Domančić ni iluzionist
intervju Domančić ni iluzionist Prof. dr. Radovan Starc, zdravnik in pisatelj, je v svoji zadnji knjigi poskušal razložiti zdravljenje z bioenergijo po metodi Zdenka Domančića, znanega hrvaškega bioterapevta, ki živi in deluje v Sloveniji. Tako je storil izjemen korak k zbliževanju uradne medicine in zdravilstva, kamor sodijo bioterapevtske metode. Najprej je napisal knjigo Zdravje in poslovna uspešnost skozi meditacijo, potem Zdravljenje z bioenergijo? Človek v vesolju, nedavno pa je pri založbi Sirius izšel še vodnik skozi metodo z naslovom Zdravljenje z bioenergijo po metodi Zdenka Domančića. Z Radovanom Starcem, specialistom internistom, kardiologom ter invazivnim in intervencijskim kardiologom, zaposlenim v UKC Ljubljana, smo se pogovarjali tudi o dilemah sodobne medicine. Kateri je temeljni razlog za nastanek knjige? "S konceptom bioenergije kot zdravilne sile sem se pobliže seznanil ob pisanju knjige o transcendentalni meditaciji. Razglabljal in razčlenjeval sem načine, kako deluje transcendentalna meditacija, in prišel do zaključka, da je to ljudem precej tuje. Zato sem napisal ilustrirano knjigo Zdravljenje z bioenergijo? Človek v vesolju. Ob pisanju sem se spomnil tudi na Zdenka Domančića. Vedel sem, da obvladuje nekaj, o čemer sem sam le hipotetično razmišljal. Ob prvem srečanju sva ugotovila, da razmišljava podobno ali enako, razen da on to celostno dojame, sam pa sem mogoče nekoliko bolj teoretično podkovan. Vendar je med nama takoj bilo začutiti tudi neko drugo ujemanje – ko se dva človeka med sabo enostavno začutita ali zavibrirata na enaki elektromagnetni valovni dolžini.« Domančić rad izreče stavek, da je njegov največji nasprotnik uradna medicina, njego- vi najbolj zvesti pacienti pa so prav zdravniki. »Duhovito in hkrati tudi delno resnično. Sam sem seveda predstavnik šolske medicine in hkrati verjamem tudi v Domančićevo metodo zdravljenja z bioenergijo. Obe moji spoznanji temeljita na znanju in mojih pozitivnih izkušnjah.« Zatorej vas vprašam, kako pojmujete definicijo medicine? »Zame je to veda, je znanost, ki se ukvarja z ohranjanjem zdravja, s preprečevanjem bolezni, z zdravljenjem bolezni in lajšanjem trpljenja. Današnji študent medicine bi na enako vprašanje odgovoril suhoparno, da je medicina z znanostjo podprta veda. To mnenje spoštujem in upoštevam, vendar je zame medicina še vse kaj drugega. Zame je medicina vse, kar bolniku pomaga. Glavobol lahko odstranite z aspirinom ali pa še prej in brez kakršnihkoli stranskih pojavov z bioenergijo ali s katero drugo metodo. O mejnih področjih šolske medicine sem pričel razmišljati predvsem takrat, ko bolnikom s klasično medicino nisem mogel več pomagati. Zdaj spoštujem tudi to, kar sem odkril o bioenergiji. Vse to je zame medicina, saj pomaga bolnikom.« Kot sem prebrala, ste se s transcendentalno meditacijo pobliže seznanili, ko si je vaš znanec sam uspešno ozdravil tumor na glavi. »Natančneje, znanec - na čelu pod kožo je imel za žensko pest velik benigni tumor, lipom -, se je z meditacijo ukvarjal že dvajset let. Ponudil sem se, da "Zanimivo, današnji preventivni ukrepi zoper rakava obolenja so skoraj enaki kot preventivni ukrepi zoper srčne bolezni, le da je kožni rak pogostejši pri ljudeh, ki se preveč izpostavljajo sončnim žarkom, pljučni rak pa pri kadilcih.