1. No category

KOMUNICIRANJE,
NASTOPANJE V JAVNOSTI
1. srečanje: Kako se sporazumevamo
Osnove komuniciranja. Tehnike učinkovitega sporazumevanja. Spoznavanje in obvladovanje lastne
komunikacije.
2. srečanje: Nastop v javnosti
Priprava vsebine in nastopa. Primerno oblikovanje glasu in besedna komunikacija. Kako pritegniti
pozornost poslušalcev ─ in jo ohraniti. Elementi govorne situacije. Kaj sporočajo moje besede in kaj
govori moje telo?
3. srečanje: Besedna in nebesedna komunikacija
Kako zagotoviti dober prvi vtis? Obvladovati prostor in poslušalce. Javni nagovor. Učinkovito besedno
in nebesedno sporočanje. Aktivno poslušanje.
4. srečanje: Jaz, prostovoljec in turistični vodnik
Praktični nastopi, analiza nastopov, pogovori in razprava
Šentjur, oktober 2011
Tanja Ozvatič in Nevenka Gračner
KAKO SE SPORAZUMEVAMO
Učenje komuniciranja
Učimo se govoriti. Učimo se hoditi. Učimo se samostojno prehranjevati. Učimo se pisati, brati,
športne veščine usvojimo s temeljitimi vztrajnimi treningi, voziti se moramo naučiti, pravila moramo
upoštevati v vedenju, spoznavanju, v odnosih, na delovnem mestu … Pri vsem tem je naše orodje tudi
sporazumevanje, komuniciranje. Tudi sporazumevanje je veščina. Tudi te veščine se učimo - vse
življenje. Obstajajo tudi določena pravila za sporazumevanje, tehnike … Intuitivni odzivi niso vedno
pravilni/primerni.
Pomislite, kaj intuitivno naredite, kadar:
-
vas kdo ozmerja: »Ti si bedak, pojma nimaš?«
-
nekdo napačno govori o stvareh, ki jih vi dobro poznate?
-
se nekdo ponudi, da vam plača kosilo?
-
vas nekdo opomni, da ste vi na vrsti, da plačate kosilo?
-
vas nekdo zavrne: »Kako lahko vprašaš nekaj tako trapastega?«
-
nekdo vašo idejo predstavi kot svojo zamisel? (JAZ!)
Pri osemdesetih odstotkih 'težav' na delovnem mestu ali v medosebnih odnosih sploh ne gre za
težave, temveč za nesporazume (Wetherbe in Wetherbe, 2005), ki nastanejo predvsem zaradi
neučinkovitega komuniciranja – drug drugega preprosto ne razumemo.
Pomembno:
-
Ne reagirajmo refleksno. Premagajmo refleksni odziv.
-
Svojo napako priznamo in prevzamemo krivdo zanjo. Kaj nam potem drugi sploh še more?
S priznanjem tistim, ki nam skušajo kaj očitati, nemudoma poberemo veter iz jader. Če
~ Stran 1 ~
svoje napake ne priznamo, nam ljudje ne bodo dovolili, da bi na to napako pozabili …
Dokler ljudje čutijo, da se sprenevedamo, ne bodo dovolili, da bi afera poniknila.
-
Ne prepirajmo se. V prepirih ni zmagovalca. Tudi če v prepiru zmagamo, smo si nakopali
sovražnika, ki se nam bo enkrat maščeval.
Pri komuniciranju je pomembno dvoje: VSEBINA (kaj povem) in POSTOPEK (kako nekaj povem).
Kako nekaj povemo, vpliva tudi na vsebino in jo opredeljuje.
»Ko se dva prepirata, je vzrok največkrat postopek in ne vsebina. Drug z drugim ne ravnata spoštljivo
ali premišljeno. In sploh ni važno, za kaj gre. Način, kako se sporazumevata, postopek, postane edina
pomembna stvar« (Wetherbe in Wetherbe, 2005: 33).
Tudi komuniciranja se učimo, da se znamo v življenju učinkovito sporazumevati: v družini, s
partnerjem, na delovnem mestu, v lokalni skupnosti, s prijatelji, v društvu, v javnosti …
Govorimo o istih stvareh?
V vsakdanji naglici v svojem komuniciranju nismo vedno povsem natančni. Izrekamo besede in stavke
in smo prepričani, da drugi točno vedo, kaj mislimo, kaj želimo povedati. Pa ni vedno tako. »To je
bistveno predrago«, »velike težave«, »gospodarska kriza«, »splošna blaginja«, »pozna ura«, »zelo
star«, vsakemu od nas pomenijo kaj drugega. Ta nenatančnost pa je lahko nehote vir številnih
nesporazumov, ne da bi se tega sploh zavedali. Zelo pomembno je zavedanje, kako vsak osebno
dojema neko sporočilo. Zato moramo biti v komuniciranju jasni in natančni, da smo lahko učinkoviti.
Primer: »Vašo ženo poznam bolje od vas.«
Pomen:

'Vašo ženo poznam bolje, kot jo poznate vi.'

'Vašo ženo poznam bolje, kot poznam vas.'
~ Stran 2 ~
Pomembno je, da se te odgovornosti sporazumevanja zavedamo! Še tako običajne in normalne stvari
lahko kdor koli razume nepravilno. Prepričati se moramo, da nas drugi razume! Zato so potrebne
povratne informacije o našem načinu komuniciranja.
»Če bi se lahko opazovali, bi s presenečenjem ugotovili, kako pogosto ste prepričani, da drugi vedo,
kaj veste vi, in da vam lahko berejo misli« (Wetherbe in Wetherbe, 2005: 38).
Komuniciranje je izmenjava informacij. Je:
-
način, kako informacije oblikujemo in jih pošiljamo,
-
način, kako informacije sprejemamo in jih razlagamo,
-
tudi uspešno pomnjenje in učenje,
-
odnos med ljudmi …
Naša komunikacija je POPOLNA in STROKOVNA, če sporočila pošiljamo hote, načrtovano in zavestno
ter iščemo in sprejemamo povratne informacije o njihovem sprejemu in učinku.
