Panamski klobuki

22
reportaža
nedelja, 15. januarja 2012
[email protected]
Panamci so speljali kralje med slamniki
Nenavadna krivica Slavni panamski klobuk, ki ga lahko vidimo tudi na Renoirjevih platnih,
izvira iz Ekvadorja, a svetovne slave so deležni izdelovalci iz Paname
Pletene klobuke, za katere
številni trdijo, da so kralji med
slamniki, so v Ekvadorju najverjetneje izdelovali že pred prihodom Špancev v 16. stoletju in so
bili v tem delu sveta vsakdanje
pokrivalo domačinov. Španci
so jih hitro prevzeli in jim dali
svojo obliko.
Matjaž Pirš,
besedilo in fotografije
Ko so se na pariški svetovni razstavi
leta 1855 prvič pojavili tudi v Evropi,
so na novosti željne Francoze naredili tako močan vtis, da jih vidimo
upodobljene celo na številnih platnih Pierra Augusta Renoirja. Za-
gotovo pa so se za vedno zapisali v
zgodovino, ko je leta 1906 ameriški
predsednik Theodore Roosevelt obiskal gradbišče Panamskega kanala s
slamnikom na glavi, kar ni bilo naključje – za tisoče delavcev, ki so se
borili s panamsko vročino, je bilo to
pokrivalo, po izvoru iz Ekvadorja,
namreč vsakodnevna zaščita pred
tropskim soncem. Kmalu so klobuki
postali pomemben izvozni izdelek.
Ker pa so takrat trgovske poti potekale čez Panamo in od tam naprej po
svetu, se jih je dokončno prijelo ime
panamski.
V burnih letih ameriške prohibicije
je panamski klobuk postal zaščitni
znak Ala Capona, Luckyja Luciana
in drugih mafijskih šefov, v Ekvadorju pa so jih komaj zmogli naplesti
Na ženska pokrivala ima moda močnejši vpliv.
toliko, kolikor jih je želel trg v ZDA.
Toda v petdesetih letih 20. stoletja
je povpraševanje nenadoma presahnilo. Zdaj se proda bistveno manj
panamskih klobukov kot pred leti,
še vedno pa ostajajo priljubljeno pokrivalo mnogih. Med tistimi, ki prisegajo ali so prisegali nanje, so tudi
Johnny Deep, Michael Schumacher,
Silvio Berlusconi, Madonna, nobelovec Mario Vargas Llosa, pokojni
Peter Falk ter seveda Sean Connery.
Čeprav posel ne cveti več tako kot
nekoč, še vedno zagotavlja preživetje
desettisočem Ekvadorcev.
Najboljši držijo vodo
Klobuki tako kot pred stoletji še
vedno nastajajo v spretnih rokah
domačinov v okolici mesta Montecristi, v gozdovih, razpetih med
Pacifikom in visokimi Andi. Tu
uspeva palma Carloduvica palmata,
ki pravzaprav sploh ni palma, ampak samo njej podobna rastlina in
ki jo domačini imenujejo toquilla.
Nasekane, dober meter dolge liste
najprej kuhajo v vodi in zatem sušijo na soncu, saj s tem pridobijo
čvrstost. Nato jih razcepijo na tanka
vlakna, iz katerih spletejo klobuk.
Najlepše navadno pletejo ženske in
otroci, najboljši čas za to delo pa je
ponoči ali zgodaj zjutraj, ko ni vroče in se roke še ne potijo, saj pot
zmanjša čvrstost vlaken. Glede na
debelino vlaken in finost pletenja
ločijo štiri kakovosti, za tisto najbolj fino pa lahko porabijo tudi po
Klasični moški klobuk se ni spremenil že stoletja.
tri mesece dela. In najboljše pletene
klobuke, ki se imenujejo »superfino«, navadno preizkusijo tako, da
vanje natočijo vodo, ki jo seveda
morajo držati.
Tako pleten klobuk je treba še pobeliti, saj so vlakna rumenkaste barve. Izdelki nato romajo v delavnice
tovarn v Cuenci, kjer jim s termično
obdelavo dajo obliko in nanje nalepijo svojo blagovno znamko.
Čeprav daleč od spretnih rok pletilcev, je kolonialna Cuenca, prijetno
mesto visoko na andskem hrbtu,
postalo središče ekvadorskega klobučarstva. Skoraj na vsakem koraku
te spremljajo delavnice, na ulici pa
zlahka prepoznaš gringa, saj ga skoraj ni, ki si ne bi omislil panamskega
klobuka.
[email protected]
reportaža
nedelja, 15. januarja 2012
23
Tudi glava Johnnyja Deppa
jih je poiskala
Na obisku v tovarni Alicia Ortega je predstavnica četrte
generacije, ki izdeluje najkakovostnejše slamnike
Plesti začnejo od sredine navzven.
V množici delavnic v Cuenci
izstopa družinsko podjetje
Homero Ortega, ki je v tej obrti
dejavno že dolga desetletja.
Med sprehodom po tovarni sem
si ogledal prijeten muzej klobučarstva, pokukal v proizvodnjo
ter seveda končal v razstavnem
salonu, ali po domače, trgovini.
Po ogledu me je sprejela predsednica korporacije Homero
Ortega, Alicia Ortega. Prijetna
gospa me je takoj navdušila s
svojo prijaznostjo in živahnostjo.
Matjaž Pirš,
besedilo in fotografija
Zdaj klobuke belijo v modernih tovarnah, in ne več ročno kot nekoč.
Kako dolgo se v vašem podjetju že
ukvarjate z izdelavo klobukov?