« mu ga izrežem ali da se dogovorim s plastičnim kirurgom za operacijo. Nasvet in pomoč je odklonil. Dejal je, da bo to odpravil sam s transcendentalno meditacijo. Ostal sem brez besed. Čez nekaj tednov mi je pokazal glavo brez tumorja in brez brazgotine.« Pišete: človek je biokemično, bioelektrično in bioenergetsko bitje ... »Želel sem poudariti, da človek ni samo biokemično bitje, kar misli večina ljudi in zato pridno in brez zadržkov sprejema zdravljenje s kemijo in pridno 'papca' tablete. Človek je tudi bioelektrično bitje. Za potrditev te teze navajam dve rutinski preiskavi šolske medicine, kot sta EKG in EEG. Z EKG-jem snemamo električno aktivnost srca, medtem ko z EEG-jem sne- FOTO: TIT KOŠIR Eva Senčar Brezžično pojmovanje Nič posebnega ni, če zdravnik razmišlja o kvantni fiziki, je pa docela revolucionarno, kar ste vi kot zdravnik napravili v Sloveniji, kjer je zdravilstvo še vedno preveč podcenjeno in ga mnogi enačijo kar s šarlatanstvom. »Z zdravilstvom se sam ne ukvarjam. Na to, kar ljudje mislijo, ne morem dosti vplivati. S svojim delovanjem in pisanjem poskušam bralcem širiti znanje, informacije in obzorje. V najnovejši knjigi sem obravnaval le zdravljenje z bioenergijo po metodi Zdenka Domančića in nič več. S to knjigo ne ocenjujem nobene druge dopolnilne ali alternativne metode niti stanja zdravilstva v Sloveniji. Uspešnost in učinkovitost Domančićeve metode zdravljenja iz orožarne bioenergetske medicine sem imel priložnost spoznavati ob številnih hudo bolnih, ki jim šolska medicina ni mogla več pomagati. Vem, kaj je šolska medicina sposobna narediti, saj živim v obdobju, ko je prav medicina dosegla fantastičen napredek. Sedaj sem svoje znanje in izkušnje še razširil. Znal bi svetovati, vendar se s tem ne ukvarjam.« Še ne!? »Še ne.« Dr. Radovan Starc: "Zdaj spoštujem tudi to, kar sem odkril o bioenergiji. Vse to je zame medicina, saj pomaga bolnikom.« Udeležili ste se Domančićevega seminarja. 'Drugačno znanje' ste morali tudi praktično spoznati ... »Domančićevega seminarja sem se udeležil zato, da bolje in globlje spoznam njegovo metodo – teoretično in tudi praktično. To se mi zdi za znanstvenika in pisatelja korektno. Če hočete narediti potopisno oddajo o Antarktiki, je najbolje, da se na Antarktiko odpravite sami in si o njej ustvarite svoje vti- Ameriko potovali z ladjo nekaj tednov. Danes za podobno pot z letalom potrebujejo le nekaj ur, medtem ko je za televizijski prenos športnega dogodka iz Los Angelesa v Ljubljano potrebna le kakšna sekunda. Torej, tekmo lahko v Ljubljani spremljamo skoraj istočasno z odigravanjem dogodka v Kaliforniji. To je zasluga hitrega potovanja elektromagnetnih valov po Schumannovi votlini okrog Zemlje, kar radijski in Domančićeva metoda je naravna, originalna, neinvazivna, znanstveno in v praksi preverjena in potrjena, neškodljiva in brez stranskih učinkov. Skratka, je uspešna in učinkovita. se in mišljenje. Že prvega dne seminarja, med nami je bilo še nekaj zdravnikov, sem spoznal, da je večina ljudi sposobna izvajati psihokinezo. Psihokineza pomeni upogibanje ali premikanje človeka na daljavo in to brez dotika. Samo preko vpliva svojega bioenergetskega polja na njegovo bioenergetsko biopolje. Prisostvoval sem tudi njegovim terapijam in se tudi pogovarjal z bolniki.