Sogovornika poslušamo s »četverimi ušesi«:
1. vsebina sporočila (o čem govori),
2. osebnost (na podlagi njegovega govorjenja sklepamo tem, kakšen človek je),
3. odnos (vidimo, kakšen odnos ima govorec do vsebine, o kateri govori, in do nas, poslušalcev),
4. vpliv sporočila (se z govorcem strinjamo ali ne, nas je prepričal ali ne).
Nastop govorca ocenjujemo ne le skozi vsebino, ampak tudi skozi druge dimenzije. Vsebino slišimo
vsi na podoben način in se zavedamo, da jo slišimo. Druge tri dimenzije pa dojemamo ponavadi
nezavedno. Način, kako govorec govori, vpliva na to, ali nas bo prepričal ali ne, ali nam je všeč ali ne,
ali ga bomo podprli ali zavrnili. Tudi kot govorci se moramo tega vpliva zavedati. Ni torej pomembna
le vsebina, ki jo želimo podati, ampak tudi naš celovit nastop, saj z nastopom sporočamo veliko o
sebi, o svojem odnosu do vsebine, o kateri govorimo, in do ljudi, ki nas poslušamo. Zato se morajo
govorci vedno dobro pripraviti za vsako posamezno govorno situacijo, se prilagoditi vsakokratni
publiki, poznati morajo svoj način komuniciranja in izboljševati možnosti, da dosežejo dober vtis na
poslušalce.
~ Stran 3 ~
Zakaj pa se vedno ne razumemo?
Svet zaznavamo s petimi čutili: vid, sluh, vonj, tip, okus. To so naši filtri. Na podlagi vsega, kar smo v
preteklosti že doživeli, videli, slišali,… presojamo svet in vsakokratne dogodke. Isti vonj vsakega
človeka spomni na kaj drugega, isti okus prikliče vsakemu v spomin kakšno drugo izkušnjo, doživetje,
občutje … Četudi sprejemamo iste informacije, si jih ljudje razlagamo zelo različno.
“Pravimo, da je pokrajina ena sama, vsak posameznik pa si ustvarja svoj zemljevid te pokrajine.
Prepiramo se, ker drug drugemu želimo dokazati, kateri zemljevid ali model je boljši, resničnejši in
bližji pravemu svetu. Vsi so pravilni. Ko sprejmemo to pravilo, veliko lažje komuniciramo z
ljudmi.”(Tatjana Zidar)
Ne posnemajte drugih. Bodite, kar ste. Individualnost je za govornika najdragocenejša lastnost in mu
zagotavlja izjemnost. »Umetnost se začne tam, kjer se začnejo odtenki. In ravno ti odtenki vas bodo
ločili od drugih.« (Anita Mirjanič)
Kakšen pa je moj odnos do javnega nastopanja?
~ Stran 4 ~
~ Stran 5 ~
NASTOPITI V JAVNOSTI
Kakšen je moj odnos do javnega nastopanja?
Strokovnjaki so ljudi razdelili v štiri »kategorije« glede na to, ali radi nastopamo ali ne in ali
nastop glede na to opravimo ali ne.
1. Nočejo nastopati in zavzemajo pasivno držo: ljudje, ki se nastopanju izogibajo, ki ne marajo
javnega nastopanja, ki nočejo pred občinstvo, za nobeno ceno ne želijo javno nastopiti. Raje
menjajo službo, kot da bi se morali javno izpostaviti. Javno nastopanje doživljajo kot največjo
nočno moro in kot enega svojih največjih strahov.
2. Nočejo nastopati, a zavzamejo aktivno držo: ljudje, ki nastopajo le s težavo in z odporom, ki
ne marajo javnih izpostavitev. Če je nuja, pa zavzamejo aktivno držo in vendarle nastopijo.
3. Želijo nastopati, a zavzemajo pasivno držo: ljudje, ki nimajo težav javno nastopiti, a
zavzemajo bolj pasivno držo, se ne ponujajo sami za javne izpostavitve, se držijo bolj v
ozadju. Ko se ponudi priložnost ali jih kdo vzpodbudi, pa kar radi nastopijo.
4. Želijo nastopati in zavzemajo aktivno držo: ljudje, ki se potegujejo za javno nastopanje, ki
želijo biti v ospredju, želijo biti videni in slišani. Nastopanje jim je izziv, z vsako izpostavitvijo
se tudi kaj naučijo in so v tej veščini vse boljši.
1
Uspešnost javnega nastopa je odvisna od tega, kako sprejemamo javno nastopanje. Večjo
željo imamo po javnem nastopu, bolj ko znamo sprejeti sebe in situacijo javne izpostavitve,
večjo možnost imamo, da bo naš nastop tudi dobro uspel.
Trema, strah, razburjenje, stres
To so teme, ki jih ljudje v pogovoru o nastopanju v javnosti najprej načnemo. Tremo začutimo
ljudje zelo različno: kot ščemenje v želodcu, mravljince po telesu, začnemo se znojiti, roke se
nam tresejo, v grlu se nam naredi cmok, v rokah čutimo ohromelost, … Celo nekatere velike
filmske zvezde so ob koncu kariere priznale, da se jih je vse življenje kljub izkušenosti držala
močna trema, nekateri so ob odločilnih trenutkih celo bruhali.
Trema se pojavi kot odziv zdravega človeka na neko neznano situacijo. Nastop pomeni tudi
osebno izpostavitev in nikoli ne moremo do ponatankosti predvideti, kako bo ta potekal. Zato
ostane delček strahu – pred nečim neznanim, česar ne moremo obvladati. Trema se pogosteje
pojavi pri prvih nastopih zaradi neizkušenosti. Sproži jo lahko navzočnost kakšne znane
osebnosti v občinstvu, morda nadrejenih ali kakšne strokovne avtoritete, kadar vidimo, da je v
občinstvu kak znan kritičen poslušalec, kadar se bojimo negativnih vprašanj, zasmehljivcev ali
vplivnežev. Trema se upravičeno pojavi, kadar govorec ni dovolj pripravljen na nastop, kadar ne
razpolaga z nujnimi informacijami ali se slabo počuti. Sprožijo jo lahko kakšni nepričakovani
dogodki (zmanjka elektrike, zamuda, večja ali manjša udeležba poslušalcev …). Že če pomislimo
na to, da nam lahko zmanjka misli, s tem mnogokrat prikličemo »blackout«, v mislih nastane
praznina in ne vemo, kako nadaljevati. Vsemu temu botruje največkrat premajhno zaupanje
vase.