Naša blagovna znamka obstaja 120
let. Sem že četrta generacija, ki se pri
naši hiši ukvarja s panamskimi klo­
buki, in za zdaj kaže, da bo nadalje­
vala tudi peta. Nekako smo zavezani
temu. Moj ded Homero Ortega je še
kot otrok hodil s svojim očetom peš
čez Ande v Guayaquil, kjer je nato z
ladjami spravljal klobuke v Panamo.
Zdaj ne hodimo več peš, vseeno pa
se zelo trudimo za širitev naše bla­
govne znamke.
Koliko ljudi zaposlujete?
V samem podjetju je zaposlenih pri­
bližno petdeset ljudi, kar pa je seve­
da samo manjši delež vpletenih v
proces. To so le administracija in de­
lavnice, kjer dokončujejo klobuke.
Po podeželju pa plete za nas gotovo
vsaj deset tisoč ljudi. Pravzaprav ple­
tejo za mnoge izdelovalce in lahko
bi rekla, da obstaja nekakšna borza.
Naši agentje hodijo naokoli, obisku­
jejo pletilce in od njih odkupujejo
spletene, vendar še ne oblikovane
klobuke.
Spleteni in pobeljeni čakajo na končno obdelavo.
Ko pritrdijo še etiketo, je klobuk pripravljen za kupca.
Zadnja leta vse večji poudarek
dajemo pravični trgovini. Ravno
panamski klobuki pa so velikokrat
omenjeni kot primer dejavnosti, v
kateri se denar deli zelo nepravično.
Mi pletilce plačujemo pošteno in
upam si trditi, da četudi boste klobuk
kupili pri njih, ne bodo zaslužili kaj
dosti več, kakor če ga prodajo nam.
V krajih, kjer poteka ta dejavnost, trg
ni razvit, in s tem ko slamnik odku­
pimo mi, jim pravzaprav dajemo do­
kaj dobro možnost za zaslužek.
Nekoč so klobuke belili z žveplom,
kar je povzročalo med pletilci različne bolezni. Kako je zdaj s tem?
To je že zgodovina. Zdaj uporabljamo
druga kemična sredstva, ki za zdravje
niso nevarna, predvsem pa tega dela
ne opravljajo več pletilci sami, ampak
klobuke posvetlimo tu v tovarni na
zdravju neškodljiv način.
Tudi Johnny Depp ga je hotel imeti. Fotodokumentacija Dela
Ravno to, da poslujemo pošteno. S
tem ko pletilce dobro plačamo, za
nas vedno prihranijo najboljše – naj­
lepše pletene klobuke, izdelane iz
najboljše toquille. Pomembno pa je
tudi to, da še po vseh teh letih de­
lamo s srcem. Tako pletilci kot mi v
tovarni.
Res je, da vse več panamskih klobu­
kov prihaja iz Azije. Tam jih izdelu­
jejo iz toquilli podobnih rastlin ali pa
kar iz plastičnih vlaken, po cenah, ki
so nižje od naših. Nekaj strank nam
zagotovo speljejo, ampak kupca, ki
ve, kaj hoče, njihov klobuk zagotovo
ne zanima.
Če so se klobuki nekoč nosili zgolj
za zaščito proti soncu, so s časom
postali pomemben modni dodatek, oblikovanje pa je delo modnih
oblikovalcev. Kdo za vas pripravlja
oblike?
Največkrat izdelam osnutke sama ali
pač moje sodelavke. Velikokrat pa se
zgodi, da nam sodelovanje ponudijo
znani modni oblikovalci, ki klobuka
ne morejo izdelati sami, želeli pa bi
mu dati obliko.
Koliko klobukov pa se skriva v vaši
omari doma?
Nič posebnega. Morda jih je kakšnih
trideset. Zato pa ima vsak od njih
svojo zgodbo. Dva sta bila še last Ho­
mera Ortege in mi res veliko pomeni­
ta. Imam nekaj klobukov, na katerih
je vpleteno moje ime ali pa sem jih
dobila ob res posebnih priložnostih.
Tudi ne hodim ves čas s klobukom
na glavi. Včasih si ga nadenem za na
plažo. Obvezno pa vsako soboto, ko
preživljam čas na svojem posestvu v
bližini Cuence.
Kako se znajde vaš klobuk na tako
znanih glavah, kot so Johnny Depp,
Peter Falk ali recimo Michael Schumacher?
Redko se ponujamo naokoli. Največ­
krat pridejo znani kar sami oziroma
jih k nam pripelje prepoznavnost
naše blagovne znamke. Nobelovec
Mario Vargas Llosa je že naš stari
znanec. Tudi Johnny Depp že dolgo
ve za nas.
Kaj pa prihodnost? Menda dobivate
konkurenco v Aziji?
Ali je res, da pravi panamski klobuk
lahko zviješ v svitek in ga potegneš
skozi prstan?
Res je, vendar ni priporočljivo, ker
tvegaš, da bo klobuk izgubil obliko.
Predvsem pa lahko to narediš samo
s tistim najbolj fino pletenim, v ka­
terega je vloženega več mesecev dela
in ki lahko stane tudi devetsto dolar­
jev. In ne predstavljam si nekoga, ki
bi toliko plačal, da bi dokazoval tak­
šne stvari.
Spretne roke pletilca
Kaj pa je tisto, zaradi česar so vaši
klobuki boljši od drugih?
Alicia Ortega med svojimi izdelki
Preden sem se poslovil, sem Alicii
Ortega omenil, da sem na sple­
tu prebral, da zasedajo njihovi
slamniki med klobuki podobno
mesto kot mercedes med avtomo­
bili. Namesto odgovora se je gospa
zadovoljno nasmehnila ter mi izza
svoje delovne mize pomahala s
ključi z Mercedesovim znakom.
Nekaj dni pozneje sem hodil po
podeželju, kjer klobuke pletejo. Tam
ni o mercedesih ne duha ne sluha.