Nujni sestavni del bioresonančne terapije je diagnoza. Čudežev ne dela, škodi pa tudi ne! BIORESONANCA – ZDRAVILSKA METODA, ZA KATERO SE ZANIMAJO Na naše uredništvo je prišlo pismo Polone iz Šentruperta. »Lani jeseni so mi začeli tako izpadati lasje, da sem postala skoraj plešasta,« piše. »Ne morem vam povedati, kaj vse sem uporabila, da bi odpravila svojo težavo, prehodila sem vso uradno medicinsko pot, ki mi je bila na voljo, vendar neuspešno. Kazalo je, da bom ostanek življenja preživela z lasuljo. Potem sem poskusila z bioresonanco.« Tekst: TINA NIKA SNOJ, foto: VITO TOFAJ P olona nadaljuje: »Slišala sem za gospo iz Novega mesta, ki zdravi z bioresonanco. Zdraviti me je začela konec januarja letos in danes je moja pričeska spet normalna. Ne samo da so mi ponovno zrasli lasje, še shujšala sem za 16 kilogramov. Ne morem vam povedati, kako srečna in polna energije sem. Nekateri me sploh ne prepoznajo več.« Od direktorice do zdravilke Gospa iz Novega mesta je Meri Munih, diplomirana ekonomistka, ki si je vse življenje želela zdraviti ljudi. »Strašno sem si želela študirati medicino, a družina ni imela denarja, da bi me pri študiju podpirala. Prisiljena sem 22 bila izbrati študij, kjer sem dobila najvišjo štipendijo, v tistem času je bila to ekonomija. Potem sem zamenjala nekaj služb, med drugim sem bila direktorica zdravstvenega doma v Novem mestu in svetovalka na ministrstvu za kmetijstvo. A delo me nikoli ni zares veselilo. Mož je delal v podjetju Krka, na oddelku za zelena zdravila, in z njegovo pomočjo sem se veliko naučila o zeliščih in njihovem delovanju. Z njimi sem sama pozdravila hčerkin bronhitis, ker ni prenesla antibiotikov.« Nekega dne je družino presenetila z odločitvijo – postala bo zdravilka. »Svojega življenja nisem hotela preživeti v poklicu, ki me ni izpolnjeval. Povedala sem jim, da bom tvegala, obesila službo na klin in počela tisto, v kar z vsem srcem verjamem.« Podprli so jo in Meri se je najprej prelevila v homeopatinjo. Izobraževala se je in hodila na delavnice, na eni od njih se je srečala tudi z bioresonanco. Kolegi so jo prepričevali, da bi prav ona morala to obliko zdravljenja prinesti na Dolenjsko. Tako ima od leta 2004 v svoji ambulanti Izvir napravo za bioresonančno diagnostiko in terapijo. Uspehi, pravi, so neverjetni. Doslej je imela le dva pacienta, pri katerih ni bilo opaznega izboljšanja, zgodb o uspehu pa je veliko. Terapija in diagnostika potekata popolnoma brez bolečin. Bolniku namestijo elektrode na natančno določena mesta, terapevt pa odčitava vrednosti, ki jih aparat zabeleži. Z valovanjem pa organu spet vzpostavi pravo frekvenco. Pacient mora med terapijo upoštevati nekatera navodila glede hrane, pijače in gibanja ter živeti čim bolj zdravo. Meri Munih, nekoč direktorica zdravstvenega doma, zdaj zdravilka, si želi, da bi šolska in komplementarna medicina našli skupni jezik. TUDI ZDRAVNIKI Aparat in elektrode, ki jih uporablja terapevt. oziroma kvantne mehanike. Teorija, ki stoji za bioresonanco, pravi, da vsaka snov, tudi vsaka celica v telesu, virusi, bakterije, pelodi, torej vse okrog nas, seva energijo, ki ima natančno izmerljivo specifično valovno dolžino ali t. i. frekvenčni vzorec. Če na telo učinkujejo škodljive snovi, lahko njihovi obremenilni frekvenčni vzorci ovirajo in sčasoma tudi spremenijo zdrave frekvence naših organov in jih s tem okvarijo. Aparature za bioresonanco naj bi te okvarjene vzorce »prebrale«, s čimer terapevt lahko postavi diagnozo, in jih z normalnim, zdravilnim valovanjem popravile in s tem bolnika ozdravile. Najpogosteje zdravi alergije Zdrave in patološke