« Kako pa razlagate zdravljenje na daljavo? »To laikom rad razložim na naslednji način: ljudje so včasih v 'televizijski' valovi pravzaprav so. Za prenos elektromagnetnih valovanj potrebujemo le kamero na prizorišču, oddajnik in v Sloveniji sprejemnik, pretvornik in TV-aparat. Podobno kot radijski in televizijski valovi v sekundi dosežejo Ljubljano, potujejo po Schumannovi votlini okrog Zemlje tudi naše misli. Torej, za razumevanje je potreben miselni preskok. V svoji glavi moramo spremeniti način razmišljanja in iz zastarelega žičnega pristopa preiti na brezžični prenos energije. Misel je elektromagnetna energija in to informirana energija, ki potuje po isti votlini okrog Zemlje skorajda brez izgube energije, podobno kot radijski valovi. Na tem principu temeljijo tudi telepatija, telekineza, pa tudi zdravljenje z bioenergijo iz bližine ali pa na daljavo. Nekateri ljudje, med katere sodijo Domančić in mnogi njegovi učenci, imajo sposobnost pošiljanja in usmerjanja te energije na daljavo. Daljava ne pomeni iz sobe v kuhinjo, ampak na primer iz Ljubljane v Tokio.« Za Nikola Tesla, Einsteina, Edisona in še nekatere najodličnejše znanstvenike je znano, da so zamisli, rešitve, ideje dobivali nenadoma, kot preblisk ali v meditaciji oziroma v višjem stanju zavesti, kar je drugače kot po napornem umskem razglabljanju. »Imamo ljudi, ki imajo izvrsten vid, pa ne vidijo … In imamo slepega, ki je sposoben odlične zaznave, ki 'vidi' vse. Alva Edison, ki ima na tisoče patentov, sploh ni hodil v šolo. Tudi Einstein je imel težave v šoli. Ko pa bereš njihove zgodbe in misli, ne moreš verjeti, koliko modrosti je v njih. Rečemo, da so naredili kvantni skok.« Korak nazaj in že sva, recimo, pri vedskih spisih, srednjeveških prerokbah in tako dalje ... »Tudi krščanstvo govori o povezavi z vesoljem. Ta povezava je od nekdaj bilo verovanje – preko vere in religije. Vendar FOTO: TIT KOŠIR mamo možganske valove. Poleg tega pa je človek predvsem bioenergetsko bitje. Zakaj? Osnovni gradnik vseh živih bitij je atom in ne molekula. Atom je tista najmanjša struktura, ki je kemično ne moremo več razstaviti. Sestavljen je iz jedra in ogromnega praznega prostora, ki mu rečemo elektronska ovojnica, v katerem se gibljejo elektroni, ki oddajajo kvantno energijo. V tem prostoru se od energije vse trese. Vre. V atomih se snov spreminja v energijo in kemija prehaja v fiziko. Če seštejemo milijarde in milijarde atomov, je človek pravzaprav votel. Tega mi seveda ne dojemamo na tak način, ker nimamo kvantnih, ampak navadne oči.« FOTO: OSEBNI ARHIV Zdravnik ob bioterapevtu: Radovan Starc in Zdenko Domančić tu ne najdemo razlage, kako je transmisija potekala. Oni rečejo preko Jezusa Kristusa. Po drugi strani pa vzhodnjaške vere koncept povezave z vesoljem živijo. V Angliji imajo več bioenergetikov kot župnikov. Ne vem sicer, kakšnega tipa, vem pa, da jih zavarovalnica plačuje. Ta odprtost do zdravljenja z bioenergijo v Angliji je najbrž posledica velikega števila priseljencev z vzhoda. Morda bi v zvezi s tem bilo zanimivo omeniti še naslednje. Možgani so sestavljeni iz polobel. Leva možganska polobla je specializirana za dejstva, logiko in analizo, medtem ko je desna namenjena domišljiji, kreativnosti in intuiciji. Možgani delujejo najbolje, ko sta leva in desna polobla funkcionalno povezani in ko možgani miselno dejansko delujejo kot celota. Ljudje lahko to stanje dosežemo, na primer s predano molitvijo ali s transcendentalno meditacijo. V četrti stopnji zavesti med transcendentalno meditacijo dosežemo omenjeno stanje, da možgani delujejo kot en organ. Če bi delovanje leve in desne možganske poloble