ladje.
Nižje pod tlakom sedanje cerkve je mozaik tiste manjše prvotne bazilike.
V tej baziliki je je torej obsežena starejša in manjša starejša bazilika (14,70 m X 6,70 m).
Poglejmo kateri napis iz Elijevega mozaika: Hic requescit... V površnem prevodu: Tukaj počiva Peter,
ki so mu pravili Paparion, sin Juda Olipija. Iz njegovega rodu je prišel samo on do Kristusove milosti in
je v tem prostoru dostojno pokopan 14. julija ob 4. indiciji. Gre za leto 451, nekateri trdijo, da l. 496.
S to baziliko je bil povezan šesterokotni krstilnik na zunanji strani, znotraj pa okrogel. Imel je samo
dve stopnici, po katerih so stopali katehumeni za slavljenje krsta. V desni ladiji zadaj je krstilnik, ki je
bil v rabi, niso več krščevali odraslih. To se je zgodilo v zahodnem krščanstvu okrog leta 1000.
Mozaik meri v današnji cerkvi čez 700 m2. Je najbolj popolen mozaik z geometrično zarisanim
okrasjem iz konca 6. stol., kar jih danes poznamo na vsem Zahodu!
Medtem ko v Ogleju nastopata v mozaiku narava in krščanski nauk, oz. krščansko sporočilo..., je tukaj
zasnovan v osnovi kot valovanje morja...
Ta mozaik je zadnje delo znamenite mozaične šole iz Ogleja. Največ je napisov z napisi, ki
ovekovečajo darovalce, oz. sponzorje te mojstrovine.
c. Prižnica ali ambon
Preden pridemo do prezbiterija, je na levi šesterokotni ambon na starodavnih različnih stebričkih iz
rimskega obdobja. Na posameznih ploskvah so vklesani simboli štirih evangelistov in velik križ.
Simboli evangelistov pa so: orel - sv. Janez; lev - sv. Marko; vol - sv. Luka; angel - sv. Matej. Vse
skupaj ima nekak vzhodnjaški navdih, zlasti perzijskega. V celoti je romanski izdelek iz 12. stol., ki so
ga naredili lombardski mojstri.
č. Prezbiterij in absida
Kamnita ograja okrog prezbiterija je sestavljena iz različnih kosov izza časa patriarha Elija. Vklesane
podobe sporočajo krščansko oznanilo.
Nekoč je bil prezbiterij povsem zaprt z ikonostasom, ki je bil najprej kamnit, nato pa lesen.
Absida je polkrožna ima tri starodavna okna. Nima pa več prvotnega mozaika. Nadomestili so ga s
freskami iz začetka 15. stol. Na sredi je Kristus med simboli evangelistov; na levi M.B. in sv. Mohor,
na desni sv. Janez Krstnik in sv. Fortunat, ki je bil Mohorjev diakon. Namesto starega tlaka so naredili
novega l. 1950 (Pavan), ki ponazarja s ptičje perspektive prvotno obrambno naselbino, t.j. stari
nekdanji Gradež.
Za oltarjem je srebrna pala (podobno kot pri sv. Marku v Benetkah!), ki jo je cerkvi podaril Benečan
Mazzalorosa l. 1372. Pala je dragocen ročni gotski izdelek beneških zlatarjev iz srebra in pozlačen.
Meri 1,38 m x 2,26, m. Upodobljeni so grbi, posvetilno besedilo, svete podobe npr. sv. Marko in
svetopisemski prizori npr. tim. “Glejte, človek”.).
Pri oltarju z Najsvetejšim je kapela sv. Marka.
d. Mavzolej
Tu na desni je tudi mavzolej namenjen za patriarha ustanovitelja Elija. Tla merijo 4 m x 3,67 m. Tu so
pokopali škofa Marcijana. Izdelava tega mavzoleja je nekoliko nasilna v odnosu do celotne
arhitekture. Mozaik pa sodi vsekakor v čas patriarha Elija. Na sredini je njegov monogram.
e. Zakladnica in lapidarij nista na sporedu našega obiska...