Kako tremo odpraviti? Ne odpravljamo je, ker nas bo še bolj ovila v svoj primež. Če se delamo,
da je ni, pomeni, da je ne obvladujemo, ampak ona obvladuje nas. Moramo torej ozavestiti, na
kakšen način se trema pri nas izraža, z znaki treme se moramo spoprijeti in jih v vsaki situaciji
obvladovati. Tudi znakom treme se ustrezno prilagodimo. Trema se z izkušnjami zmanjšuje.
Kanček treme je dober, ker vpliva na to, da se govorec bolje pripravi.
Kako tremo obvladati? Z dobro pripravo na nastop. Ničesar, kar je v naših rokah, ne prepustimo
naključju. Pomislimo pa tudi na čim več stvari, ki niso v naših rokah – zgolj zato, da na njih
pomislimo in smo pripravljeni, če se nam zgodijo. Govorec mora tudi poiskati vzrok za tremo.
Zelo pomembno je, da zaupamo vase in ozavestimo svoje dobre lastnosti, se pred nastopom
umirimo, sprostimo. Še zadnjič pregledamo, če vsi pripomočki, ki jih bomo potrebovali, ustrezno
2
delujejo. Pazimo na naravno dihanje. Ne hitimo, vzamemo si čas. Dobro se počutimo! Potem se
bo to poznalo tudi na našem obrazu, nasmeh se bo z njega iskreno razširil na naše občinstvo.
Vaja dela mojstra!
SAMOZAVESTEN NASTOP
Tremo torej obvladujemo. Kaj pa je še potrebno za samozavesten nastop?
Govorec, ki je dobro pripravljen, ve, o čem govori. To mu daje samozavest. Zastopa svoje ideje.
Verjame, da bo nastop dobro uspel. Zanaša se na svoje kvalitete, pozna svoje slabosti in jih
izpopolnjuje. Pred vsakim nastopom se skrbno pripravi: strokovno (vsebina), odnosno (počutje,
vzpostavljanje kontaktov), osebno (spočit, urejen). Na nastop se pripravi tako, da misli v slikah,
vizualizira: v mislih vidi, sliši, tipa, čuti … prostor in ljudi v njem ter sebe na odru od začetka do
konca nastopa. Ljudje od govorca ne pričakujejo perfekcionizma. Vsak se lahko zmoti. Noben
spodrsljaj ni tragičen, če ga odkrito priznamo, obrnemo na šalo ali iskreno popravimo. Govorec
naj ostane zvest samemu sebi!
Samo človek, ki ima zaupanje vase, lahko prenese to zaupanje tudi na druge. Kdor se v svoji
zavesti ukvarja samo s tem, kaj vse lahko gre narobe, povzroči, da narobe tudi gre.
PRVI VTIS
Nikoli nimamo druge priložnosti, da bi naredili prvi vtis.
V prvih nekaj sekundah, ko ga prvič vidijo, si poslušalci/gledalci/sogovorniki o govorcu ustvarijo
prvi vtis, ki ga je kasneje zelo težko spremeniti. Zato je zelo pomembno, kakšen prvi vtis govorec
ustvari. Pri govorcu najprej opazimo zunanji videz, njegovo gibanje, hojo, način, kako obvladuje
prostor in komunicira z okolico. Opazimo izraz na njegovem obrazu, obleko, opazujemo njegove
oči, vzpostavljamo očesni kontakt z njim. O njegovi osebnosti nam sporočajo drža telesa, mimika
(izrazi obraza) in gestikulacija (kretnje rok). Vtis naredi s prvimi besedami, ki jih nato spregovori,
tako z vsebino kot tudi s tonom glasu, s hitrostjo, tempom, odločnostjo in izrazi. Šele nato
prisluhnemo vsebini.
KAR ŽELIM POVEDATI IN KAR IZREČEM
V vsakodnevni komunikaciji zaradi različnih dejavnikov, predvsem pomanjkanja časa in
poznavanja teme, besede zgoščujemo, posplošujemo, izpuščamo, izkrivljamo … Domišljamo si,
da smo podali celo sporočilo, pa smo morda podali le del, na podlagi katerega si lahko poslušalci
3
ustvarijo povsem drugačno sliko, kot smo jo mi hoteli sporočiti. Poslušalci reagirajo na to, kar je
govorec izrekel, ne na to, kar je govorec želel povedati.
PRIPRAVA NAGOVORA
Ko se pripravljamo na nek govorni nastop, moramo upoštevati veliko dejavnikov:
1. Tema
2. Občinstvo
3. Kraj in čas
4. Razporeditev snovi
5. Načela dobrega jezikovnega sloga
6. Zapiski
7. Memoriranje besedila
1. TEMA
Govorec sprejme povabilo k besedi, če ve, o čem govori. Če mu je tema znana, ko pozna dejstva
in zna vsebino dobro predstaviti, argumentirati in je na to pripravljen. Govori o stvareh, ki so mu
blizu. Le takrat bo nastop resnično prepričljiv in zanimiv. Sokrat je navadno dejal,
da so vsi zadostno zgovorni v tem, kar vedo. A zgolj osebni interes za temo ni dovolj. Potrebno
je tudi znanje, splošna izobrazba in priprava. Tako kot Cicero terja, naj govornik pove svoje misli
»modro, dobro razvrščeno, lepo ter na pamet in z dostojanstvom podajanja.«
»Kot vedno znova poudarjam, se vam ne more zgoditi nič drugega kot uspeh, če ste izbrali sebi
primerno problematiko. Tema je torej kristalno jasna: govorite o svojih prepričanjih.«
Dale Carnegie
FAZE PRIPRAVE GOVORA:
(Ivo Škarič:)
1. iznajdba ali invencija (izbira teme, zbiranje virov, oblikovanje argumentov in
protiargumentov);
2. razvrstitev ali dispozicija (urejanje zbranega gradiva, podajanja misli);
3. sestavljanje ali formulacija (priprava zapiskov, popolno ali delno ubesediljenje
govora);
4. učenje govora;
4
5. izrekanje ali artikulacija.