slikovito prenesli na civilizacije, bi lahko dejali, da imamo predstavniki zahodne civilizacije bolj razvito levo poloblo, saj smo preobremenjeni s številkami, z dejstvi, analizo, dokazovanjem in logiko, medtem ko nam primanjkuje domišljije, inovativnosti ali kreativnosti vzhodnjakov. Z združenim delovanjem bi bil napredek večji. Kvantna fizika, ki je zrasla v zahodni civilizaciji, je mnoge stvari postavila na glavo, čeravno je mnogi ne razumejo. Z njo je mogoče povezati tudi zahodno znanost in vzhodne vede, kot tudi kozmos in mikrokozmos. In človek je mikrokozmos v kozmosu.« Integrativna medicina Predpostaviva, da je večina vaših bolnikov močno pod stresom in jih upravičeno skrbita ožilje in srce. Ali bi bili sposobni v ordinaciji delovati kot zdravnik in bioterapevt hkrati? »Ne, tega ne delam v ordinaciji, niti tega ne počne kdo drug pri nas. Za tak pristop imamo tudi premalo časa. To pa še ne pomeni, da v drugih državah ne razmišljajo drugače. V nekaterih državah EU bolnika obravnavajo bolj kompleksno. Zdravniku pomaga bioterapevt, ali pa sta obe sposobnosti združeni v isti osebi. To je integrativna medicina. Vpliv duše in emocij na razvoj bolezni je že splošno pri- znan. Tako na klinikah v tujini že ustanavljajo psihodermatološke ambulante, v katerih bolnika obravnavajo dermatolog, psiholog in še kdo.« Način zdravljenja in pristop do bolnika marsikaj povesta o zdravniku kot človeku. »Bolnik naj bo oseba, ne pa številka. Medicina seveda ni samo znanost, slikanje, analiza, statistika, rezanje in zdravljenje telesa, ampak tudi umetnost, izkušnje, človeški pristop ter zdravljenje duše. Zato je včasih pomembnejše, kdo zdravi, kot pa na kakšen način zdravi. Danes poteka zdravljenje po vsem svetu po neki logiki, priporočilih, navodilih in napotkih, kot da je človek industrijski proizvod. Denimo, da ste sprejeti na kliniko zaradi bolečin v prsnem košu: zdravnik bo najprej pomislil na bolezen venčnih arterij. Pravilno. Zakaj? Ker je to najbolj pogosta bolezen in hkrati najbolj nevarna, ki jo je potrebno najprej potrditi ali izključiti. Po tej logiki najprej opravimo koronarografijo, da ugotovimo stanje na venčnih arterijah. Recimo, da je izvid normalen. Zdravniki smo zadovoljni, da bolnik ni hudo bolan, medtem ko bolniki upravičeno niso povsem zadovoljni s podatkom, da imajo normalne venčne žile, ko pa imajo še vedno bolečine. Zato je za pojasnitev bolečin potrebno narediti še nekaj ali še mnogo preiskav in si vzeti čas za daljši poglobljen razgovorov ter bolniku razložiti naravo bolezni in vzrok za bolečine ter ga poučiti, kako se bo bolečin znebil in se odzival, ko se bodo ponovno pojavile.« Ko sva že pri bolečini, ali je ta vedno povezana z neredom ali z disfunkcijo, ali priznavate tudi bolečino, ki na videz še nima vzroka v telesu in o čemer pogosto govori bioterapija? »Seveda, v šolski medicini govorimo tudi o bolečini, ki je psihičnega izvora. Po bioenergetskem konceptu je zasnova bolečine že v spremenjenem ali defektnem biopolju ali avri. Šolska medicina na primer deli glavobole na tiste, ki imajo vzrok v možganih, in one, ki imajo vzroke zunaj možganov. Organske vzroke glavobolov želimo izmeriti in poslikati. Bioenergetski princip ugotavljanja in zdravljenja glavobolov je v osnovi drugačen. Bioenergetiki delijo glavobole na glavobole zaradi presežka bioenergije in na glavobole zaradi pomanjkanja bioenergije. To je povsem druga miselnost, drugačen