2. KRSTILNICA
a. Sarkofagi in pogled na krstilnico
Ob cerkvi sv. Eufemije je vhod h krstilnici. Na vrtu pred krstilnico so razporejeni rimski sarkofagi iz 2.
in 3. stol. po Kr. Izkopali so jih v Gradežu l. 1860. N prvem beremo napis, da sta v njem zakonca
Canius Restitutus in Memmia, ki sta živela slupaj 23 let, ne da bi imela kakršenkoli razlog za
pritoževanje. Drugi je posvečen Berburiju Anteusu in ženi Petroniji, s katero sta živela 46. let. Pokrov
je panonskega tipa. Tretji nima napisa. Na desni strani so epigrafi. Potegnili so jih iz morja.
b. Krstilnica
Krstilnica je osmerokotna z absido zidana iz pravokotne opeke obenem s cerkvijo.
- Kako je potekalo krščevanje v prvih 1000 letih in kdaj...
- Na sredini je šesterokotni krstni kamen. Krščenec je prestopil dve stopnici in s tem naznačil prehod
“iz starega v novo življenje”, kakor so krst lepo razložili.
- Mozaični ostanki so v poškodovanem, večkrat poplavljenem tlaku. Zato ga ščitijo in ga lahko vidimo
samo iz vhoda.
3. MATI MILOSTI BOŽJE (SANTA MARIA DELLE GRAZIE)
Ob gradnji Marijine cerkve, je bila miselnost že drugačna, če jo primerjamo s tisto, ki je vladala v času
gradnje cerkve sv. Eufemije. Drugačna miselnost je dala drugačen gradbeniški prijem. Že pročelje
označuje smer “kvišku”. Vsekakor bolj drzno kot pri stolnici.
Tukaj je primer, kako začnemo ljudje, ne da bi vedeli zakaj in kako, naenkrat, v par letih misliti in
čutiti drugače. (Kdor pogleda npr. v našo domačo cerkev, bo takoj uganil, da je pod njo miselnost
ljudi, vernikov in graditeljev, torej kultura proti koncu 20 stol.)
Trojni vhod z lunetami nad vhodom. Trojno okno (trifora) nad glavnim vhodom za osvetljevanje
predvsem srednje ladje. Nad oknom še dvojna luneta.
Cerkev meri 18,90 m x 11,20 m.
Izročilo, ki kot zdi, ima zanesljivo podlago, pravi, da je že sv. Kromacij gradil v Gradežu cerkev Matere
Božje, ko je prebežal iz Ogleja.
V notranjosti cerkve zagledamo takoj dvojni tlak. Prvotnega so v času škofa Elija dvignili za 1,10 m
zaradi nevarnosti poplav. Prvotni tlak v mozaiku je viden ob desni ladiji.
V tej cerkvi je zanimiva absida, ki je opredeljena s prečnim tramom, za katerim se je odprla obsida.
Ta pa obsega v spodnjem delu dvojno okno (biforo), zdaj sta zazidano v središču pa je katedra za
škofa. Prezbiterij je ograjen z ograjo, ki je ločevala duhovščino od vernikov. Ta ograja je najbolje
ohranjena prav v Gradežu na marmornatem tlaku v treh barvah.
Ob desni ladiji je torej znameniti prvotni mozaik. Znamenit, ker je star. Po vsebini pa je okrasen in
nima posebnega oznanila, kot npr. v Ogleju. So pa v njem ohranjeni napisi darovalcev, ki so od
vsepovsod, kakor izpričujejo njihova imena. Sambus je sirsko ime, Amara gremansko. Ostala imena
so Tekla, Sergij, Teodor, Valentinjan itn.
Gornjo cerkev, z zgornjim tlakom so naredili ok. leta 580 pod patriarhom Elijem.
Kakor v cerkvi sv. Eufemije, so tudi v tej cerkvi različni stebri po izdelavi, materialu in po izvoru. Prav
tako je s kapiteli, ki jih postavljajo po nastanku v čas od 3. do 6. stol. Prvi kapitel na desni je jonski.
Prvi na levi pa je kratkomalo del izrezanega “debla” nekega stebra. Izmed kapitelov bi pogledali
predvsem dva para, ker sta “teodozijanska”. “Pleteni” kapitel je iz 6. stol.
Na severno steno sta pritrjena kamnita ostanka “ciborijev” iz 8. in 9. stol., ki pa sta bolj kot za nas
pomebna za strokovnjake.