Govornik naj v duhu uredi svoje misli od začetka do konca, preden razmišlja o besedah (W.
G. Hamilton).
Ko pripravljamo vsebino za nastop, opravimo »brainstorming«, možgansko viharjenje:
pomislimo na kar največ stvari, povezanih z našo temo, in iztočnice beležimo. »Zberite sto misli,
povezanih z osrednjo temo, nato pa jih devetdeset zavrzite« (Dale Carnegie).
Nato obseg teme omejimo. Kadar pripravljamo kratek, npr. petminutni govor, v njem nikakor ne
smemo predstavljati več kot eno ali dve pomembni točki. V daljšem, polurnem govoru,
predstavimo največ 4─5 osnovnih točk.
OGRODJE GOVORA
Najprej razčlenimo jedro govora, nato se lotimo uvoda in zaključka. Jedro zapišemo le v
iztočnicah, ne dobesedno v celoti. Tako si dopustimo spontanost, če med nastopom vidimo, da
bi bilo veliko bolje kakšno točko izpustiti ali poudariti katero drugo. Posebej označimo posebne
argumente in primere, anekdote ipd.
2. OBČINSTVO
Govorec se mora pred vsakim nastopom natančno pozanimati, kdo bo njegovo občinstvo, kdo ga
bo poslušal, komu je besedilo namenjeno in kakšna je struktura občinstva. Pri tem nas mora
zanimati:
•
starost poslušalcev,
•
svetovni nazor poslušalcev, morebitna posebna pripadnost,
•
izobrazba poslušalcev,
•
spol (pretežno moški ali pretežno ženske),
•
strokovnost,
•
bodo v občinstvu tuji ali znani ljudje,
•
kakšno je njihovo predznanje o moji temi,
•
kakšna so njihova pričakovanja …
Nastop zmeraj prilagodimo vsakokratnemu občinstvu: pretežno žensko občinstvo bomo
nagovarjali drugače kot pretežno moško, otrokom bomo govorili na čisto drugačen način kot
5
poslovnežem; občinstvu, ki še ni slišalo nič o naši temi, spregovorimo počasi, postopoma in
razložimo vse termine in koncepte od splošnega k posameznemu in od preprostega k
zahtevnejšim – strokovnemu občinstvu predavamo na popolnoma drugačen način. Če tega ne
upoštevamo, lahko občinstvo hitro dobi občutek, da jih precenjujemo ali podcenjujemo, takrat
se ne bodo dobro počutili, njihov vtis bo, da govorec ni bil dober …
ŠTIRI VRSTE OBČINSTVA
Daria Price Bowman (2000) govori o štirih vrstah občinstva:
1. Ljudje, ki so govornika prisiljeni poslušati: t. i. »ujetniki«: to so npr. udeleženci obveznih
predavanj. Niso ne motivirani ne sovražni, kvečjemu nezadovoljni zaradi spremembe, ker so
se morali našega predavanja udeležiti. So najtežavnejša vrsta občinstva, saj zahtevajo veliko
energije, humorja in pozornosti govornika, da pridobimo vsaj del njihovega zanimanja.
2. Pragmatiki: imajo do govornikovih idej vedno drugačno stališče. Govora so se udeležili
prostovoljno, želijo le več izvedeti o temi. Zadovoljni bodo, če jim bo govornik svoje misli
predstavil na zanimiv in prijeten način.
3. Družbeno motivirano občinstvo: govornikovo stališče bodo podprli ali mu nasprotovali.
Govornik mora biti pripravljen na neprijetna in izzivalna vprašanja, provokacije in medklice;
med občinstvo pomešajte čim več svojih somišljenikov! V to vrsto občinstva sodijo tudi člani
določene interesne skupine; želeli bodo le nekaj zanimivih, privlačno in zabavno
predstavljenih informacij.
4. Zanesenjaki: navdušujejo se nad temo govora; pričakujejo dodatna znanja, informacije,
pomoč; poslušati bodo pripravljeni po cele ure, a govornik mora biti dobro pripravljen.
Občinstvu govornik prilagaja ves potek govora: jezik, raven strokovnosti in zahtevnosti, izbor
primerov, zgodb in anekdot, hitrost in glasnost govora, … skratka vse elemente svoje besedne
in nebesedne komunikacije – z namenom, da se posamezni skupini občinstva čim bolj približa in
jih čim učinkoviteje prepriča.
3. KRAJ IN ČAS
Govornik bo veliko bolje pripravljen, če bo poznal kraj, kjer bo nastopil:
-
na prostem ali v dvorani,
-
v večjem ali manjšem prostoru,
-
kakšna je akustičnost prostora.
6
Temu bo govornik prilagodil:
-
moč in glasnost govora,
-
naročil pripraviti mikrofone,
-
postavitev sedežev oz. govorniškega odra glede na akustičnost.
Poslušalci naj zasedejo prve vrste v dvorani; bolj je polna, lažje bo poslušalce prepričati.
Čas skušamo prilagoditi svojemu življenjskemu ritmu. Čas obvladujemo:
-
pridemo pravočasno;
-
končamo ob dogovorjenem času;
-
držimo se dogovorjenega časovnega razporeda (odmori);
-
raje končamo prej kot da čas prekoračimo (vprašanja, neformalni pogovori);
-
ne napovedujemo konca (“bom kratek”, “naj končam”, “ne bi želel jemati vašega
časa” …);
-
bodimo pozorni na nemir med poslušalci.
4. RAZPOREDITEV SNOVI
Strukturirana razporeditev omogoča govorniku zajeti gradivo v zgoščenih geslih. Govor je
prepričljivejši, če vsebino razporedimo v 3-5 med seboj povezanih stopenj. Vsak govor mora biti
dialog, dvogovor: govorec mora vzpostaviti stik z občinstvom. Pomembno je, da je govor v sebi
tako dobro razčlenjen, da poslušalec neopazno lahko dojema sosledje osrednjih misli. Težišče
govorniške strukture pa je v treh bistvenih sestavinah: uvod (15 % besedila), jedro (75 %
besedila), zaključek (10 % besedila).
V uvodu poslušalcem povejte, kaj jim nameravate povedati; v jedru jim to povejte; v
zaključku jim pojasnite, kaj ste jim povedali.