pristop. Iz tega izhaja, da je pri nekaterih glavobolih bioenergijo potrebno odvzeti, pri drugih pa jo dodati. In začuda, hud glavobol mine v nekaj minutah! Bioenergetski pristop v ničemer ne zmanjšuje ali ne ovira šolskega pristopa. Obe metodi se celo lahko uporabljata hkrati in se ne izključujeta. Zato govorimo o zdravljenju z bioenergijo kot o dopolnilni metodi. Poudariti moram, da bioterapevti, ki zdravijo po metodi Zdenka Domančića, ne sprejemajo bolnikov z glavoboli, ki pred tem niso obiskali zdravnika, ki jim je postavil diagnozo.« Napisali ste tudi tri knjige o stresu. O njem razmišljate zelo na široko, namreč, da je stres vse, kar nas bremeni, od nezadovoljstva v zakonu do pretirane skrbi za otroke … Z Domančićem sta "tigra" Z Domančićem sta enako stara, kajne? Po kitajskem horoskopu sta tigra, kakor je bilo povedano na predstavitvi knjige v Cankarjevem domu. »Ko sva se z Domančićem prvič srečala, me je dodobra 'poskeniral'. In to na hitro. In eno prvih vprašanj je bilo, kaj sem po kitajskem horoskopu. Čeprav sem si mislil, da bi konec koncev to lahko tudi sam ugotovil, če bi le hotel. To so izjemne sposobnosti. Za katere pa pravijo, da če jih ima eden, jih imajo lahko vsi. Zato poskuša metodo učiti na seminarjih.« Kot vem, se je pogosto soočil z nezaupanjem javnosti in odklanjanjem zdravniške srenje. Predvsem na Hrvaškem, medtem ko je izjavil, da v Sloveniji takih izkušenj ni imel. Celo na Inštitutu Jožefa Stefana so preverjali njegovo delovanje. »Res je. Ampak od takrat, od prvih znanstvenih preverjanj, je minilo že 30 let. Za njim je več kot poldrugi milijon hudo bolnih in pogosto odpisanih bolnikov, ki so vsi šli najprej skozi zdravstveni sistem šolske medicine. Domančić je deloval po vsem svetu, kjer je ustanavljal šole in vodil seminarje. Rezultati zdravljenja z njegovo metodo so merljivi z objektivnimi metodami šolske medicine. Domančić meni zase, da deluje po naravnih zakonitostih. On pač zna vzeti bioenergijo iz okolice in jo prenesti na bolnike. Mnogi ljudje imajo sposobnost prenosa energije, naj se tega zavedajo ali ne. Ampak pionirsko utemeljiti neko metodo je nekaj povsem drugega. Znati videti ali začutiti biopolje, vanj vstopiti, narediti psihokinezo, uporabljati stimulacije, procedure za krepitev imunskega sistema … Ko izvaja gibe, ki so videti kot mahanje, kroženje, božanje zraka, je to v resnici sistem gibov, vsak gib ima svoj smisel. Ugotovil in razvil ga je po sistemu poskusov in napak, errors-and-trials. Domančić poudarja, da ni čarovnik niti iluzionist. Rad se pošali in pravi, da bi bil sam brez dela, če bi šolska medicina bila uspešna in če bi vse ozdravila.« Imam občutek, da je mistika nekaj, čemur bi se zlahka izognili. Vse pojasnite z logiko in z znanstvenimi dokazi ali pa vsaj s tezami. »Hvala. Sem počaščen. V knjigi poudarjam, da to, kar dela Domančić, ni noben iluzionizem. Ni čarovnija. To je naravni pristop.« Medicina ima na razpolago fascinantno tehnologijo in pogleda lahko v vsak delec telesa, medtem ko s stališča diagnostike prezre avrično Seveda zdravljenje z bioenergijo ni čudežno in pri vseh bolnikih tudi ni uspešno. Na splošno velja, da ni neke univerzalne metode za zdravljenje vseh bolezni. polje, ki ga prav tako znamo izmeriti. »S pomočjo slike korone, ki jo dobite s Kirlianovo kamero, ne odkrivate tumorja v možganih. Za to danes uporabljamo magnetno resonanco. Bioenergetska medicina je drugačna. Zahteva poznavanje avre in senzibilnost za biopolje in pretok energije. V to skupino zdravilnih metod sodi tudi akupunktura. Vendar je Domančićeva metoda mnogo bolj celostna in zato učinkovitejša. Z njo je mogoče napolniti telo z bioenergijo, uravnotežiti bioenergijo in tudi sprostiti pretok bioenergije po telesu. Tudi tja, do koder je pot ovirana ali blokirana. Za ponazoritev: deblokado pretoka bioenergije poskušamo doseči, na primer, z akupunkturo.