frekvence Bioresonanca ni novost. Metodo sta leta 1977 svetu predstavila nemški fizik Franz Morell in njegov svak, inženir Erich Rasche. Osnove bioresonančne terapije naj bi temeljile na spoznanjih biofizike K Meri Munih prihajajo predvsem ljudje, ki jim uradna medicina ni bila sposobna pomagati ali pa vsaj ne popolnoma. Najpogosteje zdravi alergije (več kot polovica pacientov), kronične bolečine, revmatska obolenja in migrene. Srečuje se tudi z ginekološkimi težavami, prebavnimi motnjami, stresom in celo depresijo. »Več kot polovica mojih pacientov je otrok, praviloma jih starši pripeljejo zaradi alergij. Kar 80 odstotkom jih zdravljenje popolnoma odpravi. Uspehi pri otrocih me še posebej razveselijo. Imam pa tudi paciente, ki mi že na vratih povejo, da v moj »hokus pokus« nič ne verjamejo in da so jih k 23 Pri tumorjih predvsem podporna terapija Bioresonanca naj bi pomagala celo pri tumorjih, pravi Meri Munih. »Pri nas naredimo pregled celic na energetski ravni in če zaznamo degeneracije, človeku svetujemo pregled v bolnici. Kolegica je tako pri nekem pacientu odkrila začetek tumorja na ščitnici. Ko je šel na pregled k zdravniku, aparati niso pokazali ničesar. Čez eno leto je že imel težave. Takrat je bil tumor viden tudi na »uradnih napravah«.« Za terapijo z bioresonanco se odloči kar nekaj rakavih bolnikov, predvsem po sistemu – »ziher je ziher«. Tako sprejemajo postopke uradne medicine, obenem pa hodijo na bioresonančne terapije. »Nikoli nikomur ne odsvetujem obiska zdravnika, kaj šele zdravljenja, ki mu je bilo predpisano. Kombinirana terapija pa nikakor ne more škodovati. Če drugega ne, omilimo hude zdravstvene posledice, ki jih imata obsevanje in kemoterapija.« Znanost učinka bioresonance še ni potrdila, zato ostaja eden izmed alternativnih metod, ki ji lahko zaupate ali pa ne. A vsaj škodljivosti ji za zdaj ne pripisujejo. Aparat za bioresonanco pa le ni več tako »neuradna naprava«, saj se zanj zanima marsikateri zdravnik, nekaj zasebnikov ga tudi že ima v svoji ambulanti. Na bioresonančno terapijo se, na primer, lahko naročite tudi v Dolenjskih Toplicah. 24 Še n'kol se n Grozljivke Grozljivke, skoraj najbolj priljubljena filmska zvrst Nežna plavolaska je ležala v objemu mladega moškega. Videti je bilo, da sta srečna. Sinje nebo je bilo brez oblačka, gladina jezerca se je iskrila v soncu. Bila sta sama, čisto sama. No, pravzaprav ne. Ko se je mlada ženska naposled le obrnila, je opazila, da se med drevjem nekaj premika. Rahlo se je vznemirila: bilo je očitno, da ju nekdo opazuje. Globoko sem zajela sapo. No, ni treba biti ravno Einstein, da veš, kdaj se bo zgodilo nekaj groznega! Nisem se motila. Že čez minuto je bila lepotica razmesarjena, njeni kriki so parali ušesa. »Mega!« je prevzeto dahnila mladenka poleg mene in srknila požirek kokakole. Dvorana v Koloseju, polna najstnikov, je očitno uživala. Ameriški znanstveniki zatrjujejo, da vedo, zakaj. Tekst: MAJA LUPŠA K' JE GLAV V ečna očaranost. Grozljivke in njihova skrajna različica, gnusljivke – tisti, ki pozorno spremljajo Janin slovarček najlepših novink, že vedo, da je gnusljivka še posebej grozna grozljivka, takšna, v kateri glave in drugi deli telesa letijo na vse strani, kri in drugi telesni izločki pa se cedijo kot v Indiji Koromandiji med in mleko – so žanr s tradicijo. Prva med prvimi, Golem Paula Wegenerja iz leta 1914, je bila posneta pred skoraj stoletjem, od elegantne klasike, Frankensteina, Frankensteinove neveste ter Doktorja Jekylla in gospoda Hydea, je preteklo več kot sedem desetletij. Med drugo svetovno vojno in še kakih deset let po njenem koncu je