UVOD
Če hočete jesti kurjo juho, morate najprej uloviti kuro. Prav tako je s poslušalci. Najprej jih
morate ujeti, potem jim lahko začnete dopovedovati svoje mnenje (Herbert Newton
Casson).
Z uvodom vpeljemo tematiko, vzpostavimo stik s poslušalci in usmerimo njihovo pozornost
na govornika. Pri tem imamo na voljo dve možnosti:
7
1. z navadnim uvodom (umirjeno podajanje): govornik se želi približati poslušalcem;
2. z naglim, presenetljivim uvodom (govornik skoči v jedro govora oz. preseneti, z
dramatizacijo vznemiri in pritegne poslušalce - poudarjanje etosa in patosa.)
Kakšna je vloga uvoda? Poslušalce moramo takoj pritegniti (ne prevarati): jih navdušiti in
prepričati. Pridobivamo naklonjenost poslušalcev, ustvarjamo zanimanje ali jih seznanjamo z
vsebino. Ustvarjamo prijateljsko in prijetno ozračje. Poslušalci se morajo prepustiti našim mislim
–
“uglašujemo
poslušalce”.
Primerno
naslovimo
občinstvo
in
se
predstavimo. Uvod nakaže, kakšen bo celoten stil in ton govora, napove njegovo vsebino.
Govoriti začnemo umirjeno in prijetno. Uvod naj bo zgoščen in učinkovit, naj »vžge«. Uvod
pripravimo nazadnje, si ga dobesedno pripravimo (gotovost, opora). Razpoloženje poslušalcev
je v rokah govornika.
Kako začnemo?
•
S pozdravnim nagovorom,
•
s hvalnico,
•
se predstavimo,
•
opišemo dogodek, pripovedujemo zgodbo, anekdoto,
•
s humorjem,
•
s presenetljivim obratom,
•
predstavimo temo,
•
aktualiziramo,
•
najprej se približamo poslušalcem, nato most do teme,
•
se navežemo na govornika pred nami,
•
poslušalce vključimo v svoj nastop s sodelovanjem,
•
primere naravnavamo v pozitivno smer.
Kako ne začnemo?
•
Se ne opravičujemo,
•
ne govorimo o tremi ali neizkušenosti,
•
ne poudarjamo svoje nestrokovnosti,
•
ne začnemo s svojim prav, ki ga hočemo dokazati,
•
se ne ukvarjamo s seboj (razen šala),
8
•
nismo lažno skromni,
•
poslušalcev ne podcenjujemo,
•
ne uporabljamo govorniških puhlic,
•
ne zajadramo v zgodovino.
JEDRO
Kadar ljudje v cerkvi zadremajo, je treba storiti samo eno: prebuditi pridigarja (Henry Ward
Beecher).
Preidemo k logosu. Podajamo jasno vsebino in razumljive argumente. Osrednjo misel
podrobneje pojasnimo. Namen osrednjega dela? Predstavimo problematiko ter informiramo in
poslušalce prepričujemo v skladu s postavljenim ciljem.
Govor stopnjujemo. Poslušalce naj navduši govor, ne naše navdušenje. S poslušalci govorimo kot
eden izmed njih, v prvi osebi množine (mi).Vsako točko ilustriramo (statistični podatki, opisi,
primerjave, v odnosu do nečesa, mnenja strokovnjakov …). Neprijetna dejstva predstavimo šele,
ko čutimo, da smo poslušalce osvojili, da so na naši strani.
ZAKLJUČEK
»V vsakem primeru morate z govorom nehati v trenutku, ko poslušalci želijo, da bi še govorili.
Poslušalcem naj bo žal, da ste že odšli z govorniškega odra« (Herbert Newton Casson).
Zaključek mora biti pretehtan, iskren. Zagotovimo si dober zadnji vtis. Zadnje besede naj
poslušalcem zvenijo v ušesih in se vtisnejo v spomin. Za konec nanizamo prijetne občutke ali
odpremo bodice, pokažemo na odprta in nerešena vprašanja. Učinkovit zaključek: govornik ga
pripravi dobesedno. Dober zaključek lahko popravi morebitne pomanjkljivosti jedra govora,
ponesrečen zaključek pa lahko skazi še tako blesteč govor.
Kako naj končamo?
-
S povzetkom povedanega,
-
z usmerjenostjo v prihodnost,
-
s pozivom,
-
s smiselnim verzom, citatom ali »govorniško cvetko«,
-
z navezavo na uvod,
-
z zahvalo,
9
-
s presenečenjem, presenetljivim obratom, z močno mislijo in odprtostjo, z novim
izzivom,
-
vedno prijazno, s pozitivno in optimistično ugotovitvijo.
Kako naj ne končamo?
-
Ne zavlačujemo;
-
se ne opravičujemo;
-
ne vključujemo obrabljenih fraz;
-
neprimerno: »Da končam …« »Torej, jaz o tem samo toliko.« »Menim, da nisem
povedal ničesar, česar ne bi bili že vedeli.« »To je vse, kar imam povedati o tej stvari;
zato lahko končam.«;
-
konca ne napovedujemo, temveč končamo.
NAČELA DOBREGA JEZIKOVNEGA SLOGA
1. Načelo primernosti
•
Prilagodimo govornemu položaju in namenu;
•
upoštevamo pravorečno normo;
•
izogibamo se tujkam, vulgarizmom, slengovskim besedam.
2. Načelo jasnosti
•
Govor naj bo poslušalcem razumljiv;
•
izločimo nebistvene stvari,
•
jasno nam naj bo, kaj hočemo povedati.
3. Načelo jedrnatosti
•
Ne ponavljamo dejstev;
•
ne dolgovezimo;
•
izbiramo krajše sopomenke (na področju šolstva – v šolstvu, obleka modre barve –
modra obleka).
4. Načelo natančnosti
•
Le preverjene podatke, številke, imena, statistične navedbe;
•
glasovni razločki med podobnimi besedami (verjeti-verovati, zadeti-zadati, morammorem);
10
•
odtenki pomensko sorodnih besed (utrujen/izmučen, narod/ljudstvo);
•
natančno uporabljamo besede, ne pretiravamo, povemo samo tisto, kar resnično
želimo (ne več ne manj).