« O Domančiću danes lahko rečemo, da je kot bioterapevt pionir svojega časa. In kot vemo, je bila njegova pot nemalokrat trnova. »Pred desetletji se je pri njem na otoku Ugljanu zvrstilo tudi do 10 tisoč bolnikov na teden. Zanimiv je kot človek in kot osebnost; živel je na različnih koncih sveta in opravljal različne poklice, preden se je ustalil v Sloveniji. Vsepovsod je prodrl s tem svojim znanjem in sposobnostmi.« Ob prebiranju vaše knjige se mi je zdelo, da že kar nestrpno pričakujem, kje se uspešnost pri posamezniku le postavi pod vprašaj. Ni in ne more biti vsesplošne metode, ki bi zdravila. Ker to, kot sami poudarjate, ni čudež, je prav povedati, da je uspeh zdravljenja različen od osebe do osebe, da včasih zaman pričakujemo, da se bomo od Domančića poslovili zdravi. Znano je tudi, da je treba zdravljenje pri njem ponavljati. »Vzemimo za primer osebo, ki se ji ponavljajo določene težave, recimo, da se pogosto prehladi ali ima nenehno glavobole, alergije, srčne ali trebušne težave. Z eno seanso se tega ne da odpraviti. K Domančiću prihajajo bolniki, od katerih je medicina dvignila roko, tja prihajajo kronični bolniki, nekateri v zelo slabem stanju. K njemu prihajajo tudi bolniki po operacijah, po kemoterapiji za dvig imunosti, po neuspešni kemoterapiji, ali z boleznimi, pri katerih sodobna medicina še ni zelo uspešna, od multiple skleroze do avtizma. Mnogi bolniki se nanj obrnejo, šele ko se je šolska medicina izčrpala. Naj na tem mestu povem, da Domančić vztraja, da bolnik pride k njemu z medicinsko diagnozo. Vse to zato, da ne bi bilo zamujanja zdravljenja bolezni, ki jih šolska medicina dobro ali odlično zdravi. Jasno je, da zdravljenje z bioenergijo ni čudežno in da pri vseh bolnikih ni uspešno. Na splošno ni neke univerzalne metode za vse bolezni. Tudi srčne bolnike zdravimo na različne načine. Na razpolago imamo mnogo pristopov. Odločimo se za tistega, za katerega ocenjujemo, da bo bolniku najbolj pomagal. Od vseh obolelih je srčni operaciji FOTO: TIT KOŠIR Pogled, s katerim bi se zlahka strinjali. »Me veseli, da tako razmišljate. Stres je prirojena primitivna reakcija, ki je lastna vsem sesalcem in se je razvijala skozi evolucijo milijone let kot obrambni mehanizem za preživetje. Najpogostejši sodobni sprožilci stresa so psihosocialni in emocionalni stres: strah pred izgubo službe, strah pred stečajem podjetja, strah pred negotovo prihodnostjo, psihična napetost, negotovost, nezadovoljstvo, hud tempo od jutra do mraka, obup, izčrpanost, nespečnost in druga negativna čustva, kot so jeza, bes, sovraštvo ali zavist. Stres naredi najprej nered v možganih, tako da so možgani pripravljeni za borbo ali beg in ne za intelektualna dejanja ali zabavo. Nato se stres preko živcev in hormonov ter verjetno še preko drugih nepojasnjenih mehanizmov prenese na vse telo. Prevladuje simpatična aktivnost in spremenjeno hormonsko stanje. V času stresa je v telesu vse podrejeno povečani dobavi in razpoložljivosti energije in razgradnji. V času stresa se celice počasneje obnavljajo in okrevajo – tako funkcionalno kot tudi strukturno. Počasneje se celijo tudi rane. Bolj smo nagnjeni k vsem boleznim, ki jim danes rečemo sodobne bolezni. Tudi nagnjenost k strjevanju krvi je pomembno povečana.