bilo groze tudi brez grozljivk dovolj in preveč, v devetdesetih letih pa so se filmske pošasti znova prebudile. Resnično mesarsko klanje je, tako se zdi, za običajnega Američana in Evropejca še vedno predaleč, da ne bi hrepenel po dozi umetnega strahu, ki ga zbuja srhljivka. Neskončni seznami. Če pobr- skate po spletu, vam vaš računalnik takoj sporoči, da lahko izbirate med nekaj sto tisoči podatkov o grozljivkah. Produkcija, zlasti režiserjev druge in tretje lige, je osupljiva: komur se je že ob vrhunskih izdelkih, kakršni so Psiho, Ko jagenjčki obmolknejo in Misery, ježila koža, najbrž ne ve, da si lahko za smešno ceno, pogosto za ne več kot dobrih osem evrov, privošči še dosti bolj zabeljene obroke groze, ki jih krasijo naslovi, kakršni so Mimik in Mimik 2, Smrtna doza, Srhljive skrivalnice, Otok groze, Plaža smrti, Lovec na ljudi, Megla, Črni mož, Obsedena in Vampirski klan. To je, jasno, le neznaten delček ponudbe trenutno dostopne grozovitosti, s katero si ljubitelji tega žanra krajšajo puste dneve in noči. Zabave jim zlepa ne bo zmanjkalo – grozljivka je, na njihovo srečo, v dobri formi. Pravi užitek. Zakaj neki je toliko ljudem, zlasti mladim, vse to brizganje krvi, kričanje ter rezanje glav in udov tako zelo všeč? Slovenski najstnik, ki si je bil ogledal še posebej grozno grozljivko in začutil, da bi jo kazalo priporočiti še drugim, vidi njeno posebno odliko v tem, da te, kot lahko preberete na enem od forumov, »psihično zjebe«; nekdo drug tistim, ki bi se »zares radi usrali v gate«, svetuje, da si pogledajo Zono živih mrtvecev. »Pa kr skret papir mejte pr seb na fotelju,« še svetuje. Za ljubitelje mesarskega klanja pa ga menda ni, tako pravijo dopisovalci, čez Teksaški pokol z motorko. »Mislim, da je to eden najbolj krutih filmov,« piše Pupa. »Tako žalosten in grozen je, da sem si ga dvakrat ogledala.« »Ekstremno grozljiv, prava poslastica,« meni Dejan, WBP pa, da je »strašen, nor in pretresljiv«, skratka najboljša stvar, kar jih je kdaj videl. Toda zakaj, se lahko vprašamo, tako zelo strašne stvari (nekateri) ljudje tako zelo radi gledajo? Čudaško zadovoljstvo. »Občin- stvo bo pri gledanju čisto iz sebe,« je malo pred premiero Teksaškega pokola z motorko, ki ste si ga lahko ogledali tudi pri nas – gre za novo, drugo različico že triindvajset let starega filma o resničnem pokolu triintridesetih ljudi na jugu ZDA – napovedal njegov producent Andrew Form, prepričan, da bo izdelek tako, kot sta to storila le še Ko FOTO: BUENOS DIAS meni prignali sorodniki. Nejevera mi ne gre do živega, saj bioresonanca učinkuje, če verjamemo vanjo ali ne. In ravno tisti, ki so najprej najbolj skeptični, so potem čisto iz sebe, ko vidijo rezultate. Tako sem zdravila gospoda, ki je imel hude revmatske bolečine v rami in roki pa mu šolska medicina ni znala pomagati. Po štirih terapijah z bioresonanco je bil kot nov.« Ima pa terapija po njenih besedah tudi svoje omejitve: »Jasno je, da ne morem delati čudežev. Če je celica mrtva, je nič več ne bo obudilo v življenje. Pred kratkim je k meni prišlo dekle, ki ima že desetletje hudo obliko sladkorne bolezni. Zanjo nisem mogla storiti nič in sem ji to tudi takoj povedala. Pa nekaj potrpljenja je tudi treba imeti. Če si vse življenje nabiramo obremenitve na nekem organu, bo nekaj časa trajalo, da jih odpravimo.« Tako pacienti potrebujejo povprečno od 8 do 12 terapij v prvem sklopu zdravljenja, včasih pa je potreben še kakšen sklop, pač odvisno od težave. Po ceni od 7 do 60 evrov, to ni več tako malo denarja, a ljudi, ki iščejo pot do zdravja, to ne odvrne, zato je čakalna doba v Izviru slaba dva meseca.