5. Načelo živosti
•
Govor naj bo nazoren, slikovit;
•
uporabljamo slikovite opise in orise dogodkov;
•
živa predstava;
•
kot bi se dogodki sedaj odvijali pred poslušalci.
6. ZAPISKI
Zapišemo si le iztočnice oz. oporne točke. Dobesedno zapišemo le uvodne ter zaključne stavke.
Zapis mora biti pregleden in jasen, na svetlih, nekoliko debelejših listih formata A 5 ali A 6,
natisnjen, brez rokopisnih popravkov, natisnjeno le na eni strani, strani so oštevilčene. Pazimo
na dovolj velike črke in dvojni razmiki med vrsticami. Ne uporabljamo krajšav, vse izpišemo.
Pomagamo si z barvami (ravni, pomembnost). Dobesedno izpišemo: odločilne besedne zveze in
izraze, ki jih želimo učinkovito uporabiti. Kot opombe lahko dodamo tudi retorične nasvete.
7. MEMORIRANJE
Pripravimo si oporne točke, ki si jih lažje zapomnimo, gesla ali miselne vzorce, uredimo
hierarhični razpored zapisa. Nobenega nastopa se ne učimo na pamet! Zmeraj doživeto
pripovedujemo. Govora ne beremo (razen izredni visoki slavnostni dogodki).
MNEMOTEHNIKA: spretnost oz. veščina pomnjenja.
Vsebino vežemo z določenimi točkami ali kraji = oporišča za naš spomin. Zapomnimo si jih po
vrstnem redu, nato nanje obesimo vsebino. Te asociacije ponavljamo. Priporočljivo je, da ima
govornik za vse govore ista oporišča, tako postanejo avtomatična.
NAČELA UČINKOVITEGA SPOROČANJA (pritegniti pozornost):
Prepričevanje s pripomočki je za 42 % uspešnejše kot brez njih, z njimi prihranimo za 25−40 %
časa, z njihovo pomočjo lahko zaračunamo 26 % več.
Pri komuniciranju je pomembno dvoje: VSEBINA (kaj povem) in POSTOPEK (kako nekaj povem).
11
RAZMERJE MED BESEDNO IN NEBESEDNO KOMUNIKACIJO:
besedno
nebesedno
BESEDNO KOMUNICIRANJE
To so slišni signali (besedna oz. verbalna komunikacija), na ravni besedila in na ravni
glasovnega izraza.
Pri BESEDILU smo pozorni na razporeditev snovi. Skozi besedilo mora jasno teči rdeča nit.
Besedilo mora biti jedrnato, ustrezno kratko oz. dolgo. Trudimo se za rabo lepega knjižnega
jezika, ki ga vedno prilagajamo poslušalcem, uporabljamo bogat besedni zaklad.
Pri GLASOVNEM IZRAZU smo pozorni, da je naš glas sproščen in res »naš«. Zaradi treme se
lahko glas zviša ali zniža, v takem nastavku ne moremo dolgo govoriti. Pozorni smo na
melodijo stavka, govorimo naravno, delamo smiselne premore, pavze in poudarke, dinamiko
govora ustrezno uravnavamo glede na pomembnost izrečenega. Pazimo na jasno in pravilno
izgovorjavo, da nobenih besed ali glasov ne popačimo ali »pojemo«.
JOE-Harryjevo OKNO
12
NEBESEDNA KOMUNIKACIJA
PRIPRAVLJENI IN IMPROVIZIRANI GOVORI
Pripravljeni govori:
»Obvladaj stvar, besede bodo prišle same od sebe.« (Kato)
»Govor je potovanje s ciljem, ki si ga je treba zastaviti. Človek, ki začne od nikoder, se
navadno tam, torej nikjer, tudi znajde.« (Dale Carnegie)
Svoje nastope skrbno pripravimo. Pri tem moramo ves čas imeti v mislih, kakšen je namen
našega nastopa in kaj želimo z njim doseči. Enemu glavnemu cilju podredimo vse druge
interese. Jasno nam mora biti, komu je govor namenjen in kako želimo, da bi udeleženci
ravnali po tem nastopu.
Improvizirani govori:
Za kratek improviziran govor je potrebnih tri tedne priprav. (Mark Twain)
Sodobno poslovanje in komuniciranje nasploh nas sili, da hitro mislimo, se natančno in
jedrnato izražamo, da znamo čim hitreje in učinkovito utemeljiti svoje mnenje. Kadar nas
ponudba za nastop doleti nepričakovano, jo sprejmemo le, če področje res poznamo in
znamo na kratko povedati bistvene stvari. Pri tem je pred javnimi dogodki dobro, da se
vprašamo:
Kaj bi povedal, če mi nepričakovano dajo besedo?
Samo začetnik je takoj pripravljen govoriti o predmetu, ki ga ne pozna. Nepripravljen
govornik morda še dobro ve, kako bo začel govoriti, še sanja pa se mu ne, kako bo končal.
Ne govorite improvizirano (govoriti brez zveze in kopičiti nepovezana dejstva), improvizirajte
svoj govor (ideje hitro logično razporedite okrog osrednje misli in prilagodite primere ter
način podajanja snovi)!
1
TRI VRSTE GOVOROV
1. Informativni govor:
 poslušalcem posredujemo spoznanja in podatke,

jih stvarno in objektivno seznanjamo z določeno temo.
Primer: strokovno poročilo, referat, predavanje.
Opredelimo pomen vsebine, pregledamo temeljne ugotovitve, okvirno členimo vsebino,
jasno ločujemo dele besedila, informacije od osebnih mnenj.
2. Prepričevalni govor:

kratek in jedrnat,

poslušalce skušamo prepričati v pomembnost kakšne zadeve, jih povabimo k
uresničitvi le-te in jih spodbujamo k akciji;

lahko jim predstavimo tudi kakšno novo idejo;

je subjektiven, zato ima velik pomen zavzetost pri zastopanju lastnih stališč in mnenj.
Primer: Politični govori, komentarji ipd.
S prepričevalnim nagovorom skušamo oblikovati mnenje občinstva (obstoječe ali novo).