« podvržena le manjšina. Tudi pri šolski medicini je potrebno zdravila jemati stalno in diagnostične in operativne postopke pogosto ponavljati« Videti je tudi, da ima Domančić do metode pravilen odnos: zaveda se, da ne more biti odgovoren za zdravje posameznika, odgovoren je le za svoje delo. Kot vem, je to ena izmed osnovnih premis bioterapevtskega zdravljenja. Kako pa ste se vi, ko ste bili še mlad zdravnik, znašli pred takšno in drugačno odgovornostjo? »To je dobro vprašanje, eno bistvenih. Zdaj nisem več mlad zdravnik, ampak zdravnik z večdesetletnimi izkušnjami. Znanje, izkušnje, dostop do informacij so ključnega pomena za pravilne odločitve. Vsekakor mora biti zdravnik tudi odločen in pogumen, saj se zdravniki vsakodnevno odločamo o mnogih in tudi o zelo pomembnih vprašanjih. Danes so nam v pomoč že tudi statistični podatki, lestvice tveganja posega, kakršna je, na primer, Euroscore na mojem področju, in lahko ocenimo tveganje ob posegu na srcu v odstotkih. Ne zagotavljamo, da bo operacija uspela, pač pa napovemo, na primer: tveganje za operacijo je 5,1 odstotka. To je statistična številka, ki za tistega, ki umre, ne pomeni ničesar. Je pa osnova za naše odločitve, ki so velikokrat res zelo težke.« Manjka pogled v oči Bi bila krivična, če bi rekla, da se zdravniki danes preveč pogosto skrivate za statistiko? »Bilo bi krivično. Zelo. Morda se bolj skrivamo za izvidi, slikami, podatki. Toda to je splošen pojav v družbi. Skrivanje za komisijami, sestanki, odbori …, samo da ni treba odločiti in se izpostaviti. Manjkata pogled v oči in skrben pogovor z bolnikom. To priznam. Medicina postaja industrijska, tako pa je predvsem zaradi strahovitega tehnološkega napredka in možnosti diagnosticiranja in zdravljenja. Pravilno je potegniti pravilno potezo ob pravem času. Kot v šahu. Bol- nik z akutnim srčnim infarktom je potreben predvsem sodobne in vrhunske kardiološke oskrbe, ne pa razgovora. Razgovor lahko sledi posegu. Zato so, na primer, rezultati zdravljenja na področju srčnih in žilnih bolezni odlični.« Kako bi na kratko opisali Domančićevo metodo? »Je naravna, originalna, neinvazivna, znanstveno in v praksi preverjena in potrjena, neškodljiva in brez stranskih učinkov. Skratka, je uspešna in učinkovita. Bioterapevt je oseba, ki je obiskala nekaj seminarjev in tečajev in obvlada to metodo ter se drži kodeksa, ki ga mora podpisati. In v tem kodeksu piše tudi to, da ne sme obrekovati, ne sme se vmešavati v dosedanje zdravljenje po načelih šolske medicine, ne sme sprejemati akutnih bolnikov ali bolnikov, ki prej niso obiskali zdravnika.« V knjigi ste se lotili stereotipnega, a verjetno znanstveno že ovrženega mišljenja, da genetika določa bolezen. »Neko obdobje smo mislili, da je vse determinirano z genetiko. Pa ni. Tudi glede raka danes prevladuje mišljenje, da ga sami lahko preprečimo kar v sedemdesetih odstotkih in to z vedenjem, z urejenimi in zdravim življenjskim slogom, z načinom prehranjevanja in z gibanjem. Zanimivo, današnji preventivni ukrepi zoper rakava obolenja so skoraj enaki kot preventivni ukrepi zoper srčne bolezni, le da je kožni rak pogostejši pri ljudeh, ki se preveč izpostavljajo sončnim žarkom, in pljučni rak pri kadilcih.« Zakaj se za naravno medicino reče, da je alternativna ali pa komplementarna, ko pa vemo, da je lahko tudi več tisoč let stara, šolska, zahodna pa morda največ 150 let. Katera je potemtakem dopolnilna in katera osnovna? »V tem trenutku vemo, da je hrbtenica medicine šolska medicina, današnja medicina. Vse drugo so alternativne ali dopolnilne metode. Nekatere, kakršna je tudi Domančićeva metoda, v katero sem se poglobil, so učinkovite, druge manj.« Neprilagojeni zvezdnik Spet Mario. Spet Super Mario. Še prejšnji teden so višje kotirale delnice nemškega Super Maria, a tudi v nogometu je teden dni dovolj, da pride do korenitih sprememb. Robert Kraner 21-letni Mario Barwuah Balotelli, enfant terrible modernega nogometa, je zablestel v vsej svoji veličini in mišičevju. Nepredvidljiv igralec s kratko vžigalno vrvico, ki ga večina trenerjev ne bi upala imeti v svojem kadru, čeprav spada med vrhunske napadalce. Italijanski selektor Prandelli je tvegal. Vztrajal pri njem v prvi enajsterici. Ga morda raje imel na igrišču kot ob sebi na klopi. In upal, da ga novinarji ne bodo raztrgali. Ne njega in ne Balotellija. Obresti so bile visoke. Balotelli je z golom zaključil Irce, z dvema pa Nemce. Temnopolti sin dveh ganskih imigrantov Thomasa in Rose Barwuah se je rodil ne tako daljnega 12. avgusta 1990 v Palermu. Družina se je takoj po selitvi v Bagnolo Mello soočila z najhujšimi nočnimi morami. Življenje dojenčka je viselo na nitkah, ko so se pojavile težave s črevesjem. Borec, kakršen mora biti že vse življenje, je premagal te težave, a družina se je zaradi življenjskih razmer zbala zanj, poiskala socialno pomoč in zanj našla rejniško družino. Triletni fant je pri Balotellijih sprva preživljal le delovne dneve, se med vikendi vračal k družini, a naposled pri Balotellijih ostal za vselej. Ko je že postal slaven, sta biološka starša želela, da se vrne k njima, toda čez čas je Mario to grdo zavrnil, češ da bi se rada le okoristila. Po italijanskih zako- nih, ker ni bil uradno posvojen, je moral čakati na državljanstvo do 18. leta. Nova starša je vzljubil, spoštoval in materi Silvii posvetil svojo najlepšo nogometno noč - zmago proti Nemcem. Svojo nogometno kariero je pričel v AC Lumezzane, ki je takrat igral v Serie C1, v katerem je že pri 15-ih letih zaigral v članskem moštvu. Še v istem letu je zanj pokazala zanimanje Barcelona, kjer pa očitno nimajo 100-odstotnega očesa za talente, saj ni prišel skozi preizkus. Zato pa je bil dovolj dober za Inter, ki ga je najprej polovično, potem pa dokončno odkupil. In že prvo leto, pri 17-ih letih, je Balotelli začel opozarjati nase. Z goli v pokalnem tekmovanju in v prvenstvu. Z zelo pomembnimi goli v pokalnem tekmovanju, saj je z dvema njegovima goloma padel Juventus, potem pa je zadel še v finalu, le štiri minute pred koncem tekme proti Romi. V naslednji sezoni je postal najmlajši strelec v Ligi prvakov, ko je pri 18-ih letih in 85-ih dneh zabil proti Anorthosisu. Kaj kmalu pa je doživel nekaj, česar se še danes najbolj boji. Rasistične vzklike, ki so jih proti njemu uperili nasprotni navijači. Pred evropskim prvenstvom je zagrozil, da bo kar šel z igrišča in ubil tistega, ki ga bo žalil z bananami. Morda še zdaj išče hrvaške navijače, ki so storili prav to. Po odhodu trenerja Mancinija, se je moral spoprijeti še z
© Copyright 2024