Spodbujamo, pridobivamo naklonjenost in pozornost, iščemo skupne interese. Nikoli ne
izpostavljamo omejitev in izključitev, jih pa omenimo in nakažemo rešitve šele potem, ko
čutimo, da smo občinstvo že pridobili. Izpostavimo dokazovanja, poročila, svoje stališče,
podkrepimo s pozivi in tem, kar bi publika želela slišati. Ostane naj jasna opredelitev cilja.ž
3. Priložnostni govor:

poudarimo posamezne posebne dogodke;

namen: zabavajo ali pustijo vtis.
Primer: Žalni nagovori, nagovori ob jubilejih, praznični nagovori. Vedno se ravnamo po
vsakokratni situaciji in osebi!
Nihče drug ni bolj usposobljen, da govori o določeni snovi, kot vi. Svoje poslušalce poznate
tako dobro kot ožje družinske člane. Profesionalno ste pripravili svoje vizualne pripomočke in
priprav ste se lotili pravočasno in strokovno. Za uspešno prezentacijo torej ni več ovir. A to še
ni vse …
2
NEBESEDNO KOMUNICIRANJE
GOVORICA TELESA (kinezika)
MIMIKA (obraz): področje izražanja brez besed, ki je najtežje obvladljivo. Mimika združuje
»vse pojave, ki jih lahko opazujemo na človekovem obrazu.« Prav obrazne mišice pa je
najtežje obvladati, zato se notranji nemir najprej pokaže na obrazu. O človekovi naravnanosti
nam sporoča že fiziognomija (npr. povešeni kotički ustnic in gube nezadovoljnosti pri stalnih
nergačih).
Oči so pot do notranjih psihičnih dogajanj. Človek več kot 80 % dražljajev sprejema z očmi.
če želite, da vam ljudje prisluhnejo, vzpostavite dober očesni stik! S pogledom zaobjemite
vse in vsakogar. Tudi izogibanje pogledu ali izogibanje vzpostavljanju očesnega stika nosi
močno sporočilnost, ki ni pozitivna. Pogled prinaša povratne informacije!
Usta: priučeno jih zapiramo (spanje, hranjenje). Stisnjene ustnice pričajo o nezadovoljnem
človeku. Govornik, ki skuša svoje mnenje energično uveljaviti, bo brado energično potisnil
naprej. Kadar kaj pasivno spremlja, brado potegne nazaj. Sklonjena glava s povešeno brado
izraža govornikov občutek podrejenosti, krotkosti, ubogljivosti, medtem ko visoko dvignjena
daje vtis gospodovalnosti, arogantnosti, vzvišenosti.
Nasmeh: smehljajte se – ne stereotipno in zaigrano. Veselim ljudem nasmeh sije iz oči!
DRŽA TELESA:
Četudi drevo zrase visoko v nebo, ga noben vihar ne bo izrul, niti omajal, če ima močne in
trdne korenine. To stabilnost lahko prenesemo tudi na govorništvo: govornik, ki se zna trdno
postaviti na obe nogi, deluje prepričljivo in tako izraža tudi notranjo trdnost. Že z zavzeto
pokončno držo deluje na poslušalce bolj prepričljivo. Seveda pa je pokončna drža soodnosno
mogoča le, če govornik trdno »stoji« za svojo vsebino.
Priporočljiva drža, ki naj jo govornik zavzame, je torej pokončna in odprta. Govornik naj se
vzravna, sproščeno dvigne ramena in pogled. Iz te drže se govornik zlahka prilagaja govornim
3
položajem: primerno gestikulira in se giblje po prostoru, v skladu z naravno potrebo telesa
po gibanju glede na vsebino govora.
V nasprotju s pokončno držo lahko govornik na poslušalce deluje vzvišeno, prevzetno ali
arogantno, če na njih gleda od zgoraj navzdol, z visoko dvignjeno brado, nagnjen nekoliko
nazaj in npr. z rokami, prekrižanimi na hrbtu. Po drugi strani pa s povešenimi rameni in s
pogledom, povešenim v tla, ko se izmika stiku z očmi, izžareva nesamozavest, pokorščino,
strah, negotovost.
Najpomembneje pri našem javnem nastopu je, da se dobro počutimo!
Samozavesten človek stoji prosto v prostoru, ne da bi se kam naslanjal ali se česa oprijemal.
Kdor stoji z obema nogama trdno (ne nepremično!) na tleh, posreduje občutek
samostojnosti ali stabilnosti.
KADAR STOJIMO: odkrita drža nakazuje odprtost do drugih in do okolja, je prilagodljiva in jo
spremlja pogled naravnost, ki deluje odkrito.
KADAR HODIMO: način hoje z drugimi govori o naši sposobnosti vživljanja v druge (ali pa o
egoizmu). Znamo upoštevati druge in se jim tudi s telesom prilagajati?
KADAR SEDIMO: pazimo na odprto držo, sedimo pokončno in vzravnano, na sprednjem delu
stola, pazimo na obleko.
Kam z rokami?!
Večina govornikov vsaj na začetku svojega pojavljanja v javnosti izraža velike težave z
obvladovanjem rok. Zdi se, da roke pred javnostjo govorniku naenkrat postanejo odveč.
Kretnje rok govornika, ki verjame v svoje izvajanje, bodo skladne z njegovim govorom. Roke
naj podčrtujejo govornikove misli in podpirajo njegove besede. Govornik naj v trenutku, ko
stopi pred ljudi, pozabi nase in na to, kaj delajo njegove roke; če je govor dobro pripravil,
bodo misli prišle iz srca in prav misli bodo primerno vodile tudi roke. Gestikulacije se namreč
ne moremo naučiti, priti mora iz govornikove notranjosti.
Veliki gibi pritegnejo pozornost, mali gibi pričajo o skromnosti. Močnejša so čustva, bolj
poudarjeni so gibi. Kretnje neodločenosti so izdajalske (roke okrog nosu, brskanje po laseh
…), razkrivajo naše resnično notranje počutje. Roke lahko pred telesom sklenemo v
komolčnem položaju. Roke in dlani naj ostanejo odprte, nikar jih krčevito ne stiskamo ali se z
njimi objemamo, ne skrivamo jih v žepih ali za hrbtom, z njimi ne žugamo in ne tolčemo po
mizi. Ne stiskamo pesti.
4
Govornika večkrat izdajo tudi kretnje v bližini obraza – kretnje negotovosti. V sozvočju z
drugimi telesnimi gibi nam običajno povedo, da oseba dvomi, se odloča ali laže oz. skuša kaj
prikriti, da ima odklonilno stališče ali kaj presoja. O prikriti vznemirjenosti pričajo tudi npr.
oklepanje torbice pred telesom, držanje kozarca z obema rokama, lahno dotikanje rokavov
ipd. Odveč je tudi vsako mencanje s predmeti v rokah, če jih govornik tisti trenutek ne
uporabi kot vizualnih pripomočkov (npr. pisalo, nadevanje in snemanje očal, papir v rokah
ipd.). Vse to odvrača pozornost in priča o negotovosti govornika.
PROSTORSKO OBNAŠANJE (proksemika)
Govornik se mora v prostoru dobro počutiti, ga obvladovati in se po njem primerno gibati.
Zato naj na izbiro govorniškega prostora vpliva, kolikor le more, prilagodi naj ga sebi.
Sodeluje naj pri razvrstitvi sedežev, oblikovanju sedežnega reda in opremi prostora. Od
poslušalcev naj se ne oddalji preveč, zlasti če govori prosto. Kadar uporablja mikrofon, pa naj
se z njim poprej seznani, da mu ne bo v napoto, temveč v pomoč. Govornik naj sam tudi z
bližino oz. oddaljenostjo od poslušalcev ustvarja prijetno vzdušje in s tem vpliva na
pridobivanje zaupanja poslušalcev. Prostor naj opremi s predmeti, ki so estetski, govoru
primerni, ki vplivajo na prijetno počutje in občutek domačnosti (roža, slika, plakat, izpisana
misel, svečka, glasba v ozadju, ponazorilni predmeti …).
Odnos govornika do ljudi lahko razberemo tudi iz načina, kako organizira svoj življenjski
prostor, kako ga obvladuje in na kakšen način brani, kadar se nekdo vrine vanj. Ljudje smo
zaradi omike močno razvili občutek za svoj življenjski prostor. Vsakdo se v določenem
odnosu takoj polasti nekega območja, kot po kakšnem nepisanem pravilu, in ga tudi brani,
kadar nekdo vdre na njegovo ozemlje – tako v prostorskem kot tudi v duševnem smislu. Ta
občutek za prostor je ljudem prirojen oz. smo mu podzavestno podvrženi. V restavraciji nam
je vsem jasno, da za mizo vsakemu pripada enak del prostora. Kadar pridemo v pisarno
drugega, je jasno, da bomo počakali na njegovo povabilo, naj sedemo – ne polaščamo se
tujega prostora. Prav reakcije v takšnih situacijah pričajo o odnosih med ljudmi in sporočajo
o njihovih osebnostih.
Kadar se nam kdo preveč približa, se počutimo nelagodno in se običajno odmaknemo.
Govornik naj bo pozoren tudi na takšne nebesedne znake, ki sporočajo o sogovornikovem
počutju, njegovem dojemanju prostora in odnosov. S spoštovanjem človekovega intimnega
5
prostora gradimo prijetne odnose, s poseganjem vanj brez povabila pa sogovornika
ogrozimo, vzbudimo v njem neprijetne občutke ali izražamo svojo dominantnost.
Dr. Edvard T. Hall (Fast, 1973) je z besedo proxemic opisoval človekov osebni prostor in
meje, ki ga začrtujejo. Ne dovolimo vsem ljudem, da se nam enako približajo. Te različne
razdalje je Hall razdelil v štiri obroče.
ODMAKNJENOST – BLIŽINA
Intimno območje: Oddaljenost do pol dolžine roke od telesa (odvisno od različnih kultur);
balonček okoli nas. Intimni prostor posameznika je odvisen od njegovega razpoloženja in od
sogovornikovega položaja. Trdnejšega kot se nekdo počuti, bliže sebi dovoli vstopiti drugim
(in obratno). Sami želimo odločati o tem, koga bomo spustili v ta prostor, in pogoj za to je
zaupanje. Kadar kdo vdre v ta naš prostor, se počutimo nelagodno in reagiramo obrambno –
iz vljudnosti to le redko ubesedimo, zato pa oddamo veliko nebesednih znakov. Prav na te
moramo biti pozorni! Tak vdor v osebni prostor pomeni prezir in nespoštovanje.
Osebno območje: na tej razdalji (od 50 do 120 cm oddaljenosti od telesa) komuniciramo z
dobrimi prijatelji, z družinskimi člani in s tistimi, s katerimi radi in dobro komuniciramo; ne
spustimo jih v svoj intimni prostor, a ni jim treba ostati v naslednjem območju. Kadar se nam
kdo zaradi izrednih razmer preveč približa (npr. neznanci v dvigalu, v mestnem avtobusu, v
gneči), pa se obnašamo, kot da ga ni oz. kot da je »neoseba« (ga prezremo, se izogibamo
stiku z očmi, togo obstanemo, pazimo, da se drugega ne dotaknemo).
Družbeno območje: družbeno območje (od 120 do 350 cm oddaljenosti od telesa) je
namenjeno površnim stikom z znanci in s kolegi ter z nadrejenimi. Na tej razdalji naj bi
obstali prodajalci, če jim stranka ne dovoli ali nakaže drugače. V tej oddaljenosti se
pogovarjamo z ljudmi, ki jih prvič vidimo, v poslovnem svetu s strankami. Drug drugega
gledamo v oči, sicer se na tej razdalji hitro zazdi, da hočemo osebo izključiti iz pogovora.
Javno (ljudsko) območje: to je »varno območje«, razdalja (od 350 do 750 cm oddaljenosti od
telesa), na kateri se sporazumevajo govornik in njegovo občinstvo, vodja s svojo skupino,
profesor s študenti, igralec pred občinstvom.
Prostor moramo poznati in ga obvladati. V manjšem krogu se lahko odpovemo mikrofonu.
Pazimo na razporeditev sedežev in primerno razdaljo do poslušalcev. Ne zastiramo vidnega
polja elektronskih prezentacij. Govorite poslušalcem, ne projekciji!
6